WWW.SIOL.NET, SREDA 20.02.2013; Zlatko Kaučič: odličnost iz srca

Legendarni tolkalec, bobnar in skladatelj je v Cankarjevem domu še enkrat pokazal, zakaj je v svetovnem merilu morda celo najbolj prepoznavni slovenski jazz glasbenik.

19. februarja je minilo natanko pet let od prvega koncerta v okviru večerov, imenovanih Cankarjevi torki. V njih so prostor dobili vrhunski izvajalci jazza in tudi druge malo manj konvencionalne glasbe. "Ko smo pred petimi leti začeli s temi večeri, nisem razmišljal, da bomo čez pet let še skupaj, in to celo v približno enaki zasedbi," razlaga programski vodja Bogdan Benigar, "v tem času se je zgodilo marsikaj. Največji uspeh tega programa je, da je postal eden stebrov glasbene ponudbe Cankarjevega doma. Težko si je zamišljati, da ta program ne bi potekal naprej. Tudi v bodoče ga bomo razvijali. Letos smo prvič ločili jazz del od nejazzovskega, tako da so jazz koncerti prvi in tretji torek v mesecu, preostale glasbene zvrsti pa so vmes. Odzivi na večere so še vedno solidni, čeprav je v današnjem času vse težje prodajati vstopnice. Zato je zdaj program narejen tako, da vabimo različne ljudi in ne računamo, da bodo vsak torek prišli isti ljudje. Večina ljudi si zaradi nastalih razmer namreč privošči en ali dva koncerta na mesec." Na vprašanje, na katere koncerte iz preteklosti je najbolj ponosen, pa Benigar odgovarja: "Nobenega ne bi posebej izpostavil, zelo veliko je bilo takšnih, po katerih sem šel zelo vesel domov. Nikoli nisem favoriziral popularnejših ali dražjih izvajalcev na račun tistih, ki so manj popularni in cenejši. Zame je edini kriterij kakovost. Mislim, da to ljudje, ki nas spremljajo, vedo in cenijo in zato bo tako ostalo tudi naprej."

Jubilejni koncert z Zlatkom Kaučičem je bil 133. po vrsti. Z njim pa je imenitni glasbenik obeležil tudi svoj šestdeseti rojstni dan. Zlatko Kaučič je živa legenda jazza oziroma sodobne kreativne glasbe. Poleg tega, da je v svetovnem merilu unikaten tolkalec, bobnar in skladatelj, je tudi učitelj in večni protestnik, ki se bori za boljše pogoje delovanja in ustvarjanja. Prav zaradi slabih pogojev je že v zgodnjih sedemdesetih zapustil domovino in se vrnil šele leta 1992. Na sceni je že triintrideset let. Tako ali drugače pa je podpisan na kar petinštiridesetih albumih.

Kaučič je za jubilejni večer pripravil prav poseben program. Najprej je nastopil s svojim, zdaj že v svetovnem merilu priznanim triom, nato pa je predstavil še svoj projekt Orkester brez meja/Senza Confini, v katerem je združil glasbenike iz Italije in Slovenije in za katerega je napisal glasbo posebej za to priložnost.

V prvem delu sta s Kaučičem nastopila še dva velikana svetovne jazz scene – sloviti romunski violinski virtuoz Alexander Balanescu, sicer tudi vodja kultnega avantgardnega godalnega projekta Balanescu Quartet, in izvrstni, v Argentini rojeni in v Italiji živeči saksofonist Javier Girotto. Kaučič je igral na vse mogoče – triangle, palice, otroške citre, gonge, zvonce, kuhinjske lonce, igračke in še na kaj. Klasičnega bobnarskega kompleta ni imel. Imel je le nekaj činel in kotel. Iz tolkal pa ni izvajal samo ritmov, ampak tudi melodije, hrup, ropot in sila nenavadne zvoke oziroma efekte. Balanescu je blestel tako s toplim igranjem, polnim pritajenega balkanskega melosa, kot tudi z zelo agresivnimi, temperamentnimi in energičnimi vložki. Girotto pa je mešal južnoameriški temperament z zelo discipliniranim, recimo mu bolj akademskim načinom igranja. Tisto, kar je izvedel trio, bi bilo krivično označiti zgolj za jazz ali improvizirano glasbo. Skladbe tria so zvenele zelo dramatično in intenzivno. Trio se je nenehno poigraval s predvidljivimi vzorci in jih razgrajeval in nadgrajeval v povsem nove oblike. Struktura skladb je, kot se za improvizirano glasbo spodobi, zelo zahtevna, a vendar tudi zelo dorečena in nemalokrat nesramno melodična. Trio je navduševal z osupljivo in dih jemajočo tehniko, a je hkrati pokazal, da ta še zdaleč ne igra odločujoče vloge. Biti (jazz) glasbenik, pomeni, dati srce in sebe za to, da na vsakem koncertu znova in znova prepričaš. In prav zaradi tega razdajanja je glasba tria zvenela tako občuteno, posebno, enkratno in veličastno. Občinstvo, ki je napolnilo klub Cankarjevega doma, je z gromoglasnim aplavzom nagradilo zares vrhunski nastop tria.

Orkester brez meja/Senza Confini že samo po načinu, kako ga je Kaučič ustanovil, kaže na določeno uporniško in protestno noto, kot tudi na to, da kompletni glasbeni ustvarjalec preprosto ne more prezreti tistega, kar se dogaja okoli njega. Poleg Kaučiča, ki v tej zasedbi praktično ne igra, ampak jo vodi in ji dirigira, so v orkestru še: Jošt Drašler, bas; Vid Drašler, tolkala, bobni; Marko Lasič, tolkala, bobni; Cene Resnik, tenorski saksofon; Boštjan Simon, altovski saksofon, klarinet; Marko Karlovčec, altovski saksofon; Vid Jamnik, vibrafon; Boštjan Gombač, žepna trobenta, klarinet, recitator; Giovanni Maier, kontrabas; Paolo Pascolo, flavta; Giorgio Pacorig, fender rhodes; Mimo Cogliandro, basovski klarinet; Gabriele Cancelli, trobenta in Mariano Bulligan, violončelo. Že sama zasedba je nekaj posebnega, prav tako pa je poseben način, kako deluje. Kaučič ji namreč dirigira in jo usmerja ter (verjetno sproti) odloča, kdo bo imel solistično točko in koliko časa bo trajala. Gre torej za nekakšno dirigirano improvizacijo. Orkester je začel silovito, z nekakšno free jazz destrukcijo in Kaučičevim recitiranjem, ki je bilo huda obtožba današnje Evrope. Tematiko preostalih skladb pa gre razumeti tudi v smeri še kako aktualnega vprašanja, koliko slovenskega bo ostalo v takšni Evropi. Tako je orkester v kompozicije, ki so nihale od čistega (free) jazza pa vse do raztreščenega funk fusiona, vtkal tudi delček Kekčeve pesmi, pa skladbe Ko boš prišla na Bled in Kosovelovo pesem Majhen plašč.

Nastopa obeh zasedb Zlatka Kaučiča sta bila vrhunski glasbeni dogodek. Početje tako ene kot druge zasedbe pa ne bi smelo ostati zgolj na ravni elitnih odjemalcev. S triom se Kaučič ukvarja z najbolj temeljnimi, najglobljimi in najbolj intimnimi vzvodi umetniškega ustvarjanja, z orkestrom pa poleg tega še s prenašanjem znanja in izkušenj prihodnjim rodovom. Skratka, torkov koncert je bil vrhunsko glasbeno umetniško doživetje.

Andrej Planinšec

WWW.RADIOSTUDENT.SI Kino Šiška, 25. 3. 2013; PAUL MCCANDLESS, SAMO ŠALAMON & ZLATKO KAUČIČ

V spodnji dvorani Kina Šiška je včeraj nastopil jazzovski trio, ki ga sestavljajo kitarist Samo Šalamon, tolkalec Zlatko Kaučič in seveda znameniti pihalec Paul McCandless. Zasedba je za svoj zelo dobro obiskani nastop pripravila avtorski, individualiziran in zaokrožen program, katerega horizont so izzivalno razširjale tri samosvoje glasbene govorice, medtem ko je bilo osnovno polje določeno že z nekoliko posebno sestavo inštrumentov. Šalamon, bržkone tudi vodja zasedbe in avtor večine skladb, je s to zasedbo nadaljeval svoje raziskovanje forme brez basista, ki smo jo v različnih pojavitvah slišali že tudi v živo. Tokratna zvočna preja, spletena iz nadvse umetelnih zank, je bila še toliko bolj zračna, saj so vsi trije inštrumentalisti drug drugemu puščali veliko svobode in se ob sicer redkejših trenutkih popolnega zlitja raje posvečali natančnemu pointilističnemu dopolnjevanju in izpostavljenim solažam.

Večina gradiva, ki so ga izvajalci za ta nastop pripravili oziroma izbrali, je tako dobila značilno komorno, celo eterično kvaliteto, ki je vseskozi vzdrževala enotno vzdušje. Pri tem so mnoge skladbe vsebovale prepoznavne lirične melodije, pogosto zaigrane v unisonu, ki sta jih McCandless in Šalamon tu in tam nakodrala z improviziranimi ornamenti, v glavnem pa jim je Šalamon z osenčitvami nevsiljivo dodajal še nekoliko več globine. To je bila vsekakor legitimna odločitev, ki je, kot rečeno, pripomogla h krepitvi eteričnega, komornega vtisa, vendar pa se je na trenutke zdelo, da bi trio kot celota lahko zvenel še bolj bogato, če bi izbral več kontrapunktičnega kontrastiranja. S tem bi se tudi sicer dokaj stroge razmejitve na vodilno melodijo in solistične dele med sabo nekoliko premešale. Ne nazadnje so mnoge Šalamonove skladbe temeljile na bolj ali manj melodičnih ostinatih, ki so notranji krogotok skladb lepo zaključevali, na trenutke nemara že preveč hermetično.

Toda trio je znotraj svojega zvočnega polja vsekakor blestel. Paul McCandles, ki je med drugim igral sopranski in sopranino saksofon, oboo, različne piščali in basovski klarinet, je s svojo pretočno glasbeno govorico odlično dopolnjeval mehko in gladko fraziranje Sama Šalamona, s tem pa je tudi - pač na pričakovani način - ujel bistvo Šalamonovih skladb. Večina predstavljenega gradiva je namreč imela neko izrazito lirično, hkrati pa sanjavo, reflektivno in občasno posvečeno eterično kvaliteto, ki so jo pretrgali predvsem nekateri prefinjeni solistični odmiki. S tem pravzaprav ne mislim na očitne skoke v dinamiki, ko se je površinsko valovanje odmaknilo energičnemu žaganju, temveč drobne poudarke, ki so se komaj opazno dvignili nad površje.

Trio se je nekajkrat celo podal v bolj eksperimentalno improvizacijo, vendar se mi zaradi brezobličnosti zvočne gmote niti ni zdelo, da bi to bili njegovi najmočnejši trenutki, mogoče pač zato, ker so večinoma nastopili v vlogi linearnega zgoščevanja. Večji rez je denimo predstavljala skladba, temelječa na trdem, distorziranem rockovskem ostinatu, ki je pokazala, kako dobro Šalamon obvladuje svojo formo in da je dojemljiv tudi za druge čustvene podčrtave. A moram reči, da me pri tej in še eni, bolj klasično zazibani skladbi ne bi motilo, če bi bila v zasedbi še bas in polna bobnarska baterija.

Sicer pa sem imel občutek, da je bil Zlatko Kaučič tokrat izjemno navdihnjen in je, če je to sploh mogoče, prekašal samega sebe. Ugibam, da je k temu pripomogla tudi narava večine Šalamonovih skladb. Kaučič je s svojo talno postavitvijo tolkal in drugih zvočil dodajal odlične barvne poudarke, sledil melodijam in celo ujel ključne točke trenutnega solista. Značilna nadrobljenost njegovega igranja je – tako kot Šalamonova odločitev, da bo mnoge solistične dele odigral res sam, brez harmonske ali melodične spremljave – seveda še podkrepila zvočni pointilizem celote. Kaučič je že takoj v prvi skladbi odigral enega svojih najboljših solov, s katerim je presegel kompozicijski okvir in skladbi dodal plemensko zveneče podtone, vključno z vokalnimi dodatki, ki so - kot v primeru zloga “ha!” - daleč presegali morebitno semantično osnovo.

(ANDREJ HOČEVAR)

VEČER, 16. februar 2013; Ustvarjam glasbo

Zlatko Kaučič, svetovno cenjeni briški in po rodu delno štajerski virtuozni, vsestranski tolkalec in skladatelj, nagrajenec Prešernovega sklada 2011, pred jubilejnim koncertom 19. februarja v ljubljanskem Cankarjevem domu ob svoji 60-letnici

Čestitamo vam ob šestdesetletnici, zaznamujete jo s posebnim koncertom v ljubljanskem Cankarjevem domu v glasbenem programskem sklopu Cankarjevi torki, ki ob isti priložnosti praznuje pol desetletja delovanja. Kakšne imate ob obojem občutke?

"Hvala za čestitke! Občutke pa imam super, ker koncert dokazuje, da ustvarjalci s kreativnega 'levega brega' lahko dobro ustvarjajo, in je lepo tudi, da nam Cankarjevi torkovi večeri dajejo priložnost poslu- šanja 'drugačne' glasbe."

Tokratno dvojno jubilejno glasbeno praznovanje se je zgodilo kako?

"Projekt ob svoji šestdesetletnici sem predlagal umetniškemu vodji programa Cankarjevih torkov, Bogdanu Benigarju, kot pravzaprav dva koncerta v enem večeru, najprej koncert mojega tria z Alexandrom Balanescujem in Javierjem Girottom, sicer trenutno najbrž najbolj izvajalsko zasedenim glasbenikom v Italiji. V triu delujemo okoli pet let in smo posneli že veliko glasbe, vendar še nismo izdali plošče. Igramo improvizirano glasbo, tako da naše skladbe nastajajo na odru. Vsak od nas treh ima svoje glasbeno ozadje, izkušnje, v tem našem odprtem slogu glasbe pa zvenimo v razponu od improvizacij do etna, vključ- no z nekaj Panonije, romunskega zvena, argentinskega tanga pa tudi do bluesa. Vse nekoliko radikalno. Balanescu je sicer romunski izgnanec, ki živi v Londonu, pri čemer je zanimiv podatek, da je odšel iz Romunije, ker je romunski diktator Ceausescu z diktaturo uničil tudi kreativnost v glasbi, slikarstvu, filmu, torej v umetnosti, tako da je veliko romunskih umetnikov odšlo po svetu. Kar se tiče diktatorskih režimov, je izjemna tudi življenjska zgodba Girotta, ki je v času diktature v njegovi Argentini prav tako odšel v svet, pristal najprej v Španiji in zdaj živi v Rimu. In tudi jaz kot bivši Jugoslovan sem, recimo, v času Tita odšel za 17 let in pol v tujino iskat možnosti v glasbi in osebnem razvoju."

Za tako dolgo obdobje tujine ste se odločili načrtno ali je naneslo naključno?

"Naključje je bilo takšno. Končal sem ključavničarsko šolo in se zaljubil v glasbo, v tedaj aktualne skupine, na primer Led Zeppelin in Uriah Heep, torej v rock, in že kot pubec nekje pri dvanajstih letih začel vaditi bobnanje na kartonastih škatlah pralnega praška. Poleg glasbe je povod za moj odhod v tujino bil v moji družini. Moj oče, Štajerec, je bil policaj in je imel tudi naš vzdevek 'palicaj', ker je tudi fizično obračunaval, jaz pa sem pri tem bil v družini, s sestro in bratoma, črna ovca. In sem začutil, da pač moram v svet."

Kaj pa rečete posebej o vašem očitno plodnem sodelovanju s svetovno slavnim romunskim violinistom Balanescujem, s katerim ste sodelovali še prav nedavno, na lanskem 13. kreativnem taboru Sajeta pri Tolminu?

"Spoznala sva se pred skoraj devetimi leti prav na festivalu Sajeta, zahvaljujoč glavnemu organizatorju Mihi Kozorogu, poudarjam, zelo občutljivemu za kreativnost in nasploh 'fejst dečku'. Ob tem naj omenim še svojo hudo anekdoto, da sem v tistem času bil mesec dni v Ljubljani zaradi operacije na mrežnici, ker mi je odstopila na edinem očesu, na katerega normalno vidim. Tako da bi skoraj izgubil vid, če mi ga ne bi operativno 'za dlako' rešila odlična doktorica, ki sem jo potem obdaril z vsemi svojimi ploščami, saj mi je dejansko rešila življenje. In še zdaj jo vsako leto obiščem, ona pa sledi temu, kar počnem. Ampak po njeni dveurni operaciji bi moral mirovati v vodoravnem položaju kar pol leta. Ko pa so me že čez dva tedna klicali s Sajete, da na festival pride Balanescu in da bi morala igrati skupaj, sem običajno kot 'kreten' šel tja, srečal Balanescuja in šel z njim na oder še kar s predpisanimi črnimi očali, tako da so nekateri mislili, da se s tem celo zafrkavam. (smeh) No, takšno je bilo najino prvo srečanje, nakar sva ostala v stikih, všeč mu je bilo, kaj ustvarjam, potem pa me je povabil še v London na snemanje svoje plošče The Island, skupaj z romunsko pevko Ado Mileo in njegovim godalnim kvartetom. In od takrat igrava skupaj vsaj vsakega toliko časa, ker neprestano dela tudi po gledališčih pa piše glasbo za filme, tako da smo vsi skupaj še s Javierjem Girottom zelo zasedeni in se dobivamo šele, recimo, pet minut pred odrom in v danem trenutku vse improviziramo. Z ljubljanskim koncertom pa začenjamo majhno turnejo, saj imamo še dva koncerta v Italiji, v Padovi in Firencah, nato tudi koncert v Gori- ških brdih v vinski kleti Balanescujevega kolega, nakar gremo vsak na svojo stran domov."

Ali je dobrodošlo pri glasbeni improvizaciji, da se vi trije poznate tako dobro, da že veste, kako kdo od vas celo diha?

"Hja, veste, to je dvorezni meč. Lahko je plus ali pa tudi ne. Osebno raje sodelujem z glasbenikom, ki ga ne poznam in na odru vidim prvič, ker v taki situaciji odkrijem človeka z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, kar je zame najpomembneje. Kadar pa igraš z nekom že ne vem koliko let, ubiraš seveda linijo, da je njen rezultat zmeraj dobra glasba. Skratka, na prvih koncertih z novimi glasbeniki si ves čas zelo v pripravljenosti, ampak to te lansira v drugo orbito kreativnosti, koncerti so lahko fantazija. Vendar je tudi, kadar igraš improvizirano glasbo s preizku- šenimi glasbeniki, konkretno, mi v triu, vsakič drugačna glasbena izkušnja. Alexander Balanescu je izjemen, zelo preprost in skoraj neprestano šaljivec, ko pa gre na oder, je popolnoma skoncentriran. Isto velja za Javierja Girotta, ki je tudi zelo srčen, odprt, na odru pa vsestransko predan samo glasbi. Lepota vsega skupaj pa je v tem, da smo vsi trije iz različnih treh vetrov. Alexander je prepoznaven že tudi slogovno, minimalist, s svojim godalnim kvartetom Balanescu je nekaterim všeč, drugim tudi ne, recimo, meni, čeprav so veliki profesionalci, ampak njihova glasba me uspava, ne dvigne. Prav zato pa Alexander komaj čaka, da se sprosti zunaj teh strogih glasbenih idej s kvartetom, kjer je vse do potankosti aranžirano in vsaj za moja ušesa deluje zelo togo in sterilno. In je nadvse vesel, kadar gremo igrat v triu."

Na kaj pa mislite z omenjenim kreativnim "levim bregom"?

"Ja, drugi del koncerta gre orkestru Brez meja - Senza confini, v katerem so mladi glasbeniki, ki so se spoznali pred dvema letoma na festivalu sodobne glasbe v moji organizaciji v Goriških brdih, v brezplačni festivalski delavnici pod vodstvom angleškega saksofonista Evana Parkerja, nakar se je festival lani preselil v Medano, kjer je potem učil nemški trombonist Johannes Bauer in kamor so prišli isti mladi glasbeniki, recimo pol Slovencev in pol Italijanov, tako da sem jih hotel končno združiti, kajti sicer nikogar od odgovornih ne zanima, zakaj se po navadi prav veliko ne družimo tovrstni glasbeniki z obeh strani meje. Skratka, hotel sem poudariti izjemno pomembno zadevo, če smo že na območju uradno brez meja, da se moramo družiti, ker potem ti mladi glasbeniki ustvarjajo med sabo lepe vezi in imajo res občutek, da živimo v tako imenovani odprti Evropi. Kajti še zdaj na tem našem območju sploh ni tako odprto, kot bi si mislili, saj si na obeh straneh meje ljudje med sabo še zmerom ne zaupajo. Torej sem to hotel prekiniti in naletel na lep odziv mladih italijanskih in slovenskih glasbenikov, med slednjimi tudi nekaterih še iz mojega orkestra Kombo. Po njihovi združitvi v orkester Brez meja pa jim še na tokratnem koncertu hočem omogočiti, da drugi del igramo skupaj in da prvič nastopijo, recimo, v kulturnem hramu Slovenije, kar si bodo zapomnili za večno, saj se vanj ne pride kar tako enostavno. No, 'levi breg' je pa ta, da glasbo ustvarjamo popolnoma različno od ostalih orkestrov, se pravi, zelo improvizirano, drzno ter zvočno in vsebinsko pestro."

Za to priložnost ste ustvarili menda čisto novo glasbo. Ali jo glede na to, da ste pred nekaj leti ob tridesetletnici vašega ustvarjanja izdali jubilejni koncertni album s kar tremi ploščami, lahko tudi zdaj pričakujemo na kaki novi plošči?

"Res bomo igrali glasbo, pet skladb, ki sem jih posebej napisal. In če bomo na torkovem koncertu, ki ga bomo tudi snemali, igrali dobro, bomo glasbo seveda izdali na plošči, mogoče celo dvojni. V duhu improvizacije, odvisno od tega, kako stvar deluje med glasbeniki, je napisanih lahko, recimo, 60 odstotkov glasbe in 40 improviziranih ali pa 20 napisanih in 80 improviziranih. To razmerje lahko kot vodja glasbenikov ustvariš še tudi v danem trenutku koncerta, ko vidiš njihovo inspiracijo, tako da je vnaprej nepredvidljivo. Ampak v zadnjem času ugotavljam, da so tudi mladi glasbeniki o tem zelo dobro poučeni, in potem delam na tej bazi, če vidim celo šele med koncertom, da ima kdo od njih izredno lep ob- čutek do glasbe, da mu namenim včasih še več možnosti. Pet koncertnih skladb pa bo poslušalcem vsebinsko vzbudilo občutek, da smo res doma na naši zemlji. Skratka, v igranju orkestra me ne zanima kak ameriški vpliv, temveč naš, ali kot pravijo na primer tuji novinarji, da ustvarjam srednjeevropsko glasbo, torej z naše zemlje. Orkester bo potem tudi nadaljeval to zgodbo vsako leto na našem omenjenem festivalu v Brdih."

V znamenju vašega aktualnega jubileja tako rekoč ste soustvarili tudi letošnjo proslavo na predvečer slovenskega kulturnega praznika 8. februarja, ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. S kakšnimi občutki ste doživeli ta podvig v današnjem družbenem trenutku, po številnih mnenjih nenaklonjenem kulturi?

"Za to priložnost sta me povabila odlična režiserka Ivana Djilas in njen mož, kreativni glasbenik Boštjan Gombač, ki je prispeval tudi nekaj glasbe. Največje delo v glasbenem smislu pa je naredil odlični mariborski glasbenik Sebastijan Duh. Njegovo in Gombačevo glasbo je izvajalo 17 glasbenikov na zelo specifičnem instrumentariju, od harfe, violine, citer, opreklja, basa do tube. Vse je bilo v natanč- no zapisanih in izvedenih okvirih, sam pa sem imel znotraj vsega majhen solo v 16 taktih. Priznati pa moram, da ni moj stil, recimo, biti v orkestru na bobnih, ker sem omejen na partiture, štetje in podobno. Ampak, poudarjam pa, da je Sebastijan Duh odličen skladatelj in da je glasbo napisal v demokratičnem smislu za vsakogar od nas, recimo, tako da je nekako združil njen jazzovski in klasični del. Kar se še tiče mene, je realna situacija bila takšna, da je to bilo prvič v dobrih dveh desetletjih po slovenski osamosvojitvi, da me je sploh kdo povabil, da igram na proslavi ob podelitvi teh nagrad, s tem da sem med njihovimi dobitniki."

Nagrajenec Prešernovega sklada ste celo šele predlanski! Kako pa je nagrada, recimo, vplivala na vaše ustvarjalno življenje?

"Da bi igral na podelitvi nagrad, sem že tedaj, ko sem bil nagrajen, celo prosil režijo prireditve, če lahko dobim svojih 'pet minut' igranja, lahko celo kar na svoje telo, vendar nisem bil uslišan. Vpliva same nagrade na nadaljnje ustvarjanje pa, pošteno povedano, ne občutim, še zmeraj delam z isto paro, intenziteto, celo še več kot v vseh prejšnjih letih, ampak zaradi tega, ker se je moja glasba z objavo na doslej okoli 50 ploščah in tudi z igranji na velikih mednarodnih festivalih improvizirane glasbe razširila po svetu. Zato dobi vam tudi več vabil za gostovanja v tujini, tako da bom letos in prihodnje leto, kot kaže, izjemno zaseden. Torej to nima zveze z nagrado. Po drugi strani pa sem v Sloveniji zaradi nagrade verjetno deležen nekaj več spoštovanja."

Igranje na letošnji proslavi pa ni bilo vaše prvo sodelovanje z režiserko Djilasovo?

"Ja, še zmerom sodelujemo pri gledališkem projektu v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, Charles Bukowski: Smrt kadi moje cigare, kjer primerjalno bolj uživam, imam veliko kreativne svobode in vsakič lahko naredim nekaj drugega. To mi je po izku- šnjah, ko sem delal že v teatrih v Berlinu ali na Itaki, bolj pri srcu kot pa igrati strogo v orkestru. V predstavi je tudi dobra glasba, pri njeni izvedbi pa se, recimo, res izprsimo, skupaj z Joštom Drašlerjem na basu in Sebastijanom Duhom na klavirju, medtem ko je Boštjan Gombač kar igralec, ki igra nekakšno žepno trobento in pojočo žago. In seveda je Ivana Djilas, ki ima zanimive, nepredvidljive ideje, ta naš trio, ker je tako kompatibilen, prenesla tudi v projekt proslave."

Na aktualnem jubilejnem koncertu je med vašimi mednarodnimi sodelavci tudi kontrabasist Giovanni Maier, s katerim sodelujete, kot zasledimo vsaj v zadnjem času, precej pogosto in nadvse raznovrstno. Tako je nedavno izšla vajina plošča Dreilaender Tria, po domače tria treh dežel, ki je še ob sodelovanju pianista Claudia Cojaniza izredno lirična, skoraj ambientalna, pravzaprav meditativna. Medtem ko se njej predhodna plošča Maierja in vas v Doline triu s pevko Saadet Turkoz, naslovljena Zarja-Tay, zdi popolno energično nasprotje zdajšnji. Torej prav potrebujete, kar vsi skupaj, takšno popolno raznovrstnost glasbenega ustvarjanja?

"Raznovrstnost se mi zdi povsem normalna, nič posebnega za kreativne glasbenike. Vsak tak glasbenik je raznolik, ima druge načine ustvarjanja, nakar se s svojimi tolkali prilagajam tem stilom. To so vsakič druge glasbene zgodbe. V tem smislu ima pevka Saadet Turkoz zelo poseben glas, v njem je čutiti tudi zemljo, s katere prihaja celo iz nomadskega življenja, ko je bila s starši preganjana od oblasti. Z Giovannijem pa se poznava kar vrsto let in sva sodelovala že davno, od leta 1992 dalje, z odlič- nimi italijanskimi glasbeniki, kot so Enrico Rava in Gianluigi Trovesi ter mnogi drugi. Giovanni, ki je povrh vsega tako rekoč moj sosed, saj živi samo 25 kilometrov od moje hiške, ima tudi svojo založbo Palomar, kjer izdaja plošče izključ- no improvizirane glasbe, predvsem italijanskih improvizatorjev. To je v tem času nadvse pohvalno."

Še zmerom vas kdo ima predvsem za jazzovskega ustvarjalca. Vendar ali niste že zdavnaj, kot se zdi, prestopili meje jazza in se v sodelovanjih z neštetimi mednarodnimi glasbeniki veliko bolj posvetili slogovno raznoliki, tako imenovani svetovni glasbi?

"Glasbo pojmujem kot popolnoma odprto in nerad po predalčkih. Pomembna mi je samo kreativna glasba, vsa glasba sveta ali, recimo, zemeljska glasba. Torej delim glasbo samo na dobro in slabo. Ampak priznati moram, da jo doma le malo poslušam in da najrajši poslušam glasbo narave. Izjemno imam rad naravo in hodim vanjo poslušat čričke ali karkoli. V naravi mi je všeč tudi 'konferenca ptičev', tam se počutim najboljše."

Ampak z jazzom sta zelo povezana vaše pogosto sodelovanje s prav tako svetovno priznanim mariborskim jazzovskim kitaristom Samom Šalamonom in vaš že znameniti orkester Kombo, sestavljen večinoma iz mladih glasbenikov, vaših glasbenih učencev, med katerimi je že kar nekaj širše priznanih. Kako gledate na vse?

"Pustil sem nekako, da je Samo šel sam na svoje glasbeno potovanje, po osmih letih 'pavze' pa sem ga povabil na 10-letnico našega dru- štva Zvočni izviri, kjer sva igrala v duetu. In zdaj bova v marcu imela turnejo v triu z multiinstrumentalistom Paulom McCandlessom po Sloveniji in Avstriji, kar bomo izdali tudi na plošči. Kar pa se tiče Komba, je ustanovitvena ideja bila spraviti te mlade glasbenike do določene stopnje in jih potem izpustiti 'iz gnezda'. Vendar se zgodi, da nočejo oditi in se tiščijo blizu 'mamice ali očka'. A seveda sem vesel in ponosen, da nekateri uspevajo in si naredijo svojo glasbeno pot. Omenim naj vsaj nekatere odlične, začenši v Mariboru Igorja Bezgeta, Cirila Sema, Vaska Atanasovskega in še nekatere, kot so Jošt in Vid Drašler, Marko Lasič, Gal Furlan, Vitja Balžalorsky, Peter Šavli iz naše novogoriške šole Zvočni izviri. Vendar v naši državi nimajo kaj veliko dobrih možnosti, recimo, na radiu ali televiziji, da bi jih sploh kdo poslušal. Škoda."

Kako izbirate instrumentarij tolkal, za katerega se zdi, da vam v njem pride prav čisto vse, iz česar lahko izvabite glasbo?

"Kjerkoli, ko sem naokoli, obiščem vse, kar me zanima, ali pa prisluhnem na primer tudi v restavraciji, če zaslišim kak zanimiv zvok. Torej nimam neke idealne izbire, ljubim pa odpadne, nevredne materiale."

In kakšne načrte snujete morda že za naslednjo če ne še šestdesetletko pa vsaj dekado?

"Pot se nadaljuje, čil in zdrav sem trenutno še zmerom in hočem dati 'gas' nadaljnjih dvajset let, kolikor bo le mogoče, da bom potem končno začel poslušati svoje plošče, ker jih zdaj zelo malo. Med številnimi bližnjimi koncerti imam že aprila solističen projekt in vodstvo kreativnih delavnic na festivalu v Črni gori, poleti pa v Mariboru Jazz Lent. Med projekti je zelo zanimiv duet, ki ga imava z Boštjanom Gombačem, imenovan Nebulozen aus Slovenijen, in kmalu bova izdala tudi ploščo te prave simbioze kreativnosti."

UROŠ SMASEK

VEČER, 21. februar 2013; Jubilejna glasbena odličnost

Virtuoz, tolkalec Zlatko Kaučič, nagrajenec Prešernovega sklada 2011, navdušil s triom Balanescu-Girotto-Kaučič in orkestrom Brez meja na koncertu ob svoji 60-letnici

V doživljanju glasbe tako raznovrstnega ustvarjalca, kot je naš svetovno cenjeni, briški in po rodu delno štajerski virtuozni, vsestranski tolkalec in skladatelj ter nagrajenec Prešernovega sklada 2011 Zlatko Kaučič, se je lahko nabralo že ne vem koliko izkušenj, vendar Kaučič vedno znova preseneti, očara, navduši. In ravno tako je bilo tudi 19. februarja v Klubu ljubljanskega Cankarjevega doma (CD) na Kaučičevem koncertu, ki je večpomensko bil dvojno jubilejen.

Koncertiral je Kaučič namreč najprej v triu z že preizkušenima sodelavcema, svetovno slavnim romunskim violinistom Alexandrom Balanescujem in argentinskim saksofonistom Javierjem Girottom ter v drugem delu koncerta z mednarodnim orkestrom Brez meja - Senza confini, sestavljenim iz pretežno mladih italijanskih in slovenskih glasbenikov z območja ob meji, s koncertom pa proslavil svojo 60-letnico in pol desetletja delovanja programskega glasbenega sklopa CD, Cankarjevi torki, ki v Klubu na vrhu CD odpira pogled na vse strani glasbe.

Manjšega presenečenja ni moglo povzročiti niti predhodno poznavanje, recimo, prav tako svetovno slavnega Balanescujevega, kar po njem poimenovanega minimalistič- nega godalnega kvarteta, saj je Balanescujevo muziciranje z Girottom in Kaučičem zvenelo bistveno drugače. Večinoma naj bi to bila čisto improvizirana glasba, ki nastaja "šele" na koncertnem odru. Vendar to še zdaleč ne pomeni nekih, recimo, za uho "mukotrpnih ekshibicij" v slogu kakega avantgardnega free-jazza, temveč resda večkrat energično muziciranje, ki pa je skoraj presenetljivo ubrano in pogosto tudi zelo lirično.

Izmenjevali so se v njem med drugim še raznovrstni etno motivi, samo muziciranje pa se je včasih nekako razraščalo iz ritmičnih poudarkov oziroma variirano ponavljajočih se kratkih violinskih fraz Balanescuja, ki pa je lahko že hip zatem na violino kar "žagal", ali iz sugestivnega, poudarjeno repetitivnega Girottovega igranja, medtem ko je Kaučič, že značilno klečeč med raznovrstnimi tolkali in zvočili, virtuozno izvabljal iz njih tako vehementne kot tudi najbolj prefinjene zvočne kombinacije. Vse skupaj pa je zvenelo izjemno, v ritmično-repetitivnih delih že kar hipnotično.

V drugem delu koncerta je orkester Brez meja zazvenel bolj jazzovsko, a presenetljivo drugače v primerjavi s Kaučičevim slavnim, večkrat bolj igrivim in spevnim jazzovskim orkestrom Kombo, najprej kot da kakofonično, kar je bilo seveda načrtno, ter silovito, kot da bi glasbeniki želeli preglasiti eden drugega, s čimer so ustvarili neverjetno energijo. Nakar so še v uvodnem delu koncerta pod Kaučičevim vodstvom z energičnimi zvočnimi poudarki pospremili njegovo interpretacijo poezije znamenitega Srečka Kosovela o evropski laži, ki jo lahko ubije samo destrukcija, medtem ko milijoni umirajo, a Evropa laže ... Izzvenelo je hočeš nočeš aktualno, koncert pa tudi v orkestrskem delu nadvse raznovrstno in več kot ustrezno jubileju.

UROŠ SMASEK