VEČER 2. Julj 2004; JAZZ-Z VELIKO ZAČETNICO

Programu letošnjega Jazzlenta sicer ni mogoče očitati, da ni dovolj pester, a vsaj izkušenejšim ljubiteljem in poznavalcem se zdi prelahkoten, celo premalo jazzovski. Tudi (ali celo predvsem) ti pa bodo v popolnosti in čez prišli na svoj račun drevi ob 22. uri, ko bo tudi publika v Mariboru dobila priložnost v živo spoznati projekt Zlati Čoln. Ko je bil pred kakim letom premierno izveden v Ljubljanskem Cankarjevem domu, smo (podobno kot drugi mediji) zapisali, da je to eden največjih dosežkov sodobnega jazza, pa ne le pri nas. Zanimiv eksperiment, ki združuje različna glasbena izhodišča, si je, navdahnjen s poezijo Srečka Kosovela, zamislil priznani skladatelj, perkusionist in glasbeni pedagog Zlatko Kaučič, ki ga rednejša publika Jazzlenta sicer že dobro pozna. Tokrat bodo z njim nastopili slovenski, francoski, italijanski in ameriški glasbeniki Bruno Cesselli (klavir), Emanuele Cisi (saksofon), Paul McCandless (angleški rog), Ares Tavolazzi, Darko Kovačič, Manč Kovačič (kontrabasi), Vita Rošker, Vesna Čobal, Maja Peternel, Muniba Busančič (violine), Rostyslav Denysiuk, Teodora GaT- kova (violi), Niko Sajko in Gorazd Strlič (violončeli). Nastop bo obudil tudi spomin na najslavnejšega člana izvirne zasedbe - sopransaksofonist Steve Lacy je namreč nedavno preminil.
(dkj, foto: Slavko Podbrežnik)

CADENCE July 2003; ZLATKO KAUCIC, ZLATI COLN THE GOLDEN BOAT, SPLASC(H) 522/3.

CD 1: INKLING 1 /Evening Melancholy / Sway of Dreams Village /A Wounded Dawn in Bony Hands / Forever Doomed / The Wideness of Depth and White Maiden / INKLING 2 / The Green of Dawn / Star Seed / Nihilomelancholy in Gold Coffin / Evacuation of Spirit in Black Heap of Despair. 54:23.
CD 2: Close to Midnight / Mourning Veil / My Poem / Demonstration of Red Chaos / INKLING 3 / Cosmic Experience / European Dead and Ecstasy of Death. 41:27.

Kaucic, d, perc, toys; Bruno Cesselli, cond, p, hpscd; Steve Lacy, ss; Paul McCandless, ob, Eng hn; b cl; flt; Jean-Jaques Avenel, b; Eva Julija Zickov; cel; Barbara Zalaznlk, vln; Marjetka Suler, vla; Ljubljanski madrigai-Istl, choir. No date or location
Slovenian percussionist Zlatko Kaucic put together this ambitious homage inspired by the life and poetry of writer Srecko Kosovel. Though he died at only 22, Kosovel was an impressive experimentalist, moving from impressionistic poetry to avantexplorations merging abstract use of language with typography, mathematical symbols, equations, and collage. This suite-like composition extends the core ensemble of Italian pianist Bruno Cesselli, reed players Steve Lacy and Paul McCandless, bassist Jean-Jaques Avenel, and the leader with a string trio and Madrigal choir. Unfolding over the course of two CDs, the live recording of this sprawling, melodious piece starts out with a somber, wordless incantation from the choir and then heads off with looping lyrical counterpoint. The sections move from haunting chorals to dark string settings to compositions for the core ensemble. Though there is a decidedly Eastern European sound to the pieces, there is also a Mediterranean under-current, drawing on the leader's time based in Italy and Portugal.
Lacy's direct, songlike soprano makes an odd pairing for McCandless' more ornate musings as lines are hocketed between the two horns. Lacy latches on the melodies, accentuating their lyricism with vocal phrasing. McCandless, in contrast, ornaments the melodies, spinning off on pastoral inventions. Cesselli provides lush keyboards, switching from piano to harpsichord, often giving the music a liturgical edge. Avenel's steady bass lines act as an anchor that provides a melodic grounding flow to the music. The leader is a loose, coloristic percussionist, decorating the melodic thrust of the pieces rather than driving the rhythms. FOR much of the duration, a dark preciousness often threatens to overwheim the compositions. There are moments, however, that catch interest, like the closing sections of the first CD, where the playing opens up into a pricky freedom or the last sections of the second CD, where the choir parts hint at Indonesian ritual chants over the craggy free interplay of the ensemble. Maybe a more intimate knowledge of the poets work would provide context for the dramatic arch of the piece. There is an earnestness about this music that keeps it from becoming cloying, but not quite enough to hold interest over the course of the extended length.
(Michael Rosenstein)

JAZZIT Feb 2003; ZLATKO KAUCIC musica senza confine

Nel 2004 la Slovenia entrera a far pane dell'Euro, prima tra le repubbliche delta ex Jugoslavia ad attestare una storica appartenenza culturale alla Mitteleuropa. Non e un caso the il jazz, anche quello piu sperimentale abbia trovato in quell'area domicilio a attenzione, come testimonia il festival di Lubiana a una scena attiva e interessante. Tra i protagonisti figura Zlatko Kaucic, percussionista a batterista a instancabile ambasciatore dell'improvvisazione nelle terre a cavallo del confine tra Slovenia a Italia. La nostra intervista inizia dagli esordi perché la sua e una storia the merita di essere raccontata. 

?) Come bai scoperta il jazz nella Jugoslavia socialista?

!) C'era un festival a Bled the proponeva jazz considerato, all'epoca, d'avanguardia. II primo concerto che ho visto e stato un trio con Archie Shepp a Allen Blairman; per me era motto strano a mi ha dawero impressionato a sconvolto per la sua liberta. Prima avevo ascoltato delle big band o cose simili, ma il mio interesse era tutto per il rock progressivo. In Jugoslavia suonare era difficile, non si trovavano gli strumenti a facevamo contrabbando facendoli passare sopra la rete the segnava il confine di Gorizia. Il mio primo disco di jazz e stato un Lp di Max Roach.

A 17 anni sono andato in Friuli per suonare; ho lavorato con il rock e da li sono arrivato a Zurigo. Ho conosciuto Irene Schweitzer a ho vissuto in una casa di musicisti; tramite Allen Blairman ho conosciuto la musica di Parker a Dolphy a sono diventato un batterista di jazz. Nel 1976, una settimana dopo 1a morte di Franco, sono entrato in Spagna clandestinamente perché con il mio passaporto jugoslavo mi era vietato entrare a causa delta dittatura fascista. A Barcellona ho incominciato la mia carriera come musicista. A quel tempo nei club delta citta c'erano Ornette, Joe Henderson, Steve Lacy, Kenny Wheeler, Tete Montoliu: era un momento motto fertile. Suonavo ogni giorno a mi sono fatto le ossa, dal be-bop a cose piu libere. Sono di quel periodo i miei primi lavori con le percussioni. Dopo la morte di Franco c'era una gran voglia di liberta a un vero boom per la musica dal vivo. Ai concerti venivano migliaia di spettatori; una volta abbiamo suonato alla festa del Partito Comunista davanti a ventimila persone! Una vera esplosione di musica, di sesso, di tutto! Nel 1982 sono partito per Amsterdam, dove sono rimasto per died anni. In Olanda ho avuto 1'opportunita di esplorare contesti piu radicali a lavorare con la danza a il teatro.

?) Poi, nel 92, sei ritornato a cases e nei tuoi discbi ti sei confrontato con la tua terra, con la musiea di quell area.

!) Ho avuto grossi problemi con mio padre, un poliziotto the odiava questo tipo di musica a non capiva la mia scelta di fare il musicista. Mi sono separato dalla mia famiglia e per dodici anni non sono piu rientrato nel mio paese, mi davano per disperso. In "Emotional Playgrounds" non ho voluto fare della musica etnica, ma sperimentare situazioni improwisative su un tappeto sonoro creato dal coro. Non e strettamente un disco etnico, ci sono composizioni piu complesse. Per me e un esperimento, un passaggio, non amo restare su una cosa a lungo a non intendo lavorare sempre con i cori; nel mio ultimo disco "The Golden Boat" ci sono ancora, ma sono usati in modo diverso, come pane dell'improwisazione. Abito a 50 metri dal confine in una baita tra le vigne. Quando vivi isolato hai piu tempo per pensare a per mettere assieme tune le tue esperienze a queste prima o poi escono fuori. C'e molta pace a vengono mope idee.

?) Nei tuoi concerti spesso usi giocattoli.

!) Li utilizzo come suoni nella musica. Puo essere the qualcuno ci veda dell'umorismo ma io penso al loro senso musicale. Con questo non dico the non vada bene 1'umorismo ma io mi prefiggo uno scopo essenzialmente musicale.

?) heniamo al tuo ultimo disco: "The Golden Boat':

!) Questo lavoro e dedicato alla vita e all'opera del poeta Zrecko Kosovel, nato nel 1904 a mono nel 1926. In cosi porn tempo ha fatto tame cose: impressionismo, espressionismo, costruzione a decostruzione, come un Coltrane della poesia. Mi ha sempre colpito a ci ho messo un anno di lavoro faticosissimo per realizzare questo disco; mi ha molto aiutato Bruno Cesselli. Si sviluppa seguendo un percorso logico come le foto del libretto the ho fatro nel Carso. Per fare questa musica devi conoscere la terra e vivere nel posto dove Zrecko Kosovel scriveva le sue poesie.

?) Sei un musicista di confine, geografico a stilistico. Came vedi la musica di queste zone?

!) Appena ritornato ho organizzato, tra il '92 a il '95 nel Castello di Dobrovo, concerti di musica improvvisata dove non esisteva nulla di simile. Gli abitanti sono perlopiu contadini a not eravamo come marziani! Sono venuti jazzisti friulani a veneti. Mold di loro ores sono grandi musicisti a compositori. Penso che, nonostante non abbiano 1'appoggio delta stampa e dellaTv, i musicisti italiani siano tra migliori del momento a sono da
ammirare. Stanno tutu lottando per raccontare la Toro stories. Viviamo un momento cruciale: non sappiamo se il jazz continuera ad esistere o diventera una cosa commerciale. Attualmente in Slovenia ci sono mope possibilita di ascoltare jazz: straight o radicale. Quelli the fanno straight pero sono troppo quadrati, hanno studiato nei conservatori austriaci a la musica the fanno e noiosa a penso the la genre non si diverta ad ascoltarli. Non c'e comunicazione tra Toro e con il pubblico. Questo mi dispoace. Quando insegno non propon go solo di suonare standard ma cerco di fare in modo the si suoni assieme, the si comunichi

?) Quali sono i tuoi progetti attuali?

!) Dall'anno scorso c'e "Izpovec" the vuol dire confessione, con Edoardo Marraffa, Achille Succi, Lullo Mosso a Tristan Honsinger; un trio con Paolino Dalla Porta e Gianluigi Trovesi a un quartetto con Emanuele Cisi. Tengo motto al "Quartetto Orizzontale " e al "Collettivo Leon", entrambi con Antonio Marangolo the ritengo un musicista sottovalutato. Come vedi suono sia con musicisti radicali the tradizionali: l'importante per me e comunicare.

Zlati Coln
The Golden Boat
(SPLASC(H) RECORDS, CDH 522/3.2, 2002, DISTRIBUZIONE IRD)

Zlatko Kaucic (batt, pert, giocattoli), Steve Lacy (sop),
Paul McCandless (oboe, corno, elb, fl), jean jaegues Avenel (cb),
Bruno Cesselli (pf, clav, eand),
Ljublianski madrigalisti (corn),
Eva julija Zickov (vlc),
Barbara Zalaznik (vl),
Marjetka Suler (vla).

Che questo doppio album sia per Zlatko Kaucic un lavoro importance to si capisce fin dal lussuoso packaging, un prezioso cartonato con foto a grafica curatissime. Che sia anche riuscito to si apprende dall'ascolto di questo lungo racconto ispirato alla vita a alle opere del poeta sloveno Srecko Kosovel (1904-1926). Dai primi episodi elegiaci a di incantato stupore come il folclorico Karst Village si passa, attraverso il crescere di un'inquietudine the attraversa peraltro tuna (opera, al tragico a doloroso finale. Questa e una Mitteleuropa di malinconie a languori ma anche di colori forti, di asprezze; archi e corn non sono al servizio di sospensioni atemporali ma servono a dare un colore scum a una consistenza fisica, terrigna e a creare tensioni a movimenti. Grande merito va a uno Steve Lacy in ottima forma: dolcissimo in A Wounded Dawn in Bony Hand, free in Nihilomelancholy in Gold Cooffin, a aereo in Cosmic Experience. Non da meno gli altri musicisti, ognuno dei quali ha ampi spazi solistici a cominciare dal leader the si ritaglia un canto solitario in My Poem. Particolarmente emozionanti i brani finali con 1'incedere marziale di Demonstration of Red Chaos, deformato con piglio espressionista, a il conclusivo European Dead and Ecstasy of Death dove tutu i musicisti sono coinvolti in una atmosfera inquietante the suona come memento a presagio alto stesso tempo.
(F.M.)

MUSKA Nov-dec. 2002; Zlati čoln

Poetiki obeh, Gradnika in KosoveLa, sta mi od nekdaj blizu. Do neke mere sta si celo podobni, čeprav so med njima razlike: Gradnikov eros in tanatos sta drugačna kot Kosovelova barvitost, ki pa je zaradi njegovega kratkega življenja le nastavljena, ne popolnoma oblikovana in dokončana. Kaj bi le nastalo iz Kosovela, če ne bi umrl tako mlad! A njegove pesmi so me preganjale že pred mojim odhodom v tujino, zmeraj sem se intimno vračal k njemu in ga imel vseskozi v glavi. Za Zlati čoln sem se ga lotil malo bolj poglobljeno, saj sem šest mesecev izdatno bral in v sebi podoživljal mnoge njegove zbirke pesmi. Med njimi sem izbral tiste, ki so mi bile najbližje, ter skušal izraziti njihovo barvitost, obzorje v lastnem glasbenem jeziku. Z osebno interpretacijo seveda, ki je najpomembnejša pri umetniškem ustvarjanju. Tako so na albumu izbrani le izseki iz pesmi, fragmenti, ki so mi služili kot navdih za ustvarjanje. Kosovel je bil torej pot, na kateri sem skozi njega iskal sebe. A to je pri kateremkoli umetniškem ustvarjanju enako: če si inspirativen, boš izražal sebe, to je povsem drugače od golega kopiranja slogov, kakor počno mnogi.

Zakaj naslov prav Zlati čoln?

Poznati moraš malo zgodovine. Pred smrtjo je Kosovel v pismih bohinjski prijateljici Fanici Obidovi omenil, kako je nezadovoljen s svojimi do takrat izdanimi zbirkami. Rad bi izdal tako, ki ga bo z izborom pesmi povsem zaznamovala, dal bi ji naslov Zlati čoln -ime je vzel po verzu Rabindranatha Tagoreja, ki je bil v tistem času dvajsetih let prejšnjega stoletja zelo moden. No, pred izidom Zlatega čolna je umrl, zato je zbirka izšla šele po njegovi smrti, v izboru Antona Ocvirka Leta 1974. Z Zlatim čolnom sem mu po svoje želel tudi jaz izpolniti to željo, mu izraziti poklon ter izpeti svoje glasbene korenine, korenine, ki nas delajo to, kar smo: Slovenci, umeščeni v evropski glasbeni koncept, tako drugačen od ameriškega, ter hkrati samosvoji znotraj evropske kreativne scene.

Kako je nastajal Zlati čoln?

Po šestih mesecih študija Kosovela je sledilo osem mesecev, v katerih so ideje dobile glasbeni izraz. Ta čas sem s ksilofonom in walkmanom snemal glasbene prebliske in rešitve, ki sem jih kasneje obdeloval in gnetel do končne oblike. Seveda pri ustvarjalnih in jazzovskih glasbah nikoli ne moreš povsem dodelati glasbenega gradiva, saj je ena od ključnih sestavin spontanost, ki se rodi v igranju glasbenikov na odru. Te pač ni moč vnaprej določiti in usmerjati, saj se poraja iz trenutka za tisti določeni trenutek in je torej neponovljiva. Tisti večer in dan pred tem, ko sem soglasbenikom predstavljal koncept, je bil res poseben, krasno smo se ujeli. A kakorkoli, nekaj je le potrebno pripraviti vnaprej, in pri notiranju teh zamisli mi je zelo pomagal Bruno Cesselli, ki je za ta projekt ena od ključnih oseb. Ko bi ne bilo njega in njegove pomoči pri notacijah, bi mi samo izpisovanje partitur vzelo še osem mesecev. Tako je šlo mnogo hitreje. In Bruno je stvar naredil nadvse dobro, še posebej sem mu hvaležen za zadnji del plošče, ki naznanja poglabljajočo seagonijo in končno Kosovelovo smrt, ki v veliki meri temelji prav na njegovih rešitvah za zbor in godala.

Kako je v zasedbi imeti kreativne glasbenike in tudi klasične glasbenike, saj sta ustvarjalni osnovi, iz katerih izhajajo, povsem različni?

Prav imaš, ni enostavno, pa če delaš še s tako dobrimi glasbeniki. Klasični glasbeniki, kot sta v Zlatem čolnu zbor Ljubljanski madrigalisti in godalni trio Štrajh Trio, delujejo na drugih ustvarjalnih principih kot kreativni, jazzovski glasbeniki, ki so v tem projektu Steve Lacy na sopranskem saksofonu, Paul McCandless na oboi, angleškem rogu in basovskem klarinetu, Jean Jacques Avenel na kontrabasu, Bruno Cesselli na klavirju in jaz na bobnih in tolkalih. Tudi glasba sama je notirana približno v polovici, polovica pa je hipna, porajajoča se v trenutnem navdihu. Klasični glasbeniki, imel sem dobre sodelavce, so pač poustvarjalci napisanega gradiva, zato jim je težko sprejeti nedefiniranost glasbenega prostora, improvizacijo, ki je ni moč postaviti vnaprej. In nasprotno, čeprav manj opazno, se je kreativnim glasbenikom težko držati natančno pisanih linij, če pa vse življenje razvijajo lastno ustvarjalnost. A z nekaj vajami se da prepad premostiti, obiti. V veliko pomoč pri tem mi je bil Bruno Cesselli, predvsem pri vodenju madrigalistov in Štrajh tria. Z Lacyjem, Avenelom, McCandtessom in v začetku tudi s Cessellijem pa je bila težava, da so sprva težko razumeli koncept projekta. Nikoli niso niti slišali za Kosovela, kaj šele, da bi ga poznali. Zato jim je bila sprva nerazumljiva Kosovelova poetika, ki je le zrcalo njegovega realnega in sanjskega življenja. A po prevajanju pesmi, po spoznavanju kraške pokrajine, po priklicu duha časa dvajsetih let prejšnjega stoletja v Ljubljani so si v glavah že lahko izostrili sliko Kosovela in njegovega časa, ki so jo nato skozi glasbeno izraznost projicirali v ta koncert. In v tem sem jim dal proste roke, zato nekateri govorijo, da sem v projektu v ozadju. Morda res, a to ni neki macistični projekt, trio, kvartet, v katerem bi moral kazati mišice. Sam sem se izrazil v celotnem konceptu, zato ne vidim potrebe, da bi se v izvedbi postavljal v ospredje. Je pa ta svoboda, ki so jo imeli glasbeniki, porodila neštete nenačrtovane odtenke, subtilne zvoke, ki so ob prvi izvedbi morda marsikomu ostali neopaženi, a pri vnovičnih poslušanjih plošče se ti razkrijejo, in to zmeraj novi - o tem se strinjajo tudi kritiki. A to je tako: stvari nismo vajeni poslušati večkrat, se vanje poglobiti, torej nismo navajeni glasbe poslušati, pač pa jo želimo gledati. To je napak - če jo boš poslušal, res poslušal, jo boš tudi videl, če jo boš pa zmeraj samo gledal,je ne boš nikoli slišal.

Ta projekt je bil premierno uprizorjen v Cankarjevem domu, kot tak je po sami naravi kreativnih dogodkov neponovljiv. Ampak kljub vsemu - se boste še kdaj zbrali, da Zlati čoln ponovno predstavite?

To je bil enkraten projekt, ki ga je zaradi zahtevnosti le težko ponoviti, že skupaj zbobnati toliko glasbenikov, s tako različnih krajev,je težko in drago. A obstajajo možnosti, da bomo projekt še enkrat odigrali v naravnem kraškem okolju, v kakšni vrtači, med domačimi Kraševci, ki so konceptu tega Kosovelovega projekta vendar najbližje. To naj bi bilo na enem od prihodnjih literarnih srečanj Vilenica, ko bo sto let od Kosovelovega rojstva, vsaj zdi se tako. Seveda pa bo ta ponovitev, če bo do nje prišlo, drugačna, kot je bila prva, saj v jazzu in kreativnih glasbah, na katere prisegam, ni ponovitev. Takisto smo zbudili zanimanje milanskemu glasbenemu managerju, ki bi rad to delo predstavljal po Evropi v evropskem projektu European Jazz Odysseus; projekt financira evropska skupnost, predstavlja pa jazzovske zasedbe in dela, ki so evropska entiteta ter nosijo znatno mero nacionalne izraznosti umetnika. Z njim želijo poudariti evropsko jazzovsko samobitnost nasproti ameriški jazzovski entiteti. A zatakne se tudi tukaj pri denarju, saj Slovenija ni plačala prispevka za sodelovanje v projektu Jazz Odysseus. Tako smo znova pri enem od osnovnih problemov kreativne glasbe v Sloveniji, denarju in podpori.

Kako pa je bilo s financiranjem tega projekta?

V tem je odigral veliko vlogo Cankarjev dom, kjer lahko, ne vem po kakšnem čudežu, tako zahtevne projekte vsake toliko časa uresničim. No, pogodba je bila podpisana leto pred koncertom, dolar je v vmesnem času precej narasel, zato je bilo treba iz lastnega žepa primakniti še kar nekaj denarja, približno sedem tisoč nemških mark. Sem pa sam popolnoma prevzel finančno konstrukcijo plošče, saj sem želel, da je narejena in oblikovana tako, kot si želim.

Da, plošča je res pravi eksemplar, kako je moč ta uniformni diskografski medij narediti drugačen in mičen. Mislim, da je oblikovalsko to eden najlepših, če ne celo najlepši album v zadnjem času. To je seveda subjektivno mnenje, a v umetnosti pač ni prostora za objektivnost.

Tudi meni se zdi tako. Res sem imel srečno roko pri dveh krasnih ljudeh, pri oblikovalcih Boštjanu in Edi Pavletič, ki sta oblikovala album tako, kot je treba, da te na koncu ni sram. To pomeni: počasi, z občutkom za zvočno gradivo, ki ga prinaša, in s subtilnostjo za zvočne odtenke, ki naj se ponovijo v likovni opremi knjižice. Tudi njima je bilo potrebno predstaviti Kosovela, da sta razumela, kaj je srž tega projekta. In ko sta doumela,je bila izvedba le še vprašanje časa. Sam sem ponosen na Likovno izvedbo plošče, saj nosi tisti pečat kraškega sveta, ki je oblikoval Kosovela, njegovo poetiko, in nenazadnje tudi mene - kot Bric sem le streljaj od Krasa. Pomagal pa je tudi dober tisk, saj sem uspel dobiti istega tiskarja, kot dela likovno najodmevnejše plošče založbe Winter&Winter. Očitno so to ugotovili tudi v tujini, saj so nekateri italijanski časopisi še nadvse pohvalili album in celoten projekt ter bili presenečeni, da v njihovem prostoru iz nič vznikne neki Kosovel, o katerem ne vedo nič. S tem sem dosegel to, kar sem s hommageom Zlati čoln tudi želel: opozoriti na Kosovela in na Slovenijo, ki ima mnogo lepih in izvirnih reči, ki jih drugi nimajo. Zaradi njih smo mi mi, in če se jih bomo zavedali, bomo za zmeraj obstali, pa naj se sliši se tako posladkano.

In kaj o projektu zdaj, ko je med širšim krogom ljubiteljev kreativnih godb, mislijo izvajalci, torej Lacy, McCandless, Avenel in Ceselli?

Z veseLjem čakajo na se kakšno ponovitev, kaj so pa rekli o njem, pa ne želim ponavljati, saj so povedali že v Osmem dnevu na RTV Slovenija po ljubljanskem koncertu. No, so zadovoljni, navdušeni. In kadarkoli jih srečam, nedavno sem McCandLessa na njegovi italijanski turneji z Oregon kvartetom, se s prijetnimi spomini vračamo h Kosovelu, k izletom na Kras, v Postojno, kjer je McCandLess spoznal pravo slovensko pristnost ljudi in narave, morda prav zato, ker ni bilo zraven Braneta Rončela, ki je Oregone pripeljal nekajkrat v Slovenijo. Z Lacyjem sem v navezi, tudi on bi z veseljem še kdaj sodeloval v ponovitvi projekta.

Kako pa si prišel v stik s temi glasbeniki, kakšna poznanstva vas vežejo?

S Stevom Lacyjem se poznam že od davnega Leta 1980, ko sva na povabilo nekega festivala nastopala na koncertu v Amsterdamu. To je bilo zelo kreativno obdobje, ko smo se vsi poznali med seboj - PauL Bley, Steve Lacy, Misha Mengelberg, Han Bennink ... Vsi smo bili v Amsterdamu, vsi odprti za nove ideje, vsi pripravljeni igrati. Iz tistega časa prihaja prijateljstvo z Lacyjem, ki je tudi sedaj enako močno kot takrat. Ponosen sem, da mi je bilo moč v lastnem projektu imeti Lacyja, saj je bil v moji glavi, ko sem razmišljal o tem projektu že pred Leti, le in edino on ter nihče drug. In tudi drugi, ki Lacyja dobro poznajo, se presenečeni, kako nič ni podoben tipičnemu Lacyju, kako je popolnoma nemonkovski. In tudi Lacy se strinja, da ni v tem projektu prav nič ameriškega, da je to evropski koncept jazza, še več - da so v njem harmonije, barve, obrazci, ki jih ni niti v evropskem glasbenem prostoru, kot ga je poznal do sedaj - da so edinstveno naše, slovenske. In to je to, kar sem želel s tem projektom: izkristalizirati naš glasbeni obraz, ki je le naš, ki nas dela različne od vseh drugih. Glasbeniki so to ugotovili, verjetno bodo s časom to spoznali tudi tisti, ki bodo ploščo poslušali večkrat in jo uvideli. Bruno Ceselli je moj stari prijatelj, pri mnogih projektih sva bila skupaj, nazadnje v Emotional Playgrounds. Z njim je na italijanski turneji igral tudi Paul McCandless, pa sem ga poklical po telefonu -in je šlo. Ko je slišal za koncept, se prepričal o moji glasbeni zgodovini z interneta in s poslanih plošč, je bil takoj pripravljen sodelovati. Jeana Jacquesa Avenela pa poznam prek Lacyja.

Sam veliko sodeluješ v glasbenem opismenjevanju slovenske mladine. Kakšno se ti zdi njihovo sprejemanje kreativnih godb, kot jih ustvarjaš ti?

Z glasbenimi delavnicami spoznavam mladino od Prekmurja do Primorja. Z njimi spoznavam neznanski potencial, ki ga ima mladina za takšne godbe. To so otroci, tudi Zoisovi štipendisti, ki jih zanima kreativnost v glasbi, če jim razložiš, kaj pomeni. Ne zahtevam glasbenega predznanja, poznavanja not, saj to za samo glasbo ni najpomembnejše. Gremo v gozd, poiščemo naravna glasbila, palčke, kamne, poskušamo z njihovo uporabo nekaj izraziti. In potem so vsi presenečeni, da je moč glasbo ustvarjati tudi tako. Po svoje s tem vzgajam svoje poslušalce, saj se vsi pojavljajo tudi na koncertih. In pomembno je, da jim ponudim tudi ta pogled na glasbeno ustvarjanje, saj takega pristopa v našem prostoru ni. Poglejte televizijo, radio. To je neznosen konflikt interesov, skoraj glasbeni fašizem. Televizija služi le Rončelu, ki v oddajah promovira sebe in svojo produkcijo, res so potem še prenosi iz kluba Gajo, to je že res, drugega pa ni. Na radiu je podobno. Kljub izrazito nacionalni obarvanosti projekta Zlati čoln se zdi, da na nacionalnem radiu ne želijo predvajati te plošče, saj jo Hugo Šekoranja iz meni neznanih razlogov ne želi niti omeniti v eni redkih jazzovskih oddaj nacionalnega radia, Jazz session. Tako mladi, ki bi bili odprti za tako glasbo in še niso obremenjeni z ustaljenimi glasbenimi vzorci, sploh ne dobijo stika s tako glasbo. Pa bi bilo potrebno, da bi se zavedali vse pestrosti zdajšnje glasbe, da to ni le konvencionalni jazz, pa elektronika, rock, funk ali klasika. In tega jim ne nudimo. In to ni prav.

Kakšno vlogo imajo pri tem glasbene šole - nenazadnje imamo na SGBS v Ljubljani jazzovski oddelek, logaška glasbena šola je "Jazzu prijazna"?

Seveda imajo te ustanove pomembno vlogo, saj je potrebno obvladati osnove, da lahko na njih gradiš, treba je poznati osnovno tehniko in jo zadovoljivo obvladati. A zame najpomembnejši stavek jazzovskega izobraževanja je izrekel Charlie Parker, ki je rekel takole: "Vzemi glasbilo, nauči se igrati, nauči se not, potem pa pojdi na oder, pozabi vse skupaj in igraj glasbo." Glasbena izobrazba je le osnova, na kateri moraš graditi glasbeni izraz, ki ti ga ne more dati nobena šola. Poglej Jarretta, Milesa - na Berkleyju in Julliardu sta zdržala le eno leto, pa poglej, kaj sta narediLa iz glasbe. Vsak mora najti lasten izraz, oblikovati lastno glasbeno pot. Da to uspe, mora biti človek odprt za sodobne glasbene tokove, biti kritičen pri sprejemanju in zavračanju, biti mora pošten do sebe. To ni lahko, težko je v ustvarjalnem in ekonomskem pomenu, a le tako boš ustvaril lastno glasbeno identiteto, ki ti je nihče ne more vzeti. In ko jo imaš, boš prepoznaven. To je ena od osnovnih želja, ki te vodi na pot umetnika. Poglej, zdaj je veliko pristašev Alberta Aylerja. Sam sem živel v času, ko je tak free nastajal in zdaj imaš veliko posnemovalcev, ki ne dajo v glasbo nič svojega, le kopirajo, kar je ustvaril Ayler. To ni tista prava ustvarjalna umetnost, to ni nič.

Kakšni so tvoji načrti?

Z Motherfuckers of Invention bo izšla plošča, ki bo popolno nasprotje vsem dosedanjim. Če ste mislili, da Zlatka že poznate, boste ugotovili, da ga ne. S Quartetom Horizontale bomo v kratkem izdali novo ploščo pri založbi Splasc(h). S kvartetom in kvintetom Izpoved imamo koncerte, prav tako s Collectivom Leon. Solo projekt je skoraj narejen. Še posebej pa sem vesel, da bom lahko v naslednjem letu končal še en projekt, ki že dolgo nastaja. S komornim pevskim zborom, ki ga vodi Andraž Čopi, bom naredil po mojem vedenju prvi pravi improvizirani projekt, ki temelji na Zornovem principu improviziranja s številkami z zborom in tolkali. A z zborom je težko, ker so navajeni drugačnih glasbenih principov kot kreativni jazzovski glasbeniki. Verjetno je tako kot pri dojenčkih, ki jih moraš prav vsega naučiti. To je težko. A hkrati neznansko zanimivo in Lepo.
(Rok Jurič, foto: Žiga Koritnik)

DELO; Zven Kosovelove poezije

Kaučičev glasbeni projekt Zlati čoln, pri katerem sodelujeta še zbor Madrigalistov in All Capone štrajh trio, je požel odlične kritike doma in v tujini.

"Kam bi s frazami dragi, dragi govornik! Spravite fraze v muzeje," je nekoč zapisal Srečko Kosovel. Za glasbo bi lahko dejali: Spravite jo na ploščo, da ne bi izpuhtela v enkratnost končertnega užitka, kot se je nekoč slikovito izrazil Eric Doplhy. Tako je v začetku oktobra končno zaplul Zlati čoln neutrudnega tolkalca Zlatka Kaučiča, ki je takoj požel številne odlične kritike doma in v tujini. Projekt je zaokrožena celota nekega življenja in prostora, ki poleg glasbe slika tudi enkratnost Krasa in Kosovelove poezije. Emotivni sprehod skozi Slutnje se kronološko spopade z minljivostjo življenja, veliki finale pa doživi z vprašanjem o smrti. Vmes se zvočni življenjepis filtrira v individualnem dojemanju pesnikove usode do mnogo prezgodnje smrti 27. maja 1926. Kombinacijo znanja in fantazije na tej kratki poti je skušal ponazoriti idejni vodja projekta Zlatko Kaučič.

Ali lahko opišete zasnovo projekta Zlati čoln, od ideje do realizacije?

Projekt ima zelo dolgo zgodovino. Zasnovan je bil že v prejšnjem tisočletju, v Amsterdamu, kjer sem živel kot freelance glasbenik, vendar zaradi golega boja za preživetje ni bilo časa za njegovo izpeljavo. S tem pa ni izginil iz mojega srca. Ko sem se vrnil domov, sem si vzel leto časa in opredelil smisel projekta ter ga realiziral.

Projekt je imel slišno in pregledno široko zaledje. Kako bi ga opredelili? Vam je uspelo iz glasbenikov izvleči njihov maksimum?

Z nastankom projekta sem izbral glasbenike s širšim glasbenim znanjem, jim dal točno določene vloge in jih opredelil skozi določene segmente, ki so na plošči opredeljeni kot Slutnja 1, 2 in 3. Odziv glasbenikov je bil fantastičen.

Zakaj ste izbrali ravno Srečka Kosovela in njegovo poezijo? Od kod tolikšna empatija do njegovega dela in življenja?

Njegova poezija se mi zdi brezčasna. V njej sem našel številne točke, prek katerih bi lahko povezal mojo in njegovo ustvarjalno pot. Med njegovimi verzi se počutim kot ribica v vodi. Tudi njegovo osebnost čutim zelo blizu, kot bi bil moj brat dvojček.

Kje je v vašem primeru stična točka med poezijo in improvizacijo?

Obstaja več stičnih točk. Poezija je tudi konstruktivna improvizacija, vendar ne način, da boš kar nekaj igral, temveč v dograjevanju in gibanju. Nanaša se na oporne stebre, kjer idejo razviješ in jo pelješ naprej. V tem projektu je zelo veliko stičnih točk, glasba pa je tista, ki mora govoriti in poslušalca pripeljati v njihovo domeno.

Ali bi se strinjali z dejstvom, da se pri projektu opazijo kompleksni dramaturški prijemi, ki so jazzovski suiti pridodali pečat imaginanrnega soundtracka?

Nikoli nisem pomislil, da bi celotna stvar izzvenela kot imaginarni soundtrack. Kosovelova poezija je tista, ki mi je pokazala pot; na njej sem imel proste roke, kar se tiče osebne ekspresije in njenega dojemanja. Dramaturški prijemi so sestavni del glasbe, zlasti ko gre za slikanje življenjske poti človeka in vprašanje smrti. Tudi pridevnika jazzovski in klasični sta irelevantna, saj se nisem oziral po modnih smernicah, temveč sem iskal glasbo, ki je neposreden produkt mojega srca, moje vizije in kreativnosti.

Kljub jasnemu konceptu projekta je bil temelj še vedno na improvizaciji. Kako so se v njej znašli Madrigalisti in All Capone štrajh trio, ki takih eksperimentov niso vajeni?

V celostni podobi projekta in zvočnem konceptu se mi je porodila ideja, da sem uvedel obe zasedbi. Pevski zbor sem uporabljal že na Emotional Playground, tokrat pa sem jih zbral zlasti zaradi Slutenj, slogovnih stilov. Moškemu pevskemu zboru Mladrigalistov (tenorji in basi) in All Capone štrajh triu sem pustil proste roke, da sami ujamejo bistvo projekta. V ta namen sem Madrigalistom dal že vnaprej določene iztočnice za vajo, vendar so se z njimi pojavile težave. Bili so šibka točka projekta, saj niso bili v intonaciji. Napako pripisujem sebi, ker bi moral prave ljudi izbrati že prej in jim omogočiti, da ugotovijo, za kaj gre pri izvedbi. Drugače je bilo pri All Capone štrajh triu, ki so bili zelo "in" ter izjemno uživali v čolnu.

Zlati čoln je dobil obliko plošče, torej je zaplul tudi dokumentarno. Se bojite, da bo komercialno potonil, saj je bil verjetno povezan z zajetnimi stroški?

Kadar delaš projekt, nikoli ne misliš ali čakaš, da boš kaj zaslužil; vsaj v mojem primeru ne. S ploščami, ki sem jih posnel doslej, nisem obogatel in tudi ne verjamem, da se bo to kdaj zgodilo. Vse to je sekundarnega pomena. Primarna je glasba, da vsaj manjšemu krogu ljudi polepšaš življenje, da se bogatijo z drugačnimi, nekomercialnimi in kontrabsurdnimi glasbenimi koncepti, ki nam jih banalno posredujeta radio in televizija. Stroške sem večinoma kril sam, bili pa so vezani na pogodbo, ki sem jo podpisal s Cankarjevim domom. Najtežje je bilo posnetek realizirati v obliki plošče, z vsem slikovnim in pisanim materialom, ki smo ga zbirali na Krasu in ga v sedmih mesecih oblikovali v končni izdelek. Celostna podoba je nastala v sožitju z glasbo in idejami, ki sem si jih izmenjaval z oblikovalcema Edo in Boštjanom. Prek markantne založbe Splasc(h) Records, ki ima distribucijo po vsem svetu, gre glasba s slovenskim predznakom v svet.
(Gregor Bauman)

AMPAK Nov. 2002; Zlatko Kaučič, Zlati čoln, Samozaložba, 2002

Zlati čoln, glasbeni poklon Zlatka Kaučiča Srečku Kosovelu, je eden najzanimivejših evropskih jazzovskih projektov zadnjih let. Na zalo prepričljiv, zvočno zapeljiv in dramatičen način povzema morda temeljno človeško izkušnjo dvajsetega stoletja, namreč eksistencialno napetost med izgubljeno harmonijo in kot rakasto tkivo razraščajočim se neredom.
Srečko Kosovel je s svojim kratkim, a silovitim življenjem umetniška prispodoba te razpetosti. Ustvarjalec, ki ga je k besedi klicala nemirna kri, manihejec, raznihan med temnim, ostrim lirizmom Krasa in živčno trzavico mest, je bil nekakšen votek, povzetek stoletja, odlikovanega z zanosi, hrepenenji, nasilji, trpljenji in - izgubo občutka za tradicijo, za duhovni spomin, za dediščino. Krhki fant in prevratni iskalec pesniškega izraza - prispodobe s smrtjo zaznamovane Evrope, pesnik ekstatičnega ginevanja in konstruirane tišine, postaja skozi naplavine časa začuda vse jasnejša ikona minulega stoletja, ki ni bilo več tragično, ampak samo nesrečno, nič več komično ampak samo smešno.
Kaučičev Zlati čoln, ki hoče biti globinski dialog s Kosovelovo življenjsko in ustvarjalno usodo, v svoje gosto in dinamično zvočno tkanje ne vplete niti ene pesnikove besede. Komponist in izvajalec Zlatko Kaučič nas na ovitku zgoščenke povsem upravičeno opozarja, da je njegovo glasbo navdihnil Srečko Kosovel in da je posvečena njegovemu življenju in delu. Za glasbenike, še posebej pa za improvizatorje, je navdih vedno prvi vdih, predvdih, posvečenost pa uročenost in neomajna predanost zvenenju. Zlati čoln bi zato, če tvegam žanrsko oznako, imenoval fantazija za jazzovski kvintet, zbor in godalni trio. Prav fantazija je - v svojem izvornem smislu, ki ga je ohranila do baroka - v svojo odprto formo vključevala improvizacijo in premišljeno strukturiranost, svobodo in predpis. Ali, kot bi rekli pri Kaučiču in Kosovelu,ekstazo in konstrukcijo.
Ekstaza in konstrukcija sta potrebni za jazzovsko veliko formo, kakršna je Zlati čoln. Tudi v motivnem in oblikotvornem smislu je Kosovel izziv, sirenski klic. Kaučičeva filozofija namreč ni grajena po principu strogega kontrapunkta, ampak kot splet vizij in bolečin, zamaknjenosti in obupa, ki ustrezajo pesnikovim "slutnjam, pozibavanju sanj, nihilomelanholiji, demonstraciji rdečega kaosa in kozmičnemu doživetju". Takšen splet je nakazan že v instrumentaciji: moški glasovi (=duh), godalni trio (=duša), pihala, klavir, čembalo, bas in tolkala (=telo) se borijo, si nasprotujejo in se dopolnjujejo na spiralni poti sozvočja in kakofonije. Kvaliteta Zlatega čolna je prav v tem, da skoraj sto minut trajajoča skladba (posneta 11.1.2001 v Cankarjevem domu) nastaja iz nepredvidljive, nenadzorovane povezave zvočnih jeder, meličnih razpoloženj, ritmičnih eksplozij. Eksistenca skladbe je ranljiva, je odprta naključju, trenutku izvedbe.
Odločen pečat so Zlatemu čolnu vtisnili člani jazzovskega kvinteta: zvočni dialog med Paulom McCandlessom in Stevom Lacyjem so antologijski v intuitivnem razumevanju Kosovelove ustvarjalne izproženosti v vse in nič. Cessellijevi lirični posegi v ekspresivne zvočne blodnje prinašajo odrešitev in spomin na izgubljeno mero sveta, kontrabas Jeana-Jaquesa Avenela je sidrišče krhkega reda in gonilo brezkrajnega bega, tolkala Zlatka Kaučiča so vibracija, utripanje zdrobljenega sveta, barvita lepota pod praznim nebesnim svodom.
Tonska poema Zlatka Kaučiča je imenitna dopolnitev Kosovelovega slovesa od "baržunaste lirike" ki ga je napovedal z zbirko Zlati čoln, saj črpa svojo razgibanost in vztrepetalost iz "velike sile" izvajalca, ki je stopil "preko mostu nihilizma" in tam onstran utrdbe "smisla podlegel sugestivnosti svojih besed", čeprav se je njegovo "stremljenje po harmoniji" kar naprej razbijalo ob čereh "nervoze" in "disharmonije".
Čestitke veljajo tudi snemalcu Miranu Kazafuri in mojstru zvoka Marjanu Žvelcu, producentu Decu Žgurju in izjemnima oblikovalcema Edi in Boštjanu Pavletiču.
(Milan Dekleva)

VEČER, 21.nov 2002; Zlati čoln Zlatka Kaučiča izšel na dvojni zgoščenki

Pogumno dejane, vredno ovekovečenja, in poslastica

11. januarja leta 2001 se je v srednji dvorani Ljubljanskega Cankarjevega doma odvijal nenavaden glasbeni dogodek. Slovenski tolkalec Zlatko Kaučič, ki se zadnjih nekaj let spet pogosteje pojavlja v domovini, sicer pa ga na tujem poznajo in cenijo skoraj bolj kot doma, je namreč uspel izpeljati nadvse zahteven projekt, h kateremu je pritegnil številne vrhunske jazzovske glasbenike, pa tudi Ljubljanske madrigaliste in All Capone štrajh trio v ženski zasedbi Eva Julija Žičkov (violončelo), Barbara Zalaznik (violina) in Marjetka Šuler (viola).
Nastop velikemu uspehu navkljub ni doživel reprize ne v Cankarjevem domu ne kje drugje, torej smo bili obiskovalci (dvorana je bila po pričakovanju povsem polna) tako rekoč nehote in nevede priča svetovnemu unikumu oziroma ekskluzivnemu nastopu. Svojevrsten dosežekje je že spraviti skupaj tako raznolike in hkrati ugledne glasbenike, kot so dirigent, pianist in čembalist Bruno Crasselli, legenda "svobodnega" in eksperimentalnega sopranskega saksofona Steve Lacy, pihalni multiinstrumentalist Paul McCandless, kontrabasist Jean-Jacques Avenel ter že omenjene domače glasbenike. Za še bolj pogumno dejanje pa bi lahko označili svoboden preplet tako različnih glasbenih zvrsti in slogov: predklasično vokalno glasbo madrigalistov, klasični godalni trio (ki pa se ne brani po klasično prirejati sodobne popularne glasbe in obratno) ter pisano paleto pristopov k sodobni improvizirani glasbi. Že takrat smo zapisali, da bi bila nepopisna škoda, če Zlati čoln, kot je projekt, navdahnjen s poezijo Srečka Kosovela, poimenoval avtor, ne bi doživel ovekovečenja vsaj na zgoščenki. In pretekli mesec smo jo dočakali - pravzaprav kar v dvojni izdaji, ki je izšla pri ugledni italijanski založbi Splasc(h) Records.
Dvojna zgoščenka prinaša posnetek celotnega nastopa. Da plošče, posnete na koncertih, ne morejo v celoti poustvariti vzdušja v živo,je sicer jasno. A po drugi strani sodobna snemalna in mešalna tehnika omogoča tudi presežke, kot so čistejši zvok in odsotnost sumov ter drugih motenj, ki so pri živih nastopih nujno prisotne. Z Zlatim čolnom smo ljubitelji jazza (z nadvse raznolikimi primesmi in pristopi) dobili v svoje glasbene zbirke redko poslastico, ki sicer zahteva dokaj zbrano poslušanje, a ga vedno znova nagradi s prvovrstnim estetskim užitkom. Zlatku Kaučiču je uspelo z drugimi sredstvi posrečeno povzeti občutke ob Kosovelovi poeziji, ki se - kot tudi glasba na obeh zgoščenkah - giblje od impresij k ekstatični izraznosti, vse skupaj pa začinja z angažiranostjo, celo revolucionarnostjo, ter nadgrajuje s konstruktivističnim "kolažiranjem" raznorodnih elementov.
(Darinko Kores Jacks)

IL GAZETTINO

Che "Zlati Coln-The Golden Boat"(SplaseH) records) del percussionista sloveno Zlatko Kaucic sia un album importante lo si capisce fin dal lussuoso packaging, un prezioso cartonato con foto e grafica curatissime e dai nomi dei musicisti coinvolti : due solisti di razza come Steve Lacy e Paul Mc Candless, il bassista Jean-Jacques Avenel, il trio d'archi "All capone strajh trio" e il coro maschile "Ljublianski madrigalisti". A completare la pattuglia il pordenonese Bruno Cesselli, raffinato nei suoi interventi al piano e al clavicembalo ma anche fondamentale aiutante nella realizzazione delle musiche e nella conduzione dell'ensemble. Una gestazione durata un anno, il doppio disco č dedicato alla vita e all'opera del poeta Srecko Kosovel che in soli ventidue anni ha fatto un percorso che Kaucic paragona a quello di John Coltrane, dominando le diverse forme della poesia tino alla prematura scomparsa. Rispetto al precedente "Emotional playgrounds" il coro č usato come elemento stesso ell'improwisazione, come una delle voci e dei colori che il percussionista sloveno utilizza per narrare una storia che si dipana tra momenti elegiaci e inquietudini fino al cupo e tragico finale.
Album importante nelia discografia di Kaucic ( instancabile promotore dell'improwísazione ed eterno viaggiatore fisico e mentale) ) e album riuscito per la bravura di tutti i musicisti che suonano magnificamente con una freschezza e uno stupore che commuovono.
(Flavio Massarutto)

DŽUBOKS Okt. 2002; Drugo ime za perfekcionizem
Zlatko Kaučič - Zlati čoln

Čeprav gre za enega vodilnih slovenskih glasbenih umetnikov, ki se že več kot tri desetletja predaja ustvarjanju, izvajanju in poučevanju glasbe, sta tako njegovo ime kot delo še vedno poznana le posvečenim.
Delno zato, ker je večino svojih del ustvaril v tujini, s tujimi sodelavci in za tuje založbe, delno pa zato, ker kot jazzovski mojster bobnov in tolkal pač ni najbolj zanimiv širokim ljudskim množicam.
Razumljivo. Nerazumljiva in neopravičljiva pa je ignoranca medijev, katerim pa je zlati čoln ponudil izvrstno priložnost, da se odkupijo za svoje grehe. Zlati čoln, ki je pravkar ugledal luč sveta je na dvojno zgoščenko posnet koncert, ki ga je Zlatko pripravil obiskovalcem Cankarjevega doma.
Projekt je posvečen spominu na življenje in delo Srečka Kosovela. Vzdušje njegove poezije je Kaučič razbil na fragmente, ki jih je mojstrsko prenesel v glasbeni jezik ter jih prefinjeno vtkal v svoje skladbe. Odtod zasanjane podobe otožne kraške jeseni, odtod subtilna kaotičnost destruktivnega konstruktivizma. Odtod nenazadnje rdeča nit albuma; grozljivi klic smrti iz grl Ljubljanskih madrigalistov, ki kulminira v treh različicah skladbe Slutnja.
V kompozicijskem smislu Kaučič secira različne glasbene forme, ki jih nato na svoj način združuje v nove podobe. Sam, še bolj pa s pomočjo sodelavcev, mojstrov, ob omembi katerih se človeku zašibijo kolena.
Zaradi spoštovanja do njihovega minulega dela in še bolj iz spoštovanja do neverjetne usklajenosti na tem projektu.
Zvoki in efekti instrumentov sodobnega orkestra improviziranih godb le redko uspejo doseči takšen konsenz kot tokrat. Duhoviti prebliski, vratolomni prevrati in rezkošni pejsaži tvorijo večplastno, zahtevno, a hkrati lahkotno, v vsakem trenutku pa tako ali drugače všečno izrazno podobo albuma.
Ker Kaučič ne priznava razlik med tradicionalizmom in avantgardizmom, med študijo in eksperimentom, med klasiko in jazzom, Zlati čoln ni (zgolj) jazzovski eksperiment, niti (še) ni improvizirana klasika.
Je oboje. Je past, s katero je Kaučič na limanice ujel tiste, ki so se ob njem želeli zgolj zabavati, v neskončno zanko brezpredmetnega modrovanja pa tiste, ki smo njegovo eklektično večplastnost poskušali enostavno definirati.
Eden najboljših in eden najlepših albumov, s katerim sem se imel priložnost srečati.
Ocena: 5
(Dušan Jesih)

VEČER Jan. 2001; Všečna nenavadnost ne nepredvidljivega

Mednarodna zasedba vrhunskih mojstrov jazza, kot jih je na kupu le redko videti - Svetovna premiera, ki kar kliče po reprizah in ovekovečenju na zgoščenki.
V četrtek, 11. januarja, je bila Linhartova dvorana Ljubljanskega Cankarjevega doma prizorišče prav posebnega dogodka: svetovne premiere glasbenega projekta Zlati čoln, ki ga je zasnoval perkusionist, skladatelj in glasbeni pedagog Zlatko Kaučič, k sodelovanju pa je pritegnil še Ljubljanske madrigaliste, godalni trio in mednarodno zasedbo zvenečih imen eksperimentalnega jazza. 75. obletnica smrti Kaučičevega kraškega rojaka Srečka Kosovela, katerega življenje in poezija naj bi bila navdih projekta, je najbrž kar pravšnja za njegovo izvedbo, upamo pa, da na reprizo ne bo treba čakati še tri leta, ko bo 100. obletnica Kosovelov a rojstva.
Čeprav velja Zlatko Kaučič za jazzovskega glasbenika, bi njegov najnovejši projekt Zlati čoln težko opredelili kot jazz. Osnova nedvomno je jazzovska, iz jazza oziroma njegove k premišljenemu, a hkrati dokaj ekstremnemu eksperimentiranju usmerjene veje izhajajo tudi glasbeniki, ki jih je pritegnil k sodelovanju - a v bistvu bi lahko govorili bolj o nekakšni novodobni klasiki oziroma tako imenovani resni glasbi z elementi "cool" jazza. Pa ne le zaradi zbora Ljubljanskih madrigalistov, ki se sicer ukvarjajo predvsem z renesančno glasbo, in tudi ne zaradi All Capone Štrajh tria (gre za žensko izdajo slavnejšega moškega godalnega tria skoraj identičnega imena, zvena in glasbenega pristopa, prav tako pod mentorstvom Gregorja Strniše). Zvrstna opredelitev zlatega čolna se preprosto izmika in najbrž bi ga še najlažje opredelili kot sodobno eksperimentalno improvizirano glasbo z veliko začetnico.
Morda povzroča še več težav avtorjeva deklarativna izjava, da gre pri Zlatem čolnu za glasbo, navdahnjeno s Kosovelovo poezijo. Poezije pač ni mogoče brez ostanka prevesti v govorico glasbe in to očitno tudi ni bil avtorjev namen. Prej bi lahko govorili o podobnosti pristopa. Kosovel je v svoji poeziji izhajal iz liričnega impresionizma, se usmeril v družbeno angažiran ekspresionizem in nadgradil oboje s takrat nerazumljenim konstruktivizmom, ki je dobil zasluženo priznanje šele leta 1967, 41 let po avtorjevi smrti, z izidom Integralov v redakciji Antona Ocvirka. A v Zlatem čolnu celo enajstčlanski moški zbor ne poje Kosovelovih besedil; omejuje se na zloge brez samostojnega pomena.
Konstruktivizem bi utegnil biti najustreznejša oznaka za posrečeno sintezo heterogenih elementov Kaučičevega projekta. V ozadju klasični pevski zbor, za harmonično osnovo mehko zveneči godalni trio nekje med klasiko in sodobnostjo, izvrstno ga dopolnjuje italijanski dirigent Bruno Casselli, ki občasno sede za klavir ali čembalo, za ritmično osnovo francoski kontrabasist jazzovske provenience Jean-Jacqaes Avenel, v ospredju pa ameriška jazzovska pihalca Paul McCandless z basklarinetom, v jazzu neupravičeno zapostavljenima (zato pa toliko bolj doma v klasičnih simfoničnih orkestrih) angleškim rogom in oboo, kljunasto flavto, piščaljo in prav na koncu še s sopranino saksofonom, ter legendarni Steve Lacy s sopranskim saksofonom. Kaučičeva vloga v zasedbi je nekaj prav posebnega. Njegova tolkala (poleg kompleta bobnov in činel še cel kup najrazličnejših, tudi doma narejenih glasbil in zvočil, ki sicer služijo povsem drugim namenom) funkcionirajo skoraj bolj melodično kot ritmično, predstavljajo pa svojevrstno povezavo med sicer raznorodnimi sekcijami skupine. Ekstaza - pa ne smrti, pri tako življenja in energije polni glasbi ta nima kaj iskati - pri Zlatem čolnu ni posledica nekakšnega zanosa, ampak prej premišljenega, že kar študioznega eksperimenta. Ne dionizična evforija, ki jo sicer prosto po Nietzscheju največkrat pripisujemo jazzu in sorodnim glasbenim zvrstem, ampak prej apolinični intelektualizem. Ki pa nikdar niti za trenutek ne deluje sterilno.
Nabito polna Linhartova dvorana je torej doživela svetovno premiero. Po burnem aplavzu sodec si velika večina publike najbrž želi čimprejšnje reprize, pa ne le v Cankarjevem domu. Končno ne gre za ambientalen projekt, pač pa za glasbo, ki bi ji bržkone z veseljem prisluhnili kjerkoli na svetu. Tudi doma. Iskreno torej upamo, da bo projekt v kratkem dočakal še ovekovečenje na zgoščenki. Prevelika škoda bi namreč bila, če bi kar utonil v pozabo.
(Darinko Kores Jacks)

BRIŠKI ČASNIK, pomlad 2001; Zlati čoln potuje po vodah poezije in glasbe

"Briški" tolkalec Zlatko Kaučič je z Zlatim čolnom ponovno zaplul v vode, kjer se v sotočju zlivata poezija in glasba. Ustvarjalec, ki že dolgo razburkava in kali slovenske kulturne vode, se je z lastno umetniško senzibilnostjo zlil v ustvarjalni milje, življenje in duh kraškega poeta Srečka Kosovela ter ustvaril umetnino širokih liričnih dimenzij. Na pozibavajočem glasbenem čolnu se je prvič zazibal in zap1ul v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Zlatko Kaučič je eden izmed tistih glasbenih kreativcev, umetnikov, ki nenehno stremijo po novem, navdihujočem in nekonvencionalnem. Spada v avtohtono in obenem pri nas skorajda izumrlo vejo drznih glasbenikov, ki jih je podrepna, mala Slovenija prezrla. V pomanjkanju razumevanja v matični deželi je Kaučič večkrat romal v tujino, se tam veliko učil, ustvarjal, muziciral ter spoznaval somišljenike iz raznovrstnih glasbenih logov, ki so razumeli njegovo samosvojo lirično umetniško senzibilnost. Ta je postala sestavni del zvočnega izraza številnih svetovnih mojstrov džezovske godbe in improvizacije, denimo Stevea Lacyja.
Ob delni spremembi v slovenski, predvsem festivalski srenji je tudi Zlatkova glasba prispela na odre Druge godbe in ljubljanskega Jazz Festivala. Ob tem pa ostaja paradoksalno dejstvo, da njegovo ustvarjanje lažje enačimo z estetiko italijanske godbene sredine, kjer je Kaučič našel svoj "ustvarjalni azil".
Koncept njegove godbe temelji na kreativi kot ključnemu postulatu njegovega ustvarjanja. Ta izvira iz multikulturalnosti umetnosti, iz umetniškega izraza, ki ne pozna meja in omejitev. Zlatko ga udejanja tako v zasedbah manjšega intimnega formata (duo, trio ali kvartet) kot tudi v orkestrskih delih. Pri tem lahko posega v polja drugih umetnosti kot viru inspiracije, s svojo glasbo barva glasbene palete v slikarski maniri ali pesniška občutja zliva v godbeni jezik (kot so njegove odslikave poezije rojaka Alojza Gradnika). Svoje mojstrstvo je docela izpričal v ambicioznem projektu Emotional Playgrounds, kjer se je na emocionalnih igriščih poigraval s sožitjem klasične in džezovske tradicije, tradicije notirane, determinirane glasba ter džezovskih svobodnih nastavkov. Njegov letošnji projekt Zlati čoln je nadaljevanje in nadgradnja slednjega, zavita v ekspresivno magično moč, ki jo ponuja poezija.
Zlati čoln je bil idejni naslov nikoli izdane knjige poezij prehitro uvelega Srečka Kosovela (Isti naslov izbere A. Ocvirk za izbor poezije S. K. leta 1974.). Kaučič nadaljuje tam, kjer je poet končal, pri tem pa ne pristaja na zgolj reinterpretacijo poezije skozi glasbo. Kosovela jemlje kot zgolj odslikavo svoje lastne kreativnosti, ki jo izraža skozi celostno dojemanje umetniške figure, evolucijo njegove poezije, osebnosti in strastno vpetost v kraško pokrajino. Preden je čoln prvič zaplul v nemirne vode (ne)hvaležne slovenske javnosti, je skrbno nastajal vsaj eno leto, enajstega januarja pa je s praizvedbo (upam, da ne zadnjo) v Cankarjevem domu prvič okusil gladino.
Na odru Linhartove dvorane se je zbralo lepo število glasbenikov, sestavljenih iz zbora Ljubljanskih. madrigalistov, godalnega kvarteta A1 Capone Štrajh trio (treh mičnih deklet) in džez kvinteta svetovnih proporcij in kvalitet. Sestavljajo ga legendami soprano saksofonist Steve Lacy, multipihalec (oboa, angleški rog, basklarinet, flavte) Paul McCandless, francoski kontrabasist Jean Jaques Avenel, Kaučič na tolkalih in njegov iskren stari prijatelj in somišljenik Bruno Cesselli na pianu, klavirčembalu. Slednji je aktivno sodeloval tudi pri procesu nastajanja glasbe, na koncertu pa je hkrati odigral tudi vlogo dirigenta.
Zlati čoln vehementno pluje med raznolikimi glasbenimi pasaži, se giblje v kontrapunktu med komorno, klasično glasbo (godalni trio in zbor) ter džezom in improvizacijo. Ob tem nas spremlja široka paleta zvokov, barv, ki se prelivajo ena v drugo, se ponavljajo, modificirajo ter krojijo atmosfero in raznolika občutja. Glasbeniki vstopajo v široko sfero glasbenih interakcij in dogodkov, ki so prefinjeno komponirani, hkrati pa puščajo dovolj prostora, svobode za medsebojno zvočno komunikacijo, dialog glasbenikov v jeziku improvizacije, ki se sprva odvija na ravni "džezovskega polja" ansambla, v tipičnem cresendu pa zajame tudi "klasični pol". Glasba, ki zahteva vešče uho, se razkriva šele v drobnosluhu, kjer se pokaže v vsej svoji lepoti in emotivnem naboju, ki ga izžareva. Občutja nihajo od mladostniške iskrivosti, zanosa duhovitosti in optimizma do zrele dobe, razočaranja, žalosti in slutnje smrti. Če glasbo gledamo skozi prizmo Kosovelove ustvarjalnosti in usode, se v njej zrcali srž njegovega življenjskega opusa in razvoja, od začetnih
nežnih impresij, ki jih poosebljajo subtilne, lirične partiture, do bolečih ekspresij ponotranjenega glasbenega dialoga do razbitih abstrakcij konstruktivizma, ki se odraža skozi glasbeni jezik improvizacije.
Zlatko Kaučič je čudovito ponotranil jezik Kosovelove poezije, ga uglasbil in nam predstavil svoja občutja, razumevanje, krhko senzibilnost in predvsem sebe. Množičnemu občinstvu Cankarjevega doma je predstavil magičen večer tekoče glasbe, ki ga postavlja v sam vrh glasbenih ustvarjalcev v prekoslovenskem okviru. Sam nas je že davno presegel, ostane nam le, da ga spričo naše zadrtosti in omejenosti skušamo doseči. Ob tem pa moramo le odpreti ušesa in slediti glasbi ...
(Luka Zagoričnik)

DNEVNIK, Zaplul je zlati čoln

Drzne zvočne kombinacije in virtuozna igra
Bobnar in tolkalec Zlatko Kaučič, gotovo najbolj prodoren in neumoren domači jazzovski improvizator, nam je s pomočjo številne in ugledne mednarodne zasedbe v Cankarjevem domu predstavil svoj doslej najbolj ambiciozni projekt z naslovom Zlati čoln, posvečen spominu na življenje in delo pesnika Srečka Kosovela.
Vendar Kaučič ni uglasbil niti enega pesnikovega verza, pač pa nam je skušal z zvočnimi sredstvi predstaviti pesnikovo iskrivo ustvarjalnost, njegovo kraško življenjsko okolje in čas, v katerem je živel. Koliko je v tem uspel, je seveda vprašanje, ki je tako staro, kot je stara sama programska glasba, res pa je, da smo poslušali svetovno premiero glasbe, ki je s svojimi drznimi zvočnimi kombinacijami in virtuozno igro večine sodelujočih navdušila občinstvo v skoraj povsem polni Linhartovi dvorani.
Kaučič si je s pomočjo dirigenta, pianista in čembalista Bruna Cesellija Zlati čolni zamislil kot projekt za moški komorni zbor (Ljubljanski madrigalisti), godalni trio (All Capone Štrajh Trio) in jazzovsko zasedbo, v kateri so bili poleg njega še kontrabasist Jean-Jacques Avenel ter slovita pihalca Paul McCandless (oboa, angleški rog, bas klarinet, piščal) in Steve Lacy (sopran saksofon). Glasba je gradila na nasprotju med (pretežno) zapisanimi parti za zbor in godalni trio ter (prav tako pretežno) improviziranimi parti za jazzovsko zasedbo. Pri tem sta bila prva ves čas v podrejeni oziroma spremljevalni vlogi, ki pa je nekateri pevci žal niso vzeli dovolj resno, medtem ko je bila vodilna solistična vloga namenjena jazzistom oziroma zlasti obema pihalcema. Ti so svojo vlogo vzeli ne le z vso resnostjo, požrtvovalnostjo in fleksibilnostjo, ampak so tudi igrali z žarom, ki je glasbi dajal potrebno dinamiko. To velja tako za zelo zaposlenega Cesellija kot za sijajnega Avenela pa tudi oba pihalca sta skoraj zvezdniški status povsem upravičila. Ne le zaradi izjemno profesionalnega nastopa, ampak tudi zaradi nekaterih sijajnih duetov zvočno nasprotnih (bas klarinet in sopran saksofon) oziroma primerljivih (oboa in sopran saksofon) glasbil. In seveda za idejnega očeta Kaučiča, ki je z nenehno spreminjajočimi se poudarki na bobnih, različnih tolkalih in drugih zvočilih skrbel za ritmični utrip cele zasedbe.
Čeprav se je Zlatemu čolnu poznalo, da je začel iz ideje oziroma partiture nastajati šele dan pred premiero, in čeprav se zdi, da bi mu nekaj dramaturških rezov in ponovitev samo koristilo, smo poslušali ambiciozno zastavljen in zvočno razburljiv projekt, ki tudi Slovenijo končno postavlja na zemljevid evropske improvizirane glasbe. Čeprav ga pri nas financira sam avtor, na plošči pa bo izšel v tujini. Nekaj uglednih evropskih založb je menda že pokazalo zanimanje.
(Jure Potokar)

DELO, Imaginarni Kosovel

Koncert improvizirane glasbe Zlatko Kaučič: Zlati čoln Ljubljana, Cankarjev dom 11. 1. 2001

Srečko Kosovel je dobil imaginarni soundtrack svojega življenja, njegovega ustroja prek različnih pesniških oblik do prezgodnje smrti. Tako je bilo mogoče čutiti dveurno suito, navdahnjeno z njegovim življenjem in poezijo. Na četrtkovem koncertu ni bilo dodatka, saj je pesnikova smrt pomenila dokončno slovo in vsaka ponovitev bi bila nesmiselna. Pri tem je treba poudariti, da ni šlo za uglasbitev posameznih Kosovelovih pesmi, ampak za uglasbitev njegove pesniške evolucije, ki se je preobrazila iz impresionizma v ekspresionizem, kar je bilo čutiti v zvočnih prehodih med notiranimi deli in čisto improvizacijo, znotraj katere je vsak glasbenik dobil svoj prostor. Glasba je pokazala svoja dejanja in zvočni kompromis med idejnim vodjem projekta, bobnarjem in tolkalcem Zlatkom Kaučičem, ter realizatorjem in pianistom Brunom Cessellijem se je kljub enodnevni vaji iztekel zelo uspešno.
Nedvomno gre za to zasluga predvsem kvintetu jazzistov, ki so takih improvizacij vajeni in jim prilagodljivost na le deloma vnaprej znano partituro ne predstavlja velikih problemov. Tako je bilo med njimi čutiti izjemno energijo in dinamiko, ki je mejila že na empatično dojemanje bistva projekta. Zlasti "prednja linija", ki sta jo sestavljala stara improvizatorska mačka Steve Lacy (sopran saksofon) in Paul McCandless (bas klarinet, oboa, angleški rog, piščal), je z dueti, ki so včasih temeljili na interakciji zvočno nasprotnih si glasbil, dokazala, da zvočna dejanja niso le domena trenutnega razpoloženja, ampak sinteza fantazije in profesionalizma. Če k temle dodamo še izvrstnega basista Jeana Jaquesa Avenela in tolkalista Zlatka Kaučiča, ki sta z ritmičnimi linijami dopolnila kompleksnost suite, in dirigenta Bruna Cessellija, ki je držal vse njene niti in občasno sedel za klavir ali klavičembalo, je jasno, da je življenje pesnika Krasa dobilo pravi jaz. Kontrast v obliki godalnega tria in Ljubljanskih madrigalistov je solidno opravit nalogo, čeprav so slednji občasno izšli iz konteksta in vanj niso vnesli pričakovane črnine. Vseeno so v finalni fazi boja med življenjem in smrtjo prispevali k dramatizaciji projekta.
Glasba in čut za nemoteno improviziranje sta Zlatka Kaučiča spet postavila ob bok največjim na tem področju. Samosvoj oz. kar predrzen instrumentarij glasbenikov (razlike med čeli, basi in saksofoni so bile velike) je se bolj poudaril unikatnost projekta. Smela ambicija, ki je pomenila enega največjih improvizatorskih projektov pri nas v zadnjem času, je zaživela v enkratni obliki, mnogi pa upamo, da bo epilog dobila v obliki plošče, ki naj bi izšla pod okriljem ene znanih evropskih založb jazza.
(Gregor Bauman)

DNEVNIK, Ko jazz poganja liste
"Kreativna glasba je moje področje... polna vizij in fantazij, v kateri ni časa za popravke"

Brez dlake na jeziku lahko rečemo, da je Zlatko Kaučič eden najboljših bobnarjev in tolkalcev na svetu. Že kot devetnajstletnika so ga na svojih "sessionih" urili mojstri cele palete glasbenih stilov: Peter Delphinich Tete Motooliu, Burton Greene, John Lewis, Steve Lacy.. Najprej Italija, potem Švica in Španija, pozneje Portugalska, Nizozemska in Francija so njegov skoraj tridesetletni ustvarjalni prostor in do pred štirimi let tudi dom (zdaj živi v rodnih Goriških Brdih). Med tem je razvil povsem svojo glasbeno govorico, ki jo z jazzovskim pridihom inventivno vpleta v sodobni ples, poezijo, soloprojekte in filmsko glasbo. V Sloveniji ga slišimo redko, vsaki dve leti in pol v Cankarjevem domu pa zagotovo (nazadnje II. januarja v Linhartovi dvorani z avtorskim projektom Zlati čoln). Tako vsaj kažejo letnice.

Ni se še umiril vaš Zlati čoln, v katerega ste zbobnali nenavadno druščino koralistov, godalistov 1n jazzistov. Pred projektom ste rekli, da ga boste odigrali samo enkrat, vendar so že ovacije po njem napovedovale, da vam tega preprosto ne bodo "dovolili".

"Ponosen sem na projekt, seveda, saj so se uresničile moje petnajstletne sanje; zahtevale so ogromno dela, koncentracije, odrekanj. Med ustvarjanjem ne veš, kam te bo ideja pripeljala, ne da se vsega predvideti. Po koncertu ponavadi ne začutiš takoj pravega odziva, tokrat pa me je do te glasbe prevzelo nekakšno spoštovanje. Izbral sem odlične ljudi - Laceyja, McCaundlessa, Avenela - ki so se proti koncu resnično vživeli. McCaudless se je poslovil žalosten in me prosil, ali bi lahko s prijatelji igral vsaj nekatere komade iz projekta. Tudi Lacy je bil povsem presenečen. Da si stojita stilno tako nasproti, je bil zame izziv, ki se je dobro obnesel: oba sta se počutila, kot bi že vrsto let igrala skupaj, spoštujeta se kot glasbenika in človeka. Veliko mi pomeni, da so moji prijatelji, s katerimi delam, in poslušalci odšli zadovoljni.
Da, očitno ne bo ostalo samo pri eni izvedbi. Že takoj po koncertu so prišle ponudbe za festivale, koncerte; pravzaprav sem presenečen. Zlati čoln smo posneli v živo na sistem DAT, posnetek sem nameraval na zgoščenki izdati kot enkraten koncert. Toda marsikaj mi ni bilo všeč, na primer intonacija pevcev, kar tudi vedo, posnetka pa ne moremo več poprav1jati. Upam, da se bomo poleti res lahko spet zbrali, na kar so vsi radi pristali, tokrat seveda v kakšnem studiu."

Ta nenavaden spoj klasične in jazzovsko kreativne glasbe v Zlatem čolnu, pol ga je bilo napisanega, pol pa ne, je deloval resnično sproščeno. Toda koliko improvizacije, drugače domene jazzistov, so zares dodali "klasiki"

"Vložki moške zasedbe Ljubljanskih madrigalistiov in All Capone Štrajh tria so bili napisani, ničesar niso improvizirali. Res pa je, da sem jim dal slogovno priložnost; zato so na začetku igrali zelo malo in melodično, proti koncu pa se je glasba razkrojila v določene inserte. Rdečo nit skozi različna obdobja so vlekli pevci. Veliko je bi1o melodičnih in panoramskih linij, vse do konca, smrti na Soči.
Nenehno sem prebiral vse o Kosovelu, kot tudi druge pesnike, iz poezije sem razvil glasbo. Sledil sem lahko konceptualnosti, ne da bi pretirano brskal. Toda zagotovo bo ta glasba še prišla za mano. Kot sta rekla tudi glavna gosta: ni ameriška ne evropska glasba; je brezčasna in je ni mogoče opredeliti. Moje srce mi je dajalo razum."

Opredeljujemo vas kot kreativca. Kakšen odnos imate do drugih glasbenih stilov?

"Glasba je zelo velik balon, vključeni smo v neki tok zvokov, govorice, tišine in prostora; je ritem, harmonija in so barve. Kreativna glasba je moje področje... polna vizij in fantazij, a neposredna in instantna, v kateri nimaš časa za popravke. Včasih ne uspe, včasih je poezija.
Tokratna opredelitev, da je šlo za jazzovski projekt, ni bila ravno prava, čeprav ne vem, kako bi to glasbo drugače poimenoval. Pojmi so pri nas tako ali tako pomešani. Glasbe ne predalčkam. V tem projektu je bil spekter še posebno širok, od konceptualnih vložkov, free jazza do destrukcij - kot nekakšna enciklopedija stilov, ki sami zase stojijo povsem neodvisno. To originalnost vedno iščem. Danes poznamo številne klone, vsak bi rad koga kopiral. Kot to poznamo v pop glasbi, tako je tudi v jazzu. So odlični tehničarji, vendar neosebni. Lepota jazza na splošno je v tem, da si lahko, kakršen hočeš biti. Kakovost prihaja s pomočjo izkušenj."

Teh vam zagotovo ne manjka. Zelo zgodaj ste že odšli v tujino.

"Določene okoliščine so me prisilile, da sem odšel. Oče je bil policist, mama pa delavka. Bratje so krenili po svoje, samo jaz sem se zaljubil v glasbo. Očetu ni bila po volji pot, ki sem jo izbral. Le moja - nona je bila katalizatorka mojih idej in me je branila. V Italiji sem nato nastopal z rock skupino Hero, Švici pa sem po naključju živel z dvema jazzistoma, bobnar je muziciral celo z Archiem Sheppom. Seveda se mi je takrat odprlo novo življenjsko poglavje. Začel sem se resno izpopolnjevati v jazzu, igral sem z najboljšimi glasbeniki in te učne ure sem vzel zelo dobesedno. Konec sedemdesetih so v Barceloni, Valenciji, Madridu odpirali številne klube in nas kot hišne glasbenike angažirali ves mesec. Ni bilo veliko časa za učenje, smo pa lahko sak dan igrali na odru, v živo. Prihajali so solisti kot John Lewis, Mike Osborn, Claude Gulliot. Veliko boljši od mene, vendar sem vse odigrano potem prežvekoval: bossa novo, sambo, bee-bop, jazz. Takrat se je veliko eksperimentiralo. Danes takšnega odnosa nove generacije ne premorejo, ni več klubov, kjer bi se družili, nihče ne tvega."

Kje se je potem danes znašel jazz-kako ga dojemate in kako ga vidite v slovenskem prosroru?

"Jazz glasba je za ljudi, ki imajo poseben občutek, jo razumejo. Saj bi navdušila še marsikoga, če bi jo lahko večkrat poslušali v živo. Zame je jazz ena najbolj popolnih umetnosti, z vseh vidikov perfektnosti, interpretacije in konceptualnosti. Stara je sto let, vendar še vedno raste, poganja liste. Spojiš jo lahko z vsako glasbo. Moj 'fen' je bil Mitch Michel (tudi bobnar Jimija Hendrixa), ki je bil še takrat med izključno rockersko usmerjenimi bobnarji posebnež, ker mu je bil všeč jazz.
Mladi imajo danes veliko več možnosti za izobrazbo, na voljo jim je številna literatura. Resda vsi moji učenci na glasbeni šoli berejo note, vendar jih ves čas opozarjam, naj čim več igrajo v živo, v tujini, med različnimi ljudmi; to se čez čas zagotovo povrne. Zabavam se ob slikah, ko 24-leten igram s Stevom Lacyjem, z dolgimi lasmi in 'full' energije, Lacy pa seveda umirjen in izkušen. Ob takšnih ljudeh sem se šele kalil. Še vedno se ,ogromno izobražujem: čim več glasbe, treninga. Ko prideš v leta, ti hlapi muskulatura, zato potrebuješ več časa, da se ogreješ. Toda še vedno me veseli brskanje za novim. Šele zdaj imam občutek, da sem začel ustvarjati, da se je začelo bliskati na koncu mojega tunela.
Pri nas pogrešam strokovne prispevke, kaj ta glasba nosi v sebi, zakaj obstaja in zakaj jo potrebujemo. Pretrgala se je komunikacija, edino, kar veže naše glasbenike,je zavist. Tako smo majčkeni, čas je že, da se začnemo med seboj spoštovati.
Na RAI Uno ali francoski Musique ob popoldnevih igrajo različni glasbeniki otrokom v živo, ne samo jazz, tudi klasično glasbo, avantgardno, etno. Včasih sem žalosten, ko vidim in ne morem ničesar narediti. Zato sem raje osredotočen na svoje stvari. Zanima me ustvarjanje čim boljše glasbe, da bo koristila čim več ljudem in da bom sam tem bolj napredoval."

Vaši inštrumenti so poleg bobnov še vsi drugi predmeti, ki vam pridejo pod roke in ustvarjajo kakršenkoli zvok. Tudi duhovitosti vam pri tem ne manjka To še najbolj vedo otroci, ki prihajajo na vaše delavnice.

"Moji inštrumenti so odpadni materal: pekači, lonci, v katerih so včasih na Primorskem kuhali mineštre, španski aluminijasti lončki za juhe. vrečke, posušeno listje... Doma imam polne kovčke, in ko imam nastop, samo izberem.
Otroci prinesejo od doma najraz1ičnejše igrače in nato ustvarjamo glasbo. Neverjetno, kakšni inovatorji so petletniki. Pred kratkim sem napisal skladbo za otroke in tolkala v zanimivem petčetrtinskem taktu. Ljudje bodo, presenečeni, kaj lahko naredimo z otroki."

Čez mejo večkrat igrate na primer s punk bendi. Naše glasbeno prizorišče verjetno tolikšne strpnosti med različnimi glasbenimi stili ne pozna!?

"El Posto v Veroni je eden takšnih klubov. vendar je to stvar vzgoje, od malega jih učijo poslušati različne stile glasbe. Med našimi glasbeniki, kot že rečeno, pa ni komunikacije. No, saj poučujem tudi bobnarje iz slovenskih punk bendov, zakaj ne. Rad imam to glasbo, toda v zadnjem času je bolj šminkerija kot naboj. Živimo v drugih časih."

Šminkeriji ne posvečate pozornosti, kajne? Je pa nastopu v hramu slovenske kulture, ko smo vas videli v trenirki, še kdo kaj pripomnil?

"Okregala me je le moja mama, zatožil pa me je brat, ki je bil na koncertu... V trenirki tudi vadim, v njej se počutim udobno. Saj sem že igral s kravato, na primer v Amsterdamu so to večkrat zahtevali, in sem bil tako nejevoljen.. Tista stvar te duši, medtem ko 'šibaš' po bobnih."
(Ingrid Mager)

VIKEND jan 2001; Z Zlatim čolnom v drugačno glasbo

Glasbeni vagabund v najlepšem pomenu besede (letnik 1953) je kot izjemen tolkalec obredel svet. Trenutno kot "totalen Bric s štajerskim očetom" nekoliko bolj umirjeno hodi iz Dobrovega - natančneje iz hiške v obmejnih Vipolžah, kjer mu družbo delata glasbeno nadarjena kuža Roki in mačka Miku - gostovat in poučevat v sosednjo Italijo. Že septembra se je tudi čisto ne jazzovskim obiskovalcem Vikendovega koncerta v Križankah vtisnil v spomin kot človek, ki je iz svojih najrazličnejših tolkal in celo ropotal izvabljal nenavadne solistične napovedi k podelitvam gongov. Tudi zadnje dni starega leta ga je morala neka posebna nuja prignati spet v Ljubljano, saj je sicer ne zamenja rad za svoja Brda.

Zlatko, pozdravljeni, kako da naletim naenkrat na vas pred slovenskim parlamentom?

Zanimivo vprašanje, ki terja zanimiv odgovor! Ravnokar grem iz Cankarjevega doma, kjer sem urejal še nekatere stvari za moj projekt Zlati čoln - glasbo na poezijo Srečka Kosovela.

Bo to koncertni večer?

Ne vem, kako boste to imenovali. Vsekakor bosta dve uri glasbe, v celoti posvečeni tistima dvema najbolj ustvarjalnima Kosovelovima letoma, katerih sadovi so fantastičen izziv za vsakega kreativca. In seveda bo tudi poklon njemu kot človeku.

Izraziti Kosovela le z glasbo?!

Zelo enostavno po eni strani in po drugi strašno težko. Vendar je to odvisno tako od fantazije kot od znanja in obzorja. Poezija so napisane besede, ki jih vsak razume drugače; v meni vsaka pesem pusti pečat ideje, ki jo je nosil poet. Že v Španiji 1979 sem prvič prišel v stik s poezijo Lorce, a tudi nekaterih neznanih katalonskih poetov. Bilo je, kot da bi me zajel fantastičen virus kreacije, v kateri se besede spreminjajo v zvok. Tako sem že kot dvaindvajset-, triindvajsetletnik ustvarjal glasbo iz poezije, bilo je v Barceloni, Madridu, Granadi - živel sem tolkala in poezijo. Tam je vse tako intenzivno, barve neba, pokrajina, ni čudno, da imajo Gaudija, Miroja, Dalija! Kakšen razvoj je naredil Picasso!

In kakšen je bil vaš glasbeni razvoj?

Najprej sem se učil od Jimmyja Hendrixa, nato sem šel vse do hard rocka in metala, dokler nisem doživel prvega resnega stika z jazzom - Ellington, Armstrong, Parker ... bilo je, kot bi se mi odprl nov planet! Ogromno sem potoval in s kilometrino se ti širijo tudi obzorja. In se lepega dne vprašaš: zakaj bi morala biti hiša ravno kvadratna? Enako je v glasbi.

Kako bi označili svojo glasbo?

Takole bom rekel: "barvač sem, ker barvam z glasbenimi barvami, dostopen sem za vse barve, ničemur ne dajem prednosti. Vse je potrebno, preteklost, sedanjost in prihodnost - v preteklosti gradiš, v sedanjosti obdeluješ, v prihodnosti lahko tudi porušiš.

Še hodite v Španijo?

Zadnji dve leti sem imel prevec drugih obveznosti, a še imam tam prijatelje, zlasti med kiparji in poeti: v Španiji je povezanost med glasbeniki in likovniki velika, ne kot pri nas, ko vsak ostaja na svoji strani. Španija je za človeka moje vrste krasna za tritedenske turneje, zbereš glasbenike, recimo Italijane, enkrat so bili to tudi Slovenci, nastopi se nato lahko dograjujejo še s tamkajšnjimi glasbeniki ...

Kakšni so vaši inštrumenti? Tolkalec ste perkusionist...

Vse, kar uporabljam pri ustvarjanju glasbe, je močno povezano z mojimi potovanji po svetu. Ko sem se 1992 vrnil v Slovenijo, sem se osredotočil na pekače, lonce - take, kot jih je imela moja nona: ona je bila namreč edina, ki me je v družini podpirala in mi, trinajstletniku, celo kupila prve palčke za bobne. Nona je bila na najpomembnejši človek v mojem otroškem življenju. Bili so časi revščine in veliko sem bil pri njej. Vedno mi je dovolila tolči po loncih. Ko je umrla, sem bil v Amsterdamu. Veliko glasbe sem v življenju posvetil njej.

Kam vse vas je pot vodila po svetu?

Pri osemnajstih sem že potoval po Italiji, šel na turneje, tudi po Nemčiji, izšla je prva LP plošča Hero; nato je bil Zürich, kjer sem spoznal švicarsko Glasbeno kooperativo, združenje, kjer sem se resno srečal s kreativno glasbo in jazzom. Prej sem prisegal na rock, dolge lase in veliko punc, in sem mislil, da sem glasbo že zajel z veliko žlico. V Zürichu sem srečal čisto drugačne ljudi, znanega bobnarja Allena Blairmana. Bil je bobnar moderne šole, bobne mi je prikazal ne le kot ritmični, ampak tudi kot melodični inštrument. Po Švici sem bil leto in pol v Londonu - takrat sem igral bolj funkovski R&B - a se je slabo končalo, ker so me inšpektorji dobili, da delam na črno, moral sem iz Anglije, pa še bobni so ostali tam, kar je bilo zame kot konec sveta. Zatekel sem se spet v Zürich, a potem me je ljubezen odvlekla v Barcelono. Bilo je po Francovi smrti, neki Švicar mi je tja prešvercal stare švicarske bobne, in igral sem v takrat svetovno znanem klubu Celeste, ki je danes gotovo kaka diskoteka. Po Španiji in Portugalski, v igranju klasičnega jazza po klubih, je minilo šest let, potem smo odšli na svetovni festival v Hongkong. Spoznal sem saksofonista Raa Kyaa, namesto en teden smo ostali en mesec, bil je krasen internacionalen bend z Indijci, Portugalci, Japonci ... in enim Slovencem, haha. Naslednjih devet let sem preživel na Nizozemskem - to je čudovita dežela, najbolj strpna, kar jih poznam. Pa saj ne bi vsega našteval. Kogar zanima, lahko pogleda na spletno stran www.kaucic-zk.si, naredil mi jo je eden mojih najbolj nadarjenih učencev.

Je tam tudi kaj o vaših številnih ploščah? Katere so najbolj sveže?

V Italiji je pred kakima dvema mesecema izšla plošča z naslovom Squarci - po slovensko Fragmenti - na njej so segmenti različnih improvizacij. Zgoščenka Emotional Playground (pa je splet našega etna, igranega na moj način. Posvetil sem jo očetu. Me veseli, da jih je šlo med ljudi že kakih dva tisoč.

Vrniva se h Kosovelu. Od kod ta ljubezen?

Poezijo sem imel rad že kot otrok. Integrale mi je prvič pokazal starejši brat, rekel je, veš, za glasbo so mega! Kipar Zmago Šviligoj, edini kreativec, ki me je podpiral, mi je dal navdih.

Samo navdih najbrž za tak projekt ni mogel biti dovolj

Eno leto sem bil popolnoma "notri": prebral sem vse Kosovelove knjige, zapise, vsak teden sem bil na krasu, hotel sem čutiti zemljo, listje, barve - okolje me mora brcniti, da postanem antena za zemljo, zvoke pokrajine, ptice ... Večkrat sem bil v Kosovelovi hiši, na grobu ...

Kako bo Zlati čoln vsebinsko zastavljen?

Kronološko. Do soočenja s smrtjo. Ne gre pa za klasično predstavitev.

Gotovo na odru ne boste sami?

Ne, glasba je sicer moja, moja je tudi zamisel, a v Kosovela sem zapletel glasbene kreativce Steva Laceyja s sopranom in Paula McCaudlessa z oboo, angleškim rogom in flavto - oba Američana - pa francoskega basista Jean-Jacquesa Avenela, italijanskega klaviaturista Bruna Cessellija, oktet Ljubljanski madrigalisti in Al Capone štrajh trio Gregorja Strniše s tremi dekleti. Slednje že zato, ker sem bil Evi Juliji Rečnik, ki je o meni naredila dokumentarec - pred časom je bil na TV Slovenija - obljubil da bo kot čelistka nekoč sodelovala v kakem mojem projektu. Vse vedo, poznajo projekt in Kosovelovo poezijo, pri času za vajo pa moramo biti skrajno racionalni, saj so med nastopajočimi tudi taki tuji glasbeniki, ki so že leta naprej zasedeni. Pozneje bo 18 komadov izšlo tudi kot dvojni album. V tujini.

Kaj pa vaše delavnice za otroke tam na italijanski strani meje? Kaj vas vleče tja?

V tem uživam. Kako dobre reči lahko narediš v glasbi z igračkami, ki jih prinesejo od doma, ali z uporabo telesa! Me na koncu sploh ne spustijo, jaz pa tudi pozabim na čas. V njih z glasbo sprožiš otroško genialnost, ki je v tem svetu že čisto "kontaminirana" s hrupom, televizijo in vsem, kar nas obdaja. Borim se za zvok iz narave. Da ne bomo vsi ovce, Potrebujemo kreativnost posameznika!
(Bogi Pretnar)

FINANCE jan. 2001

Zlatko Kaučič se z glasbo ukvarja že več kot dvajset let, bolj kot doma pa je znan v tujini. Gostoval je na treh celinah, v Evropi, Ameriki in Aziji, poleg tega je poučeval v evropskih glasbenih središčih. Sodeluje s priznanimi jazzovskimi glasbeniki, kot so Steve Lacy (tudi pri najnovejšem projektu), Archie Shepp, Paul Bley, Duško Gorkovic, Kenny Wheeler in Enrico Rava. Za glasbene dosežke je prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi bronasti ključ Hongkonga (1979) in srebrni ključ španskega mesta Vigo (1993). Živel je v Španiji in na Nizozemskem, leta 1992 pa se je vrnil v rodno Slovenijo. Tu je sodeloval pri različnih projektih z glasbeniki in skupinami ter imel tudi solistične nastope (na festivalu Lent, Jazz festivalu Ljubljana, Drugi godbi). Leta 1994 je izdal prvo samostojno ploščo z naslovom Round Trip. Piše scensko glasbo in je tudi avtor glasbe za dva dokumentarca, Cvetoča Brda in To niso ptice. Njegov zadnji projekt pred Zlatim čolnom je Emotional Playgrounds, pri katerem je sodeloval z legendarnim trobentačem Kennyjem Wheelerjem in Mešanim zborom RTV Slovenija. Posnel je zelo odmevno zgoščenko z istim naslovom, glasbo s te plošče pa najdemo tudi na promocijskem CDromu z naslovom Slovenija 2000.
Kaučičevo zamisel za Zlati čoln je v notni zapis prelil njegov dolgoletni prijatelj Bruno Cesselli. Italijanski glasbenik, ki piše tudi glasbo
za neme filme, je priznal, da take instrumentalne zasedbe, kakršno si je zamislil Zlatko Kaučič, še ni srečal "Projekt je zanimiv tudi zaradi sodelovanja glasbenikov, ki so mojstri improvizacije - med njimi še posebno Steve Lacy - in ki tega niso vajeni (All Capone Strajh trio in oktet Ljubljanskih madrigalistov)."
Zlati čoln ni prvo Kaučičevo delo, ki ga je navdihnil kak pesnik. Uglasbil je tudi Alojza Gradnika in Federica Garcio Lorco. Kot je povedal, se mu je zamisel za Zlati čoln porodila že pred petnajstimi leti, ko je prebiral Kosovelovo zbirko Integrali. Med intenzivnimi pripravami je pogosto obiskal Kras, da bi spoznal okolje, v katerem je pisal - kot pravi sam eden najboljših pesnikov vseh časov.
"Pri ustvarjanju ne upoštevam nobenih akademskih zakonov, vedno me vodi le moje srce. Zato sem v glasbi poskušal čim bolj začutiti kraško zemljo," je Zlatko Kaučič povedal na tiskovni konferenci pred koncertom, ki bo ta četrtek ob 20.30 v Linhartovi dvorani CD, na katerega ste seveda vabljeni vsi ljubitelji jazza.