LANOSTRACITTA, SABATO 7 LUGLIO 2007; Artisti, qualita e successo convincente.

II concerto trevigliese del 'Clusone Jazz Festival'.
Pubblico attento e numeroso all'iniziativa che e stata accolta con interesse proprio per il suo valore musicale. Protagonista della serata, il progetto The Golden Boat 2
A riprova che 'il piu piccolo suono cambia il mondo', e bastato lo zampillo di una fontana per cambiare le carte in tavola. Parliamo, ovviamente, del concerto di sabato scorso 30 giugno al Chiostro della Biblioteca, ospite il progetto The Golden Boat 2 di Zlatko Kaucic per il Clusone Jazz Festival.
Un jazzista e un artista pronto a cogliere l'attimo, a metabolizzarlo in una frazione di secondo, ad adeguarsi al cambiamento giocando sull'improvvisazione: e la presenza di un elemento destabilizzante - particolarmente in un genere come il jazz - gioca un ruolo di primo piano nel risultato finale.
E' stato lo stesso Zlatko Kaucic, appena salito sul palco, a «ringraziare» (sic) la fontana per la sua presenza inattesa; i ringraziamenti sono stati estesi all'amministrazione comunale di Treviglio, all'intera organizzazione del Clusone Jazz Festival (che quest'anno festeggia ventisette primavere), ai generosi sostenitori che hanno reso possibile il progetto The Golden Boat 2 e, ovviamente, ai due personaggi ispiratori della situazione sonora: il poeta sloveno Srecko Kosovel e Steve Lacy.
The Golden Boat 2, prima di essere musica, e un inedito melange di visioni e di umori, di colori e di cultura. Un accostamento di background musicali diversi e al tempo stesso complementari: la calda irruenza sudamericana di Javier Girotto contrasta e si fonde con l'aplomb composto di Paul McCandless; il tappeto ritmico creato dal contrabbasso di Paolino Dalla Porta e dalle percussioni di Kaucic si fonde mirabilmente con i fiati, e sopra a tutto - quasi una trina, un vezzo di un'eleganza a tratti retro a tratti d'avanguardia - le mani di Bruno Cesselli che fanno fiorire dalla tastiera visioni sonore e affreschi cromatici di grande spessore, ma sempre sommessi, discreti. Impressionismo sonoro, piu che melodia.
Inutile dire che si e trattato di una prova d'insieme strepitosa, che ha regalato momenti notevoli anche nei soli (caratterizzati dal costante zampillo della fontana del Chiostro, a fare da sottofondo).
Un unico appunto riguarda la scelta dell'Amministrazione Comunale di rendere a pagamento 1'ingresso alla serata (vedi le due lettere e la replica comunale in questa stessa pagina); per dovere di cronaca, come parte in causa e per correttezza nei confronti dei lettori, precisiamo che il programma del festival - con la comunicazione che la serata trevigliese sarebbe stata ad ingresso gratuito - era stato presentato ufficialmente nella Sala del Consiglio della Provincia di Bergamo venerdi mattina 1° giugno 2007. Questo il motivo per il quale abbiamo dato notizia (e con noi numerose testate giornalistiche e siti web italiani) che la tappa trevigliese del Clusone Jazz Festival era a ingresso libero. Abbiamo agito in questo modo - e con noi, come gia detto, altre realta giornalistiche - affidandoci alla serieta e competenza di un festival che da 27 anni organizza concerti in maniera impeccabile.
I veri protagonisti della serata di sabato, pero, non sono e non devono essere le delusioni e le polemiche. I veri protagonisti sono stati cinque grandi artisti che hanno regalato - a chi ha avuto la fortuna di partecipare al concerto - una serata che sara difficile dimenticare.
Dopo 1'ottima prova (domenica scorsa 1° luglio, Palazzo Visconti di Brignano) del progetto Synapser a firma di Giancarlo Tossani, gli appuntamenti con il
Clusone Jazz Festival proseguono questa settimana secondo il
seguente programma: • oggi, sabato 7 luglio (ore
21.30) - Capo di Ponte (BS) Pieve di San Siro (concerti in Valle Camonica): Gallo & Gschloessl Junction
• domani, domenica 8 luglio (ore 21.30)  - Dalmine  (BG) Piazza Matteotti: Gallo & The Roosters
•    venerdi   13   luglio   (ore 21.30) Legnano (MI) Corte Palazzo Comunale: Ferdinando Farao Pollocksuite Nonet.
Chiara Bianchi
A lato, un momento del concerto al Chiostro della Biblioteca, sabato 30 giugno (da sinistra: Paul McCandless, Paolino Dalla Porta e Javier Girotto)
In margine al riuscitissimo concerto deH'iniziativa 'Clusone Jazz Festival', di cui si parla qui accanto, si sono avute polemiche e lamentele da parte di alcuni spettatori - trevigliesi ma soprattutto non - poiche 1'ingresso al concerto non era gratuito o libero - come risultava, da tempo, sui siti della Regione, della Provincia e dello stesso Clusone Jazz Festival - bensi a pagamento (10 euro, come da pieghevole del Comune e dal sito del Comune stesso). Sull'argomento abbiamo ricevuto due lettere, che pubblichiamo, alle quali facciamo seguire il comunicato dell'Amministrazione Comunale che, scusandosi per l'inconveniente, precisa la situazione.
Le due lettere di protesta
«Gentile Direttore,
Le chiedo uno spazio per manifestarLe alcune considerazioni in merito alPerrata pubblicizzazione di un evento culturale che da alcuni anni allieta le serate estive mie e di alcuni amici. Sabato 30 giugno ho letto con piacere, sulla testata da Lei diretta, che il "Clusone Jazz Festival" ha organizzato con la collaborazione dell'Amministrazione Comunale un concerto nel chiostro del Centro Civico "A. Cameroni" e per di piu ad ingresso libero. Mi sono affrettato ad organizzare la serata permettendomi il lusso di invitare amici che non sono di Treviglio e puntuali ci siamo recati sul posto. AlParrivo ci siamo imbattuti in un cartello che recava la scritta "biglietteria - ingresso 10 euro". Non Le nego che la situazione si e rivelata immediatamente sgradevole, per noi e per altre persone che stavano gia discutendo dello stesso problema nello spazio antistante 1'ingresso. Ho visto molti presenti decidere di andarsene, non per il costo del1'ingresso, ma per una questione di principio. In troppi si erano abituati a considerare Treviglio alla pari di Comuni limitrofi che organizzano durante tutta 1'estate eventi musicali gratuiti, di notevole interesse culturale e con folta partecipazione di pubblico.
Viste tali premesse, anche noi abbiamo deciso di non partecipare alla serata e ci siamo recati al parco sito nel centro di Caravag
gio, pulito, ben illuminato e servito da un chiosco dove ci siamo dissetati ed abbiamo trascorso ore piacevoli. Se in futuro decidessimo di chiudere le nostre serate con della buona musica realmente "ad ingresso libero", visto che la quasi totalita di quella fruibile a Treviglio sara a pagamento, opteremo probabilmente per Brignano, dove abbiamo sempre trovato in passato cio che ci si aspettava.
GianAchille Giuliani».
***
«Egr. sig. Direttore,
approfitto dello spazio gentilmente concessomi, per proporre ai Lettori una riflessione su come vengano organizzate e gestite le serate musicali nel chiostro del Centro Civico e senza eccessiva esterofilia, vorrei citare un antico adagio che ricorre nel mondo del marketing e della pubblicita: "Customer can be fooled once", che tradotto in Italiano suona un po' come "consumatore puo esserfregato una sola volta".Ebbene si, antico ed arcinoto principio, che forse e sfuggito a chi gestisce il mare magnum culturale della nostra citta. Questa considerazione scaturisce dopo aver deciso di andare a trascorrere la serata con alcuni amici, al brillante ritmo della musica griffata "Clusone Jazz Festival", che ha fatto tappa nella nostra cittadina presso il chiostro del Centro Civico "A. Cameroni", proprio lo scorso sabato 30 giugno. L'evento era pubblicizzato sia su questa testata che sulP "Eco di Bergamo" ad ingresso libero, motivo in piu per profittare di un'occasione piacevole e culturalmente densa. Arrivato sul posto poco prima delPinizio dello spettacolo, scopro che 1'evento e a pagamento (10 euro). Qualcuno mi potra benissimo obiettare che tale somma e ragionevole, data la qualita e la bravura degli artisti; tuttavia il mio ragionamento e ben differente: con quale correttezza si e agito nei confronti dei cittadini, dal momento che si pubblicizza un evento come "ad ingresso libero" e poi ci si ritrova a dover pagare? Difetto d'informazione o disguido burocratico? Non spetta certo a me renderne conto. Prendo atto tristemente della situazione, che ha visto molte persone, tra cui anziani e appassionati giunti fin da Brugherio (Provincia di Milano), deluse da questa politica di marketing culturale, che mai piu metteranno piede ad un evento sito in Treviglio. E pensare che nella vicina Brignano sono spesso gratis e sempre strapieni! Vogliamo essere capitale della Bassa e ci perdiamo in un bicchier d'acqua. Che brutta figura...
Alessandro Giani».
Il comunicato del Comune
Eccone il testo:
«Quando si crea un disagio, anche involontariamente, non resta che scusarsi, cosa che facciamo. Con qualche precisazione, pero, perche i giudizi e le valutazioni siano corretti ed equilibrati.
Per un disguido, sul sito della Regione e su quello di Clusone Jazz Festival lo spettacolo jazz di Zlatko Kaucic a Treviglio non era indicato tra quelli a pagamento. Da qui probabilmente i giornali hanno 'pescato' e rilanciato la notizia dell'ingresso gratuito, ingenerando l'equivoco. Va detto pero che sia sul sito del Comune di Treviglio (www.comune.treviglio.bg.it), sia sul pieghevole che illustra 1'intera Stagione estiva organizzata dalPAssessorato alla Cultura stava e sta scritto chiaramente che 1'ingresso era a pagamento (10 euro). Lo stesso capitera per i quattro spettacoli di blues di luglio e per uno spettacolo teatrale (ingresso 7 euro): 6 ingressi a pagamento (a prezzi contenutissimi) su 34 spettacoli che costituiscono la Stagione! Tutto del tutto gratis, infatti, non e ancora nelle nostre possibilita. La notizia del concerto jazz di Kaucic non e piu visibile sul sito, che viene aggiornato di giorno in giorno (alleghiamo comunque la fotocopia della stampata d'archivio), ma il depliant della Stagione e ancora consultabile sia sotto la voce 'Ufficio cultura', sia sotto la voce 'cultura e tempo libero' del menu orizzontale.
Spiace in ogni caso che un involontario disguido abbia guastato a qualche spettatore (speriamo pochissimi) una serata che e stata bellissima e molto apprezzata».





ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, Zlati Coln 2 - The Golden Boat 2

L’11 gennaio del 2001, a Lubiana, il percussionista e compositore sloveno Zlatko Kaucic aveva registrato dal vivo la sua suite Zlati Coln (The Golden Boat), dedicata e ispirata alle opere del poeta Srecko Kosovel, vissuto in Slovenia tra il 1904 e il 1926. Il lavoro, pubblicato l’anno successivo dalla Splasc(H), vedeva accanto a Kaucic un coro di madrigalisti, un violino, una viola, un violoncello, un pianoforte e, come ospiti eccellenti e decisivi, Jean-Jacques Avenel al contrabbasso, Paul McCandless ad oboe, corno inglese, flauti e clarinetto basso, ma non al sax soprano, quest’ultimo imbracciato da Steve Lacy. Il lavoro, colpevolmente trascurato dalla critica, era bellissimo, sia per complessita strutturale, sia per artifici realizzativi (i cori e gli interventi rumoristici di Kaucic creavano grande suggestione), sia per lo splendido confronto-dialogo tra i fiati di McCandless e Lacy, spesso impegnati assieme o in successione.

Tre anni e mezzo piu tardi, uno dopo la scomparsa di Steve Lacy, avvenuta il 4 luglio 2004, Kaucic ha voluto riproporre, con poche modifiche, la suite, stavolta registrata a Maribor. Dedicata allo stesso Lacy, la registrazione vede in organico un numero piu ampio di archi (quelli dell’Orchestra Filarmonica di Maribor), l’esclusione del coro, e la sostituzione di Lacy con Emanuele Cisi e di Avenel con Ares Tavolazzi.

Sara l’assenza del coro, sara una giornata meno ispirata da parte dell’organico, sara, probabilmente, il cambiamento di due dei tre solisti principali, fatto sta che certo tra le due registrazioni la differenza si sente, eccome.

Cosi, nella prima meta del lavoro quel che e balza agli occhi e la minore vivacita e narrativita degli assoli, con Cisi che si mostra poco appropriato all’atmosfera, specie quando impegnato al tenore (ma al soprano il confronto con Lacy e addirittura spietato), mentre anche il suono del basso di Tavolazzi non puo che soffrire del confronto.

Nella seconda meta, piu debole anche nella precedente versione, a questi limiti si aggiunge anche una certa ridondanza della messa in scena della suite (eccessivi, in questo contesto, i sette minuti di assolo di batteria di “Moja pesem”), cosi che il lavoro procede fino alla fine in modo piuttosto asettico.

In tutto questo, accanto ad alcuni bei momenti, compositivamente azzeccati (“Vekomaj sojeno bilo”, “Zeleni Svit”, “Evakuacija duha v crni kupi obupa”), rimane ad illuminare la scena uno dei protagonisti del primo Zlati Coln, Paul McCandless, geniale come sempre a tutti gli strumenti, ma qui, in un solo brano, impegnato anche al soprano: sebbene non risulti sul libretto, infatti, e indiscutibilmente sua la voce che si ode, come uno squarcio inatteso, in “Zalni paicolan”. Una voce che ci racconta splendide storie, e ci dimostra a tempo stesso che i fuoriclasse sono tali perché la loro presenza cambia la storia della musica che suonano. Qui, purtroppo, era rimasto solo lui.

(Neri Pollastri)





MUSICA JAZZ, November 2006; ZLATKO KAUCIC

«The Golden Boat 2». Emanuele Cisi (ten., sop.), Paul McCandless (oboe, corno ing., cl. b., fl.), Bruno Cesselli (p., dir.), Maja Peteneli, Simon Jambrovic, Muniba Busancic (viol.), Teodora Garkova, Rosica Petrova (viola), Goradz Strlic, Niko Saiko (cello), Ares Tavolazzi, Darko Kovacic (cb.), Zlatko Kaucic (batt., perc.). Maribor, 4-7-04. SPLASC(H) CDH2509 (due Cd), distr. Ird.
«The Golden Boat 2» e opera stratificata, frutto di una cospicua mole di materiale scritto che interagisce con l'improvvisazione jazzistica a piu livelli, sia stilistici sia psicologici. Avrebbe dovuto ospitare come solista Steve Lacy, scomparso poco prima del concerto di Maribor che l'album documenta. A lui e dedicato, cosi come al poeta sloveno Srecko Kosovel, morto giovanissimo negli anni Venti.
Kaucic, batterista e compositore, e musicista girovago, ricco di
esperienze che dal rock lo hanno spinto a esplorare gli orizzonti piu vitali della musica creativa. Ora e alle prese con la memoria e il lavoro di sintesi, che accoglie evocazioni popolari, crepuscolarismo orchestrale e spinta jazzistica, possiede l'orgoglio della grande impresa. La notevole quantita di spunti, abbozzi, elaborazioni, e coordinata dalla direzione musicale di Cesselli, anche solista. Colpisce in primo luogo la dialettica felice tra partiture per archi (la Maribor Philarmonic Orchestra) e organico jazz, ora armonica, ora conflittuale, con notevoli prove di McCandless e Cisi. Ma, anche quando la musica vola cercando la iiberta assoluta, gli esiti sono ammirevoli.

Soprattutto iI primo Cd colpisce nel segno ma tutta l'opera testimonia una sensibilita non comune e suggerisce di seguire con piu attenzione il lavoro di Kaucic.

(Merighi)






WWW.ALTRISUONI.ORG;
Zlatko Kaucic: Zlati coln 2

E’ stato davvero prolifico il 2005 per il percussionista slavo Zlatko Kaucic. Quattro dischi in varie formazioni (uno in solo), in attesa di altre due uscite, "Tolminski Punt" con Peter Brotzman e "Cerkno" con Javier Girotto e Paolino Dalla Porta.
In questa occasione ci occuperemo del secondo “Zlati Coln” (“The golden boat 2”) e di “Pav”.

Il secondo “The golden boat”, registrato dal vivo a Maribor nel 2004, nasce da una rivisitazione del primo, uscito nel 2002 e ispirato ai versi di Srecko Kosovel, poeta slavo geniale e precoce, morto giovanissimo. "The Golden Boat" prende il titolo da un libro di poesie che Kosovel avrebbe voluto scrivere e cosi intitolare. Zlatko, colpito profondamente dai suoi scritti, provo a tradurre in musica la sua visionarieta e la sua capacita di modellare le parole sui sentimenti provati, fino a deformarle e stravolgerle. Per fare questo si affido agli esperti e ispirati Steve Lacy e Paul McCandless.
Poi venne l’idea di far suonare "The Golden Boat" all'orchestra sinfonica di Maribor. Bruno Cesselli scrisse tutti gli arrangiamenti, ma, purtroppo, nel frattempo Steve Lacy lascio questo mondo.
I nuovi innesti furono Emanuele Cisi ai sassofoni, con il quale Kaucic ha poi inciso “How deep is the ocean”, e Ares Tavolazzi al contrabbasso, con il quale ha alle spalle una ventennale collaborazione.
In questo disco Kaucic racconta una storia, che passa attraverso atmosfere ora elegiache (“Alone”), ora piu melanconiche (“Evening Melancholy”), fino alla morte che incombe nel finale. E attraverso atmosfere marziali, come nel caso di “Karst Village”, giunge fino al free di “Nihilomelancholy in gold coffin”.
Non mancano i momenti solistici in cui il percussionista puo fare ampio sfoggio dei suoi “gingilli” sonori e ritmici (“My poem”).
Ci troviamo di fronte ad un bel disco, molto sentito dal leader, che e riuscito a trasmettere le proprie idee e sensazioni a tutti i musicisti, dai quali e stato ricambiato con dedizione assoluta.





WWW.ALLABOUTJAZZ.COM
Aug.2006; Golden Boat 2, Zlatko Kaucic

Golden Boat 2, which was inspired by the life and poetry of Srecko Kosovel and is dedicated to the memory of Steve Lacy, is an ambitious work—a total of seventeen mostly short sections covering two CDs and totalling 97 minutes. The pieces use a mix of easily recognizable classical writing for a nine-member string orchestra, sometimes alone and other times with various members of the main quintet chiming in. The strings feel like a glue that help tie the sections together.

Kosovel lived but 22 years (1904-26), growing up during World War I and seeing the rise of Communism. He is revered in Slovenian poetry circles for his intensity, vision, experimentalism and fullness of expression, despite his youth. The titles and music of the individual sections echo the mixture of the ecstatic and the morbid that can be seen in Kosovel's poetry. Steve Lacy has inspired many musicians. His presence also had features of the ecstatic, so he pairs quite nicely with Kosovel.

The recording documents a live performance led by drummer Zlatko Kaucic during the Lent Festival on July 4, 2004 in Maribor, Slovenia. It brings many styles together, including ballads, folk songs and dances, and pure blowing. It communicates a strong feeling of Eastern Europe—including the people and culture of Slovenia—mixed with American jazz, and the result is accessible but sometimes challenging.

Paul McCandless (oboe, English horn, bass clarinet, flute) and Emanuele Cisi (tenor and soprano saxophones) play beautifully off of each other. At times soft and sweet, but quickly shifting to freer sounds, they carry most of the soloing. Kaucic's drumming is always interesting, since he provides a pulse when it is needed, but with many embellishments.

The sections, which generally flow into one another, are not held together by anything as overt as common or repeating themes, but more by shifts of emotions. However, there is something subtle that holds the whole work together. Much of the music has a pastoral calmness about it, and many of the themes are quite beautiful. It is very easy to close your eyes and imagine being outside in the sun and fresh air, forgetting all of your daily stresses for an hour and a half and enjoying the soothing feeling of this music—as well as the surprises that pop out here and there.

Golden Boat 2 is very rewarding, recommended music that bears repeated listens.

(Budd Kopman)





WWW.JAZZREVIEW.COM jul 2006; The Golden Boat 2

This precious double album is a tribute to illustrious soprano saxophonist Steve Lacy; the music was inspired from avant-garde Slovenian icon Srecko Kosovel’s poetry and life. Recorded live in Slovenia the 4th of July at the Festival Lent in Maribor, these eighteen tracks associate a myriad of musical mutations, freedom and improvisation. 

Throughout the tendency of this music feast, drummer/percussionist Zlatko Kaucic and his fraternizers testify that their mark of honour is also a melodious celebration. Kaucic has assembled a quintet with three outstanding Italian artist such as pianist Bruno Cesselli, saxophonist Emanuele Cisi, bassit Ares Tavolazzi and famous American woodwind player and composer Paul McCandless. Born in Slovenia, Zlatko Kaucic is a consummated artist worldwide known also by his contributions to poetry, dance, TV shows, films and documentaries.   

At heart of this opus’s underpinning, lengthen into two-part, the quintet accompanied by the Maribor Philharmonic Orchestra spans frenzied inducements with dense and generous movements. McCandless and Cisi’s wood obstreperous dialogues paraphrasing into deconstructionist of hitherto swan patterns. In sundry foregrounds, the music emerges as an assiduous replenishment suits. Just the same there are sonorous parts, dabbled with minimalist musical gestures. 

Drummer Zlatko Kaucic shines in every space he utilizes with such delicacy and pertinence--quality that detach him from the selfish common denominator of cocky drummers--. It’s in the finesse of his play that Kaucic is imposing and admirable. His cymbals shrill wonderful and unique sounds, his superior strength is so that it dawns casual. While Kaucic seeks with peculiar pitch and timbres, as he displays on these double CD--The Golden Boat 2--his music is evermore engrafted in the loadstone that frame jazz, improvised music and avant-garde. 

These enthronement piece or art embody a hoi polloi of euphonically forms; avant classical styles (Maribor Philharmonic Orchestra) are alternated with riotous improvisational discharges and loquacious sax/clarinet/ saxophone/bass passages. A sense of dramaturgy is stunted up to and including the craftsman’s distinctive figuring of Zlatko Kaucic’s sound-inscription methods and broadly speaking keystone meaning. The Golden Boat 2 scintillates feeler which dare norms, while enacting the listener with a treat for their midst and quintessence. 

The Golden Boat 2 is without doubt an elegant and timeless release.

(Dr. Ana Isabel Ordonez)




VEČER
1 julij 2006; Prepričljivo, raznovrstno
Kaučičev hommage Kosovelu poslej triiogtja - Vse več družbenega aktivizma.

Če se v svetovni jazzovski srenji verjetno najbolj cenjeni slovenski glasbenik, tolkalec Zlatko Kaučič, loti novega projekta z večjo zasedbo oziroma z združevanjem jazzovske in "nejazzovskih" podskupin, se lahko upravičeno nadejamo vznemirijivega doživetja. Njegova Vizionarja nadaljujeta Zlati čoln 1 (uprizorjen v CD) in 2 (uprizorjen dobro leto kasneje na Lentu 2004, letos pa prav tako ovekovečen pri kultni italijanski založbi Splasc(h) kot dvojni album). Tokrat je za bolj klasično protiutež poskrbel slovenski kvartet francoskih rogov Hororn (Boštjan in Katarina Lipovšek, Andrej Žust, Borut Pahič), za jazzovsko osnovo pa Kaučič in njegovi redni sodelavci iz Italije Emanuele Cisi (saksofoni), Ares Tavolazzi (kontrabas) in Bruno Casselli (klavir) ter že pri obeh Zlatih čolnih gostujoči ameriški pihalec Paul McCandless (klarineti, oboa, angieški rog...). Eden od vizionarjev iz naslova je seveda Srečko Kosovel, katerega poezija je Kaučiču več kot le navdih. Minimalistični impresionizem kot izhodišče in ekspresionistična intenzivnost (ter družbeni angažma) kot jedro pa avantgardistični konstruktivizem kot nadgradnja - velja tako za Kosovela kot za Kaučiča. Drugi vizionar, ki je sodeloval pri prvem in mu je bil posthumno posvečen drugi Zlati čoln, je veliki jazzovski inovator, saksofonist in skladatelj Steve Lacy (1934-2004). Tokrat je bil njegov duh najbolj opazno prisoten v skladbah, pri katerih je kot vokalistka nastopila njegova dolgoletna življenjska in glasbena družica Irene Aebi.
(Darinko Kores Jacks)




DELO 1 julij 2006; Kaj je avantgarda

47. jazz festival Ljubljana (1)
Cankarjev dom, Križanke 28. in 29. junija.

Žlatko Kaučičje imel v projektu  vizionarja odprte vse karte,fin tentet, ki si je ravno prav torzično ogledal, kako se je skiciranih reči v začetku 80. loteval rajnki Steve Lacy. Interno jazzovsko poezijo Blage Dimitroveje z zmerom polnim, emotivno nadziranim glasom podajala Irene Aebi, posrečeno izbran - in intonančno precej zahteven - inštrumentarij je tokrat vključeval tudi kvartet rogov Hororn. Te bi si bili lahko privoščili malo več: ansambelski nastavki v Kaučičevem avtorskem deležu so bili namreč dovolj domačni in univerzalni hkrati, da je zadeva produktivna. Za prihodnjič.
(Miha Zadnikar)





Zlatko Kaučič, Zlati čoln 2 - The Golden Boat2


Zlatko Kaučič (batt, perc); Bruno Cesselli (pf. dir); Paul McCandless (oboe. como ingl. clb. fl); Emanuele Cisi (ten, sop); Ares Tavolazzi (cb); Maja Peternelli. S-mon Jambrovie. Muniba Busaneie (vln); Teodora Garkova, Hosica Petrova (vla); Goradz Strlič, Niko Sajko (vlc); Darko Kovačič (cb)
Questo doppio cd, registralo dal vivo nel 2004 al festival di Maribor, in Slovenia. e la seconda parte di un progetto incentrato sulla figura di Srečko Kosovel, uno dei maggiori poeti sloveni del '900, morto nel 1926 a soli 22 anni. Nella prima parte, pubblicata sempre dalla Splasc(h) nel 2001, figurava anche Steve Lacy, al quale questo secon-do capitolo e dedicato. La partitura composta da Kaučič e molto ampia e complessa: oltre un'ora e mezza di durata, divisa in diciassette movimenti che variano in lunghezza da un paio di minuti a una deci-na abbondante. Vi si alternano bra-ni per archi disapore eurocolto, ricchi di reminiscenze novecentesche, e brani di carattere piu propriamente jazzistico, a volte con qualche atmosfera vagamente ECM. I momenti piu intensi sono guelli in cui i sax di McCandless e di Cisi si incrociano in lunghi voli lirici e quelli in cui Kaučič da libero sfogo a uno stile percussionistico molto personale, giocato su un uso soprattutto timbrico degli strumenti. Un esperimento originale, che rivela un musicista dalla mente aperta e dalla creativita eterodossa.
(SP)





PARK7
17 maj 2006; Zlatko Kaučič, Zlati čoln 2, Splasc(H) Records 2006

»Sam grem po dolini kraški, kadar vanjo jutro sije in se morje zdrave sile v mlado dušo mi razlije,« je v pesmi Jutro na Krasu zapisal Srečko Kosovel. Spomnil sem se na ta uvodni verz, ko sem poslušal novo dvojno ploščo našega velikega Brica, bobnarja, tolkalca, glasbenika Zlatka Kaučiča. Zlatko je duhovno povezan s Krasom in pokojnim pesnikom. Pred petimi leti je z mednarodno zasedbo, nekaterimi najboljšimi glasbeniki planeta, v živo posnel album Zlati čoln. Glasba je nastala pod vplivom Kosovelove poezije in kot spoštovanje do pesnika. Plošča je naletela na izjemne domače in tuje kritike. Predlani je projekt z nekoliko spremenjeno zasedbo nadaljeval in ga predstavil na mariborskem Lentu, kar je privedlo do nove plošče, Zlati čoln 2. Ta ni posvečena samo Srečku Kosovelu, temveč tudi predlani umrlemu ameriškemu saksofonistu Steve Lacyju, soustvarjalcu prvega Zlatega čolna. O glasbi in veščini Zlatka Kaučiča smo že večkrat pisali, tokrat pa se nam predstavlja v še bogatejši in barvitejši obliki. Glasba Zlatega čolna je kot Kosovelova poezija in kraška narava. Je kot jesenske kraške barve, kot zimska burja in zatem nežna pomladna zelenost ter kot s kapljicami vode v kraški kamen izdolbene arabeske. Album preveva izredno lirično melodična in kadar je potrebno, energično podana glasba. Praktično vse kompozicije so Zlatkovo delo. Tudi tokrat je njegov izraz izpoveden in čuten. Kot, da to že samo po sebi ni dovolj, ga nadgrajujejo izredni glasbeniki. Na prvem mestu Zlatko, nato italijanski pianist in tokrat tudi dirigent Bruno Cesselli, sloviti ameriški pihalec kvarteta Oregon z oboo, angleškim rogom, bas klarinetom in flavtami, Paul McCandless, izvrstni italijanski saksofonist Emanuele Cisi, kontrabasist Ares Tavolazzi in godalci Mariborske filharmonije.
Zlatko Kaučič je že večkrat dokazal, da je velik glasbenik. Vsaka njegova plošča je doživetje in presenečenje obenem. Pomembno je, da glasbenika takega kova in glasbo, ki izpopolnjuje naše bivanje, podpremo kakor koli mogoče. Tudi ovitek je mojstrovina.
Delo 5/Oblika 5
(Rasto Božič)





Dnevnik
28. februarja 2006: Glasba vedno zmaga!

LJUBLJANA - V enem izmed pregledov slovenskega slovstva je pri vrednotah Srečka Kosovela zapisano: »Cenili so člo-večnost in moralno čistost njegove po-ezije, niso pa v nji še odkrili slovstvenih vrednot. Te so postale očitne šele po ob-javi celotnega dela.« Podoben oris, vsaj kar zadeva prepoznavnost v našem pro-storu, velja tudi za briškega prekucnika Zlatka Kaučiča. Poezija in glasba sta se pod njegovim poveljstvom znova vkrcali naZlatičoln. Plovba je bila spetnemirna, saj se je tragična zgodba Srečka Kosovela združila s spominom na Steva Lacyja, sopransaksofonista, ki ni dočakal ponovitve projekta. Zato pa je glasba - posneta v živo na festivalu Lent - toliko bolj ve-ličastna. O motivih in ozadju čolnarske reprize je po tiskovni konferenci spre-govoril idejni vodja projekta.

Kosovel vam še vedno ne da miru. Kje ste našli nov motivacijski ciklus za soo-čenje svoje glasbene vizije z erosom nje-gove poezije in tanatosom njegove ži-vljenjske zgodbe?

Kosovel je neminljiv. Ne glede na to, da ga že dolgo ni več med nami, pri njem ne moremo govoriti o preteklosti, temveč le o prihodnosti. Njegova veličastna zapu-ščina kljub zaokroženemu opusu namreč ne kaže znakov končnosti; je večni izvir navdiha tako za pesnike kot glasbenike. Pravzaprav si ne morem misliti, da bi ga kdaj opustil. Njegova poezijaje moja dro-ga, zato se zgodba nadaljuje.

Kolikšna je pri tem vloga prostorske dimenzije Krasa kot specifične krajine s samosvojo zvokovno morfologijo?

Kras je specifičen že po svoji obliki. Ko se enkrat znajdeš v njegovem zavetju, čutiš druge barve, drugi okus zvoka. V tako majhnem prostoru človek dobi povsem nove miselne dimenzije. V vsej pokrajini so pozitivne vibracije, ki sprožajo nove kreativne rešitve. Tu spontano odkrivam nova doživetja, nove melodije, ki jih kas-neje skušam preslikati v zvokovne skice. Inspiracija ni vezana zgolj na geografski prostor, pomembni člen so tudi ljudje in sproščena medsebojna komunikacija. Ne vem, kakšne bi bile moje reakcije v drugem prostoru, vendar sem prepričan, da bi težko našel tisti notranji mir, ki bi bil potreben za glasbena raziskovanja.

S katerega zornega kota si se lotil po-novnega in avantgardnega sobivanja poezije in glasbe?

Nikoli se ne obremenjujem s konotaci-jami, kaj je moderno, avantgardno ali mainstreamovsko. Glasbo preprosto ču-tim in je nočem opredeljevati, da bi dobil neke splošne pridevnike. Iz tega čutenja pridejo različni odzivi: lahko so kaotični, lepospevni, žalostni. Na tak način do-jemam tudi poezijo.

Med jazzom in Kosovelom je moč po-tegniti zanimivo sinietrijo. Obema so očitali nedodelanost. Kot se je izkazalo, so se pri Kosovelu motill. Kdaj bo enak fenomen doživela tudi glasba, ki jo go-jiš?

Glasba je odprto nebo. Veliko manevr-skega prostora je namenjenega ustvar-jalnosti. Kdaj bo, če bo prišlo do tega preobrata, je zanimivo vprašanje. Vendar se glasbeniki ne smemo s tem obre-menjevati. Naša naloga je, da ustvarimo čim več kakovostne glasbe, da sledimo svojim občutkom.

Kakšna je razlika med Zlatim čolnom 1 in Zlatim čolnom 2?

Razlika je velika. Zlati čoln 1 je posledica večletnega sistematskega dela, ki je te-meljil na razumevanju Kosovelove po-ezije, in prevajanje teh občutkov notne in dinamične strukture. Poetičnost je na-ravnost fantastična, nemogoče jo je po-noviti. Pri tem projektu je sodeloval tudi Steve Lacy, inovator na sopransaksofonu, ki je umrl 4. junija 2004. Bil je zelo po-nosen na ta projekt, večkrat se mi je zah valil, da sem ga uvrstil nanj; hkrati je bil tudi zelo velik ljubitelj Kosovelove poezije. Zlati čoln 2 je posvečen - najprej seveda Kosovelu - Stevu Lacyju. V glasbi se čuti, da igramo zanj. Razlike so tudi v inštru-metariju. Na odru se nam je pridružilo enajst članov Mariborske filharmonije, zato se projekt tudi zvokovno odmika od tistega, kar je slišati pri Zlatem čolnu 1.

Kakšni so bili odzhi na Zlati čoln 1, doma in v tujini?

Skoraj neverjetni. Vsi glavni domači mediji so Zlati čoln pospremili z odličnimi ocenami; tujina je reagirala še bolje. Med poznavalci glasbe zelo cenjena revija Jazz Magazine je ploščo izbrala za najboljši srednjeevropski projekt leta 2003 ter na pregledni kompilacijski CD uvrstila skladbo Zalni pajčolan. Laskavi odzivi še vedno niso potihnili. Zelo pomemben je tudi podatek, da plošče že nekaj časa ni mogoče dobiti v prosti prodaji. Glede na zanimanje, ki se je še povečalo po smrti Steva Lacyja, bo potreben ponatis. Vsi ti primeri kažejo, kako brezčasno glasbo namje uspelo ustvariti.

Kako bi opredelil odnos do drugačne glasbe v podalpskem prostoru?

Stvar je zelo preprosta. Problematika pri nas ostaja enaka. Glasbeniki se zatekajo v institucije. Znotraj teh si ližejo rane in si podajajo štafeto. Osebno se nimam na-mena bojevati z besedami, svoja dejanja bom udejanjil skozi glasbo. Na srečo mi hrbet ščiti založba Splasc(H). Podpira me v moji viziji in me promovira (distribucija Zlatega čolna je segla tudi do Japonske), zato lahko nemoteno ustvarjam. Moja vest je čista. Lobiranja po raznih minis-trstvih so brezpredmetna, popolna izgu-ba časa in živcev. Večina tam zaposlenih ljudi nima čuta za kulturo; po tem od-nosu smo znani tudi v tujini. Posameznik ne more ničesar spremeniti. Tolažimo se lahko zgolj z dejstvom, da glasba vedno zmaga!

Zlatko Kaučič: tzdati ploščo pn domači založbi nima smisla, saj stvar nikamor ne steče. In znova smo pri problemu institucij, ki bi morale projekte, koncerte m turneje podbreti, a nimajo nobenega posluha. Zato ostajam samosvoj. Leto pred menoj pa bo zelo plodno. V pripravi je vsaj pet projektov.
(Gregor Bauman, Foto: Jaka Adamič)




PRIMORKSE NOVICE
8. marec 2006; Preplet divjih vizij

Pred kratkim se je v svet jazza nasmehnil še en glasbeni izdelek iz domačih logov - Zlati čoln 2. Gre za zanimivo mzličico prvega Zlatega čolna, ki je po glasbenih vodah leta 2001 prvič zaplaval v Cankarjevem domu, seveda pod okriljem Zlatka Kaučiča, kozmopolitskega bobnarja, tolkalca, skladatelja in glasbenega pedagoga iz Goriških Brd.

Glasbo drugega Zlatega čolna je, kakor tudi prvi CD, navdihnila po-ezija Srečka Kosovela, ki je s svojo genialnostjo močno zaznamoval slovenski kulturni prostor 20. stoletja, obenem pa je album posvečen tudi legendarnemu sopransaksofonistu Stevu Lacyju, ki je sooblikoval prvi projekt in leta 2004 umrl.

Dober mesec po njegovi smrti je Kaučič Zlati čoln predstavljal na ma-riborskem Jazzlentu. Posnetki s tega koncerta so bili odlični, nekoliko pre-drugačeno glasbeno karavano je na odru povezal čarobni fluid, kije mor-da sledil duhu Lacyja. Iz glasbe je ustvaril
Glasbo, s paleto čustvenih stanj, ki poslušalca povedejo od meditativne tišine prek igrivega dinatnizma v sublimnost duše. Naslovi skladb so sicer enaki kot na prvem Zlatem čolnu, pa vendar jih novi aranžmaji in improvizacijski navdihi trenutka popolnoma predrugačijo. Kompozicije brišejo meje glas-benih zvrsti in se skozi jazzovske slike dotikajo sodobne resne glasbe, am-bientalno zvočnih pokrajin, kakor tudi ljudskih, narodnih namigov in, seveda, svobodne improvizacije.

Zvočni konglomerat čiste kreativno-sti s konceptom, ki glasbeno zgodbo jasno zaokroži. Vsekakor vredno po-novnega ponatisa.
Ob Kaučiču sta iz prvotne zasedbe ostala le pianist Bruno Cesselli in pihalec Paul McCandless, za sak-sofon je namesto Lacyja poprijel Emanuele Cisi, kontrabasist je bil Ares Tavolazzi, Ljubljanske madri-galiste in All Capone Štrajh trio, ki jih slišimo na posnetku iz Cankarjevega doma, so na Lentu izvrstno nado-mestili člani Mariborske filharmo-nije.

Avtorski glasbi Zlatka Kaučiča se je v Zlatem čolnu 2 pridružila še sklad-ba Sam, ki jo je napisal Bruno Ces-selli, sicer tudi dirigent in nekakšen vezni člen med filharmoniki in jaz-zisti. Nova dvojna zgoščenka je še en preplet divjih vizij Evrope, kozmičnih doživetij posameznika in sanjskih melanholij Krasa, konstrukcij in destrukcij sveta, skozi katere po krvavih izkušnjah 20. stoletja utripa tudi no-vo tisočletje.
(Mojca Maljevac)





POLET 9. marca 2006; Čoln spet zaplul

Izšla je nova plošča Zlatka Kaučiča - Zlati čoln 2.

Zgodba gre navadno tako: Zlatko Kaučič je eden najboljših evropskih džezovskih tolkalcev in improvizatorjev z vrsto od-mevnih plošč v najrazličnejših zasedbah (in solistično!), pa tudi glasbeni pedagog, ki je že vzgojil nekaj obetavnih mladih glasbenikov. Njegov najambicioznejši projekt doslej je bil koncert Zlati čoln v Cankarjevem domu januarja 2001. Zvez-dniška mednarodna džezovska zasedba ( Kaučič, Steve Lacy, Paul McCandless, Je-an-Jacques Avenel, Bruno Cesselli), Lju-bljanski madrigalisti in All Capone štrajh trio so pripravil izjemen poklon pesniku Srečku Kosovelu, ki je pozneje izšel tudi na plošči v Italiji (Splash(H) 2002) in zbu-dil zelo laskave odzive tako doma kot v tujini. Še več, dvojna plošča je že nekaj časa razprodana in založba pripravlja ponatis, kar seveda ni čudno, saj je eden najboljših evropskih džezovskih projek-tov zadnjih let.

Ker smo pred dvema letoma prazno-vali stoto obletnico rojstva Srečka Koso-vela, bi človek logično pričakoval, da bo Kaučičev Zlati čoln dobil osrednje mesto na kakšni državni proslavi. Ne nazadnje zato, ker se zdi, da Kosovelovo ustvarjal-nost pojasnjuje »splet vizij in bolečin, za-maknjenosti in obupa, reda in kaosa«, kar bolj ali manj velja tudi za improvizi-rano glasbo.
Kaučič je seveda obnovo projekta pre-dlagal na najrazličnejših institucijah, vendar razen obljub ni dosegel ničesar, kaj šele da bi se kakšen aparatčik sam spomnil in uporabil njegovo glasbo. Ne-kaj tolažbe je našel pri sodelavcih, ki so bili navdušeni nad glasbo. Steve Lacy je na primer to sodelovanje postavil na čelo svoje spletne strani. Ko je Zlatko že skoraj obupal, je obnovo Zlatega čolna v pro-gram sprejel mariborski Lent. Žal je 4. ju-nija 2004 po hudi bolezni umrl Steve Lacy in Kaučič je hitel projekt, ki naj bi bil na programu natanko mesec kasneje, odpo-vedovati. Potem sta ga McCandless in La-cyjeva žena Irene Aebi prepričala, da se bo z izvedbo še najlepše oddolžil spomi-nu na velikega sopransaksofonista.

Vendar udarcev še ni bilo konec: 4. julij 2004 je bil dan, ko je na festivalu džeza v Ljubljani nastopal veliki Ornette Cole-man, kar je pomenilo, da na Zlati čoln v Mariboru ne bo prav veliko obiskovalcev iz Ljubljane, pa še dež je padal kot za sta-vo. Toda Kaučič je z ekipo (McCandless, Cesselli, Emanuele Cisi, Ares Tavolazzi) in s člani Mariborske filharmonije projekt vseeno izvedel. In ga tudi posnel. Še bolj pomembno pa je, da je bil z izvedbo kljub vsem objektivnim težavam zelo za-dovoljen. Člani Mariborske filharmonije (devet godalcev) so sodelovanje vzeli ve-liko bolj resno in navdušeno kot Ljubljanski madrigalisti na prvem koncertu, in kot se je pokazalo, sta bila McCandless in Cisi zelo uglašen par pihalcev. Ko se je pokazalo, da je mogoče nekatere moteče artefakte snemanja odstraniti (izkazal se je mojster Martin Žvelc), se je Kaučič odločil, da bo Zlati čoln objavil na plošči, s čimer se je strinjala tudi založba Splasc(H).

Vsemu navkljub imamo torej pred sa-bo Zlati čoln 2 (Splasc(H) 2006) z nekoli-ko drugačno zasedbo in instrumentacijo, vendar z isto izhodiščno idejo - izraziti čutenja in dojemanja Kosovelove poezi-je, njegove dobe in okolja, ki je po eni strani lirično kot ruj v kraški pokrajini na izjemno oblikovanem ovitku plošče, po drugi pa disonantno, kaotično in pretre-sljivo, kot so bile slutnje smrti in nereda, ki je pesnika obdajal. Nobenega dvoma ni, da je Zlatko Kaučič (znova) mojstrsko izrazil »eksistencialno napetost med izgubljeno harmonijo in kot rakasto tkivo razraščajočim se neredom«, kakor je to izvrstno zapisal Milan Dekleva, kot ni nobenega dvoma, da je tudi Zlati čoln 2 izje-mna, neponovljiva zvočna izkušnja, ki bi morala biti deležna veliko večje pozorno-sti in naklonjenosti, kot je je bila doma deležna prva izvedba. Gre namreč za ce-lovito umetniško delo, ki najbolje doka-zuje, kako ustvarjalen, nenehno iščoč in neuklonljiv duh žene našega najboljšega tolkalca. Zaradi Kaučičeve odprtosti, za-radi tega, ker nenehno zaznava najdrob-nejše oscilacije v ritmu sveta, je seveda tudi nova plošča zelo drugačna od prve, gradi na drugačnih nasprotjih med zapisanimi deli za godala in improvizacijami za džezovsko zasedbo, toda izvedba je kljub pičlemu času za pripravo spet odlična, medtem ko so nekateri deli se-demnajststavčne zgradbe prave lirične mojstrovine obeh pihalcev ter Kaučiče-vega fluidnega akcentuiranja s tolkali in krašenja z igračami in drugimi zvočili.

Zlati čoln 2 je torej zunajserijska moj-strovina, katere pomena bi se morali za-vedati vsi, ki jih zanima ustvarjalni utrip slovenske kulture. Žal se zdi, da sem ne spadajo kulturne redakcije osrednjih slo-venskih medijev. Na predstavitev plošče namreč z eno izjemno kot običajno niso poslale nikogar!
(Jure Potokar)




TELETEKST RTVSLO
; Ponovno zlat Zlatkov Zlati čoln

Zlatko Kaučič: Zlati čoln 2

Po dobrih treh letih se Zlatko Kaučič predstavlja z novim videnjem in nadgradnjo svoje mojstrovine. Enfant terrible slovenskega jazza je k tokratnemu projektu pritegnil nekaj novih sodelavcev, Cankarjev dom je zamenjal z mariborskim Lentom, preostalo pa je že znana zgodba. Na občuteni, privlačni in skrivnostni plovbi od klasičnega jazza do neklasične klasike in nazaj, nam Zlatko, v prepoznavni maniri, ponovno ponudi zvočno sliko načrtovane a nikoli izdane zbirke Kosovelovih pesmi. Morda nekoliko bolj zadržana a zato nič manj prepričljiva interpretacija v spomin in kot posvetilo preminulemu saksofonistu Stevu Lacyju.
Ocena: 5