WWW.JAZZWORD.COM jul 26, 2012; Zlatko Kaučič, Emigrants

Sticks, Stones & Breaking Bones

AntBoy Music AM 11 GRO 32

With the auditory after-effects of bombastic solos still throbbing following many drum displays, the idea of solo percussion showcases may be a hard sell among even the most open-minded. Moving into the realm of non-rhythmically-based, improvised music, as these inventive percussion architects have done here though, trades mere drum beating for expressive textural and timbral colors. Additionally with different contexts for boundless drumming showcased, the results are as variable as they would be for any solo instrumental display.

Veteran Slovenian percussionist Zlatko Kaučič has been involved with this search for novel rhythmic patterns for years. This was especially true during the 30 years preceding 2002 that he spent outside his home country playing with fellow experimenters including saxophonist Steve Lacy, Evan Parker and Peter Brötzmann. Since returning to Slovenia, Kaučič has been involved with ensembles ranging from duos to big bands as well as poetry, dance and film projects. More than 20 years Kaučič’s junior, Will Guthrie is an Australian who now lives in Nantes, France. Experienced in playing straight-ahead Jazz and Rock, Guthrie is now more involved with unabashed improvised music and often works as one-third of the Free Jazz Ames Room group alongside bassist and fellow Aussie expat Clayton Thomas and French saxophonist Jean-Luc Guionnet.

Varying his efforts among ground drums, gongs, a Glockenspiel, voice, flutes, self-made instruments, the Sansula and the marimbula, and two different thumb pianos, Kaučič ensure that Emigrants’ 10 tracks expose enough textural variations in such a way that the result could be termed imaginary World music. With many of the pointed titles referencing the fate of persecuted minorities in Europe forced to migrate due to shifting political situations, Kaučič’s resonating, popping, rattling and jangling tones resemble both eastern and western sounds without settling on any one. These narratives are as likely to be characterized by the metallic reverb of a thumb piano, the piercing whistles of a faux-fife or the chiming of tubular bells as the expected rim shots, ruffs and drags from a drum kit. Besides whistling, at junctures the percussionist vocalizes as well, in guttural chants reminiscent of those of the North American Indians – who may have been among the first of the unjustly relocated minority peoples.

At the same time, while some CD tracks may sport neutral titles such as “Sound Fields” the performances are actually more visceral than those words convey. That piece, for example wraps kazoo-like shrills, approximations of crinkling foolscap, aviary cries, near-guzheng plucks and bell-tree resonations together. Other tracks such as “Faces without Dreams” belie their bleak tiles by weaving together harp-like strums and hand-patted thumps plus bounces, scratches and rubs on drum tops with an undercurrent of rhythmic sophistication. Not that there aren’t aspirations for a better life expressed sonically as well here. For example “Boat of Hope” vibrates with a tarantella-like undercurrent expressed with the staccato plinking and popping on what sounds like a steel drum. True to Kaučič’s Eurocentric vision however, there’s no Caribbean lilt in his rhythmic exposition.

More universal and abstract than the other CD, Sticks, Stones & Breaking Bones’ three tracks are firmly fixed on expanding percussion parameters. Throughout his rhythms are thicker and more fortissimo than Kaučič’s and extend as they move forward with staccato actions. At the same time as Guthrie interlocks and layers his beats the emphasis is on what can be done with a standard drum kit. To that end cymbals and hit-hat are constantly reverberating, while press rolls and other strokes resonate from toms and snares. Dealing with the acoustic properties of the set there are times when the wood that went into the construction of the instrument is audible, as are individual smacks on cow bells and wood blocks. At the same time auxiliary beats sound as well, as when or single mallet strokes on unattached cymbals or isolated water glass pings are heard; hoof-like clip clops resonate; palms and sticks are rubbed on vibrating surfaces, and it appears as if the studio floor and walls are being smacked as well.

Guthrie describes “Bones”, the third and lengthiest piece as “physically demanding”, and the stentorian repetitions he has developed for playing it over the years make the end product seem almost as opaque as it is concrete. Crescendos of every deepening pressure are layered with polyrhythms, but not enough so that the basic density is breached. With bass drum kicks, popping drags and ruffs coagulate the percussion thrust still further. The tension engendered soon references a delayed ejaculation ready to burst. Distinctively, but perhaps unsatisfying, that explosion never goes off. However cymbal slaps signal the climax, with the release feeding into a satisfying chromaticism.

By turning the focus from themselves to the instrument itself and tying the improvisations to athleticism – in the case of Guthrie – and social concerns – from Kaučič – the two percussionists have created listenable discs far removed from percussion showiness.

(Ken Waxman)

WWW.CUADERNOSDEJAZZ.COM mayo-2012; Zlatko Kaučič, Emigrants

Emigrants del percusionista (y demás cosas) esloveno Zlatko Kaučič es uno de esos tour de force con uno mismo que nos viene muy bien a los que escuchamos: una música desprovista de adscripción idiomática o estilística clara pero que sin embargo contiene en su interior muchas cosas, muchos ganchos que nos atrapan por razones bastante intempestivas. La música de este disco es mesmérica, de trance absoluto, pero al mismo tiempo llena de matices y sutiles variaciones. No es únicamente para contemplar, sino para interactuar con ella, para mantenerse activo, despierto y receptivo. La extraneza inicial que pueda causar en algún oyente no debería preocupar, pues de inmediato va a ceder ante la belleza de unos sonidos indómitos. Tiene algo de música ancestral, que llama a despertarse a algo que todos llevamos muy adentro. Un manto tejido con cantos atávicos, lluvia de marimbas y percusión, flautas penetrantes. Pero querría destacar que no sólo es primaria en un sentido musical -histórico y folclórico-, sino que lo es porque de alguna misteriosa manera conecta en algunos momentos con nuestra infancia, con los juegos y las ausencias (Space Polka, Sound Fields). Kaučič nos regala una música atemporal, fuera de toda línea general. Es de esa clase de discos para disfrutar en la intimidad, para dialogar con él.

(Germán Lázaro)

JAZZCOLOURS Ottobre 2011; Emigrants

Figura rara, se non unica, di musicista che sa coniugare rigore, ricerca e comunicativa nei contesti piu disparati, Kaučič ha scelto l’ardua soluzione del solo per trasporre in musica un tema di stringente attualita in tutta l’Unione Europea. A questo scopo, il batterista sloveno ha attinto ad una gamma strumentale estesa, che potesse in qualche modo documentare — e simboleggiare — l’ampiezza della sua ricognizione: percussioni di propria fabbricazione, gong, tamburi di varia foggia, il mitteleuropeo glockenspiel, due lamellofoni quali la sensula (sorta di kalimba africana) e la marimbula (niente a che vedere ovviamente con la marimba) di origine cubana, nonché alcuni flauti etnici. Un’impresa non nuova per Kaučič, pensando a “Pav” (Splasch, 2006), realizzato per batteria, percussioni e strumentini assortiti. Altrettanto variegata e l’ispirazione sul piano strettamente musicale. Si riscontra una netta componente africana nell’uso dell’iterazione, cosi come in una certa stratificazione ritmica e timbrica. La vocalita stessa, presente col suo respiro evocativo nel brano iniziale e in Song of Humiliated People, si riallaccia alla matrice africana. Inoltre, la ricchezza di fonti e risorse riporta alla mente certi affreschi pan-etnici di Stephan Micus. Su un versante piu marcatamente jazzistico, l’ascolto evoca paralleli con Don Cherry: segnatamente, certi episodi di “Relativity Suite” ed ancor piu il trio CoDoNa, condiviso con Colin Walcott e Naná Vasconcelos. Peraltro, la polka — con il ruolo predominante assegnato al glockenspiel — affonda decisamente le radici nell’humus della Mitteleuropa. Del resto il repertorio popolare, anche quello del proprio retroterra, e sempre stato un patrimonio da cui Kaučič ha tratto spunti fecondi per definire la sua cifra di improvvisatore. Porsi il problema di stabilire la valenza strettamente jazzistica di questo lavoro sarebbe un esercizio sterile quanto dannoso. Svincolando l’analisi da criteri storici e filologici, il disco e certamente “jazzistico” quanto ad approccio interculturale, concezione improvvisativa ed indagine sul suono. Al di la della trasparenza di certi titoli, se la musica e chi la produce possono veicolare dei significati, questo e senza dubbio anche un disco “politico”


WWW.ALLABOUTJAZZ.COM 10-05-2011; Emigrants - Zlatko Kaucic

Non nuovo ai dischi in solitudine, il percussionista sloveno Zlatko Kaucic mette in luce in questo lavoro tutta la sua anima libertaria e cosmopolita, omaggiando in spirito un fenomeno che egli conosce bene come l'emigrazione (ha a lungo girato per l'Europa, prima di tornare alla sua terra natale, come narra nell'intervista che ci ha rilasciato) ma in concreto mettendo in musica una moltitudine di suggestioni, stili, forme ritmiche e melodiche che proprio la commistione dei popoli gli ha messo a disposizione.

La title track, con la quale si apre l'album, e gia molto indicativa, rimandando a una pluralita di tradizioni diverse, cosi che essa richiama in primo luogo la musica di Jim Pepper, mitico musicista di origine pellerossa che gia fondeva nelle sue composizioni Africa, jazz e cultura nativoamericana. Kaucic vi interviene con varie percussioni, ma anche con flauti e voce.

Le tracce seguenti sono perlopiu maggiormente ritmiche e spesso piu rarefatte, ma non mancano di sviluppare il discorso impostato inizialmente, con citazioni e richiami. Le atmosfere, ancorché prevalentemente ritmiche, sono anche fortemente descrittive dei titoli delle composizioni, tutte evocanti aspetti drammatici del tema dell'album.

Un lavoro molto interessante, che puo sorprendere per liricita e narrativita sia chi pensi alle percussioni sole come una modalita espressiva troppo limitata, sia chi - conoscendo il Kaucic improvvisatore radicale - possa attendersi qualcosa di troppo cerebrale. Qui, invece, tutto e malinconicamente cantabile e assolutamente fruibile.

Valutazione: 4 stelle

Elenco dei brani:
1. Emigrants - 7:30; 2. Nocturno - 7:50; 3. Space Polka - 4:06; 4. Song of Humiliated People - 4:01; 5. Ten Steps in the Dark - 2:24; 6. Run Over Borders - 3:18; 7. Sound Fields - 6:00; 8. Boat of Hope - 4:16; 9. Faces Without Dreams - 11:22; 10. Mikelinica - 3:11.

Zlatko Kaucic (batteria, gong, Glockenspiel, voce, sansula, flauti, marimbula, oggetti).

(Neri Pollastri)

SUSAN-FRANCES.SUITE101.COM Jul 28, 2011; Zlatko Kaucic's "Emigrants": CD Review

New album, Emigrants, from prolific avant garde drummer, Zlatko Kaucic, is an entirely improvised sonic odyssey.

Avant garde drummer, Zlatko Kaucic, has eighteen albums to his credit, and he is still going strong. His new CD, Emigrants is comprised of music that is entirely improvised and features Kaucic playing ground drums, gongs, glockenspiel, sensula, flutes, marimba, and self-made instruments, in addition to singing on select tracks. The result is a sonic odyssey that traverses through an array of mutations and captures the diversity inherent in various percussive tools.

“Face without Dreams” is the longest track on the album, at just over eleven minutes, and is one of the most enigmatic sounding, starting off with drone-like cymbal strikes ambling across a cavernous field of dark shadows. Zlatko Kaucic generates a brooding effect with hollow echoes and frissons of ghostly vibrations creaking in and out of the piece, creating images of a monster stirring in murky passages. The percussion patterns are bowed and constricted arbitrarily, keeping the listener in the dark about what is about to come next. The macabre aspects in the piece make one think of a horror film as the muted tones groan while swallowed up by the void. This ambitious piece contrasts with the free floating, plasma-like soundscapes of “Mikelinica” whose lightweight tones brandish a placid nature.

(Susan Frances)

WWW.JAZZTIMES.COM10/11/2011; Zlatko Kaučič Emigrants

A 2011 winner of the Prešern Fund Award, the most prestigious cultural achievement award in Slovenia, Zlatko Kaučič is a masterful percussionist. In his recording, Emigrants, he dashes expectations that a solo percussion recording might invite. He shows no trepidations in unconventionally combining conventional media. He borrows from many cultures to create a fulfilling, vibrant sonic parade.

His musical concerns are built on pitch and timbre. His own voice becomes an instrument in the opening title piece as thoroughly as the exotic instruments he plays in the recording. The instrument line-up includes gongs, ground drums, flutes, the kalimba-like marimbula and sansula, Glockenspiel and those he has made himself.

Kaučič cultivates juxtaposing complementary sounds to develop as many variations of the percussive landscape which lies before him. Most of the tracks develop subtle musical lines which stretch the media he is using into extremely fluid textural expressions of atmosphere and aura. How he plays avoids all crashing and rocking out and inserts elfin-like character into a context, which, according to the titles of the songs, describes grave circumstances, as in “Song of a Humiliated People.”

Although rhythmic statements constitute the very process of the music, sometimes as if a clock were ticking faster than time passes, Kaučič is telling stories of peoples who want “out” of wherever they are. With every hit on a metal gong or pluck of a marimbula key, bow on the edge of a cymbal, caress of a drum skin, stroke across the chimes or the tinkling the bars of the glock, the motion from one sound to another suggests slight agitation, desire for change, and finally the egress: Emigration. “Boat of Hope” is a destination, replete with joy, shifting rhythms and dancing in search of another destination, more grounded, yet mysterious.

(Lyn Horton)

WWW.TARANSFREEJAZZHOUR.COM 18 Sep 2011; Zlatko Kaučič - Emigrants (Leo Records) ***1

Slovenian percussionist Zlatko Kaučič came to my attention with "Tolminski Punt", a collaboration with Peter Brötzmann. Now we find him back for a solo performance on a variety of percussion instruments, ranging from ground drums, gong, glockenspiel, sansula, kalimba, marimbula, self-made instruments to voice and flute. Because the latter two, world jazz may apply as a subgenre, with folk elements. No doubt he is the strongest story-teller of the whole lot, evoking the emigrant's voyage. A universal story.


WWW.VECER.SI 5.8.2011; Zlatko Kaučič Emigrants

Solistični projekt letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada prinaša doslej morda celo najjasnejši vpogled v esenco njegovih kreativnih iskanj. Na eni strani imamo izrazito angažiran socialni kontekst. Plošča je posvečena "brezimnim" tujim delavcem, ki so ob več kot sumljivih propadih domačih podjetij ostali praktično brez pravic. Družbena kritičnost Kaučiču nasploh ni tuja in njegova hišica v Goriških brdih, kjer živi in v miru ustvarja, ni nikakršen slonokoščeni stolp. Toda za razliko od pogosto aktivističnih izjav o družbenih nepravilnostih, je z njimi povezana glasbena govorica mnogo bolj umirjena, na momente kar melanholična in celo v gnevu zavezana kompleksni lepoti umetnosti kot take.

Glasba seveda ni sredstvo za enoznačno pripovedovanje konkretnih zgodb, ampak so te bolj kontekstualno ozadje. Emigrante lahko z užitkom poslušamo ne glede na to, ali jih poznamo ali ne. In kar slišimo, je veličastna demonstracija inventivne energije z minimalnimi (čeprav nadvse raznolikimi) sredstvi. Kaučič sicer uporablja bobne, činele in druga "standardna" glasbila, a tudi ljudska zvočila, gospodinjski inventar, igračke ... Tokrat jih nadvse učinkovito dopolnjuje z vokalom. Ta je sicer bolj mrmranje kot petje in nekoliko spominja na ritualne obrazce šamanov, tako imenovanih primitivnih plemen. Ki pa - za razliko od sodobnih "razvitih družb" - ne poznajo razslojenosti ter brezobzirnega izkoriščanja ljudi in okolja ... Seveda sugerirajo Emigranti še množico drugih konotacij, a predvsem prinašajo izvirno in inovativno Glasbo z veliko začetnico. Ta pa je, neobičajnosti navkljub, če smo ji le voljni zbrano prisluhniti, načeloma dostopna vsem. Ocena: 5 zvezdic

(Darinko Kores Jacks)

WWW.POLET.SI 29.06.2011; Elegije za emigrante

zjava me je presenetila, ker je prišla od človeka, ki se je v istem sestavku pohvalil, da je v športni karieri s kolesom prevozil 320.000 kilometrov. Kaj je to drugega kot »mučenje« materiala, kovinskega in onega drugega, človeškega?

Ta izjava je seveda značilna za del populacije, ki se boji novega, drugačnega in spontanega. Ne le v glasbi, tudi na vseh drugih področjih. Pa vendar je improvizacija, ustvarjanje novih in drugačnih zvokov, osnovna prvina vse glasbe že od začetkov. Celo klasične, kot na primerih iz Bacha in drugih velikih skladateljev dokazuje eden najbolj znanih glasbenih improvizatorjev, pokojni angleški kitarist Derek Bailey.

Priznati moram seveda tudi, da je za uspešno improvizacijo, za zanimivo in plodno ustvarjanje novih, drugačnih zvokov potrebno še kaj več kot zgolj odlično obvladanje »materiala«. Potreben je živahen, radoveden, nemiren in nenehno iščoč duh, ki ni nikoli zadovoljen z doseženim, ampak zmeraj sega po zvezdah, po tistem, kar se morda zdi tako blizu, pa je vendar ravno zunaj dosega. Takšen je na primer tolkalec Zlatko Kaučič, letos z nagrado Prešernovega sklada ovenčani mojster improvizacije, ki bo v sredo, 29. junija, z novim projektom tudi odprl letošnji 52. ljubljanski džezovski festival.

Da je mogoče tudi s tolkali ustvarjati zanimivo, izzivalno in hkrati tudi zelo poslušljivo glasbeno improvizacijo, nam Kaučič dokazuje že veliko let, ne nazadnje je doslej poleg približno tridesetih plošč objavil tudi dve solistični (Round Trip 1994 in Pav 2005) in za obe je mogoče reči, da presegata tudi največja pričakovanja.

Na tretji, ki je pred kratkim pod naslovom Emigrants izšla pri ugledni angleški založbi Leo, Kaučič znova dokazuje, kakšen mojster tkanja neponovljivega zvočnega tkiva je. Tokrat je na snemanju uporabil komplet »talnih bobnov«, ki jim je dodal svoj glas, gonge, zvončke, vrsto flavt, marimbulo in več doma izdelanih glasbil oziroma zvočil, da je ustvaril tematsko zasnovano zvočno suito desetih skladb srednje dolžine, posvečeno emigrantom vseh vrst. Žalostna usoda ljudi, ki so ostali brez domovine, je že leta prisotna na naslovnicah časopisov in v prispevkih televizij, toda zdi se, da politična elita razen na deklarativni ravni ni sposobna narediti ničesar, da bi se takšno stanje vsaj omililo, res pa je tudi, da je v tem pogledu naša širša domovina Evropa po svoji brezbrižnosti vsekakor v ospredju. Kaučičev pogled na emigrante je elegičen, gotovo se zaradi tematike tudi bolj naslanja na ritmične in melodične vzorce Afrike, Latinske Amerike in Balkana, toda najpomembneje je, da je zvočno tako raznolik in zanimiv, da poslušalca brez težav zadržuje v svojem čarnem risu od začetka do konca plošče in da ga hkrati pogosto naravnost navduši z uporabo preprostih, a zato morda še toliko bolj učinkovitih zvočil. Pravzaprav klasični bobni tokrat sploh niso v ospredju. Njihovo vlogo pogosto popolnoma prevzamejo drobni, velikokrat kar doma narejeni ali najdeni predmeti. Ter seveda glas, za katerega se zdi, da ima tokrat pri komunikaciji s poslušalcem še pomembnejšo vlogo kakor ponavadi. Glasbenik s tem seveda dokazuje, da za ustvarjanje glasbe in posredno za komunikacijo med ljudmi še zdaleč niso potrebna zelo izpopolnjena glasbila (»material«, če hočete), ampak predvsem odprta duša in srce, ki sta za vsak pristen medčloveški stik kljub vsemu še zmeraj nujna in najpomembnejša.

Prav tega pa –poleg izrazite občutljivosti in nestrpnosti do krivic vseh vrst, storjenih ne samo ljudem, ampak živim bitjem nasploh –Zlatku Kaučiču nikoli ni manjkalo. Plošča Emigranti je torej nova vrhunska stvaritev enega velikih evropskih improvizatorjev, hkrati pa bi bila lahko izvrstno protokolarno darilo ob bližnji obletnici države. Zato ker opominja, da je, dokler obstajajo emigranti, tudi usoda nas vseh podobno negotova

(Jure Potokar)

WWW.ASSOCIATEDCONTENT.COM 26.07.2011; Album Review: Emigrants by Zlatko Kaucic

One could say that Zlatko Kaucic is a surrealist musician. His soundscapes radiate like sonic pictorials that project images in the listener's mind encouraging the listener to delve into the music and form an idea about what Kaucic is communicating. His repertoire consists of more than conventional drums on his new recording Emigrants from Leo Records. He also plays gongs, glockenspiel, sensula, flutes, marimba, self-made instruments, and he sings.

Audiences are introduced to Kaucic's vocals on the first track "Emigrants". His vocals have a spiritual lilt that induces a tribal chanting through the piece. "Nocturno" has an ambient ringing ignited by raw energy moving in irregular patterns and sonic vibrations that have a surreal-edge to them. Most people imagine that a storyteller requires words to convey a tale, but Kaucic shows that storytelling can be generated by moving sounds. The aural senses are stimulated to put images in a listener's mind as effectively as visuals or words, and his compositions on Emigrants evince this point.

"Song of Humiliated People" has a native feel in the music as sprigs of chimes and flutes blossom and recede. The music is reminiscent of the melodies sung in villages whether in the hills of Switzerland, the grasslands of New Zealand, or the dales of Ireland. Kaucic shows there are common links among cultures when communicated through music making the tuneful prose identifiable to people of different nationalities. Kaucic's chanting in the piece produces a healing effect acting as a blessing that wipes away the malevolent forces which loom in the darkness. His chanting correlates to different cultures from Native American Indians to African tribes and Buddhist monks. They all have the common link of chanting to bridge them together.

A native of Ljubljana, Slovenia, Zlatko Kaucic is a prolific composer, drummer, and free style artist. His work is iconoclastic and breaks through the barriers of conventional thought processes. Emigrants shows how far Kaucic has developed his craft and continues to communicate about the world around him on a surreal level.

Zlatko Kaucic - ground drums, gongs, glockenspiel, sensual, flutes, marimba, vocals, and self-made instruments

Emigrants, Nocturno, Space Polka, Song of Humiliated People, Ten Steps, Run Over Borders, Sound Fields, Boat of Hope, Faces without Dreams, Mikelinicica

(Susan Frances)

WWW.SUITE101.COM 28.07.2011; Emigrants by Zlatko Kaučič

Avant garde drummer Zlatko Kaucic has eighteen albums to his credit, and he is still going strong. His new CD, Emigrants is comprised of music that is entirely improvised and features Kaucic playing ground drums, gongs, glockenspiel, sensula, flutes, marimba, and self-made instruments in addition to singing on select tracks. The result is a sonic odyssey that traverses through an array of mutations and captures the diversity inherent in various percussive tools.

“Face without Dreams” is the longest track on the album reaching just over eleven minutes, and is one of the most enigmatic sounding starting off with drone-like cymbal strikes ambling across a cavernous field of dark shadows. Zlatko Kaucic generates a brooding effect with hollow echoes and frissons of ghostly vibrations creaking in and out of the piece. It draws images of a monster stirring within the passages. The percussion patterns are bowed and constricted arbitrarily, keeping the listener in the dark about what is about to come next. The macabre aspects in the piece make one think of a horror film as the muted tones groan while swallowed up by the void. An ambitious piece that contrasts the free floating, plasma-like soundscapes of “Mikelinica” whose lightweight tones brandish a placid nature.

The island-tint of the drumbeats in “Boat of Hope” are reminiscent of calypso music and reggae rhythms The scintillating shimmies and delicate nuances cresting and ebbing through the number inject an upbeat vibe. The melodic strokes produce impressions that are both palpable and enigmatic while Kaucic’s vocals on the title track and “Song of Humiliated People” reveal softly pitched timbres that remain stable as the music oscillates between joyful and brooding.

Zlatko Kaucic has discovered drum-based sounds which few artists have explored or thought could be made into music. A native of Slovenia, Zlatko Kaucic has carved out a niche for himself in avant garde jazz and world music sectors. Emigrants is an expression of Zlatko Kaucic’s bare emotions and experimental surges converted into melodic form and conveyed in a manner that transcends language barriers. The recording shows why music is considered an ambassador of world cultures as its language has the ability to speak to people from anywhere in the world and link them together

(Susan Frances)


Admired for conducting experiments using drums, percussive tools, and self-made instruments, Zlatko Kaučič’s quest to discover new sounds meshed with familiar idioms is never ending. His latest release Emigrants from Leo Records is a testament to his belief that immigration and migration enriches the spectrum of music and cultures. His album is his way of protesting the European community’s intolerance towards immigration and migration. His message is made definitively as he uses a selection of ground drums, gongs, glockenspiel, sensula, flutes, marimba, and self-made instruments, and every now and then, Kaučič sings on the tracks in a smooth voicing that soothes the soul.

The repetitive cadence of the beats in “Space Polka” cleft by the airy texture of the glockenspiel as it springs joyfully creates a matrix of notes that permeate a coloring relatable to the music of Asian cultures. The music resonates with the listener’s sense of beauty and need for uplifting atmospherics. Kaučič’s compositions are completely improvised as he is led by an inner compass that directs him through the melodic passages he desires to project and the rhythmic patterns he wishes to use. The rhythm patterns are mutable shifting from a steady cadence like in “Ten Steps” as subtle nuances of flickering chirps move in and out of the drum fills, to the heavy rumbles of “Run over Borders” which recede when intercepted by a myriad of reverberating gongs and vibrating rattles.

Kaučič combines a variety of elements. Some have rudimentary tones like the clanking taps dotting “Ten Steps” and some are more sophisticated like the subliminal echoes and shards of jangly vibrations that course through “Sound Fields”. The piece has sounds that one can imagine mirrors the communication made amongst forest animals. There is a primitive feel in Kaučič’s sonic patterns that brings out an animal instinct in his improvisations. A lonely flute emerges from the forestry haze and leads “Sound Fields” into a joyous dance.

For an artist whose impetus to make Emigrants is his outrage against the European community’s intolerance of immigration and migration, there is a solid amount of joyous music to be found. His compositions merge music from various cultures including his own homeland of Slovenia. He demonstrates that music from different outlets bond beautifully so why can’t people?

Zlatko Kaučič - ground drums, gongs, glockenspiel, sensual, flutes, marimba, vocals, and self-made instruments

Emigrants, Nocturno, Space Polka, Song of Humiliated People, Ten Steps, Run Over Borders, Sound Fields, Boat of Hope, Faces without Dreams, Mikelinicica

(Susan Frances)


De naam zou onder kenners van de Amsterdamse jazzscene nog wel een belletje kunnen doen rinkelen. In 1984 vestigde de Sloveense slagwerker Zlatko Kaucic zich in Amsterdam, en speelde er onder meer met Paul Stocker en de Frank Grasso Big Band. In 1992 keerde hij weer terug naar zijn vaderland, en speelde er met allerlei bezoekende grootheden. 'Emigrants' is zijn derde soloalbum, en het klinkt bepaald niet als een stan-daard drummerplaatje. Kaucic heeft ene groot aantal instrumenten om zich heen verzameld, waaronder ook allerhande fluitjes en gestemd slagwerk. Hij bespeelt zijn instrumentarium als een componerende improvisator, en denkt eerder symfonisch dan puur ritmisch. Soms speelt hij melodieen, en vaak heeft zijn muziek een ritualistisch karakter, tranceachtig, alsof hij geesten wil bezweren. Dat maakt 'Emigrants' zeer genietbaar, ook voor de modale muziekliefhebber.

(Herman te Loo)

WWW.DNEVNIK.SI 17.05.2011; Solo je moja notranja nujnost

Za Zlatka Kaučiča vedno in edino štejejo le dejanja, zato ne pozna predaje. Ko drugi molčijo, on spregovori. Njegov jezik je nekoliko nenavaden, vendar nikakor ne nujno zapleten.

Če pogledamo v preteklost, lahko zaključimo, da je glasbi - pa četudi brez besedila - vrnil danes razvrednoten čustveni kontekst. To je, če lahko tako rečemo, njegov punt; je namreč sila občutljiva osebnost, ki jo zmotijo krivice. Tiste, ki jih doživlja sam, je še pripravljen zamolčati ali jih zaupati samo prijateljem. O krivicah, ki se godijo drugim in jih okolica spregleda, ne more. Tako je nastal solistični projekt Emigranti, sad peturne nabirke občutkov v izolaciji, ki so ga pri angleški založbi Leo Records izdali takoj po prvem poslušanju. V živo bo drugi odtenek iste zgodbe predstavil v soboto na letošnjem 16. festivalu Jazz Cerkno. Slab mesec kasneje bo ustvarjalno miselnost izzval na svojem terenu, saj pripravlja kreativno druženje Šmartfest, kjer bo letošnji nagrajenec Prešernovega sklada kot glasbeni pedagog - pod budnim očesom nekaterih jazzovskih mojstrov, s "čudodelcem" Evanom Parkerjem na čelu - svoje "kombovce" soočil s kolegi z druge strani meje.

Vaš najnovejši solistični projekt nosi pomenljiv naslov Emigranti. Občutek, da so - ali ste - drugačni obsojeni na izgnanstvo, se je očitno zelo globoko vsadil v vaš idejni in posledično glasbeni razmislek. Tokrat pa ne gre samo za vas, ampak spregovorite tudi v imenu drugih, mar ne?

Vprašanju ni kaj dodati, saj v bistvu že vsebuje odgovor. Vsaj prvi del odgovora. Zato bi predstavil še drugo plat: kako je ta zgodba nastala. Pretresel me je odnos do tujih delavcev pri nas - pri tem mislim predvsem na Vegrad. Kot Slovenec sem se počutil osramočenega, ker lahko v naši državi nekdo sploh izkorišča in izkoristi delavce na tak način, zlasti tiste, s katerimi smo nekoč živeli skupaj. Kako je mogoče, da naš narod, ki je v tujini spoštovan na kulturnem področju in se rad samohvali o svoji prijaznosti, stori kaj takšnega? To me je čisto sesulo. Najprej sem imel v načrtu realizacijo nekega drugega projekta, a so se me usode teh ljudi tako dotaknile, da sem se odpeljal v studio v Italiji in te občutke v enem dnevu prenesel na trak. Projekt Emigrants pripoveduje težke zgodbe teh ljudi ter opozarja na spoštovanje vsaj osnovnih človekovih pravic. Tudi tistih ljudi, ki jih ne vidimo, vsaj večina ljudi ne! Skladbe na albumu so aplicirane kot zgodba - sliši se težko delo, pritiski, mučenje… To so odsevi njihovih usod.

Vsebine izgnanstva so pogost motiv v glasbi - spomnimo se številnih irskih napevov, pa "down under" žalostink, suženjskih bluesovskih ihtenj, zbora Va, pensiero iz Nabucca, "izgnanske" usode Rolling Stonesov in Vana Morrisona…

Ne samo glasba, tudi umetniki ne poznamo meja. Velikokrat nas zanese preko njih in poti domov so zavite in pogosto zelo dolge. Kot emigrant sem bil petindvajset let soočen s podobnimi dejstvi. Vse to je moj in naš blues. Veliko stvari moraš narediti, da se vrneš. V tujini moraš veliko požreti, biti marsikdaj ponižen… Na albumu sem dodal svoj pogled na vse te stvari. Izrazil sem svoje občutke, ker te ljudi razumem, saj sem mnogo tega doživel sam, usoda teh delavcev mi je blizu. Gre za iskrico, ki se prižge v človeku. Njen žarek počasi bledi, a nikoli ugasne - ko te nekdo sprovocira, se ponovno razžari. V mojem primeru je bila to pač situacija v Vegradu, posledično pa tudi izgon Romov iz Francije in način, kako desničarska Severna liga obravnava tujce v Italiji. Imam občutek, da sožitje v različnosti ni več del "obljubljene" Evrope.

Socialni podton je stalnica vaših projektov, naj gre za usodo posameznika (Kosovel in album Vibrato tišine) ali večje skupine ljudi (album Tolminski punt). Ali vas večkrat obide želja, da v bran vzamete "razred" zatiranih?

Vsi ti naslovi so stvar osebnega čuta. Margina kot margina - vsak jo doživi na svoj način. Sam sem bil večkrat na strani poteptanih, zato mi usode teh ljudi niso tuje. Vendar moram poudariti, da ne govorim v imenu množice ljudi. Moji projekti so le gesta, proces videnja, zgolj način, kot te usode razumem in čutim sam. Gre izključno za osebno govorico, ki jo zberem v zgodbo, kjer govori glasba.

Z varne distance je vseeno mogoče dešifrirati, da neke odtenke takih usod aplicirate na osebno raven. Navsezadnje tudi danes živite "na robu", v Goriških Brdih, in opozarjate tiste v centrih, česa vse ne vidijo ali ne slišijo.

Tudi to je ena plat medalje, ki pogosto zaide v moj kreativni razmislek. Opisati vse je težko. Še težje je prepričati odgovorne, ki skrbijo za naš kulturni vsakdan, da začnejo poslušati preslišane. Rad imam ljudi, ki garajo, ki so pošteni… Ki so nekaj posebnega. Tiste, ki imajo nasmeh na obrazu. Ne zanimata me šminkerstvo in pozerstvo. Ko se pojavi priložnost, te občutke izrazim. Če koga to zanima, sem vesel, toda v nasprotnem primeru se s tem ne obremenjujem. V sebi nosim potrebo, da pomagam ljudem. In včasih toliko dajem, da se ne zavedam, kdo sem. Preprosto pozabim! Šele ko izvajam glasbo, se odnos spremeni - to je moje. V tem univerzumu ne pustim, da me kdo moti!

Jazzovski glasbeniki si z emigranti delite sorodne usode: oni so kljub garanju nevidni, vi ste kljub plodnemu razmišljanju pogosto - preslišani.

Ne glede na številne festivale so jazzovske godbe "underground". V luknji je jazz tudi nastal - v tistem trenutku, ko je človek pogledal iz nje in rekel: "Ouhm." To je bila prva improvizacija. Ne morem trditi, da se jazzovskih glasbenikov ne posluša in ne podpira. Res je, kreativne muzike so na margini, vendar je na tem robu tako živahno, da krize žanra ni! Drugo pa je odvisno od posamezne države in njene tradicije. V Skandinaviji delajo z mladimi, skrbijo in spodbujajo kreativna razmišljanja. Tudi pri nas je stanje dobro - ne smemo gledati samo na slabe stvari. Ministrstvo za kulturo podpira mlade, jim omogoča, da študirajo v tujini. Vendar to ni pop glasba, zato nimamo prostora na radiu. Ne poznajo nas, zato smo preslišani. A kljub temu je položaj boljši kot pred dvajsetimi leti. Jazz je odprto nebo, toliko je nove godbe, da vsega preprosto ne moreš preposlušati. Če sem dobro seštel, bom samo letos izdal osem novih albumov.

Po formalni plati je album Emigranti vaš - pretežno tolkalni - monolog. Ali ste s tem hoteli še bolj poudariti individualnost in usodo posameznika v kanibalističnem primežu družbe?

Vsebini vprašanja ni kaj dodati. Kdor koli je v zadnjem času gledal ali bral novice, je videl, kaj se dogaja v naši bližini. Nekoč smo bili "veseli", da so se te krivice dogajale daleč stran, in verjeli, da kaj takega pri nas ni mogoče. Streznitev je boleča - izkoriščanje malih ljudi postaja naša in evropska stalnica. Emigrants je - po Pavu in Round Tripu - moj tretji solistični album. Posneti solo je zelo naporno, zlasti talni bobni so fizično trda zgodba. Telo se namreč drži pokonci, tehnika pa tega tu ne dopušča. Z ustvarjalnega vidika je solo notranja nujnost, a izjemno zahtevna reč, ker se moraš znati poslušati in slišati. Glasbenik se tu sooča sam s seboj, s svojo motivacijo, fantazijami in prostorom. Znajdeš se v navzkrižnem ognju.

Omenjeno nujnost je razbrati tudi po tehnični plati, saj znova - po Pavu - opozarjate, kako zvočno raznobarven in narativen je vaš tolkalski set.

Vedno se trudim, da na posluh postavim raznolikost. Vsi vemo, kakšen besednjak imajo bobnarji v rockovskih zasedbah: tu gre za številna nasnemavanja, več pedalov, rabo efektov… Moja filozofija je drugačna. Določenim predmetom, ki nimajo lastne glasbene zgodbe, omogočim, da spregovorijo na ta način - vtisnem jim novo, zvočno uporabnost, subtilne zvočne nianse.

Projekt boste v živo izvedli na 16. mednarodnem festivalu Jazz Cerkno, ki bo od 19. do 21. maja. Koliko bo njegova podoba drugačna od tiste na albumu?

Nastop bo s slišanim na albumu imel skupno samo idejo, ničesar drugega. Moj namen nikoli ni bil, da se ponavljam, vedno raziskujem in iščem nove rešitve. Določene zadeve - in še to je lahko laž - si bodo podobne. Vse je odvisno od takratne inspiracije in vstopa v zgodbo. Kajti na koncertu se vedno snamem z verig. Spremenim vse, kar se da, da dobim tok med tolkali in menoj.

Pripravljate tudi svoj mini festival, bolje rečeno kreativni kamp Šmartfest. Po programu sodeč bo 17. in 18. junija v Šmartnem prav napeto in veselo.

Večkrat sem dobil vprašanje, če bi v Brdih naredil kak jazzovski festival. Zelo blizu nas je Jazz & Wine v Krminu, vendar z organizatorji nismo v dobrih odnosih, saj ignorirajo italijanske in naše glasbenike. Imajo ogromno sredstev in se gredo velikopotezni jazz, kjer ni prostora za nas. V tem času smo našli skupni jezik z županom Goriških Brd Francem Mužičem, s katerim smo bili prej na nasprotnih bregovih. Rezultat dialoga je 5000 evrov pomoči festivalu. Okoli sebe sem zbral preverjene ljudi, povabil še ljudi iz jazz festivala v Vidmu in vso zadevo postavil v slikovito okolje Šmartnega. Festival sem označil kot kreativni festival, saj bodo na ogled tudi filmi, instalacije, brala se bo poezija. Namerno sem izpustil termin jazz, da ne bo kakšnih nesporazumov. Princip festivala je druženje, na njem se bodo družili in izmenjevali izkušnje mladi glasbeniki z obeh strani meje. Ti mladinci bodo postavljeni pred dejstva. Na odru se bodo morali soočiti s stvarmi, s takšnimi, kot so. Vem, zadeva se sliši kruto, a tako je! To je najboljša šola

(Gregor Bauman)

WWW.RADIOSTUDENT.SI 7. 5. 2011; ZLATKO KAUČIČ: Emigrants (Leo Records, 2011)

V soboto zvečer poslušamo nov projekt Zlatka Kaučiča, ki je tokrat družbeno-angažirane narave. Posveča se problematiki emigrantov, tega se pa loti z zanj značilno domiselno uporabo zvočil in zvokov ... (v celoti!) * Kmalu bosta minili dve leti, odkar smo nazadnje poslušali dela Zlatka Kaučiča na valovih Radia Študent. V tem času, pravzaprav še letos, je tolkalec za svoje plodno koncertno in albumsko muzikalno ustvarjanje prejel nagrado Prešernovega sklada, s čimer je dobil uradno potrditev domače akademske srenje. Pomemben korak zanj je bržkone tudi izdaja nove plošče Emigrants pri priznani britanski založbi Leo Records, kar bo verjetno privleklo tudi nekaj več mednarodnih ušes na posluh k njegovemu ustvarjanju.

Kaučič, ki je tudi sam nomadske narave, posveča svoj novi projekt – kot je razvidno iz imena – emigrantom. Sam pravi, da je projekt izraz neke naveličanosti nad sistemom poniževanja, nad evropsko utopijo, ki je vse prej kot tolerantna in v kateri je prosti pretok ljudi fikcija.

Plošča po samem zvoku deluje kot žalostinka, kjer tolkalec bolj kot ponavadi poleg svojih zvočil uporablja tudi zveneča tolkala – kalimbo, gonge, marimbulo, zvončke, občasno se pa pridruži tudi s flavto in glasom. Ravno tako si, verjetno zaradi tematike, privošči več izletov v zvočja afriških, balijskih ali drugih čezmorskih muzik, prikazujoč zvočno pripoved kot neke vrste zgodbo emigranta. To spremljajo tudi naslovi skladb samih.

Kaučič celotno ploščo izvede sam, pri čemer se nasnemava pri dveh skladbah – pri prvi skladbi Emigrants, kjer iz svojega vokala sestavi meditativno večglasje, in pri skladbi Space polka, kjer združi marimbulo in zvončke. S pomočjo zvenečih inštrumentov tolkalec vzdržuje večplastje in zvočno gostoto, ki daje pogon celemu glasbenemu dogajanju. Pogosto se poslužuje efektov, s katerimi vzpostavlja občutek prostornosti in brezčasnosti konceptualne pripovedi. Plošča tudi zato deluje filmsko in bi bila zlahka del kakega družbeno angažiranega filma. Verjetno si avtor, bolj podzavestno kot namerno, iz takih filmov tudi sposoja motiviko.

Kaučič je na albumu Emigrants zelo učinkovito združil svoje raziskovalno igranje s tematiko emigrantov. Ob enem je z uporabo predvsem zvočnih tolkal naredil bistven kontrast od svojega običajnega, vedno eksperimentalnega načina igranja. Komponento zvena je spretno uporabil za ustvarjanje dramatičnih elementov, predvsem pa je z njo dodal človeški element muziki sami.

Nedvomno gre pri pričujoči plošči za izjemno živo pripoved o človeški usodi izseljencev, ki govori o tesnobi, hrepenenju, ponižanju, brezdomju in kot se imenuje ena od skladb – obrazih brez sanj. Po drugi strani pa gre tudi za Kaučičevo raziskovanje nekega novega zvoka, ki je tudi tokrat popolnoma brez predsodkov, a se intenzivneje loteva tonalnosti.

(Maja Matić)

WWW.RTVSLO.SI 9.maj.2011; Zlatko Kaučič: Emigrants

Aktualni nagrajenec Prešernovega sklada se tokrat ne predstavlja zgolj kot vrhunski glasbeni ustvarjalec in izvajalec.

S tematsko ploščo, ki jo je posvetil razseljenim osebam; ljudem, ki jih pogosto vidimo, a redko opazimo, dokazuje, da je tudi izjemen človek širokega srca in odprtega duha. V desetih skladbah je s pomočjo samosvoje umetniške izraznosti zaobjel odnos do emigrantov in predstavil svoje videnje tega zapletenega družbenoekonomskega pojava. Čustva, empatija in revolt zaradi krivici, ki se dogajajo nemočnim žrtvam oholosti in pohlepa nebrzdanega kapitalizma, so izhodišče nove glasbene, zvočne mojstrovine, ki presega žanrske okvire in se v širokem loku izogiba kakršnim koli zapovedanim smernicam.

Čeprav Zlatkova veličastna diskografija šteje že več kot trideset albumov, je pričujoči, po albumih Round Trip iz leta 1994 in Pav iz 2005, šele njegov tretji povsem samostojen projekt. Na cedeju, ki je tako kot večina njegovih izdaj izšel v tujini, tokrat pri angleški založbi Leo Records, je Kaučič odigral vse instrumente. Poleg glasu, ki itak prevzema vlogo instrumenta, je vešče uporabljal še različna tolkala, talne bobne, flavto, zvončke, piščal, manj znane instrumente, kot sta eksotični sansula in marimbula, ter številne unikatr, doma izdelana glasbila.

Z živopisano instrumentalno sestavo je še dodatno podkrepil eklektično podobo albuma, ki temelji na izvirnih zvočnih improvizacijah in stilskih eksperimentih, subtilnih kompozicijah in doživetih interpretacijah. Tradicionalni ali vsaj njim podobno zveneči glasbeni motivi, ki jih je tokrat več, kot smo jih bili doslej vajeni pri Kaučiču, naredijo album lahkotnejši, bolj poslušljiv in tako morda sprejemljivejši tudi manj zahtevnim poslušalcem. Hkrati pa je z njihovo pomočjo preko zrele umetniške govorice avtor še dodatno podkrepil osnovni koncept albuma, tezo, po kateri drugačnost lahko bogati in plemeniti, če ji le znamo dovolj dobro prisluhniti.

Ocena: 5
(Dušan Jesih)

blog.monsieurdelire.com 2011-05-02; ZLATO KAUCIC / Emigrants (Leo Records)

Ce percussionniste a 30 ans de carriere en musique improvisée, mais je crois croiser son nom pour la premiere fois. Emigrants est un superbe album de solos de percussions, ou chaque piece est construite autour d’une sélection différente d’instruments, et cette sélection est vaste, avec une préférence pour le métal: glockensipel, cloches, gongs, steel-drums, kalimba, etc. Des pieces qui parlent aux sentiments, empreintes d’une musicalité rare chez un percussionniste. Chaudement recommandé. [Ci-dessous: Un extrait de l’album, gracieuseté de Leo Records.]

This percussionist has a 30-year track record in free improvisation, but I’m pretty sure I’m hearing him for the first time. Emigrants is a beautiful album of percussion solos where each piece is built around a different set of instruments - and it’s a large set, with a predilection for metal: glockenspiel, bells, gongs, steel-drums, kalimba, etc. Pieces that speak to the soul, full of a level of musicality rarely found among percussionists. Heartily recommended. [Below: An sound clip courtesy of Leo Records.]

(Francois Culture )

ZLATKO KAUCIC, dem 2011 Sloveniens höchste Auszeichnung für kulturelle Leistungen verliehen wurde, der Presern Fund Award, ist zwar kein Globetrotter. Aber Lebensstationen in Barcelona (1976-1983) und Amsterdam (1984-1992) deuten sein nomadisches Naturell an, das in der ethnisch-folkloristisch-schamanischen Fundierung seiner Solopercus-sion wiederhallt. Emigrants (LR 604) zeigt ihn als Percussionensemble, ein Mann, drei Arme. Ein ganzes Sammelsurium an Klopf- und Klimbimwerkzeug, darunter viel Selbstkonstruiertes, auch zum Plonken, Flirren, Glöckeln und Klimpern, wird klanglich noch angereichert durch Glockenspiel, die Kalimbavariante Sansula, Flöten und sogar Singsang. Der Slovene ist ein unbändiger Melodiker, Pulsieren und Melodienerfinden ist bei ihm eins. Wenn er ins Dorf kommt, dann kommt ein kleiner, bunter Klangzirkus, ein Kindesentführer, der ohne Worte in die weite Welt hinaus lockt, nach Afrika und Sibirien, nach Bali und nach Trinidad.

(Rigobert Dittmnn)