ZLATKO KAUČIČ - Drums & Percussions




	WWW.ALLABOUTJAZZ.COM: March 26, 2016; Zlatko Kaućić / Milko Lazar: Ena / One Pianist/saxophonist Milko Lazar comments on the music presented live on Ena / One: "Music from this album is a result of total improvisation. No words, no rehearsals, no expectations... Just pure communication. As such, it is designed for a creative listener who seeks a path into the unknown." Lazar performs with percussionist Zlatko Kaucic (really Kaučič) at Kulturni dom Nova Gorica in November, 2013 and Stara mestna elektrarna Ljubljana in March, 2014 before very receptive audiences. Excellently recorded, each track inhabits its own sound world and energy intensity as the two master improvisers interact in real time, producing living, breathing music that flows and recedes, develops and releases, rises and falls. As such, this music is quite easy to listen to (for this genre) primarily because the music and sounds connect up through time to produce a scaffold of structure which the listener can recognize and follow. Furthermore, much of the music is tonal in the sense of a root note around which the proceeding revolve. Lazar and Kaučič read each other's intentions almost presciently producing sounds that feel unified and whole, with a beginning, middle and end. For the most part the piano is played normally, although Lazar does play prepared piano at times, while Kaučič's percussion "set" (which he calls "ground drums") (seen here) produces many sounds, some eerily vocal (he does indeed vocalize sometimes while he plays). The tracks, which all have names (except one) that contain "ena" and "one" tend to flow together, creating two multi-part performances (tracks 1-7 and 8-13) which can be heard and appreciated much like aural chapters. The longest track "Dvo ena / Double One," coming in at just under eleven minutes is positively euphoric, producing a strong sense of rapture and of soaring flight. The second concert begins with "Refletiva" (track 8) that is almost shocking in its simple and direct harmonic progressions, after what has come before. However this is the second audience's first piece, and they might have been (perhaps purposely) confused when confronted with a "hymn" at what was supposed to be a "free" concert. However, as the last notes die out, the free form patterns return as expected with the short, introductory-like "Malo ješprena / One Barley" that leads to the dramatic "Pena 2 / Zone 2" with its flitting melodic figures above a plucked-string drone. The saxophone/vocal duo of the ending "Enakost / One Bone" is delightfully surprising. Lazar and Kaučič are masters of complete, interdependent improvisation, producing in Ena / One music that is intelligent, exhilarating, beautiful and, perhaps most importantly, easily enjoyable, most notably by the cheering audience. (BUDD KOPMAN) WWW.JAZZCONVENTION.NET: 31 Agosto 2015; Milko Lazar/Zlatko Kaucic - Ena/One Sodalizio tutto sloveno, fra due musicisti famosi nel mondo del jazz balcanico e capaci di sostenere formule artistiche apparentemente ostiche e spesso appostate sui confini dell'improvvisazione piu pura. Coraggiosi e curiosi come molti musicisti europei dell'Est, tendenti ad evitare la formula piu consueta del jazz classico, Zlatko Kaucic - alle percussioni - e Milko Lazar - al pianoforte e al sax soprano - si misurano a contatto con il pubblico di Nova Gorica e di Ljubljana (fra il 2013 ed il 2014) in due concerti catturati poi su cd ed accompagnati in modo molto semplice da simpatici disegni dei due artisti alle prese con i loro strumenti e dalle parole sintetiche di Lazar che spiega quanto la loro sia musica improvvisata sulle personali e comuni emozioni e quanto il pubblico presente, per poterne godere appieno, debba avere una forte disposizione a seguire sentieri che portino verso qualcosa di sconosciuto. Parole semplici ma molto eloquenti, la musica che qui si ascolta lo dimostra ampiamente. Ed e difficile descriverla, per le differenti ed affascinanti strade che i due seguono cercando di ottenere dai loro strumenti tutto cio che hanno. Il pianoforte spesso trattato come un laboratorio in perenne divenire e da esplorare senza limiti (Antonello Salis docet...), spesso primitivamente affrontato nelle sue piu intime corde (nel vero senso della parola); le percussioni trovate in ogni dove nel modo piu naturale possibile, anche nel proprio corpo. Una interazione sorprendente fra due grandi esploratori, molte volte (nel corso dell'esecuzione) rappresentata da silenzi improvvisamente lacerati da suoni urgenti, inseguimenti spesso reciprocamente percussivi dei due artisti. Ma anche momenti di insospettabile lirismo, dilatati ed emozionanti. Una bella sorpresa per chi non li conosce, un ascolto a volte difficile ma che vale la pena di gustare fino in fondo. (Sergio Spada) THE WIRE: May 2015; Milko Lazar & Zlatko Kaučič Ena/One Založba Klopotec CD A really gripping sense of narrative runs through this hour-plus live performance by two Slovenian improvisors. Lazar plays piano with a range of styles that draw as much from European folk, vaudeville and melodramatic silent movie accompaniment as they do from Improv. Kaučič is a master percussionist, active since the 1970s, who has worked with the likes of Paul Bley, Evan Parker and Oliver Lake. Here, he manipulates an array of ground drums, metallophones and gongs, building elemental sounds that might have originated anywhere in the world any time in the last ten thousand years or so. Lazar shows a keen instinct for prepared piano at just the right moment – adding crystalline droplets to a tinkling chime, or a haunted harpsichord creak to the doleful clang of a bell. Even in the quietest moments, the momentum never flags for a second. (Daniel Spicer) JAZZCOLOURS: Maggio 2015; MILKO LAZAR, ZLATKO KAUČIČ: ENA / ONE Da qualche tempo a questa parte il percussionista sloveno Zlatko Kaučič si offre in album dal vivo frutto di incontri musicali che definire raffinati sarebbe poco. Cosi, dopo lo strepitoso duo insieme al sassofonista Evan Parker, documentato in “Round about One o’Clock” (NotTwo, 2011) e quello con Agustí Fernandez di “Sonic Party” (NotTwo, 2014), eccolo adesso giocare in casa facendo squadra con un musicista molto noto in Slovenia, sia in ambito classico sia nel contesto jazz: il pianista — e non solo — Milko Lazar, anche lui sloveno ed anche lui devoto della musica d’avanguardia e improvvisata. Piano preparato e vari tipi di percussione per un concerto di grande intensita. Ma a differenza del disco con Fernandez, qui e piu evidente un comune terreno melodico, forse indotto dalle comuni radici geografiche. Un’instabilita ritmica tutta poggiata sul rubato caratterizza Ena/One, dove a frasi concise e colpi fulminei si alternano cascate di note e percussioni a pioggia. Sulla stessa linea Koprena/Corone, dove pero sono le percussioni a suggerire economia e direzione alla musica. Il piano e preparato ad arte per Pena 1/Zone 1, Kaučič amplifica ed accenta cadenze e figure, riprese piu avanti pure in Pena 2/Zone 2. C’e un che di slavo nelle armonie del pianista, una dolce irruenza i cui andamenti ben si appaiano a quelli dell’Africa, da cui il jazz si e originato. Gli strumenti di Kaučič in questo caso sembrano per lo piu rivolti ad accenti orientali quando indugiano su piatti, piattini, vari idiofoni e campanelli rituali e a suoni avanguardistici e d’ambiente quando vibrano insieme al piano. Jeklena Gora/Everyone Up! si articola come dialogo fra i due, che prima si studiano e poi si scatenano in una galoppata condotta dal pianista. Suggestiva, Lepena/One Beauty (ideata da Lazar) si muove con una certa gravita, compensata dall’estrema leggerezza delle bacchette di Kaučič. In Dvo Ena/Double One i primi tre minuti e piu sono appannaggio del percussionista, per poi seguitare in una liberatoria danza congiunta. Tocco profondamente melodico viene dato all’esibizione da Refletiva, scritta da Kaučič e sentitamente interpretata da Lazar, mentre decisamente piu saltellante e Prenapeto/Clone. L’ultima sorpresa con Ena Kost/One Bone, dove Lazar si produce anche al soprano, facendogli eco la voce di Kaucic, in un momento dall’aroma speziato e balcanico. (_An.Te.) WWW.RADIOSTUDENT.SI: 19. 4. 2015; MILKO LAZAR, ZLATKO KAUČIČ: ENA / ONE Delo Ena impresivnega dueta Kaučiča in Lazarja ima več vstopnih točk. Če se izognemo goli in vnaprejšnji fascinaciji nad dvema osebnostma – izogib v tem primeru ne more biti preveč lahkoten – se lahko na primer ustavimo ob pogosti recenzentovi zagati razmerja med improvizacijo in kompozicijo. A če se zagata, ki marsikdaj to sploh ni, v tem primeru zdi že močno prežvečena, nas vsaj na prvo žogo tja vrača Lazarjev zapis na ovitku plošče. V vsakem primeru pa, kot je opazil že Sigicev recenzent, plošča kot taka zadobi zaokroženo obliko, ki še zdaleč ni le slučajen ulov priložnostnega snemalca v diskografsko mrežo. Zlatko Kaučič in Milko Lazar sta si utrdila svoji glasbeniški identiteti na ločenih področjih, a vztrajno in kontinuirano skozi mnoga leta. Zlatko je ob tem na pričujoči frekvenci zasledovan nekoliko bolj. Tako ga ne poznamo le kot trdoživega ustvarjalca in tudi mentorja v glasbeni improvizaciji, pač pa tudi kot avtorja številnih ambicioznih mednarodnih projektov ter izredno samosvojega tolkalskega solista. Milko Lazar je kot dolgoletni član Big Benda RTV Slovenija ter komponist in izvajalec sodobne komponirane glasbe morda poznan nekoliko drugačnim krogom, ki pa se predvsem v zadnjem desetletju aktivneje vrača tudi kot član manjših zasedb jazzovske improvizacije. Skupaj sta se začela pojavljati jeseni leta 2013 na redkih koncertih, a glede na nedaven koncert v Kinu Šiška je sedaj že mogoče govoriti o trajnejšem in kontinuiranem srečanju. Kot smo namreč navajeni vsaj ob Zlatkovi poti, se tudi tokrat izvajanje improvizirane glasbe ne zanaša le na mitični trenutek, pač pa pripoveduje zgodbo, ki na različnih koncertih dobiva različne vsebine. Na plošči Ena sta posneta dela njunega drugega in tretjega koncerta, prvi del novembra 2013 v Novi Gorici, drugi marca lani v ljubljanski Stari elektrarni. In četudi je vsak dodaten pomen zvoka tu naknaden in tudi povsem subjektiven, pa je nesporno, da dvojica deluje odlično v več ozirih. Vrnimo se sedaj k Milkovemu zapisu, ki sicer ne poda kakega posebnega koncepta, a poudari improvizirani in nedogovorjeni značaj pričujoče igre. A ta poudarek nujno spremlja poslušalska ugotovitev: Kaučič in Lazar očitno improvizirata v zgodbi in v celoti, ne zgolj v sukcesiji mikrodogodkov. A k temu je vendarle usmerjen tudi izbor, ki v mnogočem med obema koncertoma izpostavi ponavljanje ne le kot način igre, ampak kar v obliki nekaterih spontanih kompozicij, kot je na primer skladba Pena / Zone s svojimi drobci melodičnih obrisov. Podobnih vračanj je na plošči še več, a gre znotraj tega res bolj za načine komuniciranja obeh glasbenikov. Oba namreč osnovni instrumentarij razširita, Kaučič s številnimi zvonci in manjšimi zvočili, Lazar pa se poigrava tudi z notranjostjo klavirja in tako na primer v Jekleni gori ali Prenapeti izraziteje izpostavi perkusivnost svojega instrumenta. Sicer pa se posamezne skladbe raztezajo od drobnih impresij, vračajočih se melodičnih obrisov, do daljših, počasnejših, pa tudi zvočno raznolikejših kosov. Poleg tega pa sta za vsak del plošče po en kos muzike prispevala individualna avtorja, kar je dalo rezultat v nekoliko počasnejši in veličastnejši igri. Tako si v Lazarjevi Lepeni počasi sledijo akordi, ki jih Zlatko šele ob stopnjevanju obloži z lastnim drncem. Drugi del plošče otvori Kaučičeva Refletiva, ki sicer ob minimalnem barvanju perkusij dobi bolj melanholičen prizvok, zopet skozi Milkovo zadržano igro. Sicer pa se drugi del nadaljuje morda v nekoliko bolj razgibani napetosti med samimi skladbami, ki v nekaj krajših kosih potek plošče pohitrijo, premečejo in v nekoliko drugačnem aranžmaju, z Lazarjem na zopet počasnejšem saksofonu in s Kaučičevim zanesenim vokalom vrnejo v počasnejši tempo. Plošča Ena / One si vse prej kot prizadeva poenotiti raznolikost vtisov, prebliskov in iskric, ki so se spletli na tistih dveh začetnih srečanjih Kaučiča in Lazarja. Rezultat je daleč od jazzovske plošče, ki pa vsekakor uspe združiti kar nekaj nasprotij. Zvočno bogata, pretanjena in nikoli preobložena, hkrati spevna in abstraktna ter polna vtisov. (ALEŠ ROJC) WWW.SIGIC.SI: 31. marec 2015; Iz samih trenutkov sestavljena kompozicija Na sprednji strani ovitka albuma Ena / One se karikatura Milka Lazarja razrašča iz telesa klavirja in ga kot hobotnica ovija z rokami in (tremi) nogami. Na drugi strani je naslikan Zlatko Kaučič, ki se v maniri hindujskih božanstev s cca. šestimi rokami trudi obvladovati svoj bobnarski set. V notranjosti ovitka je izrisana izstreljena ena (one) nota, ki brez posebnega programskega naboja kratkomalo nakazuje, da gre za prvo glasbeno srečanje dveh izvrstnih domačih glasbenikov. Izvrstnih celo do te mere, da je to nekako zapazilo tudi budno oko države, ki je obema pred leti podelila nagrado Prešernovega sklada, in omogočilo, da sta bila ob tej priložnosti na nekem stopnišču v Cankarjevem domu deležna sugestije, naj vendarle že kdaj muzicirata skupaj. Beseda je dala besedo in potem enkrat še eno krajšo vajo, če se temu sme tako reči, na kateri sta se sporazumela, da se očitno razumeta in da je vaja odveč. Prvi skupni nastop se je jeseni 2013 dogodil le v Tolminu, drugi in tretji pa ne le v novogoriškem kulturnem domu (novembra 2013) ter v Stari elektrarni v Ljubljani (marca 2014), temveč tudi na pričujočem ploščku. Ta je torej ujel tako rekoč prve korake skupnega muziciranja, ki se je odtlej še precej razvijalo. Zlatko in Milko na prima vista torej, bolj ali manj čista improvizacija, ki je le na dveh delih prestrežena s po eno komponirano balado, od vsakega eno. A je to razmerje med improvizacijo in kompozicijo na tem albumu hecna reč. Tako razmerje je pravzaprav vedno bolj ali manj hecna reč, polna mistifikacij in zelo nejasnih kategorialnih zamejitev. Pa vendar je na tem albumu to razmerje posebno. Najbolje ga utelesi kar Milkova, sama na sebi mistifikatorska izjava, da je glasbena improvizacija, v kateri se dogaja popolna čuječnost in vpetost sodelujočih, hkrati tudi perfektna kompozicija. No, vsaj približno tako je dejal, in čeravno ima ta izjava omejen domet, vseeno do potankosti ujame duha te plošče. Le stežka se namreč verjame, da je 13 skladb na plošči bolj ali manj le post festum razrez dveh posnetkov in da njihove zgodbe in razvoj pa njihove specifične zvočne zanke in tudi dinamika njihovega scenosleda dejansko izhajajo iz par okvirnih in nič kaj na dolgo ali široko predebatiranih idej o tem, kaj in kam hočeta. Hkrati je res, da je Zlatko Kaučič eden najboljših perkusionistov aktualne improvizirane muzike, kar k sreči lahko že lep čas precej pogosto preverjamo tako pred domačimi odri kot na albumskih posnetkih. Je hudo močna glasbena persona, ki tu in tam, kar za perkusioniste spet ni česta navada ali sposobnost, gladko zasenči svoje zasedbe in ki pravzaprav niti ni standarden bobnar oziroma perkusionist. Je namreč celokupna zvočna mašina, ki poleg ritma skrbi še za melodijo ter za raznorazne dromljajoče teksture, krike in šamanske napeve, hkrati pa v svojo bobnarsko baterijo vključuje še cel asortima iz vsakdana napaberkovanih zvočil. Kot tak zadostuje že solo, sicer pa se ga dokaj pogosto lahko sliši v duetih, kjer mu ob boku stojijo primerno karakterni sošpilavci. Med drugim v skupnih nastopih z gosti na njegovem festivalu v Brdih (recimo s Philom Mintonom ter Abom Baarsom) in pred tem z Evanom Parkerjem na ljubljanskem Jazz festivalu ter pianistom Agustijem Fernandezom na Lentu. Z slednjim je ne posebej dolgo nazaj izdal album Sonic Party in v kleni maniri svobodne improvizacije razvil čvrsto serijo ponekod frenetičnih in drugje zračnih, v glavnem pa abstraktnih figur. Da je ta nova plošča precej drugačne narave, gre verjetno pripisati predvsem Milku Lazarju, ki vendarle prihaja iz drugačnega glasbenega okolja oziroma, bolje rečeno, glasbenih okolij. Prvenstveno se ga lahko misli v skladateljskem kontekstu in njegova glasbena kariera torej neprimerno bolj ustreza profilu regularnega horizonta komisije za Prešernove nagrade. Njegovo siceršnje delo je težko zajeti kako drugače kot z besedo enormno, saj se pne od glasbe za filme (od Babica gre na jug dalje) pa čez gledališke, plesne, lutkovne in multimedijske predstave do oper, baletov in orkestrov sodobnih muzik. Pisal jo je tudi za svoje (danes sicer upokojene) jazz-rock bende (Quatebriga, Štefbet Rifi), v katerih je igral saksofon in klavir. Vse to umestiti pod katerikoli skupni dežnik bi bilo bedasto, in kot smiselna referenca tu obravnavani plošči se ponuja njegov odličen album iz leta 2012, naslovljen Ambients. Ta album je namreč zaokrožena serija rileyjevsko minimalističnih skladb, v kateri se nizajo permutacije in kombinacije ritmov in zazankanih melodij. V nekako bukolični repeticiji se dobršni del interpretacije in razvoja glasbe kratkomalo prepusti poslušalcu. In res je bil drugi na albumu ujeti koncert, torej tisti v Stari elektrarni, naslovljen Ambients 2 in umišljen kot nadaljevanje omenjenega albuma. Namesto dveh klavirjev in dveh marimb ter enega vibrafona sta tu le prepariran klavir in razširjena bobnarska baterija, a že omenjena Zlatkova melodična igra dovoljuje zelo odprta prepletanja vlog. Ta drugi del (posnet v za odtenek boljših pogojih kot prvi) je krajši in bolj zavezan raziskujočim ter raznolikim serijam variacij na temo. Skladbo Prenapeto / Clone, recimo, sestavlja gnečica cirkularnih motivov in timbralno bogatih perkusivnih udarcev, ki človeka prej spominjajo na snovanja iz polja elektronike, kar je verjetno posledica tudi zelo specifično zvenečih strun iz drobovja klavirja. Ta je v tej skladbi primarna ritmična sila, ki jo šele s perkusijami obarva Zlatko, kar je metoda sodelovanja, ki se večkrat pojavlja skozi album. Tega morda zaradi močne prezence nekaterih skladb močno opredeljuje tudi nekakšna umirjena in elegantno odmerjena sentimentalnost, ki po eni strani sega v atmosfero Zlatkovega projekta December Soul, po drugi pa je tovrstna lirika očitno intuitivna (ali pa morda že v izhodišču zamišljena) barva Milkove improvizacije v tem duetu. Osišče tega občutja je balada Refletiva, ki nas uvede v drugi del nastopa in v katero se po robovih prikrade skoraj božična motivika. V prvem delu je tak kos Lazarjeva kompozicija Lepena / One Beauty, v kateri se klavir skozi manipulacijo z njegovimi strunami kar nekako podvaja in ki je ob vstopu Zlatkovega kristalnega perkusivnega drneca ena najbolj »zalih« oziroma evforičnih pasaž plošče. Nekako vmes med tema dvema poloma, repetitivnostjo in močno melodično zgodbo, so še druge (če lahko tako rečemo) ključne skladbe plošče. Na njih se vrstijo gosti, udarni grozdi tonov, v katerih se izmenično stopnjuje in sprošča napetost; pa suspenza, celo grožnje polna leva stran klavirja, ki ga v višjih registrih kontrastirajo upajoče, kar filmsko sugestivne melodije; ob vsem tem pa vseskozi novi, kuriozni in iz konvencij bobnanja suvereno izstopajoči ritmični sklopi. In ob tem je treba dodati, da se bogastvo plošče še vedno noče izčrpati: subtilne aluzije na obča mesta jazza in popularnih (sploh filmskih) muzik pa izleti v ljudske glasbe tako otokov jugovzhodne Azije kot plemen Severne Amerike, na katera, recimo, spomni Zlatkovo »indijansko« prepevanje. Širina te muzike na plošči izdatno odstopa od tega, kar se pod označbo klavirsko-bobnarski duet navadno pojavlja v improvizirani glasbi. Slednja označbo namreč zelo pogosto opisuje ne le metodo, marveč tudi zven in (odprto, po svoje nekako linearno, bolj v trenutku utemeljeno) strukturo. Na albumu Ena / One je to res le metoda, saj je album strukturiran skladbeno, z (retroaktivno, tj. šele ob poslušanju) zaokroženimi zgodbami, ki v izmenjevanju skrbijo tudi za ritmiko modusov napetosti. Nudi slasti obeh fokusov, tako na sinhroni kot diahroni perspektivi, ki ju po svoje predstavljata tudi sama špilavca – improvizator Zlatko in skladatelj Milko. Če zaključim najprej obče: tale pri založbi Klopotec in z ilustracijami Milana Eriča ter oblikovanjem Rade Kikelj Drašler izdana plošča je ena najbolj zanimivih in dodelanih zadev, kar jih je v zadnjih letih izšlo pri nas. Povsem osebno bi dodal še tole: v zadnjem času tudi sicer nisem slišal bolj kunštnih plošč, pa naj bo že od koderkoli. (Anže Zorman) WWW.AXS.COM: Mar 16, 2015; Album Review: ‘Ena/One’ from Zlatko Kaučič Cutting edge jazz, Ena/One experiments with modern interpretations of the drum and piano combo, delving into obtuse angles and irregular time signatures. The conversations created by drummer Zlatko Kaučič and pianist Milko Lazar have an eccentric-slant as notes flow in diverse directions producing a montage of multiple expressions and fluctuating variables. The pair blends a myriad of ideas, developing a series of soundscapes that bolster their diversity and autonomy. The melodic tones of “Pena 1/Zone 1” contrast the dissonance illuminating the title track, producing friction and a contentious rivalry between the piano and percussions. The duo works together in “Jeklena Gora/Everyone UP!!” to amass undulating ripples and a tense temperament in the instruments. There’s a nocturnal feel in the music like the movements are cloaked in darkness. The glittering embers of the piano keys ruminating along “Lepena/One Beauty” project a clairvoyant instinct as the subtle clamor of the percussions contour the piece. The fluctuating variables coursing along “Dvoena/Double One” propel a subliminal imprint in the jangling percussions and jarring keys, turning sinister and labyrinthine-like in “Migrena/Ozone.” The music brightens through “Refletiva” as the keys move gently, etching delicate silhouettes. The scintillating sparks kindled by the percussions through “Pena 2/Zone 2” shroud the twinkling keys in orchestral splendor. Lazar plays the saxophone on “Enakost/One Bone” as Kaučič’s chanting vocals vibrate in the backdrop creating a spiritual feel. Kaučič’s duet with Milko Lazar is cutting edge material, exploring inventive ideas and conversing spontaneously. Sequences are formed off the cuff and entwined into complex mazes. The sonic expressions created by the musicians are innovative, displaying the pair’s dexterity to engage in lively exchanges. Musicians: Milko Lazar – piano and soprano saxophone, Zlatko Kaučič – ground drums and vocals (Susan Frances) WWW.SIGIC.SI: 25. marec 2015; Milko Lazar in Zlatko Kaučič: Gregorjevo – tihožitja slovenskih pokrajin Biti skladatelj in biti improvizator je skoraj neločljivo. Biti v obeh načinih izražanja naraven in skozi svoje skladbe oziroma improvizacije razkrivati poslušalcem svojo lastno glasbeno misel, to pa je sposobnost, ki je ne srečamo pri vseh glasbenikih in je zato še toliko bolj dragocena. Hvaležno in z veseljem smo se je naužili na glasbeni gostiji, ki sta nam jo pripravila Milko Lazar in Zlatko Kaučič. Na dan, ko sv. Gregor da naravi svoj blagoslov, da se v vsem svojem razkošju razcveti, sta glasbenika svoje glasbene misli v enakem razkošju razlila iz svojih glasbil – najrazličnejših tolkal, prepariranega klavirja, saksofona in nenazadnje glasilk. Navdihnjena z globino barvne perspektive slovenskih pokrajin, sta se podala na pot odkrivanja »etno« podobe: ne le naravne krajine, temveč tudi kulturne krajine in z njo vred lastne osebnosti, globoko ukoreninjene v naravi in v vsem, kar poganja iz zemlje – od rastlin do ljudi, mest, civilizacije. Kot glasbena ustvarjalca sta združila lastna skladateljska oziroma improvizatorska sloga in ustvarila skupni slog, prepoznaven, a neponovljiv, kakor improvizacija. Repetitivnost melodičnih in ritmičnih vzorcev nas je v duhu minimalizma popeljala v meditativno občutje, v katerem smo postajali čedalje bolj občutljivi na vsako, tudi najmanjšo spremembo zvočnosti. Tako je sleherna skladba dobila svoj prepoznavni značaj. Naučili smo se prepoznati v eni prebujanje narave, v drugi ledeni zgodnjepomladanski veter, ki prinaša spremembe, v tretji izjemno lirično podana tihožitja, izvzeta iz širokega kadra krajine. Celotni spored je bil oblikovan z jasnim dramskim lokom, znotraj katerega sta glasbenika ustvarila ravnovesje med liričnimi, pogosto z jazzovskimi učinki obarvanimi momenti in temperamentnimi, folklorno zvenečimi odseki. Zvoke, ki smo jih slišali, smo doživeli v trenutku njihovega rojstva – takšno pristno svežino ima le improvizirana glasba. Barvno bogastvo virtuozno in inovativno uporabljanih glasbil je še dodatno pripomoglo k slikovitosti in narativnosti celote. Glede na naslov bi lahko pomislili, da sta glasbenika hotela naslikati naravo ob prvem obisku pomladi, vendar sta dejansko ustvarila niz glasbenih slik. In če o skladbah govorimo kot o slikah, potem si upam trditi, da tokrat ni šlo za krajine, temveč za prave glasbene avtoportrete! Zaradi intimne izpovednosti in monumentalne izrazne moči tega improviziranega »glasbeno-slikarskega« cikla se mi je v mislih pojavila primerjava celo s častitljivim sprehodom Musorgskega med Slikami z razstave... (Tomaž Gržeta)