WWW.PRIMORSKE.SI 14. 01. 2020; Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič besede in glasbo prepletata še v zvočni knjigi Horror mundi

“Mi smo drug drugemu tako naredili, / da se med sabo ne poznamo več / v tem mrazu,” rezko in obenem ranjeno pripoveduje Svetlana Makarovič. Ko besede utihnejo, se oglasi Zlatko Kaučič, zarožlja, zabobni, zašelesti ... Pesniško-glasbeni recital Horror mundi, ki sta ga pesnica in tolkalec na oder postavila pred šestimi leti, se zdaj oglaša še iz zvočne knjige, izdane pri Sanjah.

LJUBLJANA, DOBROVO > Zakaj sploh poslušati in brati o grozi sveta?! “Ker je nekateri nočejo videti. Ker hočejo živeti v kičasti predstavi, da je ta svet dober, pravičen, da se bo na koncu vse uredilo in tako naprej,” je Svetlana Makarovič za naš časopis povedala januarja 2014, ko je recital Horror mundi - Groza sveta po dvakrat razprodanem ljubljanskem Kinu Šiška pripotoval še v sežanski Kosovelov dom. Svet je grozen zaradi ljudi, je poudarila pesnica, pravljičarka in šansonjerka: “Zaradi groze, ki jo ljudje povzročajo drugim ljudem. Ni strašnejše stiske, strašnejše groze kot ob zavedanju, kaj vse je hudega človek sposoben storiti drugemu človeku.”

Ustvarjalna in borbena
Vselej in povsod, zatem še na več nastopih od Izole do Celja, je bil na odru tudi Zlatko Kaučič, vrhunski, mednarodno uveljavljen tolkalec iz Dobrovega v Brdih. S pesnico ga je povezal Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje, pri kateri je leta 2006 izšla zvočna knjiga pesnice Barbare Korun in Zlatka Kaučiča Vibrato tišine: hommage Srečku Kosovelu (ob 80-letnici smrti), pred dvema mesecema pa še Horror mundi, v 300 oštevilčenih izvodih. Pesnico je med interpretiranjem 16 pesmi posnel Nino de Gleria, tolkalca pa Iztok Zupan, medtem ko je za ustrezno temačno oblikovanje poskrbel Boštjan Pavletič.

“Skladbe sem posnel že pred kakimi štirimi leti, zvočno knjigo pa smo pred dvema mesecema predstavili v ljubljanski Drami, kjer sem na koncertu igral povsem drugačno glasbo,” pravi Kaučič. “Nerad ponavljam stare stvari in ustvaril sem že novo glasbo, Svetlanina poezija je izjemna, zelo me navdihuje, to je kot ribarjenje v najbogatejšem oceanu. Je izjemno močna pesnica, edinstvena, tudi vizionarska, če pomislimo, da so nekatere od teh pesmi stare štirideset in več let, pa niso nič zastarale, nasprotno. Fascinira me tudi, da je Svetlana 1. januarja dopolnila že 81 let, pa ostaja ustvarjalna, borbena, pokončna ... In svojo poezijo recitira na pamet, brez napak!”

Ko se oglasi odpadek
Njuni umetnosti sta tako na koncertih kakor na posnetkih spoštljivo ločeni, samostojni. Z izjemo sklepne Igle poezija odzvanja v tišini, nakar sledi glasba, “glasbeni odgovor, moje zvokovne prispodobe”, kakor pravi Kaučič, ki poleg bobnov in tolkal uporabi še marsikaj, od zobnih ščetk do najlonskih vrečk. “Zame je glasba odprto nebo. Priložnost dam materialom, ki so okrog nas in jih pogosto preslišimo. Mnoge imamo za odpadke, a je to zame največji rudnik zvokov! Včasih me preseneti, kaj lahko dosežeš z znanimi predmeti. Plastičen kozarec postreže z zvokom, ki ga ne da nobeno glasbilo ali naprava. Rad raziskujem in združujem stvari, iz skoraj nemogočega delam mogoče,” pravi glasbenik, ki zvok bogati še z bavarskimi električnimi citrami.

Glasba se požvižga na meje in tudi pesmi o grozi sveta sežejo daleč v svet: stihe, v katerih Svetlana Makarovič z orodjem domačega ljudskega pesništva učinkovito izraža eksistencialno stisko sodobnega človeka, je v minulih letih več prevajalk in prevajalcev prelilo v angleščino, hrvaščino, ruščino, danščino, portugalščino, španščino, katalonščino in celo arabščino. Vse pesmi v knjigi niso objavljene v vseh teh jezikih; s šestimi prevodi je rekorder Rojstni dan, po pesničinih besedah sorodnik Pridigarja iz Biblije, pesem o tem, da je bolje ne biti rojen - v drncu izrazito ritmičnih verzov pesnica silovito prekolne vse mogoče, od ure, ko je seme padlo, do prvega diha in luči sveta. Strašno lepo.

(ANDRAŽ GOMBAČ)


WWW.PRIMORSKE.SI 3. februar 2014; Svetla in zlata sredi mraka

Nič čudnega, da se poezija Svetlane Makarovič in glasba Zlatka Kaučiča ne spletata v eno, marveč se izmenjujeta, ubrani in uglašeni, a spoštljivo ločeni druga do druge. Pesnica in tolkalec dopolnjujeta, oplajata drug drugega, a ne ustvarjata ene same umetnosti. Njuni samosti preprosto ne moreta postati ena sama.

Z večerom Horror Mundi - Groza sveta sta dvakrat razprodala ljubljanski Kino Šiška, v petek pa nastopila še pred 157 obiskovalci, ki niso do kraja zapolnili dvorane sežanskega Kosovelovega doma.

Njunega nastopa nikar ne prekinjate s ploskanjem in preverite, ali ste zagotovo utišali svoje telefončke, je bilo rečeno, še preden sta prikorakala na oder, ona v dolgi sivi togi in bosa, kakor kakšna izgnanka, izobčenka, nadčasovno bitje, on bolj vsakdanji, tukajšnji, s tolkali in prgiščem predmetov, iz katerih izvablja zvoke, od zobnih ščetk do najlonskih vrečk.

Pesnica je v polni uri nanizala šestnajst pesmi, kajpada starih, saj jih zadnji dve desetletji ne piše več. Z ostrimi stihi, ki jih je tako doživela, domislila in izbrusila, da živijo v njeni glavi in jih interpretira, ne da bi jih brala, je rezko pričala o grozi tega sveta. Njena umetnost ni dnevnopolitična, marveč trajnejša. Žal. Pripoveduje o zlu, ki ga je človek gojil nekdaj in ki ga bo, dokler bo gomazel po temle svetu.

Svetlanina poezija je ukoreninjena v ljudski pesmi, prepredena z njenimi motivi in zarotitvenimi obrazci, a tudi prežeta s strašno ironijo. “Mi pa po svetu vandramo,/ eden drugemu hudo delamo,/ eden drugemu hudo delamo,/ saj je na svetu tako,” je skoroda zapela ob prihodu na oder, Kaučič pa je besedo dopolnil z ustreznim predirljivim škripanjem, da se je koža ježila.

Ona, izšolana igralka, je svoje pesmi pripovedovala tako zasanjano in odmaknjeno kakor tudi silovito, z zanosom, zdaj s hladnim, suhim glasom, drugič bolj prizadeto, z zaigranim jokajočim glasom. Tu in tam je celo kriknila, a krik mahoma požrla, ga obdala z gluhim molkom. Človek človeku iztika oči, ga utaplja, kamenja, muči na tisoč in tisoč načinov, zato smrt še zdaleč ni najhuje, na kar je obsojen človek, je pripovedovala. Pred vojno se človek ne more skriti v polju širokem, na gori visoki, v hiši rodni - edino zatočišče mu ostaja črna zemlja.

Biti votla kost, ki jo kotrlja veter, še zdaleč ni tako hudo, kakor čemeti v tem mrazu, v množici svetohlincev, hlapcev, jalovcev, v množici, ki utaplja posameznika. Pesmi, v katerih napoveduje čas, ko nas več ne bo, ko nas bo prerasla mehka, vlažna plesen in ko bo črna zemlja jedla naša mehka lica, se Svetlani Makarovič vztrajno preobračajo v pomirjujoče uspavanke, ki jih Kaučič pospremi s primerno mehkimi, bodisi šelestečimi bodisi zamolklimi zvoki. Ostrejši in silovitejši so pesničini portreti življenja. “Dva nista dvakrat po en sam./ Dva nista več. Sta dvakrat manj,” se je utemeljiteljica samosti pridušala v Kači, po kateri je v Kaučičevih rokah prav po kačje zarožljala težka veriga.

Posrečeno je interpretirala tudi pesem Roža - z infantilnim drdrajočim recitiranjem smrkave šolarke, s čimer je še okrepila kontrast in poudarila srhljivost svoje izpovedi: “Jaz sem mala roža,/ roža mamina,/ mama žre semenje/ mojega srca ...”

Jezni Rojstni dan, v katerem prekolne vse mogoče, od ure, ko je seme padlo, do prvega diha in luči sveta, je Kaučič dopolnil s krepkim udrihanjem po bobnih. Vrhunec njunega nastopa, med katerim sta se glasba in poezija za nekaj trenutkov vendarle prepletli, je bila sklepna Igla, v kateri pesnica opisuje tiho, neopazno iglo, ki človeka šiva na človeka, “mene s tabo, tebe z njim”, a tu pa tam kdo trzne, plane, pobegne po “poti za enega”, pa čeprav si strga kožo do kosti.

Ob izteku večera sta pesnica in tolkalec med aplavzom obstala ob robu odra, on s spuščeno glavo, ona z roko na njegovi rami, kakor sohi, rahlo sklonjena pod težo groze, a neupogljiva.

Naš mračni svet bosta z umetnostjo 21. februarja razsvetljevala v Kulturnem domu Izola, kmalu zatem pa še v Vrtojbi.

(ANDRAŽ GOMBAČ)


WWW.MLADINA.SI 20. 12. 2013; Groza sveta Duet, v katerem Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič ponujata balzam za duha in razum

Oba sta prejemnika nagrade Prešernovega sklada in oba, vsak na svojem področju, sta vrhunska, spoštovana ustvarjalca. Toda bolj kot formalnosti in pretekli dosežki Svetlano Makarovič in Zlatka Kaučiča zaznamuje obema skupno uporništvo. Torej (spet) zelo aktualna značajska lastnost, zato ni presenetljivo, da je vstopnic za njun skupni nastop v organizaciji Kina Šiška in Festivala Sanje zmanjkalo že pred zgovorno naslovljenim dogodkom. Horror Mundi/Groza sveta so oglaševali kot večer poezije in glasbe, na katerem naj bi Makarovičeva interpretirala svoje najbolj grozljive pesmi, Kaučič pa naj bi jih pospremil s svojo tolkalsko virtuoznostjo. In dobili smo točno to, pa čeprav je pesničina »grozljivost« v drugem delu nastopa sprožila val hihitanja. Toda to je bil le znak, da občinstvo pač dobro pozna Makarovičevo, njeno duhovitost in občutek za ironijo.

Ker oba ustvarjalca gojita močne simpatije do poezije in glasbe, je bilo njuno sodelovanje tako rekoč le vprašanje časa. Makarovičevo smo v preteklosti že spoznali kot šansonjerko, v družbi glasbenikov pa jo pogosto srečujemo tudi v zadnjih letih, najsi bo z Madžarskim nacionalnim ciganskim orkestrom, Mar Django Quartetom ali pa njenimi velikimi oboževalci, zasedbo Katalena. Na drugi strani poezija že dobršen del kariere navdihuje Kaučiča. Najbolj so nam v spominu ostale njegove uglasbitve pesmi Srečka Kosovela, lotil se je poezije Gregorja Strniše, Daneta Zajca, Alojza Gradnika in Lorce, v zadnjih letih pa v domačih Goriških brdih pripravlja festival, kjer se v različnih pojavnih oblikah srečujeta tudi glasba in poezija.

Izvrstne temelje za sodelovanje sta okrepili še njuni precej podobni življenjski izkušnji, saj sta se zaradi trmoglave in uporniške drže oba večkrat znašla v izolaciji, in zdi se, da je prav to tisti prostor, ki obema omogoča kritično opazovanje okolice, ljudi, odnosov. Pesmi Makarovičeve (Preštevanje, Dobro jutro, Kača, Oltarna slika, Roža, Uspavanka, Rojstni dan ...) so bile slišati, kot bi bile napisane danes, Kaučičevo svobodnjaško zvočenje pa je mojstrsko odslikavalo njihove (razpoloženjske) motive. Z izjemo zadnje pesmi Igla sta se v svojih interpretacijah izmenjevala, toda to je bila pravzaprav prednost tokratnega nastopa. Njuna izjemna, pronicljiva avtorska moč je v tem scenosledu namreč zaživela v najlepši podobi.

»Sprevrženi« svetopisemski motivi so bili v času, ko nam (pred)božični kič leze v vse odprtine, balzam za duha in razum, uporniški klic pa izvrsten vzgib za večjo (samo)kritičnost. In za konec še dobra novica za vse, ki ste tokrat ostali brez vstopnic – zamujeno lahko nadoknadite 16. januarja, ko bosta Makarovičeva in Kaučič spet nastopila v ljubljanskem Kinu Šiška.

(Goran Kompoš)


WWW.HRUPMAG.COM Dec 18 2013; GROZA SVETA UJETA V ČUDOVITI POEZIJI IN GLASBI

»Prosimo vas, da večera ne prekinjate s ploskanjem.« Tako so nas organizatorji pospremili v večer z naslovom Horror Mundi/Groza Sveta. Oder prostorne Katedrale Kina Šiška sta tokrat zasedla dva virtuoza: pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka ter pevka Svetlana Makarovič in mojstrski tolkalec, najbolj zveneče slovensko ime na mednarodni jazz sceni Zlatko Kaučič. Oba izkušena, zrela ustvarjalca z izjemnim opusom, večkrat nagrajena, predvsem pa vsak na svojem področju fantastična. Čeprav sta skupaj nastopila prvič, je Kaučič v preteklosti že sodeloval pri podobnih recitalih, Makarovičeva pa je že leta 1985 posnela album z naslovom "Pelin žena", na katerem je ob njenem recitiranju pesmi igral ameriški jazzovski trobentač Dennis Gonzalez.

Večer je obetal preplet poezije z zvočnimi slikami, postregel pa še z izjemno interpretacijo pesničine poezije z intenzivnim, na trenutke skoraj hipnotičnim in meditativnim, nato pa spet hrupnim glasbenim eksperimentiranjem Zlatka Kaučiča. Obema nastopajočima je uspelo govorjeno besedo smiselno povezati z zvočnimi slikami, ki so tako skupaj tvorile zaokroženo celoto. Makarovičeva je bosa, oblečena v sivo haljo najprej doživeto interpretirala pesem, nato pa je sledila še zvočna impresija izpod prstov Kaučiča. Tovrstno izmenjavanje obeh nastopajočih je dalo dobro uro trajajočemu dogodku primerno dinamiko, ki je na sicer razprodanem koncertu pri občinstvu uspešno vzbujala zanimanje in poskrbela za raznolikost dogajanja.

Medtem ko se ljudje temačnejšim temam raje izogibamo zaradi neprijetnih občutkov , ki jih vzbujajo, pa se Svetlana Makarovič med njimi sprehodi z izjemno iskrenostjo in čutnostjo, saj poezijo pripoveduje doživeto in s posebnim zanosom, včasih pa tudi otroško naivnostjo in igrivostjo, ki je občinstvo pritegnila do te mere, da je v dvorani nekajkrat zavladalo skoraj hipnotično ozračje. Na koncertu smo lahko slišali interpretacije pesmi iz različnih pesniških zbirk, od Pelin Žena (1974) do njene zadnje izdane zbirke Samost (2002) in tako so se med drugim zvrstile tudi pesmi V tem mrazu, Preštevanja, Na svetu tako, Plesen, Romanje, Kost in Praprot v izvedbi pesnice same. Makarovičeva, sicer mojstrica aktualizacije ljudskih pesmi in slovenskega bajeslovja, je z načrtnim izborom pesmi želela predvsem opozoriti na nepravičnost in grozo sodobnega sveta.

Izjemen je bil tudi Kaučičev prispevek, saj je tehnično brezhibno in z vidno lahkotnostjo poplesaval po glasbilih. Mojstrsko manipuliranje bobnov, uporaba kovinskih tulcev, plastičnih vrečk, kovinske verige, igranje z odmevi, ki jih ustvarjajo predmeti, premikanje zvočil od enega do drugega mikrofona, tapkanje z rokami, spet drugič pa z različnimi bobnarskimi palicami, so se spajale v kontroliran hrup, ki se je prelival v ambientalno slikanje prizorov iz poezije, ti pa so zaradi izjemno čistega zvoka v dvorani pred našimi očmi skoraj oživeli.

Zadnja pesem je bila še posebej zanimiva, saj je bila edina, v kateri sta nastopala sinhrono: med Svetlaninim recitalom je Kaučič v ozadju ustvarjal različne zvoke, ki so odlično sovpadali s pesmijo. To bi se verjetno podalo tudi katerim od ostalih izvajanih pesmi, vendar ob zavedanju, da bi potem preslišali marsikateri Kaučičev skrbno načrtovan in natančno odigrani ton, hkrati pa marsikaj izgubili tudi pri pesničini izjemni interpretaciji.

(Tina Hajdinjak)


WWW.24UR.COM 17.12.2013; Groza sveta v poeziji in glasbi

Ko se srečata naša najboljša pesnica Svetlana Makarovič in tolkalski virtuoz Zlatko Kaučič, ni težko ugotoviti, da se obeta zanimiv pesniško-glasbeni večer. In očitno ljubiteljev dobre poezije ni malo, kajti dogodek je bil razprodan.

Pesniško-tolkalski večer, ki sta ga družno izvedla Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič v predstavi Horror Mundi/Groza sveta, temelji na najbolj grozljivih pesmih Makarovičeve, ki govorijo o "slabih semenih, o lepljivem žolču, o človeški bedi, o brezizhodnosti, o pohlepu, o hudobi", skratka o vsem slabem, kar obrača današnji svet. In pravzaprav niti ni pomembno, ali je pesnica stihe napisala nedavno ali pred 40 leti, njene besede so aktualne, pomenljive, nedvoumne in dostikrat še preveč resnične.

Makarovičeva je marca letos dvakrat razprodala literarno-koncertna večera z Mar Django Quartetom, tokrat pa smo bili priče nekoliko bolj minimalistični predstavi. Njenim pesmim ob bok, ki jih je interpretirala bosa, v sivo haljasto obleko odeta skoraj 75-letnica, je predstavo glasbeno krojil amalgam zvokov izpod rok in prstov Kaučiča, ki je vrhunski tolkalec, tokrat pa je uporabil pravzaprav vse, kar je imel pri roki, da je ustvaril zanimive zvoke. Poleg običajnih tolkalskih pripomočkov je uporabil tudi šumeče PVC-vrečke, verigo in druge predmete, da je ustvaril unikatno zmes, ki jo je vpletel v svoje spretno poigravanje z zvoki.

Kaučič je dobitnik nagrade Prešernovega sklada in eden najboljših slovenskih džezovskih tolkalcev, ki pa se je že od začetka kariere osredotočal tudi na uglasbenje poezije, kot sta tokrat v vrhunski maniri predstavo spletla tudi z Makarovičevo. Razprodana dvorana Kina Šiške in občinstvo, ki je točno vedelo, po kaj je prišlo in kaj lahko pričakuje, sta samo dokaz, da vrhunski kulturni dogodki, ne glede na vse, imajo dober potencial za dviganje naše vsakdanje in tudi medsebojne kulture. Za vse ljubitelje dobre poezije, ki so tokrat zadevo zamudili ali niso prišli do vstopnic, pa se 16. januarja obeta ponovitev.

(Boštjan Tušek)


WWW.DELO.SI 17.12.2013; Svetlanino mračno oznanilo v Šiški

Po prijaznem naprosilu zasanjane Tjaše Koprivec, naj občinstvo ne prekinja večera s ploskanjem (razprodan dogodek je namreč potekal v soorganizaciji Kina Šiška in založbe Sanje), sta v poltemi na oder stopili dve postavi. V črnini, ki jo je rezal snop in osvetljeval zdaj enega, zdaj drugega akterja, se je odvil dramatičen performans Svetlane Makarovič in Zlatka Kaučiča.

Pesnica v sivi togi, ki ji je pokrivala gola stopala, se je zdela kot kakšna srednjeveška pridigarka, ki podaja mračno oznanilo – Grozo sveta. Mi pa po svetu vandramo, / eden drugemu hudo delamo. / Saj je na svetu tako ..., se je njena gosta, slikovita, neusmiljena poezija zlivala v tiho dvorano. Ko je potihnila, so besede odzvenele še v bobnanju in zvočenju Zlatka Kaučiča. Človeška brezbrižnost je zaskelela ob praskanju po kovinskih ceveh, kuga, vojska, lakota in smrt so prek malega bobna galopirale po prekleti rodni grudi in znamenja, ki so izgubila pomen, so po činelah trkala na kolektivno zavest. In že je zaigrala mrtvaška kost, suha bela veselost, ki je mijavkala, ječala, vzdihovala, pokala in moledovala za zveličanje nevednih in neumnih. A temna Svetlana je bila, kot vedno, nepopustljiva. Že je udarila z Mušjim létom, ko ni kam glave položiti / nimaš s kom spregovoriti ... kar je eden to so vsi / hlapci, muhci, jalovci. Kaučič pa je takoj za njo izvedel pravi potuhnjen in zlovešč mušji let.

Brez sentimentalnosti in lažnega upanja

Po orisu nepopravljive pokvarjenosti človekovega duha, ki je v marsikaterem poslušalcu gotovo vzbudil kanček avtoričine notorične ljudomrznosti, je antiklerikalno nastrojeno tematiko vpeljala pesem Kača, pospremljena z rožljanjem verige in zloveščim pritrkavanjem. V cinično apokaliptični preobleki je izzvenela tudi priredba otroške pesmice Jaz sem mala roža, ki jo je Makarovičeva interpretirala z naivnim otročjim glaskom, zaradi česar je končna grozovitost sveta še bolj treščila v poslušalca. Sledila­ je srhljiva uspavanka, zatem pa je njena igla spet vbodla rdečo nit večera v eksistencialistično tkivo, prepredeno s plesnijo, razkrojem in mislijo na minljivost, ki Makarovičevo v zadnjih letih še posebej ­vznemirja.

Ko je na koncu preklela stvarnika, stvarstvo in ustvarjene stvore, je bilo jasno, da pri Svetlani Makarovič (še vedno) ni prostora za sentimentalnost in še manj za lažno upanje. Kar bilo je zavozlano, / se razmotati ne da / in kar je bilo zmečkano, / se nikdar več ne zravna.­ Iz dušeče množice se lahko izvije le (razsvetljeni) posameznik: Enemu pa dih zastane / in zasluti in spozna. / Pot se razodene sama. / To je pot za enega.

Svoje kratke antologijske pesmi je pesnica z igralsko vehemenco in vživetostjo ves uro trajajoč performans recitirala na pamet. Zlatko­ Kaučič, vešč odzvanjanja besed velikih poetov, Kosovela, Gradnika, Zajca, Dekleve, pa je z velikim občutkom – skoraj podrejenostjo besedotvornim specifikam – sledil ritmu njenih besed, stopicam in melodiji verzov. Na koncu se nista priklonila občinstvu, ampak samo resno povesila pogled.

Kljub grozljivosti so nekateri verzi izzvali celo pritajen smeh med sicer raznoterim občinstvom, v katerem so sedeli študentje, gospoda, ki ima Makarovičevo že dolgo v čislih, njeni resni literarni kolegi in svetoboljni hipsterji, ki tako šik dogodka ne bi zamudili za nič na svetu. Pravzaprav ga ni hotelo zamuditi veliko ljudi, ki pa so ostali pred vrati velike dvorane Kina Šiška. Zanimanje za razprodan koncert je bilo tolikšno, da bo grozi sveta mogoče prisluhniti še enkrat 16. januarja.

(Tina Lešničar)