www.jazzitalia.net 14/10/2013; Zlatko Kaucic Kombo & Orkester Rara Roza
Questo nuovo lavoro del percussionista sloveno Zlatko Kaucic e un sentito tributo allo scrittore e giornalista Tomaz Simon che viene manifestato in una continua esplorazione di suoni eclettici e ricchi di continue sorprese. Fiati, archi, chitarre, piano e percussioni partecipano a questa armoniosa unione di suoni e atmosfere all'insegna di una musica imprevedibile e in grado di scuotere e sconvolgere l'ascoltatore. Ospiti di eccezione il nostro Bruno Cesselli e il trombettista Herb Robertson.L'Orkester Rara Roza conferisce momenti di magia in "Zvocni Pasnik n.4" facendo viaggiare l'ascoltatore in mete sconosciute, mentre "Zvocni Pasnik n.5" sfoggia una teatralita notevole grazie al connubio tra i fiati e i violini e a sorperndenti accelerazioni ritmiche. Stupisce anche "Zarjia" morbida all'inizio ma che prende successivamente un incedere vagamente rock, mentre la lunga suite finale "Rara Roza" spicca per le alternanze tra chitarra elettrica ed archi oltre che per le sperimentazioni tra rock, classica e jazz.
In Zvocna Polja Za T.S. Zlatko Kaucic e il suo ensemble riescono a rendere un piu che degno omaggio all'arte di Tomaz Simon il tutto in una fluente successione di note in una specie di "dialogo" tra vari strumenti. Tutti i musicisti suonano senza una struttura predefinita, creando li per li nuove strutture oltre che sperimentare le formule piu disparate.
E', sicuramente, un disco di non facile assimilazione, in quanto la varieta di stili proposti potrebbe disorientare chi non e avvezzo ad un certo tipo di jazz, ma la sostanza e la passione dei musicisti ci sono e tutto questo rende Zvocna Polja Za T.S. un'opera compiuta che raccoglie differenti sonorita senza risultare per questo discontinuo.
(Francesco Favano)
WWW.RAVNODODANA.COM 07.12.2012; Zlatko Kaučič Kombo & Orkester Rara Roža ‘Zvočna polja za T.S.’ – hommage bez predumišljaja
Slovenski jazz bubnjar Zlatko Kaučič u ovoj je godini izbacio čak tri kompaktna diska, solo za udaraljke pri Leo Records, suradnju sa Saadet Turkoz i Giovannijem Meyerom za Auand, ali pravi je tour-de-force zasijao još u ožujku s ansamblom Kombo u kojem se potpisuje kao dirigent, skladatelj i aranžer.Riječ je o nesvakidašnjoj gesti, projektu posvećenom glazbenom uredniku koji je poginuo u prometnoj nesreći prilikom vožnje biciklom na posao; i koji je, preko valova nacionalnog radija, uglavnom podržavao nove glasove, a preferirao elektronsku glazbu. Sindrom neočekivanog hommagea u ‘umreženoj’, čak rodijačkoj, sociologiji glazbe uglavnom je izuzetak, a stari pričaju da se dogodio i prije desetak godina po smrti kontrabasista Petera Kowalda. Tad je Benat Achiary, izuzetni pjevač s francuskih Pirineja, na festivalu Music Unlimited XVI uživo izveo tribute na kojem izvodi razne lirske pjesme potirući granice između svjetovne i avangardne glazbe. Snimka je, kao CD „The Seven Circles“ kasnije objavljena pri izdavaču FMP, čiji je Kowald bio suosnivač.
U skladateljskom rukopisu kojim barata Kaučič granice su također porušene, i to između referentnih polja europskog i balkanskog jazza, te između Treće struje, freeja i fussiona. Naposljetku, tu su dva komorna sastava, oktet Kombo koji tvori po jedan kontrabasist, klavijaturist i udaraljkaš, dva bubnjara i tri električna gitarista. U osnovi supertežak zvuk, nije lišen nijedne delikatnosti dinamičke artikulacije, zahvaljujući suradnji s komornim Orkestrom Rara Roža (prva violina Đorđe Đerak), uz goste Herba Robertsona, na trubi, i Brunu Cessellija, na klaviru.
Sat vremena muzike obuhvaća suitu „Zvočni pašnik“ od sedam stavaka, snimljenu 27. i 28. lipnja 2011. u Studija 14 RTV-a Slovenija, uz skladbe „Zorja“ i „Rara Roža“ zabilježene uživo 29-og na 52. Jazz Festivalu Ljubljana. Ovu veliku glazbenu svečanost, odlikuje rukopis programske glazbe iz suite koja nedvojbeno pripada tekovini njemačkih, nizozemskih, francuskih i talijanskih ansambala koji nastaju 1970-ih kao odjeci američke loft-scene. Da, nabrojimo, prepoznaje se i Vienna Art Orchestra, ali pogotovo Italian Instabile Orchestra i Instant Composers Pool, ta osim što je živio u Italiji i Nizozemskoj, Kaučič je surađivao s njihovim osnivačima. I preuzeo njihove lirizme, spretno ih izmjestio u tkivo svoje glazbe, uz pomoć potpuno predanih glazbenika svih generacija koje je imao na raspolaganju. Formidable!
Ocjena: 10/10
(Vid Jeraj)
MUSICA JAZZ febbraio, 2013; TÜRKÖZ-MAIER-KAUCIC «Zarja-Tay»
Rudi RRJ 1010, distr. GoodfellasKanat/Somebody/Mashallah/Snake / Voice / Zarja-Tay /Ata/ Phantasie / Apa/Zero/Köpes.
SaadetTürköz (voc.), Giovanni Maier (cb.), Zlatko Kaucic (perc.). Crngrob (Slovenia), 24-6-09.
Il lavoro dell'inedito trio porta il segno della sintesi e della rarefazione, avvolte da immagini sonore provenienti dalle piu disparate tradizioni musicali. Da un brano all'altro si susseguono echi turchi e centroasiatici, sloveni e mediterranei. Il trasformismo vocale di Türköz si districa agilmente in un'ampia conge¬rie di suoni e stili, dall'innodia fino al rumorismo, seguito costantemente dal tocco minimale e raffinato di Kaucic e dall'ampia tavolozza timbrica del con¬trabbasso di Maier: una musica che non si preoccupa di apparire rifinita e leviga¬ta ma che, proprio per questo, assume il fascino delle gemme grezze. In Somebody il virtuosismo della can¬tante lascia trasparire il ricordo della mi¬gliore Cathy Berberian nella Sequenza III di Berio, mentre Mashallah crea un gorgo sillabico basato soltanto sull'uso fonico del titolo. Il risultato e un mondo musicale in equilibrio fra la tradizione sperimentale accademica del secondo dopoguerra, la vocalita mediterranea e orientale e il relazionarsi del jazz. Peccato per l'assenza delle traduzioni dei testi nel libretto: ne soffre la com¬prensione di questo insolito e ricercato esperimento.
(Evangelista)
ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM May 4, 2012; Things We Like: Aprile 2012
Il disco piu avvincente che ho ascoltato di recente e quello, appena uscito, del percussionista sloveno Zlatko Kaucic Zvocna Polja Za T.S. - Sound Fields for T. S., una visionaria suite in nove movimenti, che lega, con sorprendente efficacia, jazz e rock con quadri sinfonici di taglio contemporaneo. La musica di Kaucic e eseguita dal suo Kombo (con Herb Robertson e Bruno Cesselli in qualita di ospiti) e dall'orchestra sinfonica Rara Roža.(Angelo Leonardi)
WWW.NYCJAZZRECORDS.COM 16 February 2013; Zvočna Polja za T.S. (Sound Fields for T.S.) Zlatko Kaučič Kombo/Orkester Rara Roza
On Zvočna Polja za T.S. (a suite of “sound fields” dedicated to late journalist Tomaž Simon), veteran drummer Zlatko Kaučič conducts his youngblood Kombo of three electric guitars and a three-drumkit rhythm section, featuring trumpeter Herb Robertson, pianist Bruno Cesselli, plus a 15-piece string section. The pieces range in mood from bouncy rock riffs (think Blue Oyster Cult) to irenic tone-poetry, most tracks consisting of frequent short solos connected by equally short composed sections, the strings generally regulated to a subordinate role of providing harmonic ‘pads’ and chorale textures. Robertson and Cesselli inject their colorful personalities, but overall this is a team effort, a chameleonic collage of sweeping orchestral textures, rigorous yet highly accessible(Tom Greenland)
VOICES.YAHOO.COM Feb 6, 2013; Zvočna Polja Za T.S. From Zlatko Kaučič
The new album from Slovenia percussionist/drummer Zlatko Kaučič entitled Zvočna polja za T.S. is translated to mean sound fields for T.S. with T.S. being writer Tomaž Simon. The recording is an exploration into the world of eclectic sounds, fashioning the succession of notes to converge and interface with one another and form a meaningful dialogue in which the instruments communicate by initiating and responding to each other.Horns, orchestral strings, guitar, piano, and percussion instruments participate in a consortium of ideas some harmoniously streamed and others moving at irregular rhythms and entering the forum at obtuse angles. The musicians play without structure, instead they create their own sonic structure. Featuring a number of Kaučič 's students along with Herb Robertson on trumpet and Bruno Cesselli on piano, the music is driven by the intellect and moves with a stream of consciousness rhapsody.
"Zvočni Pasnik 2", translated is "Sound Pasture 2", has spurts of energy interspersed with slow moving activity. The vacillating intervals speak in a language of its own kind motored by an organic weaving that knows not where it is going but goes where it senses liberation. The statuesque flowering of strings in "Zvočni Pasnik 3" drift away as the contemplative wisps of the guitar surface widening the texture and breadth of the track.
The taut bowing of the high registered strings in "Zvočni Pasnik 4" move parallel to the low registered strings and horns assembling into a procession of orchestrated sound patterns. The instruments become a jumbled mass further along the progressions with the piano keys and brightly toned strings emerging to form a floating melody of sonic bliss.
In this soundtrack of fluctuating dynamics, nothing stays the same for long. Sounds materialize from every corner at any given time as the splinters of bliss and periods of explosive eruptions are threaded together. The orchestral ringlets opening "Zvočni Pasnik 6" are interceded by the entangling lines of the piano keys and the blazing incisions of the guitar. The communication between the instruments is in a constant state of flux as the percussion instruments take center stage and form an exotic dance then suddenly wanes as the keys and acoustic bass take part in the assembly. On and on the instruments go producing intense raptures buffered by gentle lulls.
The soft strokes of the guitar chords, horns and keys in "Zvočni Pasnik 7" are sonically gorgeous while displaying a freestyle that keeps in accordance with the principles of improvised music. The somber ambience has a beauty that's universally recognized. The brushed beats traveling along "Zarja", translated to mean "Dawn", with a bass beat in the lower register and flashes of guitar chords tearing through the melodic fabric.
Kaučič and his assembly craft inventive works of sonic art. Their melodic expressions are motivated by impulses not evident in the conscious mind but drawn by a subliminal pull. The album is dedicated to a writer whom Kaučič revered and admired giving the wordsmith Tomaž Simon a regal tribute in a fanfare of sounds.
Musicians:
Percussions/vodja - Zlatko Kaučič; bobni - Marko Lasič and Vid Drašler; djembe/tolkala - Gal Furlan; kitara - Vitja Baržalorsky, Jan Jarni and Peter Šavli; sint - Andrej Frančeškin; bas - Jošt Drašler; trumpet - Herb Robertson; piano - Bruno Cesselli; Orkester RARA ROŽA: violins - Dorđe Berak, Marija Šimec, Peter Jud, Eva Dukarič, Barbara Danko, Tina Sekula, Tonka Pogačnik, Nejc Avbelj, and Lucija Krišelj; viola - Natalija Šimunovic Cilenšek, Špela Pirnat, and Eva Koprivšek; cello - Katja Buguš Bobek, Barbara Jager, and Lucija Grošelj
Tracklisting:
Zvočni Pasnik 1, Zvočni Pasnik 2, Zvočni Pasnik 3, Zvočni Pasnik 4, Zvočni Pasnik 5, Zvočni Pasnik 6, Zvočni Pasnik 7, Zarja, Rara Roža
(Susan Frances)
WWW.SIGIC.SI 31. julij 2012; Fuzija plastenja
Bobnar, tolkalec, skladatelj in vodja malih zasedb in ansamblov Zlatko Kaučič je lanskoletni lavreat nagrade Prešernovega sklada, uveljavljeni glasbenik in improvizator v Italiji, Španiji, Nemčiji, na Portugalskem in Nizozemskem ter seveda v rodni Sloveniji, ki se ob vsem drugem lahko pohvali s sodelovanji s pomembnimi jazzovskimi ustvarjalci, kot so Tete Montoliu, Peter Brötzmann, Kenny Wheeler, Steve Lacy, John Lewis in Louis Moholo Moholo, ter ustvarjalkami, kot je Irene Schweizer. Pri njegovih projektih je posebej zanimivo to, da so stavki in verzi tisti, ki ga navdihujejo ter zazvenijo v njegovem mentalnem dronu. To vedo vsi, ki so kdaj slišali njegove tribute – albume, to je posvetila pesniškim velikanom. Predvsem so to zgoščenke Vibrato tišine (Hommage Srečku Kosovelu) ter Zlati čoln in Zlati čoln 2 (Dedicated to Steve Lacy).Celo na samem koncu nove plošče Kaučičeve skupine Kombo, Zvočna polja za T. S., bodo poslušalci slišali posemplani glas, le da v tem primeru ne gre za pesnika, temveč za novinarja in urednika Radia 202 Tomaža Simona, ki je umrl v avtomobilski nesreči in ki mu je Kaučič posvetil to ploščo. Poleg Komba kot gostje na plošči nastopajo še italijanski pianist Bruno Cesselli in ameriški trobentač Herb Robertson ter komorni orkester Rara Roža. Kot iztočnico raziskave za samosvojo zvočnost ansambel Kombo uporablja svoj za tako številno zasedbo neobičajen inštrumentarij; Kombo namreč sestavljajo trije električni kitaristi, dva bobnarja in tolkalec ter kontrabasist in klaviaturist. Kaučič ne igra, je vodja, dirigent in usmerjevalec muzičistov. Plošča je bila posneta 27. in 28. junija 2011 v studiu 14 Radia Slovenija in v živo 29. junija 2011 na 52. Jazz festivalu Ljubljana.
Zgodovina ansambla sega v obdobje izpred desetih leti, ko je Kaučič izmed tečajnikov iz svoje glasbene šole izbral tentet mladostniških glasbenikov. Prvi album, Skriti kotički svetlobe, je izšel leta 2005, Biči pa leta 2008. Na Skritih kotičkih ... najdemo v zasedbi enajstih glasbenikov kar šest bobnarjev. Na Bičih je gost argentinsko-italijanski pihalec Javier Girotto (ta je s Kaučičem sodeloval pri projektu Cerkno Trijo), ki je Kombotu ob tej priložnosti podaril dve kompoziciji. Razen jazz rocka se je skupina na teh albumih spogledovala tudi z avantgardo pa s calypsom, katerega ritmičnost je zelo hvaležna za umeščanje v vse doslej omenjane kontekste.
Kolažna godba uvodne skladbe Zvočni Pašnik #1, pri kateri sledimo avtorski domišljiji in bogastvu oniričnega momenta, ki odpira prvo polovico albuma (vse do Zvočnega Pašnika #5), nam prikliče v zavest pozni romantizem Richarda Straussa. Tolkalsko drobovje respondira do prve linije godalnega in strunarskega drona ter odpira vrata raziskovalni barvi trobente, podložene s kitarami. Kakšnega posebnega pulza ni, celotni ansambel vztraja v zadržanosti, poganja se počasi, kot prepih. Oba solista, tako Robertson kot Cesselli, sta popolnoma poglobljena v zvočno sliko. Tu ne gre za razvijanje, ampak bolj za raziskovanje, ki je plod skrivnega dogovora z naslovom albuma, ta pa v sebi povzema perspektivo refleksije posameznika. Na ta način nastaja dimenzija funkcionalne pokrajine, ki v realistični literaturi rabi psihološki karakterizaciji. Temu pritrjujejo kratki solistični izleti, ki se razvijajo skozi celotno godbo tja do Zvočnega Pašnika #4, kjer počasne ambientalne teksture predajo pobudo ritmični propulzivnosti Robertsona in ritemske sekcije. Zasledimo tudi pasaže bobnarske in kitarske igre, ki so slišati kot odmev free funka Ornettove skupine Prime Time, z veliko kolektivnega improviziranja.
Po podaljšanem uvodu prvih štirih komadov je vse pripravljeno za spremembo kolorita, ki ga poudari emancipacija klavirja skozi dvominutno vinjeto na ZP #5. Ta se na albumu pojavi še enkrat, in sicer v kodi velikega finala, dvajsetminutni skladbi Rara Roža. Skladatelj godalce uporabi na docela nenavaden način, v dvotaktnih izmenjavah med ansamblom in orkestrom. Vendar smo pri Kaučiču že vajeni, da z vzpostavitvijo nenavadnega timbralnega ozadja (ne pozabimo dveh njegovih zelo nenavadnih sodelovanj z Brötzmannom) daje v svojem skladateljskem delu poudarek na izkoriščanju vseh potencialov, ki v določenih diskografijah niso rutinski.
Raje kot da bi bil zagledan proti Third Streamu, je klimaks 20-minutne celine Rara Roža zagledan proti nekakšni retro prihodnosti, ki ji skozi novi zvok glasbeniki dajejo kolektivno identiteto; četudi nekako bolj diši po ECM-ovski sintezi jazza z rockom in funkom iz osemdesetih let, ki bi bila bližja tudi samim inštrumentalistom. Pa vendarle, skupine s tremi električnimi kitarami jazzovska scena ne pozna, razen mogoče Electric Bebop Band Paula Motiana, a ta seveda nima toliko bobnarjev in tolkalcev. Album navsezadnje lahko uvrstimo v kontekst raziskovanja zapuščine sedemdesetih iz kota glasbe, ki še zmeraj zveni novo in presenetljivo. Sodelovanje s komornim simfoničnim orkestrom daje projektu evropski pečat, na album pa lahko gledamo tudi kot na razkritje Kaučičeve senzibilnosti do zvokov, ki so sooblikovali njegovo adolescenco.
(Vid Jeraj)
WWW.JAZZTIMES.COM 05/30/12; Zlatko Kaučič, Sound Fields for T.S.
Slovenian percussionist Zlatko Kaučič dedicates his new recording “Sound Fields for T.S.” (“Zvočna polja za T.S.”) to music writer Tomaz Simon who was also the motivation for several of the improvisations. Featuring a number of Kaučič’s students in addition to special guests Herb Robertson on trumpet and Bruno Cesselli on piano, “Sound Fields for T.S.” has a world music fare integrating classical and jazz-inspired elements to make for a dynamic repertoire.Arranged by Kaučič and Cesselli, the compositions cultivate spontaneous fluctuations as percussion tools such as the vodja, djembe, bobni, and tolkala support the slinking strokes of violins, violas and cellos ruffled in the melodic tones of the guitars and the deep swells of double bassist Jošt Drašler. Cesselli’s piano and Andrej Frančeškin’s keyboards stimulate melodic themes along the tracks such as the crazed flailing of the keys in “Sound Pasture #3” embellished by crashing cymbals and squeak-toy sounding percussions. The blazing flares of Robertson’s trumpet rise and fall in intervals along “Sound Pasture #5” cushioned by taut strings and clicking percussions. Beads of dissonant chords in the guitars broaden the texture of the track as the improvisations create a churning chain reaction.
The angular trajectory of the guitar chords in “Sound Pasture #4” are wrapped in symphonic strings as the palliating drum sticks in the undertow produce a staccato sharpness. The dreamy guitar riffs of “Dawn” are twined in the melodic ripples of the strings, and ventures into exotic terrain with Asian-tinged accents bending and shimmying to sculpt malleable movements, which ignite into unexpected twists and occurrences along “Sound Pasture #6” buoyed by the undulating waves of the strings and the melodically rung keys.
A gifted composer, arranger and percussionist Zlatko Kaučič continues to demonstrate his ability to adapt to changing conditions and to make compositions that mirror life’s struggles and triumphs. The dynamic repertoire of “Sound Fields for T.S.” exhibits the diverse voicing fostered under Kaučič’s leadership. Facets of autonomy and harmony can be recognized in the assembly’s soundscapes as they alternate naturally between individuals paving their own trails and working in unison.
Tracklisting:
Sound Pasture #1, Sound Pasture #2, Sound Pasture #3, Sound Pasture #4, Sound Pasture #5, Sound Pasture #6, Sound #7, Dawn, Rare Flower
Musicians:
Zlatko Kaučič – vodja, Marko Lasič – bobni, Vid Drašler – bobni, Gal Furlan – djembe and tolkala, Vitja Baržalorsky – guitar, Jan Jarni – guitar, Peter Šavli – guitar, Andrej Frančeškin – keyboards, Jošt Drašler - double bass; Orkester RARA ROŽA: Dorđe Berak, Marija Šimec, Peter Jud, Eva Dukarič, Barbara Danko, Tina Sekula, Tonka Pogačnik, Nejc Avbelj, Lucija Krišelj – violin, Natalija Šimunovic Cilenšek, Špela Pirnat, Eva Koprivšek – viola, Katja Buguš Bobek, Barbara Jager, Lucija Grošelj – cello; Special Guests: Herb Robertson – trumpet, Bruno Cesselli – piano
(Susan Frances)
WWW.VECER.SI 25.5.2012; Zlatko Kaučič: Zvočna polja za T. S.
Navdušujočo na najnovejši zgoščenki izdano stvaritev dolgoletnega, mednarodno cenjenega domačega, načelno jazzovskega skladatelja in tolkalca Zlatka Kaučiča, lanskega nagrajenca Prešernovega sklada (nagrajenega ob 30-letnici njegovega ustvarjanja za trojno zgoščenko Koncerti ob 30. obletnici in zgoščenko Biči ter cikel jubilejnih koncertov), je bilo svetovno premierno možno doživeti koncertno že ob odprtju lanskega 52. ljubljanskega jazz festivala.Kaučič jo je izvedel tedaj in zdaj na zgoščenki s svojo mlado, a dobro znano zasedbo Kombo in godalnim orkestrom Rara roža ter posebnima gostoma, italijanskim pianistom Brunom Cessellijem (tudi glasbenim soaranžerjem) in ameriškim trobentačem Herbom Robertsonom, posvečeno prezgodaj umrlemu glasbenemu novinarju radijskega Vala 202, Tomažu Simonu (T. S.), ker je v oddaji Na piedestalu imel posluh za vse glasbene zvrsti, tudi neznane in prezrte.
Posluh zanje ima v stvaritvi tudi Kaučič. Ob svetovni premieri ji je prisluhnilo sicer žal premalo številno občinstvo, katerega izostali del je zamudil že rečeno navdušujoče doživetje, ki pa ga lahko podoživi ob poslušanju navdušujoče zgoščenke.
A vsaj v primeru že predhodnega koncertnega doživetja je kar nekoliko pogrešati njegovo vizualno komponento, recimo, ko se je Kaučič izkazal tudi kot očitno nekonvencionalni dirigent.
Ampak zato pa je možno bolj zbrano prisluhniti izjemni, izrazito inventivni, slogovno nadvse raznovrstni muzikalni mojstrovini od sodobne orkestrske glasbe preko tako rekoč komorne in tudi lirične vse bolj proti jazzu, bodisi avantgardnemu ali spevnejšemu, do ne nazadnje že tudi skoraj rockovskih prijemov. Vse skupaj pa je celovito popolno.
Ocena: *****
(Uroš Smasek)
WWW.PRIMORSKE.SI 3. maj 2012; Zvočna freska prijaznih asociacij
Zlatko Kaučič je podpisan kot avtor in aranžer (slednje skupaj z Brunom Cassellijem) še ene domače jazzovske plošče, ki je nedavno izšla ob sodelovanju mnogih, kot izdajatelj pa je navedena ZKP RTV Slovenija. Zvočna polja za T. S. so široko zasnovan memoar.Realizirali so ga Kaučičev orkester Kombo, Orkester Rara Roža in dva eminentna gosta, trobentač Herb Robertson in pianist Bruno Casselli.
Plošča je namreč tematska in v celoti posvečena spominu prezgodaj umrlega novinarja, kritika in publicista Tomaža Simona (1967 -2009). Vsebinsko je zasnovana nekako pripovedno, vsaj tako se da sklepati ob poslušanju, čeprav so detajli zaviti v zvok in jim ni mogoče nadeti pomenskih premis. No, zelo nazorno govori glasba sama zase. Izmenično se pojavljata dve osnovni glasbeni misli: na eni strani z dominantno energijo nabit free jazz, ki nima pomiritve na nobenem svetu, razen v lastnem narcizmu, na drugi strani pa lirična mehkoba, zvočni pogled, ki seže v neskončnost. Kontrastiranje je izpeljano zelo programsko in krasno “dozirano” - ko je freeja že polno uho, se zgodba prevesi v milino, ki pa spet ne traja večno. Vmes se na polju pojavljajo nekakšni meditativni toni, a zvok, ki tu kraljuje, jih kmalu “umiri” in vrne v resen svet. Izza obronkov včasih pokuka Miles Davisov kodek(s), Bitches Brew, takoj za tem se čez prešerno pokrajino zgrne melanholija dobrih starih ECM-ovcev, ki so gojili subtilne in pretanjene zvoke.
A vse mine, tudi dialog med dobrim in zlim - na pravo mero ga vsake toliko presekata distorzija in kaos, krik in patos. Toda celostno gledano muzika teče gladko, menjavi slogov navkljub, vrhunsko komponirano in imenitno (po)ustvarjeno. Zlatku Kaučiču idej ne more zmanjkati, to vemo že dolgo, ker zna “počrpati” iz starega, že znanega, obenem pa to isto izvirno nadgraditi in “prenoviti”. Kaj pa je jazz, če ne ravno zgodba, ki raste iz ene same točke v širno in v neskončno zvočno polje kreativnosti in se nikoli zares ne konča. Skrivnost jazza je namreč prav njegova večna mladost. In nesmrtnost. Kar je sedaj posredno doletelo tudi T. S.-ja.
V naslovih najdemo sedem Zvočnih pašnikov, ki so, kot že rečeno, vsakršne narave, pašniki za raznovrstna bitja, tudi navadne smrtnike, zgodba pa se sklene z Zarjo in Raro Rožo, ki je najdaljša (dobrih 20 minut).
Kombo, Kaučičevo jazzovsko dete, oblikuje osrednje parcele ruralnega sveta. Poudarjena ritmična sekcija s tolkalci (Marko Lasič, Vid Drašler, Gal Furlan) nudi nadvse zanesljivo podlago, ground (tokrat res kot zemlja), kar trem električnim kitaristom (Vitja Baržalorsky, Jan Jarni, Peter Šavli), sintisajzer je kot ralo gibko zazvenel v rokah Andreja Frančeškina, Jošt Drašler pa je polja oral s kontrabasom. Poseben šarm in širino plošči pridoda godalni orkester Rara Roža, ki ga vodi Đorđe Berak. Oba jazzovska gosta sta seveda polja prezračila in razširila z obiljem svobode in improviziranja. Zvočno migetanje je Zlatko Kaučič posvetil svojemu umrlemu prijatelju, ki je tako dobil najlepši možni spomenik - zvočno fresko prijaznih asociacij.
(Jože Štucin)
WWW.MLADINA.SI 6.4.2012; Kaučičeva tolkalska čarovnija
Če bi morali izbirati med najizvirnejšimi bobnarji in tolkalci današnjega časa , bi storili veliko napako, če bi mednje pozabili uvrstiti domačega jazzovskega bobnarja Zlatka Kaučiča, glasbenika, ki se že več desetletij sprehaja po svetovnih in domačih odrih ter sodeluje tako z znanimi kakor tudi z manj znanimi glasbeniki iz različnih glasbenih žanrov.Kaučič je zagotovo fenomen na slovenski glasbeni sceni (če že moramo uporabiti ta izraz), saj je eden tistih glasbenikov, ki brez velikega pompa ustvarjajo vrhunsko glasbo, s svojo odprtostjo, širino in pronicljivostjo pa se brez odvečnih izgovorjenih besed dotikajo tudi aktualne družbenopolitične problematike.
Tako je svojo lansko solistično stvaritev Emigrants, izdano pri eminentni britanski založbi Leo Records, posvetil razseljenim osebam. Te za našo domovino in Evropo očitno pomenijo veliko navidezno grožnjo, ki jo ustvarja prevladujoči ksenofobični politični establishment. In ker so jazzovski glasbeniki tudi sami nekakšni »razseljenci«, ki se nenehno potikajo od mesta do mesta, je bilo pričakovati, da bo ta projekt predstavil tudi na odru Kina Šiška.
Kaučičev nastop je vnovič dokazal, da gotovo ne sodi med navadne jazzovske bobnarje – dovolj je, če si ogledamo inštrumente, ki jih uporablja med svojimi sol i s t i čnimi na s topi , in hi t ro nam bo jasno, da gre pravzaprav za glasbenega inovatorja, ki poleg najrazličnejših tolkal uporablja tudi predmete za vsakdanjo rabo, iz katerih potem nastajajo čudoviti zvočni efekti. Ne, bobni, tolkala in različni predmeti za vsakdanjo rabo v njegovem primeru niso zgolj sredstva za doseganje ritma, temveč z njimi ustvarja širšo glasbeno sliko in zaokrožene, zgoščene zvoke, iz katerih nastajajo čudovite skladbe, ki črpajo iz različnih glasbenih tradicij – v tem primeru afriških, južnoameriških, balkanskih.
Čeprav je bil njegov solo nastop v mali dvorani Kina Šiška zgolj uvod v nastop veččlanske zasedbe Kombo, skupine obetavnih mladih glasbenikov, s katero kot učitelj in dirigent sodeluje že deset let, je njegov meditativni, a še zmeraj čustveni in predvsem empatični improvizirani nastop nekoliko zasenčil sicer dovršeno muziciranje njegovih učencev, ki so se pod njegovo taktirko predstavili s svojimi skladbami.
A tako njegov solo nastop kot nastop Komba dokazujeta, da v Sloveniji premoremo precejšnjo število mladih kakovostnih jazzovskih glasbenikov, ki samo čakajo, da jih kdo odkrije in usmeri na pravo pot, ki jih bo, sodeč po trenutni skrbi države za kakovostne kulturno-umetniške ustvarjalce, odpeljala onkraj slovenske zaplankanosti.
(Veljko Njegovan)
WWW.PRIMORSKE.SI 29. marec 2012; Zlatko Kaučič: Človeka postavim pred glasbo
Mojster glasbe Zlatko Kaučič, ki zna izvabiti ritme iz skoraj vsakega predmeta, je eden najboljših evropskih jazzovskih bobnarjev. Iz amaterskega društva in prostočasne glasbeno instrumentalne zasedbe Kombo mu je v desetih letih uspelo naredil tako rekoč šolo z jasno idejo, izdelanim konceptom in drugačnim načinom poučevanja in ustvarjanja.
NOVA GORICA> Kulturno umetniško društvo Zvočni izviri pod vodstvom Zlatka Kaučiča je nastalo pred desetimi leti na pobudo tajnika Zveze kulturnih društev Boleslava Simonitija. Ob deseti obletnici pripravljajo krajšo turnejo, ki se je začela sinoči v studiu 14 Radia Slovenija v Ljubljani s predstavitvijo zgoščenke Zvočna polja za T.S., ki je izšel pri založbi ZKP RTV Slovenija. Nocoj bo Zlatko Kaučič z zasebno Kombo in gosti nastopil v novogoriškem Kulturnem domu, jutri v ljubljanskem Kinu Šiška, v soboto pa bo koncert Kombo v divaškem Jazz hramu. Kaučiča smo prestregli včeraj, ko je sopihal koncertom naproti.
Za vami je desetletje kontinuiranega ustvarjanja v Kombu. Kaj vidite, če ga na hitro ošinete?
“Če zaokrožim desetletje, bi rekel, da je hitro minilo. Naredili smo štiri zgoščenke in izpeljali cel kup projektov, kar je za ljubiteljsko društvo izjemno veliko.”
Nekateri iz vaše skupine so zajadrali v profesionalne vode, kajne?
“Zadal sem si nalogo, da bom prav vsem učencem dal čim več informacij, vsakega, tudi tiste, ki so jih glasbene šole zavrgle, sem sprejel z odprtimi rokami in mu dal največ, kolikor sem lahko. Uvedel sem drugačno pot pri ustvarjanju; nismo preigravali že napisanih komadov, ampak sem se odločil za avtorsko glasbo, začeli pa smo že od malčkov naprej. Seveda se vse to pozna, iz ansambla Kombo so izšli številni glasbeniki, najbolj znan je danes evropsko priznan kitarist Samo Šalamon. Nekateri so pristali v pop bendih, nekateri živijo kot poklicni glasbeniki. Življenje pa pove, ali boš preživel kot glasbenik ali obenem tudi kot človek. Človeka pravzaprav postavim pred glasbo: človeka, ki je odločen, skromen in spoštljiv do drugih.”
V čem je drugačnost pri ustvarjanju, ki jo posredujete učencem?
“Sam sem se od svetovno priznanih glasbenikov inovatorjev naučil zelo veliko, tudi to, kako v najkrajšem času priti do določenih rezultatov, seveda če imaš talent. Kako izuriti uho, da sliši; kako se osredotočiti na svoje delo, kako doseči disciplino. V glasbeni šoli za tolkalce bi lahko eno leto študiral samo na rulanti, jaz pa imam drugačen pristop, saj povežem različne tehnike: rock, neodvisnost melodije, poliritmije ... ”
Kako sprejmete mlade, ki se prvič srečujejo z učenjem glasbe?
“Ko greš v glasbeno šolo, naredijo teste posluha, sam pa sem se odločil, da tega ne bom počel. Da bom ta detajl, ki je sicer pomemben, izpustil. Odprl sem vrata vsem, ki imajo voljo. Potem čas pokaže, koga to bolj zanima in je pripravljen vložiti trud in čas, drugi pa bo odpadel kot klop. Nekateri imajo določen občutek, za katerega še sami ne vedo. Moja naloga je, da ta občutek odkrijem in učenca vodim, da iz tega razvije glasbeni, zvočni izraz. Skoraj osemdeset odstotkov je takih. Marsikdo je v Kombu začel iz nič, še kitare ni znali držati.”
Kdaj začeti?
“Pri nas začnemo z otroki, ki so stari osem let. To se mi zdi primerna starost, da že lahko ugotovijo ali jim je glasbeno ustvarjanje všeč.”
Kako ta občutek za glasbeno ustvarjanje izbezate iz luknjice?
“Navadno si dam približno tri mesece, da lahko vidim, kako mu gre. Pa saj tudi sami ugotovijo, če šepajo ...”
Se učite po notah?
“Ja seveda! Še pomembneje kot branje not pa je, da se na pamet naučijo melodijo. Če preveč buljiš v note, pozabiš na ostalo. Gremo pa korak za korakom. Moj koncept je, da imam ob določenih dnevih individualno uro, ob drugih dnevih igrajo v duetih, ob sobotah pa v skupini. Torej - od individualnega do sinhronega.”
V čem je kakovost skupinskega dela?
“Prva lekcija je, da se naučijo poslušati. V skupinskem delu je nadalje pomembna določena disciplina, moraš poznati muziko, biti v njej in se počasi uvajati, da se čutiš del skupine. Pri nas je v glasbi precej egoizma, pa tudi v življenju veliko individualizma.”
Bi po vašem mnenju morali s tovrstno glasbeno vzgojo začeti že v vrtcu ter nadaljevati v šolah?
“Absolutno. Ne pa, da se zgodi, da na Bevkovem trgu vidiš petletne deklice v prekratkih krilih, ki migajo na ameriško glasbo, kar je poleg vsega mladoletni seksizem! To je nezaslišano. Vsiljujejo nam mainstream, sami pa se ne znamo braniti. V delavnicah, kjer učim, recimo pri gledališču Ana Monro, spoznavamo zvoke narave, igramo na glavnike, spodbujam jih, naj sami doma izdelajo instrumente.”
Kaj bomo nocoj slišali na vašem jubilejnem koncertu v novogoriškem Kulturnem domu?
“Pokazali bi radi mladi Kombo, imenujemo ga Kombo B, pa vse tiste, ki so z nami sodelovali v preteklosti. Ana Geršak bo na spremljavo Komba brala poezijo Nevina Birse, Mojca Maljevac bo zapela dve svoji skladbi, prišel bo Samo Šalamon, ikona mojih učencev, s katerim bova igrala skupaj. Nastopil bo seveda tudi Kombo A in sicer v novi obliki s pihalci, igrali bodo domačini, med njimi novogoričana Boštjan Simon, ki je končal študij v Amsterdamu terJani Šepetavec, ki je študiral v Gradcu ter še dva pihalca; Jaka Ahačevčič, ki živi v Ljubljani in Živa Murko iz Kopra. In igrali bomo našo muziko.”
Eno leto je minilo, odkar ste prejeli nagrado Prešernovega sklada. Vam je odprla kakšna vrata?
“Nimam odgovora, nihče ni poklical. Pa saj je pri nas sedaj čas popolna apatije, krize vrednot, komunikacije.”
Kaj pa bronasti ključ Hongkonga in srebrni ključ mestnih vrat v Vigu, katerih dobitnik ste?
“Ja, ta dva pa odpirata vrata. V Galiciji sem na ta račun v produkciji španske televizije snemal dokumentarec o jazzu in še kaj.”
Lani ste s prvim festivalom Šmartfest razgibali briško vasico Šmartno. Boste letos nadaljevali?
“S Šmartnim in z agencijo Jota ne bom več sodeloval, tako da se selimo drugam, v Medano. Festival bo 14. in 15. septembra, najbrž pod drugim imenom. Nadaljujemo s konceptom improvizacij na film, mešanjem vseh vrst umetnosti, poezije, likovne umetnosti in predvsem glasbe, ki jo pretakamo sem in tja ob meji.”
(KLAVDIJA FIGELJ)
WWW.DNEVNIK.SI 28.03.2012; Zvočno brbotanje z mladimi kreativci
LJUBLJANA - Tolkalec, bobnar, skladatelj in pedagog Zlatko Kaučič je ob desetletnici društva KUD Zvočni izviri pripravil več konceptualnih koncertov. V Studiu 14 RTV Slovenija bo Kaučičeva zasedba Kombo danes predstavila novo, že svojo četrto zgoščenko z naslovom Polja T. S., s čimer se Kaučič poklanja pokojnemu prijatelju, novinarju Tomažu Simonu.
Kaučič je tokrat v svojo glasbo prvič implementiral klasični orkester, Orkester Rara roža, ki ga sestavljajo člani orkestra Slovenske filharmonije in ga je Kaučič poimenoval po eni od svojih skladb, zraven pa je v projekt povabil še stara kolega, Herba Robertsona in Bruna Cessellija - in nastala je izjemno izvirna plošča. Projekt so v živo že slišali obiskovalci zadnjega ljubljanskega jazz festivala.
Iskanje presenečenj
Turneja ob desetletnici društva se bo nadaljevala jutri v Kulturnem domu v Novi Gorici. Koncert bo posvečen Kaučičevi tolkalski šoli, nastopili pa bodo malčki, stari od osem let naprej, ki igrajo v tako imenovani Kombo B zasedbi. Predstavili bodo avtorsko glasbo, nato pa bodo nastopili tudi tisti starejši, ki so nekoč nastopali v Kombu, kot sta Samo Šalamon in Mojca Maljevac. Ta večer bo Ana Geršak brala poezijo, člani Komba A pa bodo improvizirali. Na koncu se jim bodo pridružili še mladi pihalci (Žiga Murko, Jaka Ahačevčič, Tomaž Gajšt, Jani Šepetavec ter Boštjan Simon na elektroniki), ki so študirali v Ameriki, tu pa bo prostor za iskanje novega, za presenečenja, kot pravi Kaučič; Kombo se namreč tokrat prvič srečuje s pihali.
Naslednji dan, v petek, prihajajo še v ljubljanski Kino Šiška, a z drugačnim programom. Kaučič bo najprej nastopil v solo projektu Emigrants, v drugem delu pa bo nastopil Kombo A s pihalci. Na zadnjem koncertu, v soboto v Jazz Hramu v Divači, bodo obiskovalci lahko poslušali klasičen zvok Komba.
Spiritualni oče
"Hvalospevi mi niso preveč všeč, ker sem pri delu zelo zahteven. Toda če na svojo šolo gledam širše, je nedvomno nekaj posebnega; vsi glasbeniki gredo potem študirat v tujino. Ne učim jih jazza, na primer, bolj me zanima glasba sama, ki je lahko samo dobra ali pa je slaba," pravi Zlatko Kaučič.
Zadovoljen je z uspehi svojih učencev, denimo z začetki mariborske scene - s Samom Šalamonom, ki ga je spoznal, ko je "bežal" iz konservativnega graškega študija, pri njem so bili Vasko Atanasovski, Igor Bizget in drugi. Kaučič: "Vsi so štartali iz moje ideje odprtosti in drugačnosti, in danes imajo po nekaj bendov, nekateri igrajo tudi komercialno glasbo, skratka obvladajo vse žanre. Sem nekakšen njihov spiritualni oče, a ko so stari trideset let, si želijo odleteti iz tega gnezda, gredo v svet, hočejo se oprijeti nečesa svojega. Potrudil sem se in tudi nekateri od njih so se potrudili." Preden pa odletijo v svet, se seveda med drugim pilijo v zasedbi Kombo.
Ideje iz domačega gnoja
Kombov četrti cede, Polja T. S., je po Kaučičevem mnenju povsem drugačen od prejšnjih treh (Zvočni izviri, Skriti kotički svetlobe, Biči) in je za Kombo v konceptualnem glasbenem smislu velika prelomnica. Kaučič pravi: "Prvič sem uporabil 15-članski klasični orkester, pri čemer je me zanimala drugačna uporaba klasičnega orkestra. Je kot rdeča nit, vodilo, od koder prihajajo neke motivacije, izviri zvoka, na katerega se Kombo lahko nasloni ali pa igra proti njemu. In znotraj tega je vrsta nenavadnih linij, ki nimajo nobene veze z ameriškim ali kakšnim drugim zvokom, ampak lepo dišijo po naši zemlji. Ravno to me pri moji glasbi najbolj veseli: da mi ni treba brskati po ameriškem gnoju. Raje brskam po domačem gnoju."
Album Polja T. S. je po njegovem mnenju zelo zahteven projekt: ritmičen, premišljen, energičen, z velikimi idejnimi premiki, prostor, kjer se tišine dotikajo in se oddaljujejo od zvočnih polj. "Treba se je zavedati, da mladi še niso profesionalci, vseeno pa smo skupaj naredili lepo zgodbo, in to v času, ko se naša država podjarmlja evropskim in drugim globalnim tokovom, ob tem pa počasi izgubljamo dušo. Ampak so nekateri posebneži, kot je bil tudi novinar Tomaž Simon, ki čutijo bistvo bitja države, bitja kulture, kar so izjemno pomembne stvari. In ravno to hočem tukaj podčrtati," še poudarja Kaučič. "Ti drobci se mi zdijo pomembni, saj so preokupacije v današnji družbi izjemne, vsi hitimo, kot bi bili v ferrariju, ne gledamo nikamor, silijo nas v hitrost, delo, nas mučijo. Ob tem pozabljamo, da lahko mimo nas leti tudi muha, čebela, zvok, lepe besede. Tako smo zaskrbljeni, da ničesar ne vidimo in ne slišimo. Nismo vajeni poslušati tišine, kaj šele lepih napotkov. Vseeno upam, da bo naš projekt pristal v kakšnem srcu, vedno to upam."
Deset let šole Zlatka Kaučiča
Pobudo za ustanovitev društva KUD Zvočni izviri, ki je sinonim za šolo tolkalca, bobnarja, skladatelja in glasbenega pedagoga Zlatka Kaučiča, je pred desetimi leti dal takratni tajnik Zveze kulturnih društev Nova Gorica Boleslav Simoniti. Šola in zasedba z imenom Kombo, ki deluje v okviru društva in v kateri se izobražujejo mladi bobnarji, tolkalci, basisti, kitaristi in klaviaturisti, želi ustvarjati glasbo zunaj klišejev sodobne popularne produkcije in na oder pripeljati spontanost, kreativnost in čistost glasbe. Poudarek je na tehniki, improvizaciji, ustvarjanju in igranju avtorske glasbe, osvajanju koncepta harmonije ter skupinskem delu v zasedbah Kombo A in B. Glasba, ki jo šola producira, želi biti multidirekcionalna, kar pomeni, da učenci težijo k obvladovanju vseh glasbenih jezikov. Giblje se nekje med jazzom in etnom, dodani pa so ji ščepci iz tradicionalnega slovenskega ljudskega repertoarja.
(Mario batelić, Foto: Nada Žgank)