WWW.DNEVNIK.SI, 20. september 2018; 8. festival sodobne glasbe v Brdih: Sodelovanje kot pogoj ustvarjalnosti

Festival sodobne kreativne in improvizirane glasbe v vasici Šmartno v Brdih že v svojem imenu podčrta svojo temeljno zamisel, ki v vsebini bolj meri na način delovanja kot na ciljno občinstvo.

Festival sodobne glasbe v Brdih bi v svoji osmi ediciji po obsegu morda težko konkuriral nekaterim večjim jazzovskim festivalom po Sloveniji, čeprav po želeni širini za njimi ne zaostaja, a jih tudi ne posnema. Izpostavljanje kreativnosti in improvizacije tu meri na proces ustvarjanja, ki je vsaj toliko pomemben kot vsebinski del programa.

Posebnost festivala vidi organizatorka programa Hiše kulture Tatjana Bašin v dejstvu, da gre za organizacijo lokalcev, ki ne želi zgolj izkoriščati lokalnih turističnih potencialov. Gonilna sila festivala Zlatko Kaučič ob tem poudarja predvsem sodelovanje in združevanje na ravni odrskih pogojev glasbene kreacije in preseganja lokalnih meja. Tako tistih, ki potekajo na nacionalni osnovi in s katero je Goriško zgodovinsko zaznamovano, kot tistih, ki se merijo v kulturno-geografskih razdaljah med obrobjem in prestolnicami na tej ali oni strani meje.

Prvi večji poudarek je možnost srečevanj različnih generacij in pretežno evropskih scen. Stalnica je v organizaciji finančno dostopnih glasbenih delavnic, na katerih se lahko domači glasbeniki učijo od svetovnih mojstrov improvizacije. Ob zajetni pomoči okoliških jazzovskih organizacij predvsem z one strani meje so tako Brda doslej obiskali Evan Parker, Joëlle Léandre ali Phil Minton ter letošnji gost Michael Moore.

Mentor soavtor
Michael Moore je najprej nenapovedano nastopil ob otvoritveni razstavi fotografij ter se v preostalih dveh festivalskih popoldnevih prepustil vodenju glasbene delavnice. Kot njen mentor je individualna znanja preverjal izključno znotraj celotne zasedbe udeležencev in udeleženk, ki si glasbeno v večini niso tuji. Do zaključnega nastopa delavnice mentor ni prevzemal toliko kondukterske, temveč soavtorsko vlogo. Kot združevalno načelo je uporabil predlagano temo, a okoli nje predvsem spodbujal k raziskovanju drugih zvočnih elementov, njihovo tkanje v prostor tišine in iskanje presenečenja. Učinek take delavnice pa ni toliko v zaključnem nastopu, kjer je skupina nanizala različne preizkuse dvodnevnega dela, ampak v nadaljnji rabi zgoščeno podanega znanja.

Drugi poudarek festivala pa je v razumevanju kreativnosti, zaradi katere se Kaučič kot organizator izogiba že vzpostavljenim »bendovskim« povezavam in sestavi priložnostne kombinacije nastopajočih, ki večinoma skupaj igrajo prvič. Poleg otvoritvenega koncertnega dela, v katerem se je duu Maye Homburger in Barryju Guyu v dialogu stare notirane glasbe in sodobne improvizacije že drugič na odru pridružil Kaučič, in zaključne sopostavitve recitala poezije ter glasbe z gostom Milanom Deklevo (v obeh vlogah) je festival ponudil še nekaj presenečenj.

Talent podium
Med priložnostnimi srečanji velja omeniti vsaj petkov »talent podium« z dvojnim triom domačih, italijanskih in hrvaških glasbenikov, ki so nadomestili nekaj v tujini zadržanih akterjev naše srednje jazzovske generacije. Smelo so se izognili nihanju med kolektivno improvizacijo in dialogi ter v dinamični igri ponovno pozornost obdržali predvsem na zvoku, v katerega sta še najradikalneje zasekala nelagodni bluesovsko eksperimentalni vokal Žige Jenka in dramatični bobnarski duet. Na drug način sta se dialoški igri ognila Theo Cecaldi in Ewald Peraud, ki sta napetost ustvarjala skozi zafrkljive prijeme in raziskovanje zvočnosti violine in bobnov ter se kljub improvizirani naravi nastopa ujela v presenetljivo skladnem nastopu.

Uspelost take zasnove festivala je seveda odvisna od njegovih materialnih pogojev in širine povabljenih in po lanskem izpadu državnih sredstev ponovna pridobitev podpore za nekajletno obdobje vzbuja optimizem. Z letošnjim programom namreč festival počasi širi svoj domet povabljenih gostov na način, ki ostaja zvest osnovni ideji povezovanj in možnosti srečevanj.

(Aleš Rojc)



ALLABOUTJAZZ.COM, December 24, 2017; Il Meglio Del 2017 Secondo Angelo Leonardi

E stato un anno jazzistico particolarmente ricco e creativo. I grandi protagonisti che hanno superato—spesso di molto—il mezzo secolo ci hanno regalato nuove opere memorabili. Basterebbe ricordare i recenti album di Wadada Leo Smith, Charles Lloyd, Satoko Fujii, Steve Coleman, Tomasz Stanko, Enrico Pieranunzi, Bill Frisell, Gary Peacock, Roscoe Mitchell, Tim Berne, Tom Harrell, Miroslav Vitous, Fred Hersch, Louis Sclavis, Franco D'Andrea e Michel Portal.

Poi ci sono le sorprendenti uscite da leader (esordi o poco piu) delle cantanti Jazzmeia Horn e Krystle Warren, dei pianisti e compositori Vitor Gonçalves e Fabian Almazan, del bassista Miles Mosley, del batterista Daniel Freedman. Ed infine le opere del 2017 dei trenta/quarantenni nel pieno della loro creativita: Vijay Iyer, Rudresh Mahanthappa, Avishai Cohen, Brian Landrus, Mary Halvorson, David Virelles, Mark Guiliana, Anat Cohen, Dan Tepfer, Jamie Saft, Gerald Clayton, Tigran Hamasyan, Nate Smith, Linda May Han Oh, Brandon Seabrook, Antonio Sanchez, Julian Lage, James Brandon Lewis, JD Allen, Craig Taborn.

Ho dimenticato sicuramente di citarne altri ma l'ordine di grandezza e chiaro. Alcuni di questi artisti sono presenti in questa lista altri no e la ragione e dovuta essenzialmente allo spazio anche se nella scelta hanno pesato quelle imponderabili ragioni emotive che ci fanno scegliere una cosa pur amando anche l'altra.

Concerti

Snarky Puppy — Auditorium S. Chiara — Trento — 22.04.2017
Orchestrina Vertical — Il Posto Castello — Illasi — 01.07.2017
Munir Hossn — Malta Jazz Festival — 20.07.2017
Mark Guiliana — Malta Jazz Festival — 21.07.2017
Antonio Sanchez Migration — Malta Jazz Festival — 22.07.2017
Daniele D'Agaro, Giovanni Maier, Zlatko Kaucic, Tobias Delius — BRDA Music Festival — 14.09.2017
Massimo De Mattia, Milko Lazar — BRDA Music Festival — 16.09.2017
Avishai Cohen Quartet — Teatro Ristori — Verona — 02.11.2017

(ANGELO LEONARDI)



RADIOSTUDENT.SI, 19. 9. 2017; BRDA CONTEMPORARY MUSIC FESTIVAL

»Gre za fantastičen band, za super prijateljstvo slovenskih in italijanskih glasbenikov. Gre za druženje!« S temi besedami je kurator Festivala kreativne in improvizirane glasbe Zlatko Kaučič napovedal koncert skupine udbo oqpo in hkrati na svoj spontan način povzel preprosto bistvo pričujočega dogodka. Festival v Šmartnem, ki se je letos zgodil že sedmič zapored, je namreč zrasel kot posledica bogate ustvarjalne kariere briškega tolkalca. Tolkalca, ki ga je vedno spremljal čut za vračanje prigaranega umetniškega kapitala v domač prostor. Mednarodno ustvarjalno vpetost je Kaučič zadnja leta vzporedno združeval s pedagoškim delovanjem doma, zaradi česar je zrasel med drugim denimo projekt Kombo, ki bo 11.oktobra s koncertom v Kinu Šiška praznoval okroglih 15 let obstoja. V tem času je Kaučič vzgojil celo množico mladih talentiranih glasbenikov, ki so se skozi leta razvili v samostojne ustvarjalce in sedaj v različnih projektih dnevno polnijo jazzovsko dogajanje doma in v tujini. Ravno presečišče Kaučičeve ustvarjalne in neakademske pedagoške dejavnosti pa je tudi porodilo idejo o večdnevnem druženju glasbenikov v idilični vasici sredi Brd. Tik ob meji, preko meje in brez meja se v varnem zavetju zidov ustvari prostor druženja, spoznavanja in soočanja različnosti, pogojev torej, brez katerih si ni mogoče predstavljati ad hoc muziciranja.

Glasbeno dogajanje je v četrtek otvorila fotografsko - glasbena točka Lada Jakše z naslovom Fluidna partitura jazza. Sosledje fotografij je Jakša v živo spletal z ambientalno zvočno kuliso, katere zasanjane klavirske harmonije in kozmično obarvane modulacije je občasno krasil z melodičnimi improvizacijami na klarinet ali saksofon. Sicer prijetna zvočno vizualna izkušnja je glede na ostalo festivalsko ponudbo izzvenela nekako tuje. Sledil je solistični nastop kazaško - turške pevke Saadet Türköz. Priznana vokalistka je že večkrat nastopala pri nas, s Kaučičem pa jo druži dolgo ustvarjalno sodelovanje, zapisano tudi na dveh skupnih ploščah. Pevka svoj repertoar črpa iz tradicionalnih turških in drugih vzhodnjaških tradicij, v katere vpeljuje sodobne vokalne tehnike in improvizacijo. Nastop v cerkvi sv. Martina je zatorej minil v sosledju odpetih tradicionalnih (z)godb in lastnih kompozicij. Njen najmočnejši odrski as je bil izreden čustveni naboj, ki ga Türköz dosega z uporabo celega telesa. Pohvaliti gre njen občutek za prostorsko akustiko, ki je pevki ob premikanju po prizorišču služil kot ojačevalec alikvotnih učinkov občasnega grlenega petja. Končni učinek je bil nadvse doživet nastop, gre namreč za virtuozinjo, ki svoj glas in telo koristi kot orodje izraza, kar še najbolj občutimo ob melizmatičnih kadencah. Kot zadnji je v četrtek nastopil za to priložnost razširjen trio Disorder at the Border, v katerem poleg Kaučiča domujeta še njegova dolgoletna pajdaša Giovanni Maier na kontrabasu in Daniele D'Agaro na saksofonih in klarinetu. Triu se je tokrat pridružil še saksofonist Tobias Delius, pravtako dober znanec domačih in tujih jazzovskih odrov. In ravno slednji je triovemu free jazzu odvzel nekaj surove nabritosti in zvočno sliko v svoji šaljivi maniri nekoliko bolj melodično začinil.

Vsekakor je dodana vrednost festivala Kaučičevo snovanje in oblikovanje novih glasbenih sestavov, katerih se je skozi leta obstoja festivala nabralo kar lepo število in nekateri od njih so se kasneje razvili tudi v trajnejša sodelovanja. Kot primer lahko tu omenimo širok ansambel Orkester brez meja / Orchestra senza confini, ki združuje številne mlade in uveljavljene improvizatorje iz Slovenije in Italije. Petkov večerni spored je tako začela ravno krstna izvedba za to priložnost oblikovanega slovensko – italijanskega trio odbo oqpo, ki ga sestavljajo domači tolkalec Vid Drašler, flavtist in saksofonist Paolo Pascolo ter Alberto Novelo z modularnim sintetizatorjem zvoka. Kljub nevsakdanji instrumentalni kombinaciji je projekt ponudil barvno in dinamično zlitje treh kontrastnih zvočnih entitet ter postregel z največjim presenečenjem tokratne edicije festivala. Trojici je uspelo sočasno umirjeno prelivanje s sproščujočimi nepretrganimi variacijami ob vseprisotni tišini. Na povabilo Kaučiča je sledila še premierna predstavitev dua Igorja Bezgeta na klasični kitari in Dejana Berdena za klavirjem. Čeprav je šlo za njuno prvo odrsko snidenje, sta glasbenika zvenela, kot da preigravata vnaprej napisane kompozicije. Medsebojne hipne imitacije posameznih fraz so oblikovale sklenjen dramatični lok poln svežih domislic. Kot zadnji se je v petek predstavil projekt Songs for Africa, ki ga vodi italijanski pianist Claudio Cojaniz. Na odru so se mu pridružili še Alessandro Turchet na kontrabasu, Luca Grizzo na tolkalih in vokalu ter Luca Colussi za bobni. Zasedba na svoj način prevzema pan-afriško glasbeno dediščino in jo na svojstven način aranžirano odpira s sodobnejšimi jazzovskimi prijemi. Sicer uigrana in na trenutke plešoča zgodba, ki pa se je malce oddaljila od rdeče niti programske zasnove.

Sklepni festivalski dan se je začel s popoldanskim predstavitvenim koncertom vokalne delavnice pod vodstvom Saadet Türköz. Pohvalno število udeležencev je skupaj z mentorico predstavilo sadove dvodnevnega druženja in postreglo s sproščujočo revijo različnih sodobnih vokalnih tehnik, ki so jih udeleženci skozi igrive situacije presenetljivo dobro osvojili. Večerni del je nato otvoril duo Milka Lazarja na klavirju in Massima de Mattie na flavti. Tudi ta priložnostni sestav je Kaučičeva programska zamisel, tudi v tem primeru je namreč združil svoja dolgoletna ustvarjalna sopotnika. Ta sta predstavila izjemno paleto zvočnih zmožnosti lastnih instrumentov. Izjemna tehnična širina obeh glasbenikov je omogočala neprestane nadgradnje in konsistentno izogibanje statičnemu udobju usklajenosti. Sledil je še nastop prvega imena letošnje edicije festivala. Legendarni angleški saksofonist Trevor Watts je nastopil s slovenskima kolegoma Boštjanom Simonom in Cenetom Resnikom. Čeprav gre za saksofoniste, ki gojijo odprto estetiko, je bilo tokrat moč slišati različne pristope k prostem zvočnem teku. Watts je mojstrsko puščal glavno besedo mlajšima kolegoma, ki sta suvereno kljubovala velikanu alt saksofona, čeprav je ta občasno tudi razpel krila in poletel v višino nad tenorski dvojc.

Za konec je sledila še tradicionalna predstavitev glasbene delavnice, katere mentorstvo je torej letos prevzel Trevor Watts. Čeprav smo pričakovali prosto improvizacijo pod vodstvom angleškega saksofonista, je ta udeležence presenetljivo oborožil s partiturami, ki so narekovale afriške poliritmične motive. Njihov dobre pol ure trajajoč nastop je prav lahkotno zaokrožil letošnji festival. Ta je ponudil sproščujoče druženje mladih glasbenikov z obeh strani meje, kakovostne koncertne nastope in bistveno, ustvaril nove prijateljske vezi, ki bodo zagotovo rodile tudi nove glasbene projekte. Festival Brda contemporary music festival je navkljub letošnjemu hudemu udarcu zavrnjene vloge za sofinanciranje projekta s strani Ministrstva za kulturo, obstal ravno zaradi tesnih glasbenih vezi in danes trdnih čezmejnih partnerstvev s kolektivoms Dobialab in Hybride. Dejstvo zavrnitve kaže na globoko centralizirano realnost slovenske kulturne infrastrukture, ki poskuse na provinci vse močneje potiska v nemilost nerazumevanja lokalnih oblasti, zato gre vnovič na tem mestu le čestitati Kaučiču, ki je trmasto vztrajal in vnovič uspel, tudi brez podpore in pozornosti iz prestolnice.

(TADEJ STOLIČ)



ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, 30/09/2015; Brda Contemporary Music Festival 2015

Že četrtič zapored se je pokazalo, da je briški Festival kreativne in improvizirane glasbe biser, ki bi ga zaradi edinstvenosti, izvirnosti in senzibilnosti morali podpreti kot najbolj vrhunsko kulturno zadevo v Brdih.

A Smartno in Slovenia, poco oltre il confine con l'Italia prospicente Cormons, si tiene da cinque anni un piccolo ma avvincente festival dedicato alla libera improvvisazione. La regione, chiamata Brda, e tanto suggestiva quanto quella del vicino Collio: un paesaggio di verdi colline che producono vini strepitosi e piccoli borghi medioevali. Il festival di Smartno nasce dalla collaborazione tra la Hisa Kulture -vivace centro culturale del paese -e il direttore artistico Zlatko Kaucic: un'iniziativa prestigiosa per tutta la regione che con un budget esiguo costruisce programmi di rilievo ed e seguita da un consistente pubblico. Se quest'anno la protagonista del cartellone era la contrabbassista francese Joëlle Léandre non mancavano musicisti ben noti dell'area musicale friulana e slovena: Daniele D'Agaro, Massimo De Mattia - Bruno Cesselli, Giorgio Pacorig, Giovanni Maier, Milko Lazar, Cene Resnik. Animato da una prospettiva d'integrazione culturale e generazionale, il festival ospita anche musicisti emergenti di entrambe le aree geografiche (come Clarissa Durizzotto, Andrea Gulli, Luigi Vitale o Marko Lasic) e presenta i talentosi allievi della scuola di Kaucic.

Programmata dal 10 al 12 settembre, l'edizione 2015 ha confermato la scelta estetica fondata sulla libera improvvisazione, con incontri e collaborazioni inedite. Nella sala che ospitava le belle fotografie di Joze Pozrl s'e esibita la prima formazione: un quartetto comprendente Clarissa Durizzotto al sax contralto e clarinetto, Paolo Pascolo al flauto, Jost Drasler al contrabbasso e Vitja Balzalorsky alla chitarra elettrica. Con alle spalle una solida formazione classica la Durizzotto e una delle figure emergenti del jazz italiano. Gia allieva di Daniele D'Agaro e Claudio Cojaniz, la giovane musicista ha evidenziato un eloquio appassionante e una rigorosa linea di ricerca, in equilibrio tra episodi cameristici e marcate esplorazioni timbriche. Non da meno i suoi partner, con cui ha elaborato percorsi vibranti e ricchi di contrasti. Poco dopo, entro la locale chiesa di St. Martin, s'e esibito il duo violino/percussioni di Ana Kravanja e Samo Kutin: e stato un fluire di percorsi melodico-ritmici iterativi elaborati con strumenti etnici (vari xilofoni, una ghironda) manipolati per creare effetti sonori particolarmente coinvolgenti. Ha concluso la serata il quartetto di Andrea Gulli con Gabriele Cancelli alla cornetta e i percussionisti Vid Drasler e Marko Lasic. Unica voce in front line, Cancelli ha svolto con passione e fantasia il ruolo di protagonista, interagendo per un'ora con il tappeto di suoni sintetizzati creati da Gulli e le possenti trame percussive.

Il giorno successivo, dopo il set pomeridiano che alternava musica e poesia, Andrea Gulli e tornato sul palco per un'esibizione in solo al laptop e nastri registrati. Molto attivo e apprezzato nell'ambito della sperimentazione elettronica, Andrea Gulli ha evitato inutili e dispersivi compiacimenti sonori a favore di una ricerca dalla trama rigorosa, con sequenze ritmico-melodiche iterative in relazione reciproca. Una musica che partiva dai lavori pionieristici di Terry Riley e La Monte Young che creava vere e proprie sculture sonore in sovrapposizione e dissolvimento, in cui resta centrale l'uso creativo del tape delay.

E seguito il duo dei sassofonisti Daniele D'Agaro e Cene Resnik in una prova esemplare per ricchezza dei percorsi ed empatia. In alcuni brani D'Agaro e passato al clarinetto e le cose migliori sono venute da questo connubio: nella loro sequenza liberamente improvvisata ha colpito la capacita dei musicisti di rispondere immediatamente alle reciproche sollecitazioni, alternando camerismo e free senza dimenticare il senso della costruzione logica. Ha chiuso la serata il sestetto sloveno Koromac, con i ragazzi provenienti dalla scuola di Kaucic. In un collettivo di ventenni impegnati nella musica improvvisata non potevano mancare i suoni piu estremi del rock. Il free storico s'e quindi coniugato con atmosfere alla Napalm Death con citazioni varie che spaziavano dal mainstream jazz ai Deep Purple. Insomma un gran calderone ma fantasioso e ben congegnato in cui hanno avuto modo di emergere ottime personalita: in particolare e piaciuta la forza espressiva di Matjaz Bajc al basso elettrico e la sicurezza di Jure Borsic al sax contralto.

Il festival s'e concluso sabato 12, con una giornata particolarmente ricca. Dopo la bella esibizione nel primo pomeriggio del Kombo B di Kaucic (i ragazzi del sestetto Koromac con altri innesti) il duo di Giovanni Maier e Giorgio Pacorig s'e esibito, ispirandosi alla proiezione del documentario "Niso Letele Ptice" rievocante i drammi umani della prima guerra mondiale. Rispettivamente al contrabbasso e sintetizzatore Korg, hanno espresso una forte tensione iniziale, dominata dagli effetti ritmico-rumoristici di Maier, fino a privilegiare dimensioni piu riflessive.

I concerti serali hanno preso il via con l'Hibrid Duo, comprendente Milko Lazar al fender Rhodes e Kaucic alla batteria. La formazione ha pubblicato un recente album (Ena/One, Sazas 2014) i cui percorsi erano comunque diversi essendo sempre in gioco la piena liberta improvvisativa. La formazione classica e l'esperienza Lazar come compositore e direttore d'orchestra si riverbera nel suo approccio improvvisativo, trovando in Kaucic un'inesauribile fonte di impulsi e suggerimenti. Il concerto ha sviluppato quattro differenti episodi caratterizzati da chiare identita, trovando riferimenti con la musica colta o la tradizione jazzistica (come le sonorita evocanti il quintetto elettrico di Miles Davis) fino a spingersi in visionarie esplorazioni elettroacustiche.

Subito dopo anche il duo flauto/vibrafono di Massimo De Mattia e Luigi Vitale ha sviluppato un intenso interplay, giocando su un'ampia gamma di soluzioni armoniche e timbriche. Da alcuni anni il flautista s'e imposto come uno dei ricercatori piu determinati nell'ampliare le possibilita espressive del suo strumento, in una prospettiva tanto concentrata quanto eclettica. La collaborazione con Luigi Vitale risale a qualche anno fa -nel quintetto che ha registrato Black Novel (Rudi Records, 2012) -ed ha rimarcato l'affinita che li porta a spaziare tra astrattezze cameristiche, riferimenti alla musica contemporanea e libera improvvisazione post-free, senza escludere momenti lirici d'impronta tradizionale. A differenza di quanto accade, anche nell'avanguardia, la loro musica non si esaurisce in ambito formale ma diventa strumento per ampliare i confini della ricerca.

Infine il solo di Joëlle Léandre. Dopo aver condotto due giorni di open workshop, la contrabbassista francese e salita sul palco confermando tutto il suo carisma con un'esibizione che ha dato la piena misura di cosa significhi libera ricerca improvvisata: un impianto narrativo avvincente, dove concentrazione, sapienza strumentale e disponibilita al rischio non escludono leggerezza, ironia e feeling. Joëlle ha espresso la sua proverbiale statura tecnica sia all'archetto che al pizzicato e, com'e sua abitudine, s'e accompagnata con suggestive improvvisazioni vocali. Un set ammaliante e sorprendente, fortemente applaudito da pubblico. Il festival s'e concluso a tarda sera, con le esibizioni degli allievi partecipanti al workshop.

(Angelo Leonardi, foto:Joze Pozrl)



WWW.PRIMORSKE.SI, 16. september 2014; Iz zvoka v glasbo in nazaj

Že četrtič zapored se je pokazalo, da je briški Festival kreativne in improvizirane glasbe biser, ki bi ga zaradi edinstvenosti, izvirnosti in senzibilnosti morali podpreti kot najbolj vrhunsko kulturno zadevo v Brdih.

ŠMARTNO > Prvič zato, ker je “zrasel na domači zemlji”, torej nastal na pobudo domačina, vrhunskega glasbenika z mednarodnimi referencami in povezavami, nagrajenca Prešernovega sklada Zlatka Kaučiča. Drugič zato, ker Slovenija nima takšnega festivala. Tretjič pa zato, ker je zastavljen ustvarjalno in glasbeno izredno senzibilno. Ker v mladih razvija muzikalno občutljivost, kar sodi v najvišje ravni abstraktnega mišljenja.

Festival se je zgostil v tri dni koncertov, razstav in delavnico, ki je kronala celotno dogajanje. Vodila jo je legenda moderne improvizacije, britanski glasbenik Phil Minton, temeljila pa je na uporabi glasu. Z ducatom prostovoljcev se je srečal dva krat po tri ure in pripravili so zanimiv zaključni koncert Feral Orchestra, na katerem so pokazali, kaj vse lahko takšen “zborček” naredi z glasom. Pred tem so se v čisti improvizaciji srečali Mintonov glas in zvoki Zlatka Kaučiča, ki si je za svoje inštrumente tokrat izbral suhe vejice, majhen boben, liste papirja, lahno tkanino, elektronsko ploščo in druge zvočne rekvizite. Občinstvo je bilo vzhičeno, festivalsko vzdušje doseženo.

Med koncerti si je bilo moč ogledati tudi študentski video domačinke Tanje Rusjan, v katerem je povezala jezike sveta in krajine, pa razstavi fotografij Žige Koritnika in kipov Petra Malija. “Strasti ne smeš nikoli dovoliti, da umre... Ta skupaj ustvarjena in sproščena energija je nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi,” ob evropskih festivalih in posebej tistem v Šmartnem razmišlja Koritnik

(Klavdija Figelj, foto:Klavdija Figelj)



WWW.LUPIGA.COM, 18.09.2014; „Jazz nije nota! Jazz je život!“

Na četvrtom izdanju Brda Contemporary Music Festivala, koje je proteklo od 11. do 13. rujna, engleski vokalist Phil Minton snimio je chorus za pjesmu koja će se ovog vikenda izvoditi na prosvjednom skupu People's Climate March u Londonu. Na završnoj večeri, Minton je kao headliner festivala nastupio u duetu s njegovim izbornikom, bubnjarom Zlatkom Kaučičem, a nakon njihovog dueta održana je i produkcija radionice Feral Choir.

Šmartno je svojevrsna slovenska inačica Motovuna, gradić u Brdima iznad Nove Gorice, u zaleđu Trsta, gdje slovenski bubnjar Zlatko Kaučič, 61-godišnjak, provodi treću etapu svojeg životnog projekta.

„Bogu iza leđa“, kazat će.

Priča ide ovako. Radi sukoba s krutim patrijarhalnim modelom, ta otac mu je bio milicajac, već kao 18-godišnjak živi od rock glazbe po takozvanim Piper Clubs u Italiji. Preseljenjem u Švicarsku, 70-ih otkriva svijet improvizirane glazbe koji ga odvodi u Španjolsku i Nizozemsku, odakle se vraća sredinom 90-ih, nakon očeve smrti. Kako je izjavio u intervjuu objavljenom u knjizi 'Majstori uz kamin' Petra Amaliettija, Brda mu odgovaraju radi tišine do koje je u metropolama gdje je živio nemoguće doći. Ističe kako je vjerojatno jedini bijelac koji je tenor-saksofonista Archieja Sheppa, inače dramaturga, ideološkog baštinika crnačkog islama, pratio na bubnjevima. I to dvaput! O počecima festivala, Kaučič će reći sljedeće.

„Nakon što sam 2011. godine, primio Prešernovu nagradu, gradonačelnik mi je u znak ponosa poklonio i novčanu nagradu u ime Grada. Da sam idiot, sve bi i bilo ostalo na tome, da 5.000 eura spremim u džep, i ubuduće kad sviram uokolo, kao svoj honorar postavim tu granicu, te lagano propadnem... Kako je u to vrijeme komunikacija među slovenskim i talijanskim glazbenicima bila neznatna - jer na ovoj granici, i povijesno gledano, imasmo puno problema - smatrao sam da treba napraviti jedan festival kreativne glazbe, a kao početak, iskoristio sam činjenicu da smo već imali podosta koncerata u klubu koji se zove Strelišče (Streljana – op.aut.). Kroz njega bih, svojedobno, na neku vrstu javne probe pozivao brojne glazbenike“, objašnjava Kaučić i nabraja kako je pozivao Enrica Ravu, Paula Bleya, Gianluigija Trovesija, koji su imali koncerte u blizini, a posjećivao ih je i Boštjan Cvek, čiji Cerkno Jazz Festival sljedeće godine slavi 20-godišnjicu.

„Pomisao na jazz u Brdima, tada je ljudima bila šokantna, iako ne i radikalna, te smo predstavljali, polako, njegove modernije strane. Kroz klub sam rado uvodio i druge medije, poput skulpture, instalacije i poezije, a na ovom se festivalu odvija ista priča. Dakle, pozvao sam kolegu Giovannija Mayera, koji živi s druge strane granice i predaje na konzervatoriju u Trstu, da probamo napraviti nešto skupa, pokazati i dokazati da možemo nešto napraviti lijepim... Na to su se nadovezali i lokalni glazbenici iz udruge Dobbia Lab, za koje nisam ni znao da postoje, kamo li da sam znao koliko su kvalitetni. Polako se taj odnos počeo otvarati, iako, mora biti jasno da mi novca skoro pa nemamo“, poentira Kaučič. Članovi kolektiva Dobia Lab, u dvostrukom su ansamblu Orchestra senza confini/Orkestra bez granica, uz simultano dirigiranje Kaučiča i Maiera, svojim nastupom i otvorili festival.

Na prvom je izdanju festivala, još 2011. godine, gostovao Evan Parker, najznačajniji post-koltrejnovski tenor i sopran-saksofonist, a glazbenici pamte kako su iz kule s ulice gdje je spavao svakog jutra u devet odjekivale skladbe Theloniousa Monka zvukom sopran-saksofona. Čisto k'o suza. Druge je večeri festivala održan i Jubilarni koncert, na kojem je nastupio i tenor-saksofonist Flavio Brumato, koji je iskru modernog džeza držao zapaljenom i na selu.

„Ja za tog čovjeka nisam donedavno ni čuo. Riječ je o umirovljeniku koji me iznenadio svojim tonom, filozofijom, mišljenjem. Ponekad se dogodi da neki glazbenici žive na deset metara od tvoje kuće, a da zapravo ni ne znaš što se tamo zbiva. Naš festival otvoren je i za takve priče. Ne trebaš dati 5.000 eura za neki bend, ako ti već pred vratima stoji neki muzičar sa svojom pričom. Danas je takvo vrijeme, da svi žele biti zvijezde“, slegnut će ramenima izbornik ovog festivala.

Kako se Kaučič posvetio i pedagoškom radu, kao ranije etape njegovog djelovanja, na lokalnom planu, treba istaknuti rad s bendom Kombo. Pri osnutku, primljen je svatko tko je bio muzikalan, neovisno o žanrovskom afinitetu, tako da su u prvoj postavi bila trojica gitarista, kontrabasist i električni basist te čak trojica bubnjara. S njima je snimio tri albuma i poveo ih na nekolicinu europskih turneja, u ulozi dirigenta i skladatelja. Na festivalu je ovaj put predstavio ansambl Perkakšns, za afričke udaraljke, koji vodi Gal Furlan.

„Stvar ovisi o tome na koji način poučavaš mlađu generaciju. Ako ih sve naučiš pravilno, informacije, ritmove i koncepte, to će proraditi. Gal je samo dio novih generacija koje dolaze kroz Kombo, a on postoji 12-13 godina. Gal je jedan od klinaca koje su starci dovodili na koncerte. Moramo raditi na edukaciji, škole jazza danas proizvode idiote, a ne jazziste. Jer, jazz-glazba nije – nota! To je samo stvar napisana na papiru, jazz-glazba je život. Nitko me neće uvjeriti u suprotno. Naravno da moraš biti izuzetno talentiran da to postaneš, izvanredan, koncentriran, ali to će profunkcionirati samo pravilnim putem i s pravim učiteljem. A današnji model glazbene škole? Pogledaj primjer Phila Mintona, netko bi rekao da je to tek hrpa govana, no iz njegove pojave izbija muzikalnost, kreativnost. Ovaj festival ima tu mogućnost da jedan glazbenik sam u tri dana napravi pomak u glavama, da ljudi budu sretni“, proročanski će Kaučič.

Tijekom proba radionice, u zadnji red se višekratno došuljala i Emica, 89-godišnja gospođa koja je s velikim zanimanjem pratila vokalne bravure i eksperimente polaznika. Najstarija žiteljica Šmartnog svojom je ženskom aurom festivalu dala posebnu draž. Nešto mlađi od Emice, 74-godišnji Phil Minton, rođen je u Torquayu, u Velsu i oba roditelja su mu pjevači. Na radionici Feral Choira pružio je poduke u tirolskom jodlanju i mongolskom grlenom pjevanju, dok je zagrijavanje glasa započeo smijehom, potičući polaznike da tako izraze svoju osobnost. Kao glavno pravilo izraza za produkciju sugerirao je da se ponavljanje ideja ili fraziranje neće smatrati autorskim pristupom. Prisjetio se kako je u Mogadishuu, na radionici za somalske žene, ustanovio da se žene ne smiju, jer im tradicijska kultura to ne dopušta. U intervjuu za RTV Slovenija istaknuo je da se korektnost u društvu manifestira načinom izražavanja glasa. Još donedavno, od žena se očekivalo da govore u visokoj lagi, dok je za muškost bio rezerviran duboki glas. Od polaznika je tražio da oponašaju čovjeka koji pada s nebodera ili ispuštaju prvi glas tek rođenog djeteta.

Nadovezujući se na specifičnost koju su za karakter glasa baštinili jazz-trubači, jer i sam je bio izniman free-jazz kornetist, upućuje nas oponašanjem posebno dubokog glasa Satchma, odnosno piskutavog – Milesa. Tijekom rada u radionici pozvao je sudionike da emocije izražavaju fućkanjem, podsjećajući kako je ono puno lakše za izražavanje emocija, još pogotovo u predškolskom razvoju, od motorički zahtjevne blok-flaute. Nastup Feral Choira – sjetio se da je časopis sličnog imena (Feral Tribune – op. aut.) jednom vidio u Srbiji – okončao je uz ovacije publike, uz nebrojene para-nastupe i burleskne mikro-performative koje smo za tih tri dana s njime doživjeli u off-programu festivala Brda.

(Vid Jeraj, foto:Iztok Zupan)



WWW.GIORNALEDELLAMUSICA.IT, 11 Settembre 2014; Brda Contemporary Music Festival 2014

A Šmartno, in Slovenia, il Brda Contemporary Music Festival

Quando si oltrepassa il confine c’e solo un cartello ad indicare che abbiano lasciato l’Italia e siamo entrati in Slovenia. Eppure, da queste parti sono stati versati fiumi di sangue per difendere o spostare quelle sbarre che definivano la terra “nostra” da quella “loro”. Ogni luogo ha scolpito nelle lapidi dedicate alle vittime del fascismo o nelle trincee che ancora feriscono le montagne e le colline intorno all’Isonzo, il ricordo di guerre e massacri. Se c’e qualcosa che invece punta ad unire anziché a dividere e la musica, in particolare quella improvvisata. Dall’11 al 13 Settembre si e svolta nel piccolo paese fortificato di Šmartno nel cuore della regione di Brda sul versante sloveno del Collio, la quarta edizione del Brda Contemporary Music Festival. Ideatore e direttore artistico della manifestazione e il percussionista Zlatko Kaučič, da sempre appassionato musicista, didatta e promotore culturale e infaticabile generatore di incontri transnazionali. La prima giornata ha visto un esperimento inedito ovvero la conduzione a due, Kaučič e il contrabassista Giovanni Maier, dell’Orchestra Senza Confini, formazione composta da improvvisatori sloveni e italiani nata proprio in questo festival.

Il secondo giorno e stato contraddistinto da piccole formazioni. Dopo il solo del sassofonista Cene Resnik sul palco della raccolta e accogliente Casa della Cultura si e esibito il sassofonista isontino Flavio Brumat con i contrabbassisti Jost Drasler e Paolo Franceschinis. Brumat e un musicista che sfoggia al sax tenore un suono pastoso e una enfasi declamatoria che ricorda il free storico di marca coltraniana. Nato nel 1946 e attivo con le formazioni dell’avanguardia regionale, da Phophonix a DobiaLab Orchestra, ha proposto - grazie anche al prezioso lavoro dei due contrabbassisti - un free jazz aggiornato con gusto e fantasia. Un musicista che il Festival ha fatto bene a valorizzare e che meriterebbe ulteriori occasioni di esibirsi. La serata si e conclusa con il duo polacco Microkolektyw formato da Artur Majewsky, tromba, e Kuba Suchar, batteria. Entrambi fanno largo uso dell’elettronica e in particolare di basi a prevalenza ritmica sulle quali sovrappongono ulteriori stratificazioni o improvvisazioni. La musica che ne esce e una sorta di ambient-free che occhieggia neo-tribalisti urbani e memorie del Davis elettrico. Majewsky fa largo uso di soffi e suoni parassiti sulla scia delle ricerche sullo strumento ormai divenute un classico dell’avanguardia.

Il terzo e ultimo giorno del Festival il momentaneo bel tempo ha concesso di poter svolgere le performance previste all’aperto nel pomeriggio, una banda giovanile e un’ensemble di percussioni africane, per poi concludere in serata il programma. Con il quintetto Kaca, Sraca in Lev Giovanni Maier propone proprie composizioni dove i temi,dal netto profilo melodico, sono diluiti in percorso sonoro che lascia ampio spazio a tutti musicisti. Il gruppo funziona secondo una concezione orizzontale, puntando al massimo del dialogo collettivo e della liberta individuale. Particolarmente interessante e il giovane batterista sloveno Marko Lasic, allievo di Kaučič dal quale ha mutuato uno stile scabro e un set percussivo non ortodosso. Oltre a lui il trombettista Gabriele Cancelli, il flautista Paolo Pascolo e il clarinettista Mimo Cogliandro. Sempre maiuscolo Maier, un fuoriclasse del suo strumento, in grado di cavare ogni tipo di suono dal contrabbasso e stupefacente per potenza ritmica, lucidita e creativita. Ma l’importanza di Maier non e solo e squisitamente nella sua bravura strumentale ma anche per il ruolo di catalizzatore di energie e valorizzazione dei nuovi talenti come dimostrano questa formazione e le sue produzioni discografiche con l’etichetta autoprodotta Palomar, dove deve guardare chi voglia saperne di piu su quello che si agita nella scena improvvisativa del Friuli Venezia Giulia.

Caratteristica del Festival e l’invito ad ogni edizione di un ospite che svolge un workshop oltre ad esibirsi insieme a Zlatko Kaučič. Dopo Evan Parker, Johannes Bauer e Ab Baars quest’anno e stata la volta del vocalist Phil Minton. Il musicista inglese, settantaquattro anni portati con insospettabile vigore, e uno dei maestri della ricerca sulle possibilita della voce. Si accomoda sul palco sedendosi su una sedia. Accanto a lui Kaučič ha sistemato alcune piccole percussioni e, su una cassetta della frutta verde (!), un’arpa da tavolo bavarese dell’ottocento. Allo strumento il musicista ha applicato un microfono e lo ha reso elettrificato. Quello che succede quando i due cominciano la loro performance e difficile da raccontare. Stupore, rapimento, estasi. Un susseguirsi di invenzioni in un dialogo fitto dove non c’e mai un’incertezza o calo di tensione. Minton e Kaučič producono suoni con una gestualita corporea totale. Pathos e ironia. L’arpa risuona come un arsenale di suoni elettronici percossa e sfiorata con ogni sorta di oggetti, la voce di Minton esplora ogni registro. Ogni oggetto e ogni respiro producono suono. Un fischio e rametti d’albero frantumati. Una esperienza di ascolto rara e illuminante. Un concerto memorabile salutato da un lunghissimo applauso del pubblico.

Come ogni anno il finale della manifestazione prevede l’esibizione dei partecipanti al Workshop diretti dal maestro. In questo caso si e trattato del Feral Choir, ovvero un coro di improvvisazione vocale che Phil Minton sta sperimentando in giro per il mondo dalla fine degli anni Ottanta. Minton conduce i cantanti, non necessariamente professionisti, creando una suggestiva partitura istantanea. L’effetto e coinvolgente. L’energia che si attiva sul palco e tra il pubblico e travolgente.

Anche quest’anno questo piccolo Festival ha saputo aprire una finestra di creativita di alto livello con risorse modeste ma tanta passione e idee. Merito di un ambiente bello e ancora genuino, di scelte artistiche coerenti e coraggiose e di una volonta che non si piega alle convenienze. Un festival prezioso.

(Flavio Massarutto)



ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, 02/10/2014; Brda Contemporary Music Festival

Fesstival di Musica Creativa e Improvvisata
Šmartno, Slovenia
11-13.9.2014


E giunto alla quarta edizione il Brda Contemporary Music Festival, piccola quanto preziosa rassegna di "musica creativa e improvvisata" organizzata a Šmartno, nella regione slovena di Brda, da Zlatko Kaucic, percussionista, compositore, didatta e operatore culturale ricco di passione e idee. Il festival, com'e noto, nasce anche per unire le forze di tutti i—molti—musicisti attivi sulle due sponde della frontiera che separa, oggi fortunatamente assai meno che in passato, il Friuli dalla Slovenia. Tanto che fin dalla sua origine, tre anni orsono, una delle proposte musicali sempre presenti e l'Orchestra Senza Confini, composta da elementi provenienti dalle due zone e che fanno capo gli uni, gli sloveni, alla scuola di musica di Nova Gorica, ove opera Kaucic, e gli altri, gli italiani, al DobiaLab di Staranzano, ove opera il contrabbassista Giovanni Maier, che con il percussionista sloveno vanta una collaborazione di lunga data e di notevoli episodi.

Il festival s'e aperto la sera di giovedi 11 settembre con l'inaugurazione, nella Galleria della Casa della Cultura, della mostra fotografica dell'apprezzato fotografo sloveno Žiga Koritnik, composta da una serie di immagini davvero suggestive e dal taglio originalissimo, tutte ovviamente di musicisti, ora in scena, piu spesso in momenti estranei alle performance ma di elevata espressivita.

A seguire, nella chiesa del paese—ovviamente dedicata a S. Martino—un concerto in tre parti del duo Stema Project: la prima per la sola voce di Michela Salvador, che interpreta canti gregoriani doppiandosi con l'elettronica; la seconda per le improvvisazioni organistiche, assai rare da ascoltare, di Stefano Maso, su atmosfere contemporanee; la terza di duetti improvvisati dei medesimi musicisti, con la Salvador che canta dalla balaustra dell'organo, interagendo con l'organista. Particolare e assai interessante, il concerto ha rappresentato una curiosa variazione, meno legata al jazz, rispetto al resto del programma.

A chiudere la prima serata il momento risultato poi forse piu entusiasmante dell'intero festival: quello della citata Orchestra Senza Confini, in una versione davvero interessante: i diciassette musicisti erano divisi in due sezioni, ciscuna diretta da un direttore, da un lato Kaucic, dall'altro Maier. Questa originale e assai ardita "doppia conduction" (si ricorda forse un altro esempio, dovuto ad Anthony Braxton), totalmente improvvisata, aveva alle spalle solo un precedente concerto, ma ha dato esiti di sorprendente qualita sia scenica, sia strettamente musicale. Maier ha condotto il concerto perlopiu usando una lavagnetta giocattolo su cui di volta in volta scriveva indicazioni indicazioni ai musicisti della sua sezione (si badi, mescolati quanto a provenienza nazionale), mentre Kaucic si rivolgeva loro solo gestualmente. I due inoltre si sono piu volte scambiati la sezione e, in generale, erano loro stessi i veri protagonisti, ascoltandosi l'un l'altro prima ancora di ascoltare la sezione che dirigevano. La doppia interazione—degli strumenti e delle direzioni—ha favorito lo scaturire di una molteplicita di situazioni diverse, lasciando via via—nella buona tradizione delle grandi orchestre—ampi spazi ai solisti, cosa che apriva ulteriori possibilita, alla luce della varieta dei musicisti. Erano infatti di scena Paolo Pascolo al flauto, Gabriele Cancelli alla tromba, Gian Agresti, Mimo Cogliandro, Flavio Brumat, Cene Resnik e Boštjan Simon ai sax, Giorgio Pacorig alle tastiere, Vitja Balzalorsky alla chitarra, Mariano Bulligan al violoncello, Jošt Drašler, Carlo Franceschinis e Costanzo Tortorelli al contrabbasso, Andrea Gulli al live electronics, Elisa Ulian alla voce, Vid Drašler e Marko Lasic alla batteria.

Una musica ludica e costantemente imprevedibile, senza alcuna ripetizione, al massimo grado cangiante e tuttavia rigorosissima—vuoi per la preparazione dei musicisti coinvolti, vuoi per la cura e l'attenzione dei due direttori. Una musica, e venuto di pensare alla fine del concerto, che rischia di far apparire noiosa qualunque altra forma musicale. Una ragione in piu per chiedersi perché sia cosi difficile ascoltarne di simili e che, per farlo, si debba venire in questo minuscolo, ancorché splendido, paese delle colline slovene.

Il secondo giorno di concerti s'e aperto alle 18,00 con un trio assai atipico: accanto alla chitarra elettrica di Vitja Balzalorsky e al sax tenore di Boštjan Simon trovava posto la voce narrante di Petra Paravan, che interpretava poesie di sua realizzazione. Essendo in lingua slovena ci e impossibile dare una qualsiasi valutazione dei testi e della relazione tra contenuti e musica, ma il risultato esclusivamente musicale e stato ancora una volta sorprendente: eccellente l'interazione dei suoni con la voce narrante, suggestive le atmosfere, fruibilissimo e privo di cali di tensione il quadro, sempre in bilico tra la pura improvvisazione e la performance contempranea. A seguire il solo sax di Cene Resnik, accompagnato dalla proiezione di disegni elaborati live al computer. Resnik ha mostrato grande furore espressivo e creativita improvvisativa, ma forse anche qualche virtuosismo di troppo, che in una performance senza soluzione di continuita e parso a momenti ridondante. Subito dopo un altro trio piuttosto particolare, guidato dall'esperto sassofonista tenore Fulvio Brumat con i due contrabbassi di Jost Drasler e Carlo Franceschinis. Ben noto nell'area friulana e giuliana, Brumat e un tenorista vecchio stile, dal suono nitido e corposo, con uno stile che richiama il free anni settanta coniugato nell'improvvisazione piu moderna. Accantonando qualsivoglia preziosita cerebrale o autogratificante, ha messo in scena una narrazione libera ma dalla evolutivita rigorosa, priva di ripetizioni sintattica, ben sostenuto dai due contrabbassi, che alternavano pizzicato e archi, accompagnamenti ritmici e rumoristica espressiva. Musicista schivo e riservato, Brumat meriterebbe di essere piu conosciuto anche fuori dalle sue terre. La conclusione della serata era assegnata al duo polacco Mikrokolektyw, composto da Artur Majewski a tromba e flicorno e Kuba Suchar a batteria ed elettronica. Molto attesi, hanno in realta un po' deluso, presi da una musica ipnotica ma troppo ripetitiva, non molto equilibrata nel rapporto tra acustica ed elettronica, alla fin fine un po' "sentita."

Il lungo pomeriggio della domenica, giorno conclusivo, s'e aperto con una breve esibizione all'aperto, nella suggestiva piazzetta appena entrati nelle mura che circondano il paese, dell'orchestra giovanile di fiati di Brda, una sorta di banda locale, a cui e seguito, nello stesso luogo, Perkakšns, sestetto sloveno di percussioni etniche africane che, con djenbe, dun dun e altri strumenti simili, hanno coinvolto il pubblico in una sorta di molto partecipata e apprezzata "danza interiore." Dopo il duo sax-contrabbasso di Cene Resnik e Jost Drasler, e salito sul palco della Casa della Cultura il quintetto Kaca, Sraka in Lev di Giovanni Maier, gruppo che il contrabbassista goriziano tiene assieme da molti anni pur variandone la composizione (in formato trio ha anche pubblicato in disco per l'etichetta Palomar). Qui accanto al leader agivano Gabriele Cancelli alla tromba, Mimmo Cogliandro al clarinetto basso, Paolo Pascolo al flauto e Marko Lasic a batteria e percussioni. Musica articolata condotta su strutture e composizioni di Maier, ma vivente delle interazioni e dei suoni liberi, che in particolare sono stati esaltati dal contrabbassista—autore di passaggi davvero strepitosi, intensi e fortemente coinvolgenti—e dal batterista, apparso di levatura superiore. Anche qui, creativita e improvvisazione, a momenti astratta, in altri piu materica, comunque sempre imprevedibile. La serata e proseguita con la performance (in questo caso il termine "concerto" appare riduttivo o quantomeno impreciso) del duo tra Kaucic e l'ospite speciale del festival, Phil Minton, chiamato—come gli altri anni era accaduto ad Evan Parker, Johannes Bauer e Ab Baars—a condurre un seminario di improvvisazione, tenutosi nei pomeriggi del sabato e della domenica. Se Minton si e prodotto nelle sue tipiche improvvisazioni vocali -che con il canto propriamente detto hanno solo una parentela e che si avvicinano a vere performance teatrali, includendo anche la mimica-Kaucic lo ha accompagnato seguendone le evoluzioni e le invenzioni vocali con un set che includeva un'arpa antica e una tavoletta che ne elettrificava gli effetti, ma anche oggetti vari, tra cui fogli di carta, tessuti, ramoscelli. L'effetto e stato spettacolare, a momenti perfino esilarante: i due si ascoltavano e di volta in volta aprivano secenari diversi, effettuando salti espressivi e dinamici inattesi e sorprendenti. Con grande soddisfazione del pubblico, a dispetto di una forma d'arte certo non usale, né apparentemente di immediata fruibilita.

Allo stesso Minton, come avvenuto in precedenza per gli altri ospiti, e stata lasciata la conclusione del festival. Ma, essendo stato il suo un seminario sull'improvvisazione vocale, il concerto conclusivo a visto di scena non strumentisti, bensi un gruppo di voci—peraltro con poche eccezioni non use a cimentarsi in questo ruolo (perlopiu si trattava di musicisti o persone senza preparazione specifica nell'uso della voce). Minton ha diretto il gruppo facendogli eseguire a un dipresso le medesime forme espressive di cui era stato protagonista nella performance con Kaucic, giocando con le voci come fossero strumenti e, al tempo stesso, attori da dirigere in tempo reale sul palco. Un gioco inebriante sia per chi era in scena, sia per chi assisteva, cosi che—dopo la lunga serie concatenata di espressioni, suoni, gag, improvvisazioni libere—gli spettatori stessi hanno prodotto un bis sul tema della risata, assieme ai vocalist, diretti tutti quanti da Minton. Degna ed esaltante conclusione per un festival che, come il magico luogo che lo ospita, e piccolo, ma prezioso

(NERI POLLASTRI)