JANA, april 2010; Rara roža

Oder Centra urbane kulture Kino Šiška je na predprazničnem sredinem koncertu priložnostnega tria Balanescu Girotto Kaučič z naslovom Rara roža posrečeno združil dve zelo različni energiji: v prvem delu so se trije mojstri na svojih glasbilih - violini, sopran saksofonu in bobnih - izmenično predajali improvizacijam ter popolnoma upravičili sloves izjemnih izvajalcev, v drugem delu koncerta pa se je izkušeni trojici pridružila skupina mladih obetavnih glasbenikov skupine Kombo in skupaj so odigrali nekaj skladb s Kaučičeve zgoščenke Biči, premierno pa so izvedli tudi njegovo povsem novo suito Rara roža, posvečeno spominu na umrlega prijatelja. Energija mladih članov skupine Kombo ter virtuoznost Balanesca in Girotta so se združili na zanimiv, včasih prav subtilen način, ki je dovolil tudi nekaj izpovednih in celo presunljivih trenutkov.

(Jerneja Katona Zajec)

Za prvi presežek sta poskrbela naš Zlatko Kaučič in angleški pihalec Evan Parker. Naš tolkalec je igral na komplet talnih bobnov (zbirka zvočil, igrač, bobnov, činel, gongov ipd., ki jo je Kaučič sam razvil), iz katerih je neumorno ustvarjal gozd zvokov in ritmičnih struktur, Parker pa je na njih lepil sugestivne saksofonske linije v zanj značilnem slogu - od komaj slišnih do repetitivnih krožnih gibanj zvo­ka. Popolnoma improviziran kon­cert je imel enega viškov že na samem začetku, ko je Kaučič z zvončkom umiril jokajočega dojenčka med občinstvom.

(Mario Batelić)





MLADINA, Jan 2008; Naj Tolpe bumov

Med domačimi iz delki je največ navdušenja požela plošča Listen to Nebukadnezar skupine Moveknowledgement, na druga mesto se je uvrstil vokalist iste skupine NToko s samostojnim izdelkom Elixiryproslam, sle-dijo Uživaj pokončno skupine Muškat Hamburg, Tolminski punt Zlatka Kaučiča in Strup Dežurnih krivcev.

9.9.2007; ARHETIPSKI JAZZ

Na jesenskem delu Petega mednarodnega festivala Keltika, ki ga prireja Zavod Gabrijel fest Cerkno, so v nedeljo, 9. septembra, nastopili Herb Robertson, Zlatko Kaučič in Zoltan Lantos. Ad hoc sestavljen trio, ki se je na kratki evropski turneji ustavil tudi v Cerknem, se uvršča v jazzovsko produkcijo, v resnici pa je njihov koncept še veliko širši. Trije glasbeniki, vsak zase vešč solističnih projektov, eksperimentiranja z zvokom, pa tudi skupinskega muziciranja v najrazličnejših kombinacijah, so se tokrat dobesedno »zavohali« in ustvarili izjemen večer improvizirane, spontane, na trenutke celo izzivalne muzike, kjer se krešeta dva velika, na prvi pogled celo kontradiktorna, koncepta: skupinska improvizacija ter premišljena organizacija zvočne slike Prvi del je seveda že stara zgodba, ki sliši na termin free jazz in sodi v čase avantgarde, drugi del koncepta pa se nanaša na postmodernistično doktrino, ki »preigrava« stara dela in želi odkrivati nove kombinacije klasičnih del. Čas je pač tak, da glasbeniki skoraj brezupno iščejo nove poti. Zdi se, da so vsi sočasno zveneči jazzovski slogi (jazz je edina zvrst, ki ne pozna zgodovine v smislu muzealskega arhiviranja stilnih opredelitev in je vedno živ, ne glede na formo, v kateri se pojavlja) v nekakšni krizi, zaradi izredno agresivnega modernizma, ki je zvok razširil do tišine (John Cage) in s tem prignal glasbo do navideznega konca. Ali povedano drugače: nič več ne more biti ultra moderno, ko so dosežene in celo presežene vse meje. Vsaj tako se zdi na formalni ravni, nedeljski koncert v baru Pr' Gabrijelu pa je zgornje pomisleke in strahove dodobra demantiral. Nastopajoči so suvereno in brez trohice zadržanosti demonstrirali moč frajgajsta ter na »egotrip« zreduciranega razumevanja glsebe, kjer niso važni niti stilni parametri niti zakonitosti sodobnih trendov, temveč je v ospredje postavljena svoboda izražanja in zvočna komunikacija. Mirno bi dogodek lahko poimenovali kar večer »arhetipskega jazza«, pa ne zato, ker bi se napajal iz zvočnih učinkov preteklosti, temveč zaradi preprostega dejstva, da so glasbeniki skupinsko podali svoje osebne poglede na jazz, se pri tem odlično dopolnjevali, komunicirali na vrhunski estetski ravni in ustvarili prečiščen sound, ki se je neobremenjeno spogledoval z vsemi realnostmi, ki nas obdajajo. In to je pravo srce jazza. Slišali smo jazz v razponu od popolne ritmično-melodične svobode do klasičnega drivea, kjer je zadišalo celo pa mainstreamu in »standardih«. Res le kot začimba, kajti osnovni koncept ameriškega trobentača Robertsona, madžarskega violinsta Lantosa in našega multitolkalista Kaučiča je še vedno eksperimentalna fuzija treh zvočnih (z)godb na postulatih improviziranja. Mirno lahko rečemo, da so v osebni ravni celo presegli pričakovanja eksperimentiranja vajene publike, po drugi strani pa okrepili spoznanj, da jazz kot najbolj odprta in neobremenjena glasbena zvrst vseh časov, ne pozna prav hudih travm – iz vsake krize se dvigne kot zmagovalec.

(Jože Štucin)

DNEVNIK, avgust 2007; Ustvarjalno muziciranje ob Sotočju

Povsem druga zgodba je bil duet Kaučiča in Akosha. Kaučič
neprekinjeno profesionalno muzicira od istega leta, ko se je zbrala Saeta. Leta izkušenj in poznavanja vsakršnih , glasberiih situacij se poznajo in takoj zaslišijo. Zato sta po začetnem »otipavanju« s talerntiranim Akoshem, skupaj sta igrala prvič, zelo hitro našla skupno valovno dolžino, se začela odzivati na glasbene namige drugega in vodila godbo od srboritih freejazzovskih pasaž do duhovitega poigmvanja z ljudskimi motivi. Igro sta nadgrajevala in nista obstala.
Če mdlce »zamaknjeno« prijazno občinstvo na Sajeti razpozna te nianse, potem tabor v svojem glasbenem programu opravlja kreativno funkcijo -funkcijo diferendranega poslušanja. Priložnost za taborjenje bo že prihodnje leto.

(Ičo Vidmar)

PROVOKATOR, 2007; Zmaga domačih na Festivalu Sajeta

Tako je za absoluten presežek in pravo programsko osvežitev poskrbel duo Zlatka Kaučiča in Akosha Szelevenyija, ki je postregel z izjemno tekočo, dinamično, plastično in domiselno skupno im provizacijo.

(David Verbuč)



WWW.RADIOSTUDENT.SI, 7. 8. 2007; Festival SAJETA 2007

Za odločen odpih eteričnih meglic in vnovično postavitev v pozornost sta več kot učinkovito poskrbela Zlatko Kaučič in Akosh S. Briški tolkalec in madžarski saksofonist sta uprizorila mojstrsko predstavo brezkompromisne hoje po robu, pomešane s subtilnostjo baletke, silovitostjo orkana in drznostjo pustolovca. Srečanje dveh enakovrednih velikanov, ki sta z lucidno inventivnostjo sproti izumljala jezik, da sta si povedala, kar sta imela za povedati. Eden drugemu in pa tudi vsem nam. Zmagovalni koncert letošnje Sajete!

(Matjaž Manček)




WWW.DNEVNIK.SI, 28.07.2007; Jeze manjka

Zlatko Kaučič, tolkalec, improvizator

Bric, letnik 1953, je v odlični glasbeniški in tolkalski kondiciji. Na albumu Pav tolkala in različna zvočila obravnava kot totalno glasbilo. Ravnokar je izšel njegov Tolminski punt, ki ga je posnel z legendarnim nemškim saksofonistom Petrom Brötzmannom.

Zlatko Kaučič je na začetku julija v Italiji predstavljal Zlati čoln, uglasbljeno posvetilo Srečku Kosovelu. Avgusta ga lahko srečate na kreativnem taboru Sajeta ob Soči, kjer bo vsem zagodel z madžarskim saksofonistom Akoshem Szelevenyjem. Za Zlatka Kaučiča ni predaha.

Kako so skupino Zlati čoln sprejeli v Italiji? Kako je pravzaprav prišlo do te kratke turneje?

Za štiri koncerte Zlatega čolna sem tokrat dobil sredstva na razpisu kulturnega ministrstva za promocijo slovenske kulture v tujini. Po letih zavračanj sem počasi že izgubljal voljo. Potem sem šel v akcijo, navezal stike s prireditelji, uredil z njimi glede delitve stroškov in izbral tri odmevna italijanska prizorišča. S pomočjo agentke trobentarja Herba Robertsona sem pridobil še oktobrski koncert v Luksemburgu, ki je letos evropska kulturna prestolnica. Zlati čoln je bil tokrat mednarodni kvintet s pihalcem Paulom McCandlessom na čelu, brez orkestra in pevskega zbora, s katerim je bilo toliko težav. Ostaja moje posvetilo Srečku Kosovelu in pokojnemu saksofonistu Stevu Lacyju, ki je igral na njegovi praizvedbi in bil zaljubljen v izjemno življenjsko zgodbo mladega pesnika. Prvi dan smo imeli pred nastopom na festivalu Venetto blizu Padove le dve uri časa za vajo. Številno občinstvo v ambientu ob reki se je na glasbeno suito sijajno odzvalo. Pritegnil jih je že moj uvod o Kosovelu. Po koncertu so me celo spraševali po njegovih prevodih v italijanščino. Podobno je bilo na festivalu v Clusoneju. Primer zase je bila Casa del jazz v Rimu. Pred dvema letoma je mesto Rim prelepo posest s tremi hišami v neposredni bližini Koloseja odvzelo mafijcu. Župan Veltroni jo je dal v upravljanje jazzovski organizaciji. Pravo mestece jazza v mestu je edinstven primerek v Evropi. Ponuja izredne možnosti, ima snemalni studio, koncertno dvorano, bogato jazzovsko knjižnico. Poleti prirejajo festivale na travniku, kjer se posede nekaj tisoč ljudi. Odziv je bil na vseh treh koncertih izvrsten. V Italiji me del občinstva že pozna, vendar je predstavljanje nečesa izvirnega iz naših prostorov prijeten, topel občutek. Obe plošči Zlatega čolna sta v tujini poželi odlične kritike, vključno z ZDA in Japonsko. Morda nas po teh koncertih še kam povabijo.

Od Zlatega čolna naprej plošče izdajaš pri manjši, a ugledni italijanski založbi Splasc(H). Kakšen dogovor imaš z njo?

Predvsem je odprta za "nove talente". Ima spodobno razpredeno distribucijsko mrežo po svetu, redno oglašuje. Običajno si morajo mlajši izdajo plošče plačati sami. S starejšimi pa šef založbe, 75-letni slikar Peppo Spagnoli, ki je tak partizanski tip, sklepa drugačne dogovore. Včasih financira vse, drugič le del izdaje. V njegovem katalogu boš našel italijanski jazzovski mainstream in najbolj radikalne glasbenike. Zame so besedo zastavili kolegi, ki so bili tam že zasidrani. Zadnji album Tolminski punt, ki sem ga posnel s saksofonistom Petrom Brötzmannom, je uvrstil v založbino "svetovno serijo". Najbolje je, da za snemanje, tonsko produkcijo poskrbiš sam, saj gre za ustvarjalno delo. Tudi za likovno podobo ovitkov. Vendar sem Peppa prepričal, da je izdelal ovitek za Tolminski punt. Brötzmann, ki je tudi sam slikar in se spozna na likovno umetnost, je bil prijetno presenečen.

Kakšna pa je sploh še prodaja plošč v Italiji? Pri nas se ve, da je na psu.

Tudi tam strmo pada, lani za štirideset odstotkov. Vendar so raziskave čudno pokazale, da je delež prodanih jazzovskih plošč narasel na enajst odstotkov, medtem ko je klasika padla na sedem. Jazz še drži glavo nad vodo. Internet bo v nekaj letih pokopal cedeje. Po eni strani bo kar prav, saj boš imel večji nadzor nad prodajo lastne muzike. Po drugi pa... največ plošč prodaš na koncertih. In čar je v tem, da ne smeš zgrešiti.

Kaj misliš z "zgrešiti"?

Ko narediš napako, si zaril. Ljudje na koncertu takoj začutijo toplino, kreativnost. In to je dobra plat. Postavljen si pred dejstvo, ali boš odigral dobro ali ne. Neizprosno in zafrknjeno. Vsak dan pač nisi motiviran. Danes bom igral dvanajsti dan zapored, od Zlatega čolna do spremljanja poezije, kar ni preprosto. Spreminjati moraš slog in koncept igranja.

Verjetno moraš imeti močan glasbeni spomin.

Brez njega nimaš kaj iskati.

Koliko časa vodiš v Novi Gorici delavnico Kombo za mlade glasbenike?

Šest let. Najmlajši so bili stari osem let. Začel sem jih uvajati v skupinsko igro, razgrnil sem jim osnovne smeri v razvoju jazza. Sčasoma sem na delavnice vabil druge glasbenike, med njimi tudi sedemnajstletnega Sama Šalomona. S Kombom smo igrali po vsej Sloveniji. Mulci zares zakurijo. Predvsem sem jih učil poslušanja, kako ustvarjati lastne zvoke. Prikaz njihovega zorenja je lepa plošča Skriti kotički svetlobe. To ni plošča standardov. Mladi igrajo zapletene skladbe z neparnimi ritmi. Napredujejo. Med njimi so res talenti. Pa ne gre samo za glasbo. Berejo, poslušajo različne reči, se o njih pogovarjajo. Učijo se medsebojne podpore, da ne bodo takšni egoisti, kot je večina vrstnikov okoli njih. Dosegli smo raven, ko gremo lahko igrat na katerikoli festival. Uvedel sem tudi diplome. Po štirih letih učenja vsak po javnem izpitu, ki vključuje odprti koncert in oceno občinstva, prejme diplomo. Nekateri so dobili tudi zaposlitev. Tisti, ki so danes stari 24 let, učijo v glasbenih šolah, nekateri imajo bende.

Pa te je kdaj k sodelovanju povabil oddelek za jazz ljubljanske srednje glasbene šole?

(smeh) ... Nikoli. No, pred leti sem vodil delavnico v ljubljanskem Kudu.

Kaj pa se dogaja pri vas v Brdih?

Nič. Tam sem "alien". Zgodba se je končala z zamrtjem Strelišča. Od leta 1992 do 1996 smo imeli izjemne koncerte, gostovanja, likovne razstave, ki so jih največ obiskovali ljudje iz Italije.

Ampak čez mejo je tudi Karmin, prirejajo festival Jazz$ Wine.

Saj sem tam igral skupaj s Kennyjem Wheelerjem. Vendar mi njihovo razmišljanje ne leži. Imajo denar, hočejo pa spolirane projekte, ECM jazz in "etno". V tem ni nobene jeze. Festivalski sistem v Italiji in drugod je naravnan na zlizane projekte. Američani vadijo tri mesece, preden pridejo v Evropo.

Izčiščen izdelek...

Ja. Nihče več ne tvega. Ko bi vsaj v svoje gnezdo povabili kakšnega provokatorja, bend, ki bi vse skupaj stresel. Podobno ravnajo tudi pri nas.

Veliko mladih glasbenikov študira v tujini, hodijo v New York, so na akademijah. V tvojih mladih letih tega ni bilo. Kakšen je tvoj odnos do teh šol?

V Jazz Magazinu so na prvi strani zapisali: "Potrebujemo več jeze!" Jazz ostaja stvar duše, ne šole. Šola je dragocen vir informacij. Dobro je, da jo imaš, nikdar pa ni ključen vzgib, da boš postal dober glasbenik. Še vedno trdim, da se naši mladi glasbeniki v Avstriji učijo Haiderjevega swinga. Kar se Janezek nauči, to zna in to igra. V tej muziki ni tveganja. Eni so se sicer rešili. Nekateri so šli okušat New York. Šele čas bo pokazal, kaj bo iz njih. V jazzu se moraš sam soočiti z življenjem. Življenje ti da obliko notranjega izražanja v glasbi, tvoj zvok. To lahko traja leta. Kenny Wheeler je svojo prvo ploščo izdal pri 43 letih. Prej je delal kot poštar. Starejši ameriški glasbeniki upravičeno bentijo nad mlajšimi, ki se brez vsebine razkazujejo v armanijevih oblekah in s klobuki. Niso imeli informacije iz šol, zato pa so glasbo živeli. V jazzu moraš vendarle nekaj spraviti iz sebe. Spotiti se moraš. Lestvice ti ne pomagajo. V zadnjih letih se jazz preveč akademizira. Odraščal sem v drugih časih, ko smo se vsega naučili na odru.

Za prihodnje leto napoveduješ tridesetletnico. Kakšno le?

To je drobna provokacija, podobna kot s Tolminskim puntom. Če že vsi praznujejo in obhajajo, od planšarjev naprej, potem bom pa še jaz trideset let, kar živim od igranja jazza, improvizirane glasbe, nekomercialne glasbe. Pripravil bom niz različnih koncertov, tako, bolj za prijatelje. Slavje samorastnika. V Sloveniji sem si vedno želel povedati svojo zgodbo. Včasih pridejo ven lepe reči, drugič ne.

Koliko koncertov odigraš na leto?

Ne vem. Štel sem jih, ko sem živel na Nizozemskem. Klubski rekord je bil okoli 120. Po mojem lahko zares intenzivno odigram šest "špilov" na mesec. Pa še klubov ni več. Živimo drugače.

So še presenečenja v muziki?

Nenehna so. Odvisno od tega, koliko jih dopustiš. Zame je še vedno vse odprto, ni limita.

(Ičo Vidmar)

MUSKA 7-8.2006; Jazz Cerkno, Postojna blues festival

Brez kopičenja besed velja izpostaviti nekaj nastopov, najprej sijajen, duhovit in glasbeniško premišljen solo recital Zlatka Kučiča, ki je eno urov šahu v glasbeni šoli držal občinstvo, ki ga je za to iskreno in pošteno nadgradilo.

(Ičo Vidmar)




WWW.ALTRISUONI.ORG Giugno 2006 ; Intervista a Zlatko Kaucic

Al confine tra Italia e Slovenia vive il batterista e percussionista Zlatko Kaucic, improvvisatore e instancabile sperimentatore. E' uno di quei "silenziosi" protagonisti della scena jazzistica mondiale che con passione e professionalita hanno portato il jazz in giro per il mondo, suonando con i piu grandi. AltriSuoni l'ha intervistato partendo proprio dalle sue origini e dai suoi affascinanti viaggi.

altriSuoni: Qual e la tua storia? Come ti sei avvicinato al jazz nella tua terra, la Slovenia, e quali sono le tue origini?

Zlatko Kaucic: Devo l'amore per la musica inizialmente al rock. Ho cominciato prestissimo ad amare Jimi Hendrix e gruppi di hard rock, come i Led Zeppelin. A quei tempi, nella Jugoslavia di Tito, era complicatissimo trovare dischi. Il mio primo LP fu proprio uno dei Led Zeppelin, acquistato con i soldi che ricevevo dai miei genitori ogni mattina prima di andare a scuola, a Nova Goriça, e destinati al mio pranzo. Poi fu la volta di Jimi Hendrix.
La mia prima batteria, invece, l'ho costruita con i cartoni di Dash e Dixan, che mia madre comprava in Italia.

aS: Hai viaggiato molto e imparato tanto dai tuoi viaggi. Dove sei stato e con chi hai suonato? E cosa ti ha spinto a tornare a "casa"?

Z.K.: Avevo appena compiuto 17 anni quando, ad un concerto dell'irlandese chitarrista blues Rory Gallagher a Trieste, mi si avvicino una persona che stava cercando un batterista per un gruppo di Udine. Questa esperienza fece di me un professionista. Dopodiche mi spostai a Zurigo, dove venni in contatto con la Swiss Musicians' Cooperative (Irene Schweitzer, Radu Malfatti, Dusko Goykovich, Allen Blairman). Cosi feci la conoscenza del jazz, da Parker a Ayler e Taylor.
La mia meta successiva fu, nel 1976, Barcellona, dopo la morte del generale Franco. Siccome con il mio passaporto jugoslavo non sarei mai riuscito ad entrare in Spagna, fui portato da un amico nel bagagliaio della sua auto. Per 6 anni ho conosciuto Spagna e Portogallo, suonando con Tete Montoliu, Paul Stocker, Eric Peter, Claude Guilot, John Lewis, Steve Lacy, Kenny Wheeler, Michael Garick, Mike Osborne, un musicista fantastico. Tanti altri musicisti li ho conosciuti al "Tres Tristes Tigres" di Valencia, dove rimasi per un lungo ingaggio suonando dal mainstream al free. Ogni tanto scappavo a Lisbona, dove suonavo con Rao Kyao, Ze Eduardo, Antonio Pinho Vargas.
A Barcellona, oltre ad insegnare presso la scuola di musica "Taller de Musicos", lavorai con Dave Schnitter, Chuck Israel, Ron McLure. Sono stati anni davvero molto "creativi".
Poi conobbi Paul Stocker, che mi porto con sé in Olanda. Qui ho cominciato a spaziare in ambiti diversi, dal teatro alla danza. I miei nuovi riferimenti diventarono Misha Mandelberg, Sean Bergin, Michael Moore e tutti i musicisti che giravano intorno al "Bimhuis" di Amsterdam.
Dopo altre esperienze in Belgio, Germania, Stati Uniti, nel 1992 decisi di ritornare "a casa" e rimanere accanto a mia madre, dopo 25 anni in giro per il mondo.

aS: In "The Golden Boat" sei partito dai versi di Srecko Kosovel. Cosa ti ha spinto a intraprendere questo progetto? Cosa ti ha ispirato? E qual e l'architettura del disco?

Z.K.: Il poeta Srecko Kosovel abitava poco distante da casa mia e conobbi presto le sue poesie, geniali e visionarie. Lui secondo me era un vero genio, capace di toccare vette altissime in soli 4 anni. Mori giovanissimo, appena ventiduenne, nel 1926. Gia quando abitavo ad Amsterdam cominciai a pensare come poter mettere in musica i suoi versi. "The Golden Boat" prende il titolo da un libro di poesie che Kosovel avrebbe voluto scrivere e cosi intitolare. Ma non fece in tempo. Nel disco ho cercato di rendere in musica la sua visionarieta, il suo modo di partire da versi cantabili per poi stravolgerli e "deformarli".

aS: Come mai hai sentito il bisogno di dedicare a questo poeta un altro disco ("The Golden Boat 2")? Quanto ti e mancato Steve Lacy in "The Golden Boat 2"? E come si sono inseriti i "nuovi" Emanuele Cisi e Ares Tavolazzi?

Z.K.: Nel primo doppio "The Golden Boat" chiamai Steve Lacy e Paul McCandless. Ero attirato dall'idea di mettere accanto due mondi cosi diversi. A Steve piaceva molto questa combinazione, con il coro di tenori e bassi. Nel 2004 chiamai l'organizzatore del festival di Lent chiedendogli di poter suonare "The Golden Boat" con l'orchestra sinfonica di Maribor. Il mio amico Bruno Cesselli scrisse tutti gli arrangiamenti. Purtroppo, nel frattempo, Steve Lacy si ammalo. Mori esattamente un mese prima della registrazione di "The Golden Boat 2". Il disco e dedicato a lui, oltre che al poeta Kosovel. Conobbi Steve a Barcellona, con il quale suonai per molto tempo in trio con Ze Eduardo. Musicisti come lui ne nascono ogni cento anni, un vero amico, dolce, sempre vicino a darti tanti stimoli.
Conosco Ares Tavolazzi da oltre 20 anni, mentre Emanuele Cisi da qualche anno. Li stimo molto, oltre che come musicisti, come uomini. Sapevo che si sarebbero inseriti benissimo nel mio progetto e non posso che essere contento del loro apporto.

aS: Come e cambiato il tuo modo di intendere la musica da "Round Trip" (in cui eri solo) al piu orchestrale "The Golden Boat" e fino al nuovo solo "Pav"?

Z.K.: Ogni disco e una storia a sé. E' importante essere aperti, essere capaci di ascoltare, di lasciarsi stimolare. E di prendere tutto quello che la grande cultura musicale europea puo darti. Il jazz stesso e una musica senza confini, che puo legarsi benissimo alle radici culturali di qualsiasi musicista.

aS: Com'e il panorama jazzistico attuale dalle tue parti? E come consideri la scena italiana?

Z.K.: Dalle mie parti ci sono numerosi musicisti che provengono dalle scuole austriache (Vienna, Linz), che secondo me sono troppo "accademici". Ma ci sono anche giovani interessantissimi come Samo Salamon, Igor Bezget o la big band della RTV Slovenia.
Il jazz italiano sta conoscendo un periodo di grande splendore, anche se i media ne parlano poco. Lavoro spesso con Gianluigi Trovesi, Paolino Dalla Porta, Emanuele Cisi, e ho suonato
con Rava, Fresu e tanti altri.

aS: In quali progetti live sei occupato attualmente?

Z.K.: E' da poco uscito il mio ultimo lavoro "Pav". E presto uscira un disco con Peter Brotzman dal titolo "Tolminski Punt". Per la fine del 2006 e prevista l'uscita di "Cerkno" con Javier Girotto e Paolino Dalla Porta. Mentre il 28 giugno parte il progetto "Vizjonarja", musica composta per Steve Lacy con la moglie Irene Aebi.

(Diego Librando)

BONBON, 20. junij 2006; Jazz je enakopravnost in zdravilo

Reativni glasbenik, tolkalec, učitelj glasbe in bric Zlatko Kaučič, ki se je po dvajsetih letih glasbenega ustvarjanja na tujih odrih, španskih, nizozemskih, portugalskih, ameriških in še drugih, vrnil v Slovenijo, ostaja zvest svojemu prvotnemu vzgibu: glasbo ustvarja, ker z njo "ubesedi" svoja čustva, svoj notranji svet, svoj odnos do življenja, okolja, pojavov in ljudi.

Je mojster improvizacije in mojster na tolkalih. S svojim ustvarjanjem si je pridobil ugled v mednarodnem jazzovskem občestvu. Poleg številnih projektov, s katerimi odlično dopolnjuje slovensko glasbeno prizorišče, že pet let v Novi Gorici dela z mladimi in jih uči ustvarjati melodije, ritme, "zvočne kulise", skratka izvabljati iz inštrumentov glasbene zgodbe, ki jih piše pero življenja.
Njegova največja posebnost je močan čut, ki ga ima za glasbo, hkrati pa še vztrajnost in delavnost, trda volja in široko praktično in teoretično glasbeno znanje, s katerim njegovo improviziranje postaja vedno znova mojstrovina. Vodi komorno zasedbo Kombo, v kateri so združeni nekateri njegovih najperspektivnejših učencev, igra na festivalih (ta teden v Kopru na Baladoor jazz festivalu, naslednjega pa še na jazzovskem festivalu v Križankah v Ljubljani), snema plošče. Ob tolkalih poljubno uporablja še druge predmete, iz katerih izvablja presenetljive, uho božajoče zvoke, ki jih snuje v melodije afriških in drugih etno ritmov ter seveda jazzovskih.

»V glasbi je bistveno,da se vsi, ne glede na status, počuttijo enakopravni, vsi na enem nivoju. To ie bogastvo, ki ga ne znamo včasih niti ceniti, ampak je največje bogastvo in najboljše zdravilo. Gre, potuje. Kot glasbenik delaš, ustvariš glasbo, končaš projekt, izdaš ploščo, to zdravilo je na dosegu, ljudje ga le vzamejo, poslušajo in že so v brezčasnem trenutku...«

Kako bi opisali sebe kot ustvarjalca in katera je vaša specifika?

Sem normalen, senzibilen človek. Ustvarjam, kar čutim v srcu. In skozi glasbo pretvarjam informacije iz okolja, kjer živim. Iz tega nastanejo vsi moji projekti. Čutim, da imam čisto notranj ost in srce in tudi jasnino v glavi, in to negujem ter podajam naprej.

Zelo zanimiv je vaš projekt, v katerem s svojo glasbo tolmačite poezijo Srečka Kosovela in Alojza Gradnika.

To je moje osebno videnje in doživljanje poezije. V bistvu besede poezije v meni povzročajo mišljenje, imaginarno in neimaginarno. Besede te speljejo v glasbo in tudi glasba te spelje v besede, torej je to igra dajanja idej. Pesnik Alojz Gradnik je bil Bric kakor jaz in zelo občutljiv za svojo okolico. Kar je pustil za seboj, je v meni povzročilo iskrico. Čutil sem, da moram nekaj ustvariti. Pa ne zato, ker je bil Bric, torej doma iz Goriških brd, ampak ker so besede, ki jih je napisal, v meni vzbudile plaz glasbenih idej.

Kaj pa interpretacija Srečka Kosovela?

Kosovel pa je poglavje zase, saj je slovensko kulturno bogastvo neprecenljive vrednosti. Kot da bi bil pustil virus o sebi, ki se enkrat zbudi, potem zaspi, pa se spet zbudi. Je podoba, ki je pustila tudi v meni velik pečat in je nekako izvir novih idej v moji glasbi.

Kakšen pečat?

Kot sem že rekel, njegove besede in kar je hotel z njimi sporočiti. Skoznje ga čutim, vidim, doživljam, in to sproži v meni postopek muzikalnosti. Če si glasbenik, čutiš to povezavo, kot da ti je nekdo dal oziroma ti prenaša brezžično idejo in sproži v tebi plaz novih idej. Malo težko je to razložiti. A v bistvu je zame zelo preprosto. Ko preberem poezijo, besede ostanejo v meni in kar naenkrat se te besede zlijejo v glasbo. Lahko se zgodi tudi obratno: da glasba v človeku povzroči novo, drugačno razmišljanje. Moja želja je, da tudi glasba, tako kot nekatera poezija, pusti neizmeren pečat in potuje s poezijo v sožitju po isti poti. Ta projekt je trajal eno leto, delali smo v skupini, ploščo smo posneli v Cankarjevem domu ob Kosovelovi stoletnici. Vsi smo bili zadovoljni z doseženim. Dobili smo izredno pozitivne kritike, plošča se imenuje Zlati čoln in je že razprodana, medtem je izšel že Zlati čoln 2.

Za jazzovsko glasbo je značilno improviziranje. Je slednje odvisno od talenta, izobrazbe, izkušenj?

Improvizacija obstaja, odkar obstaja človek. Mislim, da ni nobenih skrivnosti, kaj je improvizacija. Improvizacija je instinktivna stvar, lahko improviziraš v glasbi, v pisanju in drugod. Lahko improviziraš, kot recimo otroci, brez kakršnekoli posebne izobrazbe. Je vzgib, ki se sproži v možganih in se prenese ali na roko, pa rišeš, ali na usta, pa poješ, itd. S tehničnega vidika, denimo v glasbi, pa morajo vrhunski glasbeniki res skozi šolanje in prakso, da postanejo fantastični improvizatorji. Famozni jazzovski saksofonist Charlie Parker je osnoval frazo, vodilo: glasbenik naj se najprej nauči teorije, torej not, potem igranje inštrumenta, nato naj pozabi na vse to znanje in začne zares igrati. Hotel je torej povedati, da je za improviziranje res potrebna osnova, vendar je od tod naprej vse odvisno od glasbenika. In seveda od njegovih občutkov, vživljanja v čas, okolje in drugo. Improvizacija je torej nekaj zelo kompleksnega.

Kako slovenska javnost sprejema jazzovsko zvrst glasbe?

Vsakršno razumevanje in sprejemanje je odvisno od kulturne razvitosti in tradicije. Enako velja za jazz. V naši državi, se ve, ta zvrst glasbe nima tradicije. Zato nas, jazzovske glasbenike, označujejo za nekakšne ameriške klone. Pa ni tako. Mene denimo tuji kritiki ocenjujejo kot mednarodnega glasbenika. In tako je tudi prav, saj ustvarjam svojo glasbo. Zadnje čase se pri nas ljudje počasi prebujajo in začenjajo razumevati jazz. Ta glasba živi že sto let in se neprestano oplaja. Nekateri pravijo, da je že umrla, a to ni res, saj je jazz najbolj inovativna zvrst na področju razvoja akustičnih instrumentov.
Ta glasba je dala največ na področju ritmike, na področju harmonije, in še bo dala. Je pa manjšinska glasba, s čimer se tudi osebno strinjam. Je torej glasba za poseben krog ljudi. Če bi bila popularna glasba, mi ne bi bilo všeč. Kajti to je glasba čustev in občutkov, in seveda ni za vsakogar, kar je kompleksna zgodba. Že harmonije so kompleksne, ritmika je kompleksna. In vsaka država ima drugačno kulturo jazza. Italija, Anglija, Nemčija, tod so močne tradicije jazzovske glasbe.

»Jazzovsko glasbo bi priporočal vsem, tudi kot terapijo. Tu ni nbenih meja. Tudi če na splošno ljudje menijo, da je jazz težka glasba, sem prepričan, svoje bobne stavim, da ko bi poslušali moj solo, bi šli, ne glede na starost, očarani s koncerta. Gre zgolj za zaupanje, ki jim ga moraš ti kot glasbenik vliti. In jazzovska glasba to ponuja, omogoča.«

Kakšna je razlika od odra do odra? Jo sploh občutite?

Vseeno mi je, kje igram: ali v Križankah ali na jazz festivalu v Cerknem ali v Kopru ali gostujem v tujini. Vse je odvisno od dejstva, koliko vložim v koncert, igranje, interpretacijo. Kolikor energije vložiš, tolikšen odziv dobiš od občinstva. Zame ljudje recimo že vedo, da sem "posebnež", spoznali so me, všeč jim postaja moja glasba in vse več jih obiskuje moje koncerte in kupuje moje plošče. Verjetno so odkrili, da poleg glasbe ponujam še svojo odkritosrčnost, prisrčnost, brezkompromisnost. Tak sem in tisti, ki so me spoznali, se na moje koncerte vračajo, čutim to in vidim. Torej, vse je odvisno od nas samih: kar damo, to dobimo nazaj.

Vaša zadnja plošča pav je izšla konec maja.

Ja, je nov projekt. Če govorimo recimo o Krasu, je ta pav prav s Krasa. Vse slike, zgodbe se vrtijo v nekajkilometrskem obsegu, kjer živim. Plošča vsebuje enajst komadov improvizirane glasbe. Uporabljeni so predmeti, elementi iz vsakdanjega življenja, od kuhinjskih loncev, kozarcev, igrač, celo otroški glasovi.

Od kod navdih za igranje s predmeti iz vsakdanjega življenja?

Tam so, pri tebi so, obkrožajo te, le uporabiti jih moraš.

Svojo glasbeno pot ste začeli kot laik, ki se je kasneje glasbeno izšolal. Zakaj ste si za inštrument izbrali bobne?

Bobni? Ne vem. Ko sem bil majhen, so se mi zdeli bobni poseben pristop h glasbi. Najprej sem mislil, da sploh niso inštrument, da se po njih le udarja. Ko sem gledal Beatlese, Stonse, sem videl njihove bobnarje, kako udarjajo po tem inštrumentu, pa sem si mislil, češ, zakaj jih "tepejo". Takrat sem se dobesedno zavzel zanje. Ugotovil sem, da so lahko ravno tako melodični kot ostala glasbila. In od tedaj jih "branim".
Nanje lahko zaigraš različne melodije in ravno v jazzu so se odlično izkazali. Največji svetovni bobnarji so dali pečat bobnom kot inštrumentu, iz katerega je mogoče izvabiti tako dobro ritmiko kot tudi melodijo. Zame je pri bobnu poleg ritma najlepša stvar melodija. To je melodija odkrivanja novih zvokov. In z bobni moraš znati. Kot učitelj vedno pravim svojim učencem, ko preveč tolčejo po bobnih, zakaj jih maltretirajo, saj so izredno nežen instrument in tudi močan, odvisno pač od bobnarja, kakšen zvok bo z udarcem izvabil.

Ko sva ravno pri učencih. V novi gorici v okviru društva zvočni izviri že pet let učite glasbo. Baje je vaš pedagoški pristop nekoliko poseben.

Glasbo učim mlade, tudi najmlajše, ki so zanjo nadarjeni in imajo voljo, željo, se je učiti. Prihajajo iz Nove Gorice in okolice. Najperspektivnejše vključujem v komorno zasedbo Kombo. Moj način je nekoliko specifičen, saj temelji na konceptu najprej individualnega učenja na bobnih, potem v duetu, ko se učijo ritmike glasbe, in še na skupinskem delu, kjer pravzaprav vsak prispeva nekaj svojega v skupno celoto. Med sabo sodelujejo, improvizirajo in se učijo glasbe kot pojma druženja med sabo.

»Cenijo me vtujini, doma pa... ah, Slovenci smo malo zavrti, hladni, zadržani, tudi zavistni. Ko sem delal 20 let v tujini, kjer je veliko večja tradicija jazza, moji projekti niso šli kar tako neopazno mimo. Deležen sem bil pozitivnih kritik in bil sem ponosen, da sem Slovenec. A žal je doma drugače, velikpkrat se kot jazzovski glasbenik ne počutim ravno sprejet. Vern, da je to zaradi našega slovenskega značaja. A stvari gredo na bolje, po štirinajstih letih, odkar sem ponovno v Sloveniji, se je marsikaj spremenilo.«

Posnemanja?

Ne, ne posnemanja.

Se učijo eden od drugega?

Ja, tudi to. Vendar ie bistvo v tem, da sodelujejo skupaj v enem proiektu. Torej, da ustvarjajo glasbo, se sprostiio. "spustijo" zavore, izdajo svoje ideje, kreativnost. Seveda jih vodim.

V javni glasbeni šoli bi se verjetno najprej lotili spoznavanja teorije, torej not.

Pri mojih urah pa ne. Najprej se naučijo igrati melodiie. To moraš znati zapeti. Če to znaš, potem ne potrebuieš not. Note so zgolj oporne točke. Mi se jih učimo kasneje. Seveda je v glasbi pomemben talent. Če ga imaš, si zapomniš tudi zelo dolge melodije. In pri skupinskem igranju so zelo pomembni medsebojni odnosi. Da se razumeš, se imaš rad, sprejmeš med sabo, se sprostiš. Potem dobro ustvarjaš.

Vaša zasedba kombo se deli v dva dela.

Ja, Kombo A in Kombo B. V slednji so začetniki, s katerimi delamo skupinsko glasbo, improviziramo skupinsko in potem, po določenem času, letu ali dveh, se vključiio v Kombo A. To je zahteven program, proiekt, ker ustvarjamo bolj kompleksne komade. Po štirih letih smo izdali ploščo Skriti kotički svetlobe. Izšla je pred tremi tedni. Minulo soboto smo imeli predstavitev, res nekaj unikatnega za slovenski prostor. Vendar nas je treba poslušati v živo, da razumeš, začutiš, za kaj gre. Vložili smo ogromno truda, dela, odločnosti in discipline.

Od kod pa vam zamisel za šolo in tovrstno zasedbo?

To je pač pot, ki jo znaš. Meni so jo posredovali glasbeni mojstri iz Amerike in z drugih koncev sveta in jaz sem jo želel posredovati naprej, in se mi zdi popolnoma normalno to početi. Mislim, da Ijudem lahko zelo koristiš. Poleg tega se predstavljamo tudi navzven, vključujemo druge vrste umetnikov, tudi književnike, otroke itd. Res je mega.

(Lea Kalc Furlanič., foto:Iztok Zupan)

DELO, 28.junij 2006; Prepotentnost ne zmaga nikdar
Za začetek 47. jazz festivala: pogovor z Zlatkom Kaučičem

Zlatko Kaučič (1953, Postojna) je muzičist občega in skladatelj novega jazza. Veščak na bobnih, tolkalec, poleg klasičnih inštrumentov uporablja še veliko igračk, drugih drobnih zvočil in se konceptualno ukvarja predvsem z glasbenim koloritom in poetičnostjo. Med zgodnjimi 70. leti prejšnjega stoletja in letom 1992 je živel in delal v glavnem na zahodu (Italija, Švica, Španija, Portugalska, Nizozemska), bil z najboljšimi ljudmi z jazzovskega polja na številnih turnejah povsem svetu, predaval jazz na konservatoriju v Veroni in se mednarodno uveljavil kot najkreativnejši glasbenik iz teh logov. Danes živi in ima strateško izpostavo v Goriških brdih, igra in snema na veliko po Italiji, vodi »combo«, odprto novogoriško šolo za mlade ustvarjalne talente. V projektih - kjer se močno naslanja na etnično izročilo, Srečka Kosovela in drugo literaturo - pa je na tukajšnje festivale in klubska srečanja pripeljal celo vrsto nekdanjih in novih sodelavcev, sodeiavk: pokojni Steve Lacy, Paul Bley, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Peter Brotzmann, Kenny Wheeler, Chico Freeman, Albert Mangelsdorff... in poleg njih angažiral številno lokalno glasbeno srenjo (Mariborska filharmonija, godalne zasedbe ...).

Kaj bo slišati v sredo na ljubljanskem Jazz festivalu?

S projektom in tentetom hočem dati piko na i. V tem času še enkrat otipati drugačnost, razmerje med glasbo in poezijo, pregledati srečevanja s pokojnim Stevom Lacyjem. Prvič sva igrala skupaj že leta 1982, ko se je veliko ukvarjal s skiciranjem glasbenih motivov, z odpadnim materialom, barvami. Navdušil me je njegov poseben zven sopranskega saksofona, zmožnost, da so ga kot takega spoštovali celo v mainstreamu. »Srečala sva se pravočasno, dal mi je prave napotke. Lacyjeva vdova, dolgoletna sodelavka in muza Irene Aebi, bo danes izvajala njegovo muziko na stihe velike bolgarske pesnice Blage Dimitrove. Nekaj bo zraven spet »mojega« Kosovela. Aebijeva je redka vokalistka s specifičnim zvenom. Ni ne jazzovska ne operna izvajalka, je marsikaj, dovolj je out in samosvoja. Zdi se, kako bi rekel... kot Nina Hagen, ko popije preveč vode.

Pri nas poleg ignorance prevladuje uradna, šolska zgodba o jazzu. Tista namreč, ki jo je z uspehom - in na krvav račun podcenjenih, prezrtih manjšinskih jazzovskih godb - v zadnjih desetletjih ustoličila sredinska, konservativna in regresivna Amerika. Tudi na Slovenskem so cenjeni zlasti ljudje, ki so historično obveljali za disidente, tako imenovane svobodnjaške pionirje zahodne muzike, v resnici so samo odprli pot zguljeni frazi, hladnemu vzorčenju, prečiščenemu ritmu, rekli bi: neobčutljivi bralci ene same jazzovske knjige. Vi delujete radikalno drugače, s seboj in v sebi nosite drugo zgodbo, širše spektre. Kako se najdete v tem razmerju, v teh razmerah?

Večkrat ponazarjam to razliko, čeprav raje v igranju kot z besedo. Nerad uporabljam odstotke, toda naj bo, zgolj za ilustracijo: jazz je v 80 odstotkih duša, kreativnost, spiritualnost, samo življenje, 20 pdstotkov naj bi bilo v njem akademije. Sam imam včasih težave že s temi 20 odstotki. Šola naredi veliko dobrega, lahko pa tudi zelo slabega. Tako imajo, vzemimo, akademski jazzovski učenci polna usta Charlieja Parkerja, znajp preigravati njegove fraze, ato ostanejo samo fraze, preigran material. Ne razumejo, ni jim jasna pot, kako je Parker prišel do česa in zakaj je kaj počel tako in ne drugače. Pri tem so še prepotentni, napihujejo se kot petelin na gnoju - s takšne pozicije se nikdar ne da razumeti, kaj je glasba. Seveda se je treba naučiti tehnike, obvladovati inštrument, a na odru kaže pozabiti vse in se prepustiti trenutku. Glasba je življenje, glasba niso note oziroma papir.

Sfiltrirana, uradna zgodba o jazzu pozna tudi zeio malo improvizacije. Vi ste improvizator par excellence. Zanima me, ali se lahko klasično in akademsko izobražen človek sploh še kdaj prepusti improvizaciji?

Improvizacija je način življenja, lahko vključuje tudi slikanje, kuhanje, pristop k obnašanju, vse bogastvo vsakdanjih stvari in postopkov. Kar je improvizirano, je zaživelo spontano, ad hoc, pri tem pa se rojevajo nesluteni svetovi. To poznamo tudi iz zgodovine filozofije in iz literature. Če bi se sam odločil in bi pisal kakšen projekt doma, zanj nasnul veliko število not, se s temi širnimi zapisi pojavil na odru in jih preigral, bi bil zame to falsifikat glasbe, ne pa glasba. Zame je pomembno, da moram doumevati celotno življenje, dozorevati, jemati zdaj te zdaj one vitamine, paziti, da ni samo glasba tista, ki je del življenja, pač pa predvsem na življenjske komponente v glasbi. Gibati se moraš po tujih okoljih, spoznavati različne glasbenike. Boljši glasbenik postaneš, če igraš z boljšimi glasbeniki, predvsem s tistimi, ki znajo tudi poslušati in ne gredo kar tako mimo stvari. Med klasičnimi glasbeniki, tudi rned skladatelji je veliko tistih, pri katerih se vidi, da so blizu improvizaciji. Rad imam ruske moderniste, Schnittkeja ... Imam se za evropskega glasbenika.

Kje je razlika med evropskim in ameriškim jazzom?

V občutenju tempa, tem, kako se postaviš na oder. V New Yorku se na odru obnašajo docela drugače kot v Chicagu, sam pa prihajaš iz Evrope, srečaš zdaj napihnjene zdaj bolj komunikativne ljudi, moraš se znajti in navsezadnje ubereš pot, ki prisluhne pulzu, dinamiki. Iščeš resnico, kajti jazz je življenje, je tvoja izpoved, lahko igraš s komer želiš, se razvijaš, opazuješ, izbiraš. Priznati moram, da sem imel v tem veliko srečo, da sem bil o pravem času na pravem kraju, se zbrusil skoz be-bop in trčil na odru ob velikane mainstreama kakor John Lewis, sicer bi lahko ostal povprečnež.

Je razlika tudi v timingu, v dojemanju časa?

Mislim, da je. Amerika je naboje nekako porabila, ustavila se je, izčrpala. Razen redkih izjem, ki so se spojile od združenja AACM v Chicagu ali po New Yorku, vidimo veliko število mladih, ki so sicer izjemni v tehniki, do konca profesionalni v nastopu, a nimajo česa povedati. Preigravajo, a po nekaj minutah ugotoviš, da v njihovem načinu sploh ni glasbe, ampak nekakšno samozadovoljevanje.

Subvencije po Evropi pa se nižajo, kar ne pomeni nič dobrega za ameriške in evropske glasbenike Tako promotorji kakor izvajalci. izvajalke nove muzike krmarijo med konservativno-neoliberalnimi postopki in zmedo. Sami ste dali skoz zlata leta evropskih podpor, danes pa živite v povsem drugem času in okolju. Je to za glasbo plodno? Kaj in kdaj je za glasbenika pogubno?

V 70. letih sem precej igral tudi na praznikih komunističnih partij
po Italiji in na Portugalskem, kjer so novo glasbo našega tipa podpirali na veliko in jo tudi radi poslušali. Liberation Music Orchestra Charlieja Hadena, na primer, so bili tedaj zastavonoše novega zvena, politična proklamacija za zveste leve evropske agenture. Danes je glasba postala čuden tujek v paketu kulture, jazz je čisto na njenem dnu, a vendarle nekakšna kresnička, ki neprestano utriplje in opozarja na pozitivne reči, toda v splošnem pomanjkanju dela je za. njegove najboljše momente malo prostora. Jazz pa še zmerom ponuja neverjetno bogastvo. Situacija je včasih videti zmedena. Italija, recimo, ima okrog 400 festivalov jazza, od teh jih zelo malo ponudi prostor novi kreatiji. Promotorji morajo biti ažurni. ure in ure prečepijo za računalniki, pri tem pa morajo paziti še na dovolj prodanih vstopnic. Pogosto sepripeti, da imajo pred durmi izvrstnega impovizatorja, a ga kratko malo spregledajo. Vzamejo ameriškega glasbenika, ki ni nujno boljši, a ima ime, ki potegne občinstvo.

Opažamo, da ste zadnja leta precej dobro dokumentirani, po Sloveniji se tudi redno pojavljate na vseh festivalih in projektnih nastopih. Morda še kaj manjka, kaj pogrešate? In po letih "jazzy" nomadskega življenja ste se ustalili tukaj, kjer ozračje v primeri s teatrom, plesom ali literaturo ni najbolj naklonjeno novi muziki. Zakaj?

Situacija je bila takšna. da sem se odločil naseliti tukaj in ustvarjati. Po naravi sem bojevnik, ne predam se kar tako. Živim v Goriških brdih, na meji, s katere je streljaj do Italije, moj nos štrli v drugo kulturo, v njej redno nastopam, snemam, izdajam albume. Dobil sem že ponudbe, da bi poučeval v Ljubljani, a tega nočem, me ne zanima. Delo sem v 14 letih, odkar živim tukaj, opravil pošteno, to povem z veseljem: če pogledamo samo diskografijo, sem v tem času izdal 23 albumov in vanje vložil precej svojega denarja.

Torej greva spet k približnim odstotkom. Kako so pri vaših albumih razdeljeni deleži: lastna sredstva, pokrovitelji oziroma prijatelji, država, lokalna skupnost?

Okvirno, skoz 14 let dela pri posnetkih: 80 odstotkov sem prispeval sam, 15 odstotkov so dali prijatelji (tukaj moram omeniti zlasti Iztoka Zupana, velikega ljubitelja in podpornika nove muzike [tudi razstavljavca fotografij na skorajšnjem Jazz festivalu v Ljubljani, op. p.]), pet odstotkov je dalo Ministrstvo za kulturo (200.000 tolarjev za duo Glasba za Romana in 300.000 za Zlati čoln). Po novem sem se odločil, da sploh ne bom več pisal prošenj ministrstvu, kajti o zadevah tam odločajo ljudje, ki niso naredili nič za promocijo Slovenije.

Kakšen je smisel, kakšno poslanstvo vašega »comba«, glasbene šole? Lahko otrokom kaj obljubite?

Otroke od 6. leta in mladino učim komunikacije, veščine, ki se v družbi, še posebno slovenski, zgublja oziroma nikdar ni bil prav razvita. Navajam jih na skupinsko igro, kar je v glasbi najteže. Pri meni ni izpitov, sprožiti moram talent, osebo naučiti do neke meje in jo pognati med uveljavljene glasbenike in promotorje. Naučiti se morajo improvizacije, kako se znajti v svetu. Če v življenju ne greš tudi skozi slabe trenutke in kdaj pa kdaj ne »požreš dreka«, nimaš uvida v glasbo kot celoto. Obljubim jim lahko samo eno: če boste upoštevali te napotke, če se boste pregrizli skozi trnje, boste boljši, odprtejši kot ljudje. Pridobili si boste občutek za nianso. To je po mojem v življenju največ. Mejna glasba je zaresna, lahko je duhovita, a vsekakor ni šala. Večinska glasba je joke, odtod konflikt, saj pri njej v večini sploh ne gre za glasbo. Prepotentnost ne zmaga nikdar. Manjšinsko življenje je čudovito, v njem srečaš dobre ljudi, kreativno podrast, ugotoviš, da nisi sam. S potovanji, med zasedbami, po koncu špilov vidiš, da je s tabo in za tabo precejšnje število izjemnih ljudi in kljub vsemu prostor svobode. Italija, denimo, ga je znala ohraniti celo pod Berlusconijem.

In kako jazzovski glasbenik na odru ohrani vso skromnost, pri tem pa pokaže kaj zelo svojega, to je vendar težka kombinacija?

Vprašanje je težko, a lahko ponudim lahek odgovor. Negovanju lastne notranjosti, znanja, je treba dodati odprtost. Ko sem na turnejah s trii, kvarteti, se med potovanji sploh ne pogovarjamo o glasbi, ampak o filozofiji in podobnem. Glasba je prostor na odru, tam je naša cerkev. Pred oltarjem se spovedujemo, tam komuniciramo, komunikacija pa je prioriteta.

Ne iščiva definicije, morda samo par napotkov za današnja poškodovana, vrednostno zmedena življenja: Kakšna je po vašem lestvica jazzovskih - oziroma življenjskih - vrednot?

Prva je skromnost, druga disciplina, tretja odprtost, poslušanje okolice - kje si? kje živiš? Ko je treba, je tudi zelo pomembno: znati ne poslušati.

Kaučičeva nedavna posnetka Zlati čoln II (živ posnetek z mariborskega Lenta 2004, posvečen Stevu Lacyju) in vrhunski, zvočno bogat solo album Pav - oba izšla za eminentno italijansko založbo Splasc(H) - tačas prejemata odlične kritike po vsem svetu.

Na uvodnem večeru enega najstarejših jazzovskih festivalov na svetu, že 47. ljubljanskega, bo Kaučič v sredo v Cankarjevem domu izvedel svoj projekt Vizionarja. Poleg njega bodo na odru še pihalec Emanuele Cisi, pianist in dirigent Bruno Ceselli, kontrabasist Ares Tavolazzi, posebna gosta Paul McCandless (pihala, zlasti z dvojnim trstičnimjezičkom), Irene Aebi (glas) in kvartet rogov Hororn (Boštjan Lipovšek, Katarina Lipovšek, Andrej Žust in Borut Pahič).

(Miha Zadnikar)

DELO, 22.maj.2005; Najve č Ijubiteljev jazza do zdaj

Cerkno - Mednarodno uveljavljeni festival Jazz Cerkno letos praznuje deseto obletnico. Prireditelju, Zavodu Garbijel fest, je v tem času uspelo, da mestece, ki spominja na vse drugo, le na jazz ne, povsem za živi ob pisanih zvokih svetovno priznanih mojstrov te zvrsti glasbe. Boštjanu Cveku, vodji festivaia, je v ponos, da jazzovski festival po obsegu in kakovosti prekaša le Ijubljanska izvedba -to seje pokazalo tudi letos, ko je bil obisk najbolj mno žičen do zdaj.
Za okroglo obletnico so se letos v Cerknem š e posebej potrudili. Spet je bilo mogoče slišati skoraj vse vrste jazza s pridihom kultur Balkana, Evrope, Južne Amerike in Afrike. Tudi tokrat so za prizori šče izbrali stari trg, ki so ga obiskovalci dodobra napolnili že prvi dan festivala v četrtek, ko je ob činstvo še posebej navdu šil makedonski kitarist Toni Kitanovski z odličnim Cherkezi Orchestarjem. Petek je bil med drugim tudi v znamenju slovenskega bobnarja Zlatka Kaučiča, vrhunec festivala pa je bil včerajšnji nastop Bošnjaka Bojana Zulfirkarpašiča, pianista, ki dela v Franciji in je na slovenskih tleh nastopil prvič . V Zavodu Gabrijel fest si prizadevajo, da bi bil Jazz Cerkno v prihodnje še bolj odmeven.
(Bl. M., foto:Primož Zrnec)

JAZZ MAGAZINE - marec2005 ; LA PASSIONE DELLA PERCUSSIONE

Zlatko Kaucic Il batterista sloveno amale ambientazioni piu sperimentalie improvvisate, che arricchisce con i sapori etnici e le piu disparate fonti sonore, dalle pentole alla tromba giocattolo.

I suo ultimo disco e datato 2003 e si intitola Zvočni Izviri, ma il I suo vero capolavoro e il precedente Zlati Čoln, il doppio dal vivo che lo vede affiancato dal genio del compianto Steve Lacy e da un gruppo internazionale, che comprende anche una sezione di archi e un coro di madrigalisti. II batterista e per-cussionista poco piu che cinquantenne Zlatko Kaučič vanta altri sei album a suo nome, anche se e attivo nel giro che con-ta del jazz improvvisato e sperimentale fin dagli anni 70, quando girava gia l'Europa a fianco di personaggi come Irene Schvveitzer, Radu Malfatti, Dusko Goyko-vich, e poi Tete Montoliu, Burton Greene, John Lewis, Steve Lacy, Kenny Wheeler, tra gli altri.

Diverse anche le sue "fermate": ha vissuto a lungo a Barcellona, in Portogallo e in Olanda, dove e stato protagonista della scena locale in club e festival, avvicendando le collaborazioni con gli artisti di passaggio all'attivita con gruppi propri. Da quando, nel 1992, e tornato in Slove-nia ha collaborato con Paul Bley (Lent fe-stival; Maribor), ancora Lacy, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Chico Freeman, George Cables, Albert Mangelsdorff, e vari altri, oltre a scrivere la musica per due do-cumentari e proporsi in performance individuali, arricchite da spoken poetry e momenti di danza.

Ma torniamo a Zlati Coln, di cui presen-tiamo un brano nella compilation alle-gata al giornale. II disco, il cui titolo significa "la nave dorata", e dedicato alla figura del poeta croato Srecko Kosovel, nato nel 1904 e morto a soli 22 anni, dopo aver scritto liriche impressionistico-sentimentali, altre impregnate di impegno sociale, altre ancora tra espressionismo e decostruzione. Un autentico "John Coltrane della poesia", come dice Kaučič, che propone un autentico percorso dettato dal vissuto del poeta, dalle elegie iniziali quasi stupefatte e im-pregnate di umori folclorici alle inquietanti e tragiche track conclusive. Un disco in cui il suono della Mitteleuropa incontra un jazz lirico - il percussionista si ritaglia anche uno spazio in cui canta solitario una poesia - in un incrocio di voli e consistenze, di umori terrigni e sogni metafisici, di impalpabili inconsi-stenze e di volonta forti, cui danno vo-ce e accenti e solo richiami solisti for-midabili, avvertiti dell'intensita della pro-posta. Un capolavoro passato inosservato che bisogna riscoprire.
(Jazz Magazine)

JAZZ MAGAZINE: marec 2005; ZLATKO KAUČIČ Žalni Pajčolan/Mourning Veil
Tratto dall'album, Zlati Č oln/The Golden Boaf(Splasc(H)/IRD)

E un piccolo capolavoro passato pressoche inosservato il doppio cd del batterista slo-veno, registrato dal vivo nel gennaio 2001 nella capitale del Paese ex-jugoslavo. II li -ne-up in campo e di quelli veramente eccellenti, a cominciare dal compianto sopra-nista Steve Lacy e continuare con 1'oboista (impegnato anche a corno inglese, clari-netto basso, flauti) Paul McCandless, il pianista e clavicembalista (nonche direttore dell'ensemble) Bruno Cesselli, il contrabbassista Jean-Jacques Avenel, cui si ag-giungono gli archi di Eva Julija Zi č kov (violoncello), Barbara Zalaznik (violino), Mar-jetka Š uler (viola) e il coro dei Ljubljanski Madrigalisti. Ottimo anche il packaging, con una serie di fotografie e di collage che arricchiscono il libretto cartonato.
(Jazz Magazine)

DNEVNIK, 11.12.2004; Pestra zvočna izkušnja

Pogosto pozabljamo, koliko truda, volje in energije vlagajo nekateri glasbeni pedagogi v delo z mladimi talenti in kako redko so za vse to nagrajeni. Ne govorim o materialni nagradi, ampak o zadovoljstvu, ki ga občutijo, ko kateremu izmed njihovih učencev uspe. Žal se to zgodi sila redko. Vendar so lahko glasbeni pedagogi zadovoljni tudi z manjšim, a nič manj pomembnim uspehom: s tem, da iz svojih učencev naredijo dobre poslušalce in da jim na tak način odprejo vrata v bogat, raznolik svet glasbe, v katerem ni pomembno, kateri zvrsti ali žanru ta pripada, ampak samo to, ali je dobra ali slaba.
Tak človek je bila pianistka in pedagoginja Tatjana Mole. Mladim ni posredovala samo znanja iz glasbe, ampak tudi iz življenja, bolj kot zveličavnost ene vrste glasbe jo je zanimala kreativnost v najširšem pomenu besede. Brez nje glasbena šola v Radečah ne bi bila to, kar je, in to še posebno velja za klavir, V spomin na pokojno Tatjano Mole v Radečah že pet let pripravljajo glasbeni večer, katerega osrednji motiv je uporaba klavirja v najrazličnejših glasbenih kontekstih. Simon Sernec in Nina Mole, ki skrbita za idejno zasnovo večera, sta se letos odločila za klavirski duet. Program je v prvem delu vseboval klasično oziroma resno glasbo, v drugem pa spontano improvizacijo. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je tak koncept na naših odrih silno redek, prav zato je toliko bolj razveseljivo, da ga je občinstvo v polni dvorani POPR odlično sprejelo. Resnici na ljubo je treba povedati, da tudi klasični del programa ni bil najbolj običajen. Odlični violinist Vasilij Meljnikov je namreč ob spremljavi pianistov Bojana Goriška in Nine Mole izvedel tri klasična koncertna dela (Bach, Čajkovski in Gluck), tri pa so bila izrazito sodobna: znani skladbi estonskega skladatelja Arva Parta (Fratres in Spiegel im Spiegel) ter Piazzolovo Milongo brez besed. Pri tem je najbolj razveseljivo, da so bile odlične zlasti vse tri izvedbe sodobnih del.
V drugem delu smo spoznali odličnega italijanskega pianista improvizatorja Stefana de Bonisa in našega mojstra tolkal Zlatka Kaučiča v spontani improvizaciji z naslovom Notranja roža za Tatjano. Glasbenika sta se po uvodnem otipavanju fantastično ujela in blestela zlasti v neverjetno bogatem prepletanju melodij in ritmov, tako da sta na najboljši način prikazala, kako neverjetna izkušnja je prisostvovati nastajanju glasbe v živo.
(Jure Potokar)

DELOSKOP 21.10.-27.10. 04; MOJA BARVA BOBNOV BO OSTALA RDEČA IN JAZ BOM STAREJŠI, GLASBA PA BO VSESKOZI INOVATIVNA
Zlatko Kaučič, glasbenik, tolkalec, učitelj

Tolkalec in glasbeni snovalec Zlatko Kaučič, letnik 1953, se je iz rodnih Goriških brd podal na glasbeno pot v svet pri sedemnajstih. Z jazzom in improvizacijo se je pri triindvajsetih srečal v Swiss Music Cooperation, tri leta pozneje se je premaknil v Barcelono in po tamkajšnjih klubih in festivalih igral z vrhunskimi glasbeniki, kot so John Lewis, Kenny Wheeler, Steve Lacy, na Portugalskem je med drugim z Ze Eduardom in Anthoniem Pinhom glasbo združeval v zasedbi The Trio, živel in ustvarjal je v Amsterdamu, v Berlinu in gostoval na številnih svetovnih festivalih. Leta 1992 se je vrnil v Slovenijo in udejanil številne projekte. Solistični album Round Trip je združil s poezijo Alojza Gradnika, v Emotional Playgrounds je z rezijanskimi, belokranjskimi in portugalskimi Ijudskimi pesmimi spojil klasični mešani pevski zbor in jazzovski kvintet, v Zlatem čolnu je v družbi z Madrigalisti, All Capone Štrajh triom in kreativnimi glasbeniki svetovnega slovesa glasbeno tolmačil Integrale Srečka Kosovela. S samostojnim delovanjem ter v različnih zasedbah si je pridobil priznanje v mednarodnem jazzovskem občestvu. Zadnja tri leta v šoli Zvočni izviri predaja svoje znanje učencem, s katerimi se je v zasedbi Kombo predstavil že na marsikaterem odru. Glasbo diha in živi, novi projekti pa ga venomer kličejo.

» V zadnjem času so dosti zanimanja zbudili vaši nastopi po Slovenji z zasedbo Kombo, na katerih se predstavljate z učenci. Zakaj ste se odločili za ustanovitev glasbene šole Zvočni izviri?

Z Zvočnimi izviri ne želimo le vzgajati glasbenikov, temveč vpeljati kodeks obnašanja in po naravni poti spremeniti celotni koncept tukajšnjega uveljavljenega glasbenega šolanja. Sam že vrsto let poučujem na različnih delavnicah, učil sem na jazz oddelku konservatorija v Veroni, zato me je tajnik goriške Zveze kulturnih organizacij Boleslav Simoniti obvestil, da v Novi Gorici urejajo vadbene prostore za glasbenike in ustanovili smo šolo.
K poučevanju sem pritegnil mladega nadarjenega kitarista Sama Šalamona, ki sem ga pred leti učil na delavnici, na oddelku za elektroakustiko in jazz mariborske Pedagoške fakultete. Vpis v Zvočne izvire ni pogojen s predhodno izobrazbo ali s starostno mejo.

» Od kod izvira vaše navdušenje za pedagoško delo?

Ko sem pred desetletji v Berlinu z gledališčem Phone Both iz ZDA improviziral na tolkalih in zvočilih, me je društvo, ki se je ukvarjalo z glasbenim poučevanjem hendikepiranih otrok zaprosilo za sodelovanje. Prišel sem s kovčkom, skupini otrok razdelil različna tolkala in zvočila, začeli smo improvizirati. Takrat, ko sem se prvič preizkusil v vlogi učitelja sem spoznal, da je mogoče z otroki in glasbo narediti mnogo lepega. Od Berlina naprej sem poučeval tudi v Španiji, na Nizozemskem, v ZDA, v Atlanti sem otroke in odrasle učil meditativne skupinske improvizacije. V pedagoškem procesu se razkrije resničen glasbenikov talent, kajti eno uro moraš znati z zvončki in igračami otroke ali pa odrasle obdržati zamaknjene v transu, kajti če jih ne, ti uidejo.

» Bi nam lahko podrobneje predstavili vaš princip poučevanja in kodeks obnašanja, ki ga prakticirate v Zvočnih izvirih?

Intenzivni program vključuje tehniko, igranje avtorske glasbe, zahtevne harmonije, improvizacijo in skupinsko delo v zasedbah Kombo, ki me osebno še posebej zanima. Pri ustvarjanju zvoka in glasbe je zelo pomembno medsebojno spoštovanje, spontanost, točnost, pomoč, oder Zvočnih izvirov je oder glasbenih razkazovanj in kreativnosti. Na njem biti »gol in razgaljen« je na začetku za glasbenika zelo težko, pa vendar nujno za njegov razvoj. Na ciklus koncertov vabim domače in tuje glasbenike, največ iz Italije. Nasploh se trudimo za preseganje vsakršnih omejitev, zato smo se odprli za fotografe in slikarje, pripravljamo razstave, na otvoritvah bodo učenci improvizirali na slike. Vrat ne zapiram nobenemu in ničemur, kajti za glasbenika je odlično, da lahko sodeluje z drugimi umetnostmi in umetniki, kajti tako si lahko ves čas bogati svoje življenje.

» Kako so učenci sprejeli takšno šolanje? Kakšno je delo s skupino, kako jih uskladite?

Na začetku je seveda prišlo do situacije pro et contra. Nekateri so prispeli v šolo s področja punka in rocka in pričakovali nekaj drugega. A dobro je, da vsi niso isti in ne ostanejo, kajti tisti, ki vztrajajo, vedo kaj delajo, in to počno z veseljem. Pri delu s skupino je potrebna disciplina, spoštovanje do učitelja in drugih. Vsak učenec ima kot individuum seveda svoje težave, ki jih moram kot pedagog ali vodja pretvoriti v funkcionalnost. Vedno se najde tudi kakšen klovn, ki sproži smeh, kar je za mlade običajno, a ko začnemo z delom, drug drugega vedno umirijo in so zbrani.

» Medtem ko kot glasbenik igrate, zasedbo Kombo vodite. Kakšne so razlike in kaj je pomembno pri samostojnem igranju na tolkala in kaj pri vodenju večje zasedbe?

Solo projekt je moj, sam moram na odru za uro in pol pritegniti Ijudi, kar ni enostavno. V nasprotju s tem se pri igranju v skupini lahko vedno na koga nasloniš in se oddahneš. A tudi delovanje skupine je zahtevno, saj se morajo glasbeniki vanjo popolnoma vključiti in komunicirati, delovati mora vrhunsko. S Kombom, ki ga vodim, se na nastopih ne ponavljamo, temveč menjamo skladbe in obračamo spored, uporabljamo druge ritme, improviziramo, potrebne so nove skladbe, koncepti, informacije. Vsak način zahteva svojo koncentracijo. Potrebno je spoštovanje do dela in opravljanje svojega poslanstva. Učenje je sicer mnogo bolj naporno kot samostojni projekt, saj moraš biti pozoren na veliko različnih oseb, od katerih ima vsaka svoj karakter in svoj pogled na življenje.

» Kakšne izkušnje ste kot glasbenik pridobili iz poučevanja?

Iz pedagoškega dela sem ogromno pridobil. Naučil sem se delati z Ijudmi, spoznal dobre in slabe strani človeka. Za poučevanje je potrebno svojevrstno znanje, moja ura traja šestdeset minut ali več, cilj ni le zaključek šole, temveč zmožnost igranja. Z učenci razpravljamo o življenju, izkušnjah, med nami se spleta prijateljstvo. Ne le po glasbeni, tudi po človeški plati jih hočem utrditi, jim okrepiti samozaupanje. Kot opazovalec Ijudi in obnašanja sem namreč šokiran nad današnjo mladino, ki iz šol prihaja brez samozavesti, znanja in lastnega stališče, vse v glavi je pomešano, vsi so oblečeni enako.

» Živite ob meji, delujete pa na obeh straneh. Kakšne odzive na vaše ustvarjanje doživljate v Sloveniji in Italiji?

Na Goriškem je na žalost kljub rastočemu ekonomskemu stanju kultura na ničtem nivoju, v družbi klasične glasbene šole, pevskih zborov, pihalnih godb in neverjetne komercializacije smo nekakšni tujki.
A vendarle je odziv vsakič boljši. Zaradi tukajšnjih slabih odnosov sem bolj navezan na italijanske glasbenike, med katerimi vlada drugačna kultura. Tudi učence peljem čez mejo, da doživijo tamkajšnji način sprejemanja glasbe. Medtem ko se v Italiji po koncertu usuje plaz vprašanj, je pri nas ponavadi vse tiho. Vsi gredo na pivo, potem pa pridejo sramežljivo nazaj in mencajo, ali mi lahko poveš to in ono. Tu se opazi drugačna kulturna tradicija. Zato sem bolj iniciiran v Sredozemlje, kar se čuti tudi v moji glasbi.
V reviji Down Beatso kritiki takoj za ZDA kot najbolj kreativno državo na področju jazza izbrali prav Italijo.

» V vašem ustvarjanju ob klasičnih tolkalih uporabljate obsežni arzenal tolkal in zvočil-igrač. Od kje ideja zanje, kaj želite povedati z njihovo uporabo?

Imam polne kovčke igrač. Medtem ko za snemanje uporabim točno določene, za večino nastopov v danem trenutku uporabim tisto, kar mi pride pod roko. To počno tudi drugi, na primer moj prijatelj, nizozemski tolkalec Han Bennink. Verjetno je pri meni vzrok za njihovo uporabo prekratko otroštvo in pomanjkanje igrač. Glasbene pripomočke sicer uporabljam od leta 1978. Zasledil sem jih pri ameriškem komponistu Spiku Jonesu, ki je deloval med letoma 1922 in 1925, v oddaji BBC-ja pa sem videl mali orkester, v katerem so tolkalci igrali le na hupe in piščali. Vse to me je motiviralo, z uporabo zvočil-igrač pa želim poudariti, da smo kljub navideznemu frikovstvu in serioznosti vsi Ijudje v sebi še kako otroci. Pri vsakem obisku Barcelone si v tamkajšnjem muzeju vedno rad ogledam razstavo o umetniškem razvoju slikarja Pabla Picassa, kjer se lepo vidi, kako se je genij ob koncu življenja po vsem izkušenem znova vrnil k otroškemu igranju z barvami, in tako je tudi v glasbi. Najbolj plodni ustvarjalci, ki so kdajkoli živeli na tem svetu, so v stiku z našo dušo s svojimi stvaritvami, brez vsake cerkve ali molitve.

» Rojeni ste v Goriških brdih, glasbena iskanja so vas zvabila v svet, našli pa ste tudi pot domov. S čim so povezani vaši glasbeni začetki?

Če zajamem retrospektivo, sem se vrnil in zdaj ustvarjam tam, kjer sem svojo glasbeno pot začel. Tu je živela moja nona, ki je imela v družini z zaposleno mamo, očetom policajem in štirimi otroki, zame, črno ovco, ki je hotela svet obrniti okoli, edina občutek razumevanja. K njej sem se v svojem otroštvu vedno lahko zatekel, med nama je nastal poseben odnos. Podarila mi je vizijo, lahko sem odšel in izsebe nekaj naredil. Moje prve glasbene poti so bile tesno povezane z naravo - in so še sedaj -, kajti nudi neizmerno možnost črpanja idej. Ob poslušanju zvokov iz narave včasih začutim neverjetno, fantastično. Tu, v Brdih, se spomladi tri tedne v maju in juniju v nočeh s fascinantnim petjem oglaša nočni majski slavček. Ko ga slišiš, lahko razumeš flavtista in klarinetista Ericha Dolphyja in druge, ki so odhajali igrat v gozd. Nekateri se temu smejijo, a kdor slavčku pozorno prisluhne, ugotovi, da niti ena njegova fraza ni enaka, vseskozi improvizira. Sam hodim poslušat te čarobne koncerte, na ta način pa tudi navežem stik z nono. V mojih glasbeno uresničenih otroških sanjah je prav ona predstavljala zaščitniški element. Posvetil sem ji Nonine zgodbice.

» Kako ste se kot otrok spoznavali z glasbo, z zvoki?

Že kot otrok sem, ker pač ni bilo denarja, izdeloval bobne iz kartonske škatle pralnega praška, palice pa sem si, dokler mi ni nona na meji, kjer je potekala menjava blaga za blago, priskrbela pravih, urezal iz akacijevega drevesa. Činele sem izdelal iz sita za krompir v kuhinji, kjer sem, kot najstarejši izmed otrok pomagal. Pri poslušanju radia sem igral s kuhinjskimi pokrovkami, kar sem ohranil v današnjem repertoarju. S tem hočem povedati, da instrumentov ni treba vedno kupiti v trgovinah. Ko hodim okoli, vedno povem, da je moj arzenal povezan s prostorom v Goriških brdih v Sloveniji, kjer sem rojen. Kadarkoli me sprašujejo za izvor, vedno poudarim, da se pri meni glasba vrača h koreninam, kjer je nona.

» Vaša glasbena pot še zdaleč ni običajna. Zelo mladi ste praktično brez vsega odšli vsvet in se uspeli uveljaviti. Kaj ste se na takšni poti naučili?

Pred odhodom na šolanje za ključavničarja v Gorico sem si iz prihrankov za malico kupil poceni bobne češke izdelave, začel sem vaditi, dobil nekaj plošč. Prva je bila album tolkalca Maxa Roacha, ki skupaj s Charlijem Parkerjem velja za inovatorja melodije bebopa. Od njega sem prevzel, kar sta prevzela Billy Higgins, Ed Blackvvell in mnogi drugi. Bobni namreč še zdaleč niso le ritmika, so tudi melodija, z njimi lahko poveš melodične zgodbe. Konec šestdesetih je bilo v Italiji mnogo velikih koncertov art in simfoničnega rocka, sam sem obiskoval manjše v Trstu in Vidmu. V tistem času, ko je imela vsaka skupina in zvrst svoj karakter, sem prisluhnil vsemu, v sebi sem izoblikoval identiteto do drugačnosti, v meni so se porodile ideje. Prvo priložnost sem dobil kot bobnar v skupini Upupa. Takrat sem pustil vse za sabo in se pri sedemnajstih odpravil na svojo prvo glasbeno pot ter v življenje v komuni v Vidmu, kjer so delovali številni umetniki. Pri devetnajstih pa sem odšel v Švico in to je bil moj resnični začetek.

» V glasbo ste vstopili kot samouk. Katere so prednosti in slabosti takšne glasbene poti?

Ob besedi samouk se v Sloveniji vsi prestrašijo, kot da tak človek ne bi bil pravilno vzgojen. Pri nas je v vseh umetnostih še vedno popolnoma podcenjen. A biti samouk je fantastično. Sam in s pomočjo drugih sem pridobil znanje in mnogo ustvaril. V Ziirichu sem prišel v stik z jazzom in improvizirano glasbo v pravem pomenu. A da sem se lahko preživel in vglasbi napredoval, sem tudi na črno opravljal vsa mogoča težaška dela. Izkušene glasbenike, med katere sem prispel z bobni »simfoničnega rocka«, sem sprva le poslušal, se od njih učil ter počasi začenja! z njimi igrati. Zato še danes svoje znanje prenašam na nove generacije, kar sem pridobil od prejšnjih, podajam prihodnjim. Seveda je in vedno bo vojna med odprtimi in zaprtimi ustvarjalci, a največji geniji tako v glasbi kot v slikarstvu, od Van Gogha do Stockhausna, prihajajo iz neinstituconalnega področja. Nikoli nisem bil pripravljen zapraviti niti pet minut za toge izobraževalne ustanove. V današnjih marsikdo plača ogromno denarja, da postane robot. Mladi, ki se izobražujejo v Gradcu, se mi prav smilijo. Njihova glasba, »avstrijski swing«, je kot sladoled, ki je bil šest mesecev v zamrzovalniku, brez duše in kreativnosti. Dobesedno tečejo po lestvici in igrajo šolsko, kar pa je ravno v nasprotju s smislom jazza. Ta mora glasbeniku dati osebno vizijo, za ustvarjanje v okolju, kjer je rojen.

» Koliko je v jazzu in improvizirani glasbi za glasbenika pomemben talent, koliko tehnika in izobraževanje?

Jazz so obdobja z različnimi jeziki oziroma tehnikami, ki jih moraš osvojiti. Če si nadarjen, se jih naučiš hitro, če nisi, pa nimaš v glasbi kaj iskati. Talent moraš imeti. Narava vsakega od nas z nečem obdari, mi sami pa moramo ta dar v sebi poiskati. Učencem govorim, da se mora tehnike naučiti vsak sam, medtem ko je glasbenikovo življenje dolga pot brez garancije. A šele v življenju se začne v tebi izražati nekaj, kar ti bo morda omogočilo postati vizionar, kot je govoril moj prijatelj, pokojni Steve Lacy. To je lepa beseda, postati vodič sam sebi. Kot glasbenik imaš le dve možnosti, lahko postaneš kreativen ali pa pogoriš.

» Zato ste svojo glasbo tudi definirali kot multidirekcionalnost, odprtost za vse glasbene sloge, iz katerih je potrebno iztisniti najboljše?

Multidirekcionalnost je zmožnost obvladovanja vseh glasbenih jezikov. Pomembno je, da čim več stilov čim bolj perfektno obvladaš.
Tako lahko en dan igraš bebop, drugi dan free, tretji bosa novo, četrti dan improviziraš v predstavi modernega plesa. Uokvirjenje v ameriški jazz je demagogija. Jazz je le en jezik, največ, kar lahko v njem dosežeš je tvoj zvok, v nasprotnem primeru ostaneš le klon drugega glasbenika. Gre za postopen osebni razvoj, oditi moraš v svet, se pomešati z glasbeniki od vsepovsod, z njimi izmenjavati znanje, iskati sožitje. Sam bi lahko igral karkoli, a držim se pravila, da ne smeš nikoli igrati glasbe, ki ti ni všeč, pa če ti ponujajo ne vem koliko denarja. Verjamem v čistost in poštenost, človek, ki ima talent in je iznajdljiv ter dela, kar ima rad, bo vedno našel pot. Čeprav se v Sloveniji na področju glasbe zbirajo črni oblaki, bom sam vedno preživel.

» Kakšne so največje razlike med časom, ko ste se sami uveljavljali in možnostmi današnjih mladih glasbenikov?

Pomembno se mi zdi že časovno obdobje, v katerem si rojen. Sam sem v kreativno glasbo vstopil v zlatem obdobju jazza, ko se je v Evropi dogajal neverjeten razcvet. Pri štiriindvajsetih sem igral s famoznim newyorškim pianistom Johnom Lewisom, ki je takrat štel petipetdeset let in me je po odru skoraj vodil za roko. Ce si igral dobro in kazal talent, so vsi bdeli nad tabo. Imel sem veliko srečo, mladim pa zelo težko dajem kakršnekoli napotke, saj so današnje vrednote popolnoma drugačne od takratnih. Če imaš dovolj denarja, si lahko v New Yorku posnameš ploščo z najboljšimi glasbeniki, nihče ti ne bo rekel ne. Sam se trudim zbrati skupaj naše Ijudi, da mi ne bi očitali, da igram le s tujci. Pa vendar, kdo so sploh tujci? Tujci zame v glasbi ne obstajajo, to je rasistična beseda, zame v glasbi obstajajo le prijatelji.

» V glasbenem ustvarjanju pripisujete velik pomen prijateljstvu. Kaj naredi iz glasbenikov prijatelje, kako se to odraža v glasbi?

Kot glasba je zame temeljnega pomena prijateljstvo. Glasba naredi prijatelje, ne sovražnike. S prijatelji bomo vsepovsod in vedno zaigrali skupaj in to dobro. Nikoli ne bomo kot nekateri rekli danes je bil »sheet gig«, saj je glasba za nas vrednota. Pred koncertom o nji ne diskutiramo, znanje, spoštovanje in odprta ušesa, ki ustvarjajo poezijo, se pokažejo na odru. A to so glasbeniki posebnega kova, ki glasbo dihajo in živijo. Stevu Lacyju sem v okviru projekta Zlati čoln pred skupnim nastopom predstavil Srečka Kosovela ter mu na njegovo željo priskrbel pesnikovo poezijo. Nad njo je bil tako navdušen, da jo je neprestano prebiral. Ta inovator na sopran saksofonu, glasbenik, ki je posnel preko dvesto albumov in osvojil številna priznanja, se je na koncertu popolnoma razdal, ovitek albuma pa je postavil na svojo spletno stran, kot da bi bil njegov. Ob taki podpori sem bil ganjen. Po drugi strani imam doma težave že pri dogovarjanju, da bi omenjeno glasbo sploh zavrteli na tretjem programu Radia Slovenije.

» Z vzponom "World Music" smo tudi v Sloveniji priča obujanju Ijudske glasbe, številni mladi glasbeniki so komercialno uspešni. Kaj pri črpanju iz domače Ijudske glasbe poudarjate vi?

Naša Ijudska glasba je tako ritmično kot harmonično revna. Ko sem ustvarjal projekt Emotional Playgrounds s pevskim zborom, sem vanj vključil tradicijo, zato sem vse kar obstaja na tem področju od Bele krajine do Rezije raziskal. Zaradi preprostosti je v Ijudski glasbi potrebno poiskati kompromis. Vidim ga v barvicah naše zemlje, ki mi pri improviziranju omogočajo barvne ritmične odtenke. Slovenci imamo kot Skandinavci lepe pokrajinske zvočne podlage, kar lahko slišimo pri saksofonistu Janu Garbareku. Kljub dvotretjinskemu taktu je mogoča pokrajinska glasba, ki daje občutek potovanja. Z vnašanjem popa in rockenrola v Ijudsko glasbo pa dobimo hibridno, absurdno, niti provokativno glasbo zgolj zaradi denarja in konzuma.

» Večkrat ste omenili besedo kreativna glasba. Kako bi jo definirali?

Kaj je kreativna glasba je najbolje povedal Steve Lacy, da glasba ne lovi tebe, ampak ti loviš njo. Ustvarjalec sam čuti, kaj je kreativno in kaj ni. Kot je na nebu milijon zvezd in se vsaka po svoje blešči, tako obstaja nešteto glasbenih oblik. Kreativna glasba je zanimiva ravno zato, ker ponuja neskončno možnosti. Vanjo lahko vključiš vse mogoče detajle, jih obračaš, razrušiš. Projekt niso le note, iz zapisanega je treba ustvariti smiselno glasbeno zgodbo. Ce ti je dana možnost in dar, lahko v vsaki umetnosti ustvariš čudovite stvaritve. V kreativnost sodijo vse umetnosti, glasba je le eden izmed njenih delčkov. Večina Ijudi ima o glasbeniku, ki igra free, napačno predstavo, da le včasih malo povadi, v resnici je potrebna stalna rast in ogromno dela. Sam v vaji, iskanju zvokov in raziskovanju glasbe uživam, kreativnost pa je težje ohraniti, ko si ustvarjalno osamljen, to pa je druga, bluesovska plat zgodbe. Moja barva bobnov bo ostala rdeča in jaz bom starejši, glasba pa bo vseskozi inovativna.

» Vaše projekte posvečate slovenskim kulturnim velikanom, ki jih je narod izdal in so v življenju doživeli tragično usodo. Komu nameravate posvetiti prihodnje?

V projekte vključujem Ijudi iz naše zgodovine, ki so nam mnogo dali, mi pa tega ne znamo ceniti in spoštovati. Poleg Gradnika in Kosovela obstajajo velikani, ki bi jim želel posvetiti celoten ciklus. Ideje imam, a da bi lahko k sodelovanju pritegnil kvalitetne glasbenike, bi potreboval večjo finančno podporo, kot mi jo nameni ekspertna komisija ministrstva za kulturo, za katero sem očitno preveč radikalen in čudaški.
Že dalj časa zbiram denar za projekt, ki bo posvečen ambasadorju slovenskega jezika in bo metafora za počasno izginjanje naše besede, identitete ter sreče ob pohodu novih profitantov in novi evropski druščini. Vključil bom provokativen instrumentarij in glasbenike z vsega sveta. Sicer pa na leto delujem v kakih sedmih projektih. V prihodnjem bom izdal solistično ploščo Pav, nov album s triom Cisi-Kaučič-Muresu, z učenci bi rad posnel Nonine zgodbice, s Petrom Brotzmannom in triom String.Si pa bom poskušal udejaniti projekt Tolminski punt...
(Anka Dugorepec, foto: Nada Žgank/Memento)

PRIMORSKE NOVICE 10.8.2004; SOTOČJE KREATIVNOSTI
Festival Sajeta z obiskovaki iz vse Slovenije, vse več je Italijanov in Avstrijcev

Peti fesktival Sajeta, ki v tolminsko Sotočje spretno in z zanosom vnaša nekomercialno glasbeno dogajanje, večinoma zajeto v delavnice in etno-jazzovske koncerte se je zaključil. Po četrtkovem nastopu zvezdniškega dua Alexander Balanescu-Zlatko Kaučič, ki je z zanimivimi domislicami prešerno razmigal zadovoljno občinstvo, je festival tudi ob koncu tedna zdržal vse preizkušnje. Kljub slabemu vremenu.
(Neva Blazetič, foto: Mateja Peroša)

DELOSKOP 12.8.-18.8.2004;
Namesto ambientalne glasbe glasbeni ambient

Če bi Kaučičev nastop poslušali obrnjeni s hrbtom proti odru ter z očmi plazili po rahlo oblačnem nebu, meglicah, ki so se vile okrog Gerričinih kakor da živih kipov, že malo v oblake zakritih bregovih in oddaljenih svetilkah, bi glasbo našega najboljšega jazzerja, ki se navdihuje v naravi, "videli" na nov in neprecenljiv način.
Kaučič in Balanescu sta se v improviziranem nastopu izjemno ujela. Igrala sta zagreto, z vidnim užitkom v raziskovanju in prežemanju dveh različnih stilov in pristopov, ko je na trenutke Kaučič prevzel vlogo nosilca melodije, Balanescu pa je ritmiziral. V zadnjem komadu sta se najbolj ujela in slišati je bilo, kot da to počneta od nekdaj.
(Mario batelić, foto: Nada Žgank/Memento)

DELO 11.8.2004; FESTIVAL SAJETA V TOLMINU
Balanescu s Kaučičem

Konec prejšnjega tedna se je končal 5. kreativni tabor Sajeta, ki je tudi letos gostil veliko zanimivih tujih in domačih glasbenih imen. V šestih dneh festivala so se na tolminskem odru vrstile filmske in glasbene predstave, podkrepljene z različnimi umetniškimi delavnicami, vse pa je potekalo do zgodnjih jutranjih ur. Zagotovo je bil letos najbolj odmeven obfsk romunskega violinista Alexandra Balanescuja v četrtek, 6. avgusta, ki je nastopil skupaj z briškim tolkalskim carodejem Zlatkom Kaučičem.
(Veljko Njegovan)

DELOSKOP 15.4.-21.4.04; Zlatko Kaučič
Jazz koncert. Avtorski večeri v Klubu Cankarjevega doma, Ljubljana. Petek, 9.4.

Naj začnem s koncem: v drugem delu večera se je koncertno in diskografsko izjemno dejaven bobnar, tolkalec in skladatelj predstavil v »klasičnem« jazzovskem triu, skupaj z italijanskima saksofonistom Emanuelejem Cisijem in kontrabasistom Nicolo Muresujem. Intimno ozračje Kluba Cankarjevega doma in poznavalsko občinstvo sta nudili varno zavetje skrajno občutljivi in lirični glasbi. In če je bilo v njej - tudi zaradi dobro izbranega ščepca standardov (med drugim How Deep Is the Ocean in / Want to Be Happy) - mogoče slišati precejšne navezave na jazzovsko zgodovino, je bilo po medsebojnem spogledovanju inštrument(alist)ov, po pristopu k skladbam jasno, da igra trio sodobno in tvorno godbo. Par standardov ter Kaučičeve in Cisijeve skladbe, ki so velikokrat izgledale tako krhke in nezemeljske, da jih bo zdaj zdaj poneslo v eter, je trojica tako ljubeče razpotegnila čez vse navzoče ter uspešno stkala nevidno, a še kako trdno vez med glasbo, izvajalci in občinstvom.
Da je Kaučič glasbenik prav posebnega kova, pa je znova dokazal s svojim presunljivim solističnim bobnarsko-tolkalskim nastopom, s katerim je uvedel večer. Neumorno in neugnano se je posluževal številnih drobnih zvočil, ljudskih glasbil, zvončkov, mehaničnih igrač itd., jim sem ter tja pristavil svoje zaklinjanjem podobno petje ter si ustvaril širok prostor delovanja, ki ga je popolnoma nadziral in obvladoval. V eni sami dolgi skladbi je neštetokrat spremenil ritme in melodije, združeval jazz in ljudske godbe, prisluhnil tišini in podaljševal odmeve ter ustvaril gibljivo večslojno minisimfonijo za komplet bobnov, tolkal, igrač in sebe. Kot redko kateri glasbenik vsakič navdušuje in vedno znova dokazuje, da v njegovem primeru noben bobnarjev zamah ni zaman!
(Mario Batelič)

www.jazzreview.com, CD Review of Samo Salamon Quartet - Ornethology

Zlatko Kaucic is a Slovenian drummer who deserves wider recognition; like Salamon he has assimilated his own experiences with an obvious love of the American tradition; he clearly understands the meaning of sving, and is a sensitive and erudite player.
(John Kelman)

DNEVNIK, Jan. 2004; Nonine zgodbice

Nov, očarljiv in pogosto hudomušen zvočni izziv nenehnega iskalca Zlatka Kaučiča Kdo ne bi občudoval ustvarjalne energije in vztrajnosti petdesedetnega briškega tolkalca in glasbenega pedagoga Zlatka Kaučiča

Njegov najnovejši glasbeni projekt, ki ga je uresničil v Novi Gorici, je v vseh pogledih zahteven že zaradi impozantnega števila sodelujočih. V tem smislu se navezuje na Zlati čoln (2001), poklon Srečku Kosovelu, ki ga je Kaučič s pomočjo podobne klasično-jazzovske zasedbe uresničil v Cankarjevem domu, kasneje pa je izšel na plošči, ki predstavlja enega vrhuncev domače jazzovske ustvarjalnosti. Tokrat Kaučič svojo glasbo posveča bolj osebnim spominom, ki jih pooseblja nona. Najbrž prav socialni in kulturni kontekst pogojujeta uporabo zbora in komornega orkestra, medtem ko jazzovska zasedba, v tem primeru combo Kaučičeve šole za tolkala, poskrbi za večino učinkovitih zvočnih kontrastov. Tako zahteven projekt bi za brezhibno izvedbo seveda moral imeti nekajmesečne skupne vaje, o katerih pa je pri takem številu sodelujočih s tako različnimi pogledi na glasbo mogoče samo sanjati. Muziciranje Komornega orkestra, ki ga je z akcenti na tolkalih nadgrajeval Kaučič, dopolnjeval pa odlični italijanski saksofonist Emanuelle Cisi (odlikoval se je na altsaksofonu), je bilo zato na začetku nekoliko negotovo. Šele vstop comba nenavadne zasedbe (tri kitare tri baskitare, po dva bobnarja in tolkalca ter klaviaturist) je stvari postavil na pravo mesto in dokazal, da šola ne le uspešno deluje, ampak jo trenutno obiskuje nekaj zelo obetavnih mladih glasbenikov. Dodatno kvalitetno razsežnost je v combo vnesel odlični kitarski virtuoz Samo Šalamon (trenutno žanje navdušenje kritikov po vsem svetu z letos izdano ploščo Ornethology), ki je na koncertu glasbo obogatil z značilnim zvokom. Prihod comba nas je res popeljal na razburljivo zvočno popotovanje po zgodovini in spominih avtorja na mladost in njegovo takratno življenjsko okolje. To so odlično ponazarjali nenadni vstopi in izstopi natančno artikuliranih ljudskih in narodnozabavnih viž, ki so se nato utapljale v organiziranem zvočnem kaosu in so ga mladi glasbeniki očitno ustvarjali z velikim zadovoljstvom in preciznostjo. Več kot dve uri trajajoče Nonine zgodbice so torej nov očarljiv in pogosto hudomušen zvočni izziv nenehnega iskalca Zlatka Kaučiča in samo upamo lahko, da ga bo mogoče še kdaj kje ponoviti.
(Jure Potokar)

JAZZ IT, Agosto 2001; CREMONA: PROGETTO JAZZ

Zlatko Kaučič e un percussionista e compositore sloveno giramondo e dalle molte patrie musicali: ha vissuto in Italia, Svizzera, Spagna, Portogallo, Olanda e naturalmente Slovenia. Questa sua vita errante si riflette anche nei suoi diversi progetti, che spaziano dall’avanguardia (ha collaborato con Lacy, Bley, Mengelberg) al jazz della corrente principale  (Freeman, Cables, Patitucci), fino alle collaborazioni dai forti sapori mediterranei con musicisti spagnoli e portoghesi (sututti Tete Montoliu). Al Teatro Bellini di Casalbuttano introduce il trio Izoved (= racconto), che vede la presenza di due talentuosi musicisti itlaiani, il sassofonista e clarinettista Achille Succi ed il contrabbassista Titio Mangialajo Rantzer. Una musica spesso connotata da toni cupi, densi, favoriti dall’uso frequente dell’archetto sul contrabbasso e dalle bacchette felpate sulle pelli della batteria utilizzata prevalentemente sotto l’aspetto timbrico e coloristico, con l’aggiunta di un ampio uso di conchiglie, campanelli vari, fischietti, richiami per uccelli, carillon… Due dediche particolari: a Billy Higgins, grande batterista recentemente scomparso, improvvisazione dai richiami ornettiani; l’altra ai bambini di strada brasiliani, che riflette, nel suono e nell’andamento, la tragicita della loro condizione. Piu sperimentale il brano che, partendo da un’antica nenia portoghese, si sviluppa senza punti di riferimento o di raccordo, utilizzando in abbondanza silenzi e microsonorita minimaliste. Alla fine una danza slovena libera l’energia del gruppo e permette di apprezzare a pieno l’abilita di Succi al clarinetto basso, del quale esplora, con ricca inventiva, tutta la gamma dei registri. Quella di Kaučič e quindi una proposta originale e coraggiosa, una musica che non fa battere i  piedi e muovere il corpo, ma che richiede una continua attenzione alle sue mille sfumature ed ai suoi connotati talvolta cameristici.
(Emilio Palanti)

MUSICA JAZZ; CREMONA: PROGETTO JAZZ

Concerto di Javier Girotto al sassofono e Daniele Di Bonaventura al bandoneon (9 maggio alla centrale della birra) e da quello percussionista soveno Zlatko Kaucic con Achille Succi ai sassofoni e Tito Magialajo al basso (18 maggio, casalbuttano).
(Aldo Gianolio)

BRABANTS DAGBLAD Maandag 30 spet 1985; Jesse James 'n boeiend schuwspel

Zeker was Zlatko Kausic een meester met zijn percussie-instrumenten en wist hij spanning te brengen. Zeker waren de typetjes kolderiek. Het bleef echter toch Amerikaans, wat oppervlakkig aandoend volksamusement.

WORLD FEST ATLANTA U.S.A. 1989; Internal Jazz Qiuntet Europe

The best jazz musicans in the world together for the first time. Zlatko Kaucic (Yugoslavia) percussion, composer and pianist Antonio Pinho Vargas (Portugal), on sax and flute Peter Guidi (Scotland), on trumpet Paolo Fresu (Italy) and on bass Frans Jan Van der Hoeven (Holland).
Oct 14-7pm & 9.30pm
Oct 15-7.30pm & 9pm
Solo-Peter Guidi-Oct 15-8.30pm
Solo-Zlatko Kaucici-Oct 15-8pm
Duet-Antonio Pinho Vargas & Peter Guidi-Oct 15-7pm

BERLINER MORGENPOST

Entzückend auch die Gechicklichkeit, mit der Zlatko Kaucic, ein Teufelsmeister an der "Percussion", das immer vorsätzlich hahnebüchene Mord-und Raubgeschehen mit einem Parodistischen Ton-und Geräusch-Teppich unterlegt. Er durfte am Schluß der so fidel parodierten Schauerballade an seinen diversen Instrumenten ein Feuerwerk der Töne abziehen. Furalle viel Beifall.

EL PAIS 1989; Ventinos europeos

También está Stefan Lievestro, un muy joven contrabajista que sabe hacer volar sus dedos para no perder el muy anfetaminico pulso del bop,y Slatko Caucic, un baterista consistente, pero poco dado a la delicadeza de los acentos y los matices, provocador de climax desde el único motor de la explosión. 

DAG BLAT 1985; Onbekend maakt onbemind

De figuren van Zlatko Kaučič vertonen de perfekte combinatie van ogenschijnlijke eenvoud en fascinerende complexiteit. Hi houdt de spanning in de muziek weet Stocker emotioneel op te zwepen en in de hand te houdeh.
(Jan Rensen) 

L'ARENA 13 maggio 1995; Notevole la prestazione di Kaucic e Venir

La coppia Kaucic Venier ha fornito una prestazione davvero notevole. Il primo, uno sloveno abituato a lavorare con gente come Paul Bley, a comporre musica per compagnie teatrali e di danza insomma un personaggio pieno di stimoli culturali (s'interessa anche di poesia e musica etnica della zona di confine tra Italia e Slovenia), ha costituito il collante continuo e fondamentale della «sessione». Un «drumming», il suo, serrato e ipnotico, ma non privo di fantasia, un tessuto ritmico leggero ma palpitante, un sottosuolo martellante ma non invadente. Se come già detto, il jazz-blues del trio odora un po' di «uacid», è più che altro «merito» di Zlatko.
(Beppe Montresor)