www.jazzitalia.net 25/05/2015; Zlatko Kaucic Trio - December Soul

Dedicato al chitarrista polacco Marek Winiarski e allo scrittore sloveno Milan Dekleva (e non Dedleva come erroneamente riportato sulle note che accompagnano il cd), «December Soul» deve il titolo al fatto che le composizioni presenti sono state in buona parte composte da Kaučič in dicembre. Registrato come sempre magistralmente da Stefano Amerio in una seduta di appena quattro ore nel mese di novembre del 2011 e pubblicato un paio di anni dopo, questo cd celebra la lunga e gloriosa carriera del noto batterista sloveno, che qui incontra le corde eccellenti di Stefano Battaglia e Paolino Dalla Porta, per realizzare un disco di altissimo livello, che a ogni ascolto disvela nuove sfumature e preziosita. Si va dalle atmosfere mutevoli del lungo brano iniziale, ricco di suggestioni etniche, all’improvvisato Jacob, diviso in tre parti, ad altre felici prove della vena compositiva del leader sempre sottilmente e sagacemente realizzate dai tre, che interagiscono simbioticamente in un continuo e florido scambio di stimoli e idee.

Vincenzo Fugaldi


MUSICA JAZZ Zlatko Kaučič - December Soul

Percussionista creativo e libero improvisatore tra i piu coraggiosi, lo sloveno apolide Kaučič e anche compositore di gran classe che spesso attige alla tradizione popolare dellle sue terre. Il non occasionale incontro con Battaglia e Dalla Porta alterna con forte suggestione suoi brani-caratterizzati tanto dal lirismo quanto da grande liberta-e improvvisazione collettive- Rigestrato in unica breve seduta,il cd e incorniciato tra le liriche "December Soul e "Julijske barve":La prima ne mostra il dinamismo transformando in danza la rarefazione iniziale;la seconda ne esalta il lato sospeso e pensoso,al tempo stesso ricco di espressive variazioni di tempi e atmosfere.In mezzo ce un percorso costruito in mirabile interazione improvvisata anche in presenza di temi e fatto di suoni mai prevedibili. Piu astratti sono in tre Jakob,improvvisati;lirico "Simona na obisku pri Mojci" forse il brano piu struggente dell'album;sempre magnifici i tre interpreti,con un Battaglia che quando suona senza impegni di leader mostra lati altrimenti nascosti e Dalla Porta che si conferma maestro dello instrumento!

Neri Pollastri


www.axs.com Jan 13, 2015; Album review: December Soul from the Zlatko Kaučič Trio

The sonic ballet orchestrated by the Zlatko Kaučič Trio stimulate both the mind and the senses as the three artists take audiences through a myriad of multi-faceted expressions both harmonious and dissonant sounding on their recording December Soul. Led by drummer and percussionist Zlatko Kaučič and joined by pianist Stefano Battaglia and double bassist Paolino Dalla Porta, December Soul is steep in experimental arrangements and melodic motifs that produce full-embodied explorations.

The three musicians act as catalysts for one another inspiring each other's direction and developing a collaborative soundscape through the title track that is aurally elevating. Battaglia's melodic soliloquies are punctuated by Kaučič's impromptu percussive effects and solidified by Dalla Porta's steady rhythm. The music is beyond being palatable and rises to the level of Ravel's "Bolero" and Chopin's "Mazurka." The track leaves a distinct impression on the listener, and a likeable one at that.

There is an intensity in the trio's music that is discernible by the dissonant notes ignited by the lines of the bass and the piano in "Jacob #1" which smoothens into the softer glow of "Morning Veil" adorned in elegantly-spun ripples embellished by Kaučič's whimsical chimes and lightly sprinkled shimmies of the cymbals. The keys rev with a whipping rush through "Mavrice" as the drums and bass ramp up their timing to catch up. At the close of the track, the speed slows down as the recording rolls into the contemplative mood of "Simona na Obisku pri Mojci." The instruments move freely motivated by instinct, it seems. Their activity grows into excited exchanges forming an intricate entanglement in the middle that unwinds in the outro.

The eerie echoes of "Jacob #2" manifest a mysterious labyrinth of passages and ghostly patterns that move into the sweet sensations of "Senci" as the keys stroll languidly along the trundling bass lines with the drums lowering its volume to a faint rumble. Experimenting with darker tones in "Jacob #3," the trio delves into a subliminal plane, erecting shapes that are spooky in character and unpredictable by nature. The trio surface from the depths of their subterranean expedition with "Julijske Barve," a coordinated effort that has the musicians moving in accord with one another.

These tracks have multiple aspects with the main themes changing and transforming the pieces as though they are a living organism. From the dissonant friction rooted in the subliminal mind to the harmonious sensations of a mind reaching out for peace, December Soul gives voice to the aspects of being human.

Susan Frances


JAZZ'IT Zlatko Kaučič trio December soul

Registrato nello studio Artesuono di Stefano Amerio, "December Soul" e l'album con il quale Zlatko Kaucic definisce la sua idea di piano trio, avvalendosi della collaborazione di Paolino Dalla Porta al contrabbasso e Stefano Battaglia al pianoforte. Attraverso questo trio il batterista manifesta l'intenzione di eostruire della musica basata sulla forza melodica, come ci ha confermato Stefano Battaglia: «Quando mi e arrivata la proposta di Zlatko, non ci ho pensato nemmeno un secando prima di accettare. Lui aveva il desiderio di iniziare un nuovo progetto con il pianoforte, e di scrivere musica centrata sulla potenza melodica. Aveva ascoltato i miei ultimi lavori in trio editi dalla ECM e gli era piaciuto il mio modo di trattare la melodia. Sia io sia Zlatko abbiamo suonato moltissimo con Paolino, quindi e stata una combinazione molto naturale». Quello contenuto nell'album e un percorso di tredici brani, tutti firmati dal batterista, tranne alcuni passaggi improvvisati a firma collettiva, nei quali Kaucic mostra un suo modo di approcciare la materia sonora, meno sperimentale del consueto e piu incline allo svolgimento di gruppo che allo slancio solista. Il colore principale dell'album e individuabile nel pianismo di Stefano Battaglia, capace di sprigionare un preciso senso melodico che caratterizza molti dei passaggi in scaletta, come l'iniziale December Soul, brano dall'atmosfera chiaroscurale e discreta. Il suono del pianoforte pero non sottrae luce agli altri musicisti, come ci descrive lo stesso Battaglia: «La mia figura, fin da subito, si e rivelata molto semplice e naturale, e ho capito che Zlatko mi ha cercato perché la sua musica e forte e pura, senza "vestiti" e "arrangiamenti" superflui. Ha un suo carattere preciso, una sua identita, anche quando gli spunti tematici sono semplici, quasi fragili, e ha bisogno di essere scavata verticalmente al suo interno, sempre vicino al suo nucleo melodico, perché se ci "suoni sopra" la svilisci, la seppellisci. Questo trio sa cambiare continuamente il vertice del triangolo: non solo di brano in brano, ma all'interno dello stesso puo accadere un continuo rovesciamento di equilibri». Sfumature e riflessioni che pervadono gran parte di questo lavoro, fino alla conclusiva Jalijske Barve, traccia sviluppata in quindici minuti nei quali emerge, in maniera evidente, un forte senso lirico. Melodie sempre in primo piano, tranne nei brani a libero svolgimento Jacob #1, #2 e #3, dove assistiamo alla rarefazione degli eventi sonori, con dissonanze e silenzi che si alternano in.un contesto di pura astrazione. Nelle note di copertina c'e la dedica al chitarrista polacco Marek Winiarski e allo scrittore sloveno Milan Deklevatl

ROBERTO PAVIGLIANITI


radiostudent.si 30. 12. 2013; ZLATKO KAUČIČ TRIO: DECEMBER SOUL

Med mnogimi in raznolikimi projekti oziroma zasedbami, v katerih je zadnje čase nastopal naš izjemni tolkalec Zlatko Kaučič, najbrž prevladujejo tisti, ki bolj kot ne temeljijo na eksperimentu in improvizaciji – kar še posebej velja za tiste, ki jih je Kaučič tudi sam vodil. V tem kontekstu poskrbi njegov zadnji album December Soul za prijetno spremembo. Trio, v katerem igrata še odlični pianist Stefano Battaglia in kontrabasist Paolino Dalla Porta, je pri nas nastopil že pred tremi leti, nato je leto kasneje odšel tudi v studio, da je lahko letos, še dve leti kasneje, album končno tudi izšel.

V osnovi je December Soul album klasičnega klavirskega tria, ki mu glavno barvo daje prav klavir, četudi so vsi inštrumentalisti seveda bolj ali manj izenačeni. Kaučič, ki, tako je slišati, vsaj delno sedi tudi za običajno bobnarsko baterijo, tokrat ni tako v ospredju, a je vseeno bistveni vezni člen tria. Kot vodja zasedbe je prispeval šest od devetih skladb, pri čemer bi preostale tri, pod katerimi so podpisani vsi trije glasbeniki in imajo tudi enoten naslov, bržkone smeli razumeti bolj kot skupinske improvizacije.

Zvočno tkivo tega po značaju zelo enovitega albuma je nežno in prepustno, zaznamovano z rahlimi zvočnimi potezami, ki se medsebojno privlačijo in premišljeno prepletajo. Tekstura je zato prijetna in precej zračna, odprta za drobne občutene in nevsiljive zvočne vzorce, prepuščene sprotnim domislim posameznega glasbenika. Kot je značilno še za kateri drugi klavirski trio – denimo glasbenikov, kot so Bobo Stenson, Ketil Bjornstad ali Tord Gustavsen –, ustvarjajo Kaučič, Battaglia in dalla Porta navdihnjeno eterično zvočnost, ki je posledica počasnega, umirjenega raziskovanja posameznih motivov. Predvsem v šestih Kaučičevih skladbah, znotraj katerih se posamezni motivi vedno znova vračajo in nato spet prelivajo v samostojne pasaže, se valovanje prožne zvočne gmote na ključnih mestih spretno upočasni, kot izvzeto iz časa.

Kaučičeve skladbe, temelječe na spokojni čustveni dramaturgiji, sestavljajo pomensko polne melodije in nevsiljive harmonije, ki jim navdihnjeni trio vliva življenje. Za glavne barve nedvomno skrbi Bataglia, vendar se vsi trije glasbeniki okoli danih vsebinskih izhodišč gibljejo zelo svobodno. Tako posamezne melodije vijugajo in v brazdi za sabo puščajo bogate zvočne odtenke. Nekatere izmed Kaučičevih skladb delujejo tudi izrazito spevno, kot pesmi, zaznamovane z osebnim interpretiranjem širšega izročila, znotraj katerega pišejo Kaučičeve melodije svoje lastne doživljajske zgodbe. Spet nekatere druge skladbe triu pripravijo modalno ogrodje za daljše suspenze, v katerih se razvijajo spontani ornamenti in odkloni.

Kot celota je December Soul torej nežen in umirjeni refleksiji predan album, ki mu tri bolj improvizirane, a še zmeraj osredotočene skladbe zagotavljajo raznolikost. Na njem se Kaučič predstavi kot spreten skladatelj in nevsiljiv tolkalec, ki zna s skrbno izbranimi in osredotočenimi poudarki poskrbeti za potrebno vsebinsko napetost.

ANDREJ HOČEVAR


JAZZ COLOURS Marzo 2014; ZlatKo Kaučič trio DECEMBEr Soul

C’era da attendersi che Zlatko Kaučič, fine percussionista sloveno, si decidesse a provare una propria emanazione in trio. Di recente lo si era ascoltato affiancare voce e contrabbasso (“Zarja- Tay”, 2012), attorniato da un contesto orchestrale (“Zvočna polja za T.S.”, 2012), in duo con Evan Parker (“Round about One o’Clock”, 2011), da solo (“Emigrants”, 2011) e ancora nel triplo celebrativo dei suoi “primi” 30 anni di attivita. Ma non era ancora approdato ad una dimensione trina a sua immagine e somiglianza. E non stupisce che lo abbia fatto reclutando l’italiano Stefano Battaglia, fra i piu raffinati pianisti della sua generazione, ed un mirabile interprete e profondo conoscitore di contrappunti jazz, Paolino Dalla Porta — e sorprende che non sia il sodale di sempre, Giovanni Maier, piu versatile e versato in estemporaneita: ma forse Dalla Porta e sembrato piu adatto alle inflessioni melodiche di questo lavoro. Un lavoro sviluppato su brani di Kaučič, arricchiti da tre momenti di libera iniziativa estemporanea intitolati Jacob. Per chi non ne conoscesse la storia, si tratta di un bimbo di 10 anni che nel bel mezzo di un concerto a Nova Gorica, rivolto al padre esclamo: «Guarda

cosa sta suonando Zlatko, dei buffi strumenti fatti in casa!». Nei vaghi e misteriosi Jacob #1, #2 e #3, Kaučič ricorre cosi ad alcuni particolari timbri del suo curioso armamentario, alimentando la meraviglia — si immagina — del suo piccolo fan, assistito da radi tasti del piano e dalle intense curve dell’archetto. E tuttavia, anche i brani scritti lasciano spazio all’improvvisazione. Come December Soul, affascinante l’incalzare leggero di Kaučič fra gli accenti orientali di Battaglia. O in Simona na Obisku pri Mojci, sulle cui rarefatte melodie si affacciano sia il piano che il contrabbasso. Piu aperti, ma sempre in qualche modo tematici, Morning Veil, brillante armonia abilmente contrappuntata da Dalla Porta, e Mavrice, tema ancestrale usato con una presa d’ironia, spingenti le batterie di Kaučič. La romantica Senci e portata dai bassi di Dalla Porta piu che dalle diradate linee del piano, con le spazzole a svolazzare continuamente sulle accentazioni. Poetica infine Julijske Barve, che dopo l’accorato assolo di contrabbasso si dipana su suggestive progressioni, triangolari, fino al monologo del piano, un breve innesto di Kaučič ed un groove di chiusura.

Antonio Terzo


www.primorske.si 12. april 2014; Če bi se ponavljal, bi se ustrelil

Balzam za dušo. Potovanje. Daleč stran od ponorelega sveta. Kup občutkov, ki jih December Soul, projekt Zlatka Kaučiča, vzbudi v poslušalcu. V četrtek ga je s soustvarjalcema, kontrabasistom Paolinom Dalla Porta in pianistom Stefanom Battaglio, predstavil v Kopru, drevi pa ga bo v Kinu Šiška.

Zlatko Kaučič, tolkalec, skladatelj, pedagog, zvočni inovator in še marsikaj, kar je povezano s svobodo, je na plošči, ki je že pred tremi leti izšla pri poljski založbi Not two, združil tako svoj neukrotljivi in nepredvidljivi smisel za improvizacijo kakor liričnost zapeljive, a nikoli banalne melodike. Na plošči December soul (Decembrska duša), ki je naslov dobila po mesecu, v katerem je nastala, mu družbo delata izjemni pianist Stefano Battaglia in nič manj prepričljivi kontrabasist Paolina Dalla Porta, ki sta v Kopru, prav tako na povabilo italijanske samoupravne skupnosti, že nastopila pred skorajda 20 leti.

V skladbah, ki kajpada v živo zvenijo drugače, polnejše in vseprežemajoče, po besedah pesnika Milana Dekleve, ki mu je plošča posvečena, prepoznamo tako avtorjevo meditativnost kakor zanj značilno impulzivnost. Element nepričakovanega ostaja, saj lirične in marsikdaj domala filmske impresije, v katerih zlahka zaznavamo - tudi zaradi zimskega okvira, ki ga prinaša naslov - na eni strani snežne nevihte, na drugi pa milino igre snežink (te izrisuje čarobni božajoči dotik prstov Stefana Battaglie na klaviaturi), prekinja Zlatkov utrip. Neukročenost duha, ki se ne pusti omejiti pričakovanjem intelektualno zaspanih ušes.

“Če bi se ponavljal, bi se najbrž ustrelil,” se (domnevno) pošali inovator, ki pravi, da je treba poslušati z ušesi in ne z očmi. Njegova glasba pa seže do globin, kjer domuje od vsakdana razbolela duša, ki potrebuje zdravilo. In glasba je tudi po njegovem prepričanju zdravilo. Če si sposodimo besedo sogostiteljice Mojce Maljevac, je glasba, ki jo je tokrat ponudil, obliž.

MAJA P. GOMBAČ


www.cuadernosdejazz.com abril - 2014; Zlatko Kaucic Trio

Esloveno residente en Italia (y en parte en Holanda) desde principios de los anos setenta, Zlatko Kaucic lleva tiempo codeándose con lo más granado del jazz europeo. Este cronista lo conocía de uno de sus primeros discos, Emotional Playgrounds (Iktius IKT 519), de 1998, en el que lo acompanaban, entre otros, Gianluigi Trovesi y Kenny Wheeler, una obra interesante por sus múltiples búsquedas, característica, esta última, que podemos encontrar a lo largo de la carrera musical del percusionista nacido en Postojna en 1953. Y es que si ha grabado con músicos dados por lo general a la tranquilidad armónica como Paul McCandless o Emanuel Cisi, también lo ha hecho con otros a priori más amigos del riesgo formal, como Peter Brötzmann, Steve Lacy, Agustí Fernández, Evan Parker o Enrico Rava en ciertos periodos.

En esta ocasión Kaucic ofrece seis temas de su autoría y cuatro improvisaciones con Dalla Porta, con quien viene colaborando desde hace anos y ha conseguido un entendimiento perfecto, y el tan virtuoso como en ocasiones digresivo Stefano Battaglia (recordemos el reciente Songways). La propuesta del trío va de la atonalidad a la exploración de líneas melódicas que recuerdan las indagaciones en el folclore eslavo de Jan Johansson, así como las atmósferas creadas por el particular sonido de éste, de las estructuras circulares a las citadas improvisaciones intercaladas a lo largo de la obra, de las resonancias jarrettianas (que entroncan con las atmósferas levemente folkies citadas) a asimetrías que combinan la disolución con la intimidad. Si bien algunos temas resultan quizá algo previsibles (el extenso Julijske), otros contienen una equilibrada carga dramática (Simona na Obisku pri Mojci) y uno en especial, el que da título al álbum y lo inicia, posee una belleza y un misterio memorables.

***

Jonio González


italia.allaboutjazz.com 15/04/2014; Zlatko Kaucic Trio: December Soul

“December Soul,” l’inizio. Dal silenzio, appena disturbato dallo strofinar d’archetto e dal fruscio di cimbali, nasce una melodia che il pianoforte espone dapprima con circospezione, quasi con pudore, per poi definire contorni e messe a fuoco, fino a trasformarsi in danza si evocativa, ma piacevolmente contagiosa e terrena.

“Julijske Barve,” la conclusione. Il silenzio, quello stato di sognante assenza contiguo all’impalpabilita delle cose, si appropria dello spazio. I margini sono fluttuanti e sfumati, ogni movimento e sospeso ed essenziale, le sensazioni galleggiano senza peso, ma il finale riavvicina ad una possibile identificazione melodica, alla riconoscibilita dell’incedere narrativo. E il cerchio si chiude.

In mezzo un territorio di incroci, sovrapposizioni, sfioramenti, corteggiamenti tra queste due tensioni, e poi l'improvvisazione tout court—gli episodi denominati Jacob#1,#2,#3- , l'improvvisazione che si nasconde dietro le composizioni, la scrittura che prende forma, si espande, si modifica grazie all'improvvisazione.

December Soul e un scambio continuo di allusioni, di suggerimenti, di intriganti tessiture armoniche, tra musicisti dalla mente aperta che non indugiano a mettersi in gioco. Vi si trovano complicita, gusto per la sfida, dialogo intenso ma non macchinoso, ricerca continua e profondita d'animo, che, sotto la guida sapiente di Zlatko Kaucic e la sensibile esecuzione di Stefano Battaglia e Paolino Dalla Porta, si dipanano con leggerezza e musicalita.

Track Listing: December Soul; Jacob #1; Morning Veil; Mavrice; Simona na Obisku pri Mojci; Jacob #2; Senci; Jacob #5; Julijske Barve.

Personnel: Zlatko Kaucic: batteria, percussioni; Stefano Battaglia: piano; Paolino Dalla Porta: contrabbasso.

****

Vincenzo Roggero


jazzarium.pl 11.11.2013; December Soul

Marka to bez wątpienia jedno ze słów kluczy, pomagających zrozumieć współczesne wzorce konsumpcyjne – również te dotyczące jazzu czy muzyki improwizowanej. Rolę takich marek spełniają bez wątpienia płytowe labele, stanowiące dla konsumenta-słuchacza swoisty gwarant jakości i estetycznej satysfakcji z muzyki, którą decyduje się nabyć – nawet, a może przede wszystkim wówczas gdy jej twórcą jest artysta, którego nie miał okazji wcześniej usłyszeć. Rolę takiego „konsumenckiego drogowskazu” pełni zapewne dla wielu fanów współczesnego free oficyna Marka Winiarskiego Not Two Records, której nakładem w ubiegłym roku ukazała się płyta słoweńskiego perskusisty Zlatko Kaučiča „December Soul”.

Niejeden wierny fan oficyny Winiarskiego po przesłuchaniu pierwszego, tytułowego utworu z tej płyty z pewnością przecierał jeśli nie uszy, to oczy, upewniając się czy na pewno nabył krążek wydany przez wytwórnię zlokalizowaną w Krakowie, nie zaś w Monachium. Tytułowy utwór wprowadza bowiem słuchacza początkowo w mgliste, eteryczne klimaty rodem z ECM-owskiej płyty „Pastorale”, nagranej przez towarzyszącego Kaučičowi na „December Soul” włoskiego pianisty Stefano Battaglii, by płynnie przenieść go po chwili w świat lekkiej, radosnej melodyki. To jednak zaledwie introdukcja do świata swobodnie poruszającej się w różnych jazzowych stylistykach muzycznej wyobraźni Kaučiča, którą na rzeczywistość dźwięków transponuje wraz z nim i Battaglią Paolino Dalla Porta. Zdradzający inspiracje muzyką współczesną dialog kontrabasisty z liderem rozpoczyna pierwszą z trzech odsłon improwizowanego dialogu „Jacob”, choć w perspektywie całego krążka to raczej jego zasiadający za klawiaturą fortepianu rodak pełni zazwyczaj rolę wiodącego głosu. Czyni to tak w obfitych w łamane i zagęszczane frazy intensywnych peregrynacjach („Mavrice”) jak i przywołujących na myśl leniwe (grudniowe?) popołudnie balladowych tonach („Senci”), efektywnie wykorzystując przestrzeń wyznaczaną przez ramy kompozycji słoweńskiego bębniarza. Kaučič to jednak nie tylko utalentowany kompozytor, ale i demokratyczny nad wyraz skromny lider, przedkładający nad ekspresyjne solowe popisy subtelną grę barwą. Efekt? Wielofakturowa, świeża i bezpretensjonalna muzyka, która z pewnością zasługuje na uwagę nie tylko ze względu na swą (pozorną jedynie?) nieprzystawalność do stylistycznego profilu Not Two Records.

Mateusz Magierowski


www.sigic.si 20. februar 2014; Odprto barvanje zvena

Po poslušanju prvenca tega Kaučičevega tria (ki se je pri nas predstavil leta 2010 v Klubu CD, v Cerknem pa bo na Festivalu Keltika nastopil 11. aprila v tamkajšnji glasbeni šoli) je dokaj na dlani (oziroma v ušesih), da našemu vsestranskemu bobnarju in tolkalcu Zlatku Kaučiču v domišljanju njegove glasbe še posebej ustrezajo pianisti. Če smo nekaj podobnega tuhtali ob poslušanju lanskoletnega albuma enako sestavljenega tria Dreiländer, se velja spomniti, da je v zasedbi, s katero je Kaučič posnel eno svojih (kajpak po mnenju podpisnika pričujoče recenzije) konceptualno najbolj domišljenih in kompozicijsko ter izvajalsko najbolj dovršenih plošč, Emotional Playgrounds, pomembno mesto imel še en italijanski pianist, Bruno Cesselli. Če temu dodamo njegovo nedavno sodelovanje z imenitnim španskim pianistom Agustíjem Fernándezom, s katerim je nastopil na JazzLentu (v okviru cikla Jazz podij), za posnetke, ki bodo letos izšli na albumu, pa sam bobnar pravi, da gre za »enega od najboljših koncertov«, potem imamo vsekakor prav glede očitne zvočne in strukturne empatije med Kaučičem in igralci na črno-bele tipke.

V tem triu je na plošči December Soul naš jazzist zbral dvoje vidnih italijanskih imen. Z basistom Paolinom Dalla Porto je že sodeloval, na primer na omenjenem Emotional Playgrounds in v Cerkno Triu (tretji član je Javier Girotto; album s posnetki s cerkljanskega festivala je del Kaučičevega obletniškega »trojčka« oziroma trojnega albuma). Stefano Battaglia, ki velja v domovini za enega vidnejših jazzovskih pianistov, se je slovenskemu občinstvu prvič predstavil prav v tem triu (na zgoraj omenjenem špilu v Klubu CD). Battaglia, klasično izobraženi pianist, ki v zadnjih letih redno objavlja pri založbi ECM, je, zanimivo, izpeljal serijo duov prav z bobnarji in tolkalci, in sicer so ga spremljali Pierre Favre, Tony Oxley in Michele Rabbia. Odveč je torej povedati, da se Kaučič in Battaglia izjemno dobro razumeta in dopolnjujeta, Dalla Porta pa je včasih neopazen, včasih pa še kako izpostavljen povezovalni člen bolj ali manj enakostraničnega trikotnika.

Zgornji (za)misli o enakostraničnem trikotniku smo dopisali »bolj ali manj«, saj je tovrstna enakost po našem mnenju možna in zlahka dosegljiva le v popolnoma improvizirani glasbi, a v tem primeru ne gre za to. Zato se ravnovesje trikotnika med samim igranjem rahlo spreminja, enkrat primat zavzame pianistična liričnost ali skrivnostnost, drugič razpršena in eterična ritmika ali pa subtilno, gibko upogibanje časa in njegovo omamno raztezanje. Če je prvi komad premišljen, umirjen, zračno lahek in si ob poslušanju predstavljamo, da bomo priče bolj eterični zvočni izkušnji, nas že drugi predrami, saj bistveno zareže v samo podstat skladbe, jo secira, gnete, išče njene notranje ravnovesne točke, jih razburka in umirja. Pri tem drugem komadu z naslovom Jakob # 1 gre za prvo iz serije treh skladb z naslovom Jakob (ime desetletnega novogoriškega fantička, ki hodi na Kaučičeve koncerte!), ki jih družno podpisujejo vsi trije, medtem ko je preostale, torej večino skladb z albuma, spisal Kaučič. Nenazadnje je ponekod to razvidno že iz slovenskega naslova, ki imenitno povzema neujemljivost in/ali hipnost občutij, izraženih v posamičnih skladbah, denimo v Mavricah ali Sencah.

Mehkobni lirizem (ki sta ga torej v enaki meri »zakrivila« tako Battaglia kot Kaučič, prvi kot inštrumentalist in slednji kot večinski avtor) se izmenjaje umika bolj raziskujočim, mestoma rezkim posegom v drobovje posamičnih skladb. Takrat imamo vtis, da je trojica segla v srž posamičnih skladb, premešala njihove sestavne komponente, prevprašala principe zgradbe. Princip, ki ga dobro poznamo iz polja improvizirane glasbe, a se na tem albumu pojavlja v osmišljeni navezi, ali če se poigramo z besedami, skladno z bolj skladno strukturiranimi skladbami, ki jih nosijo zrele melodijske linije in razdelano ritmično ogrodje. Na videz improvizacijski deli bolj ko ne balansirajo skladane, so mimobežni utrinki, ki le poglabljajo milino skladanih.

Naj za konec posebej izpostavimo zadnji komad, Julijske barve; ja, »barvali« so z veliko začetnico, dobesedno in v prenesenem pomenu, kot lahko slišimo v mojstrskem 14-minutnem zaključku albuma. Basist uvede skladbo z zvensko zaobljenim, vsebinsko poglobljenim solom, nakar se priključita še Kaučič in Battaglia ter vsi trije začnejo plesti pajčolanasto, razvejano skladbo, polno drobnih premikov, senčenja in razpiranja, ki te popolnoma posrkajo vase. Premišljujoče božanje tipk dopolnjujeta gibka basovska linija in razvejano Kaučičevo ritmiziranje. Ob umiritvi tipk ima priložnost za solistično pasažo tudi Kaučič, a spet le za hip, da s poudarjenimi udarci in tudi premori usmeri nadaljnji tok. Skladba se, podobno kot kaka prej, ne zaključi s pričakovanim močnim skupinskim poudarkom, temveč v bolj pretanjenem slogu, ki čeprav skladbo jasno zaključi, kakor da pušča odprte možnosti za nadaljnje raziskave in barvanja … Kaučič je s tem triom nedvomno posnel enega boljših albumov v svoji raznovrstni diskografiji, na njem pa hkrati imenitno manifestira dve svoji različni plati, lirično zasanjano ter improvizacijsko igrivo.

Mario Batelić


www.downtownmusicgallery.com February 14, 2014; December Soul

ZLATKO KAUCIC TRIO With STEFANO BATTAGLIA/PAOLINO DELLA PORTA - December Soul (Not Two 886; EEC)

Featuring Zlatko Kaucic on drums, Stefano Battaglia on piano and Paolino Dalla Porta on bass. Slovenian drummer Zlatko Kaucic has worked with Steve Lacy, Peter Brotzmann and more recently in a duo with Evan Parker. For this disc, he has put together a fine trio with the great Italian pianist Stefano Battaglia, who has some two dozen discs as a leader on the Splasch and ECM labels. Bassist Dalla Porta has worked with Battaglia for many years, mostly in a trio setting. Six of the nine pieces written by Mr. Kaucic with the others being trio improvs. The title track is first and it is sublime, the sound warm and ECM-like but without any reverb. Most of these songs have a rich, tranquil sound yet there are a few intense pieces as well. The three improv pieces are called "Jacob #1, 2 & 3" and are sound just as strong as the written pieces but without any obvious plan. Mr. Dalla Porta has nice touch and rich tone on his contrabass, always balancing things superbly between the piano and percussion. A very tasty trio effort indeed. - Bruce Lee Gallanter, DMG CD $17




www.allaboutjazz.com December 16, 2013; Zlatko Kaucic Trio: December Soul (2013)

A highly musical drummer, Zlatko Kaucic's decades running resume encapsulates a who's who litany of modern jazz artists and avant-garde improvisers. Born in Slovenia, he's set up home base in Italy and Holland and has garnered industry and cultural awards. Kaucic's December Soul is a coolly stirring trio date, featuring Italian luminaries, pianist Stefano Battaglia and bassist Paolino Dalla Porta.

Nothing gets too out of hand on this largely tantalizing session, comprised of ethereal inflections, avant-garde expressionism, and quietly melodic storylines, teeming with gingerly placed hues and shadings. The bulk of this set boasts a subtle air of suspense, where the musicians engage in gradual ascension as a premise for colorizations and exchanges.

The trio engages balladry with perhaps a subliminal nod to Bill Evans on the breathy and pensive "Morning Veil." And Battaglia's rolling single note flurries with rests in between phrasings are reminiscent of Keith Jarrett fare during "Simona na Obisku pri Mojci." Kaucic lightly peppers the pianist on the tender and capacious piece, "Senci." However, the lengthiest work at 14-minutes and final track "Julijske Barve," commences with Battaglia's tenderly placed block chords atop the rhythm section's asymmetrical pulse. The pianist also injects a circular motif, gradually elevating the pitch as Kaucic mimics the plot by stretching out, leading to a rephrasing of the main theme into an up-tempo funk-rock pulse.

Even though there are vast amounts of harmonically attractive opuses throughout the program, the musicians don't opt for a sugar and spice presentation. They sustain interest with an abundance of investigative dialogues and open-ended exchanges, tinted with eloquence and a throng of off-center musings.

Track Listing: December Soul; Jacob #1; Morning Veil; Mavrice; Simona na Obisku pri Mojci; Jacob #2; Senci; Jacob #5; Julijske Barve.

Personnel: Zlatko Kaucic: drums, percussion; Stefano Battaglia: piano; Paolino Dalla Porta: double bass

****

(GLENN ASTARITA)


www.mladina.si 29. 11. 2013; Zlatko Kaučič Trio: December Soul

Naš najvidnejši bobnar in tolkalec se vrača z novim ploščkom, ki ga je pred dvema letoma posnel s Stefanom Bataglio na klavirju in Paolinom Dalla Porto na kontrabasu. Kaučič se tudi tokrat dokaže kot izredno senzibilen, predvsem pa radoveden in igriv avtor, ki poskuša v formi jazzovskega tria združiti improvizacijo in eksperimentalne prvine, pri čemer mu Bataglia in Dalla Porta pomagata s svežimi in pretencioznimi zamislimi, ki se nazadnje preprosto zlijejo v čustveno obarvano celoto. December Soul nam predstavi sodelovanje treh odličnih glasbenikov, ki s svojimi instrumentalnimi prispevki ustvarijo enkratno glasbeno doživetje in se izkažejo kot odličen in izvrstno uigran trio.

Ocena: *****

(Veljko Njegovan)


www.dnevnik.si 14. november 2013; Plavam v udobju kreativnosti

“Za spremembo sem naredil muziko, ob kateri lahko tudi zaspim,” se zasmeje Zlatko Kaučič ob svojem novem albumu December Soul. Iskrena, polnokrvna in prečiščena glasba z dolgimi klavirskimi linijami, ki jih Kaučič nadgradi s svojimi ritmičnimi razmišljanji, pravzaprav še nikoli doslej ni zvenela tako tonalno.

Ali je novi album December Soul, ki je nastal v triu s pianistom Stefanom Battaglio in basistom Paolinom Dalla Porto, izdala pa ga je poljska založba Nottwo, res natanko petdeseta plošča v njegovi karieri, ne ve niti Zlatko Kaučič, ki svojo neizmerno muzikalno kreativnost kaže tudi v zvočnem publiciranju svojih projektov. Vsekakor pa bo omenjena številka dosežena oziroma presežena prihodnje leto, ko bodo izšli še trije praktično že posneti albumi. Na letošnjem Jazz podiju na Lentu v Mariboru, kjer je dirigiral svoji zasedbi Kombo in pihalcem, je nastopil tudi v triu z Igorjem Lumpertom in Cenetom Resnikom v projektu Blow your Brains Out ter v duetu z Agustíjem Fernándezom – posnetek nastopa bo izdala že omenjena poljska založba. Druga plošča bo imela naslov Nebulozen aus Slowenien in jo je Kaučič posnel z Boštjanom Gombačem, tretji album Whispers pa je krona letošnje marčevske turneje po Sloveniji s Paulom McCandlessom in Samom Šalamonom. Letos je sicer izšla še ena plošča, Dreiländer trio, kjer Kaučič sodeluje s Claudiom Cojanizom in Giovannijem Maierjem.

»Moje plošče pravzaprav ležijo zaprašene doma, nimam časa, da bi poslušal, kaj sem nekoč ustvaril. Kreativnost v glasbi je proces, kjer se premikaš počasi. In potem si presenečen, ko ti nekdo vendarle porine v roke tvojo plato iz leta 1996 in poslušaš in si iskreno rečeš: 'Jah, dobra je.' Prijajo tudi dobre kritike, seveda. Moje plošče so vedno nastajale v nekem času in kontekstu, posvečene obdobjem, skozi katere sem se prebijal, ljudem z držo.« Dobre kritike pri njem nikoli niso skoparile, pa naj je šlo za All About Jazz, JazzReview ali pa za zapise iz domačih logov.

Brez predaha v jubilej

Kaučič že vse leto praznuje svojih 60 let in igra po vsej Evropi. Če povzamemo samo letošnjo jesen: takoj ko je v domačih Brdih pod streho spravil Brda Contemporary Music Festival, ki ga umetniško vodi, je v Tarcentu nastopil solistično, v Perugii z Giancarlom Schiaffinijem, na poljskem festivalu v Wroclawu pa spet solistično; tam je predaval tudi o improvizaciji. Oktobra so ga poslušali v Benetkah in Trstu z ameriškim pihalcem Oliverjem Lajkom, na jazz festivalu v Skopju se je družil s starim kolegom z Evanom Parkerjem, slišali so ga nedavno na festivalu Mariboring v Mariboru.

V projektu Tihožitja slovenskih pokrajin pa bo jutri v Kulturnem domu Nova Gorica na oder prvič stopil z Milkom Lazarjem, tokrat kot pianistom, medtem ko bo decembra prvič združil moči tudi s Svetlano Makarovič – v CUK Kino Šiška v Ljubljani se bosta nadgrajevali njena poezija in njegova glasba. Kaučič se pravzaprav že od nekdaj ukvarja z uglasbljevanjem poezije; navdihoval ga je F. G. Lorca, od nekdaj tudi Alojz Gradnik, ki se mu je posebej poklonil že na solo plošči Round Trips (1994) pa tudi na poznejšem Tolminskem puntu (2007). Posebno mesto zaseda Srečko Kosovel, ki je odmeval na Zlatem čolnu (2002) in Zlatem čolnu 2 (2005), skupaj s pesnico Barbaro Korun pa mu je posvetil tudi zvočno knjigo in album Vibrato tišine (2006). Uglasbljuje tudi sodobne pesnike, poleg Korunove tudi Milana Deklevo (prav njemu je posvetil ploščo December Soul), Majo Vidmar in Jureta Potokarja. Kaučiča smo lani zasledili tudi na gledaliških deskah v Slovenskem mladinskem gledališču, ko ga je režiserka Ivana Djilas posedla v predstavo Smrt kadi moje cigare.

Preskakovanje mej

Kaučič je bil vedno samohodec, ne le v glasbi, tudi kot osebnost. Ključavničar naj bo, je rekel oče policist, medtem ko je sin pritiskal ušesa na zvočnike ob ritmih Led Zeppelin, Uriah Heep in drugih rockerjev ter treniral ritem na kartonskih škatlah pralnega praška. Tako glasba kot oče sta ga pognala v svet, ki ga je nato z dvema kovčkoma najrazličnejših zvočil in tolkal prepotoval po dolgem in počez. Priboril si je sloves unikatnega tolkalca, bobnarja in komponista, pri tem pa ostajal večni protestnik. Še je kritičen do vsega nemoralnega in neetičnega v družbi. Tako je denimo leta 2011 nastal projekt Emigrants v podporo bosanskim gradbenim delavcem Vegrada v Sloveniji.

»Vzgojen sem pokončno, odločno, nikoli nisem pričakoval pomoči ne z leve ne z desne. Če je moj poklic biti glasbenik, je moja naloga nekaj ustvariti. Bodimo pošteni: ne moremo biti vsi odvisni od državnih ustanov. Če se preveč fokusiramo na ministrstvo, se ujamemo v molitev, ki ne prinaša nobenih daril s strani boga. Ustvarjalci moramo biti odgovorni, kreativni, fantastični, kakovostni, znati moramo promovirati svoje delo. Kljub regresiji kulture v naših glavah je treba opogumljati umetnike, da si izborijo svojo zgodbo pod tem soncem.«

Ravno to – da opogumlja mlade k odprtosti in spodbuja v njih najiskrenejše kreativne vzgibe – Kaučič zadnja leta počne z zasedbo Kombo (1 in 2), kjer igrajo kreativci, ki izhajajo iz njegove tolkalske šole, ter z Orkestrom brez meja/Senza Confini, v katerem je združil glasbenike iz Italije in Slovenije, ki jim piše kompozicije in dirigira. Je samouk, ki zdaj poučuje druge o glasbi in življenju. »Prav je, da gredo mladi iz naše politično okužene družbe v svet po izkušnje, vendar je sramotno, da morajo iz domovine zaradi kruha. Sem na strani tistih, ki verjamejo v svoje zgodbe in gredo naprej, četudi skozi zid.«

Najlepše šele prihaja

Prodor v »mainstream« je Kaučiču uspel predvsem na željo drugih, ki so več let vztrajali s predlogom za nagrado Prešernovega sklada. Tudi v osrednjem hramu slovenske kulture, v Cankarjevem domu, se zadnje desetletje zanj vedno najde prostor. Mračni in zakajeni jazzovski klubi po Evropi, predvsem v Španiji, kjer si je v sedemdesetih letih služil kruh ob imenih, kot so Peter Delphinich, Tete Montoliu, Claude Guillot, Paul Stocker, Mike Osborne, Steve Lacy in drugi, so vendarle preteklost. Februarja letos je v Klubu CD uradno praznoval svoj 60. rojstni dan. Pripeljal je Orkester brez meja, sam pa nastopil v utečenem triu z Alexandrom Balanescujem in Javierjem Girottom, s katerim so zdaj novembra na turneji po Romuniji. Z drugim triom, kjer sta še Sandro Sato in Giovanni Maier, pa bodo konec novembra na koncertu v Divači snemali material za novo ploščo.

»Rad rečem, da najlepši trenutki šele prihajajo. Telo, vizije, sluh, notranji nagon neprestano iščejo nekaj novega: v tem trenutku plavam v tem udobju kreativnosti, naredil sem si bazo, iz katere neprestano iščem nove modele ekspresije. Kolikor vlagaš v svoj um, odprtost, toliko žanješ v zrelih letih. Glasba prihaja od zunaj, kot bi odprl pipo vode.«

Je v neprestanem lovu za novimi odkritji. »Moji bobni me še vedno vsak dan znova presenetijo, čeprav gre za isti inštrumentarij in iste ropotije. Ampak vsak dan mi dajo drugačen odziv. Smo v ljubezenskem razmerju, inštrumenti so postali podaljšana zgodba mojih čustev.« Trenutno je paleti inštrumentov dodal citre, različne zvončke in druga zvočna telesa pa mu v zadnjem času poklanjajo drugi. Kdaj nabavi tudi kak nov inštrument. »Toda občutek imam, da obvladam šele 20 odstotkov talnih bobnov, ki so v mojem inštrumentariju.« Dela ima torej vsaj še za nadaljnjih 60 let.

(Ingrid Mager)