Emotional Playgrounds

MAG 4/1999; Emotional Playgrounds

Zlatko Kaučič je mojster glasbe, ki zna nenavadne ritme izvabiti iz skoraj vsakega predmeta. Eden najboljših evropskih jazzovskih bobnarjev in tolkalcev je veliko bolj znan v tujini kot doma. Tako je med drugim lastnik bronastega ključa Honkonga in srebrnega ključa mastnih vrat v Vigu. Kaučič je zamujeno skušal popraviti na koncertu v Cankarjevem domu, kjer je s kolegi jazzisti in mešanim pevskim zborom RTV Slovenija predstavil svojo novo ploščo Emotional Playgrounds.
(Sebastijan Kopušar )

MUSKA 1999; Zlatko Kaučič, Cankarjev dom, Ljubljana 19.1.1998

Koncertov Zlatka Kaučiča smo se v Ljubljani že kar nekako navadili, čeprav bi on verjetno dejal, da še zmeraj ne more igrati toliko, kot bi hotel, in tam, kjer bi hotel. Vendar pa po vseh teh koncertih že vemo, da je tiste Kaučičeve koncerte, ki jih pripravi vsake kvatre enkrat v Cankarjevem domu, nadvse vredno obiskati. To se je pokazalo tako ob predstavitvi prve solo zgoščenke Round Trip pred tremi leti kot tudi na njegovem zdajšnjem koncertu, na katerem je v živi različici ponujal zadnjo cedejko Emotional Playgrounds. Na cedejki in še bolj na koncertu Emotional Playgrounds je Kaučič dodobra izpel nekdanjo željo po samosvoji interpretaciji slovenske ljudske glasbe. To pomeni, da je samosvoje podajanje jazzovske glasbe, ki smo ga na različnih koncertih v letih njegove ponovne prisotnosti v našem prostoru že dodobra spoznali, preželi z ljudskostjo. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da se je Kaučič lotil enostavne jazzovske interpretacije slovenskih ljudskih godb, saj v glasbi nikoli ni prisegal na enostavne rešitve in na enostavno pot brez žrtev. Zato je njegov zdajšnji projekt mnogo več kot le enostavni etno jazz, tako znan iz italijanskega jazzovskega prostora, na katerega je Kaučuč tako navezan. Kaučičev etno jazz se razlikuje od italijanskega ali francoskega etno jazza ne le zaradi specifike slovenskih ljudskih godb, ki jih umetelno vpleta v  kompleksen vzorec svojega jazza, temveč predvsem zaradi njegovega jazza, ki je tudi tukaj jasno razpoznaven in nezamenljiv. Ob tem pa si moramo priznati, da je za ta projekt svoj tolkalski jezik le malo oklesal in zaobil, ga naredil bolj uglajenegain sprejemljivejšega zasedbi, ki je zaradi zbora RTV Slovenija le manj fleksibilna, kot so bile njegove prejšnje, manjše zasedbe. A to ne pomeni, da Emotional Playgrounds ne ponuja Zlatka, ki s helikopterji preletava bobne in z otroškimi pajaci udarja po pekačih. Dobimo vse to, a bolj uglajeno, kot smo bili vajeni doslej. In še zmeraj je Kaučičeve samosvojosti ravno dovolj, da si priznamo, da mu ni podobnega v domislicah. In to ne le pri nas. Zanj je ta prostor, kot je že zdavnaj ugotovil tudi sam, mnogo premajhen.
Prav iz tega razloga je verjetno pripeljal v zdajšnji projekt častivredno mednarodno druščino Kennyja Wheelerja, Gainluigija Trovesija (zaradi bolezni ni bil na koncertu), pianista Bruna Cassellija ter basista Paolina Dalla Porteja. Če je Kenny Wheeler na plošči prav prijetno trobil v krilavko in se nam pokazal v značilni lirično zasanjani luči, je imel na koncertu očitno slab večer, saj so se njegove fraze končale kar tako, začele s slabim nastavkom in sploh padale iz konteksta skupine, ki je bila kljub nenadni bolezni Trovesija ter v skoku mladega nemškega saksofonista (star postajam-imenski spomin me zapušča) nadvse uigrana. Pohvaliti velja predvsem odličnega Dalla Porteja, ki je nekajkrat zares osupnil z basovskimi rešitvami Kaučičeve glasbe. Pohvaliti velja tudi Uršo Lah in Mešani pevski zbor RTV Slovenija, kateremu je bil tak projekt z izvrstnimi jazzisti improvizatorji zagotovo trd oreh. A zlomili so ga uspešno.
Kaučičeva predstavitev cedejke Emotional Playgrounds je bila nadvse kvalitetna in vredna prevetritev naše jazzovske koncertne ponudbe, ki je v zadnjem času prav v Cankarjevem domu obupno skromna
(Rok Jurič)

DNEVNIK ; Igrišča sanj in spominov; Zlatko Kaučič: Emotional Playgrounds. Iktikus 1998

Zlatko Kaučič je s svojo novo ploščo dokazal, da sodi med najpomembnejše avtorje evropske sodobne improvizirane glasbe. Dejstvo, da pri nas ni dovolj znan, sodi v poglavje slabega okusa in uboštva zvočne produkcije, s katero nas zasipajo polpismeni brenkači. Kaučič s svojo inventivnostjo daleč odstopa od kratkosapnega trendovskega spogledovanja z zvočnimi klišeji, ki povečini spominjajo na shirano stiskalnico za plastično maso.
Zlatko Kaučič vedno stavi na vse; dobesedno. Njegova glasba se noče in ne more odpovedani mistični funkciji zvoka, ki je začetek sveta, njegovo stvarjenje in pomlajanje. Igrišča čustev so pravzaprav krajine sanj in spominov, nežni akvareli človekove usode pod izpraznjenim svodom, usode, ki v pogovoru s praznino hlepi po harmoniji, po uglasitvi sveta. 
Na plošči Zlatka Kaučiča spremljajo izvrstni angleški trobentač Kenny Wheeler, trije mojstri italijanske jazzovske scene (klarinetist, altsaksofonist in basklarinetist Gianluigi Torvesi, basist Paolo Dalla Porta in pianist Bruno Caselli) in ubrani glasove Mešanega pevskega zbora RTV Slovenija pod vodstvom Matjaža Ščeka in Mateja Vojeta. Nič ni narejeno na silo, zato, da bi prekrilo pomanjkanje misli, razvoj skladb se organsko in brez ostrih rezov veže v zarotitvene mantre, v zvočne mandale. Polne čustvenih pomenov so te pojoče mandale, v njih glasba dobesedno plava kot riba v vodi: dogaja se  kot človekov dialog s sanjami in spomini. Spomini ki so vedno in zmeraj enaki, drznem si reči isti spomini. Spomini na davno nedolžnost biti, ko je celota sveta zvenela v soglasju s človekom in časom. Da ne bo pomote: Kaučičeva plošča ni nikakršen njuejdževski surogat izgubljene polnosti sveta, ampak izrazito oseben poskus sinteze, ki hoče v svoj umetniški credo, quia absurdum, pretopiti elemente evropske sakralne glasbe, etničnega godčevstva, sodobne meditativne muzike, bluesa, gospela, free jazza in tako naprej.
V talilnici zvokov se omenjena sinteza zares zgodi, po zaslugi melodično in ritmično sugestivnih motivov Kaučičevih izvirnih kompozicij in priredb ljudskih pesmi (med njimi sta izjemni prav slovenski, rezijanska Da pa čanynu sednu dow in belokranjska kolednica Daj nam bože dobro leto), zanimivih suitnih ali polifoničnih izpeljav omenjenih motivov in odličnih improvizacij Kaučičevih soigralcev.Wheelerjev lirični dialog z ljubljanskim zborom in člani ansambla, Trovesijeve »vesoljske« zvočne vragolije, Cessellijev smisel za harmoniziranje emocij, Portovo tempiranje stanj in tokov, enotnosti in kontrastov so vredni občudovanja. In, kajpada, Kaučičeva prefinjena opojenost z skrivnostnimi zvoki, ki se porajajo  v dotiku dlani in prstov z membranami, opnami, strunami, činelami, gongi... Za Kaučiča imajo bobni in tolkala v procesu igranja vselej tudi melodično in harmonsko vlogo.
Iztek tisočletja v iskanju avtentične umetniške govorice vse preveč zbegan in pohleven, izgubljen v gozdu postmoderne eklektike, ki se ji ne uspe prebiti do planjave avtorstva. Redki so iskreni glasovi sodobnosti, denimo poezija Daneta Zajca, slike Marija Preglja ali Gabrijela Stupice... Zdi se mi, da je tudi glasba Zlatka Kaučiča polna umetniške modrosti, tistega zrenja v resnico stvarnosti, ki lebdi in se pretaka med sanjskimi zvočnimi prividi in veliko, dolgo tišino.
(Milan Dekleva)

IL GAZZETINO; 29.10.1999 Tango e Kaucic a Cormòns

Prosegue, nel Teatro Comunale di Cormòns, "Jazz & Wine", il festival che sposa il jazz con le musica stnica. Questa sera, alle 20.30, il concerto sarà aperto dal gruppo Aires Tango, capitanato dal sassofonista, (soprano e baritono) Javier Girotto, che ha raccolto l'eredità di Astor Piazzolla mischiando in modo assolutamente inedito il jazz e il tango, facendone risultare uma miscela incinfondibile in cui passione e improvvisazione si fondono in perfetta armonia. Girotto, che oltr ai sax suona anche il clarinetto basso, avrà accanto a sè Alessandro Gwis al pianoforte, Marco Siniscalco al basso e Michele Rabbia alle percussioni. Alle 22, Jazz & Wine proporrà un altro progetto in esclusiva italiana: "Emotional Playgrounds" del batterista e percussionesta sloveno Zlatko Kaucic, in cui sarà presente per la prima volta, alle ance, il bergamasco Gianluigi Trovesi. Gli altri compagni "di gioco" di Zlatko saranno l'nglo-cabadese Kenny Wheeler, uno dei migliori Trombettisti e flicornisti del mondo e altri due eccellenti musicisti italiani, il pordenonese Bruno Casselli  al pianoforte e Paolino Dalla Porta al contrabbasso. Al qiuntetto strumentale si affiancherà, in un'operazione originale, ma anche non facile e sicuramente coraggiosa, il coro misto sloveno "Svezina" diretto da Primoz Leskovec

EL PICCOLO; 29 Ottobre 1999; Oggi sul palco gli «Aires Tango» e Zlatko

Alle 22, in esclusiva italiana, il progetto «Emotional Playgrounds» del batterista e percussionista sloveno Zlatko Kaucic. Nel gruppo-progetto di Kaucic sarà presente stasera, per la prima volta, Gianluigi Trovesi alle ance. E, inoltre, l'anglocanadese Kenny Wheeler, unanimamente riconosciuto come uno dei migliori trombettisti e flicornisti del mondo, e due eccellenti artisti italiani, quali il contrabbassista Paolino Dalla Porta e il pianista Bruno Casselli. Ma non basta: al quintetto di shiara matrice jazz  sarà affiancato il coro sloveno «Svezina», diretto da Primoz Leskovec, per una interessantissima rielaborazione sospesa tra tradizione e modernità.
(D. Vod.)

MESSAGGERO VENETO 1999; Due concerti intriganti e affascinanti firmati da Girotto e Kaucic

«Emotional Playgrounds» realizzato dal grande compositore e percussionista sloveno (di Dobrovo, a un tiro di schioppo-in linea d'ariadal teatro) Zlatko Kaucic hanno positivamente contagiato il publico internazionale presente grazie alla loro ricchezza espressiva e a una appagante completezza.
Il coro Svezina e Kaucic hanno esordito assieme: polifonia popolare e il gioco fanciullesco di Zlatko, impegnate sui tamburi a mani nude e alle prese con bamboline suonanti, automobiline e altri giocattoli hanno ricordato un amico  e vicino di casa del musiciste, scomparso lo scorso Natale, e il padre (nella bellissima «Sivina»): con l'ingresso in scena di Bruno Casselli, l'ottimo pianista pordenonese complice nella stesura dei brani, il contrabbassista Paolino Dalla Porta, Gianluigi Trovesi (uno dei pilastri del jazz europeo e italiano), gentleman dei suoni el clarinetto basso e altri fiati, e il mito vivente Kenny Wheeler alla tromba e flicorno, il "playground" si è affollato di nuove vibrazioni poetiche sino a un brano convulsivo di augurio per il nuovo anno, e quale bis, l'inedito "confessioni" cesselato da musicisti e coro in chiave religiosamente minimalista.
(Giuliano Almerigogna)

GAZZETTINO E 1.11. 1999; Il «Jazz&Wine» si è concluso in un vortice di musica araba

Finemente cesellati e preziosi gli «Emotional Playgrounds», scolpiti dal fantasioso Zlatko Kaucic. Kaucic ha portato per la prima volta in Italia, i tasselli del suo nuovo mosaico musicale: il coro misto «Svezina» diretto da Primoz Leskovec e un ottimo quintetto (con Kaucic, Kenny Wheeler, Gianluigi Trovesi, Bruno Casseli e Paolino Dalla Porta) per un programma rarefatto, intimo, sussurrato.
(Dalia Vodice)