WWW.ALLABOUTJAZZ.COM: February 9, 2017; Alexander Balanescu / Zlatko Kaucic / Javier Girotto: East West Daydreams

East West Daydreams is one of those recordings that grabs one's attention immediately, only to be quickly and completely overwhelmed by the musicianship, drama and intensity of the music.

The trio of violinist Alexander Balanescu, percussionist Zlatko Kaucic and Javier Girotto on woodwinds have collected five live recordings from a number of years ago in cities all over Europe: Vienna, Austria at the Porgy & Bess Jazz Club (October 8, 2009), Florence, Italy at the Pinocchio Jazz Club (February 23, 2013), Ljubljana, Slovenia at the Cankar Center (February 19, 2013), Triest, Italy at Knulp (April 1, 2010) and Škofja Loka, Slovenia at the Castle Chapel (April 1, 2010). April 1, 2010 must have quite a day.

The performances are spread over two very full discs and range widely stylistically, with the SoundCloud click below giving a good idea of the mix. The venues are not that far away from each other and folk music is always below the surface; it might be called the music's central thread. Its sound is rarely overt, but rather it is infused throughout, even in the most sonic (as opposed to melodic) sections of a performance.

The B.K.G Trio, as they call themselves, is a collection of equals, with Kaucic providing melodic percussion support for the two front line instruments. However, it must be said that Balanescu is such a strong, precise and expressive player that he demands attention whenever he plays. Clearly classically trained, he breaks out into bravura performance of the opening of the Prelude to Partita No.3 BWV 1006 by J.S. Bach (see here by Hillary Hahn for an excellent performance). Perhaps it is Balanescu's style which gives the proceedings a classical feel that merges with that of folk music.

That Balanescu is so strong takes nothing away from Girotto, who stands toe to toe with him in terms of power and intensity. The two soloists also many times combine their separate parts into a unique sound, with Kaucic always adding to the mix. One such section can be spine-chillingly likened to Krzysztof Penderecki's Threnody for the Victims of Hiroshima, but there also many softer, less dense and tender moments throughout.

Not all of the tracks include audience sounds or applause, and the trio produces a unique sound for each venue. Arguably, the highlight of the tracks are the three done in the Castle Chapel, where the large space with its natural echo seemed to produce an ecstatic response from the trio.

East West Daydreams is a feast for the ears, heart and mind. Not something to be missed.

Rating: *****

(BUDD KOPMAN)


JAZZTIMES.COM: Susan Frances; Balanescu/Kaučič/Girotto, East West Daydreams

Winding instrumentals take listeners along a lively jaunt as violinist Alexander Balanescu, drummer Zlatko Kaučič, and woodwind player Javier Girotto course an ever-changing expedition of dynamic patterns linked together in a stream of conscientiousness on their latest release East West Daydreams. Track after track features improvised verses and melodic shifts as the trio's performance is motivated by internal stimuli with each musician acting like a catalyst for the other.

The live recording moves through a gamut of harmonic formations from the dance tempo of "Porgy I" to the sorrowful musings of "Porgy II," each furnished with varying degrees of twirling strings, rhythmic beats, and flowing woodwinds. The tense squeals of the strings and erratic figures of the flute-like instrument traversing through "Pinocchio" have a gypsy-flare, which changes to a folksy tint in "Cankar I" as Balanescu's strings entangle around Girotto's horn and Kaučič 's percussion cuts a path of castanet-hued shimmies and steelpan-sounding tremors.

Incisions of swirling horns are fused by spinning percussions to create a bubbly brew through "Knulp I," which transitions to a dance rhythm in "Knulp II" kindling a folksy tinder accented by Eastern European and Middle Eastern influences. The solemn vibrations of "Knulp III" are injected with folkloric pulses echoing the sounds of a Middle Eastern bazaar as the willowy vibrations of the strings and horn are customized to a funeral procession in "Chapel I," making for harmonic forms that emote beauty and warmth. The winding instrumentation of "Chapel II" resonates a tender glint, and the sporadic sparkles of the percussion ruminating through "Chapel III" are haloed in circling strings and an airy flute.

Melodic patterns and phrases are improvised, randomly plotted with a sporadic penmanship as the trio is guided by internalized stimulation. They shift dynamics as frequently as the flickers of an ever-changing wind, making for organically moving compositions that prove independent-minded musicians can create beautiful harmony.

(Gregor Bauman)


WWW.SIGIC.SI: 26.06.2016; Čista emocija in moč interpretacije – dvakrat!

Zlatko Kaučič je neumoren in drzen avtor, ki mu raziskovalna žilica nikoli ne da miru. Pred nami je Cerkno Jubileum Orchestra in trio z legendarnim Balanescujem in Girottom.

Ni pomembno, ali se strinjate ali ne, dejstvo je, da je Zlatko Kaučič hraber in drzen avtor, ki mu raziskovalna žilica nikjer in nikoli ne da miru. Prav v vsakem trenutku v času in prostoru sledi in prevprašuje zvoke, ki jih povprečno uho ne sliši ali (celo) noče slišati. V njih namreč utripajo neusahljivi zvočni viri, ki se v intimi osamosvajajo, dokler nenadoma nekontrolirano ne planejo navzven. Zatorej me ne more več presenetiti konkretna pošiljka v poštnem nabiralniku – njegove najnovejše ozvočene misli, ki jih ne skriva zase, temveč na različne načine skozi različne projekte deli naokoli. Morda na trenutke celo malce preveč sramežljivo, a vseeno viharniško in zavestno kljubujoče. Zlatko ni nikdar zadovoljen z že slišanim, z že doseženim, temveč potuje naprej, išče nove prostornine zvoka, se občasno ozre nazaj le toliko, da ponovi nekatera izhodišča in na že prečenem križišču izbere drugo, novo smer. To je vodilna (za)misel albuma Zvočni sejalec, ki ga je zaradi določenih zunanjih dejavnikov treba brati večplastno, a poslušati enotno.

Nobena skrivnost ni, komu je album posvečen – jazzovskemu udarniku in tistemu, ki je bil po entuziazmu Zlatku zelo blizu, impresariju Boštjanu Cveku. Zato je prav, da se je (z)godba odvila in posnela v Cerknem, in sicer na 20. izvedbi tamkajšnjega jazzovskega festivala, ki je majhen in velik hkrati, prav takšen, kot v naših mislih za vedno ostaja Boštjan. In k temu dosti pripomore tudi zaenkrat najsuverenejša (vsaj zabeležena na nosilcu zvoka) igra orkestra, ki ga usmerja Zlatko Kaučič. Nisem sicer podučen, na kakšen način in kako hitro je prišlo do sestave tega orkestra, a glede na imena v njem se zdi, da je Kaučič okoli sebe zbral izkušene glasbenike, ki od trenutka dalje, ko uvodni govorec zapove: »Zlatko, urež!« glasbi pustijo zadihati in potovati v vse smeri.

Brezmejnost pa ni tako samoumevna, kot bi bilo sklepati po teh besedah, temveč si jo je treba izboriti, kar jubilejnemu orkestru uspeva prav na vsakem koraku, saj improvizacijskih preskokov ne veže strogo na proste jazzovske koordinate, temveč godbe filtrira in tako osvobaja tudi skozi druge žanrske postulate. Resno in igrivo se kombo loti zadane naloge, ki pravzaprav simbolizira in slavi življenje vseh nas in nas skozi igro orkestra poduči o pomembnosti posameznika v sobivanju z okolico. Kompakten špil »prekinjajo« solistični izleti, ki pa niso sami sebi namen, temveč poudarjajo nastavljeni karakter skladbe. Uvodna Pasluš Boštjan je tako mala učna ura čvrste skupinske igre, da bi že v nadaljevalnem posvetilu – To Paul – v ospredje stopili vibrafon (Luigi Vitale), tenorski saksofon (Cene Resnik) in kontrabas (Jošt Drašler in/ali Giovanni Maier), medtem ko po razposajeni psihedelični uverturi Kozmično doživetje nagovori s primernim progresivnim rockovskim pospeškom, kjer se ob sugestivnih ritmih (Marko Lasič) docela razživi trobenta Gabriela Cancellija in v finišu še električna kitara Vitje Balžalorskega. Bombarduon je vmesni rez in izlet v neznano, mali test pred dvema priredbama iz repertoarja skladatelja Marjana Kozine: vsem znano osrednjo temo iz filma Na svoji zemlji, ki jo je jubilejni orkester precej bolj razčlenil in na novo sfraziral kot veselo Kekčevo pesem, ki ne glede na nekatere dekonstrukcijske prijeme v formi melodije ohranja svojo izvorno melodičnost. V nekaj več kot štirinajstminutnem epilogu z naslovom Srečko Lesica orkester znova razvija igro skupine s posameznikom in obratno. V tem se začuti voditeljska spretnost Zlatka Kaučiča, ki zna iz prisotnih izvleči najboljše, jih spretno pošiljati v ogenj in jih vračati nazaj v »skupnost,« ko je to potrebno. Gre za urejeni kaos, ki vse razrahljane niti drznih solističnih, podvojenih ali potrojenih raziskovanj združi pod skupnim imenovalcem v enotni tok jubileja in spomina. Skratka, zasejano seme v brezčasnem prostoru.

Ideja prostora z varne razdalje vodi tudi trio Alexandra Balanescuja (violina), Zlatka Kaučiča (bobni, tolkala) in Javierja Girotta (saksofon), saj nosijo skladbe na dvojnem albumu naslove po izbrani »živi« lokaciji, kjer so bile zabeležene na »trakove«. Njihova raznolikost (Dunaj, Škofja Loka, Ljubljana, Trst, Firence) nam pričara formalno razumevanje naslova projekta, četudi gre v osnovni za obratno razmišljanje: brisanje meja tako v realnem kot domišljijskem svetu ter sobivanje zvočnosti ne glede na to, od kod izvira. Kajti če se distanciramo od spominov in družbenega konteksta, potem nam ostane le čista emocija in moč interpretacije. V teh notranjih svetovih lahko odkrijemo in v svoj jezik prevedemo stičišča med vzhodnimi in zahodnimi sanjarjenji.

Trio Balanescu / Kaučič / Girotto jih je ponovno postavil na prepih, jih prepletel s harmonijami raznolikosti in pustil, da se razvijajo po lastni logiki. Moč trenutnega navdiha je njihovo osrednje vodilo, ki spaja svetove in se odpira proti poslušalcu z vso magičnostjo – recimo temu v pomanjkanju primernejšega termina – eksperimenta. Če bolje pomislimo, niti ne gre za eksperiment v klasičnem pomenu, temveč za (med)kulturni nagovor, prepoln oscilacij na vseh nivojih, izvajalskih in podoživljenih. Po uvodnem tipanju se trio namreč začuti, odkrije skupno frekvenco, in nas po številnih crescendih in decsresendih pelje na čarobno razigrano potovanje različnih kombinacij, izjemnih mediger in solističnih intervencij. Od zunaj narekovana nasprotja se že po nekaj uvodnih sekvencah »pomirijo« ter poenotijo v muziciranje, prepolno poudarkov, za katere je jasno, da niso bili dani enkrat za vselej. V tem sta tudi največja prednost in domet omenjenega projekta: vsi trije glasbeniki imajo toliko izkušenj, da znajo v starem poiskati novo poetiko, stare/nove zvočne elemente in jih povezati skozi sodobne premisleke in aplikacije trenutne orientacije v času in prostoru. East West Daydreams se zato posluša in sliši tudi kot didaktičen učbenik za branje nove tradicije.

(Gregor Bauman)