Primorske novice: 18. Januar 2019; “Svojega 'bluesa' ne boš našel na Googlu, našel ga boš v življenju”
Zlatko Kaučič, Bric, ki je uspel v velikem svetu izvirne sodobne glasbe, ob 40-letnici ustvarjanjaZlatko Kaučič je imel, kot pravi, srečo in čast, da je 40 let svojega glasbenega ustvarjanja preživel na festivalih po vsej Evropi. In igral z glasbenimi popotniki, s katerimi je tolkalist in vsestranski ustvarjalec križal poti v minulih desetletjih. Praznovanje pa je zaključil v domačih Goriških brdih, kamor ga je pestra življenjska pot nazadnje vrnila in od koder se je v Novo Gorico pripeljal na kolesu. Ker tako človek sliši zvoke in tišino narave. Niti to, da je bila na zimski dan cesta nekoliko spolzka, ga ni ustavilo: "Ah, kaj to. V Amsterdamu sem se naučil voziti kolo po snegu. Vse je v obvladovanju telesa.”
Pred časom ste rekli, da se vam zdi precej žalostno, da niti glasbeniki ne hodijo več na koncerte.
“To je bolezen teh let. In ne velja le za glasbenike. Ljudje, če že po¬slušajo glasbo, sedijo doma za računalniškim zaslonom, s copati na nogah in pivom v roki. Če so že pripravljeni vstati in iti na koncert, gredo gledat, denimo, Led Zep¬pelin. Nekaj, kar jih predrami iz sanj injih vrne v leto 1970. Mene pa nostalgija ne zanima, ker hočem živeti v sedanjem času. Šel sem poslušat vse velike bende, tudi Led Zeppeline, ampak to je bilo takrat. Razlog, dase skupine iz preteklosti vračajo na oder, je večinoma pov¬sem ekonomski. Na eni strani ra¬zumem ljudi, da so radovedni in želijo slišati bend, ki ni bil na sceni 20 let in se zdaj vrača, ampak mene veliko bolj zanimajo glasbeniki, ki na katerem koli področju ustvar¬jajo tu in zdaj.”
Kako pa se reče tej bolezni?
“Lenoba. Spiritualna in osebna lenoba.”
Se pravi, da smo tudi zato bolj nagnjeni, da se odzovemo na nekaj, kar nam je bilo všeč v mladosti? Ker to od nas ne zahteva nobenega novega spoznanja, prilagoditve, ker je udobno?
“Natanko to. Mogoče res nima¬mo vsi radi časa, v katerem živimo. Mogoče tudi s povsem dobrim razlogom. Ampak je naš čas. In vsak od nas se mora potruditi ter samega sebe vprašati, kaj lahko k temu času doprinese. Kdor ima v sebi iskrice igrivosti, zavedanja in kreativnosti, bo vedno šel brez Googla preverit kakšen koncert, kakšno razstavo, literarni večer. To, da v našem času ta dejavnost zamira, je posledica tega, da smo pasivni, zazibani v udobje in pod nadzorom kapitala oziroma potrošništva in se tega niti ne zavedamo. Postanemo ovce. Veljatudi zame: čeprav sem zelo osredotočen na svoje delo, moram vedno znova iskati stik s svojimi notranjimi silami.”
Tudi kdor se zaveda, da mu grozi možnost postati ovca, se mora torej nenehno opominjati in boriti?
“Absolutno. Včasih se zavem, da me je potrošniška miselnost za trenutek ujela. Tudi v glasbi te namreč mamijo ponudbe, ki te lahko oddaljijo od tvoje ustvarjalnosti.
In na drugi strani so stvari v ekonomiji in družbi, ki neizogibno določajo tvoje delo, pa ti nanje nimaš nikakršnega vpliva. Cedejev, denimo, skoraj ni več mogoče pro-dati. Glasbeniki se trudijo, oblikujejo in posnamejo album, vanj vlagajo energijo in denar, že naslednji dan pa je vse gradivo brezplačno dostopno na spletu. Če se vrnemo k opazki o tem, da niti glasbeniki ne hodijo na koncerte kolegov: veljalo naj bi tudi nenapisano pravilo, da si glasbeniki izmenjujejo albume. Ali da kupijo album, ki ga je izdal prijatelj ali znanec. Ampak potrošništvo je kot neke vrste rak, deluje počasi in človek se sploh ne zaveda, kdaj pade v sistem. Tudi če ti gre v narekovajih dobro, torej če imaš vse tisto, kar potrebuješ za vsakdanje življenje, se moraš zavedati, da ta neoliberalna politika ali ti novi fašizmi, ki se rojevajo zdaj, vodijo v smer, ki si je dejansko ne želimo. Samo poglejmo desnico, ki danes osvaja Evropo, kakšen odnos do vseh vrst drugačnosti vzpostavlja. Po drugi svetovni vojni v Evropi še ni bilo toliko poniževanja in zavračanja človeške raznolikosti kot danes. Kar se odraža tudi v glasbi. Določena glasba sploh ne pride na površje.
Pravo “bratstvo in enotnost” ter novi boji
Je to, da človek 21. stoletja v kulturi vzame le to, karje preverjeno in znano, ter to, da se odziva na preproste, črno-bele sodbe in trditve, ki so značilne za novo populistično politiko, simptom iste bolezni?
“Morda. Vsi smo v istem loncu, ampak k sreči obstajajo tudi odlični kreativni ljudje, ki delajo in govorijo drugače in imajo svoja prepričanja. Ti ljudje so za družbo neprecenljivi. Ne delajo le v kulturi, ampak tudi v novinarstvu, v gospodarstvu, pravzaprav povsod. Živimo v stisnjenem, majhnem okolju, v katerem si, hočeš nočeš, vpet v določene mreže. Tisti, ki so inteligentni, gredo malo ven iz te države, pogledat, kaj se dogaja in obogatit svoje znanje z drugačnimi in novimi stvarmi. Svet je velik in hvala bogu še obstajajo države, ki so kulturno in socialno bolj razvite od naše.”
Verjetno ne mislite, kot trdijo nekateri, da so vsi veliki ustvarjalci umrli ali umirajo in od mladih generacij ni pričakovati nobenih umetniških presežkov?
“Ne, ne mislim tako. Če pogledamo popularno glasbo, se je res poslovila cela generacija izjemnih ljudi. Enako velja za druga področja: izgubili smo vrhunske pisatelje, igralce, režiserje, snemalce. Pripadnike generacije, kije trdo delala za svojo umetnost. V času, ki je bil tudi čas moje mladosti, ko stvari še zdaleč niso bile preproste. Morali smo se boriti za preživetje. To sem zelo razločno občutil v desetih letih, ki sem jih preživel v Amsterdamu, in osmih v Španiji. Je pa bil to sladek boj, ker je bilo v tistem času, govorimo torej o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, veliko več druženja ljudi raznolikih umetnosti in kulturnih ozadij. Sodelovali smo, se pogovarjali, se mešali in povsem nepomembno je bilo, kakšne narodnostne ali verske pripadnosti je kdo. Ni bilo težav, kakršne so danes ... ”
Tudi če ni bilo velikih besed o politiki multikulturnosti?
“Niso bile potrebne. Bilo je pravo, živo bratstvo in enotnost. To čudovito obdobje sem doživel v vsej njegovi polnosti in potoval po vseh državah, v katere sem lahko vstopil, pri čemer sem z jugoslovanskim potnim listom lahko šel marsikam. Možnost, da se v stiku z ustvarjalci nauči razumevanja slikarstva, filma, literature, gledališča, je za umetnika neprecenljiva, ker mu da ideje in obogati njegov ustvarjalni potencial. Ampak, če se vrnem k vprašanju: tudi danes imamo mlado generacijo ustvarjalcev, ki bodo prišli ven. Prav gotovo bodo prišli. Absolutno. Časi so drugačni, ampak boji so še vedno, priboriti si svoj prostor pod soncem je nadvse težko. Mladi imajo veliko več informacij zaradi interneta, tega mi nismo imeli in to je vsekakor prednost. Ampak vedno pravim: svojega 'bluesa' ne boš našel na Googlu, našel ga boš v življenju. Blues, kot rečemo glasbeniki, torej dušo, svojstvo, to, da si tak, kot si, in si v tem edinstven, da si polnokrven in bogat človek s 360-stopinjskim kotom v videnju in čutenju, najdeš v življenjskih izkušnjah. Ko sem ustvarjal šest albumov, ki izhajajo iz poezije Srečka Kosovela, zame brez konkurence največjega slovenskega pesnika, sem vsak konec tedna hodil na Kras. In sem bil tam, slišal, okušal, vonjal, zaril nos v gnoj, če se mi je zdelo potrebno, gledal listje, poslušal zvoke, čutil naravo. Stvari ne pridejo tako, da malo poguglaš in rečeš 'oh, glej, kako lepa fotka'. Če ne začutiš, kje je človek živel, kakšna so bila njegova obzorja in vizije, če ne začutiš energije, tistegabluesa pač ne najdeš. Isto se mi je zgodilo v Barceloni s Federicom Garcio Lorco.”
Družina, imenovana Kombo
Je torej tako, da mora glasbenik vaditi, biti prisoten, biti vklopljen v okolje, delati, biti fizičen, držati instrument v rokah? Je to nekaj, kar nekdo, ki igra na instrument, morda nekoliko lažje dojame? Namreč to, da je v življenju, zato da prideš do nekih dosežkov, treba trdo delati?
“Odrekanja je veliko. In moraš tako rekoč ostati v formi, kar mimogrede, še posebej po petdesetem letu, ni prav lahko. Govorimo seveda o kreativni glasbi. Pop glasbo bi lahko igral z eno roko in v drugi držal Primorske novice. Za našo glasbo pa moraš biti v vrhunski telesni kondiciji. Ampak še bolj pomembno je, kako delujejo tvoji možgani in tvoje srce. Ohraniti moraš močno povezavo s tem, kar misliš, v glavi moraš ostati dovolj čist, da lahko tisto, kar je v tebi, tudi izraziš, poveš. In veliki glasbeniki to mentalno ostrino ohranjajo, če jih seveda ne dohitita demenca ali kakšna druga bolezen, kar je za glasbenike lahko velika težava. Na čistost svoje duševnosti, na mentalno formo, je zato treba tudi paziti. Zame je narava priložnost, da se človek odlepi od vsakdanjega hrupa in prečisti svoje misli. In mi res živimo na delu planeta, ki nam daje odlične pogoje za stik z naravo. Imamo petindvajset minut do morja, pol ure do gora, vodo v neposredni bližini. Živimo v fantastičnem prostoru in narava najbolj pomaga pri tem, da se človek notranje osredotoči in uredi svoje misli. Vsaj jaz to počnem.”
Kdaj ste se odločili, da se boste ukvarjali z otroki in pedagoškim delom? In koliko je bila to takrat nenavadna odločitev? Vaša šola je nastala, ko ste imeli za seboj že briljantno mednarodno kariero, ki vas je pripeljala na najbolj prestižne evropske odre in vam omogočila sodelovanje z velikani sodobne kreativne glasbe.
“Za to delo sem se do neke določene mere odločil, ker sam nimam otrok. Tako je pač naneslo. Imel sem veliko zelo lepih razmerij, ampak si nisem uspel us tvariti družine. Predvsem zato, ker sem res veliko potoval. Kasneje pa sem, ko sem opazoval izkušnje sodelavcev in prijateljev, videl in uvidel, da so imeli velike težave pri usklajevanju kariere in družine. Ko smo bili na turnejah, so se z otroki pogovarjali po telefonu in videl sem, da zaradi ločenosti od družine zelo trpijo. Takrat sem se odločil, da bom energijo, ki je nisem posvetil ustvarjanju družine, usmeril drugače. Z učenjem sem poskusil že v Barceloni, polno pa sem to uresničil v šoli Zvočni izviri, ki deluje pri Zvezi kulturnih društev Nova Gorica. Ta šola je, nekako, moj poklon lastni nesposobnosti. Ali egoizmu. Ker si nisem ustvaril biološke družine, skušam ustvariti neko pozitivno glasbeno družino z 'mularijo', ki jo učim v Točki ZKD.”
Koliko “mularije” seje doslej že nabralo v tej družini?
“Šola dela že več kot petnajst let. Učenci so prihajali in odhajali, tako da po pravici povedano niti ne vem, koliko jih je bilo oziroma jih je. Najbrž več kot sto. Nekateri so ostali, drugi so jo popihali. Ni vse za vsakega.”
Nekateri pa so zdaj že prav svoji?
“Zasedbam oziroma Kombom sem dal imena po abecednem vrstnem redu. Člani zasedbe Kombo A, to so torej moji najstarejši učenci, so že vsi poklicni glasbeniki. Eden igra pri Laibachu, drugi z Magnificom. Prva leta je bilo z mano osem učencev in razen enega, ki je odprl podjetje, se vsi ukvarjajo z glasbo. Tudi člani Komba B, ki večinoma prihajajo z našega konca, so vsi dobri glasbeniki. Z mladimi, Kombo C, bomo pravkar skupaj izdali sedmi album. Z malčki, Kombo D, ki so stari od sedem do devet let, se trudimo in bomo videli, kam bo stvar pripeljala. Otroci, mlajši od desetih let, se sploh ne zavedajo, da igrajo na odru in so pred njimi ljudje, ki jih poslušajo, ampak preprosto uživajo v glasbi. Zato vsi ustvarjalci hočemo biti otroci. Moja šola je drugačna od vseh ostalih glasbenih šol tudi v tem, da gredo učenci takoj v akcijo, na oder. Tudi sicer mislim, da šolanje le delno vpliva na to, kakšen glasbenik boš postal. Dobro je, če si odziven, inteligenten, hitro dojemaš in se prilagajaš, ampak na koncu je na tebi, da se boriš. Jaz kot učitelj lahko dam informacije, učencem pojasnim žanre, koncepte, ampak od vsakega posameznika je odvisno, ali bo, niti ne uspel, temveč sam zase in za druge naredil nekaj pomembnega. Glasba zame ni nekaj, kar počnem le zaradi svojega ega. Ko sem na odru, hočem, da ljudje uživajo, tudi, če je glasba abstraktna in ra-dikalna: veliko mi je do tega, da gredo ljudje s koncerta zadovoljni, z občutkom, da so z nakupom karte dobro vložili svoj denar. To j e bistvo igranja, namreč, da vsakič na odru daš maksimum. Vsak koncert je življenje ali smrt"
Oder kot svetišče
Vaša življenjska in ustvarjalna pot je taka, da ste navezali zelo gosto mrežo stikov z vrhunskimi glasbeniki po vsem svetu. Koliko je ta mreža živa? Koliko ste v stikih in koliko se pogovarjate med seboj?
“Z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Zanimivo pa je, da se glasbeniki redko pogovarjamo o glasbi. Govorimo o veliko bolj širokih temah, o svetu, o težavah, o krivicah, na katere smo glasbeniki večinoma zelo občutljivi. Ko pa stopimo na oder, je, kot da bi stopili v cerkev. Oder je svetišče, posvečeno glasbi, ki je večja od nas, mi smo samo njeni lovilci. Po koncertu prav tako razen ugotovitve, da je bil dober, nima smisla veliko analizirati. Glasbeniki, ki veliko govorijo, mi niso všeč. Danes imamo filozofijo glasbe, muzikologijo, retoriko vseh mogočih umetniških zvrsti. Smiselno je pisati o tehničnih vidikih ustvarjanja, miselna analiza glasbe pa me ne zanima. Pomembna se mi zdi genialnost trenutka, skozi katerega se ti odpre nov svet, nov vpogled. Popolnoma enako je pri filmu.”
Delate z otroki, kakšno je bilo vaše otroštvo?
“Na to vprašanje sem odgovoril že v številnih intervjujih in se ne bi rad ponavljal. Bilo je zelo zanimivo, ni bilo ljubeče in idilično, ampak lepo. Moj oče je bil policist, mama prodajalka v trgovini in vsi so bili zelo delovni in pridni. Bili smo štirje otroci in jaz sem se zaljubil v glasbo, ko sem bil star deset let. Videl sem namreč pop skupino in bobnarja, ki je igral z eno roko v mavcu. Zdelo se mi je, da kaj takšnega ni mogoče. S svojim očetom nisem bil ravno v dobrih odnosih. Ko sem prišel v srednjo šolo, sem srečal drage kolege, pokojnega Alan Jakina, kitarista, in basista Milana Sosoliča. Že kot mulci smo začeli nekaj ustvarjati. Z Milanom sva šla v Trst in tam je na oder prišel nek Italijan ter povedal, da išče bobnarja za rok skupino Upupa. Javil sem se in so me izbrali. Star sem bil sedemnajst let in tako se je začela moja kariera. Pustil sem šolo in delo, zbežal od doma in začel igrati po Italiji. Kasneje sem šel v Švico, v Zurich, od tam v Barcelono. Mojemu očetu sem hvaležen, da je bil do mene tak, kot je bil. Če bi me preveč božal, bi se najverjetneje zaposlil v cementarni v Anhovem, živel v prahu in danes umiral od azbestoze. Hvaležen sem mu in sem mu tudi posvetil album Emotional playground s pevskim zborom, imel je namreč zelo rad zborovsko glasbo. Ni doživel tega, kar je sanjal, da bo svojega sina videl nastopati v Cankarjevem domu - žal sem bil eno leto prepozen. Izpolnil pa sem njegova pričakovanja in nekaj dosegel, dobil sem, denimo, nagrado Prešernovega sklada, kar je bilo v tistem času nepojmljivo. Ko gledam nazaj, razmišljam samo o tem, kako se je vse lepo izteklo. Marsikdo me je prepričeval, da bi se moral počutiti kot žrtev, ker naj bi me oče maltretiral, ampak razumem, da je oče želel uspeh za svoje otroke. Leta 1992 sem prišel domov tudi zato, ker je bil oče bolan. Bil sem tik pred poroko v Los Angelesu, ampak moja zaročenka, jazz pevka, je vztrajala, da se poročiva v cerkvi, jaz pa sem ateist in sem se temu upiral. In tako sem zamenjal smer, prišel domov, spoznal Boleslava Simonitija, takratnega predsednika ZKD, in začel s svojo šolo. In spet so se stvari obrnile v pravo smer"
Je tako velikokrat v življenju in v glasbi, da človek za stvari, ki mu povzročajo največ bolečine, trpljenja, strahu, na koncu ugo-tovi, da so bistven del njegove življenjske poti? Je življenje kdaj pametnejše od nas?
“Absolutno. Moj primer še zdaleč ni edini. Veliko glasbenikov in umetnikov nasploh je moralo doživeti preizkušnje, skozi katere so našli, kot smo prej rekli, svoj 'blues'.” Vici o bobnarjih in ptiči na žici
Ne jezite se name zaradi naslednjega vprašanja. Vi ste tolkalec. Svoj prvi navdih, pra-vite, ste našli ob poslušanju pop skupine. Bobnar v zabavnih glasbenih zasedbah na odru sedi v zadnji vrsti, tak je predsodek, kreativci pa so ki-taristi in pevci. Se, glede na to, kako zelo kreativna je vaša glasbena pot, v tem čutite iz-jema? Ali pravzaprav ne?
“Samo koliko štosov in vicev sem slišal na račun bobnarjev! Milijon. Ne le v popu, tudi v jazzu. Ampak časi so se spremenili. V jazzu je razumevanje tolkal in njihove vloge danes radikalno drugačno. In to je glasba, ki narekuje in bo narekovala nove smernice. Harmonije in ritmi vsekakor nastajajo v jazzu in od tam prehajajo v popularne zvrsti. Tudi glasbeniki se selijo v tej smeri. Jazz glasbeniki igrajo v pop skupinah, predvsem zato, ker je tam več denarja in ker tako imenovani jazz mainstream dejansko umira. Jazz glasbeniki so tudi tisti, ki raziskujejo nove sonorične kombinacije in tako ustvarjajo nove ideje v ritmiki. Leta 1980 je bilo res nenavadno, da bobnarji pišejo glasbo, ampak da- nes so med tolkalisti izjemni us-tvarjalci, ki pišejo fantastično glasbo, zato predsodkov ni več. S svojimi učenci glasbo ustvarjam v trenutku, zapojem eno linijo in drugo in nastane skladba, ne da bi jo sploh zapisali. Bobnarji so tudi liderji, predlagajo nove zvoke, nove zvokovne koncepte. Pop glasba pa je od Stevieja Wonderja, Jamesa Browna, Princea, Beatlesov, ki so bili harmonično zelo bogati, Rolling Stonesov, ki so igrali rudimentarni rock, degenerirala. So sicer izjeme med sodobnimi ustvarjalci, ki prinašajo kompleksnejše harmonije in besedila, ampak na splošno so v popularni glasbi prevladali butasti koncepti, kot sta disko in elektronika z načelom minimalizma in neskončnim ponavljanjem enih in istih fraz. Da ne bo pomote, imam rad dobro pop glasbo in jo z veseljem poslušam, ampak v aktualni produkciji vidim veliko pretirano poenostavljenih, mehkužnih stvari, ki mi ne povedo ničesar, in sem šokiran, da so jih ljudje pripravljeni konzumirati.”
Vidite še razliko med us-tvarjanjem in poustvarjanjem glasbe?
“Ta dva procesa se vsekakor pre-pletata. Nikoli ne gledam veliko nazaj, vedno zrem naprej, zato je to prepletanje zame smiselno in edino logično.”
Kako gledate na še eno pre-pletanje: prepletanje glasbe in jezika? Ko berete Srečka Ko-sovela, ali Federica Garcio Lorco, ali Svetlano Makarovič, ali kakšnega drugega poeta, ki vam je pri srcu, vidite neko vzporednost med verzi in glasbo?
“Poezija ti pomaga do novih glasbenih izrazov in glasba ti pomaga, da se poetično izraziš. Krog oplajanja se vrti in to je zame izjemno pomembno. Tako te obogati tudi dober film ali poslušanje konference ptičev, ki se zberejo na žici. To so dodatni vitamini v življenju. Ušesa pa so tvoji sprejemniki in Slovenci imamo dobra ušesa. Večkrat sem tudi v tujini slišal, da smo zelo nadarjeni za jezike in se hitro učimo, morda zaradi fonetičnih značilnosti našega jezika. Vedno sem se zanesel na svoja ušesa. Velikih glasbenikov, ki sem jih srečal, nikoli nisem prosil, naj mi razložijo, kako igrati bobne, ali naj mi pokažejo kakšen trik. Vedno sem jih samo in zgolj poslušal.”
Omenili ste besedo svoboda v zvezi s svojo glasbo. Kaj pomeni, da glasbenik dela svo-bodno in za svobodo ter se bori za svobodo?
“Svoboda je velika beseda in zveni zelo lepo. Je pa vprašanje, kaj pomeni. Svoboda do določene mere je to, da se boriš proti establishmentu, proti situaciji, da greš proti etablirani glasbi, proti mainstreamu. Ampak svoboda je še precej večja od tega. Človek kot posameznik nikoli ni v resnici popol-noma svoboden. Ker je neprestano v hitenju in iskanju, nenehno se uči, je zaposlen, obremenjen, zaskrbljen, jezen. Torej lahko svobodo užije le v trenutkih, ko se odloči, da bo naredil nekaj absolutno drastičnega in ni odvisen od nikogar.”
To, kar ste, denimo, naredili pri sedemnajstih letih, ko ste odšli od doma? Je bilo to dejanje popolne svobode?
“Recimo. Ampak spet sem se moral za tisto svojo odločitev boriti in zanjo veliko žrtvovati. Mi v tistem smislu, da gremo proti uveljavljenim vzorcem, igramo svobodnjaško glasbo. Ampak biti povsem izven konceptov časa, v katerem živimo, torej odmakniti se od družbe, ne plačati davkov, na primer, to pa ne obstaja. Beseda svoboda je lepa, ampak svobode ni. Bistvo je, da delaš stvari, ki se tebi zdijo najboljše, in jih pošiljaš v svet, v družbo, ter poskrbiš, da imajo neko vrednost.”
Je Evropa na pragu vojne?
“Upam, da ne. Res upam, da ne. Ampak ozračje je vse bolj napeto. Ljudje nočejo vojne, toda politiki nas nenehno ženejo v jezo, nespoštovanje, sovraštvo. To je zaskrbljujoče, še bolj pa me skrbi to, da ljudje še vedno volijo iste obraze. Mislim pa, da alternativa obstaja in da na površje prihajajo ljudje, ki razmišljajo in dojemajo drugače. Upam, da tu na Primorskem ne bo spet meje. Naši starši in dedi so zaradi meje že dovolj pretrpeli. Meja je vedno velika sramota, znak, da v Evropi kot sosedje nismo sposobni živeti drug z drugim. Bojim se za naslednje generacije, ker jim puščamo, oprostite za besedo, ve-liko 'dreka' in to samo zaradi pohlepa in egoizma nekaterih.”
Iz Brd do Amerike in nazaj
Zlatko Kaučič je pri svojih 65 letih v vrhunski telesni formi, najbrž tudi zaradi kolesa, ki je njegovo glavno prevozno sredstvo. Pa tudi v izjemni mentalni kondiciji. “Pred časom sem na koncertu srečal brazilskega saksofonista in pogovarjala sva se v portugalščini. Presenečen sem bil, ko sem videl, da mi jezik še gre, čeprav sem ga govoril kratek čas in je od takrat minilo že precej let. Vtakih trenutkih si rečem: 'Zlatko, še ti gre, nisi še dementen',” pove v smehu. Portugalščina se je med šest jezikov, kijih govori izjemni glasbenik, prepoznaven po unikatnem slogu in nenehnem raziskovanju zvočnih možnosti, ki jih ponujajo tolkala, uvrstila leta 1979, ko je bil na dolgi turneji po najzahodnejši evropski državi. Star je bil komaj 26 let, a je imel za seboj že nastopanje po Italiji, Švici in Barceloni. Nekaj let kasneje se je preselil v Amsterdam in se leta 1992 vrnil domov, ob tem pa ostal v stiku s številnimi vrhunskimi evropskimi jazz glasbeniki, s katerimi je in še nastopa na festivalih širom po svetu. Dvakrat je koncertiral tudi v ZDA.
V njegovi diskografiji je med skupinskimi, priložnostnimi in solo projekti več kot štirideset naslovov. Kaučič pa je že zelo zgodaj v svoji karieri prestopil prag med izvajanjem in ustvarjanjem glasbe.
Pisal je tudi posebno glasbo, denimo za dokumentarne filme. Doma ob koncertiranju in ustvarjanju že petnajst let uspešno vodi šolo Zvočni izviri, ki deluje v okviru novogoriške Zveze kulturnih društev. Kaučič je dobil nagrado Občine Brda, Bevkovo nagrado Mestne občine Nova Gorica in leta 2011 nagrado Prešernovega sklada. Na svojih štirideset let gleda kot na zaokroženo dobo, a vsestranski glasbeni ustvarjalec je daleč od tega, da bi udaril svojo zadnjo dobo. Dogovore za intervjuje bilo treba usklajevati z njegovimi obveznostmi pri snemanju novega albuma z zasedbo svojih mladih učencev.
VESNA HUMAR
Festival AD LIBITUM 2016 Saadet Turkoz and Zlatko Kaucić
Maybe this was the biggest mystery of this festival. Of course, Krzcić has its undeniable reputation and at least two great records in the Not Two home directory, but the person of a Turkish (very Eastern Turkish) singer is a card in this part of the improvised world that is not discovered. The greater was the obvious joy of listening to this concert from the first to the last minute. The explosion of imagination, talent and feeling of the context of dramaturgical improvisation became the participation of each of the musicians. Zlatko improvised with every object he encountered on his way (the program of the festival was printed, water was poured from a bottle into a bowl and splashed on a percussion set). Saadet, although she only used her voice (she did not need a sequencer!), This percussion multitude sounded like an extremely rich arsenal of vocal means of expression. Although the scale of her voice did not constitute any special asset, the idea, the aforementioned artistic imagination, and finally the theatrical and expressive behavior on the stage, meant that for Kaucic, she was an ideal partner that day. And by the way it was difficult to take her eyes off her.WWW.PRIMORSKE.SI 18. 12. 2018; Izvirna žurka ali “kombomanija”
40-letnico ustvarjanja letos praznuje tolkalec, vsestranski izvajalec, avtor in “kombovec” Zlatko Kaučič. Čez leto se je veselil z glasbenimi sopotniki po vsej Evropi, jubilej pa zaokrožil doma: v Goriških brdih, natančneje v sugestivni kamniti kleti prenovljene vile Vipolže.VIPOLŽE > Zlatko Kaučič je 40-letnico svojega ustvarjanja zaključil v domačih Brdih. “Imel sem srečo, da sem čez leto nastopil na krasnih koncertih in velikih festivalih, na prizoriščih in v okoljih, kjer mojo glasbo cenijo. Da bo zaključni koncert doma, ni bilo ravno vnaprej načrtovano, a občina Brda se je zelo angažirala,” je Kaučič povedal po sobotnem koncertu. Uradni naslov štiriurnega glasbenega maratona v kleti vile Vipolže je bil Zvočno izvirna žurka. Kaučič pa ji je rekel kar “kombomanija”.
Od najmlajših do prekaljenih mojstrov
Na odru se je zvrstilo lepo število glasbenikov. Razdeljeni so v Kombe, označene s črkami A, B, C in D. V zadnji skupini so otroci, stari od šest do devet let, v prvi pa že uspešni poklicni glasbeniki.
Skupno jim je, da je njihova ustvarjalna pot povezana z Zlatkom Kaučičem, ki je mentor mladim in za zasedbe piše tudi izvirno avtorsko glasbo. Glasbenik v okviru KUD-a Zvočni izviri pri ZKD Nova Gorica vodi šolo Komba. Ta deluje po programu, ki ga je tolkalec priredil posebej za svoje varovance, mlade glasbenike iz vse Slovenije, z namenom ustvarjati glasbo zunaj klišejev sodobne popularne produkcije in na oder pripeljati spontanost, ustvarjalnost in čistost glasbe. Intenzivni program združuje tehniko, improvizacijo, igranje avtorske glasbe, osvajanje koncepta harmonije ter skupinsko delo v Kombovih zasedbah. Glasba, ki nastaja, je ustvarjalna in teži k multidirekcionalnosti - zmožnosti obvladovanja vseh glasbenih jezikov.
Kaučič poudarja, da želi svojim varovancem odpreti pot v svet glasbe in ga prikazati v vsej njegovi raznolikosti in neskončnih možnostih. “Res pa je vprašanje, kakšno prihodnost lahko napovem svojim učencem. V sodobnem svetu zanimanje za glasbo bledi in usiha. Vse več mladih se odloča za DJ-janje in elektroniko. Zaprti v svojih sobah pritiskajo na gumbe. Igrati na bobne, kitaro, kontrabas ali kaj drugega od človeka zahteva delo, vadbo, predanost. Inštrument te ne čaka,” razmišlja Kaučič, ki je prepričan, da je živi stik med glasbenikom in njegovim občinstvom bistven.
Kam na koncert in kdo na koncert?
Sloveniji, meni letošnji jubilant, vsekakor močno primanjkuje prostorov, kjer bi glasbeniki lahko nastopali. “Restavracije ali bari sploh ne pokličejo več benda. Raje imajo DJ-a, nekakšen, kot se reče, 'one man band', ki le pride in postavi svojo opremo. To pomeni, da se prostor stika med glasbenikom in občinstvom oži.”
Manjša pa se, meni Kaučič, tudi zanimanje občinstva, uspavanega od sodobnih digitalnih televizij in vedno dostopnih vsebin. To je pojav, ki je globalen in so se mu, morda, deloma izognile le skandinavske države: “Negativna posebnost Slovenije je morda le v tem, da pri nas še glasbeniki ne hodijo na koncerte svojih kolegov. V državi je vsekakor kakšnih tisoč ustvarjalcev glasbe. Že če bi ti podpirali drug drugega, bi bila slika precej drugačna.” Kaučič je najbolj vesel, ko svoje varovance vidi na odru. In še posebej zadovoljen, ko in če začnejo ustvarjati lastno glasbo: “Če pridem na koncert in vidim, da mladi pišejo svoje stvari, da so te stvari dobre, da napredujejo, sem res vesel.”
Praznovanje je bilo veselo, a glasbenik dela naprej. Ujeli smo ga med snemanjem nove plošče z zasedbo Kombo C. Mladi glasbeniki, ki so tudi zmagovalci letošnjega festivala Rock Vizije, so material s plošče pod naslovom Petelin iz Noznega predstavili tudi na koncertu v Vipolžah. “Poslušalci so vsekakor imeli kaj slišati in videti,” je svoj vtis o koncertu strnil Kaučič.
(Darinko Kores)
WWW.VECER.COM 09.11.2018; Alexander Balanescu, Javier Girotto in Zlatko Kaučič na mariborskem koncertu ob 40-letnici glasbenega ustvarjanja slednjega
Tolkalec, pedagog, Prešernov nagrajenec ... Zlatko Kaučič letos, ko je star 65 let, raje kot okroglo življenjsko obletnico praznuje še bolj okroglo umetniško: 40 let glasbenega ustvarjanja. Slavi z množico nastopov s številnimi partnerji z raznih koncev sveta, tudi s svetovnimi zvezdami jazza in sodobne kreativne glasbe.Tak je bil tudi dolgo in težko pričakovani torkov nastop v kletni dvoranici mariborskega Narodnega doma (ND), ko sta se mu pridružila pihalec Javier Girotto in slavni violinist Alexander Balanescu. A njihov - sicer navdušujoči - koncert je minil v za dogodke rednega cikla Jazz v ND precej običajnem vzdušju in brez kakega velikega pompa.
Ne globalno, mednarodno
Med globalizacijo in internacionalizmom je kar nekaj stičnih točk, a tudi razhajanj. Prva teži k poenoteni, uniformni standardizaciji (seveda po meri najmočnejših, najvplivnejših, najbogatejših ...), kar je najbrž praktično za poenostavitev in dvig učinkovitosti pretoka informacij, produktivnost, konkurenčnost proizvodnje, napredek tehnologije, spodbujanje vsakovrstne trgovske ponudbe blaga in storitev ter posledično še bolj nebrzdan razmah potrošništva - tudi komercialne (pop)kulture. Drugi razlike priznava, sprejema in poudarja, a išče stične točke in možnosti enakopravnega sobivanja, sodelovanja, kreativnega dialoga, medsebojnega oplajanja ... ter sinergijskih nadgradenj, ki utegnejo v najčistejši pojavni obliki zasijati tudi (in predvsem) v umetnosti.
Njena zvrstno sicer težko opredeljiva, a sodobnemu svobodnemu jazzu sorodna materializacija je bil tudi torkov večerni koncert. Začel se je z igrivo virtuoznim muziciranjem, ki je spominjalo na uglaševanje inštrumentov in iskanje ujemanja. A navidezno neubranost je brž presegel sicer nekonvencionalen tok, a presenetljivo harmoničen. Zaznati je bilo mogoče fragmente klasične glasbe, ljudskih in družabnih plesov, tradicionalnega tanga ..., a dekonstruirane in ponovno sestavljene v izvirno višjo celoto, ki bi se jo dalo razumeti kar kot organski preplet prikazov življenjskih in glasbenih poti ter geografskih provenienc vseh treh nastopajočih.
Girotto je Argentinec z bogato družinsko glasbeno tradicijo, v bolj jazzovski smeri se je izobraževal v ZDA, preboj na svetovno sceno je dosegel predvsem v sodelovanju z italijanskimi glasbeniki, v Italiji tudi živi in največ nastopa; je pogost partner v Kaučičevih projektih. Balanescu je mladost preživel v domači Romuniji, se preselil v Izrael, študiral v Angliji in ZDA, se vrnil v Anglijo in sodeloval predvsem z osrednjimi skladatelji minimalistične struje sodobne resne glasbe; še posebej znan je njegov godalni kvartet. Kaučič je še nepolnoleten emigriral iz takratne Jugoslavije, nabiral izkušnje, se izpopolnjeval in sodeloval s številnimi mojstri na raznih koncih Evrope in sveta ter se po osamosvojitvi Slovenije vrnil v domovino in ustalil v Goriških brdih; kot glasbenik in mentor mladih deluje na obeh straneh slovensko-italijanske meje, stare vezi pa s pridom uporablja pri organizaciji edukativnega jazz festivala v Šmartnem in pri svojih številnih avtorskih projektih. Čeprav vsakdo od članov tria poudarja svojo individualno zgodovino in ustvarjalni kredo, se skozi tekočo komunikacijo ves čas prilagajajo drug drugemu skupaj pa zvenijo prepričljivo, a nenavadno, že skoraj tako, kot da niso s tega sveta.
Preveč dobrega naenkrat
V tem slogu je potekal tudi uro in četrt trajajoč nastop pred solidno, a ne povsem polnim avditorijem. Kar je pravzaprav razočaranje. Poleg dokaj stabilne in zveste srenje ljubiteljev jazza bi predvsem pri omembi Balanescuja namreč lahko pričakovali, da bodo še bolj našpičili ušesa in množično prišli ljubitelji manj konvencionalnih pristopov h klasični glasbi.
A se to ni zgodilo. Morda tudi zaradi prenasičenosti novembra s sorodnimi dogodki, ki se marsikdaj časovno prekrijejo. Nekomercialni organizatorji v Mestni občini Maribor pač šele nekako takrat dobijo zagotovila o občinskem sofinanciranju za celo tekoče leto in so pač primorani čim prej izpeljati vse svoje kulturne prireditve ter se pri tem pač ne utegnejo ozirati na druge in z njimi usklajevati terminov ...
(Darinko Kores)
KLUB GROMKA, METELKOVA MESTO 10. 9. 2018; Jubilejni, a prav nič nostalgični trojček
Kot pravi mali festival je bil najavljen ponedeljkov večer ob četrtstoletnici ljubljanskega AKC Metelkova. Trojni koncertni večer je potekal brez posebne žanrske rdeče niti, čeprav ne čisto brez. Občinstvo preteklih defonij, ki je bilo tokrat ravno prav številno, glavne izvajalce treh zasedb večinoma pozna. Nobenemu improvizacijske metode niso tuje, vsak po svoje jih vešče rabi tudi tedaj, ko se kakšnemu žanru približa od strani, kot še najbolj velja za prvi ponedeljkov duo. Zaradi raznolikosti nobenega od nastopajočih ne moremo posebej izpostaviti kot glavnine večera – četudi pozornost občinstva najverjetneje ni mogla biti povsem enakomerno porazdeljena. Najbolj sta se pričakovani improvizirani igri vsak po svoje izognila otvoritveni in zaključni duo, medtem ko je osrednji kvartet presenetil z nastopom, ki je v živo precej bolj odpičena inačica tega, kar lahko slišimo na njegovem edinem, lani posnetem albumu Ethnoshock.Eugene Chadbourne se je proslavil kot posebnež in svojevrsten prebežnik med sodobno strunarsko improvizacijo, lastno verzijo protestnega folka in spet zelo posebno različico kitarskih bluegrass ali rock-a-billy prijemov. Navadno mu je lastno brisanje ločnic med ironičnim prisvajanjem ali žalobnim humorjem. Schroeder je bobnar starejše generacije in skrivnostnih izvorov, njun skupen »program« pa sestavljajo večinoma priredbe, ki so na enem od stotine posnetkov, ki jih »doktor Chad« prenaša s seboj, poimenovane kot »glasba moje mladosti«. Star koncertni znanec, ki se je tokrat podal kar na mini slovensko turnejo, je po dolgi odsotnosti v dvojcu odigral zmerno kratek nastop. Chadbournu nekako uspe povezati brzeče ubiranje strun električnega banja z milim vokalom, ki tudi kako Vlietovo čudaško kompozicijo oklesti do preproste forme, ter si jo ponovno prisvoji v lastni, ne nujno enostavni izvedbi.
Kvartet Suonomadre, ena od številnih italijansko-slovenskih navez jubilanta Zlatka Kaučiča, se odlikuje po posebnem instrumentariju, ki pa ga njegovi člani še dodatno odpeljejo na svojevrstno pustolovščino. Kaučič ima znotraj nje prostor za vse barve svojega tolkalskega zvoka; pianist Pacorig, zadnje čase pogosti znanec slovenskih odrov, je svojo igro še bolj peljal v smer zvočnih možnosti analognih sintetizatorjev in električnih klaviatur, na katerih se je zvečina, pa ne vseskozi, izognil tonalni igri. Zveznost med tolkali in klaviaturami daje vibrafonist, ki pa ravno tako z elektrificirano različico instrumenta ostaja na meji tonalnega. Massimo de Mattia se zvočno izrazito raziskovalni in žmohtni družbi pridruži z virtuozno igro, ki pa se z nenavadnimi intervali in poudarki izogne frazam ter celoto obarva z nedomačnimi melodijami. Nekoliko »ekspresionistična« zasnova se loti muziciranja, ki ostane zunaj prepoznavnih idiomov, se vseeno obdrži v nekih ohlapnih strukturah jazzovske odprtosti, a hkrati svojo nedomačnost poda na način, ki ostaja dostopen in neposreden. Kvartet s svojimi vmesnimi postanki v dvogovorih, kot tudi v skupinski igri, ostaja nekje na poti med zvočnim eksperimentom in že izdelano lastno govorico, s tem pa je v ponedeljek morda podal še najbolj intenzivno igro.
Večer se je namreč zaključil z ambientalnim, četudi ne monotonim nastopom ravno tako večkratnih znancev domačih odrov, Tonyja Bucka (The Necks) in Massima Pupilla (Zu). Zlasti slednji preseneča s svojimi nenavadnimi sodelovanji onkraj matične jazz-core zasedbe, pa tudi slednjo je uspel popeljati v nenadejana področja robustnega basovskega zvoka in približati metalskim žanrom. Buck je, na drugi strani, že iz The Necks znan predvsem po minimalizmu, a tudi veščini nadgrajevanja in variiranja znotraj ponavljajočih se ritmičnih vzorcev, tokrat pa je blizu teh prijemov dodal več zvočne širine. Ambientalno dromljanje je s številnimi motnjami, katerih vir in nič več je Pupillov bas, tu močno oplemeniten z elektronskimi izhodi, ter stavi na zložne premike brez prelomov, ki pa se v svoji zveznosti vendarle tudi manj opazno spreminja. Zaključni koncert ni pretresel, je pa ponudil svojevrstno zvočno sliko, ki kljub ambientalni repetitivnosti išče tudi ostrino ter izpelje počasne, četudi izrazite premike.
Trije po dolžini ravno prav odmerjeni, nič preveč okleščeni nastopi, so kljub določenim razlikam poskrbeli hkrati za praznični povzetek nekaterih aktualnih stanj starih znancev, a tudi žmohten večer robnih in razbirljivih muzik.
GLASBA
Eugene Chadbourne & Schroeder, Massimo De Mattia Suonomadre, Massimo Pupillo & Tony Buck
*****
(Aleš Rojc)
WWW.ALLABOUTJAZZ.COM September 5, 2018; Zlatko Kaučič Alla Galleria Degli Uffizi Di Firenze
Zlatko KaučičUffizi Live 2018
Gallerie degli Uffizi
Firenze
21.8.2018
Per il terzo anno la Galleria degli Uffizi, uno dei musei piu importanti al mondo, ha dato vita a una serie di spettacoli, svoltisi nei giorni di apertura anche serale della galleria. Tra le circa cinquecentocinquanta proposte pervenute alla direzione del museo ne sono state selezionate quindici, prescelte per essere rappresentate all'interno del museo, tra le tele di alcuni degli artisti piu noti della storia dell'arte mondiale. Tra queste quindici c'era anche la proposta del percussionista sloveno Zlatko Kaučič, un'improvvisazione intitolata Mystical Nature, da realizzarsi sotto la celebre tela della Primavera di Sandro Botticelli e a essa ispirata.
Kaučič e un artista ben noto anche in Italia, anche perché —vivendo proprio sul confine —collabora spesso con musicisti di area friulana (frequenti i concerti con il pianista Bruno Cesselli e quelli con contrabbassista Giovanni Maier, culminati nella sorprendente Orchestra Senza Confini). Raffinato e sensibilissimo percussionista a suo agio nei concerti in solo (clicca qui per la recensione di Emigrants, del 2011, ma altri due soli sono inclusi nel recente cofanetto Diversity, per i quarant'anni di carriera), e anche autore di affreschi compositivi di grande respiro, come il meraviglioso Zlati čoln con Steve Lacy, Paul McCandless e Jean-Jacques Avenel (2002) fino al recente Reflettiva!, andato in scena lo scorso anno a San Vito Jazz.
Il progetto presentato agli Uffizi in un certo senso era una sintesi delle sue due anime, perché si trattava di un'improvvisazione, realizzata interamente in solo con il suo personalissimo set di percussioni suonato in ginocchio, ma prevedeva un'attenta meditazione sul dipinto di Botticelli, l'interpretazione del quale incideva profondamente sui dettagli della musica.
Kaučič aveva infatti studiato bene il quadro, individuandone aspetti che spesso non balzano per primi agli occhi: lo sfondo estremamente scuro, quasi cupo, che del resto e il retaggio dell'inverno che la primavera faticosamente scaccia (anche l'omonima sonata vivaldiana ha una componente scura, dalle tinte quasi drammatiche); i fiori che sbocciano, quasi furtivamente, sul terreno anch'esso scuro e i frutti che gettano luce tra le fronde degli alberi; l'amorino che incombe dall'alto; la sospensione che caratterizza tutte le figure. Ha di conseguenza improvvisato tenendo conto di tutti questi elementi, quasi raccontandoli; ma lo ha fatto con le sue modalita, ovvero attraverso una composizione progressiva di suoni e rumori che, interagendo, addensandosi e scomponendosi di nuovo, costruiscono una tessitura dinamica in costante e imprevedibile cambiamento.
I quaranta minuti della musica sono pertanto iniziati con una parte oscura, su un sottofondo campionato a partire dai suoni di uno zithar, sul quale lo sfregamento di oggetti sui piatti e i rumori dei mille oggetti a disposizione di Kaučič illustravano il fiorire delle piante e il farsi avanti della primavera rispetto all'inverno, ed e proseguito con passaggi acustici che richiamavano le varie figure, per concludersi poi di nuovo con l'ausilio dell'elettronica a supportare il lavoro di gong e di un piccolo xilofono, per una rappresentazione piu leggera, amena e complessiva dell'immagine di Botticelli.
Spettacolo di grande intensita, sia per i suoni tutti da seguire nel loro libero prodursi, sia per la suggestione del dipinto alle spalle dell'artista, il concerto e stato po' penalizzato dal rumoroso pubblico in visita al museo, solo parte del quale ha purtroppo saputo cogliere l'occasione unica di vedere il celebre quadro con l'accompagnamento sonoro. Forse meglio sarebbe stato riservare lo spazio per il concerto, cosa peraltro assai difficile visto il grande afflusso di visitatori e l'attrazione di un'opera come la Primavera del Maestro fiorentino. Onore comunque sia al musicista, sia al museo fiorentino —che per il lustro di cui si avvale potrebbe ben trascurare iniziative originali di questo tipo —il direttore del quale ha seguito l'intero concerto con molta attenzione.
(NERI POLLASTRI)
VEČER 16. avgust 2018; Zlatko Kaučič v Firencah
Priznani slovenski tolkalec izbran za nastop v sloviti italijanski galerijiVznameniti galeriji Uffizi v Firencah poteka ob torkih zvečer od junija do konca septembra poseben program nastopov v živo, na katerih predvsem glasbeniki pripravijo avtorske nastope, ki se navezujejo na tamkaj razstavljene likovne umetnine.
Za 15 terminov se je letos potegovalo vec kot 550 ustvarjalcev s celega sveta, med izbranci pa je tudi priznani slovenski tolkalec, skladatelj, glasbeni pedagog, Prešernov nagrajenec, organizator jazz festivala v Goriških brdih ... Zlatko Kaučič.
Tamkajšnji publiki se bo predstavil 21. avgusta s projektom Mystical Nature, ki temelji na uporabi talnih bobnov, klasičnih in izvirnih tolkal (tudi predmetov z drugačno prvobitno namembnostjo v tej vlogi) v prostem improvizacijskem dialogu z zgodnjerenesancno alegorično sliko Pomlad (Primavera), ki jo je leta 1482 - domnevno po naročilu za poroko bratranca takratnega firenskega oblastnika Lorenza iz dinastije Medičejcev - v tehniki tempere na lesu ustvaril slavni italijanski umetnik Sandro Botticelli
(Darinko Kores Jacks)
TWITTER.COM Aug 21 2018; Gallerie Uffizi
#UffiziLive "Mystical Nature": un set di musica creativa composto da insoliti strumenti che tra le mani Zlatko Kaučič si mettono a cantare la Natura della Primavera di Botticelli! | A set of creative music for a unique musical experience connected to Primavera's NatureTWITTER.COM Aug 21 2018; Gallerie Uffizi
Tonight "Mystical Nature", percussion performance by Zlatko Kaučič from Slovenia, in dialogue with the Spring by #Botticelli for #UffiziLive2018 (Rooms 10-14). Info: https://bit.ly/2MROpAr Take the chance to visit the #Uffizi at night, open on Tuesdays and Wednsedays till 10pm!WWW.SIGIC.SI 31.07.2018; Mnogoterost ritmov in zvenov skozi uho in oko Iztoka Zupana
Iztok Zupan je v zadnjih dveh desetletjih ena tistih tihih figur domače glasbene scene, ki s svojim zanesenjaštvom, skrbnim in strastnim poslušanjem, dokumentiranjem, interpretiranjem in izdajanjem v dobri meri ključno sokroji naš glasbeni prostor, s podporo mednarodnim projektom in s sodelovanji s tujimi glasbeniki in glasbenicami pa svojo izdajateljsko dejavnost in posledično glasbeno ustvarjanje domačih in tujih ustvarjalk in ustvarjalcev promovira tudi v tujini.Iztok Zupan je v zadnjih dveh desetletjih ena tistih tihih figur domače glasbene scene, ki s svojim zanesenjaštvom, skrbnim in strastnim poslušanjem, dokumentiranjem, interpretiranjem in izdajanjem v dobri meri ključno sokroji naš glasbeni prostor, s podporo mednarodnim projektom in s sodelovanji s tujimi glasbeniki in glasbenicami pa svojo izdajateljsko dejavnost in posledično glasbeno ustvarjanje domačih in tujih ustvarjalk in ustvarjalcev promovira tudi v tujini.
Zupan je eden najdejavnejših fotografov v polju koncertne in glasbene fotografije. Njegove fotografije spadajo v okvir umetniške (jazzovske in širše) in dokumentarne fotografije oziroma v presek teh polj. Še bolj je v našem glasbenem prostoru prisoten kot zavzet snemalec, ki je zabeležil obilico koncertov in zvočnega ustvarjanja domačih in tujih ustvarjalcev. Sodeluje s številnimi ustvarjalci, producenti, promotorji in festivali; marsikateri od njegovih zapisov je končal na nosilcih zvoka pri priznanih tujih založbah. Obenem na terenu ali v svojem malem studiu beleži ustvarjanja, ki jih že desetletje izdaja pri lastni založbi Klopotec, ki deluje na meji ljubiteljstva in profesionalizma. To pomeni, da vlaga vanjo ves entuziazem in večkrat neplačano delo. V tem duhu so luč sveta ugledale številne izdaje v širokem glasbenem polju od jazza, free jazza, svobodne improvizacije, etno glasbe, folka, ljudske glasbe, klasike, vokalne glasbe, popa in vmesnih križancev. Pri tej založbi so svoja dela objavili številni priznani tuji glasbeniki, med njimi pianisti Keith Tippet, Pat Thomas in Anthony Coleman, pihalka Lotte Anker, pianistka Elisabeth Harnik, basist Ewald Oberleitner, pihalci Daunik Lazro, Joe McPhee, Trevor Watts in Sabir Mattin, violinist Aleksander Balanescu in številni drugi, med domačimi pa Jure Tori, Širom, Boštjan Simon, Milko Lazar, Bojan Gorišek, Aleš Rendla, Sedmina, Marko Hatlak, Grad gori, Orlek, Andrej Guček, Martin Ramoveš idr. Založba Klopotec pokriva širok razpon domače (in tuje) ustvarjalnosti v zadnjem desteletju in več in bi bilo prav, da bi jo zato prepoznali kot eno vidnejših domačih založb v širši distribuciji; vendar večkrat ostaja butična in se je za njene izdaje treba kar potruditi. Te so vedno plod sodelovanj med Zupanom in ustvarjalci. Za njimi seveda stoji kup vloženega lastnega denarja, nenazadnje za vrhunsko snemalno in studijsko opremo ter opremo za fotografiranje. S svojim fotografiranjem je Zupan zajel že marsikaj, marsikatero njegovo delo je bilo predstavljeno na razstavah in v spremljevalnih knjižicah pri mednarodnih izdajah. Iztok Zupan je skupaj z Nežo Pavšič sokurator razstave Mnogoterost ritmov, ki obeležuje 40-letnico ustvarjalnega delovanja tolkalca Zlatka Kaučiča, s katerim ima Zupan prav poseben odnos in ga spremlja praktično že od začetka njegovega ustvarjanja po tem, ko se je Kaučič vrnil iz tujine. Razstava je gostovala v Kranju, na festivalu Jazz Cerkno in na Jazz festivalu Ljubljana, kjer si jo lahko v avli Nove ljubljanske banke na Trgu republike še vedno ogledate, in sicer do 30. septembra. Z Iztokom smo se pogovarjali o razstavi, koncertni fotografiji, snemalni dejavnosti, založbi in založništvu ter seveda o njegovem odnosu z Zlatkom Kaučičem.
Razstava Mnogoterost ritmov se poklanja Zlatku Kaučiču, enemu najvidnejših domačih ustvarjalcev v polju sodobnega jazza in improvizirane glasbe. Razstava je najprej gostovala v Kranju, nato na festivalu Jazz Cerkno, zdaj pa še v Ljubljani pod okriljem Jazz festivala Ljubljana. Kako si s sodelavci (Neža Pavšič …) zasnoval razstavo in kakšna je njena osnovna nit, ki nas vodi po štirih desetletjih Kaučičevega ustvarjanja pri nas in po svetu?
Osnovni namen razstave ni bil dokumentarni, ampak prikaz izbranih fotografij o Zlatku, osmih slovenskih in treh fotografij italijanskih fotografov. To je še vedno jedro razstave, obenem pa mi je Zlatko prinesel veliko materiala, ki se je poskeniral in razstavil kot dokumentarno gradivo. Ta drugi del je v Cerknem pripravila Neža in se bo uporabljal vselej, ko bo šlo za večje razstavne prostore.
Razstava ni le razstava fotografij številnih avtorjev, temveč svojstvena zgodba, oplemenitena s članki, kritikami, na ogled so plošče, glasbila in zvočila iz Zlatkovega širokega repertoarja. Pa te vseeno vprašam najprej kot fotografa: kaj skušaš ujeti v hipnem trenutku pri Kaučiču in ostalih glasbenikih in glasbenicah v koncertni fotografiji, da ta ni zgolj dokumentarna, temveč nekaj več?
Fotografija, čeprav ni narejena dokumentarno, z leti dobi tak status. Moj namen nikoli ni bil delati dokumentarnih posnetkov, ampak čim bolje zajeti glasbenikovo igranje in iskati njegove izraze ob tem početju. Na koncertu je fotografiranje lahko velika improvizacija, ki jo pogojujejo prostor, luči, dodatni moteči predmeti, (ne)gibanje pred poslušalci, glasnost fotoaparata ... Zlatkovo igranje dobro poznam, zato mi je lažje izbrati pozicijo in čakati na efektivne trenutke. Pa vendar me velikokrat preseneti z novimi instrumenti ali z novimi gibi.
Kako se tematika razstave, njena postavitev in izpovednost prilagajajo različnim razstavnim prostorom in kako ti vplivajo nanjo?
Kot sem že omenil, se razstava prilagaja velikosti prostora. Osnovnih črno-belih fotografij večjega formata je 13; najprej se postavi te. Nato sledi dokumentarni del, če pa ostane še kaj prostora, se doda še CD-je in Zlatkove posebne instrumente. Ker so razstavni eksponati že pripravljeni, kakšnih posebnih izbir ne moreva delati, lahko pa sva kreativna glede samih postavitev, ki so odvisne tudi od razsvetljave, velikosti sten, oddaljenosti od fotografij ...
Sam kot ljubitelj glasbe, snemalec koncertov, fotograf in založnik Kaučiča spremljaš že dolgo, od njegovih »začetkov« po vrnitvi v Slovenijo. Kako vidiš in slišiš njegovo štiridesetletno ustvarjanje ter vpliv na naš in mednarodni prostor?
Zlatkovo delo poznam že od njegovega prvega samostojnega dela Roundtrip, ki je nastalo kmalu po vrnitvi v domovino. Najino poznanstvo in prijateljstvo se je začelo kmalu po izidu – srečala sva se v Italiji na enem od koncertov, ki jih na veliko obiskujem. Lahko tudi rečem, da sem se kot snemalec najbolj razvijal ob snemanju njegovih koncertov; teh je danes verjetno že blizu sto. Po letu 2010 sem ustanovil založbo Klopotec in normalen potek sodelovanja je bil, da je Zlatko nekaj stvari izdal pri meni. O njegovem vplivu na naši in mednarodni sceni govorijo uspehi glasbenikov, ki so se šolali pri njem, na mednarodni sceni pa predvsem kritike izdanih CD-jev in sodelovanj. Še vedno v tujini za moje pojme ni dovolj priznan, kar pa je za slovenskega glasbenika dokaj normalno.
Kaučič deluje tudi kot pedagog, kot povezovalni človek, ki tke niti z svetom, tako bližnjim (stiki z Italijo, denimo) kot daljnim. Taka je tudi zasnova tvojega delovanja: obiskuješ in beležiš številne godbe doma, v Avstriji, Italiji in drugod, obiskuješ festivale, tako večje kot manjše, in iščeš zanimive snemalne lokacije. Kaj je ključno, da se odločiš zabeležiti (in včasih tudi izdati) določeno glasbo, glasbenike in glasbenice, tako domače kot tuje? Kaj te osebno žene pri tem?
Snemam večinoma glasbo, ki me zanima, in veselje je še večje, če se to dogaja v akustično primernih prostorih. Snemanje izven studia je vedno izziv, poleg same akustike so tu še zunanji (in notranji) moteči elementi. Recimo, ko sem za CD Zarja/Tay snemal trio Turkuz/Kaučič/Maier v cerkvi v Crngrobu, je sosed ravno tisti dan kosil travo. Na srečo ga je naša prošnja prepričala. Pri snemanju Hatlakovega prvenca v isti cerkvi so dopoldan na bližnjem strelišču imeli strelske vaje, popoldan so kmetje z velikimi bagri urejali njivo, zvečer pa so bili glasni ptiči pa še drugi sosed je nekaj žagal. Tako sva snemala namesto od desetih dopoldan šele ob devetih zvečer ... Kot ljubitelju dobrega zvoka mi je, vsem težavam navkljub, snemanje na lokaciji veliko bližje kot studijsko. Kaj me žene? V bistvu sem začel snemati, ker sem s poceni solidnimi mikrofoni (na črno) posnel meni ljubši zvok, kot pa je bil izdan na CD-jih. Z izboljšanjem snemalne opreme se je ta razmik še povečal, in to me je gnalo naprej. Naj povem, da sem šolani matematik in ne zvočni tehnik, vendar so mi leta in leta poslušanja na zelo dobrih sistemih privzgojila neko percepcijo zvoka, ki ji poskušam slediti tudi pri snemanju in obdelavi posnetkov. Ker nisem omejen s trenutno produkcijo, za katero je sedaj že jasno, da gre proč od dobrega zvoka, lahko naredim plošče z veliko dinamike, manj zvokovnih olepšav, in s tem pridem bližje realnemu zvoku. In to približevanje – ob seveda odličnih glasbenikih – je glavno vodilo moje dejavnosti. Seveda pa ne smem pozabiti nitk prijateljstva, ki se tkejo ob teh mojih dejavnostih. Te štejejo največ.
Tudi zasnova tvoje založbe Klopotec je izrazito mednarodna in večplastna, na njej najdemo veliko jazza, improvizirane glasbe, etno in ljudske glasbe, uglasbene poezije, a tudi rock in pop itd.. Najdemo tako uveljavljena mednarodna kot domača imena, a tudi manj znane, mlajše, še prihajajoče glasbenike in glasbenice. Kakšna je osnovna zasnova založbe in kako se je ta spreminjala vse do danes?
V veliko veselje priskočim na pomoč s snemanjem, obdelavo zvoka in izdajo CD-ja vsem glasbenikom, katerih glasba me na neki način pritegne. In veselje je slediti njihovemu kasnejšemu uspehu. Do sodelovanja z velikimi tujimi imeni je prišlo vzlic mojega sodelovanja z našimi, italijanskimi in avstrijskimi festivali. In če je bil koncert všeč meni in izvajalcu in če je kvaliteta posnetka na ravni, se domenimo za izdajo. Se pa v zadnjem času dogaja, da mi glasbeniki pošiljajo ponudbe za izdajo plošče.Založbo sem pognal z jazzom v mislih, a se je začelo čisto drugače. Z nekaj ploščami Jureta Torija, Marka Hatlaka, Najoue, Bratka Bibiča ..., na katere sem seveda ponosen. Jazz pa z večjimi koraki prihaja v založbo v zadnjih letih, na moje veselje tudi z mednarodno priznanimi imeni, kot so Trevor Watts, Sabir Mateen, Pat Thomas, Keith Tippett, Anthony Coleman, Lotte Anker ... V veliko veselje priskočim na pomoč s snemanjem, obdelavo zvoka in izdajo CD-ja vsem glasbenikom, katerih glasba me na neki način pritegne. In veselje je slediti njihovemu kasnejšemu uspehu. Do sodelovanja z velikimi tujimi imeni je prišlo vzlic mojega sodelovanja z našimi, italijanskimi in avstrijskimi festivali. In če je bil koncert všeč meni in izvajalcu in če je kvaliteta posnetka na ravni, se domenimo za izdajo. Se pa v zadnjem času dogaja, da mi glasbeniki pošiljajo ponudbe za izdajo plošče.
Kako gledaš na mednarodno recepcijo založbe, ki se vedno bolj uveljavlja tudi zunaj in postaja priznana, in na to, kako se jo dojema doma? Večkrat si namreč namenil kakšno kritiko, ko se je v našem kulturnem prostoru podprlo določene godbe in ustvarjalce ter sotrudnike (založnike …).
Mogoče bi odgovoril z vprašanjem: zakaj se na primer pri nas nudi podpora portugalski založbi Clean Feed, domačim pa ne? Seveda, Clean Feed je danes znana založba, na začetku pa je bilo drugače. Če bi Klopotec za izdajo dobil 1000 evrov, bi lahko izdal vsak slovenski jazz bend (skupaj s posnetkom in obdelavo), njim pa se pošlje že narejeni izdelek. Podpora domačim založbam je minimalna: na leto se lahko prijavi en izdelek, zanj pa dobi komaj za stroške posnetka in obdelave. Konkretno za Jubileum Orchestra, ki je naredil projekt za Boštjana Cveka, smo dobili od ministrstva 500 evrov bruto, kar ni bilo dovolj niti za popravilo napak na bas liniji (kar se lahko naredi pri živem snemanju). Na srečo prijateljsko sodelujem tako z obdelovalci zvoka kot dizajnerji in tiskarji in smo vseeno skupaj speljali projekt. Tu se pojavi zanimivost: Narodni galeriji smo plačali za fotografijo Sejalca še enkrat več kot pariškemu Louvru za fotografijo, uporabljeno na CD-ju Boštjana Simona. Povedati moram, da je večina projektov v minusu, in če ne bi imel nekaj zalog od prej, ko sem imel s prijatelji računalniško podjetje, se takih projektov ne bi mogel lotiti.
Problem je tudi s prodajo. Klopotec ne more direktno komunicirati, na primer, z Big Bengom, kar pomeni, da je vmes še en posrednik, ki pobere svoje desetine procentov. Zaradi takih stvari sem pred leti predlagal SIGIC-u, da naredi internetno stran prodaje glasbe slovenskih izvajalcev, kjer bi za neoderuške procente promovirali in prodajali našo glasbo. In seveda prevzeli distribucijo po naših trgovinah (s posebno označenimi kotički). Seveda imamo neodvisni založniki svoje strani, ampak dejstvo je, da bi imela skupna stran več ogledov. Prepričan sem, da bi bil učinek dosti večji, kot pa jih ustvarjajo izdaje kompilacij. Ki pa tudi imajo svoj plus.
Za konec malce težje vprašanje: kateri izmed številnih projektov, pri katerih si sodeloval z Kaučičem, ti je osebno najljubši oziroma je bil zate največji izziv?
V bistvu sama snemanja Zlatkove glasbe niso kak večji izziv. Seveda pride do prilagajanja glede na prostor, posebno če je koncert ozvočen in če tehniki ne znajo prebrati mojih vprašanj in se na situacijo ne morem pripraviti. Je bil večji izziv snemanje tria Balanescu/Kaučič/Girotto za ploščo East West Daydreams. Snemalo se je na petih lokacijah in sem bil večkrat poleg snemalca tudi prevoznik. Snemali smo na Dunaju, v Trstu, Ljubljani, Firencah in v kapelici na škofjeloškem gradu. Na Dunaju je bilo sodelovanje s tonskim mojstrom v Porgy & Bess odlično, prav tako v Ljubljani in Trstu, v Firencah pa ravno nasprotno. Snemanje v kapelici je bilo v moji organizaciji in je bil največji problem dobiti prostor za nekaj ur. Brez pomoči mojega prijatelja, ki je poznal direktorico muzeja, nam ne bi uspelo. Na žalost najvišji ljudje kulturnih organizacij ne delajo za kulturo in vedno najdejo nešteto problemov. Za nasprotni primer lahko povem, da mi je župnik v Tunjicah pustil ključ od cerkve na prej dogovorjenem mestu in sva s Sabirjem Mateenom sama prišla v cerkev, posnela, dala ključ nazaj in odšla. Enako se dogaja v cerkvi v Crngrobu.
Fizično velik izziv je bil Orkester brez meja na koncertu v muzeju v Trstu, kjer je bilo na odru komaj dovolj prostora za glasbenike in je bilo treba improvizirati z mikrofoni, stojali za mikrofone in vso drugo tehniko. In to, ko je bilo zunaj 37 stopinj. Posnetek je bil izdan pri Dobbia Lab. Od zadnjih snemanj pa naj omenim koncert Kaučiča in Evana Parkerja na Jazz & Wine festivalu, ki je bil v vinski kleti z zelo čudnimi odmevi in je bila najpomembnejša stvar postavitev glasbenikov. Posnetek je na koncu uspel in je bil pred kratkim izdan na NotTwoRecords v Zlatkovem jubilejnem projektu petih CD-jev.
Luka Zagoričnik
WWW.SIGIC.SI 27.07.2018; V osrčju – na obrobju
Vrhniški koncert s festivala Rojišče je (p)oživil lokalno sceno in drugega ob drugem postavil odlična koncerta: koncert svobodne improvizacije izpod rok Zlatka Kaučiča ter koncert sodobne klasične glasbe iz cikla Zvokotok v izvedbi ansambla Stere.
V.rhniški koncert s festivala Rojišče je (p)oživil lokalno sceno in drugega ob drugem postavil odlična koncerta: koncert svobodne improvizacije izpod rok Zlatka Kaučiča ter koncert sodobne klasične glasbe iz cikla Zvokotok v izvedbi ansambla Stere.
Uvodni koncert ansambla Stere je zaznamovalo izvajanje s spektralnega konca. Skladba Be Stevena Loya je v »dvorani« stare vojašnice na Stari Vrhniki odzvanjala … še odzvanja. Ne gre namreč za dolžino poodmevanja, ki je prav tako ne gre zanemariti, saj je bila »dvorana«, to je ena od sob, ki si jo je mladi ansambel izbral za izvedbo tokratnega programa, kot nalašč ustvarjena za kompozicije, ki so grajene z ozirom na barvo zvoka, temveč je skladba Be postopoma zbliževala slišano z doživetim. Medij so bili seveda izvajalci sami; slišati je bilo, da je bila kompozicija napisana prav zanje, in oboje, tako posvetilo kot predanost, je bilo očitno. Ansambel je dihal skupaj in ozavestil mnogo slojev skladbe, pri čemer prisotnost skladatelja in mentorja nikakor ni bila odveč. Be je delo, ki skozi subtilne menjave in dinamična nihanja v spomin prikliče kar nekaj skladateljev spektralne glasbe, od Scelsija do Griseyja, a tudi mojstre iz bolj oddaljenih obdobji, kot sta Mahler in Wagner. Med aluzijo in palimpsestom se je Loy s skladbo izkazal kot odličen poznavalec zgodovine, ki svojo realnost in most s sodobnostjo gradi predvsem iz osebnega v kolektivu. Koncert je pravzaprav zaznamovalo prav slednje.
Povezanost ansambla in kompozicije, ki so nastajale z mislijo na aktualne izvajalce, so prinašale bolj ali manj kompleksne in predihane odseke. Uvodne Periferije atomov I. Domna Gnezde so že napovedale ton koncerta. Podoben glasbeni material je vezal celotno skladbo tako, da se je v njej ponavljal, a vedno nekoliko moduliran, spremenjen, vmes pa so nastopili različni zanimivi glasbeni izstopi, ki so kazali na nepredvidljivost trenutka in improvizirane situacije. Skladatelj je poleg tega vse odlično krmaril z uporabo elektronike. Sledila je skladba Tríptihon za dve violončeli Tilna Lebarja, ki je v prvem triptihu skladb, ki smo jih slišali, predstavljala nekakšen performativni intermezzo med dvema skladbama za celotni orkester. Delo sicer svojo zvočnost išče v niansiranju barvnih odtenkov, ki nastajajo ob stiku plastičnih kozarcev in strun vilolončela. Po pavzi sta sledili skladbi Migrations I. Mauricia Valdésa San Emeteria in Kurirano nenotirano (ABLaB’L’A’) Gašperja Livka, vendar sta mi ti zaradi učinka Loyeve skladbe ostali v meglenem spominu.
Drugi del večera se je odvil v vrhniški Železniški postaji – mestu, kjer je svojih 40 let ustvarjanja razprl bobnar, tolkalec in multiinštrumentalist Zlatko Kaučič. In zopet navdušil, in to spet drugače kot po navadi. Poleg bobnov jer igral še na ozvočene citre, zvončke ter uporabljal efekte, kar pravzaprav ni tako pomembno. Bolj zanimivo je bilo to, kako je iz vsega šuma in zvoka okrog osebe (kot vedno) ustvarjal glasbo in se pri tem bolj pustil voditi zunanjim impulzom, kot pa posegal vanje, in jih preoblikoval. Kot smo že vajeni, kadar igra Kaučič, je tudi tokrat vse imelo smisel, tudi nesmisel.
Vrhniško Rojišče je bilo odlično izpeljano in dobro obiskano, kar dokazuje, da se najzanimivejši dogodki lahko zgodijo na obrobju, tudi ob spotikanju.
Ina Puntar
WWW.SIGIC.SI 16.07.2018; Jazz v park Dvomim, da se je kdaj toliko govorilo in šušljalo pred kakim domačim jazz festivalom ali podobnim dogodkom, kot se je letos ob objavi programa za 59. izdajo Jazz festivala Ljubljana.
Koncerti tako »strogo« pianističnih zasedb kakor tudi takih, pri katerih so imeli pianista, so bili med boljšimi od tistih, ki smo jih letos slišali. Med njimi so prevladovale zasedbe slovenskih vodij ter mednarodne zasedbe s slovenskim članom ali člani. Zlatko Kaučič, ki so mu ob 40-letnici delovanja posvetili tudi fotografsko razstavo v avli Nove ljubljanske banke, se je predstavil s triom December Soul, v katerem sta še dva italijanska glasbenika, in sicer pianist Stefano Battaglia in kontrabasist Salvatore Maiore. Slišali smo tenkočutno in lirično glasbo ter bili priče lepo tekoči, a spet strogo disciplinirani igri, ki je v enaki meri poudarjala zapleteno strukturo skladb in njihovo odmerjeno širitev z domiselnimi vložki vseh treh špilavcev. Naš jubilejni tolkalec in bobnar je s tem koncertom bolj ko ne improviziranih nastopov pokazal, da je še vedno odličen tudi v bolj klasičnih formah in da mu igranje s pianisti (kar sem podpisani že večkrat izpostavljal) neverjetno leži. Veliko mlajši predstavnik domačega jazza, pianist Rok Zalokar, je prav tako nastopil z mednarodnim triom; v minucioznem tkanju godbe njegovega novega projekta Port Songs sta mu pomagala italijanski kontrabasist Alessandro Fongaro in nizozemski bobnar Ruud Voesten. Zalokar nas je kljub zgodnji uri nastopa (ali prav zato) zazibal v sanjavo lirične skladbe, ki so jih znali trije odlični glasbeniki v hipu preleviti v živahna, brbotajoča raziskovanja in iskanja krhkega zvočnega ravnovesja med tremi členi. Impresionističnim Zalokarjevim pasažam sta se imenitno podala mesnati Fongarov bas in Voestenovo asketsko, pazljivo ritmiziranje.
Mario Batelić
WWW.TDEPROMOTIONS.CO.UK July 10, 2018; Further Thoughts on the Ljubljana Jazz Festival Ljubljana is a beautiful city full of wonderful Art Nouveau buildings as well as an Old Medieval Town. A day exploring the city followed by an evening of great music is a perfect way of getting to know that city.
I was very interested in and impressed by the use of the garden outside the main Cankarjev Dom venue with two stages, the main stage and the smaller ‘stage by the old tree’. There is a tendency in many festivals to concentrate in the outdoor programme on crowd pleasing bands that are not going to scare anyone off. In Ljubljana the outdoor stages were used to present a whole range of music from free music, e.g. the band Lore with Slovenian, Italian and French members through piano trios, e.g. December Soul, Rok Zalokar’s Port Songs and Bowrain, to the jazz soul of the Norwegian group Rohey. Also impressive were the short sets by young small stage Ljubljana the small stage by the old tree players as part of the Abeceda (ABCD) project on the so-called ‘stage by the old tree’ culminating in a spirited performance by all 25+ players on the closing day of the festival.
The festival is a showcase for a number of excellent Slovenian artists: for example, Bowrain played a haunting set with gentle electronics creating a lovely atmosphere as the sun was setting; pianist Rebeka Zajc played some fine solos in the set by the Ales Rendla Sextet, and drummer Zlatko Kaucic provided very creative backing for the
December Soul trio. I was also fascinated by the focus on Balkan melodies by Vasco Atanasovski’s Melem with guest pianist Bojan Z in the final set of the festival.
The festival is, however, also a showcase for some of the most exciting bands in Europe. The French/Belgian Hermia/Ceccaldi/Darrifourcq Trio, Austria’s Shake Stew, Finland’s Elifantree, Portugal’s L.U.M.E (Lisbon’s Underground Music Ensemble) and the Norwegian group Rohey all played strong and innovative sets. It was good that there was one British band, Portico Quartet, who, as mentioned in my London Jazz News review, have moved back towards their original style.
Finally, as Lee Paterson has commented on Facebook, Dr. Francesco Martinelli’s lectures are a MUST! In Ljubljana he talked of the influence of Islam and the Arabic language on jazz, talking of how the Saeta track on the Gil Evans/Miles Davis Sketches of Spain album is derived from the music of Holy Week in Andalucia and the influences of that music from Arab traditions. He also went on to argue persuasively that certain vocabulary items key to jazz may well be derived from the Arabic or Arabic-influenced West African languages . Jam as in ‘to jam’ or ‘jam session’ may well be derived from the Arabic trilateral root J-M-ain which has the general meaning of ‘meeting’ or ‘coming together’. Similarly, rag as in ‘ragtime’ may well be derived from the Arabic for dance ‘raqs’. In Sarajevo last year I hear Dr. Martinelli talk about the influence on opera on early jazz, specifically Sidney Bechet’s version of Summertime and on Jelly Roll Morton’s piano playing.
tonydudleyevans
WWW.LONDONJAZZNEWS.COM July 04, 2018; ROUND-UP: 2018 Ljubljana Jazz Festival Ljubljana Jazz Festival (27 to 30 June 2018. Festival Round-Up by Tony Dudley-Evans)
Ljubljana Jazz Festival won the 2018 Europe Jazz Festival Award for Adventurous Programming, and the award was presented at a short ceremony led by EJN President Ros Rigby and Network Manager Giambattista Tofoni. The award was for the 2017 programme, which was curated by Festival Director Bogdan Benigar and fellow Artistic Director, Pedro Costa, from Portugal and Clean Feed Records.
Interestingly, this year's programme, which was curated by Bogdan with Edin Zubčević from the Sarajevo Jazz Festival, made a number of significant changes to the shape of the programme. The first was to shift the focus from indoor venues to an outdoor stage, and the second was to increase the proportion of Slovenian players within the overall programme.
The outdoor programme worked well in the garden just outside Cankarjev Dom, the main concert venue, and drew good crowds with lots of young people. The garden itself is very beautiful with splendid large trees that create an atmosphere in themselves and it was wonderful to sit in the open air listening to music in the bright sun and later in that special light and atmosphere created by the setting sun.
The outdoor programme concentrated on Slovenian artists, though not exclusively. The highlights were the three piano trios, December Soul, Rok Zalokar's Port Songs and Bowrain. Bowrain were particularly interesting with its use of electronics to create a relaxed vibe in the dying light. This trio, like so many of the bands on the outdoor stage, mixed Slovenian players with players from other European countries, notably Italy and Germany, so its pianist/leader Bowrain and the guitarist Mario Babojelić are Slovenian while the drummer Robert Nitschke is German. December Soul (Italian/Slovenian) are a good example of the subtlety of contemporary piano trios in jazz; I thoroughly enjoyed their set, but a friend told me that he would have preferred to hear it in an indoor venue.
There is, in fact, an impressive policy of placing some more challenging bands on the outdoor stage. Lore, a quartet with musicians from France and Italy as well as Slovenia, played a set that moved between free playing with delicate folk melodies that evoked the countryside with occasional bird song references. This contrasted with more extrovert bands, such as the Slovenian led Aleš Rendla Sextet and MTF featuring Sub-Lime, the second of which had a flamenco dancer performing with a rapper.
Between sets on the outdoor stage there were in the garden a number of very spirited short performances by small groups of young players as part of a programme called Abeceda (ABCD). This culminated in a performance by the whole group, over 25 in number, on the last morning. They provided a set of organic improvisations with a relaxed approach that included the throwing of frisbees and a ball that went down well with a crowd that included gamboling children.
Two of the performances scheduled for the outdoor stage had to be moved indoors as a result of flight delays and a potential rainstorm. I would have loved to hear Hermia Ceccaldi Darrifourcq (France and Belgium) and the Finnish/Swedish Elifantree on the outdoor stage in order to gauge the reaction to these more adventurous groups. Both nonetheless gave strong performances indoors.
Of the other international acts, the Dave Holland, Zakir Hussain Chris Potter Trio in the main indoor venue were most impressive with wonderful conversational interaction between all three, but especially between Hussain and Holland. Rohey, from Norway, played on the outdoor stage and captivated a large audience with their mix of jazz and soul. Dhafer Youssef, however, disappointed in the indoor venue; there were some stunning oud solos and vocals from Dhafer, but too often the music went into a repetitive jam. There was, however, some fine playing from the Azerbaijani pianist whose name I couldn't catch.
Portico Quartet played a very enjoyable late night set that showed they have moved back towards their original style with the use of the hang drum. The music works through the contrast to the ambient sounds of the saxophone, the keys, the hang drum and the bass provided by Duncan Bellamy's forceful drumming with its influences from drum and bass and hip hop.
The link with Portugal through Pedro Costa brought the 15-piece L.U.M.E band to the festival. Its music, all composed by its pianist-leader Marco Barroso, is full of energy and joy plus great solos, and moves between a big band approach and what we might call a jazz orchestra approach with intricate arrangements.
The festival finished with a very strong double bill upstairs in the CD Club. Shake Stew, from Austria, arrived on the back of a six festival tour of Canada and looked exhausted. But their set was the perfect example of all that is good in contemporary European jazz, great material, great solos and an interesting line up with two drummers and two basses, both moving between double and electric bass. Vasco Atanasovski's Melem, plus guest Bojan Z, long based in France, but originally from Serbia, rounded off the evening with a set that combined jazz with traditional Balkan musc.
Two final points: Dr. Francesco Martinelli gave a fascinating talk on the influence of Islam and the Arabic language on early US blues and jazz, and I was sad to miss the opening act, the Slovenian Drumming Cellist, as a result of a flight delay.
WWW.DELO.SI 15. junij 2018 ; Za zdaj je moj dizel še vedno v dobri kondiciji Razstava v galeriji Avla NLB, ki poteka v okviru Jazz festivala Ljubljana, je sprehod po pestri štiridesetletni ustvarjalni poti briškega glasbenika. Nagrajenec Prešernovega sklada s številnimi dogodki zaznamuje štirideset let glasbenega ustvarjanja. Njegova razstava Zlatko Kaučič: mnogoterost ritma je iz galerije v Kranju najprej odpotovala v Cerkljanski muzej, zdaj se je ustavila še v galeriji Avla NLB. Tu bo na ogled tudi v času Jazz festivala Ljubljana, na katerem se bo med 27. in 30. junijem na 19 koncertih predstavilo 130 glasbenikov iz 14 držav, s poudarkom na domači glasbeni ustvarjalnosti. V triu s pianistom Stefanom Battaglio in basistom Salvatorejem Maiorejem bo drugi dan festivala nastopil tudi Kaučič.
Ob razstavi, ki sta jo pripravila Iztok Zupan in Neža Pavšič, vas gotovo preplavijo spomini na pretekla štiri desetletja.
Retrospektiva je dvorezen meč, spomni te na stvari, ki si jih naredil, pa tudi na tiste, ki jih nisi. Nikoli ne bi zamenjal svojega časa rojstva leta 1953. Rad se spomnim, kako je bilo, ampak še raje gledam naprej. Sledim občutku. Počutim se na vrhuncu moči in do zadnjega diha si želim slediti svoji inerciji. Ko bom začutil, da nimam več kaj povedati, se bom ustavil. A za zdaj je moj dizel še vedno v dobri kondiciji.
Fotografija, ki mi je padla v oči, vas kaže v mladih letih za bobni, z dolgimi lasmi in do pasu golega. Podoba rokerskega boga …
To je iz časa, ko sem se priključil italijanski skupini Upupa. Pisalo se je leto 1970. Ravno sem zbežal od doma, ker mi je oče, ki je bil policist, s tepežem hotel izbiti iz glave glasbo. Priključil sem se hipijevski komuni v Italiji. To so bili lepi časi, delili smo si denar, dobrine, hrano, ljubezen ... Slika je nastala na našem prvem koncertu, ko smo bili predskupina, ne boste verjeli, Jamesu Brownu! V Čenti, mestecu blizu Vidma, kjer je bila naša komuna, je takrat živel milijonar, ki je poleg motorjev oboževal Jamesa Browna in ga tudi pripeljal v svoje mesto. S čoperji so ga pospremili z letališča v Benetkah, kjer je pristal.
Zbralo se je približno 5000 ljudi in mi smo prvi stopili na oder. Takrat smo igrali nekakšen poetičen rock. Bil sem tako iz sebe, da se ne spomnim, kaj sem igral. Imel sem dva bas bobna, štiri činele, vse ekstra zadeve, da sem na sliki videti pravi frajer, bil pa sem nihče. Brownov bobnar je igral na osnovni set bobnov, ampak kako! James Brown je prišel na oder v zlati obleki, začel se je tisti groove, tista njegova energija … solze so mi stopile v oči. Njegov nastop in drugi afroameriški glasbeniki, s katerimi sem igral, so mi pokazali odločnost, da sem tudi pozneje govoril študentom, ko greš na oder, ne smeš biti cinca marinca. Brez milosti, udari z vso močjo, pokaži to, kar si, z napakami vred. Tu ni pretvarjanja. Zato ne maram filozofiranja v glasbi. Veliko glasbenikov to zlorablja, se skriva za velikimi besedami. Namesto da bi pokazali, iz kakšnega testa so.
Od kod črpate kreativni naboj in inovativnost, ki jo ta vrsta glasbe zahteva?
Ljubim to glasbo, raziskovanje, iskanje. Napajam se z okoljem, v katerem živim, to so Brda. Z naravo, zvoki, ki so lahko grdi, slabi, provokativni, jezni. Zadovoljstvo čutim tudi v tem, da grem z Brd do Nove Gorice s kolesom, da peljem psičko na sprehod po gozdu. Drevesa so zame ena izmed najbolj spiritualnih bitij, napolnijo me z energijo in novimi idejami. To je del moje zgodbe, ki jo izražam skozi igranje. Dokler povezava med človekom in okoljem deluje, je dobro. Včasih pa se glasbenik mora ustaviti. Rezervoar se preprosto izčrpa. Četudi igraš z najboljšimi glasbeniki, ki te navdihujejo, dajo brco v rit in v tebi sprožijo kontrapunkt idej.
Ob vaši tridesetletnici smo zapisali, da je za vami štirideset albumov. Koliko jih je nastalo v zadnjem desetletju in kaj vam pravzaprav pomeni posneta glasba?
Ne štejem jih, ampak verjetno jih je izšlo več kot šestdeset. Bolj kot številke me zanimajo vsebina, kakovost glasbe in smisel. Plošče se danes ne prodajajo, zlasti ne z improvizirano glasbo, ki jo posluša le določeno občinstvo. Pa vendar se tu in tam zgodi presenečenje. Ponavadi gre prodaja bolje na festivalih ali če gre za vrhunski projekt. Čeprav tudi vrhunskost ne pride več do izraza. Glasbo danes vsak lahko dela doma z laptopom in potem poslušalcem cvre ušesa. Tako glasbo imenujem kondomska glasba. Ker glasbenik ni popolnoma izpostavljen in razgaljen. Tudi kritična masa se je izgubila. Prej so bili kritiki profesionalni poznavalci glasbe. Danes je to v domeni ljubiteljev. Če govoriva o vsebini, so to zame trenutki, ki jih ujamem v kovček, kot imenujem zadnjo izdajo petih cedejev Diversity. Ti so zame neponovljivi in vrhunski. Niso samoumevni in ne zgodijo se vedno. Takrat, ko se, pa mora biti človek pripravljen.
Kako vidite mlado generacijo, ki ste ji odprli vrata v svet improvizacije?
Že dolgo učim v okviru Zveze kulturnih društev Nova Gorica. Svojih prvih generacij, tudi tistih, ki sem jih učil v Mariboru, ne bom nikoli pozabil. Vasko Atanasovski, Igor Bezget, Sebastijan Duh, Ciril Sem, Samo Šalamon … to je bil moj prvi Kombo med letoma 1995 in 1999. Druga generacija je bila v Novi Gorici Kombo A – Jošt in Vid Drašler, Vitja Balžalorsky, z njimi smo ustvarjali projekte s simfoniki RTV. Tudi oni so danes uveljavljeni glasbeniki. Za njimi je prišla nova generacija Kombo B, pa Kombo C, učenci, ki so zmagali na Festivalu mladinskih skupin Slovenije – Rock vizije. Tudi malčki Kombo D, stari od šest do devet let, že pridno ustvarjajo. Ponosen sem na vse, predvsem pa si želim, da bi si uredili prostor pod soncem. Vedno jim govorim, če hočeš ugotoviti, kako dober glasbenik si, pojdi v svet.
V Brdih vrsto let kljubujete s svojim festivalom.
Moj festival poleg improvizirane glasbe predstavlja še slovensko in italijansko poezijo. Najbolj sem ponosen na to, da se mladi glasbeniki, ki se spoznajo na festivalu, mednarodno povezujejo. To je bil že na začetku moj namen. Ustvarjamo nekaj lepega tudi za bodoče generacije, zato se mi je zdelo ponižujoče, ko so nam lani ukinili še tistih slabih šest tisoč evrov podpore. Precej ostro sem moral udariti po mizi in izpostaviti odgovorne. Letos nam je ministrstvo odobrilo triletno financiranje in omogočilo, da zgodbo, v katero verjamem, uresničujem dalje.
WWW.JAZZWORD.COM 17 – 19, 2018; JAZZ CERKNO Probably the most spectacular – and perhaps expected – set, since he’s one Slovenian player with an international reputation, took place on the festival’s second night with an unprecedented quartet featuring local percussionist Zlatko Kaučič and three visiting Free Music stylists: soprano and tenor saxophonist Evan Parker from the United Kingdom, French double bassist Joëlle Léandre and Catalan pianist Agustí Fernández. While memorializing Kaučič’s 40th anniversary as an active musician, this was no festival gimmick. The drummer has played and recorded with each invitée in the past and the subsequent set revealed no first-night awkwardness. Almost from the first, when Parker’s Ur-distinctive tenor saxophone tone brushed against Fernández’s inner piano string fantasia and Léandre’s string swabbing, Kaučič’s textural tapping and clanking ensured that the group interface was both ecstatic and relaxed. Later as the sound deepened, the pianist’s move from string plucks and stops to kinetic keyboard note overflows and the bassist’s col legno patterning was met by a single cymbal tap. Eventually the set climaxed with each participant magisterially stretching his or her instrument to its limits via sprinkles of continuous notes from Parker; higher-pitched pulls from Léandre that practically mirrored the reed work; positioned brush strokes and mallet taps from Kaučič; and piles of arpeggios from Fernández. Crucially though, the polyphonic connection was such that in spite of the constant multiphonic explosions, each player could be heard clearly.
(KEN WAXMAN)
WWW.ROCKLINE.SI 31. maj. 2018; Jazz Cerkno 2018 - drugi dan! In potem je prišel drugi dan letošnje 23. Izdaje tradicionalnega Jazz Cerkno festivala. Znova s tremi izemno zanimivimi izvajalci, ki so zastopali program drugega dne. In znova je bila tudi ura pol osmih zvečer, ko se prične igrati v Cerknem jazz. No pred tem, pa smo deževen soparen, a nikakor suhoparen dan, preživeli razburljivo. Med drugim z adrenalinskim vzponom na Kojco (1301 m n.v.) v Cerkljanskem hribovju, ob družbi ubrisanega člana, ki se je tja gor podal brez planinske opreme, ter naknadnem »očiščevalnem« programu polnega preizkušanja pivske ponudbe v Baru Gabrijel.
No prvi na programu so bili Japonci Kaze, a so do pol osme, ko se je program začel, še lovili sapo po »raketni« ekspediciji iz Dunaja (o tem več v nadaljevanju). K sreči so bili na prizorišču in organizatorju pri roki že štirje glasbeniki in sicer Slovenec Zlatko Kaučič (bobni, tolkala), Britanec Evan Parker (pihala), Francozinja Joëlle Léandre (kontrabas) in Španec Agustí Fernández (klavir), »skrajšano« kot Kaučič / Parker / Léandre / Fernández. Za Zlatka v Cerknem ni skrivalnic. Izjemni glasbeni vizionar si je že davno tega pridobil v Cerknem svojo inventarno številko in z njim je skozi leta sam razmah jazzovske glasbe tako ali drugače povezan. Glede na svoje minulo delo velja za enega izmed glasbenikov, ki po svoej definirajo sam festival oziroma kar jazzovski utrip Cerknega. Moža smo gledali v začetku maja letos na samostojnem nastopu v baru Gabrijel, to pot je bila situacija povsem nova. Kvartet se med seboj zelo dobro pozna, saj so člani pred tem med seboj že sodelovali. Léandrejeva je nekdaj igrala na festivalu (leta 2009) ter nastopila celo na samostojnem recitalu v glasbeni šoli v Cerknem.
Člani so kaj hitro dostavili prvovrstno izkazilo zakaj so se znašli skupaj na odru. Med njimi namreč teče izredna kemija. Freejazzovski principi, eksperimentalizem in avantgardni avanturizem na vsakem koraku njihove igre. Obvezni očesni kontakti, občasno izrazito poudarjeno instinktivno odzivanje na glasbene aktivnosti posameznikov. Čeprav silno zahtevno čtivo konkretno razrahljano v eksperimentalno duhovitem raziskovanju. Kaučič je tokrat pusti pri kraju zvočno manipuliranje, ki ga vključuje rad, ko je na odru sam, vsekakor pa zato ni imel nič manj polne roke dela z rabo raznolikih udarjal s katerimi je izvabljal zvok ne le po opnah, pač pa kar iz celega ogrodja svojega bobnarskega seta. Vsekakor je včasih postavil paličice vstran ter tolkel le z rokami po bobnih. Rahle, a neverjetno kompatibilne linije vseh štirih gradnikov, ki na prvo uho plujejo vsaka v svojo smer, v popolni medsebojni neodvisnosti. V resnici pa gre za neverjetno ubrano in skladno kemijo, ki komaj lovi gro racionalnega in logističnega empirizma v glasbi, čeprav seveda to počne. Predvsem ritem sekcija, izredno spretno polnjenje Kaučičevih razgibanih ritmov s strani izjemno obtesane in muzikalično intuitivne Joelle, je postavilo pravšnjo platformo za kreacijo medsebojnega dialoga na relaciji pihala in klavir. Vseprisotnost Leandrejeve je neverjetna. V desnici vseskozi drži tudi lok s katerim preko kontrabasa spremlja posamezne motive in daje takšnim tonom skorajda konotacijo glasbene mantre. Izjemna karizmatičnost v glasbenem svobodoljubju. Briljantna in vsenavdušujoča predstava štirih izjemno kompatibilnih glasbenikov, ki ravno z brezmejno glasbeno neobičajnostjo, to zagonetno kompatibilnost ter medsebojno složnost zgolj potrjujejo. Vsi gradniki sobivajo v medsebojnem prepletu in ekspresiji tako, da so zloženi v prelepo ravnovesje in pravo zvočno kontrastnost tako ustvarjene zvočne krajine. Tudi v sekcijah, ko postanejo linije napete in recimo nevihtno eksplodira Fernandez s skoraj blasfemično hitrim streljanjem tonov iz klavirja, vzdržujejo ostali trije gradniki izredno rdečo nit in fokus tej glasbeni neobičajnosti. Neverjetna medsebojna spravljivost izzivalne glasbene sladkosti, ki jo lahko dostavi le jazz v koketiranju z avantgardnimi prijemi.
Pričakali smo tudi japonsko francoski kvartet Kaze, ki ga vodi karizmatična in silno plodovita šestdesetletna jazzovska glasbenica in pianistka Satoko Fujii. Kompanijo ji delajo v ekipi še njen partner v dobrem in hudem Natsuki Tamura na trobenti ter Francoska glasbenika in sicer Peter Orins na bobnih ter trobentač Christian Pruvost, oba slednja sicer tovariša iz zasedb Impressions ter Muzzix. Torej dve trobenti, klavir in bobni. Povsem nevsakdanja kombinacija, kot je nevsakdanja glasba skupine same. Za razliko od uvodne skupine so Kaze zasedba, ki stavi več na otipljivo motivsko substanco, čeprav so zaznavni odmiki v freejazz, saj tudi Kaze kdaj odplujejo do meje popolnega razbijanja motivskih šablon in prostosučnemu prepletu svobodoljubnih improvizacij gradnikov zvočne slike. Motivi so nemara bolj otipljivi, se pa v dolgih kompozicijah razvijajo seveda tako, da nikakor ne moreš napovedovati kam neki bo zaplaval kvartet v določenem motivu, naprej. Moment spontanosti je bil tako vseskozi prisoten. Obenem so lahko Kaze tudi zelo muzikalični. Klavir drži motiv, bobni držijo ritem, dinamiko pa preko vsega vršita večkrat harmonizirani trobenti. Improviziranje in eksperimentiranje Satoko Fujii zaokroža tudi neverjetna slogovna živopisanost. Od neoklasicizma, do svetovne glasbe. Neverjetna so njena vživljanja v dana občutja, v katerih nenehno valovi zdaj v nebrzdani raztresenosti, zdaj spet v spokojni in mili mehkobi, pa vedrini, s čimer povsem umirja razburkano valovanje improvizacijskih eskapad. In to počne nenehno. Satoko deluje, kot sebi lastna entiteta znotraj kvarteta in dejansko kar sama s svojo glasbeno ekspresivno prodornostjo narekuje razvoj dane kompozicije ter samo rabo orodij in vzvodov improviziranja. Čeprav nemara tega ni mogoče takoj zaznati, je v glasbi Kaze kup filigranstva ter potez fine estetike. Trio moških pa glasbenici v njenih dejanjih izjemno spretno sledi in Kaze se posledično kot celota predstavijo kot entiteta neverjetno živopisanega glasbenega obešenjaštva stkanega iz preliva in prepleta več žanrskih palet. Gredo proti meji avantgardnega avanturizma, vendar pa nikdar ne nagovarjajo poslušalca z ekstremom neobičajnosti ter izbruhi »glasbenega čudaštva«. Izredno torej. Vseprisotnost trobent in rahlost kompozicij sicer od nekje daleč prikliče nemirni duh Miles Davisovega pionirstva, a tu gre zgolj za neko sorodno energetsko vibracijo, nasploh ko spremljaš kako se glasbeniki vključujejo v solistične točke ter kako drug drugemu pred tem, pripravijo ustrezni prostor za popoln improvizacijski manever. Kup je tudi neobičajnega barvanja tonov na trobentah, ki so nenehno presenečali in docela tudi lucidno zabavali. Satoko Fujii izkorišča tudi same strune klavirja iz katerih s pomočjo raznoraznih rekvizitov izvablja dodatno mnoštvo neobičajnih zvokov, ki jih pri igri na klavir laični poslušalec največkrat niti ne pričakuje. Satoko Fujii si je vzela čas, da nagovori publiko o potovanju iz Krakowa proti Cerknem, ko bi Kaze kmalu ostali na Poljskem, saj so ostali brez zabukiranega avionskega leta. Tako so zrentali avto do Dunaja, do Dunaja pa je z drugega konca Evrope pripeljal skrbni in požrtvovalni šef festivala Simon, ki postaja vse bolj legitimni naslednik Boštjana Cveka ter tako deportiral skupino srečno do Cerknega. Japonska glasbenica je izrekla da je skupina izredno počaščena, da lahko zaigra v Sloveniji in da lahko uživa v lepotah koščka naše dežele. Satoko Fujii je izvedla naslednji dan, to je tretji dan festivala tudi solistični recital v glasbeni šoli in še ena zanimivost. Medtem, ko smo tam nekje okrog pol sedme popoldan brezbrižno posedali pred Gabrijelom, se je pripetilo, da je do naše mize od nekod pristopil bobnar Peter Orins, pa ne zato, da bi nemara dal za rundo, pač pa, da si sposodi dežnik, kajti cel petek je resnično vseskozi občasno nalivalo z neba.
Rob Mazurek, čikaški glasbenik, ki silno rad občuje z besedo »podzemlje«, saj daje drugi polovici imena zasedbe, to je besedi Underground, glede na geografsko poreklo različno oznako. Načeloma nosi Underground pred seboj označbo Chicago, je pa leta 2014 nastopi tal glasbenik v Cerknem v kombinaciji z dvema brazilskima glasbenikoma in Underground je dobil npr. spredaj označbo Sao Paolo. No že kakšni dve leti pa deluje Mazurek z ekipo na relaciji ZDA in Anglija, zato je formacijo preimenoval v Chicago / London Underground.
Ekipa Chicago Underground (Mazurek in bobnar Chad Taylor) plus Britanca John Edwards na kontrabasu ter pianist Alexander Hawkins pomeni formacijo Chicago / London Underrground. Ta kvartet je v lanskem letu povil izvrstni dosežek imenovan »A Night Walking Through Mirrors«, zaigran v enem kosu na koncertu in kasneje izdan kot album. In njihovo glasbeno stičišče? Neverjetno poseben spoj in glasbeno izkustvo. No v Cerknem se jim je na odru za del koncertne predstave pridružil še en Britanec, Evan Parker, ki je pred tem nastopil v že omenjeni presunljivi kombinacij kvarteta Kaučič / Parker / Léandre / Fernández. Tako je nastalo edinstveno glasbeno telo in s tem nova glasbena formacija, seveda silno vešče zagledana v freejazzovsko retoriko. Tudi sam album »A Night Walking Through Mirrors«, ki ga je skupina pretežno izvajala na tem koncertu, je tako dobil povsem nove glasbene razsežnosti. Mazurek sta večkrat obstala v medsebojnem dialogu na relaciji piccolo trobenta in tenor saksofon. Izredno duhovito kontrastiranje, na trenutke kot da bi se prerekala dva povsem različna glasova, a vseskozi šegavo in zabavno. Tega večera sempli Mazureka niso bili tako izrazni, ekipa je nosil bolj klasični zven, poganjal pa jo je izrazita kinetika novega stanja in novih izzivov, ki ti jih takšno novo stanje, v opcijah improvizacijske igre na novo odpira. Deloma tudi zavoljo gostujočega Evansa. Novi dimenziji naproti.
Kako močni so ti glasbeniki, kako večplastno obtesani in kako neomejeno dojemajo magijo glasbe, potrjuje to, da lahko nastopijo v dani kombinaciji medsebojnega koncertnega mreženja polnokrvno kredibilno, pa čeprav pred tem nikdar prej niso zaigrali skupaj na odru. Tako je nastala plošča »A Night Walking Through Mirrors«, posneta na koncertu v Londonu, prav tako pa nikogar ne bi čudilo, kaj šele motilo, če bi Chicago / London Underground izdali tudi album s koncertne predstave v Cerknem.
No Mazurek ni pozabil na košček glama, ki ga je vnašal z rabo hecnih tolkalskih rekvizitov, nekaterih odrskih ekscesov, katerim je dodal vpitje v mikrofon, že sam element glama, pa je vnašal ne nazadnje tudi s svojimi zatemnjenimi očali, katerimi se je pojavil na odru že prejšnji dan, ko je zaigral, kot posebni gost na nastopu Ceneta Resnika ter njegovega tria. Konkretna glasbena kost za glodanje v končnici drugega dne festivala Jazz Cerkno.
(Aleš Podbrežnik)
4D.RTVSLO.SI 24. maj. 2018; 40-LETNICA ZLATKA KAUČIČA NA JAZZU CERKNO
DNEVNIK Izvrstno je izzvenel nastop kvarteta Kaučič/Parker/Leandre/Fernandez, ki je nil letos edina v celoti posebej za festival sestavljena zasedba, postavljena tudi v okvir Kavčičeve 40-letnice glasbenega delovanja, ki jo je pospremila fotografska razstava.
(Aleš Rojc)
WWW.SIGIC.SI 30.01.2018; 40 let ustvarjanja Zlatka Kaučiča Ob častitljivem jubileju svojega ustvarjanja bo priznani jazz tolkalec in bobnar, učitelj in mentor ter še marsikaj močno zaznamoval leto, ki prihaja.
Začelo se bo v Mestni knjižnici Kranj, kjer bodo v ponedeljek, 5. februarja ob 18h, otvorili fotografsko razstavo s povednim naslovom Zlatko Kaučič – 40 let ustvarjanja. Nagrajenec Prešernovega sklada je v svoji bogati karieri jazz glasbenika igral z velikimi imeni: Paul Bley, Steve Lacy, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Chico Freeman, George Cables, Albert Mangelsdorff, Keeny Wheeler, Alexander Balanescu, Paul McCandless, Trevor Wats, Peter Brötzmann in drugi. Na razstavi bodo poleg fotografij tudi zanimivi instrumenti, na katere je Zlatko igral, nosilci zvoka in časopisni članki o glasbeniku. Na odprtju razstave, ki bo na ogled do 2. marca, bo igral Kaučičev učenec Urban Kušar. Spomnimo, da je Zlatko tudi priznani učitelj ter mentor jazzovske in keperimentalne igre.
Zlatko Kaučič je svojo profesionalno glasbeno pot začel leta 1978 v klubu Tres Tristes Tigres v Valenciji (Španija). Do danes je izdal nad 60 zgoščenk, od katerih so nekatere postale prepoznavne doma in v tujini., naj omenimo: Round trip, Emotional Playgrounds (s Kennyjem Wheelerjem, s Gianluigijem Trovesijem), Zlati čoln - glasba na poezijo Srečka Kosovela (s Stevom Lacyjom,Paulom McCandlessom idr.); Zlati čoln 2 (z Mariborskimi filharmoniki in Paulom McCandlessom), samostojni projekt Pav (ki je bil v spletni reviji All about jazz uvrščen med 100 najboljših albumov leta 2007), Tolminski punt (s Petrom Brözmannom), trojni album Koncerti ob 30. letnici ustvarjanja (ki je bil leta 2009 v britanski reviji JazzTimes in italijanski reviji JazzColours uvrščen med 10 najboljših albumov) in tako dalje.
Nastopal je na šetevilnih pomembnih festivalih (Town Hall v New Yorku, Cocca Cola v Atlanti v ZDA, North See jazz festival v nizozemskem Den Haagu, na Krakow jazz fest in Ab Libitum v Varšavi, na Barcelona jazz festival, Ljubljana jazz festival idr.
Kot umetniški vodja in mentor vodi kolektiv Kombo v Novi Gorici in je prejemnik popmembnih nagrad: bronasti ključ mesta Hong Kong (1979), srebrni ključ mesta Vigo v Španiji (1993), priznanja občine Brda leta (2008), nagrade Prešernovega sklada (2011) in Bevkove nagrade občine Nova Gorica (2017).
V nadaljevanju leta lahko pričakujemo odprtja razstav (z drugačno vsebino!) tudi v drugih krajih Slovenije, predvsem pa številne koncerte tako doma kot v tujini (Krakov, Varšava, Barcelona, London, Udine, Trst itd.), o čemer bomo še poročali.
(SIGIC)
WWW.RTVSLO.SI 5. maj 2018; Razstava o Zlatku Kaučiču: 40 let ustvarjanja ritmov z bobni in tolkali V Cerkljanskem muzeju so odprli razstavo ob 40-letnici ustvarjanja bobnarja, tolkalca in nagrajenca Prešernovega sklada Zlatka Kaučiča.
Združuje fotografije, plakate, članke, recenzije, druge dokumente in diskografske izdaje, nekatera Kaučičeva glasbila in druge predmete.
Koncert v muzeju
Odprtju razstave bo sledil koncert zasedbe mladih neuveljavljenih glasbenikov, ki izhajajo iz Kaučičeve glasbene šole. Na koncertu v muzeju bodo nastopili Gal Furlan (bobni, tolkala), Matjaž Bajc (kontrabas) in Jure Boršič (altovski saksofon).
Razstava je nastala v sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija in bo na ogled v času 23. festivala Jazz Cerkno, ki bo potekal med 17. in 19. majem. Kuratorja razstave sta Iztok Zupan in Neža Pavšič.
Kaučič na festivalu že od začetkov
Kaučič je pomembno sooblikoval festival, saj na njem nastopa od samih začetkov in je tam praviloma predstavljal premierne projekte ali nove zasedbe, so zapisali v Cerkljanskem muzeju.
Festival 18. maja pripravlja novinarsko konferenco in javno vodstvo po razstavi. Isti dan se bo Kaučič predstavil tudi na glavnem festivalskem odru, kjer bo muziciral v mednarodnem kvartetu Parker / Fernandez / Leandre / Kaučič. Tako kot Kaučič so tudi Evan Parker, Joelle Leandre in Agusti Fernandez že nastopili na festivalu, a nikoli skupaj.
Deset koncertov na letošnji izdaji festivala
Triindvajseta izdaja festivala Jazz Cerkno bo sicer ponudila deset koncertov. Ob omenjenem kvartetu, v katerem bo muziciral Kaučič, bodo med drugim nastopile tudi zasedbe Igor Lumpert & Innertextures, Cene Resnik Free Stellar Trio, ki se ji bo pridružil ameriški trobentač Rob Mazurek, Orchester 33 1/3 in Franz Kafka Ensemble.
Koncerte bodo pospremile fotografska delavnica Jazzy-ga!, kulinarična delavnica Divja hrana v času jazza, zvočna delavnica Cerkljanski zvočni safari, glasbeno-zvočna delavnica za otroke o gongih in pojočih skledah, delavnica za mlade glasbenike ter okrogla miza Nove muske o participaciji v godbah.
Razstava Zlatko Kaučič: Mnogoterost ritma bo na ogled do 27. maja.
WWW.GORENJSKIGLAS.SI 31. januar 2018; Zlatko Kaučič – Štirideset let ustvarjanja Kranj – V ponedeljek, 5. februarja, bo ob 18. uri v pritličju kranjske Mestne knjižnice odprtje razstave fotografij ob 40-letnici glasbenega delovanja džezovskega glasbenika in Prešernovega nagrajenca Zlatka Kaučiča. Zlatko Kaučič je v svoji karieri igral z velikimi imeni, kot so Paul Bley, Steve Lacy, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Chico Freeman, George Cables, Albert Mangelsdorff, Keeny Wheeler, Alexander Balanescu in mnogi drugi. Na razstavi bodo poleg fotografij na ogled tudi zanimivi instrumenti, na katere je Zlatko igral, izdani CD-ji, vinilka in časopisni članki o glasbeniku. Na odprtju razstave bo igral Kaučičev učenec Urban Kušar. Razstava bo na ogled do 2. marca.
(Samo Lesjak)
WWW.PRIMORSKE.SI 07. 05. 2018; Upornik v jeziku glasbe
Zlatka Kaučiča sta Zavod Jazz Cerkno in tukajšnji muzej počastila z Mnogoterostjo ritma, pregledno razstavo njegove 40-letne glasbene ustvarjalnosti. Jazzist, tolkalec, skladatelj, prejemnik nagrade Prešernovega sklada, predvsem pa inovativni ustvarjalec čutnih glasbenih zgodb je v Cerknem pustil bogastvo glasbenih sledi. Najpogostejši gost tukajšnjega jazz festivala ne bo manjkal niti letos.CERKNO > Razstava Mnogoterost ritma, ki so jo v Cerkljanskem muzeju odprli minuli petek in ponuja pregled 40-letne glasbene ustvarjalnosti Zlatka Kaučiča, je uvod v 23. festival Jazz Cerkno. Ta bo uradno zazvenel 17. maja, drugi dan tudi s koncertom Kaučiča, ki bo nastopil z mednarodno zasedbo treh glasbenikov. Kakopak bo šlo za premierno predstavo. Takim je Kaučič, kot najpogostejši gost festivala, v preteklih 22. letih botroval nič kolikokrat.
“Mladi mi dajejo moč”
Ker je Kaučičevih 40 let glasbene ustvarjalnosti odmevno razpetih čez ves svet, sta avtorja - Neža Pavšič in Iztok Zupan - razstavo postavila v treh muzejskih prostorih. Tako sta ujela avtorjevo celovito mnogoterost ritmov, razvoj glasbenih pripovedi in trenutke v času neštetih koncertov, ki jih je odigral solistično in v orkestrih z muzikanti z vseh celin. O slavljencu in njegovi glasbi pripoveduje na stotine fotografij, več kot 50 ploščkov, inštrumenti z vedno znova presenetljivimi tolkali - od orodja, posod do odpadnih materialov - in množica domačih in tujih časopisnih člankov.
Slednji Kaučiča predstavljajo kot legendo jazza, inovativnega, čutnega pripovedovalca zgodb, upornika v jeziku glasbe, našega najvidnejšega bobnarja in unikatnega tolkalca, povezovalca vrhunskih glasbenikov z vseh vetrov sveta, neprekosljivega improvizatorja in sočasno skladatelja čustvenih glasbenih pripovedi, avtorja nevsakdanjih projektov pa tudi izvirnega učitelja mladih naslednikov.
Trije iz njegove šolske Combo zasedbe - Gal Furlan za bobni in tolkali, Matjaž Bajc s kontrabasom in Jure Boršič s saksofonom- so se mu na odprtju razstave poklonili z glasbo za njegovo dušo in navdušili občinstvo. “Ko poslušam te mlade, uspešne glasbenike, mi dajejo moč za naslednjih 40 let ustvarjalnosti. Sem samouk in učil sem se s poslušanjem najboljših glasbenih mojstrov. Sedaj glasbeno štafeto z veseljem podajam mladim,” je bil zadovoljen Kaučič.
Cerkno je Kaučičev drugi dom
Kaučič, pred 65. leti rojeni Bric, je kot glasbenik sveta živel in ustvarjal v Italiji, Španiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in krajši čas še marsikje. Nastopa po vsem svetu, poučuje doma, po Evropi in v ZDA. Avtorjema razstave se je poklonil, ker sta vse to ujela vanjo. Globoko se je poklonil tudi Cerknemu: “Počaščen sem z razstavo. Cerkno je moj drugi dom in tukajšnji ljudje so nekaj posebnega. So leglo fantastične glasbe, ki potuje po svetu. Počutim se čustveno ...” Kaučič ni mogel nadaljevati, ker se mu je beseda ob rosnih očeh zataknila v grlu.
Spomnil se je pred tremi leti umrlega sobotra in do smrti vodjo festivala Jazz Cerkno, Boštjana Cveka. Z njim je festival soustvarjal od začetka in mu v uvodnih letih nanj pomagal pripeljati vidne, zlasti italijanske in druge jazzerje. Pred tremi leti, na 20. festivalu, se je Cveku poklonil z namenskim Jubilejnim orkestrom svojih učencev in italijanskih jazzerjev s fantastično glasbeno zmesjo domače filmske glasbe in improvizacije, ki je izšla tudi na ploščku.
Razstava bo v Cerkljanskem muzeju na ogled do 27. maja.
(Saša Dragoš)
WWW.VECER.COM 16.5.2018; Jazz Cerkno v duhu sodelovanja
Deset koncertov in pester spremljevalni program. Poseben poudarek mednarodnim projektom slovenskih glasbenikovZa slovenske ljubitelje sodobne improvizirane glasbe je Cerkno sinonim za začetek vsakoletne sezone festivalov na prostem. Od četrtka, 17., do sobote, 19. maja, bo po mestu potekal že 23. festival jazza z osrednjim prizoriščem večernih koncertov pod šotorom na "starem placu" (Trgu prekomorskih brigad).
Letošnji se še bolj kot prejšnja leta osredotoča na slovenske ustvarjalce in njihove mednarodne povezave. Za uvod bo v četrtek ob 19. uri nastopil avstrijsko-češki Orchester 33 1/3, kot gostji pa slovenski glasbenici Irena Z. Tomažin (vokal) in Ana Kravanja (violina). Sledil bo slovensko-italijanski Stellar Trio, ki ga vodi saksofonist Cene Resnik, in kot gost znani ameriški trobentač Rob Mazurek. Uvodni večer bo sklenil hrvaški Franz Kafka Ensemble. Petkov večer bo ob 19.30 odprl japonsko-francoski kvartet Kaze. Sledil bo novi projekt kvarteta, ki ga sestavljajo tolkalec Zlatko Kaučič, britanski pihalec Evan Parker, francoska kontrabasistka Joëlle Léandre in španski pianist Agustí Fernández. Sledil bo nastop ameriško-britanskega kvarteta Chicago-London Underground. Sobotni komorni koncert v dvorani glasbene šole bo ob 17. uri izvedla japonska pianistka Satoko Fuji. Na osrednjem prizorišču bodo ob 19.30 nastopili ameriški trio Innertextures in slovenski saksofonist Igor Lumpret. Sledila bo nizozemska zasedba izkušenih mojstrov sodobnega jazza ICP Orchestra. Za konec bo nastopil italijanski kvartet Roots Magic.
Kot vsa leta do zdaj bodo tudi letos pripravili pester spremljevalni program. Tradicionalna fotografska razstava, pripravila sta jo Iztok Zupan in Neža Pavšič, bo posvečena 40-letnici glasbenega ustvarjanja Zlatka Kaučiča. Glasbeno delavnico Zvočni safari po Cerknem bo vodil starosta slovenske eksperimentalne glasbe Boštjan Perovšek, otroške glasbene delavnice Brane Skubic - Lungo in Boštjan Gombač, novo glasbeno delavnico Mladi raziskovalci Dre Hočevar, tradicionalno delavnico glasbene fotografije pa Žiga Koritnik. Večerni moderator koncertnih dogodkov Dario Cortese bo čez dan ob primernem vremenu tudi letos pripravil terenske delavnice nabiranja užitnih divjih rastlin. Tema okrogle mize revije Nova muska pa bo tokrat sodelovanje v glasbi.
(Darinko Kores)
WWW.PRIMORSKE.SI21. 05. 2018; Jazz Cerkno: odlično vzdušje ob pisani glasbi
“Jazz za vse, vsi za jazz” je moto festivala Jazz Cerkno, ki je v svoji 23. različici skupaj s pestro paleto glasbenikov vsega sveta med četrtkom in soboto izpolnil pričakovanja mednarodno prav tako raznorodnega občinstva. Pisana glasba, največkrat improvizirana, je bila plod sodelovanja sorodno mislečih ustvarjalcev novovalovskega jazza.CERKNO > “Vredno je biti med vami. V prelepem, čistem kraju ob reki,” se je slavna japonska pianistka Stoko Fuji po koncertu občinstvu zahvalila za bučen aplavz njenemu sestavu Kaze. Ko so glasbeniki premagali 11-urno prometno odisejado po odpovedanem letu iz Krakova v Cerkno, so na odru dali od sebe vse, do zadnje potne srage. Podobno kot drugih devet, bolj spočitih orkestrov, ki so na 23. festivalu s sodelovanjem sorodno mislečih muzikantov različnih narodnosti pričarali pestro paleto raznolike glasbe.
Od svobodnega jazza do partizanske pesmi
Inovativni Kaze naj bi v petek odprli drugi festivalski dan kvartetov, a je zaradi prometne zmede uvod pripadel bobnarju Zlatku Kaučiču. Z angleško-francosko-špansko navezo saksofonista Evana Parkerja, kontrabasistke Joëlle Leandere in pianista Agustijem Fernandezom je pričaral mojstrsko improvizirano igro neštetih preobratov.
Parker je zaključil tudi koncert tretje zasedbe Chicago Undergraund, ki je pogumno nizala improvizirane skladbe, Rob Mazurek iz tega sestava pa je z nebeško zvenečo malo trobento v četrtek dopolnil angažiran koncert z eno samo enourno skladbo, ki jo je odigral Free stellar Trio slovenskega saksofonista Ceneta Resnika.
Uvod v festival je s sprehajanjem med jazzom, elektroniko in rockovskimi ritmi pripadel avstrijskemu sestavu Orchester 33 1/3, ki je navdušil v družbi slovenske violinistke Ane Kravanja. Vodja orkestra, saksofonist Christof Kurzman, je za zaključek koncerta s slovensko pevko Ireno Z. Tomažin odpel še partizansko Na oknu glej obrazek bled. Hrvaška zasedba Franz Kafka je prvi koncertni večer zaokrožila bolj rockovsko.
“To je festival sodelovanja. Ne samo med glasbeniki, ki podobno razmišljajo, a živijo daleč vsaksebi, pač pa tudi sodelovanja z občinstvom, s Cerknim, z dediščino Cerkljanske. Vse to in gostoljubje, glasbeniki in obiskovalci, poudarjajo kot največjo odliko našega festivala,” sta bili soglasni soorganizatorki festivala Monika Cvek in Tjaša Jurman.
Sobota je postregla s kar petimi koncerti. Dopoldne so glavni oder napolnili otroci, udeleženci delavnice, naslovljene Gongi, pojoče slede itd. “V ustvarjanju je uživalo 15 otrok in njihov zaključni koncert je bil fantastičen,” je ocenila domača glasbena pedagoginja Vanja Lampič. Občinstvo se je prepričalo, da sta mentorja Boštjan Gombač in Brane Skubic opravila odlično delo, prav tako pa mentorji drugih delavnic.
Uvodna inštalacija zvočnega safarija med cerkljansko dediščino mentorja Boštjana Perovška obeta zanimivo nadaljevanje. Več kot enourna skladba mnogoterih ritmov in melodij, ki jo je pet mladih glasbenikov s komponistom Mihom Gotarjem in mentorjem Drejem Hočevarjem odigralo po solo koncertu Japonke Satoku Fuji, bo po delavnici Mladi raziskovalci Cerknemu ostala za vedno.
Malo mesto, pa tako velik festival
Uvod v zaključni večer je pripadel v New Yorku delujočemu saksofonistu Igorju Lumpertu z zasedbo Innertextures. Predstavili so poživljajoč album 11. Večer sta zaključila desetčlanski nizozemski ICP orkester z raznotero glasbo, od bluesa do jazza, in italijanski Roots Magic z zmesjo strastne in otožne glasbe.
Občinstvo ni varčevalo s pohvalami in mnenji, da gre za vse večji festival v majhnem Cerknem. “Vzdušje je res fantastično. To je največja nagrada za nas,” je bil vesel tudi vodja festivala Simon Kenda.
(Saša Dragoš)
WWW.VECER.COM 18 Sep 2011; Upi, legende in ves jazz vmes
23. Jazz festival v Cerknem: slogovno, generacijsko in geografsko raznolika ponudba z opaznim deležem domačih glasbenikovJazz festival v Cerknem je po 22 letih dodobra utečen, a ga vsakič znova dopolnijo in popestrijo. Letos je potekal od četrtka, 17., do sobote, 19. maja s spremljevalnimi dogodki po kraju in okolici ter osrednjimi koncerti pod šotorom na trgu sredi kraja.
Smiselna šele celota
Uvodni večer je praviloma nekoliko manj obiskan - prišleki se imajo navado usuti šele v petek in soboto. A že z izpustitvijo otvoritve so mnogo zamudili. Avdiofilom, nostalgikom, hipsterjem in še komu ni treba razlagati, kaj pomeni 33 1/3. Toliko obratov na minuto je standard analognih vinilnih LP plošč, ki so prevladovale pred digitalizacijo skoraj vsega. Ali se vračajo ali preprosto vztrajajo, za avstrijski ansambel tega imena ni vprašanje. Kot fluiden kolektiv ustvarja že 22 let, trenutno ga vodi edini preostali ustanovitelj Christof Kurzmann (saksofoni, vokal).
Prepoznavna posebnost je svojsko združevanje elektronike, nasnetih vzorcev (koncerti se praviloma začnejo s posnetkom preskakovanja gramofonske igle po stari plošči), improvizacije v živo z venomer rušečim se ravnovesjem med ritmično in melodično sekcijo ter domiselna nekonvencionalnost blizu avantgardizma. Njihovih kompleksnih skladb ni smiselno poslušati po delih in mimogrede. Preveč razglašeno bi zvenele. Pravi smisel dobijo šele pri pozornejšem spremljanju celote. Vanjo sta se odlično ujeli slovenski glasbenici Ana Kravanja (violina) in Irena Z. Tomažin (vokal). Tudi v zadnji točki, edini s splošno prepoznavno melodijo, špansko ljudsko Dime donde vas morena, pri nas bolj znano kot Na oknu glej obrazek bled. Morda je bila mišljena kot opomnik na sobotno proslavo v bližnji partizanski bolnišnici Franji.
Drugi koncert je odigral Free Stellar Trio, ki ga vodi saksofonist Cene Resnik, kot gost s piccolo trobento pa je sodeloval znani ameriški glasbenik Rob Mazurek. Pričarali so uro sofisticirano melodičnega, na momente meditativnega, izvedbeno brezhibnega in prav nič zateženega free jazza.
Bližje popularni glasbi je bil zaključek večera. Sekstet Franz Kafka Ensamble (vodi ga saksofonist Damir Prica z vzdevkom Kafka) sestavljajo protagonisti hrvaške rockovske scene 80. in 90. V skladbah, ki nekoliko spominjajo na ulične godbe, združujejo novi val in stari jazz v poslušljivo, malce retro, lahkotno, a prav nič plehko celoto. Užitek je malenkost okrnilo le ozvočenje, ki je ves večer nekaj nagajalo.
Mineštra par excellence
Tolkalec Zlatko Kaučič, ki letos slavi 40-letnico jazzovskega ustvarjanja, s festivalom v Cerknem pa sodeluje že od začetka, je igral že z mnogimi velikani sodobne glasbe. Med njimi so tudi britanski pihalec Evan Parker, francoska kontrabasistka Joëlle Léandre in španski pianist Agusti Fernández. A njihov kvartet je za uvod drugega večera skupaj zaigral prvič. Niso se kaj dosti obremenjevali z obsežnimi predpripravami, ampak so se prepustili spontani interakciji in čistemu veselju ob skupnem improviziranju.
Celoto bi se sicer dalo opisati kot zvočno mineštro - a vrhunsko za vse tri možne Michelinove zvezdice in še kako povrhu. Vsekakor pa kot presežek, kot ga ne doživimo prav pogosto.
Še ena letošnja slavljenka, plodovita 60-letna japonska pianistka Satoko Fujii - solistično se je predstavila v soboto popoldan v glasbeni šoli -, je nato nastopila kot vodja japonsko-francoskega kvarteta Kaze.
Kljub utrujenosti zaradi težav s prihodom iz poljskega Krakova so brezhibno izvedli razgiban koncert izrazito avtorske glasbe, ki skozi svojski eksperimentalizem prepleta umirjeno spevnost klasične estetike in njeno freejazzovsko dekonstrukcijo.
Rob Mazurek s kvartetom Chicago/London Underground nadaljuje odmevno serijo "podtalnih" zasedb (kombinacijo z brazilskimi glasbeniki smo v Cerknem lahko slišali pred štirimi leti). S prekaljenimi mojstri sodobnega britanskega jazza je poskrbel za pester, zvočno in izrazno intenziven, na momente plesno živahen, predvsem pa prefinjeno dodelan zaključek večera, ki ga je v dodatku kot "ad hoc" gost dopolnil še izjemni Evan Parker.
Vrhunska zafrkancija
Začetek zaključnega večera je spet pripadel mednarodni zasedbi slovenskega glasbenika. Saksofonist Igor Lumpert je v ZDA ustanovil kvartet Innertextures. Igrajo živahno veder, ritmično razgiban jazz, ki se skozi prizmo inovativnih pristopov še najbolj spogleduje z bogato tradicijo bebopa.
Instant Composers Pool oziroma ICP Orchestra obstaja že od leta 1967, spisek nekdanjih (mnogi so že pokojni - sobotni koncert je bil posvečen lani preminulemu pianistu, aranžerju in skladatelju Mishi Mengelbergu) in sedanjih sodelavcev pa se bere kot "kdo je kdo" v nizozemskem jazzu. Od prvotne zasedbe je zraven le še legendarni bobnar Han Bennink. V drugih konstelacijah so v Cerknem že nastopili pihalca Ab Baars in Tobias Delius, kontrabasist Ernst Glerum in violončelist Tristan Honsinger.
Suvereno se sprehajajo med pestrostjo slogov, pristopov in obdobij zgodovine jazza. A to počnejo zelo izvirno, na trenutke bolj zafrkantsko kabaretistično, celo cirkusantsko, kot smrtno resno. Včasih namerno zvenijo kot razpuščen swingovski combo, ki tu pa tam malce zafuša - a predvsem zato, da se toliko bolj spektakularno pobere. In se ob tem očitno nadvse zabavajo, publika pa z njimi. Sodeč po aplavzih, je bil prav njihov nastop po mnenju večine nedvomen vrhunec letošnjega sporeda.
Za učinkovit zaključek pa italijanski kvartet Roots Magic, ki proučuje predvsem starejše bluesovske vire sodobne improvizirane glasbe. A ti mu služijo le kot navdih za brezkompromisno novojazzovsko muziciranje z obilico plesne dinamike.
(Darinko Kores)
WWW.RADIOSTUDENT.SI 23. 5. 2018; JAZZ CERKNO 2018
Spektakularen dogodek – na sedaj že tradicionalno kreativni destinaciji Cerkno, ob vznožju hribov, – se je ponovno izkazal kot eden najbolj prijetnih in učinkovito organiziranih festivalov pri nas. Dogodek s kozmopolitsko usmeritvijo, ki se je iztekel že triindvajsetič, predstavlja pomembno institucijo ohranjanja in prenašanja jazzovske dediščine v prihodnost. A ne le to. Predstavlja tudi širjenje in izmenjave med različnimi jazzovskimi kulturami, preseganje meja jazza samega, ne nazadnje pa tudi kolektivno druženje med muzičarji in obiskovalci. Festival se je tudi letos predstavil z mednarodnim naborom raznolikih glasbenih mojstrov ter množico spremljevalnih dogodkov. Med slednjimi sta se znašli dve glasbeni delavnici z Boštjanom Gombačem in Drejem Hočevarjem, fotografsko izobraževanje z Žigo Koritnikom, okrogla miza Participacija v godbah, zvočni safari z Boštjanom Perovškom ter stimulativna delavnica Divja hrana v času jazza, ki jo vsako leto vodi Dario Cortese in na kateri ni manjkalo zavesti o okoliških zeliščih in tradicionalnih knapovskih napitkih.Stimulativen in običajno hudomušen pa je bil tudi vsak uvodnik Daria pred festivalskimi koncerti, začenši že s prvim večerom, ko je v uvodu predstavil splošno festivalsko dogajanje in na oder povabil avstrijski kolektiv Orchester 33 1/3. Tega smo nedavno predstavili v naših DJ Grafitih, a naj opomnimo, da gre za eno močneje svojevrstnih, člansko fleksibilnih glasbenih navez z več kot dvajsetletnim stažem izvirnega ustvarjanja, ki staplja ali lovi ravnotežje med sodobno elektro-akustično improvizacijo in večjo orkestrsko avant-jazz skupnostjo. Pod umetniškim vodstvom enega izmed ustanoviteljev kolektiva Christofa Kurzmanna je zasedba plula med daljšimi ambientalnimi odseki, glitchi in bolj živahnimi rockovskimi sestavinami. Umanjkala ni niti prepoznavna skladba Rhythm Device, ki razvija vse omenjene zvočne stilistike. Med elektronsko manipulacijo in ostale inštrumentalije sta se prijetno vpeli še dve slovenski gostji, ki ju je orkester povabil na predlog vodstva festivala, violinistka Ana Kravanja in vokalistka Irena Tomažin. Tomažin je skupaj s Kurzmannom v slovensko-nemški jezikovni izmenjavi odpela eno španskih ljudskih pesmi Dime donde vas morena – v slovenščini Na oknu glej obrazek bled –, ki se je izkazala za enega bolj izjemnih in presenetljivih trenutkov večera.
Na rockovsko umeščenost zasedbe Orchester 33 1/3 so se lepo navezali zadnji nastopajoči prvega večera, Franz Kafka Ensemble, ki so to komponento pravzaprav nadgradili. Multigeneracijski kolektiv hrvaških glasbenikov je predstavil eno najbolj plesnih točk letošnjega festivala, s poudarkom na brass sekciji so ustvarili pravcato karnevalsko vzdušje. Med nastopa zasedb Orchester 33 1/3 in Franz Kafka Ensemble pa so organizatorji umestili Cene Resnik Free Stellar Trio, v katerem poleg domačega saksofonista igrata še bobnar in tolkalec Marko Lasič in izredno dejavni italijanski pianist Giorgio Pacorig, kot posebni gost pa se jim je pridružil še znani trobentač Rob Mazurek. Po poteh improvizirane godbe je četverica ustvarjala izjemne spontane sinergije, ki jih je pestrila Mazurekova nabritost, denimo njegovo dušenje zvoka trobente z jabolkom. Jabolko si je med koncertom seveda tudi privoščil. Izpostaviti gre tudi Lasičevo cirkusantsko ubranost, s čimer imamo v mislih tako njegovo natančnost kot smisel za uporabo nenavadnih tolkalskih pripomočkov.
Na drugi festivalski dan smo se predali prazničnim momentom na razstavi prereza 40-letnega glasbenega udejstvovanja Zlatka Kaučiča, ki zajema vsaj fotografije, kritiške in druge tekste iz domačih logov ali tujine ter njegove številne diskografske izdaje. Na tiskovni konferenci smo se zabavali ali se čudili ob anekdotah iz Kaučičevega življenja, ki so segale vse od domačega neodobravanja njegovega navdušenja za bobne, do migriranja v tujino ter opravljanja interesantnih, včasih tudi zakonsko vprašljivih del za preživetje. Ves ta čas je Kaučič seveda kalil svojo bobnarsko spretnost, ki jo je ob povratku v Slovenijo prenesel na svoje sedaj že številne vajence, na letošnjem Jazzu Cerkno pa je to spretnost ponovno prikazal ob otvoritvi glavnega odra petkovega dne. Oder si je delil s starosto britanske in evropske freejazzovske scene – pihalcem Evanom Parkerjem –, priznano kontrabasistko Joëlle Léandre ter pianistom Agustíjem Fernándezom. Skupaj so se podali med nepredvidljiva tiha, čutna, pa tudi bolj impulzivna zvočna polja, pri čemer so naša ušesa – pa tudi oči – sledila vsem niansam in poudarkom. Morda je pogled zaradi jubileja in predhodno slišanih anekdot za odtenek močneje uhajal proti Kaučiču, k njegovi lahkotnosti igranja in nagajivemu izboru materialov, med katerim so se znašle tudi denimo pločevinke za pivo ... S takšnim načinom skuša Kaučič glasbeno zahtevno improvizirano zvočenje na lahkoten način približati vsakomur, pa tudi pokazati na možno izrabo vseh možnih rekvizitov v vsakem momentu.
Petkova časovnica je bila zaradi odpovedanega leta in kupa drugih preglavic, ki jih je doživela Satoko Fuji z zasedbo Kaze, premešana in tako so Kaze nastopili v drugem od treh koncertnih terminov, za Kaučičevim kvartetom. Francosko-japonsko zasedbo pod vodstvom vihrave pianistke sestavljajo še dva trobentača in bobnar, ki so tokrat na odru kljub utrujenosti po potovanju, ki ga je po prvem, večjem delu, navihano opisala Satoko, brezhibno predstavili material z najnovejše plošče. Gre za mešanico komponirane in improvizirane glasbe, ki ob karakternih solističnih delih naplavi napete dialoge.
Petkovo koncertno dogajanje je zaključil Rob Mazurek, že star znanec jazzovskega festivalskega šotora v Cerknem, z zasedbo Chicago/London Underground. Londonska edicija čikaškega podtalja, sicer formata, ki ga Mazurek upogiba in prilagaja že več kot dvajset let, je tokrat zajela povsem proste improvizacije v zasedbi Chada Taylorja, Alexandra Hawkinsa in Johna Edwardsa. Kot gost se je četverici za spektakularen konec pridružil še legendarni Evan Parker, ki smo ga v drugačni ediciji lahko poslušali tudi že na prvem koncertu večera.
Bučni aplavzi – včasih že kar med igranjem glasbenikov – in pogosti participatorni medklici publike so gotovo domači vsem lokalnim ljubiteljem kreativne jazzovske godbe. Malo čez sobotno poldne so se v prijetnem ambientu bara Gabrijel zbrali primorski saksofonist Boštjan Simon, vodja kluba Metulj iz Bistrice ob Sotli Mitja Hlupič, ter tri staroste domače glasbene scene – Miha Zadnikar, Ičo Vidmar in v moderatorski vlogi Igor Bašin Bigor. Prevpraševali so ravno različne načine, na katere lahko potrošniki glasbe sodelujejo v ustvarjanju glasbe oziroma glasbene scene. Za tiste, željne natančnega vpogleda v uvide te plodovite debate, bomo na spletu objavili tudi povezavo do posnetka celotnega pogovora.
Prej omenjeno vodjo zasedbe Kaze – Satoko Fuji v solistični izvedbi – smo na zadnji festivalski dan slišali prvič na naših tleh; v popoldanskem terminu – v zgornjih nadstropjih muzeja oziroma v glasbeni šoli. Tokrat opazno spočita 60-letnica je v krajšem, polurnem nastopu še enkrat izkazala virtuozno sposobnost skakanja iz nežnejših v bolj podivjane zvočne figure, s katerimi so se elementi sodobne klasične glasbe prelivali v tiste iz spektra prosto improviziranih muzik.
V večerne užitke nas je ob vzdržljivem, toplem vremenu uvedel nastop saksofonista Igorja Lumperta in njegove fluidne ameriške zasedbe Innertextures. Zasedba je bila skoraj identična lanskoletnemu nastopu na Jazz Festivalu Ljubljana, le bobne je tokrat prevzel Jason Nazary. Še enkrat so pokazali, da Lumpertova razširjena družina ostaja zvesta transformacijam bebopa, jazzovskega stila, ki ga od konca druge svetovne vojne gojijo v njegovem newyorškem hramu, kjer Lumpert ohranja svoje produktivno oporišče za nadaljnje mednarodne uspehe.
Za prave zabavljače pa so se izkazali Nizozemci. ICP Orchestra že od konca šestdesetih let velja za vrelec nekonvencionalnega jazza na Nizozemskem. Od same ustanovitve burijo mirno jazzovsko gladino pretežno tradicionalistične Nizozemske, v podobno komičnem duhu pa so nastopili tudi v Cerknem, kjer se je deseterica z nastopom poklonila nedavno preminulemu pianistu in enemu od treh pobudnikov ICP-ja, Mishi Mengelbergu. Odigrali so več njegovih kompozicij, ki temeljijo na jazzovskih in swingovskih koreninah. Med znanimi napevi je bil denimo The Mooche Duka Ellingtona, le da si novi nizozemski swing dovoli tudi močno skreniti s poti notnih gradiv in klasičnih temeljev v polje improviziranega, a še vedno enako karizmatičnega transa z dobesedno odštekanim plesom, ki ga je po Mishinem stilu zaplesal 69-letni violončelist Tristan Honsinger. Druga zvezda orkestra in drugi ustanovitveni član ICP-ja, neverjetno živahni 75-letni bobnar Han Bennink, pa je koncert častno zaključil z radostno poslovilno pesmijo Mishinih besed.
Večer, ki je z Lumpertom in ICP Orchestra potekal v znamenju preobražanja zahodnih jazzovskih tradicij, je doživel drugi vrhunec z italijanskim kvartetom, Roots Magic. Njihove priredbe, strnjene na albumih Hoodoo Blues in Last Kind Words, koreninijo delno v času aktivnejših snemanj izvajalcev bluesa – kot sta Charley Patton in Blind Willie Johnson – v dvajsetih letih 20. stoletja, delno pa v priredbah kompozicij kasnejših saksofonistov, kot sta Marrion Brown in Roscoe Mitchell. Roots Magic glas ter besedilo pevcev in pevk skratka pretvarjajo v melos, v prepleteno petje alt saksofona in klarineta, v brnenje čela in v bobnarsko topotanje. To se ponekod izkaže kot fenomenalno izhodišče, ko denimo besede »Dark was the night/Cold was the ground« nadomesti temačno dromljanje, drugod pa ostajajo manj zvesti besedam originala. A v komadih je vseprisotna magija, ki jo čarajo s pomočjo starih napevov in jo pretvarjajo tako v razposajeno energijo free jazza kot v ambient.
S sklepno zasedbo večera smo se obiskovalci letošnje edicije Festivala Jazz Cerkno poslovili od fenomenalnega dogodka, občutno obogateni z glasbenim spektrom slišanih zasedb, ki so se potikale po zvočnih stezah jazza in njegovih odvodov. To kaže, da je jazz neločljivo povezan s skoraj vsemi glasbami – Vsi za jazz – jazz za vse!
(URŠKA PREIS, BRIGITA GRAČNER, ANDREJ PERVANJE)
WWW.ROCKLINE.SI 04.05.2018; Večer glasbenega čudaštva v Cerknem z Zlatkom Kaučičem in Litošt (2018)
Zadnji koncert v letnem ciklusu že 23. Izdaje festivala Keltika, ki smo mu po tradiciji priča v Cerknem ter tamkajšnjem baru Gabrijel, je vanj zanesel starega dobrega znanca teh krajev. Enega najzanimivejših slovenskih glasbenikov sploh. Zlatka Kaučiča. Plastovitega in v viziji multifacetno obtesanega tolkalista ter bobnarja, recimo raje širše, glasbenega umetnika. Zlatku so se pridružili tudi izvrstni glasbeni provokatorji Litošt, ki v svoji retoriki elektronske glasbene skušnjave, ne dražijo poslušalca nič manj. Cerkno je pravzaprav vrste slovenske prestolnice Jazza, čeprav vem, da bo tale stavek sprožil kar nekaj ljubosumja, ki lahko pride iz Raven na Koroškem, Maribora ali/in seveda Ljubljane. Cerkno ima konkretno jazzovsko tradicijo, ki izziva z nevsakdanjostjo glasbenega avanturizma in le redki konec Slovenije, mu v tem lahko parira. Še več. Cerkno se lahko pohvali s tradicijo največjih glasbenih diverzij kar jih lahko kreira človeška domišljija in glasbena kultura nasploh.Zlatko je le eden takšnih praporščakov.Vrli mož je tako na odru zasedel povsem sam svoje bobne in to malo preko devete zvečer. Seveda pospremljen ob bodrilni najavi Gabrijelovega službenega inventarja, nam vsem dragega svetovljana Daria Corteseja, se Zlatko ni pustil mnogo prositi, da razkaže vso svojo naravo tolkalsko bobnarske zagrizenosti, ki v svojem eksperimentalizmu seveda vstopa tudi na poligone avantgardne glasbe. Za ta dogodek je posebno re-definiral svoje delo Rainbow Solitude ter ga prenaslovil v Rainbow Solitude Nr. 2. Posvetil jo je Boštjanu Cveku. V tričetrt ure sočne in ezoterične igre »nepredvidljivega« in »spontanega«, ki je zaobjemala seveda tudi nekaj eskapad konkretne telovadbe nad činelami in opnami, je Zlatko zabaval prisotne z kombiniranjem elektronskih zvočil (ob tem si je seveda pomagal z delay memoriranjem), tudi ksilofona. Ob tem je tudi metličil po opnah ter z antenami podobnimi kovinskimi tolkali stružil in strgal po ogrodju bobnov in opnah. V njegovih rokah so naše prostor brisačke, posodice – čaše, celo prazni pločevinki laškega, še najbolj pa je ostal v spominu plišasti zajec, kot posebna atrakcija koncertne predstave glasbenega veleuma Zlatka Kaučiča. Predstava se je obrnila hipoma in prisotne popolnoma prevzela. Zlatko ostaja fenomen brez primere. Sploh na Slovenskem. Nastop je nemalokrat spomnil na predstavo Freda Fritha v Cankarjevem domu sredi letošnjega februarja, le da je ta podobno revizijo raznovrstnih predmetov zvočno preizkušal na kitari in ne na bobnih ter da Zlatko na odrih, za razliko od Fritha, pač ne nastopa bosonog.
Kaučiča so v nadaljevanju koncertnega večera nasledili nič manj posebni in »čudaški zvočni eksperimentatorji« in razdiralci vseh glasbenih okvirjev in tabujev, ki nastajajo v logičnem dojemanju glasbe, Litošt. Trio z dvema ljubiteljema gumbov in tolkalcem bobnarjem. A to kakšen trio. Tvorijo ga Boštjan Simon (DSI Evolver, Max, Oberheim Matrix 6, efekti), Vitja Balžarosky (Arturia Minibrute, Moog Slim Phatty, efekti) in Bojan Krhlanko (bobni, zvočila). Vsi izhajajo iz voda jazz glasbe vendar pa je njihova plastovita in svobodoljubno zagledanost v ekspresivno pristnost glasbene transmisije pelje v odkrivanja in odstiranja novih cerebralnih glasbenih dimenzij, ki jih laično uho večkrat ne spozna in ne zazna. Litošt pa jih hvaležno prestrežejo. Težko jih je srečati na odru, saj so člani skupine nenehno konkretno zaposleni v različnih projektih. Balžarosky in Krhlanko sta pred kratkim postala celo člana trenutne inkarnacije slovenskih alter industrial velikanov Laibach. Vitjo lahko srečate kot obnorelega varilca težko kotalečih rifov pri Carnaval, Krhlanka med drugim pri Brest, ki velja za eno dostopnejših glasbenih inkarnacij slovenskega kitarskega velemojstra Sama Šalamona. Litošt so še leta 2013, ko sta imela Boštjan in Vitja znatno krajši pričeski, z nastopom na ljubljanski Metelkovi, popolnoma razorožili in zmedli takrat nepripravljenega nekdanjega RockLine novinarja Tineta Kolenika. Tudi tokrat so s svojo pronicljivo glasbeno provokacijo spodnesli tla pod nogami možu, ki je prišel pokrit koncert v Gabrijela. Toliko spontane zabave, velikega entuzijazma in uživanja na kupu, ne srečaš prav pogosto. Fatnje so se prelevili v tri velike otroke, ki so v svoji igri neznansko uživali. Godil je konkretni kontakt tria. Tudi očesni, sploh na relaciji Krhlanko – Balžarosky. Krhlanko je večkrat prelomil ritem, spreminjal tempo kot za stavo, a Boštjan ter Vitja pri tem nista smela skreniti z ostrega fokusa sledenju ritmični teksturi, ki jo je Bojan večkrat konkretno kompleksno zabelil ter občasno tudi presenetil oba kompanjona. Preplet mnogoterih elektronskih pastel, ki so v svoji naravi izvabljale tudi »zvočno prismuknjenost ter šegavost«, je kreirala svojevrstno glasbeno inkarnacijo, ki je delovala enovito. Celo sledove duba si lahko izluščil v takšni zvočni »mineštri«. Skozi repertoar fantje sploh niso pavzirali. Občutek je bil, kot da igrajo eno skladbo preko dobre tričetrt ure koncerta. Zvočna razporeditev izvrstna. Dopolnjevanje gradnikov nič manj. Litošt so pravi naslov za vse glasbene gurmane, ki iščete usekani avanturizem v glasbi. To je tisto glasbeno čtivo. ki se požvižga na žanrske kalupe. So neobičajni, nevsakdanji, divergentno izzivalni, ratiu povsem neobvladljivi, kar je zgolj še en dokaz, da glasbe nikakor ne moreš poslušati, kot kombinacije matematičnih enačb. Najboljša metoda je, če zamižiš na takšnem koncertu. In s tem odstraniš enega izmed motilcev, ki pač oddaljujejo percepcijo glasbene informacije od njenega bistva. Prav tako si dobro storil, če si se tega domislil že med predstavo Zlatka Kaučiča.
Skratka. Bar Gabrijel je še enkrat več glasbeno zažarel v vsem svojem sijaju. Sedaj pa se Cerkno že polagoma ovija v predfestivalsko mrzlico festivala Jazz Cerkno. Še malo. Čisto malo še.
(Aleš Podbrežnik)