, četrtek 4.10.2022; Jazz Festival Velenje

Mojstri svojega poklica človeka soočijo z novim, drugačnim pristopom in iz njega nastajajočo podobo – v tem primeru zvočnega - sveta. Bobnarja premore vsak pogrošni band, bi kdo rekel, kaj naj bo na tem tako drugačnega. Na našo srečo to ne drži in Zlatko Kaučič je v praksi pokazal, zakaj ne. Iz polurnega solo nastopa v knjižnici 3. novembra smo razbrali nov pomen izraza 'zvočni svetovi'. Diapazon njegovega izraza se je gibal med komaj zaznavnimi kapljicami ali drgnjenjem kože ob kožo na eni ter med intenzivnostjo – metaforično, seveda - industrijskega hrupa. Pa pri tem ni šlo samo za jakost: v pulziranje zvočnega tkiva je bila vgrajena vrsta ritmičnih vzorcev, ki so se sproti prelivali v nekaj drugega, rasli, se izgubljali, da jih ni bilo več prepoznati kot vzorce; še najbližja primerjava bi bilo valovanje morja. Skratka eno samo živo in neukročeno utripanje zvočnega tkiva, ki kot da se giblje samostojno, brez človeške podpore in uravnavanja, od zunanjega sveta neodvisna zvočna masa, ki jo vodi in usmerja neznana energija. Fascinantno, glasbene žanre presegajoče bobnanje z izrazito avtorsko noto. Morda bolje: zvočna ustvarjalnost, ki si v izrazni nuji vzpostavlja svoj lastni kanon, svoj lastni žanr. Bravo jazz festivalu in bravo knjižnici, pa seveda zahvala Zlatku Kaučiču za izjemen dogodek.

(L. Planko)

THE NEW YORK CITY JAZZ RECORD, January 2021; BEST OF 2020

- MISCELLANEOUS CATEGORIES OF THE YEAR:
  VARIOUS ARTISTS—Not Two... but Twenty (Not Two)

- HONORABLE MENTIONS - NEW RELEASES:
  Evan Parker/Zlatko Kaučič—Arkosberg (Klopotec)

WWW.GIORNALEDELLAMUSICA.IT, 11 MARZO 2020; il SuonoMadre di Massimo De Mattia

Zlatko Kaučič, Barry Guy, Rafał Mazur, Agustí Fernández
Nuovo capitolo per il progetto SuonoMadre del flautista friulano Massimo De Mattia, dopo l'ottimo Ethnoshock!, pubblicato due anni fa da Caligola, proprio come questo Riot. Resta invariato il quartetto, con il leader al flauto (piccolo, alto, basso), Giorgio Pacorig al Fender Rhodes e al Korg MS20, lo sloveno Zlatko Kaučič a batteria, percussioni ed elettronica e Luigi Vitale, nelle prime quattro tracce, a vibrafono, balafon ed elettronica.

Si comincia subito in medias res, con un trillo diabolico che annuncia il sisma che verra, un suono libero e selvatico, moti browniani organizzati con un ottimo uso delle dinamiche, musica che si rivela all'orecchio senza spiegare, senza spiegarsi, che mostra solo la sua natura mutevole, indomita. «Attraverso la citta. Ci sono suoni sordi, altri stridenti. Ci sono voci riconoscibili, altre irriconoscibili, sono le voci dei nuovi barbari, venuti a salvarci dall'implosione». Cosi Stefano Raspa nell'affilato e puntuale testo presente nel booklet interno, dove le immagini di Romeo Toffanetti ci restituiscono l'idea di un mondo di citta dove sono sparite bellezza e rapporti umani, un posto diventato deserto.

Contro questa apparentemente inesorabile movimento storico, culturale, politico, si staglia, fiero e ieratico, nel suo battagliero nitore, il canto di questi muezzin dell'improvvisazione. Proprio ad una citta abbandonata, alla cosiddetta Disneyland della Mongolia, Ordos, e dedicato l'incipit del disco, che trae ispirazione dal lavoro dal fotografo e regista PierPaolo Mittica. Apparizioni, rivelazioni, furori. I musicisti sono preda della febbre della creazione istantanea, il mood e torrido, fluviale, non ci sono cali di tensione, l'elettronica aggiunge un quid di benvenuta stranezza al dettato free, Kaučič e perfettamente a suo agio nell'organizzare la tempesta con suoni che sembrano provenire dalle viscere piu recondite della terra (pochi batteristi sanno essere cosi narrativi e personali nell'improvvisazione), il dialogo tra Vitale, Pacorig e De Mattia e ancora una volta telepatico, l'equilibrio, in bilico sull'abisso, perfetto.

Sei improvvisazioni catturate dal vivo, dove un caos controllato con scienza e delirio, come in un racconto metamorfico e kafkiano, viene lasciato libero debordare senza mai, mai divenire eccessivo o non musicale, mette in scena un atto per quattro personaggi in cerca d'autore, quattro rabdomanti alla ricerca della sorgente dell'Idea, senza pregiudizi, senza steccati, senza paraocchi. Tra le asprezze di certo free europeo e una inesorabile musicalita permeata di una negritudine sbilenca e visionaria (i miracoli da sacra e profana scrittura di "Cafarnaon", come gli Art Ensemble of Chicago del periodo Atlantic proiettati nell'ignoto spazio profondo di Herzog), SuonoMadre e un quartetto animato da una forza dirompente (l'Africa possibile di "Riot", la traccia che da il nome al disco) e una visione limpida, dove politica e poesia si incontrano, pensando ancora che la musica possa raccontare un altro modo di guardare alle cose, dove le parole non sanno piu arrivare e suonano sempre stanche.

Uno dei dischi piu lirici e potenti dell'anno scorso, una iniezione di gioia e benedetta liberta dal conformismo. Un delitto che un progetto del genere non abbia lo spazio che merita nelle rassegne italiane. Chiudiamo con Franz Kakfa: «La nostra arte e un essere abbagliati dalla verita: vera e la luce sul volto che arretra con una smorfia, nient'altro».

(Nazim Comunale)

Maybe Saadet Turkoz and Zlatko Kaucić? Maybe this was the biggest mystery of this festival. Of course, Krzcić has its undeniable reputation and at least two great records in the Not Two home directory, but the person of a Turkish (very Eastern Turkish) singer is a card in this part of the improvised world that is not discovered. The greater was the obvious joy of listening to this concert from the first to the last minute. The explosion of imagination, talent and feeling of the context of dramaturgical improvisation became the participation of each of the musicians. Zlatko improvised with every object he encountered on his way (the program of the festival was printed, water was poured from a bottle into a bowl and splashed on a percussion set). Saadet, although she only used her voice (she did not need a sequencer!), This percussion multitude sounded like an extremely rich arsenal of vocal means of expression. Although the scale of her voice did not constitute any special asset, the idea, the aforementioned artistic imagination, and finally the theatrical and expressive behavior on the stage, meant that for Kaucic, she was an ideal partner that day. And by the way it was difficult to take her eyes off her.

WWW.ALLABOUTJAZZ.COM, October 13, 2018; Not Two...But Twenty! Festival

Intro
There are some things worth celebrating in style, one of them being marked persistence in the face of adversity. That pretty much describes the continued existence of any jazz record label in these straitened times. To mark its 20th anniversary, Not Two Records convened an unprecedented line up of thirteen musicians from nine countries for a three day festival in the small village of Wlen in south-west Poland.

The talent on display was mouth-watering: Peter Brötzmann, Agusti Fernandez, Barry Guy, Mats Gustafsson, Per-Ake Holmlander, Maya Homburger, Zlatko Kaučič, Joëlle Léandre, Rafał Mazur, Paal Nilssen-Love, Steve Swell, Mikolaj Trzaska and Ken Vandermark. Each evening the assembled company performed in different configurations over four sets, which took in everything from hushed quiescence to rampaging drive. What was notable was how consistently they hit the heights.

That so many top names should gather in the bucolic Polish countryside provided eloquent testimony to not only the importance of the Not Two imprint, but also the regard in which label boss and promoter Marek Winiarski is held. Over the last two decades, the label has emerged as one of the world's most adventurous sources of avant-garde jazz, ranking alongside the likes of NoBusiness, Intakt and Clean Feed, and has released over 270 albums since its inception.

Winiarski founded Not Two in 1998 after his first label GOWI folded when his partner, drummer Zdzislaw Gogulski, declined to get involved in CD production. The moniker for the new venture came from the title of one of GOWI's most successful releases which featured reedman Mikołaj Trzaska and a guest appearance by Art Ensemble of Chicago trumpeter Lester Bowie, but also denoted that henceforth Winiarski was in sole command.

On the face of it, a palace in rolling wooded environs of Wlen was not the location you would expect for a festival of avant-garde music. But there are precedents, with other left field events such as the Nickelsdorf Jazz Konfrontationen and the Ulrichsberg Kaleidophon likewise sited far from centers of population. They work on the principle that if the cast is sufficiently appealing, then the people will come. And so it was here too: the concerts took place in front of an enthusiastic select audience of friends, family, supporters and well-wishers from Poland and further afield all of whom had made a special effort to attend.

Barry Guy/Maya Homburger
Winiarski and Not Two have been prominent supporters of English bassist Barry Guy, regularly inviting him for extended residencies as part of the Krakow Jazz Autumn, as well as releasing the results on Mad Dogs (2014), Mad Dogs On The Loose (2015) and Tensegrity (2016). Guy and his wife violinist Maya Homburger began the first evening in splendid fashion, revisiting some of the material from Tales Of Enchantment (Intakt, 2012) which adroitly brings together their passions for Baroque and Contemporary classical music in a synthesis beyond genre. Along with Homburger's recitals on subsequent days, these were the only scores to feature during the festival which otherwise mixed and matched the peerless improvisers in spontaneous creation.

They began with the 9th century hymn, "Veni Creator Spiritus," Homburger playing as she walked up to the stage area from the back of the room, straight away generating a special feel of serenity and contemplation. That was only reinforced by a beautiful interpretation of H.I.F. Bieber's sonata "The Annunciation" after which they moved into slightly more abstract realms with first a haiku-like piece by György Kurtág, and then Guy's title suite from their album.

Though kindred spirits, they reveled in unlikely permutations. At one point Homburger's bat whistle register arco contrasted with a percussive metallic wobble, elicited by Guy placing metal rods between his strings and striking them with a stick. Tuneful fragments materialized from the more austere fabric of exquisite dissonance, creating a surreal dream-like atmosphere. Another sequence utilizing metal rods and scratchy violin attacks gave chance elements to the bravura exhibition, before a thrilling unison dash and terminal flourish. What a start!

Peter Brötzmann, Barry Guy, Zlatko Kaučič
There was something resolutely old school about the next set which reunited Guy with German reed titan Peter Brötzmann for the first time since an encounter in Stockholm in 1998. Slovenian drummer Zlatko Kaučič, who has previously collaborated with both, completed the trio. Brötzmann still burns with undaunted fire. His characteristic clarion call signaled full on assault and the other pair both leapt into the fray. They proved a superb foil to Brötzmann's cathartic wail, throbbing in stop start spasms of strummed bass and woodblocks on cymbals.

Kaučič revealed himself as a timbrally audacious percussionist, using one solo break to call forth scuffs, crackles and squeals from his kit by rubbing and rasping on the drum heads. But that's only one aspect of his work, as can be heard on the absorbing 5 CD set Diversity (Not Two, 2018), which also couples him with Evan Parker, Lotte Anker and the late Johannes Bauer among others.

Guy's amalgam of thorny plucks and swooping resonant slurs engendered an edgy undercurrent to a reflective passage from the saxophonist. But when Brötzmann launched a sudden scream, he and Kaučič responded with an instantaneous flurry of noise, only to cease in perfect attunement as the reedman once more turned reflective.

But they also showed a contrary streak. So when Brötzmann later began variations on his tender "Master Of A Small House" theme, rather than dial back the intensity, both maintained a monumental din, forcing the German to prolong pushing into the red, until right at the end a local power cut brought darkness and an immediate cessation to an extraordinary set. While it's unlikely to happen, one can only speculate as to what this trio could pull off as a going concern.

A quartet set involving Brötzmann the next evening alongside Catalan pianist Agustí Fernández, Swedish tubaist Per-Ake Holmlander and the aforementioned Trzaska was typical of the substantive fare presented over the three days, in that it evolved through a series of mercurial combinations, encompassing a range of moods, sensuous to brutal, cerebral to earthy. One particularly spine tingling moment occurred when the two reedmen hit on and then intermittently diverged from the same tone, while a brief closing piece was as taut as it was restrained.

As with all the sets, the level of listening and communication was at times simply breathtaking, making it both invidious to single out particular performances or to attempt detailed blow by blow accounts. Such accomplished improvisers make the off-the-cuff transitions and the collectively navigated endings seem preordained. It's no exaggeration to say that every set had something to recommend it.

Mats Gustafsson, Paal Nilssen-Love, Rafał Mazur
Nonetheless some sets especially lingered in the memory, one of those being the performance by Swedish saxophonist Mats Gustafsson and Norwegian drummer Paal Nilssen-Love, supplemented by Polish acoustic bass guitarist Rafał Mazur. Like many of the artists, Gustafsson has workshopped projects through residencies at the Krakow Jazz Autumn, one such being the amazing Hidros 6 -Knockin' (2015). With Mazur employing hefty amplification you could dub this threesome Almost But Not Quite The Thing.

And the understanding between the Scandinavians after years of touring meant that this was one of the most cohesive and focused shows of the three days. Their set commenced at blistering pace, with the customary 0-60 acceleration. Nilssen-Love showcased the relentless power and precision for which he's famed, egging Gustafsson into falsetto shrieks on baritone saxophone, while Mazur kept up a subliminal rolling thunder which contributed just the right amount of snarl.

Seemingly exhausted the hornman dropped out to leave Nilssen-Love to glean spectral tone colors from his kit, while Mazur took the opportunity for more nuanced play, sliding nimbly up and down the fretboard, his hands regularly meeting near the middle. A regular presence on the Krakow scene, Mazur's idiosyncratic instrument has appeared on disc with many of the visitors to the city's legendary Klub Alchemia, with titles including Spontaneous Soundscapes (2017) with Fernández and Threefold (2018) with drummer Ramon Lopez. He alternated between guitar and upright styles, applying a bow on occasion to grind out almost electronic screeches, and also exploited feedback from his amp.

Even when wielding brushes, Nilssen-Love achieved more volume and attitude than many drummers with their entire arsenal. When he and Mazur abruptly paused, Gustafsson plugged the breach with gargantuan howls, before subsiding to expose an unsuspected folky side. As Nilssen-Love delineated a tribal cadence with a pair of shakers, the saxophonist reiterated his incantatory phrases with vocalized inflections, physically twisting as if trying to emulate their shape. As they shifted from a roar to a whisper, illustrating once again their command of dynamics, Gustafsson incongruously squeezed the tiniest of murmurs from the giant baritone, before a gentle lullaby to end the rapturously received set.

Joëlle Léandre, Barry Guy, Zlatko Kaučič, Steve Swell, Ken Vandermark
The closing set of the second evening was another humdinger. It started with a duet between two of the finest proponents of their instruments, Guy and French bassist Joëlle Léandre which blended humor with stunning prowess. Léandre too has benefited from the Not Two largesse, notably through the issue of the acclaimed 8-CD collection A Woman's Work (2016). The joshing and conversation prior to the start spilled over into the performance as well. Each watched the other like a hawk, ever alert to the slightest nuance, quizzical expressions morphing from surprise to shock, supplying a visual commentary on the musical wellspring.

Their level of interaction verged on the preternatural. Guy evoked Léandre's vocal sigh with his bow, while Léandre answered Guy's delicate pizzicato with an arco phrase of her own. When Léandre scraped her bow upwards across the bridge, Guy took up his bow and did the same, but at a slower pace, conjuring apposite counterpoint. While Guy exploited a rack full of implements in a continuous exhibition of extended techniques, Leandre's retained a relatively traditional approach, albeit enhanced by vocal gymnastics, but each deployed whatever they needed as the musical imperative became apparent.

Léandre panted, groaned and muttered as she played. Guy activated a volume pedal to bring the quieter sounds into sharp relief. He also interpolated John Edwards-type slapping on the body of the bass to throw in rhythmic accentuation. As they negotiated the ending, each stretched a hand towards the other, connecting literally as well as metaphorically in a delightful gesture. Cue frenzied applause.

The pursuit of novel timbres resumed when they welcomed Kaučič onstage. He brandished a pair metal cups which he grated and struck on the cymbals in bursts of noise echoed by the twin basses. Moving on, Kaučič introduced some bubble wrap which he scrumpled and rustled. Guy emulated his lead, crinkling up some brown paper. Then things took a theatrical turn as both started to dust and wipe Léandre, who offered her shoe for Kaučič to shine. Guy again followed suit by offering his sandaled foot. Somehow this comedy cabaret birthed a high voltage furor with Kaučič thrashing his kit with metal wires while Léandre and Guy sawed to a frantic conclusion.

At which juncture American trombonist Steve Swell joined the ranks, adding his mastery of timbre and exploratory restlessness. Swell, who traded in a refined personal language that embraced the history of jazz from New Orleans to freeform, has featured regularly on Not Two, since presenting his dynamite Slammin' The Infinite band on Remember Now (2006) and https://www.allaboutjazz.com/steve-swell-swimming-in-a-galaxy-of-goodwill-and-sorrow-and-live-at-the-vision-festival-by-john-sharpe.php>Live At The Vision Festival (2007), right up to the release of Kanreki: Reflection & Renewal (2015) celebrating the trombonist's 60th birthday. Interplay between the four blossomed in a series of fast changing convulsive exchanges, neatly sidestepping expectations, as at one point Léandre's bowed whistle butted up against Swell's brassy melodicism, undercutting any sentimentality.

Finally American reedman Ken Vandermark completed the quintet. Among all of the artists present, Vandermark was probably the most strongly associated with Not Two, thanks to its unswerving support for his vision, embodied in the renowned 10-CD box documenting the Vandermark 5seminal week at Alchemia (2005), as well as further multiple disc sets devoted to his Resonance Ensemble (2009) and the DKV Trio's Sound In Motion In Sound (2014) as well as Nine Ways To Build A Bridge (2014) honoring his half century.

Having waited so long to take part, his arrival onstage heralded some fiery tenor skronk which pushed the group into driving free jazz territory at which it also excelled. But tension dissipated, as it was succeeded, in a study of opposites, by a piece as soft as the first was loud, drawing listeners to the very edge of their seats.

Maya Homburger
Every set of the final evening was a treat. It commenced with an atmospheric candle-lit recital from Maya Homburger in a high ceilinged semi-restored outbuilding chosen for its wonderfully resonant sound. With intense concentration, it felt as if she imbued every note with emotion and a higher meaning in a program featuring movements from Bach "Sonatas and Partitas," which bookended a dramatic rendition of Guy's "Aglais" written for unaccompanied violin, from the album of the same name (Maya, 2008).

Joëlle Léandre/ Mikołaj Trzaska
Once the audience had relocated to the room in the main palace building where the majority of the music took place, they were regaled by a further solo recital, this time from Joëlle Léandre. She exulted in electrifying, rich bow work full of light and shade, which pitched deep reverberations against fizzing harmonics, and intimate string caresses against abrasions below the bridge, all complemented by her vocal embellishments. Insistent repetitions vied with intermittent motifs in a transcendent stream of invention which spoke of a vigorous unbridled joy.

Trzaska's initial alto trill echoed Léandre 's vocalizations in a quicksilver hook up which was full of responsive dialogue and exuberant interplay. The reedman remains one of the stalwarts of the Polish scene and can be heard in tandem with Joe McPhee on Magic (Not Two, 2009) and Vandermark on Last Train To The First Station (Kilogram, 2011) as well as the excellent Riverloam Trio (NoBusiness, 2012) with Olie Brice and Mark Sanders. Just one dazzling episode among many came about when his expressive vibrato-laden alto intertwined with the Frenchwoman's bowing in a wavering colloquy, gloriously weaving in and out of consonance.

Peter Brötzmann/ Paal Nilssen-Love
Two birds of a feather, Brötzmann and Nilssen-Love combined to breath-taking effect. They have toured and recorded together since 2001, in duo, trio and quartet format and in Brötzmann's Chicago Tentet, as well as enjoying a clutch of live dates in the company of Steve Swell on Not Two. As such their inspired synergy could be anticipated, but it still didn't prepare for the sheer muscle and élan of their partnership. Nilssen-Love met the reedman's annunciatory tenor bellow with a typhoon of ferociously crisp figures. And so it went on until Brötzmann stopped on a zloty and the drummer instantly latched on, seizing his cymbal to stop the vibrations.

Although calmer, the next piece still came freighted with tension, as Brötzmann's throaty lyric growl drifted atop Nilssen-Love's malletted tattoo. As the German paraphrased some of his favorite melodies, he grabbed the neck of his instrument, as if trying to throttle it, producing an effecting muffled yowl. His piping distortions enticed the drummer to reboot on brushes, cycling through a variety of translucent percussive patterns. There were further lyrical overtones to the last piece, where the saxophonist seemed to channel his hero Sidney Bechet on something related to Gershwin's "Summertime." As the seasons turned distinctly inclement, Nilssen-Love ratcheted up the energy for the set to culminate in a viscerally-charged maelstrom. Fantastic!

Ken Vandermark, Mats Gustafsson, Steve Swell, Per-Ake Holmlander
The Swedish/American summit was another of those unfettered sets that unfolded in a liquid flow without any recourse to meter or melody. It began with an arresting juxtaposition between Vandermark's clarinet and Gustafsson's baritone saxophone. Their collaborations harks back to the late 1990s so it was little surprise when Gustafsson seamlessly rounded off Vandermark's abbreviated opening gambit almost before he had finished it. That established the template for a formidable duet at first pointillist but then garrulous. All the years of joint working were coming through when Vandermark's plosive popping was answered by similarly compacted baritone formulations. But even then Gustafsson had a trick up his sleeve, spreading yet another layer of sonic complexity by brushing the lower keys of his horn with his hand to fashion a ghostly metallic pulse.

Although the duo was complete in itself, Vandermark quipped "About time!" as Swell and Holmlander walked onstage. The tuba player has been a fixture in almost every European improvising ensemble of note over the last decade or more, appearing with the Brötzmann Chicago Tentet, Vandermark's Resonance Ensemble, Guy's New Orchestra and Gustafsson's Fire! Orchestra. In 2017 he also enjoyed a residency in Krakow, which has resulted in the 3-CD Carliot—It's Never Too Late Orchestra (2018). His low harumphing grounded an exchange of chamber sonorities which quickly heated up, only for everyone to halt in unison. While it would have made a fabulous ending, they'd only been going two minutes, so Swell pulled out his slide for a long exhalation. Holmlander blew pithy rejoinders and gradually they embarked on a droney section, both reedmen utilizing circular breathing to sustain their braided lines. As different groupings came and went, Gustafsson softly chanted on baritone, laying the foundation for a concluding polyphonic tumult.

Zlatko Kaučič, Barry Guy, Rafał Mazur, Agustí Fernández
While the final set of the festival might have looked like an augmented piano trio, in reality that was far from the case. With only a Yamaha digital piano available due to the remoteness of the setting, Fernández was unable to indulge his penchant for under the bonnet resonance manipulation. So if anything it was the twin basses of Mazur and Guy which formed the centerpiece of what was a truly democratic interchange. Of course Fernández confined to the keys still constituted a major force as evidenced by the choppy opening he sculpted with Kaučič, as his gnarly runs vied with the Slovenian's scrap metal textures.

While Mazur investigated the bottom end, Guy erupted into sudden spates of activity or nimble treble flutters which contrasted with the Pole's buzzing rumble. Kaučič too was always on the lookout for the unexpected. At one point when he was extracting utensils from his suitcase, he alighted on the zip and started rhythmically jerking it to and fro. Not to be outdone, Guy found a case of his own and began a zipper duet, causing the affronted drummer to shout: "don't steal my tricks!" From there, they built through a series of crescendos, Fernández hammering the treble register, until a gradual wind down brought the proceedings and the evening to an engaging halt.

Outro
But it wasn't quite the last act. Unbeknownst to Winiarski, the organizing team had one last stunt. They had prepared a series of cards containing instructions, pictures and oblique symbols which were laid out on a table. So now the label supremo had the opportunity to become an orchestral supremo too and lead the assembled musicians in one final conduction. After much persuasion he showed the band a card and they were off. Fortunately they were all much more practiced at this sort of endeavor than him and weren't phased by anything he threw at them, such that a coherent piece of music arose from the random instructions. All the concerts were recorded for potential future release, though whether this set makes the cut remains open to question. But such was the overwhelming success of the event that, future birthday celebrations notwithstanding, there must be every chance that musical happenings at Wlen come along more often than once every twenty years.

(JOHN SHARPE)

WWW.POINTOFDEPARTURE.ORG, September 2017; a column by Bill Shoemaker

Back in the day, the map of improvised music in Europe had a lot of blank spaces, particularly in the continent’s southeastern quadrant. However, it is simplistic to chalk up the lag in recognizing the vitality of the jazz and improvised music of this region to Cold War isolation and the madness loosed by the breakup of Yugoslavia, stereotypes undermined then and now by the example of Slovenia. Historically, Slovenia’s Italian border facilitated an influx of jazz artists that, for starters, has sustained the international stature of the Ljubljana Jazz Festival for going on 60 years. More importantly, it gave Slovenian musicians collaborative opportunities unavailable to their counterparts in the region. The matriculation of Slovenian musicians in the international arena has been slow, but seems to have reached critical mass in recent years, reflected by the diverse and distinctive music of pianist Kaja Draksler, guitarist Samo Salamon, and others.

Whenever art blooms, it is important to consider the spade work by artists who, despite being respected, even heralded at home, were too long on the margins of the big picture. Zlatko Kaučič has been at it for nearly 40 years. Collaborating with a long, intriguing list of musicians, beginning with Kenny Wheeler, Peter Brötzmann and Gianluigi Trovesi, Kaučič has amassed a discography that stands shoulder-to-shoulder with that of any active European, spanning free improvisations and large scale works integrating choirs and string ensembles. He has a particular knack for creating unlikely tandems in his ensembles and creating against-type situations for them. Pairing Steve Lacy and Paul McCandless on the first 2-disc volume of Zlati Čoln The Golden Boat (released in 2002 on Splasch(h)) was a brilliant counter-intuitive stroke, particularly having them solo back-to-back on a strings-buoyed ballad.

Like Lacy, Kaučič frequently turns to soul-penetrating poetry for lyrics and singular singers like Irene Aebi, Saadet Türköz, and baritone Robert Vrčon (the latter two are featured on Kaučič’s 3-CD 30th Anniversary Concerts on Splasc(h)). Zlati Čoln was inspired by Slovenian poet Srečko Kosovel, who died in his mid-twenties in the mid-1920s. The starkness of Kosovel’s poetry and backstory may seem at odds with the convivial Kaučič. Yet, in this part of the world, the dead live on and blood remains in the soil forever. It is therefore unsurprising that Kaučičresponds to these axioms of regional culture in major works like Zvočina Poliaza T.S. for jazz ensemble, string orchestra and trumpeter Herb Robertson (RTV SLO, an imprint of Radio Slovenija), a 2009 dedication to a recently-deceased journalist barely in his ‘30s, and Tolminski Punt featuring Brötzmann and a string trio (Splasc(h)), a 2005 work inspired by a brutally suppressed peasant revolt in the early 18th Century.

Although Kaučič’s Slovenian roots are central to his aesthetic, he, like Slovenians in the main, now see their homeland in a larger European context. Recorded in 2011, December Soul (NotTwo) spoke to this as persuasively as any recent recording. A trio date with pianist Stefano Battaglia and bassist Paolino dalla Porta, Kaučič leavens pristine Eurojazz lyricism with visceral passages that all but grab the listener by the throat. In addition to making the case for Kaučič’s continental stature, it is a reminder that Battaglia, who has a gift of deftly bringing undercurrents to the surface, has been unduly lost in the pack of European pianists, and dalla Porta is a more compelling improviser than suggested by his current membership in Oregon. Leading a piano trio is a tricky proposition for a drummer; if he is too out front, he’s showboating, but, conversely, he risks disappearing in the mix if he overemphasizes tasteful understatement. On December Soul, Kaučič hits the sweet spot like few of his contemporaries.

The Kraków-based NotTwo has been in the forefront of redrawing the map of 21st Century European jazz, so its unsurprising that they are documenting Kaučič’s work with Disorder at the Border, a collective trio with saxophonist/clarinetist Danielle D’Agaro and bassist Giovanni Maier, and tenor saxophonist Cene Resnik’s Watch for Dogs, a trio also pairing Kaučič and Maier. Disorder’s Plays Ornette was one of the standout releases of 2016, as it successfully extracted the compositional kernels from Coleman’s domineering voice. Although the cry is central to D’Agaro’s saxophone solos, he is not a harmolodic acolyte, relying on the taut development of materials instead of the vaulting phrases trademarked by Coleman – being an agile, nuance-favoring clarinetist supplies further distance. Maier can be compared to David Izenzon only because both bassists would never be mistaken for Charlie Haden; and there is no precedent in Coleman’s recordings for Kaučič’s melding of delicate ornamentation, cheerfully busy clatter, and grindstone-like approach to swing, the latter always sharpening the forward momentum of the music. Avoiding Coleman’s classics like the plague gives the trio additional latitude in distinctively imprinting the material. With this disc, Disorder at the Border set a high bar for avant-garde repertoire-based projects.

The tenor-bass-drums configuration is enjoying renewed vitality on both sides of the Atlantic, J.D, Allen and Rodrigo Amado being representative of how to encompass the two seemingly disparate elements the format demands – filigreed allusiveness and strong gestures. Resnik does this admirably throughout Shades of Color, employing everything from the floating forward motion associated with Warne Marsh, the pad-popping and the buzzing, braying and fluttering textures perfected by John Butcher, and just about everything in between. In addition to his subtle traps work, Kaučič’s tactical ability to place minute details with scraped cymbals, rubbed drum heads and little instruments in a quickly evolving soundscape is central to the music’s coherence, connecting Resnik and Maier’s lustrous low notes, ear-pricking harmonics and expert arco. Watch for Dogs is a trio to watch going forward.

There remains two tributaries of European improvised music – jazz and everything else, particularly classical music. Kaučič taps into the latter with two trios featuring violinists steeped in the music of different centuries. Maya Homburger’s well-documented expertise in the music of J.S, Bach and H.I.F. Biber is arguably at the root of her abilities as an improviser, her every utterance exuding an aura of an earlier era when music more overtly strove for theophany. Responding to the recent Syrian exodus, which resulted in tens of thousands trudging through Slovenia to uncertainty, Kaučič, Homburger and bassist Barry Guy recorded Without Borders (Fundacja Słuchaj). Although the tone of this program of duos and trios is largely harrowing and desolate – Kaučič’s occasional use of small pan-like gongs, metal objects and electric zither effectively compounds Guy’s otherworldly textures to these ends – Guy’s splendid “Peace Piece” and an album-closing reading of Steve Lacy’s stately “Art” briefly break through like patches of cloud-filtered sunlight between bands of a storm. Music that affirms the dignity of the suffering – isn’t that what the blues are all about?

Alexander Balanescu’s contemporary music credentials are extensive – stints with Michael Nyman, Gavin Bryars and the Arditti Quartet, leading the Balanescu Quartet, and working with such theater and film luminaries as Pina Bausch and Peter Greenaway. The violinist has shone in encounters with improvisers for decades, his playing on the three Incus CDs documenting the 1991 Company Week being the case in point. On East West Daydreams (Sazas), a two-disc collection of improvisations with Kaučič and woodwinds player Javier Girotto, perhaps best known for his long membership in Aires Tango, Balanescu’s Romanian roots are in the foreground. With Kaučič’s “ground drums” (a more evocative name for hand drums, though it excludes his cymbals and other small instruments) supplying a mix of high-velocity and nimble rhythms. and Girotto’s soprano matching the violinist in zeal and chops, the music throughout has a baseline of brilliance that few ensembles sustain beyond several minutes. (Granted: the material was cherry-picked from five concerts.) East West Daydreams brings renewed relevance to Europe’s articulation of world jazz during the 1970s.

For the 20th anniversary edition of the Jazz Cerkno festival in 2015, Kaučič convened the 12-piece Cerkno Jubileum Orchestra. Kaučič’s compositions on Zvočni Sejalec (Sazas) are stylistically varied, utilizing traditional music, rock, and avant-garde jazz. The ensembles are tack-sharp, and there’s a slew of strong soloists, including Maier, Resnik, trumpeter Gabriele Cancelli, vibraphonist Luigi Vitale and electric guitarist Vitja Balžalorsky. With two percussionists, Kaučič relegates himself to directing, crouching off to the side of the stage in a way that recalls Vienna Art Orchestra’s Mathias Rüegg. However, comparisons end there; instead of the straight-faced delivery of erudite conceits, Kaučič goes for the heart and the gut, as he does in each of his many projects.

(Bill Shoemaker)

WWW.ALLABOUTJAZZ.COM, April 25, 2017; Zlatko Kaučič Reflettiva! A San Vito Jazz 2017

Tagliato lo scorso anno il traguardo dei dieci anni di vita con un tris di concerti dal tutto esaurito, San Vito Jazz ha quest'anno alzato l'asticella spostandosi dal suggestivo ma poco capiente Teatro Arrigoni al ben piu ampio -e assai funzionale -Auditorium Comunale. La scommessa e stata vinta fin dal primo concerto: sala piena per assistere a un progetto originale, produzione del festival commissionata dal direttore artistico Flavio Massarutto, che vedeva le musiche del percussionista sloveno Zlatko Kaucic arrangiate da Massimo De Mattia - Bruno Cesselli per l'Orchestra dell'Accademia d'Archi Arrigoni, con la presenza quale solista del violinista rumeno Alexander Balanescu, che con Kaucic collabora spesso.

Il concerto, intitolato Reflettiva!, si e articolato su una serie di brani tratti dalla produzione del percussionista -quello d'apertura e il bis provenivano da December Soul, registrato in trio con Stefano Battaglia e Paolino Dalla Porta -mentre uno era di Balanescu, ma e stato eseguito dalla sola orchestra d'archi. Al centro spiccava una suite ispirata al brano di Kaucic che dava il titolo al progetto, entro la quale tracce tematiche diverse si alternavano alle improvvisazioni e agli interventi dell'orchestra, sintetizzando ed estremizzando la singolarita stilistica dell'intero lavoro: una fusione di creativita estemporanea e compostezza sinfonica, in cui spiccavano comunque tanto elementi di contempornaeita, quanto spunti etnici dell'est Europa.

Per chi conosce la storia artistica di Kaucic e di Cesselli il lavoro non ha sorpreso: e infatti almeno dallo splendido Zlati coln, del 2002, che i due collaborano alla realizzazione di opere che, tenendo al centro la liberta improvvisativa, assumano un respiro sinfonico. La accanto a solisti come Steve Lacy e Paul McCandless c'era un coro; qui troviamo invece un'orchestra d'archi, per giunta composta da giovani musicisti, e l'intento si fa piu arduo, pur rimanendo in sostanza il medesimo: far incontrare mondi sonori diversi, aprendo nuove strade sotto la guida dell'impareggiabile intuito musicale del percussionista sloveno, costruendo al contempo una narrazione sonora che dia alle aperture sinfoniche un significato compiuto. Tutte cose che nel concerto di San Vito sono emerse chiaramente.

L'orchestra ha sviluppato introduzioni e commenti al lavoro creativo di Kaucic, sempre pienamente improvvisato e condotto con la moltitudine di oggetti di cui e fornito il suo set batteristico -che include piatti, pentolini, coperchi, oggetti metallici vari, ma anche pietre, flautini, giocattoli, sempre utilizzati con grande appropriatezza. Accanto a lui, Balanescu si e spesso prodotto anch'egli in improvvisazioni in liberta, tanto che fin dal primo, focoso assolo ha vistosamente "consumato" l'archetto, che pendeva di fili strappati, spingendo la musica in direzioni espressive inaudite. E anche lo stesso Cesselli ha avuto spazi per improvvisare, su stilemi cangianti e originali, anche se il suo ruolo di direttore lo ha obbligato soprattutto a osservare, comprendere le direzioni delle improvvisazioni e saldarle con pazienza e cura agli interventi, scritti, dell'orchestra.

Splendido musicalmente -con picchi creativi nella citata suite e in alcune intense relazioni tra il violinista e il percussionista, ma anche affascinante nei temi di Kaucic e in quelli improvvisati da Balanescu, permeati di una sensibilita popolare est europea che i due hanno in passato coltivato in modo del tutto indipendente -il concerto e stato esaltante anche visivamente, proprio per la viva percezione dell'interazione tra i vari mondi sonori: toccante, per esempio, il modo al tempo stesso stupito, ammirato e attento con cui molti dei giovani orchestrali seguivano Kaucic nelle sue evoluzioni sonore, quasi cercassero di impadronirsi di quella creativita cosi lontana dal loro modo di suonare, eppure cosi affine al loro sentire. Cosi come apprezzabile e stato il gesto del percussionista, uscito assieme agli altri due solisti al momento del brano che non prevedeva la loro presenza, per lasciare la scena interamente all'orchestra.

Musica non ordinaria e non semplice, che certo non sara piaciuta a tutti, né poteva esserlo: poco melodica per certuni, non abbastanza rigorosamente off per certi altri, sicuramente necessitante di un ascolto attivo per tutti. Difficilmente tuttavia quella vista sul palcoscenico di San Vito Jazz puo essere considerata banale o priva di interesse, come mai puo esserlo una musica che nasce dalla profonda ricerca -quella di Kaucic, che sta attraversando un periodo di intensa e profonda creativita -, dall'attentissima dedizione all'originalita e all'onesta artistica -quella di Cesselli, arrangiatore tra i piu rigorosi e prolifici del nostro paese -, dalla genialita dell'intuito -quello di un musicista strepitoso come Balanescu -e dal sincero e coraggioso amore per la musica -quello dei diciassette musicisti dell'orchestra d'archi, tra i quali merita di segnalare almeno il primo violino, Domenico Mason, che dell'Accademia e tra i docenti.

Per chi non c'era a un concerto che purtroppo -vista l'elevato numero di musicisti coinvolti -ha poche possibilita di essere visto altrove, la buona notizia e che la serata e stata registrata e verra in tempi brevi pubblicata dall'etichetta slovena Klopotec, che sta documentando parte del vasto lavoro di Kaucic (clicca qui per leggere le recensioni dei suoi ultimi dischi).

(NERI POLLASTRI)

MESSAGGEROVENETO.GELOCAL.IT, 11 marzo 2017; San Vito Jazz, concerto di Kaucic all’auditorium Zotti

Il titolo e “Reflettiva!”, gli interpreti rappresentano quanto di meglio la scena jazz europea possa offrire: il percussionista sloveno Zlatko Kaucic, il violinista romeno Alexander Balanescu e Bruno Cesselli

Il titolo e “Reflettiva!”, gli interpreti rappresentano quanto di meglio la scena jazz europea possa offrire: il percussionista sloveno Zlatko Kaucic, il violinista romeno Alexander Balanescu e Bruno Cesselli che, oltre a suonare il pianoforte, del progetto ha firmato gli arrangiamenti e condurra l’orchestra dell’Accademia d’archi Arrigoni di San Vito. E il primo dei tre concerti dell’11a edizione di San Vito jazz, rassegna ideata e diretta da Flavio Massarutto e realizzata dal Comune di San Vito e dall’Ert, con il sostegno di Atap.

L’appuntamento e stasera alle 21, all’auditorium Zotti di San Vito, che ha preso il posto – in quanto piu capiente - del teatro Arrigoni. "Reflettiva!" e un progetto originale, presentato in esclusiva per San Vito Jazz. La musica di Kaucic, intrisa di echi popolari, celebra l’incontro tra Friuli ed Est Europa nel segno dell’improvvisazione. L’artista sloveno, nato a Postojna ma formatosi tra Zurigo, Barcellona e Amsterdam, si e imposto come uno dei musicisti creativi piu apprezzati d’Europa e ha collaborato con grandi nomi del jazz mondiale (Steve Lacy, Paul Mc Candless, Alexander Balanescu) e italiano (Massimo De Mattia, Stefano Battaglia, Antonio Marangolo). La sua musica e il risultato affascinante della rielaborazione delle tradizioni popolari della sua terra con la carica iconoclasta e teatrale dell’improvvisazione radicale, l’amore per il jazz e il rock, e l’uso eterodosso di strumenti, oggetti di vita quotidiana e giocattoli.

Al suo fianco, oltre a Cesselli, parte fondamentale del progetto, ci sara Balanescu, istituzione nel mondo del jazz: nella sua carriera puo vantare la militanza, da giovanissimo, nel Micheal Nyman ensemble e nel Gavin Bryars ensemble. La svolta della

carriera avviene nel 1987, con il Balanescu quartet, con il quale affianca artisti del calibro di John Lurie e David Byrne. Seguono incursioni nel mondo delle colonne sonore per il cinema e numerose collaborazioni di successo. Info all’ufficio Iat (0434 80251).

(Andrea Sartori)

THE NEW YORK CITY JAZZ RECORD, 12. Nov. 2016; BRDA FEST

Good things come in small packages and when it comes to a setting for a creative music festival, it's difficult to find smaller than Smartno, a fortified hamlet of 30 souls in Slovenia, which hosted the sixth edition of the Brda Contemporary Music Festival (BCMF) Sep. 15th-17th. The camp-type fortress dates back to the 15th century and was declared a cultural monument in 1985. Smartno is just one of the miniscule homesteads clinging to the steep hills and curving roads of the Goriska Brda area (total population 5,000), located about midway between Trieste, Italy and Slovenia's capital Ljubljana. BCMF itself takes place in and around Smartno's Hise Kulture, consisting of three older dwellings joined together, with three floors now housing a bar, art gallery and the Jazz Podium, a basement performance space with a raised stage topped with green, pool-table-felt-like material.

In an early-evening entrée to the sumptuous meal that was BCMF, bassist Ziga Golob played an unassuming solo set taking full advantage of resonations from the art gallery's whitewashed walls and varnished floors, combining folksy melodies with below-the-bridge scratching and string tapping. A similar utilization of a building's acoustics was part of the festival's first official concert that evening by Danish saxophonist Lotte Anker in Smartno's historic St. Martin baroque church. Moving among soprano, alto and tenor saxophones, Anker propelled circular-breathed multiphonics that bounced back in flurries. Notes hitting Corinthian columns and a peaked ceiling continued to resonate long after being sounded.

The first day's concluding concert in the Jazz Podium was the epitome of extroverted free jazz from veteran Italian saxophonists Flavio Brumat (tenor) and Mimo Cogliandro (soprano) setting the pace alongside a young Slovenian rhythm team of drummer Marko Lasic and bassist Matjaz Bajc. The saxophonists, coming across like two halves of late-period Coltrane, commingled their timbres to reach higher and sharper textures, shearing tones and spearing notes with equal facility. Bajc and Lasic, countering the unceasing onslaught, were minimalist and inventive.

Before Lasic demonstrated his versatility as part of a trio midway through the second night's performances, the evening began with a trio of Japanese violist Reiko Okuda, Finnish bassist Antti Virtaranta and Slovenian percussionist Jaka Berger. Sometimes substituting knitting needles for drumsticks and slapping a floor conga with one hand as he rubbed drum tops, Berger joined the bassist's irregular strokes and string-gripping actions to set up a continuous groove. Amplified by feedback triggered by string finger taps and plucks via a contact mic attached to her viola, Okuda's drone was solid enough to mesmerize but bumpy enough to accentuate the trio's subtle communication. In the next set, playing solo then joined first by alto saxophonist Jure Borsic and then guitarist Ales ValentinCic-Brdonc, Lasic's hard smacks allowed him to highlight single accents as well as flowing rhythms.

The night's closing was the duet of Polish trumpeter Artur Majewski and acoustic bass guitarist Rafal Mazur. The former would sound a phrase then process it to suggest a second trumpet line. These terse yet judicious interludes were like waves agitating the otherwise placid waters of his exposition. Mazur's instrument had two functions: strummed horizontally it provided a percussive buttress for Majewski's upwards forays; played vertically, strings stropped by a bow or finger-wrenched, the resulting timbres contrapuntally challenged those instances when the trumpet tonguing became too delicate.

Delicacy is not an adjective associated with American expatriate cellist Tristan Honsinger. During two Jazz Podium afternoons, he oversaw a creative orchestra workshop and on the festival's final night participants demonstrated what had been created. The program was like watching a regular movie remade in 3-D since with 17 instrumentalists and four vocalists, it was in some fashion Honsinger's regular shtick writ large. Expected comedy routines and verbal interludes, combining gibberish chants and sloganeering, were divided among the singers with other players occasionally miming and interjecting vocal sounds. Also prominent were the cellist's familiar tropes: cut-and-pasted slapstick interludes; sharpened individual improvisation; close harmonies from different ensemble sections; and a recurring defining brass band-like vamp, part stirring martial music and part jolly tango. Honsinger's skill with hair-trigger interactions was better showcased the next set. Workshop participants Lasic, Bajc and Italian cornet player Gabriele Cancelli joined the cellist to develop a non-hierarchal and non-linear interlude, which at one point found Bajc rhythmically banging on his bass' wooden finish and Cancelli tootling a kazoo shoved within a horn mute in response to the cellist's slick version of Albert Ayler's "Ghosts". More humor and less cohesion followed as others joined the original four to turn the climax into a free-jazz-for-all with the saxophonists wallowing in Ayler-ian outer spacelike wails.

The festival's finale was an object lesson in how to construct a balanced improvisation. Begun by Anker dueting with drummer Zlatko Kaucic, BCMF's Artistic Director, the interaction became more intense when they were joined by Majewski and Mazur. Kaucic matched Anker's saxophone collection by extending his kit with an electrified zither, which produced vibraphone-like shimmer. He also cemented a proper rhythm from his kit with bass-drum pops and stick work to meet Anker's Coltrane-influenced tenor honks. When watery tones surfaced via her bottle-in-bell muting, he countered with absorptive cadences produced by slapping field grass on his snares and toms. While superficially more jazz-like when joined by the Poles, since Majewski's wistful muted horn had Don Cherry antecedents, the music was still distinct 21st Century improv. The dramatic parameters encompassed Mazur's downcast, classically-tinged bowing, Majewski's sometimes folkloric tone and Anker's squeezed grace notes. When the four combined for a raucous, but balanced energy-music-like coda, Kaucic smashed his cymbals so powerfully and quickly that he cut his face with a sharpened edge on the rebound.

With such attention to both musical detail and shading expressed throughout BCMF, is it any wonder that musicians and audience members swell Smartno's population for three days every year?

(Ken Waxman)

musicajazz.it, 09 ott 2016; INTERVISTA A ZLATKO KAUČIČ

Un anno discograficamente intenso per il batterista e compositore sloveno Zlatko Kaučič. Ne parliamo con lui.

Il 2016 non e ancora terminato e hai gia all’attivo quattro album usciti solo in quest’anno. Partirei con il parlare del connubio con Javier Girotto che e coinvolto in due dei quattro dischi. Come e nata questa forte collaborazione?

Be’, se per questo ne devono uscire ancora tre, cosi per la fine dell’anno saranno nove! Il primo dei tre e uscito in Bandcamp ed ha il titolo «Impressioni astratte», con un gran improvvisatore romano Marco Colonna e Giovanni Maier; a breve arriveranno «Disorder at the Border plays Ornette» con Daniele D’agaro e Giovanni Maier, dopo anche l’orchestra Senza Confini/ brez meja: piu di venti musicisti con doppia conduction insieme con Giovanni e, da ultimo, un box del bassista francese Joelle Leandre dove suoniamo insieme con Evan Parker e Agusti Fernandez. Javier l’ho conosciuto mi sembra nel 2005 al festival jazz Cerkno insieme con Paolino dalla Porta. Mi ricordo che siamo saliti sul palco senza guardare le parti: e stato un concerto memorabile! Javier ha un suono splendido, forza e fantasia unica. Un suono Pieno di blues e un grande orecchio musicale. E’ un musicista eccellente e una splendida persona.

Mentre «Zvočni sejalec» come nasce?

«Zvočni sejalec»(letteralmente, seminatore di suono) e un disco dedicato a Boštjan Cvek scomparso prematuramente. Boštjan ha portato in un piccolo paese musica jazz e improvvisazione, un vero lottatore. Ho messo insieme i miei amici italiani, Giovanni Maier, Massimo de Mattia, Luigi Vitale, Giorgio Pacorig, Mimmo Coliandro, Gabriele Cancelli,e i mie ragazzi di Kombo: Marko Lasič,Vid Drašler, Jošt Drašler, Vitja Balžalorsky, Boštjan Simon, Cene Resnik e cosi abbiamo fatto un concerto per Boštjan. Cosi e nata l’orchestra Jubileum. Abbiamo provato i brani solo una volta e, dopo li abbiamo suonati al festival! Il concerto e stato bellissimo, anche per tutti musicisti che erano li presenti!

A proposito di large ensemble: l’Orchestra senza confini come e nata?

Orchestra Senza Confini/Brez Meja e nata in Šmartno-Brda cioe al BCMF festival dopo che Evan Parker, Johannes Bauer (che e scomparso quest’anno) hanno fatto il workshop con alcuni musicisti di Dobialab e altri di Kombo parte Slovena; cosi abbiamo deciso di formare Orchestra Senza Confini: tutti bravi musicisti con doppia conduction fatta da me e Giovanni. Una esperienza unica, peccato che non si riesca a fare concerti! Fra poco uscira il secondo disco «Live in Trieste», con anche un paio di musicisti croati.

Con Milko Lazar non era la prima volta che incidevi un disco. A vedere bene la tua discografia, ti piace molto il binomio pianoforte-batteria. Perché?

La idea di suonare insieme con Milko e partita da due donne, le direttrici della casa di cultura in Nova Gorica. Milko e un grande compositore di musica classica contemporanea, scrive per le orchestre, per balleti, opere: insomma un moderno classico pluripremiato in Slovenia e all’estero. Pero ama Joe Zawinul,e cosi abbiamo cominciato a fare qualche concerto in duo pianoforte-e batteria, quasi tutto improvvisato, come nel primo disco (Ena/One) in acustico, con qualche tema di entrambi. Dopo voleva suonare con il Fender Rhodes e l’elettronica, cosi e uscito «Second Round».

Hai collaborato – e collabori con molti musicisti italiani: Stefano Battaglia, Claudio Cojaniz, Paolino Dalla Porta, Giovanni Maier e cosi via. Come giudichi il jazz in Italia? Mi spiego: tecnica a parte, dal punto di vista compositivo trovi che ci siano spunti particolarmente entusiasmanti dal punto di vista jazzistico in Italia?

Ho avuto fortuna di suonare e incidere con bravi musicisti in Italia anche con Enrico Rava, Paolo Fresu, Gianluigi Trovesi, Ares Tavolazzi, Mauro Negri e tanti altri bravissimi jazzisti: l’Italia e provvida di eccellenti musicisti e improvvisatori. Peccato che i curatori di certi festival si dimentichino di musicisti che improvvisano, che fanno free. Anche a livello compositivo sento sempre cose diverse; diverse dagli Stati Uniti, da altri paesi europei. In Europa abbiamo culture diverse e questo si nota nella musica specialmente nel free jazz. A volte la parola Free non mi piace. So in Italia non ci sono molti posti per suonare, pero si deve resistere come dei partigiani.

In generale, soprattutto per i gruppi piu consistenti, come scegli i musicisti?

I musicisti li scelgo per la bravura, per il loro suono, per l’originalita.

All’inizio degli anni Settanta sei arrivato in Italia e hai suonato con gli Hero. Quali sono i tuoi ricordi italiani di quel periodo? Chi erano gli Hero?

All’ inizio di anni Settanta sono scapato di casa: avevo appena diciassette anni e sono andato a un concerto a Trieste. Suonava un gruppo inglese che faceva blues, Chicken and Shack. Prima del concerto dal palco hanno chiesto un batterista; ce ne erano un bel po’ e, cosi, abbiamo fatto un’audizione. E mi hanno preso, cosi e iniziata la mia avventura con li UPUPA. Si provava in una sala di Tarcento. Dopo arrivarono gli Hero per un breve periodo: un gruppo particolare tipo Van der Graaf Generator. Ricordi bellissimi Sexs-Drugs & Rock-n -roll. Il gruppo si e sciolto e di li a poco sono partito verso Zurigo.

Ad ascoltare i tuoi lavori, si respira aria di liberta dalle forme, dagli schemi tradizionali. Qual e la tua concezione della musica?

La mia concezione della musica e en plein air! ¨Voglio essere aperto a tutto cio che la vita mi offre. A volte mi viene in mente una melodia mentre sono in bicicletta e la registro immediatamente; a volte mi viene una idea musicale mentre cammino; altre mi compare in sogno… Amo cose diverse, amo la bellezza e il caos.

Che cosa e per te l’improvvisazione?

L’improvvisazione e una spinta interiore, conoscersi profondamente, ascoltate tutto dal bello al brutto, ascoltare la natura, le foglie, le canne al vento, le gocce di pioggia. E’ litigare con i curatori dei festival, incazzarsi per le situazioni ingiuste.

In che modo l’essere un improvvisatore influenza la tua vita quotidiana?

Intanto mi aiuta a essere piu aperto verso le cose che non conosco.

Nella tua musica quanto influiscono i tuoi natali?

Per me e molto importante la provenienza, di che cultura sei, come sei stato educato, da che paesagio sei circondato, da che gente sei circondato, da che suoni ti abbracciano. Tutto questo per me e essenziale.

Come agisci in fase compositiva?

Le idee che mi partono dalla testa e dal cuore. Sono istantanee e, come dicevo, le canto e le registro utilizzando lo xilofono per quelle piu complesse e qui mi da una mano il mio grande amico e musicista Bruno Cesselli.

Ci sono dei punti fermi, musicalmente parlando, dai quali non riesci a prescindere?

Se la musica ti viene dal cuore e racconti cio che vuoi dire, e la gente e i musicisti ti capiscono significa che hai fatto un gran lavoro! Non importa che tipo di musica suoni o ascolti, se non ti da qualcosa: pensare, gioire, godere, stare altrove, vuol dire che come compositore e musicista hai fatto un gran lavoro.

Come svolgi la tua attivita di conduzione? Quali sono i riferimenti che tu dai ai tuoi musicisti?

La mia attivita di conduzione la svolgo nella mia scuola Zvočni izviri/Sorgente sonora in Nova Gorica dove ho i mie ragazzi “Kombo-B, ai quali insegno tutti i tipi di musiche del passato e presente. Pero lavoro su brani originali, grazie anche ai tanti musicisti ospiti come Ares Tavolazzi, Herb Robertson, Alberto Marsico, Emanuele Cisi, Achile Succi, Cristina Zavalloni; insomma varie e differenti forme di musica. Ma anche con Giovanni Maier abbiamo insieme la doppia conduction con Orchestra Senza Confine/Brez Meja che e davvero divertente, ma con fantastici contenuti.

Di bandleader batteristi non ce ne sono stati, e non ce ne sono, molti in circolazione. Tu hai qualche batterista a cui fai riferimento, che ti ha ispirato?

Se guardiamo indietro, e vero che ce ne sono stati pochi, ma buoni! Art Blakey, Max Roach, Elvin Jones, Jack de Johnette, Tony Williams, Roy Haynes e tanti altri che hanno fatto sentire cose favolose anche con le Big Band, come Mel Lewis-Thad Jones.

Dopo quattro dischi in uno scorcio di anno, a cos’altro stai lavorando?

A parte le uscite di cui ho detto prima, per il prossimo anno ci sono ancora un paio di belle cose il mio nuovo solo doppio ci sara un quartetto con Lotte Anker, Rafal Mazur, Artur Majewski, Kombo-b il nuovo progetto Rock mi Monk, December Soul e tanto altro.

(Alceste Ayroldi)

DNEVNIK.SI, 26. marec 2016; Intervju z Zlatkom Kaučičem, tolkalcem in kreativcem: V tej konfuziji se eni hvalijo preveč

Sredi valovitih vinogradov v skrajnem južnem žepu Goriških brd, le streljaj od italijanske meje, stoji lesena hišica, v njej pa prebiva tolkalec Zlatko Kaučič. V resnici je to očetova nekdanja počitniška hišica, ki jo je z denarjem od nagrade Prešernovega sklada pred leti preuredil v bivalni prostor. Naokrog požvižgavanje vztrajne burje skozi še goličavo trto, žvrgolenje ptic, in če dobro prisluhneš, se zdi, da slišiš še gmoto morja v daljavi – vsi ti zvoki so Kaučiču navdih, da ostaja otroško radoveden in ustvarjalen. Bobni in bobenčki, vse vrste in velikosti činel, zvončki, triangli, zvočne posode, palice in palčke, ropotulje, ne nazadnje otroške igračke, ki proizvajajo zvoke – vse to sodi v njegov inštrumentarij, ki je hiško spremenil v velik tolkalni orkester.

Kaučičevi solistični nastopi ter multikulturni in avantgardni projekti s priznanimi ustvarjalci so vedno posladek z dodano vrednostjo. Svoje ideje sproti snema na plošče, čez petdeset jih že ima. Ker vedno išče navdih pri novih glasbenikih, ga bomo ta torek v ciklu Cankarjevi torki v Ljubljani slišali s kontrabasistom Barryjem Guyem in violinistko Mayo Homburger.

Kreativnost v glasbi ima dolgo zgodovino. Kaj iz nje je pomembno za vas?

Vedno je treba pogledati nazaj, če hočeš napredovati zdaj in naprej. Na drevesu ima vsaka vejica svoje liste in vsak od njih daje celoti neki smisel. Nič se ne bom hvalil, kaj sem že ustvaril, še vedno ustvarjam; opazujem, od kod prihaja zgodba, zakaj sem sam ta hip tukaj in zakaj drugi ni. Nekaterih glasbenikov danes ni več med nami, umrl je kanadski pianist Paul Bley, in vsi so bili v svojem času vizionarji. Tudi sam sem črpal od njih, ničesar nisem sam iznašel. Tvoja pot, izkušnja, tvoj modus vivendi pove, ali si sposoben kaj povedati družbi ali pa si običajen glasbenik v neki službi. Niti iz preteklosti se povežejo. Zadnjič sem si na youtubu zaželel slišati legendarnega jazz saksofonista Johna Coltrana. Smešno, a ni bilo niti enega dokumentarca o njem. Clint Eastwood je režiral denimo Bird o Charlieju Parkerju, pa Straight, No Chaser o bebop pianistu in skladatelju Theloniousu Monku. Kako naj mladi vedo, da je nekoč obstajal Coltrane, ki je bil inovator nad inovatorji? Učil sem se igrati kot on še kot mulec, plošča Giant Steps njegovega kvarteta je še danes najboljši primer standarda izjemno težkih akordov. Ko poslušaš takšne ljudi, dobiš tudi sam korajžo. Ustvarjalnost je torej spoj več stvari: znanja, življenja, fantazije, igranja z drugimi glasbeniki, potovanj, različnih prostorov in kultur, ki so lahko ključna motivacija, da spremeniš kaj na sebi.

S svojo interpretacijo ste opremili Kosovela, Lorco, družite se s Svetlano Makarovič. Kako slišite poezijo?

Veliko potujem po Evropi z vlakom in takrat je čas za branje poezije. Knjige mi ljudje podarjajo, tudi neznani ljudje, v različnih jezikih. Navdušuje me mlada generacija poetov, njihove misli so navdihujoče. Umetnostne zvrsti se nedeljivo povezujejo med seboj, škoda, da tudi mi nismo tako povezani – poeti bi prihajali na naše koncerte, mi na njihove literarne večere. Ko sem še živel na Nizozemskem, v Španiji in na Portugalskem, so bile povezave med različnimi umetnostmi običajne. Nastajali so izbruhi drugačnosti videnja, interpretacije. Navezan sem bil na ta druženja, to je bila vedno neka dodatna bio hrana k običajni, ko sicer rutinirano vadiš iste zadeve.

A kruh umetnosti ni lahek, kajne?

V razdrobljenost nas sili že sistem, ki proizvaja vsakič manj pravic. Posamezniku kradejo svobodo, silijo ga v borbo za preživetje, v papirologijo, nadzirajo ga. Kaj bo to pomenilo za umetnost čez nekaj let? Bo sploh še kdo ustvarjal? O tem je lani govorila tudi Joëlle Leandre na mojem festivalu Brda Contemporary Music Festival – BCMF. O tem, kako se boriti za stvar, da te ne utišajo.

Kako se potem s svojo glasbo prebijate na koncertna prizorišča?

Pogovarjamo se samo še o številkah, koliko poslušalcev je kdo privabil na svoj koncert. To ne zanima le organizatorjev dogodkov, ampak tudi glasbenike: nihče več ne vpraša, kakšna je bila glasba. Te številke potem kažejo na ministrstvu za kulturo. Jazz je od nekdaj sodil v obrobno glasbo, samo Georgeu Weinu je v zgodovini uspelo spreobrniti ta trend. Newport jazz festival je organiziral še v času Louisa Armstronga in Charlieja Parkerja, prvi je te jazziste iz klubov pripeljal v velike dvorane. Kljub preteku let so ljudje še vedno pripravljeni poslušati to glasbo, ki je obstala iz več razlogov – bila je inovativna, drzna, odprta. Italijanski politikar Berlusconi me je enkrat prav nasmejal, ko je rekel, da spoštuje samo tiste glasbenike, ki na koncert privabijo 80.000 ljudi. Očitno se je orientiral po stadionu milanskega nogometnega kluba, ki ga ima pred očmi.

Če govorimo o svobodi ustvarjalca, ta v prvi vrsti ustvarja zase, lahko pa ga pride tudi kdo poslušat in kupi njegovo zgoščenko. Demokracija je v jazzu vedno veljala. Danes se mlade na neki način sili, da ustvarjajo »dojemljivo« glasbo. Zame je glasba odprto nebo. Nisem ne avantgardist, ne jazzist, ne free jazzist, ne radikalist ali minimalist, glasbo se trudim poznati v vseh jezikih.

Tudi vaša tolkalska šola ni standardna. Kaj si sploh mislite o šolskem sistemu?

Celoten sistem lizanja riti je vsak dan očitnejši, tudi kar zadeva šolstvo, in to me boli. Prave edukacije sploh ni več. Imamo dobre glasbenike, ki bi mladim znali spodbuditi fantazijo, denimo ustvarjali bi zvoke z glavniki, listjem. Toda naše šole so brez občutka, kaj je treba dati mladim; to seveda niso neki novodobni raperji, ki ne premorejo več niti družbeno angažiranih besedil, ki so duša rapa.

Ravno zato je moja tolkalska šola drugačne oblike. Mladi se zanjo sami odločijo in točno vedo, kaj bodo dobili. Zdaj sem na pot pospremil že tretjo generacijo tolkalcev. Prvo sem zastavil v Mariboru, vanjo so sodili Igor Bezget, Samo Šalamon, Vasko Atanasovski, Sebastijan Duh in drugi danes odlični vsestranski glasbeniki. Vsak od njih se bori za preživetje na tej sceni. V drugi generaciji, v kateri sta bila denimo brata Vid in Jošt Drašler, smo že zastavili Kombo orkester, s katerim smo izdali tri zelo odmevne zgoščenke. S sedanjo generacijo smo posneli Hramo, ki je že peta plošča iz naše tolkalske šole. Ena zgoščenka je nastala s komaj osemletnimi bobnarji. Drugače pa so moji učenci začetniki iz garaž, nekdanji pankerji, ki se zavedajo, da bo treba zelo garati. Informacij bodo nabrali dovolj, da bodo lahko ustvarjali svoje bende, svojo muziko in da bodo lahko v tej družbi nasploh kreativni, četudi bodo odpadniki.

Šole in koncept šol nasploh sovražim. Do te šole je v resnici prišlo, ker me je nekega dne v Novi Gorici srečal Boleslav Simoniti iz takratne zveze kulturnih društev, sam sem v tistem času poučeval na konservatoriju v Veroni, in mi je potarnal, naj kaj ukrenem glede mladih, češ da le visijo za točilnimi pulti in nič ne počnejo. Zapeklo me je pri srcu, začutil sem neko zavednost, obligacijo kot nujno zlo.

Kako bi opisali svoja tokratna torkova gosta?

Barry Guy je izjemen britanski glasbenik na kontrabasu, skladatelj, ima svoj orkester, doma je tudi v klasični glasbi, sodi pa v generacijo Evana Parkerja, Dereka Baileyja, Johna Stevensa, ki so se med prvimi borili za neodvisno kreativno glasbeno sceno. Na odru bo še njegova soproga Maya Homburger, ki je mojstrica na baročni violini, oba skupaj pa vodita založbo Maya Records. Kontrabas, talni bobni in baročna violina, to je zame nadvse inspirativna kombinacija. Dobro se počutim, ko sem z vrhunskimi glasbeniki, da iztisnejo iz mene vso ustvarjalnost.

(Ingrid Mager)

AVANTMUSICNEWS.COM, MARCH 8, 2016; Marco Colonna / Giovanni Maier / Zlatko Kaucic – Impressioni Astratte [bandcamp]

For good reason, abstract art and improvised music have long been associated with each other. As disciplines, they’ve been mutually inspiring and influencing; as bodies of work lacking overtly mimetic or predictably cyclical forms and conventions, they challenge audiences in similar ways. And, galleries of modern and contemporary art make for congenial settings for staging improvised music.

At the end of last year, the Galleria d’arte moderna e contemporanea in Pordenone in Northeast Italy hosted a program of live improvisation by a trio led by Marco Colonna. Impressioni Astratte—the release is named for the art exhibit it was connected to—captures the music played there.

Colonna, who plays clarinets, saxophones and flute, is a prolific musician of broad culture. In addition to more conventional improvisational settings, he’s played North African-tinged duets with oudist Evaggelos Merkouris, and has transcribed and adapted to solo clarinet selected movements by J. S. Bach. For this date, he put together a geographically-diverse ensemble—Colonna is from Rome–which included double bassist Giovanni Maier (Friuli in Northeast Italy) and Slovenian percussionist Zlatko Kaucic.

Like good abstract painting, the music is fraught with a creative tension that impels a sense a movement. Also like good abstract painting, it is uncluttered. There are no wasted gestures but instead a constantly moving equilibrium of timbres, dynamics and, most importantly, open space. Kaucic’s restrained, sensitive playing has much to do with keeping the overall textures accommodating in that regard. With generous arco lines and discrete use of harmonics, Maier is particularly adept at crafting timbral counterpoint to Colonna’s reeds. Colonna, for his part, maintains a profoundly lyrical voice throughout, providing the center of gravity on which the music balances.

In the end, abstraction rises or falls on the plasticity that defines it—those dynamic relationships of forms and colors that structure the picture plane. By analogy this is true of improvised music, where the stakes and risks of performers disclosing their formal choices in real time are particularly high. Impressioni Astratte is dramatically successful in this regard and is a fine example of painting with sound.

(Daniel Barbiero)

EN.KJJ-FESTIWAL.PL, 20. OCT. 2015; MASTERS OF IMPROVISATION RESIDENCY (MUSIC, DANCE, WORKSHOPS)

JOËLLE LÉANDRE / ZLATKO KAUČIČ / EVAN PARKER / AGUSTI FERNÁNDEZ

Many festival goers will be delighted by the return of double bassist, composer and singer Joëlle Léandre. The artist, who hails from Provence, appeared in Kraków for the first time last year. She has collaborated with Pierre Boulez’s Ensemble InterContemporain and with the great revolutionary of modern ballet, Merce Cunningham.

Léandre’s musical education began with playing flute and grand piano. However, at the instigation of her music teacher, she decided to devote herself to double bass.

After attending a conservatory in Paris, Léandre received a scholarship which enabled her to continue education in New York at a time when the city’s art scene was extremely fertile and innovative. It was there that she first became acquainted with the pioneering work of the so-called New York School and its luminaries, Morton Feldman, Earle Brown (the creator of open form), Giacinto Scelsi and John Cage.

During Masters of Improvisation (18-21 October, Alchemia) Léandre will perform with Slovenian musician Zlatko Kaučič, Evan Parker from the UK, and Catalan by choice Agustí Fernández. Masters of Improvisation will be inaugurated by workshops for Kraków artists, conducted by Zlatko Kaučič. The one-day workshops will be held at the music school on Józefińska street and recruitment is now open. Admission if free. You can find out more at Alchemia.

The first evening of Masters of Improvisation will see a joint performance by Evan Parker and Agustí Fernández. Parker, born in 1944 in Bristol, studied saxophone under James Knott. He also studied botany at Birmingham University, but left to pursue a career in music. During those days he played with Howard Riley and was busy developing his own style of free improvisation. Parker has many notable performances and records under his belt: he’s worked with Chris McGregor, Tony Oxley, Barry Guy, Globe Unity Orchestra, Steve Lacy and Peter Brötzmann.

Agustí Fernández is described by The Village Voice “one of the most important explorers of avant-garde music in Spain, combining his thorough knowledge of 20th-century modern classical piano with jazz free improvisation to a forge a unique and powerful style”. The pianist, born in Palma de Mallorca, has collaborated with Peter Kowald and Derek Bailey, and in 2002 joined Barry Guy’s New Orchestra. He and Parker play together in the Evan Parker Electroacoustic Ensemble.

The second part of the evening will see Parker and Fernández joined by Zlatko Kaučič, a drummer the audience of Krakow Jazz Autumn is well familiar with. The Slovenian musician moved to Italy in the early Seventies, where he recorded and performed with the band Hero. In the years that followed he’s worked with Irene Schweitzer, Radu Malfatti, Duško Gojković and Allen Blairman. In 2011 Kaučič was awarded the Prešeren Fund Award – the highest decoration in the field of artistic creation in Slovenia.

Although the musical paths of Léandre and Kaučič have crossed many times before, this will be the first time they perform on one stage. That’s why the evening promises to be very compelling. It will be kicked off by Joëlle Léandre and Evan Parker, followed by joint improvisation efforts from Agustí Fernández and Zlatko Kaučič.

The next two evenings be opened by Joëlle Léandre. The French musician’s improvisation will be followed by a performance from the Oliver Lake Quartet (19 October). Barcelona’s Sai Trio will perform after her joint performance with Agustí Fernández: the band is flamenco and butoh dancer Sonia Sánchez, drummer Ivo Sans, and Fernández himself.

JOËLLE LÉANDRE (France) – double bass
ZLATKO KAUČIČ (Slovenia) – percussion
EVAN PARKER (Great Britain) – sax
AGUSTI FERNÁNDEZ (Spain) – piano

(ALCHEMIA)

ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, 30/09/2015; Things We Like: Zlatko Kaucic

Da tempo e tornato a vivere in Slovenia, Zlatko Kaucic, stabilendosi nella magnifica campagna prospicente Cormons. Quando esisteva ancora la Jugoslavia socialista e Zlatko aveva 17 anni, nei suoi orizzonti c’era solo il rock ma recatosi prima a Zurigo (dove conobbe Irene Schweitzer e Radu Malfatti) e poi a Barcellona (dove collaboro con Tete Montoliu, Claude Guillot, Mike Osborne, Steve Lacy e molti altri) il passaggio al jazz fu completo. Nel 1984 si trasferi in Olanda dove rimase un decennio, sperimentando anche situazioni piu radicali (con Misha Mengelberg, tra gli altri) e incrementando il lavoro con le percussioni.

Quando nei primi anni novanta Kaucic e rientato in Slovenia ha dovuto confrontarsi con una realta sociale che all’inizio non conosceva e non capiva la musica improvvisata. Con un lavoro tenace sul territorio le cose sono cambiate e oggi, a distanza di vent’anni, e considerato anche li un protagonista della musica improvvisata europea. Il percussionista e stato un infaticabile fautore di eccellenti progetti. Pensiamo ad Emotional Playgrounds (Iktius, 1998) un album di sue composizioni realizzato con Kenny Wheeler, Gianluigi Trovesi e altri; al multiforme e ambizioso lavoro orchestrale The Golden Boat 2 con Paul McCandless, Cesselli, Cisi, Tavolazzi (Splasch 2004) oppure a Tolminski Punt, con Peter Brötzmann (Splasch 2005).

Le ultime novita dal tumultuoso “pianeta Kaucic” sono tre dischi che lo vedono operare con musicisti della sua area geografica. Il primo, Disorder at the Border (Palomar, 2014), documenta un appassionante concerto in libera improvvisazione, realizzato con il sassofonista e clarinettista Daniele D’Agaro e il contrabbassista Giovanni Maier. L’atmosfera e quella racconta del club sloveno Jazz Hram di Divaca e la musica spazia da episodi tumultuosi a momenti d’astratto camerismo.

Il secondo album e un duo realizzato con Milko Lazar al pianoforte e s’intitola Ena / One (Sazas, 2014) Quest’ultimo e un polistrumentista e compositore sloveno, operante principalmente in ambito classico. Un album ancora una volta totalmente improvvisato “rivolto a quell’ascoltatore creativo – si legge nelle note – che cerca un sentiero per l’ignoto”. Un dialogo senza cadute di tensione, ricco di soluzioni sorprendenti, capace di forza magnetica come di momenti ritualistici o abbandoni lirici.

Il terzo CD Hramo (Sazas, 2014) e un lavoro stilisticamente diverso, ricco com’e di ritmi e atmosfere rock e latin. Zlatko Kaucic l’ha realizzato nel giugno 2014 con un ensemble Kombo B composto da suoi giovanissimi allievi. Una ventata d’aria fresca con brani sorprendenti per tecnica e ispirazione. Il florido sostegno ritmico di Zlatko e dei suoi allievi e il collante di ottimi assoli (i chitarristi Jan Jarni e Peter Kastrin, i sassofonisti Boštjan Simon e Jani Sepetavec, il trombettista Damijan Valentinuzzi).

(Angelo Leonardi)

WWW.INSTART.INFO, 25. maj 2015; Musica in Villa 2015 - Quartetto Girotto/De Mattia/Cesselli/Kaucic

Giunta al quarto appuntamento, "Musica in villa" 2015 sbarca nell'incantevole cornice di Villa Occhialini (Villaorba) e ospita un progetto davvero speciale: il quartetto "all stars" Girotto/De Mattia/Cesselli/Kaucic.

Speciale per varie ragioni. Innanzitutto perché unisce quattro musicisti di prim'ordine, tra i migliori attualmente sulla piazza nel loro genere -il jazz- e soprattutto nell'improvvisazione e nei "dialoghi" tra strumenti che possono nascere in questo modo. Secondo, perché presenta una collaborazione che De Mattia inseguiva da tempo: quella con Javier Girotto, sassofonista/clarinettista di origine argentina di cui non ha mai nascosto di essere un grande estimatore (e noi con lui) e che finalmente con questo progetto musicale ha ottenuto concretezza. Terzo, perché nonostante fosse una "quasi prima" (il debutto live ufficiale e della sera precedente a Trieste) e sembrato di assistere all'esibizione di una band navigata con anni di esperienza comune alle spalle, tanto si sono dimostrati affiatati e perfettamente "incastrati" i vari ruoli strumentali.

Ma andiamo per ordine. Come si diceva, il quartetto "debutta" live una sera prima, giovedi 23 Luglio, a Trieste. Un concerto comunque convincente e dall'altissimo livello qualitativo ma che a chi conosce bene gli altri lavori di De Mattia, Girotto, Cesselli e Kaucic fa intendere che la formazione non e ancora al 100%, che c'e ancora qualcosina da rodare.

Passano solo ventiquatt'ore e si replica a Villa Occhialini. Gia durante le prove l'atmosfera fa intendere che qualcosa sia cambiato: il nervosismo della sera precedente e solo un ricordo e tutti si dimostrano rilassati e sorridenti nonostante il caldo soffocante. Tra una prova audio e l'altra si scherza e si ride, in particolare Kaucic si dimostra subito il "matador" della giornata, dando il "la" a varie battute che fanno ridere tutti i presenti (cosa che fara anche durante il concerto).

Ma e solo alla sera che si svela quanto radicale sia stato il cambio. Mettiamola cosi: immaginate una band (di qualsiasi genere) che seguite da tempo. Immaginate che questa band suoni insieme da anni. Immaginate poi di sentirli dal vivo in una performance particolarmente convincente, una di quelle in cui tutti sembrano "esserci" (fisicamente, mentalmente e col cuore) piu del solito, una di quelle in cui alla fine pensate "caspita, questo probabilmente e il concerto della vita per loro". Ecco: e esattamente quello che quattro artisti sono riusciti a trasmettere ieri sera.

Un De Mattia al suo meglio, sempre in bilico tra quell'aria discreta e modesta -che caratterizza anche il suo suono- e le sue sfuriate improvvise ai flauti.

Un Kaucic scatenato, che si e divertito (e ha divertito) con le sue solite mille varianti nel suonare la batteria, fino ad arrivare a suonare con una decina di bacchette contemporaneamente e gettarle tutte sui piatti a fine brano, col sorriso. Oppure a prendere in giro Girotto quando ha spiegato al pubblico come il sassofonista storpi sempre il titolo (in sloveno) di un suo brano, chiamandolo -per assonanza- "Jurassic Park".

Un Cesselli che apparentemente (cioe: all'orecchio di un ascoltatore disattento) sembrerebbe "solo" fare da collante tra gli assoli degli altri ma in realta e una presenza costante e poderosa, in continue escursioni tra sottofondi pacati e furiosi cambi di ritmo ed intensita.

E su tutti un Girotto per la cui performance -francamente- e difficile trovare delle parole che possano rendergli giustizia. Giusto per cercare di incasellare il tutto all'interno della lingua italiana potremmo dire tra l'incredibile e lo stratosferico, ma in piu vanno assolutamente citati un paio di assoli: punta di diamante della serata, hanno letteralmente ammutolito il pubblico, fatto venire la pelle d'oca a tutti e visibilmente commosso lo stesso De Mattia, che per l'occasione ha lasciato l'intero palco al collega ed e sembrato trattenersi a stento dalle lacrime.

Che altro dire, quindi? Possiamo solo chiudere con due piccole note: 1. La dichiarazione di De Mattia a fine concerto sul come (cit.) "questa sia stata probabilmente la piu intensa esperienza musicale della mia vita" 2. La raccomandazione a farvi un piccole piacere personale, stare attenti alle prossime date di questa formazione e non perdervele. Farete un favore alla vostra anima e al vostro cuore.

(LV/InstArt)

WWW.PRIMORSKE.SI, 25. maj 2015; Svobodna muzika za prav take ljudi

V poznem sobotnem večeru so nizozemski avantgardni rockerji Ex z ameriškima jazzistoma Vandermarkom in Wooleyem dali od sebe vse za nepozaben zaključek festivala Jazz Cerkno2015. Iz koncerta v koncert in druženja v druženje se je navdušenje stopnjevalo. To je sicer za festival običajno, a so letošnjega zaznamovale čustvene energije neobičajno visokih frekvenc.

CERKNO “Super! Še! Nepozabno,” je ob neskončnem ploskanju odmevalo pod odrom jazzovskega festivala, s katerega so se poslavljali alter rock jazzerji in še marsikaj - ameriški Ceramic Dog z vsestranskim kitaristom Marcom Ribotom. V tistem trenutku je njihovega sonarodnjaka, večkratnega gosta festivalov v Cerknem, slovitega saksofonista in skladatelja Kena Vandermarka zaskrbelo, kako bo s trobentačem Natom Wooleyem in z zasedbo The Ex v podobnih glasbenih vodah naslednji večer uspel preseči ali vsaj pričarati podobno glasbeno poslastico ...

Za vse generacije svobodomiselnih

Čeprav so bili nizozemski The Ex s slovitima ameriškima gostoma predvideni kot zadnji na odru za bombastičen zaključek jubilejnega 20. Jazz Cerkno 2015, je bil Vandermarkov “strah” odveč. Skrbno izbrani gosti, pisani sestavi domačih in tujih večžanrskih glasbenih ustvarjalcev in pripovedovalcev novih projektov za sodobni kaotični svet, so bili namenjeni občinstvu, ki že dolgo ve, da v Cerknem lahko pričakuje splet radikalnih izpovednih, a nikakor ne konvencionalnih muzik.

Jubilej in slovo očeta, žlahtnega kreatorja festivala Boštjana Cveka (1964-2015) pa so čustvene in ustvarjalne energije pri glasbenikih in občinstvu pomaknile više kot običajno. “Super so mi bili domači fantje v big bandu s Petrom Ugrinom,” je iskreno povedal 12-letni Filip. “Dva klavirja, z legendama improvizacije Akijem Takasejem in Alexandrom Schlippenbachom, smo slišali prvič in ostali odprtih ust,” je dodal študent Marko. Soimenjak, upokojenec Marko ga je dopolnil, da so ga z dotakljivo energijo in izpovednostjo prevzeli prav vsi nastopajoči.

Glasbeniki vseh generacij so dali od sebe najboljše in podobno pisana publika je to nagrajevala z navdušenjem iz nastopa v nastop. “Emocionalnost festivala je letos res dosegla vrhunec pri glasbenikih, publiki in organizatorjih. Vse smo dali od sebe, da bi bilo nepozabno in tako, kot si je želel Boštjan. Srečni smo, ker se je vse izteklo v skupno zadovoljstvo naše velike družine. Z glasbeniki in občinstvom smo dobesedno družina in zato je naše trdo delo poplačano,” je povedal Gregor Prezelj, eden od štirih mladih, ki so nedavno stopili na čelo festivala.

Kaučičev poklon festivalu

Naš najbolj inovativni jazzer Zlatko Kaučič je Jazzu Cerkno v čast jubilejni orkester svojih mladih obetavnih učencev z izkušenimi italijanskimi gosti popeljal v energično in čustveno preigravanje svojih in drugih znanih skladb. Zasejali so trans dobre volje (ja, tudi Kekec je bil vpet v muziko) pri občinstvu. Ko so izzveneli monologi in dialogi inštrumentov, visoko koncentrirani vstopi posameznih sekcij in je vse skupaj od melodij do v nebo vpijočih krikov pripovedovalo o jazzu, njegovem bogastvu v Cerknem in o Boštjanu, so glasbeniki stopili v vrsto in mu v poklon pomahali proti nebu.

Publika pa bi poslušala še. In je, a druge sestave. “Iskreno sem vesel, da sem med vami,” je svoj solo nastop na saksofonu, klarinetu in pripomočkih v polni dvorani glasbene šole uvedel Japonec Akira Sata in nekaj ur pozneje s švedsko norveško navezo svobodnih jazzistov nastopil še na glavnem odru. Nekaj ur prej, med pestrim obfestivalskem dogajanjem, s katerega dež ni uspel sprati zagnanosti, so se glasbeniki zbrali na kosilu, ki ga je Boštjan običajno prirejal kar doma. “Vsi ti glasbeniki so že dolgo moja razširjena družina. Težko sem čakala na letošnje srečanje z njo, da smo skupaj sklenili poslovilni krog od očeta Boštjana. Od majhnega sem z zanimanjem spremljala njegovo delo in resnično sem vesela, da ga lahko nadaljujem kot soorganizatorka. Oče je okrog sebe vedno zbral predano, povezano ekipo ljudi, ki je dihala kot eden za festival. Mislim, da je letos to uspelo tudi nam. Ob navdušenju in sočasno čustveno spoštljivem vzdušju na festivalu so moji občutki resnično pozitivni,” je bila iskreno prevzeta Manca Cvek, ki je skupaj s sestro Moniko, Gregorjem Prezljem, predsednikom Simonom Kenda in mnogimi entuziasti odločena nadaljevati očetovo festivalsko pot svobodnih muzik za prav take ljudi.

(SAŠA DRAGOŠ)

WWW.PRIMORSKE.SI, 19. november 2013; Na svoji zemlji

Multiinstrumentalist Milko Lazar in tolkalist Zlatko Kaučič sta se po dolgih letih prijateljevanja vendarle našla tudi v glasbenem smislu. Minuli petek sta v Kulturnem domu Nova Gorica oblikovala krasno zvočno zgodbo, ki sta jo poimenovala Tihožitja slovenskih pokrajin.

Koncert je nekako obeležil tudi 60-letnico Zlatka Kaučiča, ki je eden najbolj inovativnih tolkalcev v tem delu Evrope.

Glasbenika sta nam razgrnila pestro paleto tehnik, ki živijo med nami zadnjih 50 let: od prepariranega in tolkalskega načina igranja klavirja do zelo klasičnih pianističnih dražljajev, kjer se cedita melodika in harmonija, do fenomenalnih zvočnih efektov konkretne glasbe, bogastva ritmov in pravih programskih štorij, ki jih na svojem svobodnem “ozemlju” iz predmetov in glasbil izvablja Zlatko Kaučič.

Zlatko je resnično predvsem glasbeni poet-pripovedovalec zgodb. V vsaki improvizaciji, na kateri je temeljila tudi omenjena novogoriška kreacija, takoj najde vsebinsko nit, ki jo potem razvija z naracijo pesnika v pravo zgodbo. Glasba pod Kaučičevimi prsti neprestano raste in se oblikuje v vse smeri. Le kam bi “odpesnil”, če ga v glasbenih vodah ne bi tokrat držal Milko Lazar, ki je s klavirjem ohranjal stik z zakonitostmi skupinskega muziciranja. Na Lazarjevem prepoznavnem terenu, seveda, kjer vladajo: neumoren, stabilen in v zemljo “pribit” ostinato, vrhunske minimalistične vibracije, ki spominjajo na meditacijo in molitev, ter predvsem izjemen občutek za oblikovanje krasnih melodij, kjer pride do izraza predvsem glasbenikova skladateljska potenca.

Lazar-Kaučič je duo, ki je našel pot do skupne govorice s popolnoma različnih glasbenih izhodišč. Kar je pravi recept za oblikovanje novega, za obogatitev obeh v novi “skupnosti”. Njuna glasba ponovno vzpostavlja muzično izhodišče, izvirni “greh” ustvarjanja - gre za navdih, gre za misel in pripoved, gre za osebno izpoved in, ne nazadnje, gre za koncept, ki vase vsrka tudi poslušalca. Skoraj bi lahko rekli, da sta glasbenika odkrila čudežno formulo, kjer ni več niti kančka prostora za dvom in pomisleke, kajti glasba spet srka iz žil užitka in strasti.

Tihožitja slovenskih pokrajin so sicer tematski naslov, ki pa bržkone služi le kot okvir za nekakšen melanholičen sprehod po svoji zemlji (verjetno tipiziran slovenski izraz/obraz), iz katerega vre vsemogoče. Včasih je erupcija na meji vulkanskega izbruha, glasbenika poustvarita “hrup”, ki spominja na krik razbolene duše, na obup in kataklizmo, iz niča se tako rekoč dvigne pravi pandemonij glasov, ontološki kaos, ki pa že v naslednjem trenutku zdrsne v objem lirike, prefinjene poetike, zveneče milosti in sanjske mimikrije.

Kontrast kot temelj in simbol, seveda, kontrast kot najosnovnejši gradnik vsake kompozicije. Brez dvoma, kontrast Lazar-Kaučič, ki je oblikoval žlahtno poljano polno rož, tudi krav (če prav razumemo tolkalčev solo potep po slovenskih pašnikih), v čudovito pokrajino pa sta glasbenika umestila tudi spomin na slavnega Josepha Zawinula z izvedbo dveh njegovih nesmrtnih mojstrovin. Čepica na Lazarjevi glavi že tako in tako zgovorno priča na globoko vez s slavnim pianistom, ki je pogosto muziciral tudi pri nas.

(JOŽE ŠTUCIN)

WWW.JAZZWISEMAGAZINE.COM, 23 October 2013; The Skopje Jazz Festival in Macedonia

The Skopje Jazz Festival in Macedonia enjoyed a glorious period of sunny weather for it’s 32nd outing. Skopje, nestled between snow covered mountains, has an enviable reputation for promoting cutting edge jazz – festival director Oliver Belopeta has a gift for marrying very diverse acts to create great evenings of music.

The opening night featured two UK acts to celebrate 20 years of the British Embassy in Macedonia – the ambassador and his wife were among the audience to see first Evan Parker in a duet with Slovenian percussionist Zlatko Kaučič and then a storming set by Portishead bassist Jim Barr’s Get the Blessing (pictured above), who took the audience completely by surprise with their uniquely British take on jazz, while Jim’s deadpan humour also hit the mark with this very passionate crowd. Evan Parker’s set featuring an amazing 10-minute circular breathing solo of the utmost intricacy and complexity and was certainly the highlight – but Kaučič’s contribution on numerous percussive implements, including two electric toothbrushes was a perfect foil.

...

(Tim Dickeson)

WWW.JAZZIN.RS, 17-21.10.2013; Skopje Jazz Festival 2013: Autoritet i integritet

U Srbiji, među mnogim ljubiteljima džeza, vlada ogromno poštovanje prema džez festivalu u Skopju i njegovom direktoru Oliveru Belopeti. Temelji se taj utisak na bogatoj koncertnoj tradiciji, pažljivom i tematskom koncipiranju festivalskih večeri, kao i praćanju aktuelnih avangardnih i savremenih žanrovskih tendencija. Evo i faktografskog potkrepljenja – samo od ovogodišnjih gostiju festivala, Cassandra Wilson je u Skopju nastupila još krajem osamdesetih, John Abercrombie takođe negde u to vreme, dok je avangardna legenda Roscoe Mitchell svojevremeno nastupio čak i sa Art Ensemble of Chicago. Među ovogodišnjim gostima mnogi imaju friška albume (Dave Holland, Ibrahim Maalouf, Reut Regev, Rob Mazurek…), dok fri-apstrakcije možete slušati čak i na svečanom otvaranju festivala (Evan Parker & Zlatko Kaučić). Dakako, ovo potonje je i dvosekli mač, o čemu ćemo ponešto prozboriti u sledećim redovima.

Dan 1

Svečano otvaranje je u velelepnoj dvorani Makedonske opere i baleta, nesrećno uklještene na gradilištu novog kič neo-antičkog centra grada koga se sav pošten makedonski svet stidi. Istina, nije to problem džezera, no povampirenog nacionalizma koji se po pravilu rađa u kriznim vremenima… U samoj zgradi atmosfera je već kakvom je znamo i sa beogradskih/novosadskih džez festivala – miks skockane ekipe koja pohađa kulturna dešavanja kao takva, te zagriženih džez fanova kojima srce zaigra na svaki nervozni cijuk saksofona. Dvorana za 700-800 ljudi je poprilično popunjena i orna za džeziranje, barem tako deluje na prvi pogled.

Nije uobičajena stvar postaviti jedan od najavangardnijih koncerata na sam početak festivala koji pretenduje na masovnost. No čini se da je takav koncept nešto u čemu Belopeta jošte kako uživa, sasvim ispravno predstavljajući (u uvodnom govoru) Evana Parkera kao veliku legendu ne samo evropskog, već i svetskog džeza. Svirka kreće, a vi se sad snađite! Zlatko Kaučić je, što bi rekao kolega Cvetan Cvetanov s bugarskog državnog radija, „kung-fu bubnjar“ koji svoj set bubnjeva i udaraljki svira klečeći na podu, koristeći tako i rezonantna svojstva same bine. Muzičar avanturističkog duha, te prirodan partnerski izbor za Parkerova umetnička stremljenja.

No najupečatljiviji momenat koncerta biva na drugoj numeri, kada Evan Parker uzme sopran saksofon i sam oplete solo od 15-20 minuta bez predaha – služeći se cirkularnim disanjem i rapidnim slaganjem dveju linija u niskim i visokim registrima, kao da sviraju makar dvojica muzičara. U tim trenucima susreću se neverovatna tehnička virtuoznost, produhovljenost, ali i prkosno insistiranje na vlastitom umetničkom glasu kome niko i ništa neće stati na put. Pa makar izdao na stotine albuma i odsvirao hiljade koncerata, eto ga još jednom gde „izdiše dušu“ i pronalazi nešto sveže u svojoj muzici, ponajpre na sviračkom planu. Iako je celina koncerta bazirana na interakciji, najviše dobijamo na konto autoriteta i iskustva dvojice improvizatora-veterana.

Nažalost skopska publika – uglavnom – ipak nije toliko spremna za ovoliku količinu avanture u udarnom festivalskom terminu, te glasnim žamorom prati već narečeni Parkerov solo, a od polovine koncerta se i rasipa. Godine insistiranja na hrabrim programskim izborima neće od fri-džeza napraviti mejnstrim, no valjda će makar deo publike privoleti avangardi.

...

(Nikola Marković)

FESTIVAL MARIBORING 2013, oktober 2013; Zlatko KAUČIČ

Če kdo pooseblja, predstavlja glasbo v najbolj možnem pomenu besede, je to inspirativen, iskren in srčen človek, biser slovenske improvizatorske in jazzovske scene, mojster in vrhunski glasbenik ZLATKO KAUČIČ.

Neukrotljiv in neuničljiv duh ga vodi v muziciranje, kot vsakodnevno dihanje, bitje in žitje. Skladatelj, tolkalec, bobnar iz Goriških Brd svojo glasbo živi. Pronicljiv raziskovalec zvočnih pokrajin notranjščine in zunanjega sveta, sluti, dojema glasbo kot nekaj subtilnega, lesketajočega, čutečega, tuzemskega in vseobsegajočega.

Neusahljiv vir ustvarjalnosti, ki veje iz njega, posreduje tudi na mlajše generacije slovenskih in tujih glasbenikov. Kot svojevrsten glasbeni pedagog želi pokazati posameznikom pot, tisto, ki izvira iz njih samih. Uči jih življenja skozi glasbo in obratno. Njegova sodelovanja gre beležiti z mnogimi vrhunski glasbeniki v svetovnem in domačem merilu, izdal je nemalo glasbenih ploščkov, samostojnih in z drugimi glasbeniki.

Glasbeni poet stremi k večni popolnosti. Doživeti je nepopisno glasbeno lepoto, v improvizaciji, eksperimentalnih dotikih in jazzovskih odtisih. S čarobno paličico nariše opojno in ganljivo zvočno pokrajino, pomenljivo, dotakljivo, dih jemajočo.

(Suzana KAJBA)

WWW.RADIOMARS.SI, 27 Junij 2013; Zlati Kombo - trinajst muzičarjev in Zlatko Kaučič

V starem radiu se je stari maček jazza Zlatko Kaučič postavil na oder pred skupino mladeničev (Andrej Frančeškin, Jošt in Vid Drašler, Marko Lasič (Trus!) Gal Furlan, saksofonisti Jaka Ahačevič, Boštjan Simon (Trus!) in Jani Šepetavec + drugi) in malo manj mladeničev (pianist Sebastjan Duh in kitarist Igor Bezget).

Pihalo je ledeno mrzlo, ritmi pa so bili vroči kot afro-beat. Fantje so bili paša za oči, mladi a izkušeni in tehnično dovršeni. Nekateri pogledajo na fantovski pevski zbor in pravijo: »Evo, to pa so fantje, možje ta pravi! Hojladrijadrom!« Kar so pa mladi Kombovci pokazali Mariboru je bila na trenutke prava brca v glavo tistim, ki so takega patriot-kvazi-nacional mnenja. Po koncu parodičnega komada, kjer so po izjemno natančnih izbruhih zvoka začeli zguljeno igrati domače goveje, sem iz navdušenja in strahu da so že zaključili zakričal »ŠE ENO!« zaradi česar me je bilo naslednjih 7 minut sram, saj sta nas čakala še dva komada, ki pa sta poslušalce utrudila, saj so ritmi hitri in agresivni, da sploh ne govorimo o masi zvoka, ko je pričel Zlatko vrteti roke in pozival fante da se iztolčejo in iztrobijo.

Zlatko Kaučič ne dirigira (akademsko). Zlatko odpira majhne pipce, ki jih je imel na svojem instrumentu vsak od teh izjemno glasbenih mladeničev. Na trenutke se usede ob strani odra na zvočnik in čaka, da se fantje ogrejejo. Vrne se nazaj in nakaže z roko 2, 3, 4 in PREHOD v vedno bolj kompleksne vzorce, ki so resnično utrudili, a v dobrem smislu, saj je Kombo zahteval od poslušalca strpnost in višjo raven poslušnosti. Zibanje je prišlo samo od sebe.

Pa še ponudba v odgovor tistim, ki ne vedo, kaj se dogaja z ritmi pri Trus!-ih, ko naenkrat začnejo udrihati asimetrične pet-četrtinske ritme. Moja domneva je da je to Lasičeva navada, ki jo je dobil od Kaučiča.

Da ne bo izgledalo, kot da so fantje v enem večeru spremenili svet, je treba omeniti, da so se nekateri naslanjali na note (partiture), kar pa je na trenutke ubilo tisti nepredvidljivi čar jazza.

9/10

(Luka Šinigoj)

ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, 23.02.2013; Balanescu - Girotto - Kaucic Trio

Sabato 23 febbraio sul palco del Pinocchio di Firenze e salito un trio internazionale, atipico per assemblaggio degli strumenti e radici dei protagonisti, ossia Alexander Balanescu, Javier Girotto e Zlatko Kaucic.

Per l'occasione gli spazi del Pinocchio erano piu frequentati che in altre occasioni, con un pubblico decisamente attento al prodursi istantaneo della musica, che e partita da un drammatico assolo del magico violino di Balanescu, sullo sfondo rumoristico del singolare set di percussioni di Kaucic, al quale si e poi aggiunto il baritono di Girotto, che ha svolto il ruolo di propulsore ritmico del gruppo.

La centralita ritmica di Girotto, al baritono quanto al soprano, e rimasta una costante di un concerto comunque dalle atmosfere cangianti. Se infatti Balanescu ha alternato passaggi di intenso sapore espressivo a momenti melodici, Kaucic e costantemente rimasto lontano dalla figura classica del batterista, accompagnando i compagni piu dal punto di vista del colore che da quello del ritmo. Cosi e sembrato proprio Girotto il principale apportatore di ritmi, grazie a una (talvolta anche eccessiva) insistenza su frammenti tematici ripetuti ossessivamente, con accelerazioni tanto della velocita che della dinamica.

La diversita di stilemi tra le due prime voci e emersa come una delle ricchezze del trio, garanzia di una creativita variata e imprevedibile, con il lavoro del fantasioso percussionista sloveno a fungere da medio, quasi perno attorno al quale girava la musica.

Il concerto e purtroppo durato solo poco meno di un'ora, a causa di uno spiacevole incidente, fortunatamente privo di conseguenze: nel bel mezzo di un brano Girotto ha mosso alcuni passi verso Balanescu ed e caduto disteso all'indietro; molti hanno pensato a una gag, mentre in realta il sassofonista era svenuto, provato dallo sforzo del concerto, che si aggiungeva a una forte influenza e al viaggio in auto da Roma.

Dopo una breve sospensione per prestargli delle cure e assicurarsi che non si trattasse di nulla di grave, Balanescu ha deliziato il pubblico con un lungo solo di violino e ha poi concluso il concerto con il brano piu lirico della serata, condotto assieme a Kaucic, per l'occasione all'opera con vari strumenti etnici.

(Neri Pollastri)

NAŠA ŽENA, 1.12.2012; Zlatko Kaučič

Že nekaj let v Slovenskem mladinskem gledališču decembra na spored uvrstijo svojo uspešnico Življenje na smrt, saj je njeno vzdušje kot nalašč za čas, ko zaključujemo s starim in pričakujemo – hm, konec svata ali nov svet? Kakor kdo. Predstava daje prav obojim. In tako si tudi letos s to uspešnico lahko začinite zadnje dni decembra. Tej nenavadni predstavi, v kateri igralci občinstvu kuhajo, strežejo in mu pojejo poezijo pesnikov dekandence in simbolizma, pa so letos dodali še eno, precej podobno: Smrt kadi moje cigare. V nji Ivana Djilas skupaj z igralci v vlogi pevcev ter s pravim jazz kvartetom na odru oživlja poezijo Charelsa Bukowskega. Ta je bil za mnoge vulgarnež, ženskar in izprijeni uživač, prav tako številnim pa velja za zgled res pravega in pristnega bohema. S plakatov, ki vabijo na predstavo, nas gleda obraz bobnarja Zlatka Kučiča; njegov neposreden in hkrati skrivnosten pogled, ki zre naravnost v mimoidočega, se zdi kot poosebljenje dekadence, značilne za življenje Bukowskega. Zato ob srečanju z njim vprašam kar naravnost:

Cigarete? Alkohol? Je to res način življenja, ki mu umetnik ne more ubežati? Ali pa je vaš uspeh rezultat trdega dela in samodiscipline?

Jaz zmeraj pravim: svoboda je v disciplini in v disciplini je svoboda. Sicer pa sem, kar se tiče drog in alkohola, šel skozi marsikaj. V letih 77 do 82, ko sem bil v Španiji, so barcelonski umetniki trdili, da je povezava med alkoholom in drogo ter umetniki – Picasso, Juan Miro in Gaudi – poživilo, ki prispeva dodano vrednost v njihovem ustvarjanju. In v tistem času sem se tudi sam zaljubil v gin tonic. A vse skupaj brez pretiravanj. Takrat sem sicer probal tudi mehke droge, ampak sem ugotovil, da mi to ne paše. In mi ne pripomore h glasbi. Ko sem leta 82 šel v Amsterdam, smo igrali v klubih in že prvi dan sem se odločil, da nočem imeti stika z drogo. Ampak v nekaterih lokalih so nam igranje plačevali z vrečkami trave in sem moral to stvar prodati, da sem prišel do denarja. Poživila in eksperimentiranje z njihovim učinkom v umetnosti je stvar posameznikove odločitve.

Kako je z nočnim življenjem velikih mest in splošno predstavo, da jazzerji hodite spat v bledi jutranji svetlobi?

To je čisto res. Za glasbenika je pomembno, da je socialen, da se druži tako z glasbeniki kot poslušalci in dobi povratne informacije, pa še navdih. Če je dober koncert bo res šel spat proti jutru, če pa slab, pa zgodaj in bo dolgo razmišljal, zakaj je bil slab. Jutranje ure je pomembno doživeti, ker končno slišiš »tišino«. Poslušaš konverzacijo ptičev (obstaja veliko glasbenikov, ki priznavajo, da jim je to pomembno, npr. Eric Dolphy). In žuželk. In takrat se spremeni tudi človeška konverzacija – gravitira bolj k filozofiji.

Evropske prestolnice torej in zdaj majhna vas v Brdih. Kaj vas je pripeljalo nazaj? Priroda? Mir? Nostalgija po mladih letih in rojstni pokrajini?

Vse skupaj. Po 25 letih življenja v velemestih sem si zaželel miru, želel sem slišati drugačne zvoke, najti duševni mir. Čeprav je bil povratek pravzaprav povezan z naključjem. V času osamosvojitve sem se prišel domov poslovit z idejo, da grem v Los Angeles. Tam sem se nameraval poročiti in delati glasbo. Potem pa sem si premisli, ker se je izbranka hotela poročiti v cerkvi, jaz pa sem ateist, medtem je zbolel še moj oče in nastala je ta prizemljitev. Po očetovi smrti sem si uredil brunarico sredi vinskih trt, v Vipovžah, kjer sem še zdaj. Glasbeniku, še posebno glasbeniku na področju jazza in kreativne glasbe, vsaka sprememba prostora spremeni čutenje, poglede in občutke. To se mi je zgodilo v Brdih. Obdan sem z drugimi zvoki in senzibilnostjo kot v mestu. In takšne glasbe, kot jo delam sedaj, ne bi mogel ustvarjati v Amsterdamu, Londonu ali kje drugje.

Bobni so v prvi vrsti ritem. Utrip srca, krvi. Ritem je osnova starodavnih obredov, pripelje lahko v trans. Kaj pa nežna in intimna čustva? Ali lahko boben izrazi – ljubezen, hrepenenje, skrito željo?

Absolutno! Tolkala so se izjemno razvila v zadnjih 50 letih. Jazz bobnarji že od leta 1925 prispevajo zanimive nove ideje (Spike Jones, Papa Jo Jones, Sid Catlett, Max Roach …) in so do današnjega časa razvili ritmične elemente in imaginacijo, domišljijo, fantazijo – predvsem v uporabi činel. Na bobnu se lahko izražaš melodično in lahko izraziš vsa čustva. Kar pa jaz delam, temelji na posebni senzibilnosti, na relaciji med barvami zvokov, npr. gongi, zvončki idr., čemur dodajam še serijo lastnih zvokov. Ti so uperjeni v tej smeri, da mi dajejo več zvokovnih izraznih možnosti. Primer takega prizadevanja je projekt Vibrato tišine z Barbaro Korun, ki je prepletanje govorice poezije in odziv tolkal. Tam se vidi ta vpetost elementa ljubezni, nežnosti, absurdnosti.

…kaj pa humor?

Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem spoznal, da tukaj primanjkuje humorja, da je na vseh področjih vse tako prekleto resno. Zato sem začel kupovati otroške igračke in jih uporabljati na koncertih. Slovencem manjka otroške igrivosti!

JERNEJA KATONA ZAJC

WWW.DELO.SI, 17.9.2012; Zlatko Kaučič: glasba je veliko več kot zvoki in toni

Ta konec tedna je izzvenel festival sodobne glasbe v Brdih, organiziran na njegovo pobudo. Pred štirinajstimi dnevi je izšel njegov najnovejši album – zdaj jih ima že več kot štirideset. Te dni pa nas v podobi Bukowskega gleda s plakatov za novo predstavo Mladinskega gledališča Smrt kadi moje cigare.

Odkar ste lani dobili nagrado Prešernovega sklada in sva se zadnjič pogovarjala, ste izdali že sedem novih zgoščenk. Zdaj se vam jih je v vaši tridesetletni karieri nabralo že več kot štirideset.

Med novimi albumi bi posebej omenil ploščo The Island, ki sem jo posnel s kvartetom Alexandra Balanescuja v Londonu na temo priseljencev. To je tema, ki Balanescuja osebno zadeva, saj je v času Ceauşescujevega režima emigriral v London. Zadnji cede s pevko Saadet Türköz je izšel pred dobrimi štirinajstimi dnevi. Imenuje se Zarja-Tay in je posnet v leseni škofjeloški cerkvici v Crngrobu. Zvoke na posnetku je prispevala tudi dojenčica Zarja, ki je ležala na oltarju in nas poslušala. V tem času sem tudi zelo veliko nastopal, igral na turneji z Balanescujem, na EPK ... S sodelovanjem z mnogimi različnimi glasbeniki, z nenehnimi nastopi in pristopi h glasbi – uporabo drugačnih tolkal in sistemov, se v meni razvija drugačno mišljenje o glasbi. To me žene naprej.

Plošče se že dolgo ne prodajajo več dobro, torej morate imeti za dosledno snemanje svojega dela drug razlog?

Res se plošče slabo prodajajo. Še največ jih prodamo na koncertih. Toda vsaka plošča je novo rojstvo neke ideje v konkretnem obdobju življenja. Pozoren sem na to, da ima vsaka svoj smisel, ne snemam jih kar tja v tri dni. Moji projekti so sicer atipični. Nimam stalne zasedbe, s katero bi veliko vadil, koncertiral in nato posnel cede. Taki projekti mi zvenijo preveč polikano, sterilno, rutinirano, preveč brez duše. Bolj me zanima tista instantna kemija, ki se zgodi na odru, tam in takrat. To dušo poskušam ujeti na ploščo. Izdam posneti koncert, ki je nabit z energijo, dušo in bluesom. To je tisto pravo.

Pa ni to kar velik finančni zalogaj?

V zadnjem času založbe same krijejo stroške. Ti jim pošlješ posnetek, potem pa se odločijo, ali ga bodo izdale, ali pa same snemajo koncerte. Zdaj dobim več takih ponudb, zaradi referenc, dobrih kritik v tujini in priporočil drugih glasbenikov. Založniki so danes natančni. Iščejo izjemnost. Težko prodreš s polovično zgodbo, četudi gre za improvizacijo.

Ravno kontinuirano ustvarjanje domišljenih improviziranih zgodb je tisto, ki loči dobrega glasbenika od povprečnega. Tega dolgoročno ne zmore vsak.

Improvizacija je izjemno zahtevna zvrst. Zahteva veliko domišljije in čistost misli, nobene nervoze, medsebojno predanost glasbenikov in odprtost za dajanje in sprejemanje, preseganje samega sebe. Ima veliko pasti, ker se lahko hitro vrneš na znane poti, zapadeš v rutino in se začneš ponavljati. Tega ne maram, počutim se, kot bi goljufal samega sebe. Improvizacija so človekova čustva v danem trenutku. Spomnim se koncerta z inovatorjem, saksofonistom Evanom Parkerjem, ki je izšel na plošči Round about one o'clock. Nikoli prej nisva skupaj igrala. Seznanila sva se dan pred koncertom in se vso noč pogovarjala – sploh ne o glasbi, bolj o filozofiji življenja. Drugi dan sva ob enih popoldne stopila na oder Cankarjevega doma in ustvarila čudovito, sočutno glasbeno izpoved. Če bi šla v studio in stokrat ponovila skladbo, ne bi ujela tega trenutka. To je magija. In ni nujno, da vedno uspe. Če pričaraš le pol ure magičnih trenutkov, s katerimi obdržiš poslušalca, si naredil zelo veliko. Zato je treba biti na odru vedno dvestoodstoten, pri improvizaciji nimaš nobene opore. Sploh v duetu in solonastopih. Dobesedno se moraš prepustiti transu, najti sprožilec za domišljijo in izklopiti vse racionalne koncepte. Izstopiti iz sebe in graditi skladbo v trenutku.

Je za vas torej jazz oziroma improvizirana glasba (ki ni nujno vedno jazz) ultimativna umetnost, ker se pred poslušalcem dogaja v danem trenutku, v neponovljivi obliki?

Saksofonist Eric Dolphy se je nekoč lepo izrazil: »Ko slišiš glasbo in ko izzveni, je konec, ni je več, odšla je v zrak. In nikoli več je ne moreš ujeti.« Zame je glasba veliko več kot zvoki in toni. Je samo ena veja na drevesu človekovega izražanja. Če si odprt in spoznavaš vse drevo od koreninic do listov, boš postal bogat človek. Pretirano analitičen pristop h glasbi, ki je značilen za nekatere jazziste, mi ni blizu. Glasba so čustva. Opazujem mlado generacijo, nekateri nosijo klobuke, očala, radi bi bili kot Dexter Gordon, in z zapletenimi kompozicijami si komplicirajo življenje – to nima smisla. Jazzist je tisti, ki ne reče nič. In pokaže v glasbi tako raznolikost, da ljudje popadajo s stolov. Glasba je jezik in jazzist se mora izkazati kot poliglot. Poleg tega se jazz neprestano razvija in širi.

Torej jazz ni umrl konec petdesetih let prejšnjega stoletja?

Ne. Kot bi rekel Frank Zappa: »Jazz ni mrtev, samo čuden vonj ima.« Jazz je od nekdaj nakazoval nove smernice v glasbi z afiniteto do sedanjosti. Dal je in še daje nove harmonije, ritme, koncepte, neverjeten razvoj na področju inštrumentov. Poglejte na primer samo bobne. Bobnarji niso več le ritemsekcija, danes obvladajo poliritmijo, so muzikalični, barvajo ambient, ustvarjajo kompozicije ...



... in komentirajo stanje v svetu. Lani ste izdali tudi album Emigrants, ki je nekakšen vaš odgovor, komentar na priseljensko problematiko v času afere z izkoriščanji gradbenih delavcev.

Pa ne samo naših delavcev, tedaj so bili aktualne teme Berlusconi in Sarkozy ter njuna politika do Romov, splošna ksenofobija v svetu ... To je bil moj »čustveni« prispevek k tej temi. Tudi sam sem polovico življenja živel v tujini in vem, kako je, če si tujec. Te občutke samote in osamljenosti sem zlil v album.

Kako pomembno je, da so umetniki v času krize, ko se jim ukinja podpora, angažirani? Da njihova umetnost ni le pobeg pred realnostjo, temveč opozarja na socialno-politične kategorije, ki jih sistem krši. Je tak angažma zdaj neizogiben?

Zdi se mi, da se v času krize umetniki po svetu, s katerimi sem se pogovarjal, bolj zavedajo stanja. Bolj ko koga stisneš ob zid, več bo dal od sebe. Bolj bo dvignil glas. Govorim o svobodi – svobodi izražanja kot osnovni človekovi pravici. Improvizacija je svoboda v igranju in izražanju svojih idej. Moraš se boriti, ne pa čakati, kaj bo. Sploh pa mislim, da ne morejo zapreti vseh pipic, ker to pomeni smrt demokracije. Evropa tega ne bo dovolila. Vedno morata obstajati svoboda govora in raznolikost.

Konec tedna ste imeli festival v Medani. Kako se ruralna Brda skladajo s sodobno glasbo?

To je bila že druga ponovitev festivala, ki smo ga lani pod imenom Smart fest priredili v Šmartnem. Letos smo ga pod drugim imenom Brda Contemporay Music Festival izvedli v Medani. Besedo »sodobno« smo vključili zato, ker poleg glasbe predstavljamo še slikarstvo, instalacije in neme filme, ki smo jih glasbeno opremljali. Letošnji gost in mentor na delavnicah je bil pozavnist Johannes Bauer. Sicer pa je sodelovalo veliko naših in tujih mladih glasbenikov – nekateri so se povezali že lani. Mladi generaciji želim vliti malo upanja, da se da tudi z malo denarja nekaj ustvariti. Ta festival vidimo kot nekakšen srečen otok ustvarjalnosti.

V zadnjem času v kanotjeri precej izgorelega videza zrete s plakatov za novo predstavo v Mladinskem gledališču Smrt kadi moje cigare v režiji Ivane Djilas. Presenetljivo spominjate na Bukowskega. Kako se je iz uglasbene poezije razvila še ugledališčena?

Pred časom sva se z Boštjanom Gombačem glasbeno povezala – zdaj v duetu pripravljava ploščo Nebulozen aus Slowenien; humorna, a prekleto dobra glasba. No, vprašal me je, ali bi delal zgodbo o Bukowskem. Tako je že lani nastal kvartet, ki bi moral nastopiti v Kinu Šiška, a je zaradi odkupa avtorskih pravic nastal kratek stik. Vdova Bukowskega, Linda, je zahtevala okoli 6000 evrov. Tu se je vmešalo Slovensko mladinsko gledališče. Z uglasbitvijo poezije Bukowskega sta se bolj ukvarjala Boštjan in pianist Sebastijan Duh. Jaz in Jošt Drašler pa prispevava z občutki, zvoki. Glasba je zelo raznovrstna in reflektira 15 zgodb. Moti me le to, da preveč vadimo. (smeh) Zanimivo je, da sem se znašel na plakatu, saj nisem velik oboževalec Bukowskega. Vsi mislijo, da glasbeniki pijemo, se drogiramo in preganjamo ženske. Ni vedno tako. S poezijo Bukowskega sem se seznanil, ko sem živel v Amsterdamu, imel sem 26 let, in ugotovil, da mi ni ravno pisan na kožo. Vendar mi je bilo všeč, da predstavlja ameriško družbo z vidika nižjega razreda, te nezgode, neumnost, brutalnost, navadnost malega človeka. Nekatere njegove misli, tiste o svetu, ki je minljiv, so mi zelo všeč.

Kako pa v vas odmeva njegova pesem Roll the Dice (Vrzi kocko), v prostem prevodu: »Če nameravaš poskusiti, pojdi do konca. / Sicer niti ne začni. / Če nameravaš poskusiti, pojdi do konca. / To lahko pomeni izgubo deklet, žena, sorodnikov, služb in morda tudi lastne pameti. / Pojdi do konca. / To lahko pomeni, da tri ali štiri dni ne boš jedel, / da boš zmrzoval na klopi v parku. / Lahko pomeni ječo, / zasmehovanje, / roganje, / osamitev. / Osamitev je dar.

Da ... to je to. Bukowski ima nekaj pesmi, ki te pustijo odprtih ust. Tudi sam sem velikokrat postavil vse na kocko. V glasbi greš vedno do konca. In tu, kjer omenja, da lahko izgubiš drage ljudi ... tudi to je res. Želel sem si na primer otroke. Toda to ni bilo izvedljivo zaradi mojega načina življenja, ker sem veliko potoval. Ko imaš otroke, ne moreš »iti do konca«. Zdaj željo po njih nadomeščam s tem, da otroke učim. Tudi to je res, da je samota darilo. Tudi sam sem se egoistično umaknil v osamo. Živel sem v velikih mestih, v Barceloni, Berlinu, Londonu, Amsterdamu, a sem ugotovil, da če si sam in si ustvarjalen, ni treba, da si med ljudmi. Brskaš po sebi, se soočiš sam s sabo, vidiš tudi, kakšen kreten si. Kako si lahko prekleto občutljiv, asocialen. Z nikomer ne govoriš po več dni, razen z živalmi in rožami. Napolniš se in potem na koncertu pred več tisoč ljudmi spet lahko govoriš z vsemi in vsem.

Tina Lešničar, foto: Iztok Zupan

WWW.PRIMORSKE.SI, 17.9.2012; Otok sreče v Sodomi

“Ko so se po dolgem času spet srečali glasbeniki, Slovenci in Italijani, je bilo, kot bi prišli na otok sreče,” je prihod glasbenikov na festival sodobne glasbe v Medano opisal glavni komisar festivala Zlatko Kaučič.

Brda Contemporary Music Festival, ki se vrši drugič po vrsti, a prvič v Medani (lani so ga pripravili v Šmartnem), je pač festival, ki temelji na sproščenem in predvsem kreativnem vzdušju; z njim je v Medano prišel svetovni duh sočasnosti, ista scena bi se prav lahko dogajala v Berlinu ali kje drugje. Zlatku Kaučiču je uspelo privabiti prave glasbene kalibre, poleg tega pa okoli sebe zbrati odlično ekipo glasbenikov in vizualnih ustvarjalcev, kar je vse velik potencial za razvoj v prihodnje.

Osrednji gost festivala je bil nemški pozavnist Johannes Bauer, odličen mojster improvizacije, ki je dva dni po tri ure poveljeval Obmejnemu orkestru. Ko smo ga obiskali na vajah in ga vprašali, kaj počnejo, ali je to glasba ali zvok, je dejal, da so zgolj skupina 15 glasbenikov, ki delajo glasbo, katere struktura temelji včasih na ritmu včasih na zvoku. “To pa je odvisno od glasbenikov in moje domišljije.” Toda, ali lahko sploh ponovijo to na videz kaotično zvočno zgradbo, nas je nadalje zanimalo. “Lahko ponovimo formo, a podrobnosti, ki jih posamezni glasbeniki improvizirajo, je nemogoče ponoviti. Jaz jim pač ponudim idejo neke forme, ki jo potem sami napolnijo. A poudariti moram, da so to dobri glasbeniki, pravzaprav fantastični, zelo kreativni, v dveh dneh smo naredili kar veliko.”

Med vsemi glasbeniki sta na odru stali (le) dve ženski, Italijanka Elisa Ulian (v Obmejnem orkestru) in Slovenka Irena Tomažin (v duetu s kontrabasistom Tomažem Gromom), in zanimivo, obe sta kot inštrument uporabljali svoj glas. Težko bi temu rekli petje ali pesem.

Irena nam je med pripravami, medtem ko je po odru povezovala kable ter postavljala zvočnike, ogrevala glasilke, testirala registre, iskala najbolj nenavadne zvoke po sebi in se ob tem telesno razgibavala, povedala, da je improvizacija nekakšen dialog, komunikacija preko glasbe. “Včasih si s Tomažem Gromom predhodno zgradiva kompozicijo, spet drugič pa popolnoma nič. Če veliko igrava skupaj, če sva uigrana, potem že točno veva, kako se najti. Več načinov v improvizaciji je; pri nekaterih se čisto nič ne dogovoriš prej,” pove Irena, potem še malo pomisli in doda, da je improvizacija v bistvu najboljša, ko si zelo dobro določiš meje, pravila, znotraj katerih potem najdeš popolno svobodo.

Glas in telo

Irena je v glasbo prišla preko sodobnega plesa (prav v tej dvorani smo jo pred šestimi leti videli nastopiti v znameniti neoavantgardni predstavi Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki), ki prav tako pomeni polje kreacije, a telesne. “Delanje z glasom in telesom na tak način je precej podobno, mislim na prazno mesto, na katerega naletiš,” je bila koncizna Tomažinova.

Elisa, ki prihaja iz Vidma, pa je bila izjemno navdušena nad delavnicami Obmejnega orkestra ter nad festivalom nasploh, kajti vsebuje naboj kreativnosti in neizmerne svobode ali kot sama pravi: “Ljubezen, svoboda in kreativnost tisto največ, kar imamo.”

Pobudnik in nosilec festivala Zlatko Kaučič je v konceptu festivala ves čas poudarjal prepletanje različnih umetniških zvrsti; povezovanje vizualne in zvočne umetnosti. V ekipo je povabil vizualne umetnike Ateja Tutto, Estevana Bruno in slikarja Aleksandra Veliščka. Atej Tutta, Novogoričan, ki kot asistent poučuje na akademiji v Benetkah, je poleg celostne podobe festivala, skupaj z Bruno prispeval tudi pronicljivo in tehnološko kompleksno instalacijo na košarkarskem igrišču pred dvorano. Na ograjo so postavili veliko platno, na katerega so predvajali video formo pokrajine, ki bi jo sicer videli v ozadju. Na košarkarski tabli s košem pa se je pojavljala žoga, vizualno in zvočno.

Mreža in glasba

“Delo je nastalo v povezavi s tematiko 'site specific', kajti sam pejsaž je tu zelo močan. Spraševali smo se, kako realnost prenesti na displej in ugotavljali, da je tedaj že manipulirana, čeprav kontekst ostaja realen. Druga igra znotraj tega dela zadeva samo košarkarsko igrišče, igro košarke, kjer se dopolnjujeta zvok in slika,” pojasni Atej. Delo, ki je delovalo precej spektakularno, scenografsko močno, se je poigravalo na več ravneh ; “nenazadnje je ta mreža tudi zelo glasbena. Mreža ima napake, gre ena čez drugo, tako kot glasba na več 'lejerjih', a s svojimi preciznimi sistemi.”

Aleksander Velišček, doma iz Goriških brd, sicer pa diplomant oddelka za slikarstvo beneške akademije, je razstavil tri slike, na katerih vidimo Josipa Broza, ko se sreča z astronavtom ter portreta Slavoja Žižka in Pier Paola Pasolonija. Zakaj ravno ti trije? “Gre za kontekst stare kinodvorane. Vse povezuje imaginarij filma, gledališča, kulta osebnosti, originala in ponaredka. Ko sem si predhodno ogledal prostor, sem videl, da je precej poetično, historično, povleče te v političen film, spomniš se na Pasolinijevo Sodomo...” In zvoki ženskega kričečega glasu in v uho rezajočih zvokov inštrumetov, ki so med najinim pogovorom prihajali iz dvorane, so za trenutek res pričarali prav takšno vzdušje.

KLAVDIJA FIGELJ

ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, 30-05-2012; Mikiri+3

Ampliando l'organico con il quale aveva dato vita ai precedenti lavori Mikiri e Atto di dolore, il flautista Massimo De Mattia va un passo oltre e realizza un opera multiforme e sfaccettata, nella quale la liberta improvvisativa che gli e solita si sposa con momenti di lirismo e di pathos, anche grazie ad un'oculata selezione dei brani.

In programma sono infatti sia composizioni originali - di De Mattia, Cesselli e Kaucic - sia una rielaborazione del'Ave Maria di Caccini, un brano di Hendrix e uno di Monk. Ed e interessante che il lavoro si apra con un brano, Senci, straordinariamente lirico - e con bellissimi interventi di Cesselli, Biason e Turchet - nonostante sia opera di Kaucic, solito invece a intense ed estreme improvvisazioni libere.

Ma il repertorio, pur in una sostanziale unita espressiva, e molto differenziato: libero e dalla forte intensita dinamica nei brani firmati dal leader, con un "El tirunfo de la muerte" (su suggestioni pittoriche di Brueghel) ove svettano i suoi flauti e la voce di Luca Grizzo; piu composto e meditativo in quelli della penna di Cesselli; sorprendentemente originale nelle tre rielaborazioni: ricca di tensione emotiva quella di Caccini (eccellente il contributo di Romano Todesco alla fisarmonica), tesa e geniale quella di Hendrix (anche qui fondamentale l'apporto di Grizzo), prodiga di dettagli espressivi quella di Monk.

Insomma, un disco davvero notevole, tra i piu belli di De Mattia (clicca qui per leggere una sua intervista), ma anche tra i migliori ascoltati nel 2011 e che merita molta piu attenzione e fortuna di quanto avute finora.

Visita il sito di Massimo De Mattia.

Valutazione: 4.5 stelle
Elenco dei brani:
1. Senci (Kaucic) - 5:38; 2. Mikiri 2 (De Mattia) - 5:27; 3. Ave Maria (G. Caccini) - 4:26; 4. Harmonica (Cesselli) - 1:38; 5. El triunfo de la muerte (De Mattia) - 6:47; 6. Cosmic Experience (Kaucic) - 6:19; 7. Sillabario (Cesselli) - 5:52; 8. Who Knows (J. Hendrix) - 4:02; 9. Pannonica (T. Monk) - 5:59.

Musicisti:
Massimo De Mattia (flauti), Zlatko Kaucic (percussioni), Luca Grizzo (voce, percussioni), Denis Biason (banjo, chitarra), Bruno Cesselli (pianoforte), Romano Todesco (fisarmonica), Alessandro Turchet (contrabbasso).

Neri Pollastri

PRIMORSKE NOVICE, 30.junij 2012; SAJETA

Carstvo čutov sta demostrirala romunski violinist ALEKSANDER BALANESCU in naš kreativni tolkalec ZLATKO KAUČIČ.Kombinacija je fenomenalen kombajn,ki žanje romunske ljudske napeve v ritmu jazzovske mimikrije in Kaučičeve neugonobljive domišlije.Če kje,potem je tu prišla do izraza sposobnost improviziranja ter skupinskega muziciranja.Glasbenika lahko v zvočnih utrinkih,očitno na osnovi zelo skopih predhodnih domen,oblikujeta bogat svet brez"napak"in mašil.Zvok jima teče kot kri po žilah-gladko,spontanoi(p)oživljajoče.Vsekakor eden od vrhuncev letošnje SAjete!

Jože Štucin

WWW.VECER.COM, 17. julij 2012; Prefinjen, omamni jazz

Najboljše je pričakovati tako rekoč obvezno od dveh vrhunskih, svetovno cenjenih domačih jazzovskih virtuozov, prekaljenega mlajšega mariborskega kitarista Sama Šalamona (že ta četrtek, 19. julija, tudi gosta novega v nizu Večerovih duelov) in briškega vsestranskega tolkalca Zlatka Kaučiča (sicer tudi nagrajenca Prešernovega sklada 2011, ob 30-letnici ustvarjanja nagrajenega za trojno zgoščenko Koncerti ob 30. obletnici in še za zgoščenko Biči ter cikel jubilejnih koncertov), ki vsak po svoje ali kot že pred nekaj leti dodobra preizkušena sodelavca dejansko zagotavljata ne zgolj nadvse kakovostna, temveč edinstvena jazzovska oziroma zvrstno tudi presenetljivo širša glasbena doživetja.

Prav vse to sta Šalamon in Kaučič uresničila tudi v aktualnem duetu v okviru mariborskega programa Evropske prestolnice kulture minulo nedeljo, 15. julija, na Lentu, ob 17. uri na Županovem odru prijateljstva (namenjenem poletnim predstavitvam raznovrstnih kakovostnih glasbenikov iz pobratenih in prijateljskih mest) na že 12. koncertu od skupno napovedanih 23, ki potekajo vsako nedeljo ob isti uri praviloma na prostem še vse do konca septembra. A že če je kdo med občinstvom prisluhnil samo Šalamonu in Kaučiču, je lahko ugotavljal, da je oder že dosegel namen, ter bil nad tem navdušen.

Sodeč po že nekaterih dosedanjih muziciranjih Šalamona in Kaučiča tudi skupaj bi bilo možno pričakovati celo kakšno nadpovprečno dinamično, energično muziko, vendar sta mojstra že na čistem začetku očarala s prefinjenim, liričnim igranjem, kjer je Šalamonova električna kitara s sicer tudi občutno akustično oblikovanim trupom in ob zvočnih intervencijah na kitarskih pedalih zvenela spet, kot da v njegovih rokah tako rekoč dobesedno poje, medtem ko Kaučič, prepoznavno klečeč med zelo raznovrstnimi tolkali in zvočili, z igranjem na njih (in povrh vsega trenutno celo na piščalko!) ni prispeval, jasno, zdaleč ne zgolj ritmične spremljave, temveč je enakovredno kitari ustvarjal sicer z njo povsem ubrane, toda obenem čisto samosvoje zvočne svetove.

Po uvodu te lirične sorte se je njuno igranje trenutno razigralo v občutno bolj energično, potem pa spet v prefinjeno, lirično, pravzaprav omamno, saj te je kot poslušalca lahko skoraj dobesedno hipnotiziralo, se pravi, učinkovalo nadvse meditativno. In še sreča, da v okolici odra ni bilo kakšnega bolj motečega hrupa (zaradi mimo vozečih avtov ipd.), saj so se tako uspele polno izraziti še najbolj prefinjene, načrtno komaj slišne zvočne intervencije obeh virtuozov, včasih stopnjevane v nenadne hipne izbruhe, ki so asociirali, recimo, na znamenita (za)bobnenja velikega skladatelja Vangelisa v legendarni glasbi za sloviti film Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982).

Posebej pozorno in po možnosti čim bližje pa je bilo treba gledati še zlasti Kaučiča, kako nadvse raznovrstno je ozvočil različna tolkala in zvočila, recimo, nekakšne činelce, trenutno položene na bobenček, da so zazvenele z njim v svojstveni, nežni “kovinsko-bobneči” kombinaciji. Koncert je očitno navdušil po besedah organizatorjev za ta počitniški čas neobičajno številno občinstvo, čeprav bi si ga virtuoza Šalamon in Kaučič zaslužil

Uroš Smasek

JAZZ, Vembre 2011; Massimo de Mattia "Mikiri+3"

Senci / Mikiri2 / Ave Maria / Har-monica / El triunfo de la muerte / Cosmic Experience / Sillabario / Who Knows / Pannonica.

Massimo De Mattia (fi.), Bruno Cesselli (p.), Romano Todesco (fis.), Denis Biason (chit., bjo), Alessandro Turchet (b. el.), Zlatko Kaucic (pere), Luca Grizzo (pere, voc). San Biagio di Callalta, dicembre 2010. Con la sua nuova uscita, il vulcanico musicista friulano squaderna il ben noto eclettismo che lo porta a visitare siti variegati: dalla post coltraniana

Serici (in cui i suoi eterei fraseggi connettono efficacemente il pianoforte lirico di Cesselli con le rifrangenze cristalline di Biasion dentro al raffinato mood percussivo disegnato dai piatti di Kaucic) agli ispidi anfratti di Mikiri 2 dove, complice la delicata fisarmonica di Todesco, un'introduzione molto rassicurante si trasforma gradatamente in una ribollente fucina free. Nella morriconiana Ave Maria, poi, il flauto basso tocca picchi quasi commoventi, ottimamente sostenuto a livello sia melodico, sia armonico dalle tastiere e dalla delicata vocalita di Grizzo. Una lancinante rilettura dell'hendrixiana Who Knows (in cui De Mattia, semmai ce ne fosse bisogno, fornisce un altro saggio di grande spessore creativo) e la sottile destrutturazione della monkiana Pannonica (vero e proprio tripudio dell'ottava alta) chiudono nel migliore dei modi un album davvero notevole.

Giorgio

IL MESSAGGERO VENETO, Le note che uniscono artisti e pubblici

Pochi minuti oltreconfine attraversando il Collie sloveno e si arriva a Smartno. La cittadina medievale su di un colle al centro di questa terra di ciliegi e viti ha ospitato il primo Smart Fest, manifestazione gemellata con Udin&Jazz. Stradine sterrate, mura tutto intorno, torri, atmosfera informale. Prove di nuova cittadinanza europea. L'esperanto di questa due giorni e la musica improvvisata. Dalle esperienze laboratoriali slovene del percussionista Zlatko Kau-cice da-quelle isontine di Dobia' Lab provengono i musicisti che partecipano al seminario di Evan Parker. D sassofonista inglese li conduce attraverso i misteri e le estasi dell'improvvisazione collettiva e il concerto finale fa intravedere potenzialita ancora tutte da esprimere. 11 giorno precedente il musicista, tra i maestri della free music europea, ha dato vita con il contrabbassista Giovanni Maier e Zlatko Kaucic a un intenso concerto nella piccola piazza del paese, segnato dalle sue spirali sonore incantatorie. Prima, ad aprire il Festival e indicarne il profilo programmatico, un dottimentano con materiali di archivio della regista Anje Medved sonorizzato da Massimo De Mattia e Denis Biason. Immagini cupe di parate di balilla e saluti fascisti. Poi la divisione e la contrapposizione postbellica. Filo spinato e frontiere armate. Proprie quelle che qui si vuole togliere, dopo averlo fatto dalle strade, anche dalle menti. H secondo giorno il cielo si annuvola minacciosamente e per non rischiare ci si ripara all'interno della bella Casa della Cultura. Dopo ii duo di contrabbassi tra Maier e Jos Drasler, i pordenodesi Massimo De Mattia e Luca Grizzo danno vita a un concerto dove si esalta la dimensione rituale e ancestrale. E flautista e il vocalista e percussionista inscenano una performance dove la ricerca sonora si sposa con una perfetta consapevolezza scenica. Applausi fragorosi per loro. Infine, dopo gli allievi del seminario di Evan Parker, l'esordio della nuova orchestra diretta da Claudio Cojaniz, i Diavoli Rossi. Una festa ritmica che scorrazza tra India e Balcani; gioiosamente esuberante.

Flavio Massarutto

WWW.PRIMORSKE.SI, 21. junij 2011; Prva izvedba Smartfesta v Šmartnem v Goriških brdih

Prvi Smartfest se je pokazal kot festival v pravem pomenu besede: z druženjem, ustvarjanjem, koncertiranjem, stikom glasbenikov z občinstvom in sploh festivalskim vzdušjem ter ambientom, ki navdihuje. Ni sicer pričakovati, da se bodo nanj zgrinjale množice, a saj Šmartno ni Avignon, Šmartno je biserček in kot biserček je obravnavan tudi vsak posameznik, ki tja pride.

ŠMARTNO. Protagonista prvega festivala kreativne glasbe sta bila dva; idejni oče festivala Zlatko Kaučič, domačin in mednarodno uveljavljen kreativni perkusionist, ki je letos prejel nagrado Prešernovega sklada, in britanski glasbenik Evan Parker, svetovno ime saksofona in svobodne evropske jazz scene. Kaučič si je festival zamislil kot preplet delavnic in koncertov, preplet umetniških zvrsti, glasbenikov z obeh strani meje, preplet še neuveljavljenih ustvarjalcev z velikimi imeni, a brez elektrike, torej v akustičnih izvedbah in s poudarkom na improvizaciji. Kaučiču so všeč interakcije, ki se zgodijo v danem trenutku, nikakor pa ne izvedbe, ki pridejo na festival že “zlikane” in zapakirane. Parkerjeva “mašina”

Okoli trideset glasbenikov iz vseh vetrov je v petek in soboto vstopilo v svet kreativne glasbe na dvodnevni delavnici z Evanom Parkerjem, ki daleč naokoli slovi po svoji glasbeni inovativnosti in zagonetnosti. Že ob vstopu v dvorano za vaje, ki je bila v Hiši kulture, je bilo slišati neubrane zvoke različnih instrumentov, kar pa ni bilo zgolj uglaševanje, temveč na trenutke iskanje med zvoki, tipanje, srečevanje. Parker je sedel v ozadju, občasno naredil nekaj korakov, a ves čas pozorno poslušal. Njegova naloga je namreč bila slišati ta glasbeni ustroj, oziroma “mašino”, kot jo je sam poimenoval, ter ugotoviti, kako iz obstoječega ustvariti večerni koncert. A nobenih notnih zapisov, nobenih zapisov sploh. Kako naj torej orkester zaigra?

“Parker je nastopil kot komponist in dirigent hkrati”, sta o njegovi vlogi povedala Boštjan Simon, študent saksofona, in kontrabasist Tomaž Grom. Na začetku še ni vedel, kaj bomo naredili, dejal je, da jih mora najprej slišati, šele nato bo mogoče dobil idejo, kako bo to “mašino” vozil. Vsebinski napotki pa so bili sledeči: vsak glasbenik je odgovoren za vsako stvar, ki jo naredi, zavedati pa se mora, da “mašina” lahko deluje tudi brez njega. Misel mora biti jasno izražena; karkoli se dogaja, naj ima svojo smer; vprašanje naj ima svoj odgovor. Opomnil jih je, naj razmišljamo kot sekcija, denimo sekcija tolkalcev, sekcija saksofonistov, kitaristov, kontrabasistov itd., in ne kot posamezniki. Napaka je dovoljena, ni pravilnega ali nepravilnega muziciranja.

Začeli so tako rekoč iz niča, ni bilo Bacha, da bi jim napisal note, tempo in zgodbo. Pred njimi je sedel Parker, ki je poslušal delovanje stroja in naenkrat pred seboj prekrižal roke, jim dajal nekakšne znake, ki so pomenili potiho, naglas, konec, naj se vključi določena sekcija instrumentov, preliv. “Zanimivo je, ko se zgodi nekakšen zen moment, kjer se vse postavi v suspenz in se stvari postavijo same po sebi, da lahko rečeš: o glasba!”

Večerni koncert je bil veliko pričakovanje za vse. In potem tudi veliko navdušenje, saj se je v glasbo prelila vsa napetost, zlasti pa glasbene izkušnje posameznih glasbenikov. Srečanja tu in tam

Koncerti, ki jih je bilo v dveh dneh kar lepo število, so bili dobro obiskani, saj slikovita briška vasica ponuja hkrati prijeten ambient za spremljanje kulturnih prireditev. Obiskovalce je seveda navdušil osrednji nastop tria Parker - Kaučič - Maier, posebej navdušeni pa so bili tudi nad glasbeno improvizacijo kitarista Denisa Biasona in flavtista Massima de Mattie na gibljive slike, posnetke goriške pokrajine iz tridesetih let, ki jih je v kolaž zmontirala režiserka Anja Medved (Kinoatelje).

Kaučič je v času festivala za isto mizo povabil tudi novinarje, glasbene kritike in organizatorje sorodnih jazz festivalov iz Furlanije, Ljubljane, Cerknega, Trsta, Nove Gorice, da smo si med seboj izmenjali izkušnje.

In domačini? Festival so sprejeli, nekateri z večjim, drugi z zmernim navdušenjem, ena od sosed nam je povedala, da so veseli, da je vasica zaživela, edini problem da so “tisti trije, štirje, ki ostanejo do jutra in klepetajo na ves glas ...”

(Klavdija Figelj)

WWW.AGENCY-JOTA.COM, jun. 2011; Smart-fest - festival kreativnosti

KTD Kolo, Agencija Jota, in Zlatko Kaučič v sodelovanju z Euritmico (Udin & Jazz) vabijo na festival kreativnosti

SMARTFEST Šmartno, 17. in 18. junija 2011

V utrjeni srednjeveški vasici Šmartno se bo letos prvič odvil Smartfest, festival kreativne glasbe. Znotraj obzidja, v čarobnem ambientu unikatne vasice, bodo nastopili Zlatko Kaučič, Evan Parker, Giovanni Maier, Massimo de Mattia, Claudio Cojaniz Luca Grizzo, Diavoli Rossi, Boštjan Simon, Vitja Balžalorski, Brdonč trio, Jošt Drašler, Mirko Cisilino.

Spremljevalni program; projekcija dokumentarca Anje Medved z živo glasbeno spremljavo, poezija Petre Koršič, projekt Ateja Tutte, okrogla miza na temo Raznolikost v glasbi.

Program

*** Petek, 17. junij 2011 14.00 – 17.00 Evan Parker, workshop 21.00 - Atej Tutta, projekt 22.00 - dokumentarec o I. svetovni vojni (Kinoatelje) z glasbeno spremljava v živo: Denis Biason (električna kitara), Massimo de Mattia (flavta) – južni trg 23.00 severni trg: Trio Evan Parker (sax soprano) Zlatko Kaučič (tolkala), Giovanni Maier (ak.bas) Po koncertu jam session, Hiša kulture

*** Sobota 18. junij 2011 11.00 (Hiša kulture) Družabno srečanje slovenskih in italijanskih novinarjev na temo: Raznolikost v glasbi 14.00 – 16.00 Workshop, Evan Parker 16.00 – 19.00 Obmejne novosti - Brdonč Trio, Boštjan Simon, Vitja Balžalorski 20.00 – 20.45 Duo Giovanni Maier, Jošt Drašler (ak.bas) 20.45 – 21.30 Massimo de Mattia, (flavta) Luca Grizzo (vokal, tolkala) 22.00 – 23.00 Koncert z udeleženci delavnice in Evanom Parkerjem 23.00 – 00.30 koncert Diavoli Rossi (Claudio Cojaniz) Finalni jam session, Hiša kulture

(Agencija JOTA)

WWW.RADIOSTUDENT.SI, 20. 6. 2011; Smartfest!!!

Ta konec tedna smo v srednjeveški vasici Šmartno sredi Goriških Brd bili priča rojstvu festivala Smartfest. Pestro dvodnevno dogajanje je postreglo z obilico glasbenih nastopov, glasbeno delavnico, filmskimi projekcijam z živo glasbeno spremljavo, predavanji, ter z ostalo nič manj pomembno ponudbo lokalnih briških dobrot. Idejni in hkrati umetniški vodja festivala Zlatko Kaučič je z oblikovanjem programa želel spodbuditi kreativno druženje glasbenih ustvarjalcev z obeh strani meje. (v celoti!) SMARTFEST, 17.- 18. 6. 2011; Šmartno, Goriška Brda

* Ta konec tedna smo v srednjeveški vasici Šmartno sredi Goriških Brd bili priča rojstvu festivala Smartfest. Pestro dvodnevno dogajanje je postreglo z obilico glasbenih nastopov, glasbeno delavnico, filmskimi projekcijam z živo glasbeno spremljavo, predavanji, ter z ostalo nič manj pomembno ponudbo lokalnih briških dobrot. Idejni in hkrati umetniški vodja festivala Zlatko Kaučič je z oblikovanjem programa želel spodbuditi kreativno druženje glasbenih ustvarjalcev z obeh strani meje. V ta kontekst sodi tudi sobotni ciklus koncertov »Obmejne novosti«, kjer smo bili deležni premiernih nastopov za ta namen sestavljenih glasbenih skupin. Omembe vredna je tudi vključitev Smartfesta v program Videmskega »Udin&Jazz« festivala, kar je nedvomno botrovalo k precejšnemu obisku gostov z onstran meje. Glavna atrakcija festivala je bil nedvomno angleški velikan svobodne improvizirane glasbe Evan Parker, ki je poleg petkovega nastopa v triu vodil tudi glasbeno delavnico.

Petkovo večerno dogajanje se je začelo z avdio-video inštalacijo novogoriškega umetnika Ateja Tutte, ki je predstavil nekakšno repetitivno koncipiran posnetek igranja na tolkala. Sama inštalacija je od daljave zvočno delovala kot improvizirano igranje na bobne, saj je aritmičnost same zvočne spremljave delovala zelo naravno, kot da bi nekdo v kakem kotičku, izza visokih vaških sten, svobodno preigraval na svoje bobne.

Sledila je projekcija fragmentiranih arhivskih posnetkov, ki so prikazovali družbene dejavnosti primorskega delavskega razreda z vidika fašistične Italije 30. let. Na zmontirane posnetke s strani režiserke Anje Medved sta svojo glasbeno podlago v živo zvočno ustvarjala duo Massimo de Mattia na flavti in Denis Biason na klasični kitari. Po začetni, ne preveč posrečeni medsebojni komunikaciji, ki je navzven delovala, kot da bi vsak zase zvočno komentiral posnetke, sta se preko popolnoma svobodne improvizacije dobesedno zlila v projecirane gibljive slike. Zanimiva igra, pri kateri je Biason skrbel bolj za ritmično komponento, de Mattia pa za melodično in dinamično plat spremljave, je predvsem mimo vsakršnega poskusa sinhronizacije s posnetki na trenutke ujela poetičnost in dodala novo dimenzijo pri doživljanju nepovezanih posnetkov.

Najbolj pričakovan trenutek petkovega dogajanja je bil zagotovo koncert tria, ki so ga sestavljali Evan Parker na alt in sopran saksofonu, Zlatko Kaučič na tolkalih ter Giovanni Maier na kontrabasu. Prekrasno prizorišče na starem trgu sredi Šmartnega je poleg izredne lepote nudilo tudi odlično akustiko. Že sam začetek je napovedal, da bo koncert minil v divjem tempu brez daljšega predaha. Vodilno vlogo je brž prevzel Parker, ki je še enkrat dokazal, zakaj že od 60. let dalje velja za enega od inovatorjev igranja na svoj aerofonski inštrument. Svojstvena tehnika krožnega dihanja mu omogoča dolge tonske prelete v vse smeri, o katerih smo se v petek zopet prepričali. Dinamično in ritmično mu je odlično odgovarjal Maier. S pomočjo telesne in agresivne tehnike je uspeval kontrirati prav tako divjim Parkerjevim izbruhom. Vse skupaj je dinamično umirjal Kaučič, ki je imel skozi celoten koncert nekakšne zavorne naloge, saj je v ključnih trenutkih, npr. pri Parkerjevih menjavah saksofona, predlagal dinamično mirnejše parte, in tako ustvarjal izrazitejšo strukturno zgodbo. Gre omeniti tudi mirnejše samospeve Maierja, ki je nasploh deloval zelo suvereno, najbrž zahvaljujoč svojemu agresivnemu glasbenemu pristopu. Dober enourni nastop je minil v izmenjavanju bolj hrupnih delov, kjer so glasbeniki ritmično dopolnjevali drug drugega, in bolj mirnejših trenutkov, kjer sta vodilno vlogo prevzemala Kaučič s svojo pestro paleto zvočil ter Maier, ki je z lokom ustvarjal zanimive alikvotne tonske efekte.

Sobotno dogajanje se je začelo že dopoldne z zanimivo sproščeno debato o »Raznolikosti v glasbi« v današnji družbi. Poleg Kaučiča, ki je vodil pogovor, sta ob mizi sedela še uveljavljena italijanska glasbena publicista, Flavio Massarutto in Neri Polastri, ter nekateri domači protagonisti jazzovske scene. Govor je tekel o različnih problemih, s katerimi se srečujejo sami glasbeniki, organizatorji, promotorji in glasbeni publicisti pri njihovemu ustvarjanju. Predstavljeni so bili različni vidiki in pogledi, ki vladajo tako pri nas kot v Italiji.

Sobotni sklop koncertov, ki je nosil ime »Obmejne novosti«, je postregel z nekaterimi ekskluzivnimi kombinacijami glasbenikov z obeh strani meje. Kot prvi se je predstavil Brdonč trio, katerega sestavljajo Aleš Brdonč na električni kitari ter Vid Drašler in Marko Lasič na bobnih. Zanimiva kombinacija dvojnih bobnov in kitare je postregla z Brdončevimi kompozicijami, ki so jih prekinjali bolj svobodno naravnani bobnarski parti na čelu z rokersko našponano kitaro.

Sledil je trio s Tomažem Gromom na kontrabasu, Andreom Gullijem na živi elektroniki in Ugom Boscainom na kontrabas klarinetu. Zvočna igra se je vrtela okoli subtilnega iskanja tišine. Tipičnemu Gromovemu ustvarjanju skoraj neslišnih zvokov iz svojega inštrumenta je izvrstno pridodal Gulli z digitalno procesiranimi zvoki, ki so dinamično nadgrajevali Gromovo basovsko šelestenje.

Morda je glasno najbolj izstopal Boscain, ki je preko virtuoznega fragmentiranega fraziranja melodično pridodal celotni zgodbi. Popolno nasprotje prej slišanemu sta pričarala Vitja Balžalorski na kitari in Boštjan Simon na saksofonu in živi elektroniki. V dobrem polurnem nastopu sta se glasbenika s pomočjo številnih pedalskih efektov s strani kitarista in procesiranega saksofona dobesedno hrupno sporazumevala. Simon je svoj saksofon zmanipuliral do te meje, da je inštrument le poredko slišno spominjal na svojo naravno barvo. V konfuznem svobodnem boju sta glasbenika uspela kontrapunktirati blaženosti samega okolja in tako zadovoljila tudi tiste, ki prisegajo na bolj hrupne in sodobnejše jazzovske prijeme.

Po krajšem oddihu se je dogajanje preselilo v Hišo kulture, kjer sta Jošt Drašler in Giovanni Maier s svojima kontrabasoma otvorila večerno dogajanje. Maierjevi agresivni tehniki je zanimivo odgovarjal Drašler, ki je nekako v ozadju sledil Maierjevim zvočnim predlogam. Morda je prav ta agresivnost v pričujočem nastopu bila celo pretirana, saj je Drašler le s težavo prihajal v samo ospredje in tudi poredkoma aktivnejše sokreiral koncertno zgodbo.

Sledil je duo Luca Grizza na vokalu in tolkalih ter Massima de Mattie na flavti. Po začetku, ki je bil morda za naše okuse preveč teatralno obarvan z Grizzijeve strani, je sledila dobesedno živalsko naravnana improvizirana godba. Tolkalskim in vokalnim norijam je de Mattia enakovredno odgovarjal s kričečimi izlivi iz svojih flavt. Tričetrturni nastop bi mogoče izpadel zanimivejši in resnejši brez odvečnih scenskih vlog s strani Grizza.

Večer se je nadaljeval s predstavitvijo glasbene delavnice pod mentorstvom Evana Parkerja. Pisano zasedbo 15-ih glasbenikov je v tričetrturnem nastopu zanimivo krmaril Parker, ki je zgolj v dvodnevnem druženju z glasbeniki uspel zasedbo razdeliti na več enakovrednih delov. Prav z vključitvijo in izključitvijo le-teh je uspel pričarati neko strukturno zgodbo koncerta, saj je zasedba delovala zelo usklajeno.

Za konec se je ob povabilu Udin&Jazz festivala predstavil jazzovski kolektiv, ki deluje pod imenom Diavoli Rossi (Rdeči vragi). Pestrost 15-članskega orkestra pod vodstvom skladatelja in pianista Claudia Cojaniza smo jasno razbrali iz slišanega, saj nas je koncert popeljal preko različnih glasbenih zvrsti. Za razliko od podobnih orkestrov je Cojaniz preko kondukcije enakovredno dopuščal prostor dolgim posameznim inštrumentalnim solom, pa tudi daljšim kolektivnim izletom v svobodno improvizacijo. Nastop »Rdečih vragov« je občinstvo razbremenilo do te mere, da je na kraju skoraj poplesalo, kar se za sam zaključek festivala tudi spodobi.

Vsekakor je Smartfest, kljub ozkosti programske ponudbe, ki bi lahko temeljila tudi na drugih umetniških zvrsteh, pozitivno obogatil ponudbo podobno zasnovanih festivalov na naših tleh. Že s samo izbiro lokacije, ki kar sama kliče po podobnih kulturnih prireditvah, je organizatorjem uspelo zarisati Šmartno in Brda na zemljevid kreativnih glasbenih prireditev. Le s pametjo, Smartfest!

Na Smartfestu je bil Tadej Stolič.

(Tadej Stolič)

WWW.REFLEKTOR.COM, 24. november 2009; Pogled nazaj: …in ves ta jazz!

Da je free-jazz v kakršnikoli svoji obliki res rezerviran za dodobra izdelane instrumentaliste, so dokazali Ensemble 56, ki svojemu zastavku transidiomatske estetike enostavno niso bili kos. Zato pa je v tem kontekstu navkljub zares čudaški uri presežek ponudil dvojec Zlatko Kaučič/Evan Parker. Eden od treh ali štirih absolutnih vrhuncev festivala je morda ravno z navidez nesmiselnim časovnim okvirom povzročil nekaj izjemnih dialogov med duetom in občinstvom. Najbrž bomo le stežka pozabili dojenčkov jok, na katerega sta Kaučič in Parker celo na več mestih reagirala, vmes pa se je uspelo vriniti tudi pridušeno zvonenje mobilnega telefona. Škoda le, ker dvojec ni, podobno kot denimo Keith Rowe pred svojim nastopom v galeriji Kapelica, občinstvo nagovoril, češ, naj svojih aparatov ne izklaplja. Ironija bi v tem primeru dosegla neslutene višave.

(Tit Podobnik, foto: Nada Žgank)

WWW.RADIOSTUDENT.COM, 1. 4. 2010; Rara roža

Andrej Hočevar recenzira novi projekt neumornega domačega tolkalca Zlatka Kaučiča. V Rari roži Kaučič združuje svoj trio, ki ga tvorita še pihalec Javier Girotto in violinist Alexander Balanescu ter njegov Kombo, zasedbo mladih domačih glasbenikov ... (v celoti!) RARA ROŽA: Zlatko Kaučič KOMBO & Trio Alexander Balanescu – Javier Girotto – Zlatko Kaučič, 31. 3. 2010; Kino Šiška, Ljubljana

Za svoj včerajšnji dvodelni nastop je Zlatko Kaučič, eden izmed naših najbolj dejavnih in samosvojih jazzovskih glasbenikov, pripravil dvodelni koncert z najboljšimi obeti za še eno vrhunsko glasbeno doživetje. Kot smemo od njega upravičeno pričakovati, je Kaučič tudi tokrat najprej stopil na oder v družbi priznanih glasbenikov iz tujine, s katerimi v plodnih dialogih vedno znova dokazuje širino in prodorno prepoznavnost svojega nemirnega glasbenega ustvarjanja. V drugem delu je oder prepustil svojemu Kombu, ki ga sam vodi. Njegova glasbena sogovornika v prvem delu koncerta sta bila v Argentini rojeni sopranski saksofonist Javier Girotto in iz Romunije izhajajoči violinist Alexander Balanescu. Oba sta seveda nič manj kot odlična glasbenika, predvsem pa sta skupaj s Kaučičem sproti ustvarjala in potrjevala kar najbolj mogočo organsko povezanost, zaradi katere je prav ta trio gotovo ena izmed Kaučičevih najboljših zasedb zadnjega časa.

Na koncertu so skupaj predstavili daljšo suito, izvedeno brez premora, zato pa z dokaj jasnimi prehodi med posameznimi deli, ki so se med sabo včasih tudi domiselno prepletali. Kaučičeva kompozicija, ki je seveda dopuščala tudi veliko prostora za improvizacijo in spontano vznikanje melodičnih prepletov, je bila očitno skrbno razdelana in domiselno povezana s ponavljajočimi se vzorci. Kar Kaučičevim izvedbam nikoli ne manjka, je vsekakor nezmotljivi občutek za dinamiko, kar je tokrat prišlo še posebej do izraza prav zaradi prepoznavnih kompozicijskih drobcev, sestavljenih v koherentno celoto. Občasno je pri pozornem spremljanju notranja logika sproti postajala čedalje bolj jasna in prepoznavna v strukturah, ki so skozi dinamična valovanja ostajale nespremenjene, hkrati pa so predstavljale osnovo za solistove improvizacije. Takšen povezovalni element je bil lepo slišen v denimo v Girottovem središčnem delu, odigranem brez spremljave. Tam se je saksofonistova improvizacija, zahvaljujoč njegovemu občutku za čvrsto in sugestivno melodiko, gibala okoli vnaprej določenega nabora tonov, ki se je v kontekstu celotne suite še pojavil. Celotna izvedba je tako predstavljala presežek že v posrečeni kompozicijski osnovi, ki ni nikoli razvodenela, nasprotno: njena sugestivnost je naraščala in vsakič znova presenečala z izrazno močjo, katere osnova je bila v mestoma elegični, a zmeraj jasni, občuteni melodiki.

Seveda pa se tudi v tem skriva uspešnost Kaučičevega tria: brez Girotta in Balanescuja bi lahko melodična osnova kaj hitro izginila. Oba sta bila namreč ves čas prisotna s svojimi prijetnimi, spevnimi linijami, ki so se pogosto nadvse uspešno prepletale in vzajemno dopolnjevale. V njih je bilo nekaj elegične, že skoraj eterične kvalitete kakšnega Jana Garbareka, čeprav bi izvor z ljudskim izročilom navdahnjenih melodij lahko postavili kamorkoli med naše primorje in širno panonsko ravnico, pa še kaj bi se našlo. Prav Balanescu je tukaj prispeval še največ s svojim prepoznavno otožnim, spevnim slogom, vendar tudi ta ne bi deloval tako prepričljivo, če se ne bi tako dobro dopolnjeval z obema drugima glasbenikoma.

V drugem delu večera je Kaučič predstavil svoj Kombo, glasbeno-pedagoški projekt, ki ga vodi kot glavni komponist in dirigent. Poudariti je namreč treba, da je Zlatko Kaučič izviren in natančen komponist z zelo širokim in poglobljenim poznavanjem jazzovske tradicije ter njenih različnih kompozicijskih tehnik, kar utegne spričo njegove predanosti improvizaciji ostati kdaj spregledano. Zato je treba njegov Kombo pohvaliti že s tega vidika. Do zdaj sta izšla dva albuma Kaučičevih učencev pod mentorjevim vodstvom, zadnji, z naslovom Biči, lani.

Če se tukaj zadržimo zgolj pri tem, katera zasedba in vsebina sta bili v živo predstavljeni včeraj, gre za poučen sprehod skozi znane izrazne možnosti jazz fusion izročila. Kaučičev Kombo in album Biči sta zgleden, prijeten kolaž s prepoznavnimi podtoni skupin, kot so Weather Report, Return to Forever, občasno mogoče tudi Mahavishnu Orchestra in še katera. Bogata sta z glasbenimi aluzijami, ritmičnimi zasuki in duhovitimi domislicami, ki niso bile dobro sprejete zgolj pri strokovni glasbeni javnosti, temveč so se izkazale kot učinkovite tudi pred širšo publiko. Reči je sicer treba, da je prav ta slogovna raznolikost na albumu vendarle bolje predstavljena, saj je bila včerajšnja koncertna predstavitev v primerjavi nekoliko okrnjena.

Če lahko ob poslušanju albuma hitro pozabimo, kako gre konec koncev za jasno zamejeno, strogo vodeno skupino, pa na koncertu ni bilo vedno tako. A obenem se je v tem seveda videlo Kaučičevo pedagoško spretnost, ko je svoj orkester občasno sproti vodil in njegovo izvedbo usmerjal. Kljub eni novi in še kakšni na albumu neobjavljeni skladbi je slogovno širino včeraj zamenjala bolj osrediščena, premočrtna izvedba. Na manjši učinek je, vsaj za moja ušesa, odločno vplivala prevelika glasnost, ki je za gostujoča solista iz prvega dela večera ob štirih bobnarjih v prvi vrsti predstavljala na trenutke že skoraj neprebojni zvočni zid – še eno dejstvo, ki ga na albumu sploh ne opaziš. Toda ne glede na vse je Kaučičev Kombo vzoren primer plodnega pedagoškega prizadevanja s prijetnim rezultatom, ki bogati tako izvajalce kot poslušalce. Med člani zasedbe velja seveda posebej omeniti predvsem ekspresivnega kitarista Vitjo Balžalorskega in basista Jošta Drašlerja, ki je po potrebi zmožen postati tako Jaco Pastorius kot Charlie Haden. Škoda, da na koncertu ni bilo še na albumu slišanega pianista, saj ga premalo prodorni Balanescu, pa ne po svoji krivdi, ni mogel nadomestiti. Kombo je koncert zaključil z najbolj nalezljivo skladbo albuma, “Za Alana Jakina”, prijetno in radoživo kompozicijo v stilu zgodnjih Return to Forever, ki je v koncertni izvedbi poudarila predvsem vodilno melodijo z zaključnimi variacijami. Te so bile tokrat že nevarno blizu osladnosti, a jih je Kombo pod budnim Kaučičevim očesom uspel še pravočasno obrzdati.

Večer je bil tako ali drugače zabaven, svoj vrhunec pa je doživel v dovršenem prvem delu.

(Andrej Hočevar)

JANA, april 2010; Rara roža

Oder Centra urbane kulture Kino Šiška je na predprazničnem sredinem koncertu priložnostnega tria Balanescu Girotto Kaučič z naslovom Rara roža posrečeno združil dve zelo različni energiji: v prvem delu so se trije mojstri na svojih glasbilih - violini, sopran saksofonu in bobnih - izmenično predajali improvizacijam ter popolnoma upravičili sloves izjemnih izvajalcev, v drugem delu koncerta pa se je izkušeni trojici pridružila skupina mladih obetavnih glasbenikov skupine Kombo in skupaj so odigrali nekaj skladb s Kaučičeve zgoščenke Biči, premierno pa so izvedli tudi njegovo povsem novo suito Rara roža, posvečeno spominu na umrlega prijatelja. Energija mladih članov skupine Kombo ter virtuoznost Balanesca in Girotta so se združili na zanimiv, včasih prav subtilen način, ki je dovolil tudi nekaj izpovednih in celo presunljivih trenutkov.

(Jerneja Katona Zajec)

Za prvi presežek sta poskrbela naš Zlatko Kaučič in angleški pihalec Evan Parker. Naš tolkalec je igral na komplet talnih bobnov (zbirka zvočil, igrač, bobnov, činel, gongov ipd., ki jo je Kaučič sam razvil), iz katerih je neumorno ustvarjal gozd zvokov in ritmičnih struktur, Parker pa je na njih lepil sugestivne saksofonske linije v zanj značilnem slogu - od komaj slišnih do repetitivnih krožnih gibanj zvo­ka. Popolnoma improviziran kon­cert je imel enega viškov že na samem začetku, ko je Kaučič z zvončkom umiril jokajočega dojenčka med občinstvom.

(Mario Batelić)





MLADINA, Jan 2008; Naj Tolpe bumov

Med domačimi iz delki je največ navdušenja požela plošča Listen to Nebukadnezar skupine Moveknowledgement, na druga mesto se je uvrstil vokalist iste skupine NToko s samostojnim izdelkom Elixiryproslam, sle-dijo Uživaj pokončno skupine Muškat Hamburg, Tolminski punt Zlatka Kaučiča in Strup Dežurnih krivcev.

9.9.2007; ARHETIPSKI JAZZ

Na jesenskem delu Petega mednarodnega festivala Keltika, ki ga prireja Zavod Gabrijel fest Cerkno, so v nedeljo, 9. septembra, nastopili Herb Robertson, Zlatko Kaučič in Zoltan Lantos. Ad hoc sestavljen trio, ki se je na kratki evropski turneji ustavil tudi v Cerknem, se uvršča v jazzovsko produkcijo, v resnici pa je njihov koncept še veliko širši. Trije glasbeniki, vsak zase vešč solističnih projektov, eksperimentiranja z zvokom, pa tudi skupinskega muziciranja v najrazličnejših kombinacijah, so se tokrat dobesedno »zavohali« in ustvarili izjemen večer improvizirane, spontane, na trenutke celo izzivalne muzike, kjer se krešeta dva velika, na prvi pogled celo kontradiktorna, koncepta: skupinska improvizacija ter premišljena organizacija zvočne slike Prvi del je seveda že stara zgodba, ki sliši na termin free jazz in sodi v čase avantgarde, drugi del koncepta pa se nanaša na postmodernistično doktrino, ki »preigrava« stara dela in želi odkrivati nove kombinacije klasičnih del. Čas je pač tak, da glasbeniki skoraj brezupno iščejo nove poti. Zdi se, da so vsi sočasno zveneči jazzovski slogi (jazz je edina zvrst, ki ne pozna zgodovine v smislu muzealskega arhiviranja stilnih opredelitev in je vedno živ, ne glede na formo, v kateri se pojavlja) v nekakšni krizi, zaradi izredno agresivnega modernizma, ki je zvok razširil do tišine (John Cage) in s tem prignal glasbo do navideznega konca. Ali povedano drugače: nič več ne more biti ultra moderno, ko so dosežene in celo presežene vse meje. Vsaj tako se zdi na formalni ravni, nedeljski koncert v baru Pr' Gabrijelu pa je zgornje pomisleke in strahove dodobra demantiral. Nastopajoči so suvereno in brez trohice zadržanosti demonstrirali moč frajgajsta ter na »egotrip« zreduciranega razumevanja glsebe, kjer niso važni niti stilni parametri niti zakonitosti sodobnih trendov, temveč je v ospredje postavljena svoboda izražanja in zvočna komunikacija. Mirno bi dogodek lahko poimenovali kar večer »arhetipskega jazza«, pa ne zato, ker bi se napajal iz zvočnih učinkov preteklosti, temveč zaradi preprostega dejstva, da so glasbeniki skupinsko podali svoje osebne poglede na jazz, se pri tem odlično dopolnjevali, komunicirali na vrhunski estetski ravni in ustvarili prečiščen sound, ki se je neobremenjeno spogledoval z vsemi realnostmi, ki nas obdajajo. In to je pravo srce jazza. Slišali smo jazz v razponu od popolne ritmično-melodične svobode do klasičnega drivea, kjer je zadišalo celo pa mainstreamu in »standardih«. Res le kot začimba, kajti osnovni koncept ameriškega trobentača Robertsona, madžarskega violinsta Lantosa in našega multitolkalista Kaučiča je še vedno eksperimentalna fuzija treh zvočnih (z)godb na postulatih improviziranja. Mirno lahko rečemo, da so v osebni ravni celo presegli pričakovanja eksperimentiranja vajene publike, po drugi strani pa okrepili spoznanj, da jazz kot najbolj odprta in neobremenjena glasbena zvrst vseh časov, ne pozna prav hudih travm – iz vsake krize se dvigne kot zmagovalec.

(Jože Štucin)

DNEVNIK, avgust 2007; Ustvarjalno muziciranje ob Sotočju

Povsem druga zgodba je bil duet Kaučiča in Akosha. Kaučič
neprekinjeno profesionalno muzicira od istega leta, ko se je zbrala Saeta. Leta izkušenj in poznavanja vsakršnih , glasberiih situacij se poznajo in takoj zaslišijo. Zato sta po začetnem »otipavanju« s talerntiranim Akoshem, skupaj sta igrala prvič, zelo hitro našla skupno valovno dolžino, se začela odzivati na glasbene namige drugega in vodila godbo od srboritih freejazzovskih pasaž do duhovitega poigmvanja z ljudskimi motivi. Igro sta nadgrajevala in nista obstala.
Če mdlce »zamaknjeno« prijazno občinstvo na Sajeti razpozna te nianse, potem tabor v svojem glasbenem programu opravlja kreativno funkcijo -funkcijo diferendranega poslušanja. Priložnost za taborjenje bo že prihodnje leto.

(Ičo Vidmar)

PROVOKATOR, 2007; Zmaga domačih na Festivalu Sajeta

Tako je za absoluten presežek in pravo programsko osvežitev poskrbel duo Zlatka Kaučiča in Akosha Szelevenyija, ki je postregel z izjemno tekočo, dinamično, plastično in domiselno skupno im provizacijo.

(David Verbuč)



WWW.RADIOSTUDENT.SI, 7. 8. 2007; Festival SAJETA 2007

Za odločen odpih eteričnih meglic in vnovično postavitev v pozornost sta več kot učinkovito poskrbela Zlatko Kaučič in Akosh S. Briški tolkalec in madžarski saksofonist sta uprizorila mojstrsko predstavo brezkompromisne hoje po robu, pomešane s subtilnostjo baletke, silovitostjo orkana in drznostjo pustolovca. Srečanje dveh enakovrednih velikanov, ki sta z lucidno inventivnostjo sproti izumljala jezik, da sta si povedala, kar sta imela za povedati. Eden drugemu in pa tudi vsem nam. Zmagovalni koncert letošnje Sajete!

(Matjaž Manček)




WWW.DNEVNIK.SI, 28.07.2007; Jeze manjka

Zlatko Kaučič, tolkalec, improvizator

Bric, letnik 1953, je v odlični glasbeniški in tolkalski kondiciji. Na albumu Pav tolkala in različna zvočila obravnava kot totalno glasbilo. Ravnokar je izšel njegov Tolminski punt, ki ga je posnel z legendarnim nemškim saksofonistom Petrom Brötzmannom.

Zlatko Kaučič je na začetku julija v Italiji predstavljal Zlati čoln, uglasbljeno posvetilo Srečku Kosovelu. Avgusta ga lahko srečate na kreativnem taboru Sajeta ob Soči, kjer bo vsem zagodel z madžarskim saksofonistom Akoshem Szelevenyjem. Za Zlatka Kaučiča ni predaha.

Kako so skupino Zlati čoln sprejeli v Italiji? Kako je pravzaprav prišlo do te kratke turneje?

Za štiri koncerte Zlatega čolna sem tokrat dobil sredstva na razpisu kulturnega ministrstva za promocijo slovenske kulture v tujini. Po letih zavračanj sem počasi že izgubljal voljo. Potem sem šel v akcijo, navezal stike s prireditelji, uredil z njimi glede delitve stroškov in izbral tri odmevna italijanska prizorišča. S pomočjo agentke trobentarja Herba Robertsona sem pridobil še oktobrski koncert v Luksemburgu, ki je letos evropska kulturna prestolnica. Zlati čoln je bil tokrat mednarodni kvintet s pihalcem Paulom McCandlessom na čelu, brez orkestra in pevskega zbora, s katerim je bilo toliko težav. Ostaja moje posvetilo Srečku Kosovelu in pokojnemu saksofonistu Stevu Lacyju, ki je igral na njegovi praizvedbi in bil zaljubljen v izjemno življenjsko zgodbo mladega pesnika. Prvi dan smo imeli pred nastopom na festivalu Venetto blizu Padove le dve uri časa za vajo. Številno občinstvo v ambientu ob reki se je na glasbeno suito sijajno odzvalo. Pritegnil jih je že moj uvod o Kosovelu. Po koncertu so me celo spraševali po njegovih prevodih v italijanščino. Podobno je bilo na festivalu v Clusoneju. Primer zase je bila Casa del jazz v Rimu. Pred dvema letoma je mesto Rim prelepo posest s tremi hišami v neposredni bližini Koloseja odvzelo mafijcu. Župan Veltroni jo je dal v upravljanje jazzovski organizaciji. Pravo mestece jazza v mestu je edinstven primerek v Evropi. Ponuja izredne možnosti, ima snemalni studio, koncertno dvorano, bogato jazzovsko knjižnico. Poleti prirejajo festivale na travniku, kjer se posede nekaj tisoč ljudi. Odziv je bil na vseh treh koncertih izvrsten. V Italiji me del občinstva že pozna, vendar je predstavljanje nečesa izvirnega iz naših prostorov prijeten, topel občutek. Obe plošči Zlatega čolna sta v tujini poželi odlične kritike, vključno z ZDA in Japonsko. Morda nas po teh koncertih še kam povabijo.

Od Zlatega čolna naprej plošče izdajaš pri manjši, a ugledni italijanski založbi Splasc(H). Kakšen dogovor imaš z njo?

Predvsem je odprta za "nove talente". Ima spodobno razpredeno distribucijsko mrežo po svetu, redno oglašuje. Običajno si morajo mlajši izdajo plošče plačati sami. S starejšimi pa šef založbe, 75-letni slikar Peppo Spagnoli, ki je tak partizanski tip, sklepa drugačne dogovore. Včasih financira vse, drugič le del izdaje. V njegovem katalogu boš našel italijanski jazzovski mainstream in najbolj radikalne glasbenike. Zame so besedo zastavili kolegi, ki so bili tam že zasidrani. Zadnji album Tolminski punt, ki sem ga posnel s saksofonistom Petrom Brötzmannom, je uvrstil v založbino "svetovno serijo". Najbolje je, da za snemanje, tonsko produkcijo poskrbiš sam, saj gre za ustvarjalno delo. Tudi za likovno podobo ovitkov. Vendar sem Peppa prepričal, da je izdelal ovitek za Tolminski punt. Brötzmann, ki je tudi sam slikar in se spozna na likovno umetnost, je bil prijetno presenečen.

Kakšna pa je sploh še prodaja plošč v Italiji? Pri nas se ve, da je na psu.

Tudi tam strmo pada, lani za štirideset odstotkov. Vendar so raziskave čudno pokazale, da je delež prodanih jazzovskih plošč narasel na enajst odstotkov, medtem ko je klasika padla na sedem. Jazz še drži glavo nad vodo. Internet bo v nekaj letih pokopal cedeje. Po eni strani bo kar prav, saj boš imel večji nadzor nad prodajo lastne muzike. Po drugi pa... največ plošč prodaš na koncertih. In čar je v tem, da ne smeš zgrešiti.

Kaj misliš z "zgrešiti"?

Ko narediš napako, si zaril. Ljudje na koncertu takoj začutijo toplino, kreativnost. In to je dobra plat. Postavljen si pred dejstvo, ali boš odigral dobro ali ne. Neizprosno in zafrknjeno. Vsak dan pač nisi motiviran. Danes bom igral dvanajsti dan zapored, od Zlatega čolna do spremljanja poezije, kar ni preprosto. Spreminjati moraš slog in koncept igranja.

Verjetno moraš imeti močan glasbeni spomin.

Brez njega nimaš kaj iskati.

Koliko časa vodiš v Novi Gorici delavnico Kombo za mlade glasbenike?

Šest let. Najmlajši so bili stari osem let. Začel sem jih uvajati v skupinsko igro, razgrnil sem jim osnovne smeri v razvoju jazza. Sčasoma sem na delavnice vabil druge glasbenike, med njimi tudi sedemnajstletnega Sama Šalomona. S Kombom smo igrali po vsej Sloveniji. Mulci zares zakurijo. Predvsem sem jih učil poslušanja, kako ustvarjati lastne zvoke. Prikaz njihovega zorenja je lepa plošča Skriti kotički svetlobe. To ni plošča standardov. Mladi igrajo zapletene skladbe z neparnimi ritmi. Napredujejo. Med njimi so res talenti. Pa ne gre samo za glasbo. Berejo, poslušajo različne reči, se o njih pogovarjajo. Učijo se medsebojne podpore, da ne bodo takšni egoisti, kot je večina vrstnikov okoli njih. Dosegli smo raven, ko gremo lahko igrat na katerikoli festival. Uvedel sem tudi diplome. Po štirih letih učenja vsak po javnem izpitu, ki vključuje odprti koncert in oceno občinstva, prejme diplomo. Nekateri so dobili tudi zaposlitev. Tisti, ki so danes stari 24 let, učijo v glasbenih šolah, nekateri imajo bende.

Pa te je kdaj k sodelovanju povabil oddelek za jazz ljubljanske srednje glasbene šole?

(smeh) ... Nikoli. No, pred leti sem vodil delavnico v ljubljanskem Kudu.

Kaj pa se dogaja pri vas v Brdih?

Nič. Tam sem "alien". Zgodba se je končala z zamrtjem Strelišča. Od leta 1992 do 1996 smo imeli izjemne koncerte, gostovanja, likovne razstave, ki so jih največ obiskovali ljudje iz Italije.

Ampak čez mejo je tudi Karmin, prirejajo festival Jazz$ Wine.

Saj sem tam igral skupaj s Kennyjem Wheelerjem. Vendar mi njihovo razmišljanje ne leži. Imajo denar, hočejo pa spolirane projekte, ECM jazz in "etno". V tem ni nobene jeze. Festivalski sistem v Italiji in drugod je naravnan na zlizane projekte. Američani vadijo tri mesece, preden pridejo v Evropo.

Izčiščen izdelek...

Ja. Nihče več ne tvega. Ko bi vsaj v svoje gnezdo povabili kakšnega provokatorja, bend, ki bi vse skupaj stresel. Podobno ravnajo tudi pri nas.

Veliko mladih glasbenikov študira v tujini, hodijo v New York, so na akademijah. V tvojih mladih letih tega ni bilo. Kakšen je tvoj odnos do teh šol?

V Jazz Magazinu so na prvi strani zapisali: "Potrebujemo več jeze!" Jazz ostaja stvar duše, ne šole. Šola je dragocen vir informacij. Dobro je, da jo imaš, nikdar pa ni ključen vzgib, da boš postal dober glasbenik. Še vedno trdim, da se naši mladi glasbeniki v Avstriji učijo Haiderjevega swinga. Kar se Janezek nauči, to zna in to igra. V tej muziki ni tveganja. Eni so se sicer rešili. Nekateri so šli okušat New York. Šele čas bo pokazal, kaj bo iz njih. V jazzu se moraš sam soočiti z življenjem. Življenje ti da obliko notranjega izražanja v glasbi, tvoj zvok. To lahko traja leta. Kenny Wheeler je svojo prvo ploščo izdal pri 43 letih. Prej je delal kot poštar. Starejši ameriški glasbeniki upravičeno bentijo nad mlajšimi, ki se brez vsebine razkazujejo v armanijevih oblekah in s klobuki. Niso imeli informacije iz šol, zato pa so glasbo živeli. V jazzu moraš vendarle nekaj spraviti iz sebe. Spotiti se moraš. Lestvice ti ne pomagajo. V zadnjih letih se jazz preveč akademizira. Odraščal sem v drugih časih, ko smo se vsega naučili na odru.

Za prihodnje leto napoveduješ tridesetletnico. Kakšno le?

To je drobna provokacija, podobna kot s Tolminskim puntom. Če že vsi praznujejo in obhajajo, od planšarjev naprej, potem bom pa še jaz trideset let, kar živim od igranja jazza, improvizirane glasbe, nekomercialne glasbe. Pripravil bom niz različnih koncertov, tako, bolj za prijatelje. Slavje samorastnika. V Sloveniji sem si vedno želel povedati svojo zgodbo. Včasih pridejo ven lepe reči, drugič ne.

Koliko koncertov odigraš na leto?

Ne vem. Štel sem jih, ko sem živel na Nizozemskem. Klubski rekord je bil okoli 120. Po mojem lahko zares intenzivno odigram šest "špilov" na mesec. Pa še klubov ni več. Živimo drugače.

So še presenečenja v muziki?

Nenehna so. Odvisno od tega, koliko jih dopustiš. Zame je še vedno vse odprto, ni limita.

(Ičo Vidmar)

MUSKA 7-8.2006; Jazz Cerkno, Postojna blues festival

Brez kopičenja besed velja izpostaviti nekaj nastopov, najprej sijajen, duhovit in glasbeniško premišljen solo recital Zlatka Kučiča, ki je eno urov šahu v glasbeni šoli držal občinstvo, ki ga je za to iskreno in pošteno nadgradilo.

(Ičo Vidmar)




WWW.ALTRISUONI.ORG Giugno 2006 ; Intervista a Zlatko Kaucic

Al confine tra Italia e Slovenia vive il batterista e percussionista Zlatko Kaucic, improvvisatore e instancabile sperimentatore. E' uno di quei "silenziosi" protagonisti della scena jazzistica mondiale che con passione e professionalita hanno portato il jazz in giro per il mondo, suonando con i piu grandi. AltriSuoni l'ha intervistato partendo proprio dalle sue origini e dai suoi affascinanti viaggi.

altriSuoni: Qual e la tua storia? Come ti sei avvicinato al jazz nella tua terra, la Slovenia, e quali sono le tue origini?

Zlatko Kaucic: Devo l'amore per la musica inizialmente al rock. Ho cominciato prestissimo ad amare Jimi Hendrix e gruppi di hard rock, come i Led Zeppelin. A quei tempi, nella Jugoslavia di Tito, era complicatissimo trovare dischi. Il mio primo LP fu proprio uno dei Led Zeppelin, acquistato con i soldi che ricevevo dai miei genitori ogni mattina prima di andare a scuola, a Nova Goriça, e destinati al mio pranzo. Poi fu la volta di Jimi Hendrix.
La mia prima batteria, invece, l'ho costruita con i cartoni di Dash e Dixan, che mia madre comprava in Italia.

aS: Hai viaggiato molto e imparato tanto dai tuoi viaggi. Dove sei stato e con chi hai suonato? E cosa ti ha spinto a tornare a "casa"?

Z.K.: Avevo appena compiuto 17 anni quando, ad un concerto dell'irlandese chitarrista blues Rory Gallagher a Trieste, mi si avvicino una persona che stava cercando un batterista per un gruppo di Udine. Questa esperienza fece di me un professionista. Dopodiche mi spostai a Zurigo, dove venni in contatto con la Swiss Musicians' Cooperative (Irene Schweitzer, Radu Malfatti, Dusko Goykovich, Allen Blairman). Cosi feci la conoscenza del jazz, da Parker a Ayler e Taylor.
La mia meta successiva fu, nel 1976, Barcellona, dopo la morte del generale Franco. Siccome con il mio passaporto jugoslavo non sarei mai riuscito ad entrare in Spagna, fui portato da un amico nel bagagliaio della sua auto. Per 6 anni ho conosciuto Spagna e Portogallo, suonando con Tete Montoliu, Paul Stocker, Eric Peter, Claude Guilot, John Lewis, Steve Lacy, Kenny Wheeler, Michael Garick, Mike Osborne, un musicista fantastico. Tanti altri musicisti li ho conosciuti al "Tres Tristes Tigres" di Valencia, dove rimasi per un lungo ingaggio suonando dal mainstream al free. Ogni tanto scappavo a Lisbona, dove suonavo con Rao Kyao, Ze Eduardo, Antonio Pinho Vargas.
A Barcellona, oltre ad insegnare presso la scuola di musica "Taller de Musicos", lavorai con Dave Schnitter, Chuck Israel, Ron McLure. Sono stati anni davvero molto "creativi".
Poi conobbi Paul Stocker, che mi porto con sé in Olanda. Qui ho cominciato a spaziare in ambiti diversi, dal teatro alla danza. I miei nuovi riferimenti diventarono Misha Mandelberg, Sean Bergin, Michael Moore e tutti i musicisti che giravano intorno al "Bimhuis" di Amsterdam.
Dopo altre esperienze in Belgio, Germania, Stati Uniti, nel 1992 decisi di ritornare "a casa" e rimanere accanto a mia madre, dopo 25 anni in giro per il mondo.

aS: In "The Golden Boat" sei partito dai versi di Srecko Kosovel. Cosa ti ha spinto a intraprendere questo progetto? Cosa ti ha ispirato? E qual e l'architettura del disco?

Z.K.: Il poeta Srecko Kosovel abitava poco distante da casa mia e conobbi presto le sue poesie, geniali e visionarie. Lui secondo me era un vero genio, capace di toccare vette altissime in soli 4 anni. Mori giovanissimo, appena ventiduenne, nel 1926. Gia quando abitavo ad Amsterdam cominciai a pensare come poter mettere in musica i suoi versi. "The Golden Boat" prende il titolo da un libro di poesie che Kosovel avrebbe voluto scrivere e cosi intitolare. Ma non fece in tempo. Nel disco ho cercato di rendere in musica la sua visionarieta, il suo modo di partire da versi cantabili per poi stravolgerli e "deformarli".

aS: Come mai hai sentito il bisogno di dedicare a questo poeta un altro disco ("The Golden Boat 2")? Quanto ti e mancato Steve Lacy in "The Golden Boat 2"? E come si sono inseriti i "nuovi" Emanuele Cisi e Ares Tavolazzi?

Z.K.: Nel primo doppio "The Golden Boat" chiamai Steve Lacy e Paul McCandless. Ero attirato dall'idea di mettere accanto due mondi cosi diversi. A Steve piaceva molto questa combinazione, con il coro di tenori e bassi. Nel 2004 chiamai l'organizzatore del festival di Lent chiedendogli di poter suonare "The Golden Boat" con l'orchestra sinfonica di Maribor. Il mio amico Bruno Cesselli scrisse tutti gli arrangiamenti. Purtroppo, nel frattempo, Steve Lacy si ammalo. Mori esattamente un mese prima della registrazione di "The Golden Boat 2". Il disco e dedicato a lui, oltre che al poeta Kosovel. Conobbi Steve a Barcellona, con il quale suonai per molto tempo in trio con Ze Eduardo. Musicisti come lui ne nascono ogni cento anni, un vero amico, dolce, sempre vicino a darti tanti stimoli.
Conosco Ares Tavolazzi da oltre 20 anni, mentre Emanuele Cisi da qualche anno. Li stimo molto, oltre che come musicisti, come uomini. Sapevo che si sarebbero inseriti benissimo nel mio progetto e non posso che essere contento del loro apporto.

aS: Come e cambiato il tuo modo di intendere la musica da "Round Trip" (in cui eri solo) al piu orchestrale "The Golden Boat" e fino al nuovo solo "Pav"?

Z.K.: Ogni disco e una storia a sé. E' importante essere aperti, essere capaci di ascoltare, di lasciarsi stimolare. E di prendere tutto quello che la grande cultura musicale europea puo darti. Il jazz stesso e una musica senza confini, che puo legarsi benissimo alle radici culturali di qualsiasi musicista.

aS: Com'e il panorama jazzistico attuale dalle tue parti? E come consideri la scena italiana?

Z.K.: Dalle mie parti ci sono numerosi musicisti che provengono dalle scuole austriache (Vienna, Linz), che secondo me sono troppo "accademici". Ma ci sono anche giovani interessantissimi come Samo Salamon, Igor Bezget o la big band della RTV Slovenia.
Il jazz italiano sta conoscendo un periodo di grande splendore, anche se i media ne parlano poco. Lavoro spesso con Gianluigi Trovesi, Paolino Dalla Porta, Emanuele Cisi, e ho suonato
con Rava, Fresu e tanti altri.

aS: In quali progetti live sei occupato attualmente?

Z.K.: E' da poco uscito il mio ultimo lavoro "Pav". E presto uscira un disco con Peter Brotzman dal titolo "Tolminski Punt". Per la fine del 2006 e prevista l'uscita di "Cerkno" con Javier Girotto e Paolino Dalla Porta. Mentre il 28 giugno parte il progetto "Vizjonarja", musica composta per Steve Lacy con la moglie Irene Aebi.

(Diego Librando)

BONBON, 20. junij 2006; Jazz je enakopravnost in zdravilo

Reativni glasbenik, tolkalec, učitelj glasbe in bric Zlatko Kaučič, ki se je po dvajsetih letih glasbenega ustvarjanja na tujih odrih, španskih, nizozemskih, portugalskih, ameriških in še drugih, vrnil v Slovenijo, ostaja zvest svojemu prvotnemu vzgibu: glasbo ustvarja, ker z njo "ubesedi" svoja čustva, svoj notranji svet, svoj odnos do življenja, okolja, pojavov in ljudi.

Je mojster improvizacije in mojster na tolkalih. S svojim ustvarjanjem si je pridobil ugled v mednarodnem jazzovskem občestvu. Poleg številnih projektov, s katerimi odlično dopolnjuje slovensko glasbeno prizorišče, že pet let v Novi Gorici dela z mladimi in jih uči ustvarjati melodije, ritme, "zvočne kulise", skratka izvabljati iz inštrumentov glasbene zgodbe, ki jih piše pero življenja.
Njegova največja posebnost je močan čut, ki ga ima za glasbo, hkrati pa še vztrajnost in delavnost, trda volja in široko praktično in teoretično glasbeno znanje, s katerim njegovo improviziranje postaja vedno znova mojstrovina. Vodi komorno zasedbo Kombo, v kateri so združeni nekateri njegovih najperspektivnejših učencev, igra na festivalih (ta teden v Kopru na Baladoor jazz festivalu, naslednjega pa še na jazzovskem festivalu v Križankah v Ljubljani), snema plošče. Ob tolkalih poljubno uporablja še druge predmete, iz katerih izvablja presenetljive, uho božajoče zvoke, ki jih snuje v melodije afriških in drugih etno ritmov ter seveda jazzovskih.

»V glasbi je bistveno,da se vsi, ne glede na status, počuttijo enakopravni, vsi na enem nivoju. To ie bogastvo, ki ga ne znamo včasih niti ceniti, ampak je največje bogastvo in najboljše zdravilo. Gre, potuje. Kot glasbenik delaš, ustvariš glasbo, končaš projekt, izdaš ploščo, to zdravilo je na dosegu, ljudje ga le vzamejo, poslušajo in že so v brezčasnem trenutku...«

Kako bi opisali sebe kot ustvarjalca in katera je vaša specifika?

Sem normalen, senzibilen človek. Ustvarjam, kar čutim v srcu. In skozi glasbo pretvarjam informacije iz okolja, kjer živim. Iz tega nastanejo vsi moji projekti. Čutim, da imam čisto notranj ost in srce in tudi jasnino v glavi, in to negujem ter podajam naprej.

Zelo zanimiv je vaš projekt, v katerem s svojo glasbo tolmačite poezijo Srečka Kosovela in Alojza Gradnika.

To je moje osebno videnje in doživljanje poezije. V bistvu besede poezije v meni povzročajo mišljenje, imaginarno in neimaginarno. Besede te speljejo v glasbo in tudi glasba te spelje v besede, torej je to igra dajanja idej. Pesnik Alojz Gradnik je bil Bric kakor jaz in zelo občutljiv za svojo okolico. Kar je pustil za seboj, je v meni povzročilo iskrico. Čutil sem, da moram nekaj ustvariti. Pa ne zato, ker je bil Bric, torej doma iz Goriških brd, ampak ker so besede, ki jih je napisal, v meni vzbudile plaz glasbenih idej.

Kaj pa interpretacija Srečka Kosovela?

Kosovel pa je poglavje zase, saj je slovensko kulturno bogastvo neprecenljive vrednosti. Kot da bi bil pustil virus o sebi, ki se enkrat zbudi, potem zaspi, pa se spet zbudi. Je podoba, ki je pustila tudi v meni velik pečat in je nekako izvir novih idej v moji glasbi.

Kakšen pečat?

Kot sem že rekel, njegove besede in kar je hotel z njimi sporočiti. Skoznje ga čutim, vidim, doživljam, in to sproži v meni postopek muzikalnosti. Če si glasbenik, čutiš to povezavo, kot da ti je nekdo dal oziroma ti prenaša brezžično idejo in sproži v tebi plaz novih idej. Malo težko je to razložiti. A v bistvu je zame zelo preprosto. Ko preberem poezijo, besede ostanejo v meni in kar naenkrat se te besede zlijejo v glasbo. Lahko se zgodi tudi obratno: da glasba v človeku povzroči novo, drugačno razmišljanje. Moja želja je, da tudi glasba, tako kot nekatera poezija, pusti neizmeren pečat in potuje s poezijo v sožitju po isti poti. Ta projekt je trajal eno leto, delali smo v skupini, ploščo smo posneli v Cankarjevem domu ob Kosovelovi stoletnici. Vsi smo bili zadovoljni z doseženim. Dobili smo izredno pozitivne kritike, plošča se imenuje Zlati čoln in je že razprodana, medtem je izšel že Zlati čoln 2.

Za jazzovsko glasbo je značilno improviziranje. Je slednje odvisno od talenta, izobrazbe, izkušenj?

Improvizacija obstaja, odkar obstaja človek. Mislim, da ni nobenih skrivnosti, kaj je improvizacija. Improvizacija je instinktivna stvar, lahko improviziraš v glasbi, v pisanju in drugod. Lahko improviziraš, kot recimo otroci, brez kakršnekoli posebne izobrazbe. Je vzgib, ki se sproži v možganih in se prenese ali na roko, pa rišeš, ali na usta, pa poješ, itd. S tehničnega vidika, denimo v glasbi, pa morajo vrhunski glasbeniki res skozi šolanje in prakso, da postanejo fantastični improvizatorji. Famozni jazzovski saksofonist Charlie Parker je osnoval frazo, vodilo: glasbenik naj se najprej nauči teorije, torej not, potem igranje inštrumenta, nato naj pozabi na vse to znanje in začne zares igrati. Hotel je torej povedati, da je za improviziranje res potrebna osnova, vendar je od tod naprej vse odvisno od glasbenika. In seveda od njegovih občutkov, vživljanja v čas, okolje in drugo. Improvizacija je torej nekaj zelo kompleksnega.

Kako slovenska javnost sprejema jazzovsko zvrst glasbe?

Vsakršno razumevanje in sprejemanje je odvisno od kulturne razvitosti in tradicije. Enako velja za jazz. V naši državi, se ve, ta zvrst glasbe nima tradicije. Zato nas, jazzovske glasbenike, označujejo za nekakšne ameriške klone. Pa ni tako. Mene denimo tuji kritiki ocenjujejo kot mednarodnega glasbenika. In tako je tudi prav, saj ustvarjam svojo glasbo. Zadnje čase se pri nas ljudje počasi prebujajo in začenjajo razumevati jazz. Ta glasba živi že sto let in se neprestano oplaja. Nekateri pravijo, da je že umrla, a to ni res, saj je jazz najbolj inovativna zvrst na področju razvoja akustičnih instrumentov.
Ta glasba je dala največ na področju ritmike, na področju harmonije, in še bo dala. Je pa manjšinska glasba, s čimer se tudi osebno strinjam. Je torej glasba za poseben krog ljudi. Če bi bila popularna glasba, mi ne bi bilo všeč. Kajti to je glasba čustev in občutkov, in seveda ni za vsakogar, kar je kompleksna zgodba. Že harmonije so kompleksne, ritmika je kompleksna. In vsaka država ima drugačno kulturo jazza. Italija, Anglija, Nemčija, tod so močne tradicije jazzovske glasbe.

»Jazzovsko glasbo bi priporočal vsem, tudi kot terapijo. Tu ni nbenih meja. Tudi če na splošno ljudje menijo, da je jazz težka glasba, sem prepričan, svoje bobne stavim, da ko bi poslušali moj solo, bi šli, ne glede na starost, očarani s koncerta. Gre zgolj za zaupanje, ki jim ga moraš ti kot glasbenik vliti. In jazzovska glasba to ponuja, omogoča.«

Kakšna je razlika od odra do odra? Jo sploh občutite?

Vseeno mi je, kje igram: ali v Križankah ali na jazz festivalu v Cerknem ali v Kopru ali gostujem v tujini. Vse je odvisno od dejstva, koliko vložim v koncert, igranje, interpretacijo. Kolikor energije vložiš, tolikšen odziv dobiš od občinstva. Zame ljudje recimo že vedo, da sem "posebnež", spoznali so me, všeč jim postaja moja glasba in vse več jih obiskuje moje koncerte in kupuje moje plošče. Verjetno so odkrili, da poleg glasbe ponujam še svojo odkritosrčnost, prisrčnost, brezkompromisnost. Tak sem in tisti, ki so me spoznali, se na moje koncerte vračajo, čutim to in vidim. Torej, vse je odvisno od nas samih: kar damo, to dobimo nazaj.

Vaša zadnja plošča pav je izšla konec maja.

Ja, je nov projekt. Če govorimo recimo o Krasu, je ta pav prav s Krasa. Vse slike, zgodbe se vrtijo v nekajkilometrskem obsegu, kjer živim. Plošča vsebuje enajst komadov improvizirane glasbe. Uporabljeni so predmeti, elementi iz vsakdanjega življenja, od kuhinjskih loncev, kozarcev, igrač, celo otroški glasovi.

Od kod navdih za igranje s predmeti iz vsakdanjega življenja?

Tam so, pri tebi so, obkrožajo te, le uporabiti jih moraš.

Svojo glasbeno pot ste začeli kot laik, ki se je kasneje glasbeno izšolal. Zakaj ste si za inštrument izbrali bobne?

Bobni? Ne vem. Ko sem bil majhen, so se mi zdeli bobni poseben pristop h glasbi. Najprej sem mislil, da sploh niso inštrument, da se po njih le udarja. Ko sem gledal Beatlese, Stonse, sem videl njihove bobnarje, kako udarjajo po tem inštrumentu, pa sem si mislil, češ, zakaj jih "tepejo". Takrat sem se dobesedno zavzel zanje. Ugotovil sem, da so lahko ravno tako melodični kot ostala glasbila. In od tedaj jih "branim".
Nanje lahko zaigraš različne melodije in ravno v jazzu so se odlično izkazali. Največji svetovni bobnarji so dali pečat bobnom kot inštrumentu, iz katerega je mogoče izvabiti tako dobro ritmiko kot tudi melodijo. Zame je pri bobnu poleg ritma najlepša stvar melodija. To je melodija odkrivanja novih zvokov. In z bobni moraš znati. Kot učitelj vedno pravim svojim učencem, ko preveč tolčejo po bobnih, zakaj jih maltretirajo, saj so izredno nežen instrument in tudi močan, odvisno pač od bobnarja, kakšen zvok bo z udarcem izvabil.

Ko sva ravno pri učencih. V novi gorici v okviru društva zvočni izviri že pet let učite glasbo. Baje je vaš pedagoški pristop nekoliko poseben.

Glasbo učim mlade, tudi najmlajše, ki so zanjo nadarjeni in imajo voljo, željo, se je učiti. Prihajajo iz Nove Gorice in okolice. Najperspektivnejše vključujem v komorno zasedbo Kombo. Moj način je nekoliko specifičen, saj temelji na konceptu najprej individualnega učenja na bobnih, potem v duetu, ko se učijo ritmike glasbe, in še na skupinskem delu, kjer pravzaprav vsak prispeva nekaj svojega v skupno celoto. Med sabo sodelujejo, improvizirajo in se učijo glasbe kot pojma druženja med sabo.

»Cenijo me vtujini, doma pa... ah, Slovenci smo malo zavrti, hladni, zadržani, tudi zavistni. Ko sem delal 20 let v tujini, kjer je veliko večja tradicija jazza, moji projekti niso šli kar tako neopazno mimo. Deležen sem bil pozitivnih kritik in bil sem ponosen, da sem Slovenec. A žal je doma drugače, velikpkrat se kot jazzovski glasbenik ne počutim ravno sprejet. Vern, da je to zaradi našega slovenskega značaja. A stvari gredo na bolje, po štirinajstih letih, odkar sem ponovno v Sloveniji, se je marsikaj spremenilo.«

Posnemanja?

Ne, ne posnemanja.

Se učijo eden od drugega?

Ja, tudi to. Vendar ie bistvo v tem, da sodelujejo skupaj v enem proiektu. Torej, da ustvarjajo glasbo, se sprostiio. "spustijo" zavore, izdajo svoje ideje, kreativnost. Seveda jih vodim.

V javni glasbeni šoli bi se verjetno najprej lotili spoznavanja teorije, torej not.

Pri mojih urah pa ne. Najprej se naučijo igrati melodiie. To moraš znati zapeti. Če to znaš, potem ne potrebuieš not. Note so zgolj oporne točke. Mi se jih učimo kasneje. Seveda je v glasbi pomemben talent. Če ga imaš, si zapomniš tudi zelo dolge melodije. In pri skupinskem igranju so zelo pomembni medsebojni odnosi. Da se razumeš, se imaš rad, sprejmeš med sabo, se sprostiš. Potem dobro ustvarjaš.

Vaša zasedba kombo se deli v dva dela.

Ja, Kombo A in Kombo B. V slednji so začetniki, s katerimi delamo skupinsko glasbo, improviziramo skupinsko in potem, po določenem času, letu ali dveh, se vključiio v Kombo A. To je zahteven program, proiekt, ker ustvarjamo bolj kompleksne komade. Po štirih letih smo izdali ploščo Skriti kotički svetlobe. Izšla je pred tremi tedni. Minulo soboto smo imeli predstavitev, res nekaj unikatnega za slovenski prostor. Vendar nas je treba poslušati v živo, da razumeš, začutiš, za kaj gre. Vložili smo ogromno truda, dela, odločnosti in discipline.

Od kod pa vam zamisel za šolo in tovrstno zasedbo?

To je pač pot, ki jo znaš. Meni so jo posredovali glasbeni mojstri iz Amerike in z drugih koncev sveta in jaz sem jo želel posredovati naprej, in se mi zdi popolnoma normalno to početi. Mislim, da Ijudem lahko zelo koristiš. Poleg tega se predstavljamo tudi navzven, vključujemo druge vrste umetnikov, tudi književnike, otroke itd. Res je mega.

(Lea Kalc Furlanič., foto:Iztok Zupan)

DELO, 28.junij 2006; Prepotentnost ne zmaga nikdar
Za začetek 47. jazz festivala: pogovor z Zlatkom Kaučičem

Zlatko Kaučič (1953, Postojna) je muzičist občega in skladatelj novega jazza. Veščak na bobnih, tolkalec, poleg klasičnih inštrumentov uporablja še veliko igračk, drugih drobnih zvočil in se konceptualno ukvarja predvsem z glasbenim koloritom in poetičnostjo. Med zgodnjimi 70. leti prejšnjega stoletja in letom 1992 je živel in delal v glavnem na zahodu (Italija, Švica, Španija, Portugalska, Nizozemska), bil z najboljšimi ljudmi z jazzovskega polja na številnih turnejah povsem svetu, predaval jazz na konservatoriju v Veroni in se mednarodno uveljavil kot najkreativnejši glasbenik iz teh logov. Danes živi in ima strateško izpostavo v Goriških brdih, igra in snema na veliko po Italiji, vodi »combo«, odprto novogoriško šolo za mlade ustvarjalne talente. V projektih - kjer se močno naslanja na etnično izročilo, Srečka Kosovela in drugo literaturo - pa je na tukajšnje festivale in klubska srečanja pripeljal celo vrsto nekdanjih in novih sodelavcev, sodeiavk: pokojni Steve Lacy, Paul Bley, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Peter Brotzmann, Kenny Wheeler, Chico Freeman, Albert Mangelsdorff... in poleg njih angažiral številno lokalno glasbeno srenjo (Mariborska filharmonija, godalne zasedbe ...).

Kaj bo slišati v sredo na ljubljanskem Jazz festivalu?

S projektom in tentetom hočem dati piko na i. V tem času še enkrat otipati drugačnost, razmerje med glasbo in poezijo, pregledati srečevanja s pokojnim Stevom Lacyjem. Prvič sva igrala skupaj že leta 1982, ko se je veliko ukvarjal s skiciranjem glasbenih motivov, z odpadnim materialom, barvami. Navdušil me je njegov poseben zven sopranskega saksofona, zmožnost, da so ga kot takega spoštovali celo v mainstreamu. »Srečala sva se pravočasno, dal mi je prave napotke. Lacyjeva vdova, dolgoletna sodelavka in muza Irene Aebi, bo danes izvajala njegovo muziko na stihe velike bolgarske pesnice Blage Dimitrove. Nekaj bo zraven spet »mojega« Kosovela. Aebijeva je redka vokalistka s specifičnim zvenom. Ni ne jazzovska ne operna izvajalka, je marsikaj, dovolj je out in samosvoja. Zdi se, kako bi rekel... kot Nina Hagen, ko popije preveč vode.

Pri nas poleg ignorance prevladuje uradna, šolska zgodba o jazzu. Tista namreč, ki jo je z uspehom - in na krvav račun podcenjenih, prezrtih manjšinskih jazzovskih godb - v zadnjih desetletjih ustoličila sredinska, konservativna in regresivna Amerika. Tudi na Slovenskem so cenjeni zlasti ljudje, ki so historično obveljali za disidente, tako imenovane svobodnjaške pionirje zahodne muzike, v resnici so samo odprli pot zguljeni frazi, hladnemu vzorčenju, prečiščenemu ritmu, rekli bi: neobčutljivi bralci ene same jazzovske knjige. Vi delujete radikalno drugače, s seboj in v sebi nosite drugo zgodbo, širše spektre. Kako se najdete v tem razmerju, v teh razmerah?

Večkrat ponazarjam to razliko, čeprav raje v igranju kot z besedo. Nerad uporabljam odstotke, toda naj bo, zgolj za ilustracijo: jazz je v 80 odstotkih duša, kreativnost, spiritualnost, samo življenje, 20 pdstotkov naj bi bilo v njem akademije. Sam imam včasih težave že s temi 20 odstotki. Šola naredi veliko dobrega, lahko pa tudi zelo slabega. Tako imajo, vzemimo, akademski jazzovski učenci polna usta Charlieja Parkerja, znajp preigravati njegove fraze, ato ostanejo samo fraze, preigran material. Ne razumejo, ni jim jasna pot, kako je Parker prišel do česa in zakaj je kaj počel tako in ne drugače. Pri tem so še prepotentni, napihujejo se kot petelin na gnoju - s takšne pozicije se nikdar ne da razumeti, kaj je glasba. Seveda se je treba naučiti tehnike, obvladovati inštrument, a na odru kaže pozabiti vse in se prepustiti trenutku. Glasba je življenje, glasba niso note oziroma papir.

Sfiltrirana, uradna zgodba o jazzu pozna tudi zeio malo improvizacije. Vi ste improvizator par excellence. Zanima me, ali se lahko klasično in akademsko izobražen človek sploh še kdaj prepusti improvizaciji?

Improvizacija je način življenja, lahko vključuje tudi slikanje, kuhanje, pristop k obnašanju, vse bogastvo vsakdanjih stvari in postopkov. Kar je improvizirano, je zaživelo spontano, ad hoc, pri tem pa se rojevajo nesluteni svetovi. To poznamo tudi iz zgodovine filozofije in iz literature. Če bi se sam odločil in bi pisal kakšen projekt doma, zanj nasnul veliko število not, se s temi širnimi zapisi pojavil na odru in jih preigral, bi bil zame to falsifikat glasbe, ne pa glasba. Zame je pomembno, da moram doumevati celotno življenje, dozorevati, jemati zdaj te zdaj one vitamine, paziti, da ni samo glasba tista, ki je del življenja, pač pa predvsem na življenjske komponente v glasbi. Gibati se moraš po tujih okoljih, spoznavati različne glasbenike. Boljši glasbenik postaneš, če igraš z boljšimi glasbeniki, predvsem s tistimi, ki znajo tudi poslušati in ne gredo kar tako mimo stvari. Med klasičnimi glasbeniki, tudi rned skladatelji je veliko tistih, pri katerih se vidi, da so blizu improvizaciji. Rad imam ruske moderniste, Schnittkeja ... Imam se za evropskega glasbenika.

Kje je razlika med evropskim in ameriškim jazzom?

V občutenju tempa, tem, kako se postaviš na oder. V New Yorku se na odru obnašajo docela drugače kot v Chicagu, sam pa prihajaš iz Evrope, srečaš zdaj napihnjene zdaj bolj komunikativne ljudi, moraš se znajti in navsezadnje ubereš pot, ki prisluhne pulzu, dinamiki. Iščeš resnico, kajti jazz je življenje, je tvoja izpoved, lahko igraš s komer želiš, se razvijaš, opazuješ, izbiraš. Priznati moram, da sem imel v tem veliko srečo, da sem bil o pravem času na pravem kraju, se zbrusil skoz be-bop in trčil na odru ob velikane mainstreama kakor John Lewis, sicer bi lahko ostal povprečnež.

Je razlika tudi v timingu, v dojemanju časa?

Mislim, da je. Amerika je naboje nekako porabila, ustavila se je, izčrpala. Razen redkih izjem, ki so se spojile od združenja AACM v Chicagu ali po New Yorku, vidimo veliko število mladih, ki so sicer izjemni v tehniki, do konca profesionalni v nastopu, a nimajo česa povedati. Preigravajo, a po nekaj minutah ugotoviš, da v njihovem načinu sploh ni glasbe, ampak nekakšno samozadovoljevanje.

Subvencije po Evropi pa se nižajo, kar ne pomeni nič dobrega za ameriške in evropske glasbenike Tako promotorji kakor izvajalci. izvajalke nove muzike krmarijo med konservativno-neoliberalnimi postopki in zmedo. Sami ste dali skoz zlata leta evropskih podpor, danes pa živite v povsem drugem času in okolju. Je to za glasbo plodno? Kaj in kdaj je za glasbenika pogubno?

V 70. letih sem precej igral tudi na praznikih komunističnih partij
po Italiji in na Portugalskem, kjer so novo glasbo našega tipa podpirali na veliko in jo tudi radi poslušali. Liberation Music Orchestra Charlieja Hadena, na primer, so bili tedaj zastavonoše novega zvena, politična proklamacija za zveste leve evropske agenture. Danes je glasba postala čuden tujek v paketu kulture, jazz je čisto na njenem dnu, a vendarle nekakšna kresnička, ki neprestano utriplje in opozarja na pozitivne reči, toda v splošnem pomanjkanju dela je za. njegove najboljše momente malo prostora. Jazz pa še zmerom ponuja neverjetno bogastvo. Situacija je včasih videti zmedena. Italija, recimo, ima okrog 400 festivalov jazza, od teh jih zelo malo ponudi prostor novi kreatiji. Promotorji morajo biti ažurni. ure in ure prečepijo za računalniki, pri tem pa morajo paziti še na dovolj prodanih vstopnic. Pogosto sepripeti, da imajo pred durmi izvrstnega impovizatorja, a ga kratko malo spregledajo. Vzamejo ameriškega glasbenika, ki ni nujno boljši, a ima ime, ki potegne občinstvo.

Opažamo, da ste zadnja leta precej dobro dokumentirani, po Sloveniji se tudi redno pojavljate na vseh festivalih in projektnih nastopih. Morda še kaj manjka, kaj pogrešate? In po letih "jazzy" nomadskega življenja ste se ustalili tukaj, kjer ozračje v primeri s teatrom, plesom ali literaturo ni najbolj naklonjeno novi muziki. Zakaj?

Situacija je bila takšna. da sem se odločil naseliti tukaj in ustvarjati. Po naravi sem bojevnik, ne predam se kar tako. Živim v Goriških brdih, na meji, s katere je streljaj do Italije, moj nos štrli v drugo kulturo, v njej redno nastopam, snemam, izdajam albume. Dobil sem že ponudbe, da bi poučeval v Ljubljani, a tega nočem, me ne zanima. Delo sem v 14 letih, odkar živim tukaj, opravil pošteno, to povem z veseljem: če pogledamo samo diskografijo, sem v tem času izdal 23 albumov in vanje vložil precej svojega denarja.

Torej greva spet k približnim odstotkom. Kako so pri vaših albumih razdeljeni deleži: lastna sredstva, pokrovitelji oziroma prijatelji, država, lokalna skupnost?

Okvirno, skoz 14 let dela pri posnetkih: 80 odstotkov sem prispeval sam, 15 odstotkov so dali prijatelji (tukaj moram omeniti zlasti Iztoka Zupana, velikega ljubitelja in podpornika nove muzike [tudi razstavljavca fotografij na skorajšnjem Jazz festivalu v Ljubljani, op. p.]), pet odstotkov je dalo Ministrstvo za kulturo (200.000 tolarjev za duo Glasba za Romana in 300.000 za Zlati čoln). Po novem sem se odločil, da sploh ne bom več pisal prošenj ministrstvu, kajti o zadevah tam odločajo ljudje, ki niso naredili nič za promocijo Slovenije.

Kakšen je smisel, kakšno poslanstvo vašega »comba«, glasbene šole? Lahko otrokom kaj obljubite?

Otroke od 6. leta in mladino učim komunikacije, veščine, ki se v družbi, še posebno slovenski, zgublja oziroma nikdar ni bil prav razvita. Navajam jih na skupinsko igro, kar je v glasbi najteže. Pri meni ni izpitov, sprožiti moram talent, osebo naučiti do neke meje in jo pognati med uveljavljene glasbenike in promotorje. Naučiti se morajo improvizacije, kako se znajti v svetu. Če v življenju ne greš tudi skozi slabe trenutke in kdaj pa kdaj ne »požreš dreka«, nimaš uvida v glasbo kot celoto. Obljubim jim lahko samo eno: če boste upoštevali te napotke, če se boste pregrizli skozi trnje, boste boljši, odprtejši kot ljudje. Pridobili si boste občutek za nianso. To je po mojem v življenju največ. Mejna glasba je zaresna, lahko je duhovita, a vsekakor ni šala. Večinska glasba je joke, odtod konflikt, saj pri njej v večini sploh ne gre za glasbo. Prepotentnost ne zmaga nikdar. Manjšinsko življenje je čudovito, v njem srečaš dobre ljudi, kreativno podrast, ugotoviš, da nisi sam. S potovanji, med zasedbami, po koncu špilov vidiš, da je s tabo in za tabo precejšnje število izjemnih ljudi in kljub vsemu prostor svobode. Italija, denimo, ga je znala ohraniti celo pod Berlusconijem.

In kako jazzovski glasbenik na odru ohrani vso skromnost, pri tem pa pokaže kaj zelo svojega, to je vendar težka kombinacija?

Vprašanje je težko, a lahko ponudim lahek odgovor. Negovanju lastne notranjosti, znanja, je treba dodati odprtost. Ko sem na turnejah s trii, kvarteti, se med potovanji sploh ne pogovarjamo o glasbi, ampak o filozofiji in podobnem. Glasba je prostor na odru, tam je naša cerkev. Pred oltarjem se spovedujemo, tam komuniciramo, komunikacija pa je prioriteta.

Ne iščiva definicije, morda samo par napotkov za današnja poškodovana, vrednostno zmedena življenja: Kakšna je po vašem lestvica jazzovskih - oziroma življenjskih - vrednot?

Prva je skromnost, druga disciplina, tretja odprtost, poslušanje okolice - kje si? kje živiš? Ko je treba, je tudi zelo pomembno: znati ne poslušati.

Kaučičeva nedavna posnetka Zlati čoln II (živ posnetek z mariborskega Lenta 2004, posvečen Stevu Lacyju) in vrhunski, zvočno bogat solo album Pav - oba izšla za eminentno italijansko založbo Splasc(H) - tačas prejemata odlične kritike po vsem svetu.

Na uvodnem večeru enega najstarejših jazzovskih festivalov na svetu, že 47. ljubljanskega, bo Kaučič v sredo v Cankarjevem domu izvedel svoj projekt Vizionarja. Poleg njega bodo na odru še pihalec Emanuele Cisi, pianist in dirigent Bruno Ceselli, kontrabasist Ares Tavolazzi, posebna gosta Paul McCandless (pihala, zlasti z dvojnim trstičnimjezičkom), Irene Aebi (glas) in kvartet rogov Hororn (Boštjan Lipovšek, Katarina Lipovšek, Andrej Žust in Borut Pahič).

(Miha Zadnikar)

DELO, 22.maj.2005; Najve č Ijubiteljev jazza do zdaj

Cerkno - Mednarodno uveljavljeni festival Jazz Cerkno letos praznuje deseto obletnico. Prireditelju, Zavodu Garbijel fest, je v tem času uspelo, da mestece, ki spominja na vse drugo, le na jazz ne, povsem za živi ob pisanih zvokih svetovno priznanih mojstrov te zvrsti glasbe. Boštjanu Cveku, vodji festivaia, je v ponos, da jazzovski festival po obsegu in kakovosti prekaša le Ijubljanska izvedba -to seje pokazalo tudi letos, ko je bil obisk najbolj mno žičen do zdaj.

Za okroglo obletnico so se letos v Cerknem š e posebej potrudili. Spet je bilo mogoče slišati skoraj vse vrste jazza s pridihom kultur Balkana, Evrope, Južne Amerike in Afrike. Tudi tokrat so za prizori šče izbrali stari trg, ki so ga obiskovalci dodobra napolnili že prvi dan festivala v četrtek, ko je ob činstvo še posebej navdu šil makedonski kitarist Toni Kitanovski z odličnim Cherkezi Orchestarjem. Petek je bil med drugim tudi v znamenju slovenskega bobnarja Zlatka Kaučiča, vrhunec festivala pa je bil včerajšnji nastop Bošnjaka Bojana Zulfirkarpašiča, pianista, ki dela v Franciji in je na slovenskih tleh nastopil prvič . V Zavodu Gabrijel fest si prizadevajo, da bi bil Jazz Cerkno v prihodnje še bolj odmeven.
(Bl. M., foto:Primož Zrnec)

JAZZ MAGAZINE - marec2005 ; LA PASSIONE DELLA PERCUSSIONE

Zlatko Kaucic Il batterista sloveno amale ambientazioni piu sperimentalie improvvisate, che arricchisce con i sapori etnici e le piu disparate fonti sonore, dalle pentole alla tromba giocattolo.

I suo ultimo disco e datato 2003 e si intitola Zvočni Izviri, ma il I suo vero capolavoro e il precedente Zlati Čoln, il doppio dal vivo che lo vede affiancato dal genio del compianto Steve Lacy e da un gruppo internazionale, che comprende anche una sezione di archi e un coro di madrigalisti. II batterista e per-cussionista poco piu che cinquantenne Zlatko Kaučič vanta altri sei album a suo nome, anche se e attivo nel giro che con-ta del jazz improvvisato e sperimentale fin dagli anni 70, quando girava gia l'Europa a fianco di personaggi come Irene Schvveitzer, Radu Malfatti, Dusko Goyko-vich, e poi Tete Montoliu, Burton Greene, John Lewis, Steve Lacy, Kenny Wheeler, tra gli altri.

Diverse anche le sue "fermate": ha vissuto a lungo a Barcellona, in Portogallo e in Olanda, dove e stato protagonista della scena locale in club e festival, avvicendando le collaborazioni con gli artisti di passaggio all'attivita con gruppi propri. Da quando, nel 1992, e tornato in Slove-nia ha collaborato con Paul Bley (Lent fe-stival; Maribor), ancora Lacy, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Chico Freeman, George Cables, Albert Mangelsdorff, e vari altri, oltre a scrivere la musica per due do-cumentari e proporsi in performance individuali, arricchite da spoken poetry e momenti di danza.

Ma torniamo a Zlati Coln, di cui presen-tiamo un brano nella compilation alle-gata al giornale. II disco, il cui titolo significa "la nave dorata", e dedicato alla figura del poeta croato Srecko Kosovel, nato nel 1904 e morto a soli 22 anni, dopo aver scritto liriche impressionistico-sentimentali, altre impregnate di impegno sociale, altre ancora tra espressionismo e decostruzione. Un autentico "John Coltrane della poesia", come dice Kaučič, che propone un autentico percorso dettato dal vissuto del poeta, dalle elegie iniziali quasi stupefatte e im-pregnate di umori folclorici alle inquietanti e tragiche track conclusive. Un disco in cui il suono della Mitteleuropa incontra un jazz lirico - il percussionista si ritaglia anche uno spazio in cui canta solitario una poesia - in un incrocio di voli e consistenze, di umori terrigni e sogni metafisici, di impalpabili inconsi-stenze e di volonta forti, cui danno vo-ce e accenti e solo richiami solisti for-midabili, avvertiti dell'intensita della pro-posta. Un capolavoro passato inosservato che bisogna riscoprire.
(Jazz Magazine)

JAZZ MAGAZINE: marec 2005; ZLATKO KAUČIČ Žalni Pajčolan/Mourning Veil
Tratto dall'album, Zlati Č oln/The Golden Boaf(Splasc(H)/IRD)

E un piccolo capolavoro passato pressoche inosservato il doppio cd del batterista slo-veno, registrato dal vivo nel gennaio 2001 nella capitale del Paese ex-jugoslavo. II li -ne-up in campo e di quelli veramente eccellenti, a cominciare dal compianto sopra-nista Steve Lacy e continuare con 1'oboista (impegnato anche a corno inglese, clari-netto basso, flauti) Paul McCandless, il pianista e clavicembalista (nonche direttore dell'ensemble) Bruno Cesselli, il contrabbassista Jean-Jacques Avenel, cui si ag-giungono gli archi di Eva Julija Zi č kov (violoncello), Barbara Zalaznik (violino), Mar-jetka Š uler (viola) e il coro dei Ljubljanski Madrigalisti. Ottimo anche il packaging, con una serie di fotografie e di collage che arricchiscono il libretto cartonato.
(Jazz Magazine)

DNEVNIK, 11.12.2004; Pestra zvočna izkušnja

Pogosto pozabljamo, koliko truda, volje in energije vlagajo nekateri glasbeni pedagogi v delo z mladimi talenti in kako redko so za vse to nagrajeni. Ne govorim o materialni nagradi, ampak o zadovoljstvu, ki ga občutijo, ko kateremu izmed njihovih učencev uspe. Žal se to zgodi sila redko. Vendar so lahko glasbeni pedagogi zadovoljni tudi z manjšim, a nič manj pomembnim uspehom: s tem, da iz svojih učencev naredijo dobre poslušalce in da jim na tak način odprejo vrata v bogat, raznolik svet glasbe, v katerem ni pomembno, kateri zvrsti ali žanru ta pripada, ampak samo to, ali je dobra ali slaba.
Tak človek je bila pianistka in pedagoginja Tatjana Mole. Mladim ni posredovala samo znanja iz glasbe, ampak tudi iz življenja, bolj kot zveličavnost ene vrste glasbe jo je zanimala kreativnost v najširšem pomenu besede. Brez nje glasbena šola v Radečah ne bi bila to, kar je, in to še posebno velja za klavir, V spomin na pokojno Tatjano Mole v Radečah že pet let pripravljajo glasbeni večer, katerega osrednji motiv je uporaba klavirja v najrazličnejših glasbenih kontekstih. Simon Sernec in Nina Mole, ki skrbita za idejno zasnovo večera, sta se letos odločila za klavirski duet. Program je v prvem delu vseboval klasično oziroma resno glasbo, v drugem pa spontano improvizacijo. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je tak koncept na naših odrih silno redek, prav zato je toliko bolj razveseljivo, da ga je občinstvo v polni dvorani POPR odlično sprejelo. Resnici na ljubo je treba povedati, da tudi klasični del programa ni bil najbolj običajen. Odlični violinist Vasilij Meljnikov je namreč ob spremljavi pianistov Bojana Goriška in Nine Mole izvedel tri klasična koncertna dela (Bach, Čajkovski in Gluck), tri pa so bila izrazito sodobna: znani skladbi estonskega skladatelja Arva Parta (Fratres in Spiegel im Spiegel) ter Piazzolovo Milongo brez besed. Pri tem je najbolj razveseljivo, da so bile odlične zlasti vse tri izvedbe sodobnih del.
V drugem delu smo spoznali odličnega italijanskega pianista improvizatorja Stefana de Bonisa in našega mojstra tolkal Zlatka Kaučiča v spontani improvizaciji z naslovom Notranja roža za Tatjano. Glasbenika sta se po uvodnem otipavanju fantastično ujela in blestela zlasti v neverjetno bogatem prepletanju melodij in ritmov, tako da sta na najboljši način prikazala, kako neverjetna izkušnja je prisostvovati nastajanju glasbe v živo.
(Jure Potokar)

DELOSKOP 21.10.-27.10. 04; MOJA BARVA BOBNOV BO OSTALA RDEČA IN JAZ BOM STAREJŠI, GLASBA PA BO VSESKOZI INOVATIVNA
Zlatko Kaučič, glasbenik, tolkalec, učitelj

Tolkalec in glasbeni snovalec Zlatko Kaučič, letnik 1953, se je iz rodnih Goriških brd podal na glasbeno pot v svet pri sedemnajstih. Z jazzom in improvizacijo se je pri triindvajsetih srečal v Swiss Music Cooperation, tri leta pozneje se je premaknil v Barcelono in po tamkajšnjih klubih in festivalih igral z vrhunskimi glasbeniki, kot so John Lewis, Kenny Wheeler, Steve Lacy, na Portugalskem je med drugim z Ze Eduardom in Anthoniem Pinhom glasbo združeval v zasedbi The Trio, živel in ustvarjal je v Amsterdamu, v Berlinu in gostoval na številnih svetovnih festivalih. Leta 1992 se je vrnil v Slovenijo in udejanil številne projekte. Solistični album Round Trip je združil s poezijo Alojza Gradnika, v Emotional Playgrounds je z rezijanskimi, belokranjskimi in portugalskimi Ijudskimi pesmimi spojil klasični mešani pevski zbor in jazzovski kvintet, v Zlatem čolnu je v družbi z Madrigalisti, All Capone Štrajh triom in kreativnimi glasbeniki svetovnega slovesa glasbeno tolmačil Integrale Srečka Kosovela. S samostojnim delovanjem ter v različnih zasedbah si je pridobil priznanje v mednarodnem jazzovskem občestvu. Zadnja tri leta v šoli Zvočni izviri predaja svoje znanje učencem, s katerimi se je v zasedbi Kombo predstavil že na marsikaterem odru. Glasbo diha in živi, novi projekti pa ga venomer kličejo.

» V zadnjem času so dosti zanimanja zbudili vaši nastopi po Slovenji z zasedbo Kombo, na katerih se predstavljate z učenci. Zakaj ste se odločili za ustanovitev glasbene šole Zvočni izviri?

Z Zvočnimi izviri ne želimo le vzgajati glasbenikov, temveč vpeljati kodeks obnašanja in po naravni poti spremeniti celotni koncept tukajšnjega uveljavljenega glasbenega šolanja. Sam že vrsto let poučujem na različnih delavnicah, učil sem na jazz oddelku konservatorija v Veroni, zato me je tajnik goriške Zveze kulturnih organizacij Boleslav Simoniti obvestil, da v Novi Gorici urejajo vadbene prostore za glasbenike in ustanovili smo šolo.
K poučevanju sem pritegnil mladega nadarjenega kitarista Sama Šalamona, ki sem ga pred leti učil na delavnici, na oddelku za elektroakustiko in jazz mariborske Pedagoške fakultete. Vpis v Zvočne izvire ni pogojen s predhodno izobrazbo ali s starostno mejo.

» Od kod izvira vaše navdušenje za pedagoško delo?

Ko sem pred desetletji v Berlinu z gledališčem Phone Both iz ZDA improviziral na tolkalih in zvočilih, me je društvo, ki se je ukvarjalo z glasbenim poučevanjem hendikepiranih otrok zaprosilo za sodelovanje. Prišel sem s kovčkom, skupini otrok razdelil različna tolkala in zvočila, začeli smo improvizirati. Takrat, ko sem se prvič preizkusil v vlogi učitelja sem spoznal, da je mogoče z otroki in glasbo narediti mnogo lepega. Od Berlina naprej sem poučeval tudi v Španiji, na Nizozemskem, v ZDA, v Atlanti sem otroke in odrasle učil meditativne skupinske improvizacije. V pedagoškem procesu se razkrije resničen glasbenikov talent, kajti eno uro moraš znati z zvončki in igračami otroke ali pa odrasle obdržati zamaknjene v transu, kajti če jih ne, ti uidejo.

» Bi nam lahko podrobneje predstavili vaš princip poučevanja in kodeks obnašanja, ki ga prakticirate v Zvočnih izvirih?

Intenzivni program vključuje tehniko, igranje avtorske glasbe, zahtevne harmonije, improvizacijo in skupinsko delo v zasedbah Kombo, ki me osebno še posebej zanima. Pri ustvarjanju zvoka in glasbe je zelo pomembno medsebojno spoštovanje, spontanost, točnost, pomoč, oder Zvočnih izvirov je oder glasbenih razkazovanj in kreativnosti. Na njem biti »gol in razgaljen« je na začetku za glasbenika zelo težko, pa vendar nujno za njegov razvoj. Na ciklus koncertov vabim domače in tuje glasbenike, največ iz Italije. Nasploh se trudimo za preseganje vsakršnih omejitev, zato smo se odprli za fotografe in slikarje, pripravljamo razstave, na otvoritvah bodo učenci improvizirali na slike. Vrat ne zapiram nobenemu in ničemur, kajti za glasbenika je odlično, da lahko sodeluje z drugimi umetnostmi in umetniki, kajti tako si lahko ves čas bogati svoje življenje.

» Kako so učenci sprejeli takšno šolanje? Kakšno je delo s skupino, kako jih uskladite?

Na začetku je seveda prišlo do situacije pro et contra. Nekateri so prispeli v šolo s področja punka in rocka in pričakovali nekaj drugega. A dobro je, da vsi niso isti in ne ostanejo, kajti tisti, ki vztrajajo, vedo kaj delajo, in to počno z veseljem. Pri delu s skupino je potrebna disciplina, spoštovanje do učitelja in drugih. Vsak učenec ima kot individuum seveda svoje težave, ki jih moram kot pedagog ali vodja pretvoriti v funkcionalnost. Vedno se najde tudi kakšen klovn, ki sproži smeh, kar je za mlade običajno, a ko začnemo z delom, drug drugega vedno umirijo in so zbrani.

» Medtem ko kot glasbenik igrate, zasedbo Kombo vodite. Kakšne so razlike in kaj je pomembno pri samostojnem igranju na tolkala in kaj pri vodenju večje zasedbe?

Solo projekt je moj, sam moram na odru za uro in pol pritegniti Ijudi, kar ni enostavno. V nasprotju s tem se pri igranju v skupini lahko vedno na koga nasloniš in se oddahneš. A tudi delovanje skupine je zahtevno, saj se morajo glasbeniki vanjo popolnoma vključiti in komunicirati, delovati mora vrhunsko. S Kombom, ki ga vodim, se na nastopih ne ponavljamo, temveč menjamo skladbe in obračamo spored, uporabljamo druge ritme, improviziramo, potrebne so nove skladbe, koncepti, informacije. Vsak način zahteva svojo koncentracijo. Potrebno je spoštovanje do dela in opravljanje svojega poslanstva. Učenje je sicer mnogo bolj naporno kot samostojni projekt, saj moraš biti pozoren na veliko različnih oseb, od katerih ima vsaka svoj karakter in svoj pogled na življenje.

» Kakšne izkušnje ste kot glasbenik pridobili iz poučevanja?

Iz pedagoškega dela sem ogromno pridobil. Naučil sem se delati z Ijudmi, spoznal dobre in slabe strani človeka. Za poučevanje je potrebno svojevrstno znanje, moja ura traja šestdeset minut ali več, cilj ni le zaključek šole, temveč zmožnost igranja. Z učenci razpravljamo o življenju, izkušnjah, med nami se spleta prijateljstvo. Ne le po glasbeni, tudi po človeški plati jih hočem utrditi, jim okrepiti samozaupanje. Kot opazovalec Ijudi in obnašanja sem namreč šokiran nad današnjo mladino, ki iz šol prihaja brez samozavesti, znanja in lastnega stališče, vse v glavi je pomešano, vsi so oblečeni enako.

» Živite ob meji, delujete pa na obeh straneh. Kakšne odzive na vaše ustvarjanje doživljate v Sloveniji in Italiji?

Na Goriškem je na žalost kljub rastočemu ekonomskemu stanju kultura na ničtem nivoju, v družbi klasične glasbene šole, pevskih zborov, pihalnih godb in neverjetne komercializacije smo nekakšni tujki.
A vendarle je odziv vsakič boljši. Zaradi tukajšnjih slabih odnosov sem bolj navezan na italijanske glasbenike, med katerimi vlada drugačna kultura. Tudi učence peljem čez mejo, da doživijo tamkajšnji način sprejemanja glasbe. Medtem ko se v Italiji po koncertu usuje plaz vprašanj, je pri nas ponavadi vse tiho. Vsi gredo na pivo, potem pa pridejo sramežljivo nazaj in mencajo, ali mi lahko poveš to in ono. Tu se opazi drugačna kulturna tradicija. Zato sem bolj iniciiran v Sredozemlje, kar se čuti tudi v moji glasbi.
V reviji Down Beatso kritiki takoj za ZDA kot najbolj kreativno državo na področju jazza izbrali prav Italijo.

» V vašem ustvarjanju ob klasičnih tolkalih uporabljate obsežni arzenal tolkal in zvočil-igrač. Od kje ideja zanje, kaj želite povedati z njihovo uporabo?

Imam polne kovčke igrač. Medtem ko za snemanje uporabim točno določene, za večino nastopov v danem trenutku uporabim tisto, kar mi pride pod roko. To počno tudi drugi, na primer moj prijatelj, nizozemski tolkalec Han Bennink. Verjetno je pri meni vzrok za njihovo uporabo prekratko otroštvo in pomanjkanje igrač. Glasbene pripomočke sicer uporabljam od leta 1978. Zasledil sem jih pri ameriškem komponistu Spiku Jonesu, ki je deloval med letoma 1922 in 1925, v oddaji BBC-ja pa sem videl mali orkester, v katerem so tolkalci igrali le na hupe in piščali. Vse to me je motiviralo, z uporabo zvočil-igrač pa želim poudariti, da smo kljub navideznemu frikovstvu in serioznosti vsi Ijudje v sebi še kako otroci. Pri vsakem obisku Barcelone si v tamkajšnjem muzeju vedno rad ogledam razstavo o umetniškem razvoju slikarja Pabla Picassa, kjer se lepo vidi, kako se je genij ob koncu življenja po vsem izkušenem znova vrnil k otroškemu igranju z barvami, in tako je tudi v glasbi. Najbolj plodni ustvarjalci, ki so kdajkoli živeli na tem svetu, so v stiku z našo dušo s svojimi stvaritvami, brez vsake cerkve ali molitve.

» Rojeni ste v Goriških brdih, glasbena iskanja so vas zvabila v svet, našli pa ste tudi pot domov. S čim so povezani vaši glasbeni začetki?

Če zajamem retrospektivo, sem se vrnil in zdaj ustvarjam tam, kjer sem svojo glasbeno pot začel. Tu je živela moja nona, ki je imela v družini z zaposleno mamo, očetom policajem in štirimi otroki, zame, črno ovco, ki je hotela svet obrniti okoli, edina občutek razumevanja. K njej sem se v svojem otroštvu vedno lahko zatekel, med nama je nastal poseben odnos. Podarila mi je vizijo, lahko sem odšel in izsebe nekaj naredil. Moje prve glasbene poti so bile tesno povezane z naravo - in so še sedaj -, kajti nudi neizmerno možnost črpanja idej. Ob poslušanju zvokov iz narave včasih začutim neverjetno, fantastično. Tu, v Brdih, se spomladi tri tedne v maju in juniju v nočeh s fascinantnim petjem oglaša nočni majski slavček. Ko ga slišiš, lahko razumeš flavtista in klarinetista Ericha Dolphyja in druge, ki so odhajali igrat v gozd. Nekateri se temu smejijo, a kdor slavčku pozorno prisluhne, ugotovi, da niti ena njegova fraza ni enaka, vseskozi improvizira. Sam hodim poslušat te čarobne koncerte, na ta način pa tudi navežem stik z nono. V mojih glasbeno uresničenih otroških sanjah je prav ona predstavljala zaščitniški element. Posvetil sem ji Nonine zgodbice.

» Kako ste se kot otrok spoznavali z glasbo, z zvoki?

Že kot otrok sem, ker pač ni bilo denarja, izdeloval bobne iz kartonske škatle pralnega praška, palice pa sem si, dokler mi ni nona na meji, kjer je potekala menjava blaga za blago, priskrbela pravih, urezal iz akacijevega drevesa. Činele sem izdelal iz sita za krompir v kuhinji, kjer sem, kot najstarejši izmed otrok pomagal. Pri poslušanju radia sem igral s kuhinjskimi pokrovkami, kar sem ohranil v današnjem repertoarju. S tem hočem povedati, da instrumentov ni treba vedno kupiti v trgovinah. Ko hodim okoli, vedno povem, da je moj arzenal povezan s prostorom v Goriških brdih v Sloveniji, kjer sem rojen. Kadarkoli me sprašujejo za izvor, vedno poudarim, da se pri meni glasba vrača h koreninam, kjer je nona.

» Vaša glasbena pot še zdaleč ni običajna. Zelo mladi ste praktično brez vsega odšli vsvet in se uspeli uveljaviti. Kaj ste se na takšni poti naučili?

Pred odhodom na šolanje za ključavničarja v Gorico sem si iz prihrankov za malico kupil poceni bobne češke izdelave, začel sem vaditi, dobil nekaj plošč. Prva je bila album tolkalca Maxa Roacha, ki skupaj s Charlijem Parkerjem velja za inovatorja melodije bebopa. Od njega sem prevzel, kar sta prevzela Billy Higgins, Ed Blackvvell in mnogi drugi. Bobni namreč še zdaleč niso le ritmika, so tudi melodija, z njimi lahko poveš melodične zgodbe. Konec šestdesetih je bilo v Italiji mnogo velikih koncertov art in simfoničnega rocka, sam sem obiskoval manjše v Trstu in Vidmu. V tistem času, ko je imela vsaka skupina in zvrst svoj karakter, sem prisluhnil vsemu, v sebi sem izoblikoval identiteto do drugačnosti, v meni so se porodile ideje. Prvo priložnost sem dobil kot bobnar v skupini Upupa. Takrat sem pustil vse za sabo in se pri sedemnajstih odpravil na svojo prvo glasbeno pot ter v življenje v komuni v Vidmu, kjer so delovali številni umetniki. Pri devetnajstih pa sem odšel v Švico in to je bil moj resnični začetek.

» V glasbo ste vstopili kot samouk. Katere so prednosti in slabosti takšne glasbene poti?

Ob besedi samouk se v Sloveniji vsi prestrašijo, kot da tak človek ne bi bil pravilno vzgojen. Pri nas je v vseh umetnostih še vedno popolnoma podcenjen. A biti samouk je fantastično. Sam in s pomočjo drugih sem pridobil znanje in mnogo ustvaril. V Ziirichu sem prišel v stik z jazzom in improvizirano glasbo v pravem pomenu. A da sem se lahko preživel in vglasbi napredoval, sem tudi na črno opravljal vsa mogoča težaška dela. Izkušene glasbenike, med katere sem prispel z bobni »simfoničnega rocka«, sem sprva le poslušal, se od njih učil ter počasi začenja! z njimi igrati. Zato še danes svoje znanje prenašam na nove generacije, kar sem pridobil od prejšnjih, podajam prihodnjim. Seveda je in vedno bo vojna med odprtimi in zaprtimi ustvarjalci, a največji geniji tako v glasbi kot v slikarstvu, od Van Gogha do Stockhausna, prihajajo iz neinstituconalnega področja. Nikoli nisem bil pripravljen zapraviti niti pet minut za toge izobraževalne ustanove. V današnjih marsikdo plača ogromno denarja, da postane robot. Mladi, ki se izobražujejo v Gradcu, se mi prav smilijo. Njihova glasba, »avstrijski swing«, je kot sladoled, ki je bil šest mesecev v zamrzovalniku, brez duše in kreativnosti. Dobesedno tečejo po lestvici in igrajo šolsko, kar pa je ravno v nasprotju s smislom jazza. Ta mora glasbeniku dati osebno vizijo, za ustvarjanje v okolju, kjer je rojen.

» Koliko je v jazzu in improvizirani glasbi za glasbenika pomemben talent, koliko tehnika in izobraževanje?

Jazz so obdobja z različnimi jeziki oziroma tehnikami, ki jih moraš osvojiti. Če si nadarjen, se jih naučiš hitro, če nisi, pa nimaš v glasbi kaj iskati. Talent moraš imeti. Narava vsakega od nas z nečem obdari, mi sami pa moramo ta dar v sebi poiskati. Učencem govorim, da se mora tehnike naučiti vsak sam, medtem ko je glasbenikovo življenje dolga pot brez garancije. A šele v življenju se začne v tebi izražati nekaj, kar ti bo morda omogočilo postati vizionar, kot je govoril moj prijatelj, pokojni Steve Lacy. To je lepa beseda, postati vodič sam sebi. Kot glasbenik imaš le dve možnosti, lahko postaneš kreativen ali pa pogoriš.

» Zato ste svojo glasbo tudi definirali kot multidirekcionalnost, odprtost za vse glasbene sloge, iz katerih je potrebno iztisniti najboljše?

Multidirekcionalnost je zmožnost obvladovanja vseh glasbenih jezikov. Pomembno je, da čim več stilov čim bolj perfektno obvladaš.
Tako lahko en dan igraš bebop, drugi dan free, tretji bosa novo, četrti dan improviziraš v predstavi modernega plesa. Uokvirjenje v ameriški jazz je demagogija. Jazz je le en jezik, največ, kar lahko v njem dosežeš je tvoj zvok, v nasprotnem primeru ostaneš le klon drugega glasbenika. Gre za postopen osebni razvoj, oditi moraš v svet, se pomešati z glasbeniki od vsepovsod, z njimi izmenjavati znanje, iskati sožitje. Sam bi lahko igral karkoli, a držim se pravila, da ne smeš nikoli igrati glasbe, ki ti ni všeč, pa če ti ponujajo ne vem koliko denarja. Verjamem v čistost in poštenost, človek, ki ima talent in je iznajdljiv ter dela, kar ima rad, bo vedno našel pot. Čeprav se v Sloveniji na področju glasbe zbirajo črni oblaki, bom sam vedno preživel.

» Kakšne so največje razlike med časom, ko ste se sami uveljavljali in možnostmi današnjih mladih glasbenikov?

Pomembno se mi zdi že časovno obdobje, v katerem si rojen. Sam sem v kreativno glasbo vstopil v zlatem obdobju jazza, ko se je v Evropi dogajal neverjeten razcvet. Pri štiriindvajsetih sem igral s famoznim newyorškim pianistom Johnom Lewisom, ki je takrat štel petipetdeset let in me je po odru skoraj vodil za roko. Ce si igral dobro in kazal talent, so vsi bdeli nad tabo. Imel sem veliko srečo, mladim pa zelo težko dajem kakršnekoli napotke, saj so današnje vrednote popolnoma drugačne od takratnih. Če imaš dovolj denarja, si lahko v New Yorku posnameš ploščo z najboljšimi glasbeniki, nihče ti ne bo rekel ne. Sam se trudim zbrati skupaj naše Ijudi, da mi ne bi očitali, da igram le s tujci. Pa vendar, kdo so sploh tujci? Tujci zame v glasbi ne obstajajo, to je rasistična beseda, zame v glasbi obstajajo le prijatelji.

» V glasbenem ustvarjanju pripisujete velik pomen prijateljstvu. Kaj naredi iz glasbenikov prijatelje, kako se to odraža v glasbi?

Kot glasba je zame temeljnega pomena prijateljstvo. Glasba naredi prijatelje, ne sovražnike. S prijatelji bomo vsepovsod in vedno zaigrali skupaj in to dobro. Nikoli ne bomo kot nekateri rekli danes je bil »sheet gig«, saj je glasba za nas vrednota. Pred koncertom o nji ne diskutiramo, znanje, spoštovanje in odprta ušesa, ki ustvarjajo poezijo, se pokažejo na odru. A to so glasbeniki posebnega kova, ki glasbo dihajo in živijo. Stevu Lacyju sem v okviru projekta Zlati čoln pred skupnim nastopom predstavil Srečka Kosovela ter mu na njegovo željo priskrbel pesnikovo poezijo. Nad njo je bil tako navdušen, da jo je neprestano prebiral. Ta inovator na sopran saksofonu, glasbenik, ki je posnel preko dvesto albumov in osvojil številna priznanja, se je na koncertu popolnoma razdal, ovitek albuma pa je postavil na svojo spletno stran, kot da bi bil njegov. Ob taki podpori sem bil ganjen. Po drugi strani imam doma težave že pri dogovarjanju, da bi omenjeno glasbo sploh zavrteli na tretjem programu Radia Slovenije.

» Z vzponom "World Music" smo tudi v Sloveniji priča obujanju Ijudske glasbe, številni mladi glasbeniki so komercialno uspešni. Kaj pri črpanju iz domače Ijudske glasbe poudarjate vi?

Naša Ijudska glasba je tako ritmično kot harmonično revna. Ko sem ustvarjal projekt Emotional Playgrounds s pevskim zborom, sem vanj vključil tradicijo, zato sem vse kar obstaja na tem področju od Bele krajine do Rezije raziskal. Zaradi preprostosti je v Ijudski glasbi potrebno poiskati kompromis. Vidim ga v barvicah naše zemlje, ki mi pri improviziranju omogočajo barvne ritmične odtenke. Slovenci imamo kot Skandinavci lepe pokrajinske zvočne podlage, kar lahko slišimo pri saksofonistu Janu Garbareku. Kljub dvotretjinskemu taktu je mogoča pokrajinska glasba, ki daje občutek potovanja. Z vnašanjem popa in rockenrola v Ijudsko glasbo pa dobimo hibridno, absurdno, niti provokativno glasbo zgolj zaradi denarja in konzuma.

» Večkrat ste omenili besedo kreativna glasba. Kako bi jo definirali?

Kaj je kreativna glasba je najbolje povedal Steve Lacy, da glasba ne lovi tebe, ampak ti loviš njo. Ustvarjalec sam čuti, kaj je kreativno in kaj ni. Kot je na nebu milijon zvezd in se vsaka po svoje blešči, tako obstaja nešteto glasbenih oblik. Kreativna glasba je zanimiva ravno zato, ker ponuja neskončno možnosti. Vanjo lahko vključiš vse mogoče detajle, jih obračaš, razrušiš. Projekt niso le note, iz zapisanega je treba ustvariti smiselno glasbeno zgodbo. Ce ti je dana možnost in dar, lahko v vsaki umetnosti ustvariš čudovite stvaritve. V kreativnost sodijo vse umetnosti, glasba je le eden izmed njenih delčkov. Večina Ijudi ima o glasbeniku, ki igra free, napačno predstavo, da le včasih malo povadi, v resnici je potrebna stalna rast in ogromno dela. Sam v vaji, iskanju zvokov in raziskovanju glasbe uživam, kreativnost pa je težje ohraniti, ko si ustvarjalno osamljen, to pa je druga, bluesovska plat zgodbe. Moja barva bobnov bo ostala rdeča in jaz bom starejši, glasba pa bo vseskozi inovativna.

» Vaše projekte posvečate slovenskim kulturnim velikanom, ki jih je narod izdal in so v življenju doživeli tragično usodo. Komu nameravate posvetiti prihodnje?

V projekte vključujem Ijudi iz naše zgodovine, ki so nam mnogo dali, mi pa tega ne znamo ceniti in spoštovati. Poleg Gradnika in Kosovela obstajajo velikani, ki bi jim želel posvetiti celoten ciklus. Ideje imam, a da bi lahko k sodelovanju pritegnil kvalitetne glasbenike, bi potreboval večjo finančno podporo, kot mi jo nameni ekspertna komisija ministrstva za kulturo, za katero sem očitno preveč radikalen in čudaški. Že dalj časa zbiram denar za projekt, ki bo posvečen ambasadorju slovenskega jezika in bo metafora za počasno izginjanje naše besede, identitete ter sreče ob pohodu novih profitantov in novi evropski druščini. Vključil bom provokativen instrumentarij in glasbenike z vsega sveta. Sicer pa na leto delujem v kakih sedmih projektih. V prihodnjem bom izdal solistično ploščo Pav, nov album s triom Cisi-Kaučič-Muresu, z učenci bi rad posnel Nonine zgodbice, s Petrom Brotzmannom in triom String.Si pa bom poskušal udejaniti projekt Tolminski punt...
(Anka Dugorepec, foto: Nada Žgank/Memento)

PRIMORSKE NOVICE 10.8.2004; SOTOČJE KREATIVNOSTI
Festival Sajeta z obiskovaki iz vse Slovenije, vse več je Italijanov in Avstrijcev

Peti fesktival Sajeta, ki v tolminsko Sotočje spretno in z zanosom vnaša nekomercialno glasbeno dogajanje, večinoma zajeto v delavnice in etno-jazzovske koncerte se je zaključil. Po četrtkovem nastopu zvezdniškega dua Alexander Balanescu-Zlatko Kaučič, ki je z zanimivimi domislicami prešerno razmigal zadovoljno občinstvo, je festival tudi ob koncu tedna zdržal vse preizkušnje. Kljub slabemu vremenu.
(Neva Blazetič, foto: Mateja Peroša)

DELOSKOP 12.8.-18.8.2004;
Namesto ambientalne glasbe glasbeni ambient

Če bi Kaučičev nastop poslušali obrnjeni s hrbtom proti odru ter z očmi plazili po rahlo oblačnem nebu, meglicah, ki so se vile okrog Gerričinih kakor da živih kipov, že malo v oblake zakritih bregovih in oddaljenih svetilkah, bi glasbo našega najboljšega jazzerja, ki se navdihuje v naravi, "videli" na nov in neprecenljiv način.
Kaučič in Balanescu sta se v improviziranem nastopu izjemno ujela. Igrala sta zagreto, z vidnim užitkom v raziskovanju in prežemanju dveh različnih stilov in pristopov, ko je na trenutke Kaučič prevzel vlogo nosilca melodije, Balanescu pa je ritmiziral. V zadnjem komadu sta se najbolj ujela in slišati je bilo, kot da to počneta od nekdaj.
(Mario batelić, foto: Nada Žgank/Memento)

DELO 11.8.2004; FESTIVAL SAJETA V TOLMINU
Balanescu s Kaučičem

Konec prejšnjega tedna se je končal 5. kreativni tabor Sajeta, ki je tudi letos gostil veliko zanimivih tujih in domačih glasbenih imen. V šestih dneh festivala so se na tolminskem odru vrstile filmske in glasbene predstave, podkrepljene z različnimi umetniškimi delavnicami, vse pa je potekalo do zgodnjih jutranjih ur. Zagotovo je bil letos najbolj odmeven obfsk romunskega violinista Alexandra Balanescuja v četrtek, 6. avgusta, ki je nastopil skupaj z briškim tolkalskim carodejem Zlatkom Kaučičem.
(Veljko Njegovan)

DELOSKOP 15.4.-21.4.04; Zlatko Kaučič
Jazz koncert. Avtorski večeri v Klubu Cankarjevega doma, Ljubljana. Petek, 9.4.

Naj začnem s koncem: v drugem delu večera se je koncertno in diskografsko izjemno dejaven bobnar, tolkalec in skladatelj predstavil v »klasičnem« jazzovskem triu, skupaj z italijanskima saksofonistom Emanuelejem Cisijem in kontrabasistom Nicolo Muresujem. Intimno ozračje Kluba Cankarjevega doma in poznavalsko občinstvo sta nudili varno zavetje skrajno občutljivi in lirični glasbi. In če je bilo v njej - tudi zaradi dobro izbranega ščepca standardov (med drugim How Deep Is the Ocean in / Want to Be Happy) - mogoče slišati precejšne navezave na jazzovsko zgodovino, je bilo po medsebojnem spogledovanju inštrument(alist)ov, po pristopu k skladbam jasno, da igra trio sodobno in tvorno godbo. Par standardov ter Kaučičeve in Cisijeve skladbe, ki so velikokrat izgledale tako krhke in nezemeljske, da jih bo zdaj zdaj poneslo v eter, je trojica tako ljubeče razpotegnila čez vse navzoče ter uspešno stkala nevidno, a še kako trdno vez med glasbo, izvajalci in občinstvom.
Da je Kaučič glasbenik prav posebnega kova, pa je znova dokazal s svojim presunljivim solističnim bobnarsko-tolkalskim nastopom, s katerim je uvedel večer. Neumorno in neugnano se je posluževal številnih drobnih zvočil, ljudskih glasbil, zvončkov, mehaničnih igrač itd., jim sem ter tja pristavil svoje zaklinjanjem podobno petje ter si ustvaril širok prostor delovanja, ki ga je popolnoma nadziral in obvladoval. V eni sami dolgi skladbi je neštetokrat spremenil ritme in melodije, združeval jazz in ljudske godbe, prisluhnil tišini in podaljševal odmeve ter ustvaril gibljivo večslojno minisimfonijo za komplet bobnov, tolkal, igrač in sebe. Kot redko kateri glasbenik vsakič navdušuje in vedno znova dokazuje, da v njegovem primeru noben bobnarjev zamah ni zaman!
(Mario Batelič)

www.jazzreview.com, CD Review of Samo Salamon Quartet - Ornethology

Zlatko Kaucic is a Slovenian drummer who deserves wider recognition; like Salamon he has assimilated his own experiences with an obvious love of the American tradition; he clearly understands the meaning of sving, and is a sensitive and erudite player.
(John Kelman)

DNEVNIK, Jan. 2004; Nonine zgodbice

Nov, očarljiv in pogosto hudomušen zvočni izziv nenehnega iskalca Zlatka Kaučiča Kdo ne bi občudoval ustvarjalne energije in vztrajnosti petdesedetnega briškega tolkalca in glasbenega pedagoga Zlatka Kaučiča

Njegov najnovejši glasbeni projekt, ki ga je uresničil v Novi Gorici, je v vseh pogledih zahteven že zaradi impozantnega števila sodelujočih. V tem smislu se navezuje na Zlati čoln (2001), poklon Srečku Kosovelu, ki ga je Kaučič s pomočjo podobne klasično-jazzovske zasedbe uresničil v Cankarjevem domu, kasneje pa je izšel na plošči, ki predstavlja enega vrhuncev domače jazzovske ustvarjalnosti. Tokrat Kaučič svojo glasbo posveča bolj osebnim spominom, ki jih pooseblja nona. Najbrž prav socialni in kulturni kontekst pogojujeta uporabo zbora in komornega orkestra, medtem ko jazzovska zasedba, v tem primeru combo Kaučičeve šole za tolkala, poskrbi za večino učinkovitih zvočnih kontrastov. Tako zahteven projekt bi za brezhibno izvedbo seveda moral imeti nekajmesečne skupne vaje, o katerih pa je pri takem številu sodelujočih s tako različnimi pogledi na glasbo mogoče samo sanjati. Muziciranje Komornega orkestra, ki ga je z akcenti na tolkalih nadgrajeval Kaučič, dopolnjeval pa odlični italijanski saksofonist Emanuelle Cisi (odlikoval se je na altsaksofonu), je bilo zato na začetku nekoliko negotovo. Šele vstop comba nenavadne zasedbe (tri kitare tri baskitare, po dva bobnarja in tolkalca ter klaviaturist) je stvari postavil na pravo mesto in dokazal, da šola ne le uspešno deluje, ampak jo trenutno obiskuje nekaj zelo obetavnih mladih glasbenikov. Dodatno kvalitetno razsežnost je v combo vnesel odlični kitarski virtuoz Samo Šalamon (trenutno žanje navdušenje kritikov po vsem svetu z letos izdano ploščo Ornethology), ki je na koncertu glasbo obogatil z značilnim zvokom. Prihod comba nas je res popeljal na razburljivo zvočno popotovanje po zgodovini in spominih avtorja na mladost in njegovo takratno življenjsko okolje. To so odlično ponazarjali nenadni vstopi in izstopi natančno artikuliranih ljudskih in narodnozabavnih viž, ki so se nato utapljale v organiziranem zvočnem kaosu in so ga mladi glasbeniki očitno ustvarjali z velikim zadovoljstvom in preciznostjo. Več kot dve uri trajajoče Nonine zgodbice so torej nov očarljiv in pogosto hudomušen zvočni izziv nenehnega iskalca Zlatka Kaučiča in samo upamo lahko, da ga bo mogoče še kdaj kje ponoviti.
(Jure Potokar)

JAZZ IT, Agosto 2001; CREMONA: PROGETTO JAZZ

Zlatko Kaučič e un percussionista e compositore sloveno giramondo e dalle molte patrie musicali: ha vissuto in Italia, Svizzera, Spagna, Portogallo, Olanda e naturalmente Slovenia. Questa sua vita errante si riflette anche nei suoi diversi progetti, che spaziano dall’avanguardia (ha collaborato con Lacy, Bley, Mengelberg) al jazz della corrente principale  (Freeman, Cables, Patitucci), fino alle collaborazioni dai forti sapori mediterranei con musicisti spagnoli e portoghesi (sututti Tete Montoliu). Al Teatro Bellini di Casalbuttano introduce il trio Izoved (= racconto), che vede la presenza di due talentuosi musicisti itlaiani, il sassofonista e clarinettista Achille Succi ed il contrabbassista Titio Mangialajo Rantzer. Una musica spesso connotata da toni cupi, densi, favoriti dall’uso frequente dell’archetto sul contrabbasso e dalle bacchette felpate sulle pelli della batteria utilizzata prevalentemente sotto l’aspetto timbrico e coloristico, con l’aggiunta di un ampio uso di conchiglie, campanelli vari, fischietti, richiami per uccelli, carillon… Due dediche particolari: a Billy Higgins, grande batterista recentemente scomparso, improvvisazione dai richiami ornettiani; l’altra ai bambini di strada brasiliani, che riflette, nel suono e nell’andamento, la tragicita della loro condizione. Piu sperimentale il brano che, partendo da un’antica nenia portoghese, si sviluppa senza punti di riferimento o di raccordo, utilizzando in abbondanza silenzi e microsonorita minimaliste. Alla fine una danza slovena libera l’energia del gruppo e permette di apprezzare a pieno l’abilita di Succi al clarinetto basso, del quale esplora, con ricca inventiva, tutta la gamma dei registri. Quella di Kaučič e quindi una proposta originale e coraggiosa, una musica che non fa battere i  piedi e muovere il corpo, ma che richiede una continua attenzione alle sue mille sfumature ed ai suoi connotati talvolta cameristici.
(Emilio Palanti)

MUSICA JAZZ; CREMONA: PROGETTO JAZZ

Concerto di Javier Girotto al sassofono e Daniele Di Bonaventura al bandoneon (9 maggio alla centrale della birra) e da quello percussionista soveno Zlatko Kaucic con Achille Succi ai sassofoni e Tito Magialajo al basso (18 maggio, casalbuttano).
(Aldo Gianolio)

BRABANTS DAGBLAD Maandag 30 spet 1985; Jesse James 'n boeiend schuwspel

Zeker was Zlatko Kausic een meester met zijn percussie-instrumenten en wist hij spanning te brengen. Zeker waren de typetjes kolderiek. Het bleef echter toch Amerikaans, wat oppervlakkig aandoend volksamusement.

WORLD FEST ATLANTA U.S.A. 1989; Internal Jazz Qiuntet Europe

The best jazz musicans in the world together for the first time. Zlatko Kaucic (Yugoslavia) percussion, composer and pianist Antonio Pinho Vargas (Portugal), on sax and flute Peter Guidi (Scotland), on trumpet Paolo Fresu (Italy) and on bass Frans Jan Van der Hoeven (Holland).
Oct 14-7pm & 9.30pm
Oct 15-7.30pm & 9pm
Solo-Peter Guidi-Oct 15-8.30pm
Solo-Zlatko Kaucici-Oct 15-8pm
Duet-Antonio Pinho Vargas & Peter Guidi-Oct 15-7pm

BERLINER MORGENPOST

Entzückend auch die Gechicklichkeit, mit der Zlatko Kaucic, ein Teufelsmeister an der "Percussion", das immer vorsätzlich hahnebüchene Mord-und Raubgeschehen mit einem Parodistischen Ton-und Geräusch-Teppich unterlegt. Er durfte am Schluß der so fidel parodierten Schauerballade an seinen diversen Instrumenten ein Feuerwerk der Töne abziehen. Furalle viel Beifall.

EL PAIS 1989; Ventinos europeos

También está Stefan Lievestro, un muy joven contrabajista que sabe hacer volar sus dedos para no perder el muy anfetaminico pulso del bop,y Slatko Caucic, un baterista consistente, pero poco dado a la delicadeza de los acentos y los matices, provocador de climax desde el único motor de la explosión.

DAG BLAT 1985; Onbekend maakt onbemind

De figuren van Zlatko Kaučič vertonen de perfekte combinatie van ogenschijnlijke eenvoud en fascinerende complexiteit. Hi houdt de spanning in de muziek weet Stocker emotioneel op te zwepen en in de hand te houdeh.
(Jan Rensen)

L'ARENA 13 maggio 1995; Notevole la prestazione di Kaucic e Venir

La coppia Kaucic Venier ha fornito una prestazione davvero notevole. Il primo, uno sloveno abituato a lavorare con gente come Paul Bley, a comporre musica per compagnie teatrali e di danza insomma un personaggio pieno di stimoli culturali (s'interessa anche di poesia e musica etnica della zona di confine tra Italia e Slovenia), ha costituito il collante continuo e fondamentale della «sessione». Un «drumming», il suo, serrato e ipnotico, ma non privo di fantasia, un tessuto ritmico leggero ma palpitante, un sottosuolo martellante ma non invadente. Se come già detto, il jazz-blues del trio odora un po' di «uacid», è più che altro «merito» di Zlatko.
(Beppe Montresor)