JAZZIT Luglio/Agosto, 2013; DREILANDER TRIO

Tra i vari interressi paralleli alla musica coltivati da Claudio Cojaniz c’e l’enigmistica, e il lavoro svolto con questo trio, completato da Giovanni Maier al contrabbasso e Zlatko Kaucic alle percussioni, vira in territori stilistici dall’interpretazione non immediata. Le dodici tracce proposte, registrate dal vivo nell’Antico Teatro Sociale Arrigoni di San Vito al Tagliamento, sono frutto di creazioni istantanee sviluppate su alcune idee di base, divise in maniera paritaria tra i musicisti. Si tratta di andamenti melodici (prodotti quasi esclusivamente dal pianista friulano) che solo a tratti trovano percorsi costruiti in maniera lineare (Jzpoved), risultando spesso angolari e con una struttura ritmica appena accennata (Hidalgo). Gli spazi narrativi sono condotti attraverso chiavi di lettura avanguardistiche, dove a predominare sono le molte pause riflessive, a vantaggio di una costante tensione im-provvisativa.

(RP)




ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM 08-05-2013; Dreiländer Trio

Incontro di vecchi amici e collaboratori appartenenti a una terra attraversata da tre frontiere fortunatamente oggi poco piu che un ricordo, ma che individuano culture diverse e tra loro dialoganti: Italia, Austria e Slovenia. Questo e Dreiländer Trio, ovvero Claudio Cojaniz, pianoforte, Giovanni Maier, contrabbasso, e Zlatko Kaucic, percussioni. In realta Maier e italiano come Cojaniz, ma il suo nome rimanda alla terra tedesca, cosi come peraltro quello di Cojaniz rimanda alle terre slave - e questi ulteriori intrecci mostrano fino a che punto le differenze nell'estremo nordest si intreccino persino nei singoli individui.

Il dialogo delle tre terre si muove tuttavia su un piano di totale liberta: solo tre delle dodici tracce -, registrate dal vivo a San Vito al Tagliamento - hanno una base preordinata, il resto e frutto della creazione istantanea. Un modo di lavorare usuale per Kaucic, che all'improvvisazione ha dedicato un festival in Slovenia (clicca qui per leggere la cronaca dell'edizione 2011), frequente per Maier, come documenta la sua etichetta Palomar (clicca qui per leggere un'intervista in cui Maier parla della Palomar) per cui esce anche questo CD, ed e stato in passato piu volte praticato anche da Cojaniz, con lo stesso Maier e con Schiaffini.

Protagonisti della musica sono i suoni che ciascuno dei tre musicisti propone agli altri e che vengono raccolti, rielaborati, usati come spunto per nuovi suoni in risposta, fino alla realizzazione di un tessuto narrativo collettivo. Complesso e non lineare, ma neppure troppo cerebrale, vuoi perché comunque il sangue pulsa nelle invenzioni dei tre, vuoi per il comunicativo suono del contrabbasso di Maier e la scintillante inventiva di Kaucic, vuoi infine perché la presenza del pianista (clicca qui per leggere un'intervista a Cojaniz) vena di blues e di sfumature liriche anche i momenti piu rarefatti.

La complessita e gli spazi narrativi di "Trieste - ammam" e l'impatto della solo apparentemente astratta interazione di "Rain Indigo" sono (molto personalmente) apparsi i passaggi piu avvincenti di un lavoro che non ha comunque momenti di stanca.

Valutazione: 4 stelle

Elenco dei brani:
1. Entry - 3:03; 2. Leo - 5:58; 3. Cymbalum - 9:53; 4. Izpoved (Kaucic) - 7:15; 5. Hidalgo - 5:23; 6. Zprto (Cojaniz) - 4:02; 7. m & M - 5:18; 8. Trieste - ammam (Maier) - 9:14; 9. Nightly - 7:36; 10. El peon - 3:54; 11. Rain Indigo - 3:48; 12. Exit - 4:07.

Musicisti:
Claudio Cojaniz (pianoforte), Giovanni Maier (contrabbasso), Zlatko Kaucic (percussioni).

(Neri Pollastri)




www.sigic.si/ 20. marec 2013; Lirične impro impresije

Novi album našega mednarodno nedvomno najvidnejšega in hkrati enega najdejavnejših jazzerjev, Zlatka Kaučiča, je hkrati tudi prvenec novega tria, katerega enakopravni član je. Kaučič se pravzaprav nenehno predstavlja z novimi glasbeniki in se z njimi preizkuša v novih zvočnih kombinacijah, res pa je, da ima v zadnjih letih (ob Kombu) kar nekaj stalnih zasedb oziroma takih, h katerim se rad vrača. Ena takih je Doline trio, v katerem poleg kazaško-turške pevke Saadet Türköz igra italijanski kontrabasist Giovanni Maier, ki sodeluje tudi v aktualnem triu. Zasedbo zaokroža še en italijanski jazzer, pianist Claudio Cojaniz, ki smo ga v letih 2003 in 2005 gostili na ljubljanskem jazz festivalu, obakrat v klubu Gromka.

Na albumu Dreiländer Trio je Cojaniz, po izobrazbi klasični pianist in skladatelj ter ljubitelj in sledilec jazzovskega starega mačka Theloniusa Monka, v ospredju zvočne slike, vendar je treba takoj poudariti, da je to bolj »po sili razmer« same zasnove pianističnega tria, saj so skladbe prispevali vsi trije člani. Dejansko so na albumu zvečine skladbe, ki so jih podpisali vsi trije, s tremi izjemami, vsak glasbenik je namreč prispeval po eno svojo skladbo. Zares demokratično torej. Ta enakopravnost glasu se sliši od prve minute skozi uro in deset minut trajajoči album, ki nikoli ne popusti v dramatičnosti, inventivnosti ali presenečenjih. Glasba ni, kot sem pričakoval pred poslušanjem, povezana v kake cikle ali suito, temveč ponuja lepo tekoči niz dvanajstih naslovov, med katerimi je kar nekaj za moderni, improvizirani jazz precej kratkih skladb (med tremi in petimi ali šestimi minutami), ki pa vseeno v tem kratkem času zaokroženo (iz)povejo na začetku komada zastavljeno glasbeno idejo. Cojaniz igra zelo lirično, z bogatimi in sprepletenimi harmonijami; v tuhtajoče grozdaste akorde Maier in Kaučič vnašata precej nemira bodisi z nenadnimi poudarki (bolj redko stran od glavnega toka melodije) bodisi s podpiranjem in širitvijo Cojanizove teme.

Maier (ki smo ga nedavno občudovali na odličnem prvencu kvarteta Ceneta Resnika) v skladbe vnaša vrsto raznolikih zvočenj, saj na bas še najmanj igra »klasično«. Iz njega pač raje z lokom izvablja šumeče in božajoče (ter le redko malček škripajoče) tone ter skladbam dodaja tako visoke, violinam podobne zvene kakor tudi nizko, zemeljsko brenčanje – drone. Kaučič tukaj nima standardne vloge tistega, ki naj bi skrbel za ritem; igra razpršeno, dostikrat asketsko premišljeno, z večjim poudarkom na številnih činelah, ki melodijski tok mestoma podčrtajo, še večkrat pa ga dodatno naglasijo ali v njem izpostavijo duh svečanosti. Italijanski pianist igra lirično in preudarno, blizu tistemu zvoku in načinu pletenja skladb, ki se ga je po nemški založbi prijel vzdevek »ecmjevski«, s to razliko, da so v tem triu lirične, harmonsko bogate skladbe prešpikane z vznemirljivimi intervencijami tolkalca in basista. Posledično tudi Cojaniz svoje igranje odmakne od lirizma in po tipkah udarja malone mogočno, a spet kombinirajoč grozdaste napade z nenadnim prepuščanjem lirizmu in s komaj slišnimi pasažami.

Čeprav je omenjena spretna in zgoščena izvedba krajših skladb, ki delujejo popolnoma sklenjeno, občudovanja vredna, me je vendarle najbolj navdušila ena od daljših skladb, skoraj desetminutna, z orientalskim melosom navdahnjena Cymbalum. Na albumu je le ena skladba s podobno minutažo in tudi ta, Trieste – Amman, ima podoben način razvijanja teme, vendar se mi zdi Cymbalum bolj zadeta. S kristalno čistim zvokom klavirja (zelo jasen in razločen zvok je nasploh odlika albuma, posnetega v gledališču Antico Teatro Sociale Arrigoni v italijanskem kraju San Vito al Tagliamento) Cojaniz v skladbi Cymbalum že takoj nakaže orientalsko ritmiko in melodiko, v kateri se nato vešče začneta »vpisovati« Kaučič in Maier, slednji z nervoznim lokovanjem, Kaučič pa med drugim z zvončkljanjem činel in zgoščenim igranjem po opnah. Pravzaprav je osrednji del skladbe prepuščen trenutnemu navdihu vseh treh glasbenikov, ki temo vešče razgradijo, mistično melodijo pa ročno zamenjajo z izmenjavanjem improviziranih delov, ki skladbo nazadnje umirijo, saj se ta proti koncu ne vrne k orientalski temi, marveč se izteče v zamolklost, odmev.

Nasploh se skozi celotni album čuti, da so dali glasbeniki velik pomen premolkom, predahom in tišini. Vsi ti »neslišni« momenti še bolj podžgejo občasno viharnost in neujemljivost ter udarne in učinkovite solo impro vložke, ki skladbe na novo definirajo. A kljub tem improvizacijskim zasukom album vendarle v večji meri preveva in zaznamuje liričnost; ta se mestoma navezuje na omenjene etno vzorce, neizogibna je aluzija na komorno klasiko (in morda ščepec Satieja) ter seveda na jazzovsko klasiko. Pianističnim triom se rado zgodi, da liričnost zapade v aseptični hermetizem ali pocukrano romantiko; tukaj ni tega niti za vzorec, saj glasbeniki liričnost premišljeno odevajo (hm, bolje rečeno slačijo) v navdihnjeno medigro sklada in razgradnje, lepote in minevanja, umirjenosti in življenjskega brbotanja.

(Mario Batelić)




VCEČER 2013-02-15; Cojaniz, Maier, Kaučič: Dreilaender trio

Motili bi se zelo, če bi na novi plošči našega svetovno cenjenega, briškega in po rodu delno štajerskega, virtuoznega in vsestranskega, tudi jazzovskega tolkalca ali kar multiinstrumentalista Zlatka Kaučiča (že nagrajenca Prešernovega sklada leta 2011 ter prav v teh dneh celo jubilanta, 60-letnika, toda polnega energije) v aktualnem mednarodnem Dreilaender triu (po domače Triu treh dežel) s pianistom Claudiom Cojanizom in posebej kontrabasistom Giovannijem Maierjem pričakovali podobno glasbo kot na nedavni Kaučičevi in Maierjevi plošči Zarja-Tay, ki je v izvedbi prav tako mednarodnega Doline tria z virtuozno pevko Saadet Turkoz popolno nasprotje.

Da bi se izognili možnemu napačnemu razumevanju te različnosti glasbe na obeh ploščah, je treba poudariti, da obe zaslužita vso pozornost in da sta nadvse raznovrstni. Ob tem naj spomnimo, da glasba Zarja-Tay zveni zelo avantgardno, eksperimentalno v najboljšem smislu preizkušanja svežega glasbenega izrazja, pa tudi zahtevno, pač ne preprosto melodično, temveč kompleksno razprostrto, od jazzovskih ali etno sestavin prek elegičnosti in tudi usodnosti do glasovno-instrumentalne energičnosti in skoraj že atonalnosti, toda hkrati razpoloženjsko in predvsem s polno mero duše.

Za razliko od tega je glasba na novi plošči sicer prav tako polna duše in razpoloženjska, toda izredno lirična, še bolj skoraj hipnotična ali tako rekoč ambientalna, pravzaprav že kar meditativna oziroma impresivna, bolje rečeno impresionistična, kot da Cojaniz, Maier in Kaučič med lahkotno zvenečim, a z notranjo energijo nabitim "sprehajanjem" po svojih glasbilih (pri) čarajo glasbene, jazzovske impresije, ki jih je mogoče poslušati kar v neskončnost.

Ocena: *****

(UROŠ SMASEK)




VIOCES.YAHOO.COM Mar 2, 2013; Album Review: Dreilander Trio’s Self-Titled Release

From raptures of maudlin tones to expressing shafts of merriment, the Dreilander Trio go through a gamut of moods on their self-titled recording from Palomar Records. The group's freestyle mode of operation produces a spontaneity that experiments with melodic patterns, the different results that develop when variables in the patterns change in speed, texture, and altitude. Like a science experiment, the Dreilander Trio combine a myriad of chordal forms and produce sonic passages that are specific to their temperament and chemistry.

There is a rhythmic scheme found in the group's discord and flashes of dissonance such as the bowing and retraction of Giovanni Maier's bass in "Leo" while Claudio Cojaniz's keys loops a series of sprightly leaps. The middle eastern accent in the keys cascading across "Cymbalum" move in accord with the dreamy vibrations of Zlatko Kaucic's percussions and floating shimmies of the bass. The haunting ethers of "Entry" and "Exit" flank a wide range of expressions materializing a prowling strut in the keys through "Zprto" and the poing clamor of the bass notes along "m&M".

The trio mutate around each other through "Trieste-amman" as the keys construct gentle silhouettes that glide with a scepter's stride. Kaucic coats "Rain Indigo" with a sheath of sprinkling chimes and tapping mallets that flower into a dream sequence, and the sharp punctuations made by the keys in "Hidalgo" produce a foreboding atmospheric in the track.

The Dreilander Trio is an experimental group, indulging in waves of freedom of expression and following a stream of consciousness momentum. Their knowledge of sonic motifs is expansive and their approach to combining melodic patterns shows the enthusiasm of children proud of their first original composition. The recording is a product of the trio's invention, entirely of their own making.

Musicians:
Claudio Cojaniz - piano, Giovanni Maier - double bass, Zlatko Kaucic - percussions

Tracklisting:
Entry, Leo, Cymbalum, Izpoved, Hidalgo, Zprto, m&M, Trieste-amman, Nightly, El Peon, Rain Indigo, Exit

(Susan Frances)




MANIFESTO 2. marzo 2013; Cojaniz / Maier / Kaucic, TREILÄNDER TRIO (Palomar Records)

I tre territori a cui allude il titolo sono in realta due: il poanista Claudio Cojaniz e il contrabbassista Ciovanni Maier sono entrambi friulani, ma Cojaniz da sempre considera il collega un "tedesco" e allora il gioco tra loro rimane immortalato qui. Il percussionista Zlatko Kaucic e sloveno. Gran musica, Cojaniz ritrova la sua formazione avant-garde, la coniuga col suo eloquio sciolto e passionale, trova interlocutori raffinatissimi, dedici a suoni da laboratorio ma per niente cerebrali, anzi spontani e caldi, e il risulato e placere assoluto per 12 tracce improvisate.

(M.GA.)