MUSICA JAZZ, GIUGNO. 2010; KOMBO Biči

Incentrato su musicisti locali, Udin&Jazz—dopo il consueto prologo fuori citta con i gruppi di Zaninotto, Dal Dan e Pagnuttisi e aperto il 23 con due concerti pomeridiani, tra i migliori del festival: Cojaniz e Bearzatti hanno dilettato con grande carica emotiva a partire dal loro ((Beat Spirit», con pezzi di bravura come un assolo con due sax e uno splendido The Wedding; il trio di D'Andrea-D'Agaro-Ottolini, nell'ex chiesa di San Francesco, ha attraversato la storia del jazz su decine di brani, liberamente intrecciati con rigore algido ma affascinante. Dopo l'escursione nel rock di Dana Fuchs e nel cantautorato di Mocambo Swing, il giovedi sera e stato dedicato a Demetrio Stratos, con un film proiettato alla presenza della vedova Daniela Ronconi e di Fariselli, Tavolazzi e Tofani, che il giorno dopo—con U.T. Gandhi—hanno dato vita all'Area Reunion. Certa l'intenzione di andar oltre la celebrazione, il progetto ha pero mostrato qualche crepa: lunga la prima parte, in formazioni diverse; discontinua la seconda, ora da (tradizionale) quartetto jazz, ora da gruppo world. Fortunatamente pochi omaggi all'Area che fu, grazie anche alla rilettura solo strumentale. Forse proprio nella disomogeneita sU nasconde la spinta verso il nuovo, ma l'impressione e che ci sia I ancora da lavorare.

Prima degli Area e dopo il trio Gypsy di Salvatore Russo (inappuntabile ma forse troppo composto) aveva sorpreso il Kombo di Zlatko Kaucdc (con giovanissimi della sua scuola di Nova Gorica) che, a dispetto delle ben quattro batterie e tre chitarre elettriche, aveva espresso una musica quasi sinfonica, ricca di colori e variazioni.

Ultima giornata con Nada e poi il trio del chitarrista James «Blood» Ulmer (con violoncello e batteria), non apparso pero all'altezza della sua fama. Fortuna che il bel quartetto del flautista Massimo De Mattia aveva presentato nel pomeriggio una musica libera e impetuosa, colorata e inetichettabile; ottimi Cesselli al pianoforte e Kaucic alle percussioni ed essenziale Biason alla chitarra, a mostrare come spesso sia preferibile valorizzare quanto gia c'e di buono invece di cercare nomi roboanti. Che sia anche una risposta per la crisi?

(Neri Pollastri)






MUSKA, Sept. 2009; KOMBO Biči
Zvočni izviri, 2009

Po odličnem prvencu Skriti kotički svetlobe iz leta 2006 se je bend, sestavljen iz tečajnikov glasbene šole Zlatka Kaučiča, oglasil z drugim albumom, ki na prvencu zastavljene strukturne, žanrske in zvočne smernice nadgrajuje, odličnost igranja pa stopnjuje. Morda je temu botrovala Kaučičeva nedavna 30-letnica delovanja, saj kaže, da ga je navdala z novim zanosom (ne nazadnje je ta album nastal v obletniškem letu, zaključni, bonus komad pa je posnet prav na obletniškem koncertu v Novi Gorici), a res je tudi, da tako dobro odigranega in izpeljanega albuma ne bi bilo moč ustvariti brez zanesenjaštva in prizadevanja mladih članov Komba, ki igrajo zrelo, natančno, všečno in s prepoznavnim zvokom.
Resnici na ljubo se je prav pri zvoku precej spremenilo. Predvsem zaradi gostovanja argentinsko-italijanskega pihalca Javierja Girotta (znanega tako po projektih, na primer Aires Tango, kot po sodelovanju s Kaučičem, kot je Cerkno trijo), ki je na albumu prisoten tudi z dvema skladbama. Preostalih deset je delo Kaučiča, ki je v njih pokazal široko paleto svojih zanimanj; v njih se zvrstijo ne le raznovrstni slogi, temveč se skladbe razlikujejo tudi po zvočnem oblikovanju ter po vlogi posamičnih glasbil. Girottovi pihalni doneski so dostikrat razumljivo v prvem planu, a vseskozi v spregi z drugimi ustvarjalci. Ne glede na to, ali zaigra značilne sanjaške, melanholične melodije ali pa se prepusti razbrzdanemu in navdihnjenemu svobodnjaškemu rjovenju, igra Kombo ob njem zanesljivo, z občutkom za celotno zvočno sliko. Enkrat skladbe zazvenijo kot minimalistične, v njih se glasbeniki poigravajo bolj z nakazovanjem melodij kot pa njih razvijanju, drugič spet kateri komad preveva radostna nagajivost, razbrzdanost. Zdi se, da Kombu najbolj ležijo daljše skladbe, v katerih lahko razvijejo omenjene in še druge principe grajenja skladb.

Žanrsko se album razteza od fusiona (in tudi bolj neposrednega jazz rocka) prek liričnega jazza do prvin avantgardne in nove muzike ter jazzovskih nadgradenj tradicionalnih godb (milonga, kalipso). Zvok benda je večslojen, z občutkom za izpostavljanje detajlov v razširjeni bobnarski sekciji (v dvanajstčlanskem Kombu je kar pet bobnarjev oziroma tolkalcev; seveda ne štejemo Kaučiča, ki ne igra, marveč bendu dirigira), dostikrat psihedeličnih klaviaturah ali rockovsko urezanih kitarah. Te se včasih vzpnejo do kakega kratkega, učinkovitega sola, ki pa po navadi teče vzporedno s še katerimi drugimi drobnimi okraski ali soli, kar vse skupaj pripomore k zgoščenemu, a še kako zračnemu zvoku Komba ter k izjemni dinamiki albuma, zaradi katere skoraj 80 minut preteče v hipu. Album Biči potrjuje, da tale mali veliki jazzovski orkester spada med najboljše domače jazzovske druščine (teh sploh ni tako malo!); Kombo nas navdušuje z izdelanim skupinskim zvokom, zmožnostjo zapopadenja kompleksnih del, hkrati pa nas prevzame s tekočim, malone ležernim igranjem in daje slutiti, da bomo v prihodnjih projektih slišali še veliko dobre muzike.

( Mario Batelić)







WWW.VECER.COM
, 9.julij 2009; KOMBO - Šola Zlatka Kaučiča


Jazzovski tolkalec Zlatko Kaučič javno nastopa že 30 let. Ob tem ostaja precej manj znano, da se zelo zavzeto ukvarja tudi s pedagoškim in mentorskim delom. Njegova šola v Novi Gorici združuje nadarjene mlade glasbenike, ki se postopoma prebijajo k samostojnim karieram. Šolski kombo poleg vaj in nastopov svoje delo občasno tudi ovekoveči. A če je zgoščenka Skriti kotički svetlobe, izšla pred štirimi leti, zdrsnila mimo javne pozornosti dokaj neopazno (čeprav je vsaj nekaterim članom zasedbe očitno olajšala prodor na slovenske in tudi svetovne odre), se za letošnjo izdajo tega skoraj ni bati. Če so namreč vsaj nekateri Kaučičevi projekti zadnje petletke vsaj za širšo publiko kar prezahtevni, prinašajo Biči ­ v nasprotju z naslovom ­ zlahka poslušljivo in gladko tekočo godbo, ki po melodiji in ritmu malce spominja na klasiko jazzrocka (Weather Report, Chick Corea, zreli Miles Davis ...). Seveda pa se pod tem prvim vtisom skriva še množica za Kaučiča tako značilne igrivosti in veselja do eksperimentiranja, ki mu z obilico lastnih prebliskov sledi deseterica mlajših glasbenikov (sedem jih je sodelovalo že na prvem kombu); zven pa zaokrožuje Kaučičev dolgoletni sodelavec, italijanski saksofonist Javier Girotto. Oba (pogojno rečeno) seniorja sta tudi avtorja vseh 12 skladb, ki dodobra napolnijo zgoščenko s kar 78 minutami in 2 sekundama glasbe. Če bi že iskali dlako v jajcu oziroma kompletu ploščka in ličnega ovitka, bi bila pregovorna kocina prav tisto, kar manjka ­ to pa je vsaj skromna knjižica s podrobnejšimi podatki. Ne morda o šoli in mentorju, pač pa o ostalih sodelujočih, katerih čas nedvomno prihaja s hitrimi koraki.
Ocena: *****

(Darinko Kores Jacks)





WWW.RTVSLO.SI, 24. maj 2009; Kombo: Biči

Le redkokdaj si kak album zasluži vse zvezdice - a Biči je eden od njih.

S posnetki na albumu Biči, ki so nastali na koncertu ob 30. obletnici delovanja Zlatka Kaučiča, avtor potrjuje, da ni samo izjemen glasbenik; skladatelj in izvajalec, pač pa tudi odličen pedagog.

V svoji tolkalski šoli je uspel iz mladih, nebrušenih entuziastov iztisniti talent in ustvarjalnost. Pri igranju pretežno Zlatkovih avtorskih skladb svojevrstni orkester na svojem drugem albumu zveni sveže in navdahnjeno.

Suvereno, igrivo popotovanje od kompleksne, žanrsko razgibane in doživljajsko pisane do na džezu in njegovih podzvrsteh temelječe zvočne poetike je zrela, prepričljiva in v domačih logih preredko slišana avantura.

Ocena: 5

(Dušan Jesih)






WWW.RADIOSTUDENT.SI
, 4. 5. 2009; KOMBO: Biči 

Mario Batelič recenzira novo, drugo ploščo zasedbe Kombo, sestavljeno iz mladih nadebudnih glasbenikov pod vodstvom tolkalca Zlatka Kaučiča, tokrat z gostom, italijanskim pihalcem Javierjem Girottom ... (v celoti!)
* Kombo, po sestavu mladostniška, a po znanju in obvladovanju inštrumentov še kako izkušena in prekaljena zasedba, je nastala na delavnicah večstranskega Zlatka Kaučiča, ki s številnimi projekti nadaljuje svojo zdaj že več kot 30 let dolgo in plodno glasbeno delovanje. Pred dnevi je zasedba v samozaložbi objavila svoj drugi album s posnetki, ki so nastali prav na lanskoletnem koncertu v Novi Gorici ob 30-letnici Kaučičevega delovanja.

Album Biči, ki nadaljuje zgodbo in godbo Komba z odličnega prvenca Skriti kotički svetlobe iz leta 2006, se obenem navezuje na dosedanjo poetiko benda, po drugi strani pa razširja zvočni in žanrski domet te zagnane zasedbe. Najbolj očitna oziroma slišna sprememba je v angažiranju gostujočega glasbenika, argentinsko-italijanskega pihalca Javierja Girotta, ki ga poznamo tako iz njegovih projektov, izmed katerih je najbolj znan Aires Tango, kakor tudi iz sodelovanj s Kaučičem, kot je denimo Cerkno Trio.

Girotto je na pisan in vizualno zadet ovitek, ki je delo slikarja Ateja Tutte, napisal spodbudne besede o Kombu in tako krasno zapopadel naravo dela Kaučičeve zasedbe ter dopolnil zvok tako s svobodnjaškim, kakor tudi z zanj tipičnim melanholičnim igranjem. Poudarek zasedbe je na skupinskem delu – od zvoka do same strukture skladb –, ki ponuja številčnim muzičistom zadosti prostora tako za nabrito in udarno skupinsko igro, kakor za nekonvencionalne solistične izlete na kitarah ali klaviaturah, ki občasno prevzamejo kratko glavno vlogo, a se vedno skladno zlijejo z razvejano spremljavo.

Ko smo že omenjali žanrsko raznolikost, naj poudarimo, da se Kombo seveda drži jazzovskega ustvarjalnega polja, a se poznavalsko in suvereno loteva številnih odvodov, podzvrsti ali jazzovskih šol. Tako lahko na albumu Biči slišimo frejazzovsko in avantgardno zvenenje, poigravanje s tradicionalnimi godbami (milonga, kalipso), fusion, jazz rock, latinskoameriške obrazce in tudi prvine sodobne nove muzike. V vseh naštetih je bend pod vodstvom Kaučiča enako spreten in razigran, z značilnim razširjenim zvokom malega velikega orkestra, z razigrano ritmiko, ki jo poganja kar pet bobnarjev in tolkalcev.

Tisti, ki že poznate delo zasedbe, veste, da so se, čeprav je Kaučič bobnar in tolkalec, v Kombu znašli tako bobnarji kot tudi kitaristi, basisti in klaviaturisti, kar je pripeljalo do večslojne, zgoščene in našpičene zvočne slike. Kot solisti se na gosto stkano ritmično podlago dostikrat izpostavijo trije kitaristi, ki menjavajo barvo od temnega fusion zvoka do rockovske ostrine.

Kot omenjeno, se bend suvereno podaja v raznolike jazzovske in objazzovske zvrsti od rocka in fusiona do tradicionalnih muzik in avantgarde ter eksperimenta. Takšna pestrost povzroči, da album, ki sicer traja skoraj 80 minut, mine v hipu, saj so sicer žanrsko različni komadi dobro sopostavljeni in upamo si reči, da bodo marsikateremu nadebudnemu mlademu glasbeniku lahko služili kot odličen primer, kako danes igrati moderen jazz, navdihnjen tudi s polpreteklimi podžanri, pri tem pa ohraniti sodoben pristop in zvok.

Med dvanajstimi skladbami z albuma bi zato težko izpostavili en sam naslov, ki tvori neko središče albuma - kot je bil primer na prvencu z naslovno skladbo. Morda bi le po kompleksnosti in močnem vtisu ter sugestivni izvedbi izpostavili Kaučičevo skladbo Barabinka, ki jo sicer poznamo od prej, tudi z albuma Vizionarja. Kaučič je sicer prispeval veliko večino skladb, deset od dvanajstih, dve pa sta delo Girotta.

Zvok Komba je, če ga primerjamo s prvencem, tokrat še bolj dodelan in kompakten, skladbe pa še bolj razkazujejo raznolike jazzovske in druge usmeritve ter navdihe. Tudi razpoloženjskost niha od jazz-rockovske udarnosti prek jazzovske liričnosti do igrivih, šaljivih in nadvse navdahnjenih eksperimentalnih variacij na znane žanre v drugačnih preoblekah, kakršna je denimo skladba Alpski kalipso.

Kombo nas preseneča z vsako skladbo, tako z ubranim skupinskim zvokom kot tudi s suverenim pristopom do raznovrstnih zvočnih in aranžerskih prijemov ter z usklajeno medigro, kakršne na domači jazzovski sceni ne slišimo prav vsak dan! Možnost, da se v napisano prepričate tudi v živo, se ponuja že to sredo, 6. maja, ko bo Kombo nastopil v Menzi pri koritu.

(Mario Batelič)




WWW.VEČER.COM
, Opus Kombo Zlatka Kaučiča
(RTV Slovenija, 2009)

Če se prebijamo skozi intervjuje mnogih glas­benikov, se po nenapisanem pravilu soočimo s spoznanjem, da so največ koristnega glas­benega znanja usvojili zunaj "prave" glasbe­ne šole, kot samouki na ulici ali od kolegov, ki so jih nekoč povabili v projekte in jih vzeli za svoje varovance. Glasba namreč temelji na enostavnosti in tega glasbene šole danes ne učijo.

Zato je treba pozdraviti vsak poskus obudit­ve vrnitve k preprostosti, kjer se umetnost poučuje kot nekaj danega; kot nekaj, kar biva v vsakem človeku, le treba je pritisniti prave vzvode, da se ta "nekaj" v človeku pre­budi. Iz te osnove izhaja Kombo Zlatka Kauči-ča, neklasična glasbena šola, ki pod okriljem društva Zvočni izviri deluje pod parkirnim kompleksom v Novi Gorici.

Njeno vodilo je iskanje občutkov (razpolo­ženj), avtorskega prispevka, najsi glasbenik odkriva "izvire" samostojno ali kot del manj­še ali večje ekipe. Zato se vsa vsebina Komba v filmu kot v realnosti skriva v preprostem spoznanju enega izmed učencev, kije zvočne rešitve v skladbi La Valle Della Luna odkril, ko je v to dolino vstopil. V tistem trenutku se je pred njim zvrstil naravni dialog med videnim in izvajanim, kompleksni svet improvizacije iz doživetega.

To ni edina prvina, ki jo Zlatko prenaša na mladi rod, saj so izvedbene strukture marsik­daj odvisne od konsenza in notranje komuni­kacije, ki glasbo lahko poživijo aH zamorijo. Zatorej je od strukturnih besed nemoči "Zlat; ko, kle neki ne štima" golobradega fantiča do diplome dolga, a ustvarjalna pot.

Pri Kombu namreč ne gre samo za motovi-Ijenje okoli premnogih že slišanih jazzovskih muzik, temveč Zlatko poskuša doseči čim širši kulturni razmislek. S tem poskuša v vsa­kem izmed učencev odkriti njegov kreativni ego, njemu lastno identiteto, ki jo učenec kasneje aplicira v svojo glasbo Valle Della Luna. Šola je torej naravni proces (evolucija), kjer se členi v verigi ne samo dopolnjujejo, temveč istočasno še nadgrajujejo (prehodi med Kombom A in B).

Zlatko je le medij, ki učenca usmerja, da najde svojo pot. Osnova je vsem skupna, v nadgradnji se poti ločijo. Najlepši primer je Samo Šalamon, nekoč v Kombu, danes na številnih svetovnih jazzovskih odrih!

(Gregor Bauman)