IL MANIFESTO: Il saggio di Zlatko

La piccola e raffinata etichetta Klopotec di Iztok Zupan (www.klopotec.si) ha appena pubblicato ben tre cd del batterista e percussionista sloveno Zlatko Kaucic. Un corposo saggio delle qualita del musicista nato a Postojna nel 1953 e poi formatosi nel corso degli anni Settanta e Ottanta tra Zurigo, Barcellona e Amsterdam nel cuore della musica improvvisata europea. «Zvocni Sejalec» lo vede nella sola veste di compositore e conduttore di un ensemble italo-sloveno di 12 elementi, la Cerkno Jubileum Orchestra. Una occasione per entrare in confidenza con il suo universo sonoro: conduction, libera improvvisazione collettiva, composizioni originali e riletture. Due brani sono del compositore sloveno Marjan Kozina (1907-1966) dal sapore popolare e bandistico mentre quelli a firma del leader oscillano tra jazz-rock, suggestioni folk e delicate elegie («ToPaul»).

Il doppio «East West Daydreams» documenta diversi concerti europei del percussionista insieme al violinista Alexander Balanescu e al sassofonista Javier Girotto. Contesto totalmente improvvisato, terreno ideale per l'uso di un variopinto arsenale di percussioni, oggetti, voce. Il terzo cd, «Second Round», lo vede in compagnia delle tastiere elettriche di Milko Lazar, prodigarsi anche alla batteria, dove sfoggia uno stile asciutto e antiretorico.

Kaucic ha una estetica che privilegia i colori forti e contrastati. Niente indulgenze né autocompiacimenti. I musicisti devono essere sempre in uno stato di perenne allerta per cogliere ogni possibile cambiamento di clima della musica. La scuola olandese insegna l'imperativo dell’irrequietezza: mai farsi irretire da se stessi. E poi concepire ogni intervento come un micro racconto. Il suono e il gesto che lo crea sono un tutt’uno secondo una concezione performativa che concepisce la musica come atto sociale cosciente. Qualcosa che ha a che vedere con il teatro insomma.

Nel mondo della musica improvvisata europea Kaucic si e saputo ritagliare uno spazio importante facendo sintesi delle esperienze storiche, del proprio patrimonio popolare, di un linguaggio personale elaborato nel corso di anni di ricerche e sperimentazioni. Un musicista militante da conoscere e seguire in grado di fare apprezzare anche a chi non e abituato l’universo ricco e sorprendente di una musica con una spinta utopica ancora ardente e produttiva.



(FLAVIO MASSARUTTO)


WWW.VECER.COM, 31.5.2011; Samouk, ki uči druge

Zlatko Kaučič - jazzovski tolkalec in skladatelj, ki ga navdihuje tako lepota poezije kot jeza ob družbenih krivicah

Če se hočeš sproščeno družiti z ljubitelji in ustvarjalci jazza, je festival v Cerknem ravno pravšnji. Tolkalec Zlatko Kaučič, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, je tam stalen gost - letos je nastopil z italijanskim klarinetistom Gianluigijem Trovesijem in solistično, ko je predstavil svoj zadnji album Emigranti. Rojen je bil v Postojni leta 1953, še ne polnoleten je odšel v tujino, kjer se je izpopolnjeval, ogromno igral in tudi poučeval. Po skoraj četrt stoletja se je vrnil in se naselil v Goriških Brdih - za razliko od velemest ima tam blaženi mir, ki dodatno vzpodbuja kreativni potencial.

Če začneva pri Prešernovi nagradi: je to le še ena "zvezdica" ali vendarle nekaj posebnega?

"Posebna je že v tem, da sem jo dobil doma. Znani kontekst je, da jih večinoma dobivajo klasični umetniki. To je bil torej nekakšen presedan, čeprav so nagrado pred mano že dobili jazzist Peter Ugrin, Milko Lazar, filmski skladatelj Janez Gregorc, Vinko Globokar ... Zame je bila presenečenje in potrdilo, da so se nekateri v glasbeni srenji le zavedeli, da delujem pozitivno. Da imam izdanih kakih 40 'plat' z glasbo, ki izhaja iz naših korenin ... A pojem improvizirane glasbe dojemam kot zelo široko polje. Številni odtenki jazza so zame kot nekakšni jeziki, ki jih razumem in govorim tudi sam. Ko sem prišel leta 1992, po osamosvojitvi Slovenije, nazaj domov, sem vedel, da pot ne bo lahka. Ampak sem se boril in to počnem še naprej, predvsem pa mladim dajem poguma, da se podajo naprej in se dobijo tudi sami s seboj, da ustvarijo svojo glasbo."

Ko ste v 70-ih zapustil domovino, ste bili še zelo mladi. So vas gnale ven boljše možnosti ustvarjanja, perspektive nasploh, izmikanje služenju vojske ...?

"Vse po malem, tudi družinski problemi. Takrat sem imel 17 let in v italijanskem Vidmu (Udine) sem s skupino Hero naredil prvo vinilno ploščo - bolj rockovsko, kot je normalno za mlade. Nato sem šel v Švico, Barcelono ... Ne bi mogel reči, da je bilo v Titovi Jugoslaviji vzdušje zelo zatiralsko, v Sloveniji pa je bilo še malo bolj sproščeno. A jaz sem hotel predvsem sam videti svet, izkusiti življenje. Imel sem srečo, da sem bil vedno z ljudmi, ki so me ogromno naučili in mi v vseh pogledih pomagali. Pri 18-ih sem nekako končal svoje "fusion" obdobje, v Švici smo živeli v najeti hiši z večinoma jazzovskimi glasbeniki, improvizatorji. Med njimi je bil Allan Blairman, bobnar pri Archieju Sheppu, ki je izhajal iz melodičnega koncepta bobnanja, kot ga je uvedel Max Roach. Ogromno mi je pokazal, mi povedal, katere knjige naj si kupim, me naučil, da bobni niso le "muskulatura", ampak predvsem prefinjena tehnika v povezavi s fantazijo in občutkom za formo. Ravno pravočasno mi je dal tudi izjemne "brce v zadnjico". Nato sem odpotoval naprej po svetu, igral funk, rhytm'n'blues ... A nikoli nisem delal drastičnih preskokov, da bi neki žanr zavrgel in se lotil povsem drugega. Še vedno mislim, da morajo stvari priti naravno, brez posiljevanja, dozoreti v času, ko morajo dozoreti. Če ta tok na silo pretrgaš, ostaneš v statičnem položaju, v preteklosti. To je za glasbenika pogubno - čeprav je publiki morda všeč, da venomer ponavljaš isto. Glasba je neizprosna in zahteva - četudi je kriza in ni denarja - izjemno delo in koncentracijo pa ogromno odrekanja."

Formalne glasbene izobrazbe nimate in ste do nje precej kritični.

"Res je, sem popoln samouk - ki zdaj sam uči druge. V glasbeno šolo sem hodil mogoče dva meseca. Najprej sem se učil s plošč, kot večina vrstnikov, nato skozi lastno delo in od sodelavcev. Bil sem pozoren na vrhunske glasbenike in sem si vedno hitro zapomnil, kaj počnejo. A nikoli nisem hotel posnemati, ampak uporabiti znanje po lastnem občutku, se dati na test, do kod sploh sega moja fantazija. Pri tem ostajam zvest neki naturalni liniji človeškega čuta do glasbe."

Včasih se zdi, da ljudje tolkal ne jemljejo kot pravih inštrumentov - čeprav so, poleg glasu, najbolj prvinska zvočila.

"Bobni so bili včasih le za spremljavo, za držanje tempa. A to so drastično spremenili veliki inovatorji - ti so vedno prihajali predvsem iz jazza, tudi pri drugih glasbilih in zasedbah. Dandanes bobnanje ni več le ritmično nabijanje, ampak kreativnost, kompozicija ..., bobnarji pa kot nekakšni slikarji ornamentov."

Izvir vse glasbe je najbrž ljudski; a vsaj v Evropi kot pramodel glasbene umetnosti dojemamo klasiko, ki stremi k popolnosti in dosledni reprodukciji. Improvizatorji pa vsakič igrate drugače.

"Jazz in klasika sta različna svetova, tako rekoč pola, ki se nista nikoli imela prav rada, a se venomer privlačita. Že Charlie Parker je igral s simfoniki - kar so mu nekateri zamerili, češ da se gre neke pocukrane zgodbice. A dandanes se klasika, jazz in ljudska glasba vse bolj prepletajo in medsebojno oplajajo - tako pri novih klasičnih skladateljih kot pri jazzistih. Tipičen primer so Nordijci (recimo Jan Garbarek), ki imajo neko svojo specifiko fjordov; Mediteranci smo bolj gibljivi. Pri Trovesiju na primer takoj veš, da je Italijan. To, da že iz glasbe sklepaš, od kod prihaja človek, daje neko dodatno vrednost. Tudi sam sodelujem s klasičnimi glasbeniki, na primer z mariborskimi filharmoniki pri drugem Zlatem čolnu ... Taki spoji so lahko super; a je odvisno, kako jih uporabiš, kakšno inteligenco vložiš v to. Te kombinacije niso za zmeraj, ampak za določene trenutke, ki jih tako začutiš."

Ko smo že pri Zlatem čolnu: pogosto se navdihujete pri literaturi. Pa ne pri katerikoli, ampak pri umetniško prevratni, vizionarski - pri Kosovelovih Integralih, Gradnikovem Tolminskem puntu ...

"To je ena plat. Posnel sem tudi Glasbo za Romana, Brica, ki je mlad umrl od srčne bolezni, bil pa je totalno navdušen nad jazzom. Po poklicu je bil kmet oziroma pošten fizični delavec. Vtisnil se mi je v spomin kot oseba, ob kateri sam se vprašal, kako je možno, da se nekoga, ki je "po duši" oziroma okolju, od koder izhaja, bolj pri Avsenikih, tako dotakne improvizirana glasba, ki je po naravi vendarle težka, zahteva ogromno koncentracije. Seveda me pogosto presune poezija in se jo odločim preliti v glasbo. S Srečkom Kosovelom se čutim izredno povezan, predstavlja mi izvir novih idej. Glasbo posvečam predvsem našim ljudem, ki so mladi odšli in zapustili neprecenljivo bogastvo. Gre tudi za stvar občutkov glede dogajanja v družbi."

Vaš zadnji album ima v ozadju izrazito socialno angažirano sporočilo - čeprav glasba najbrž le ni najbolj priročno orodje za enoznačno pripovedovanje.

"Osebno me je zelo prizadela zgodba bosanskih delavcev Vegrada in podobnih podjetij ter pasivnost vlade. Še posebno, ker sem bolj partizanski tip. Verjamem v revolucijo takrat, ko jo je treba narediti, ne pa v pravljice! Ob "nevidnih delavcih" in njihovih zgodbah sem se čutil ponižanega. V tujini smo cenjeni kot spoštovan narod; ko sem lani v Španiji snemal film, so bili gostitelji nekako ponosni na Slovenijo in njeno samostojnost (tudi tam bi se nekateri radi odcepili), visok nivo kulture, naravne lepote ... Potem pa pridem domov in vidim to ignoranco vplivnih posameznikov in okuženost z nesposobnimi politiki! Razjezila so me poročila, kaj se pri nas dogaja z delavci iz bivše Juge, s katerimi smo nekoč živeli skupaj. Zdaj pa smo postali neki usrani izkoriščevalci, fašistoidi, ki mislimo, da lahko s temi ljudmi delamo, kar hočemo, kot s tlačani. Vedno sem ogorčen nad ljudmi pri nas, ki se delajo levičarje, a skrbijo le za lastne riti. Obup! Saj z zadnjim albumom ne delam nobenega pretresa, a sem do takih stvari zelo občutljiv in sem le podal svoj "point of view". Tudi jaz sem bil emigrant, a v tujini so mi pomagali! Tudi sam hočem pomagati, biti altruist. To čutim kot svojo notranjo dolžnost."

Ta se kaže tudi v delu z mladimi. Še midva sva se spoznala pred leti na glasbeni delavnici v Mariboru.

"Da sem prišel v Maribor, je zaslužen Manč Kovačič. On me je, ko sem se vrnil v domovino, prvi povabil k sodelovanju. Odkar je pred leti nehal voditi Jazzlent, sem v Mariboru nastopil le še v Pekarni. Na tisti delavnici pa sem delal z mnogimi glasbeniki, ki so zdaj zelo znani v različnih zvrsteh: Samo Šalamon, Vasko Atanasovski, Ciril Sem, Marko Soršak ... Mnogi udeleženci so študirali v Gradcu in so znali perfektno igrati standarde, brati partiture, imeli so disciplino - jaz pa sem hotel to pretrgati in jih usmeriti v iskanje improvizacije. Kasneje sem dobil v Novi Gorici možnost sodelovati z Zvezo kulturnih društev; tajnik Boleslav Simoniti je dal pobudo, češ da so otroci po bandah in nič pametnega ne delajo - in tako je nastal combo, ki ima za sabo že 3 cedeje, večina članov ima že svoje bende ... A edina res funkcionalna šola, ki jo poznam, je šola življenja. Lahko si eno leto natakar, dve leti koplješ v rudniku in še vedno imaš idejo, da boš postal glasbenik. To so taki vitamini, ki ti dajo blues v duši! So dobre in slabe šole, lahko te ogromno naučijo - ampak do njih sem skeptičen, tudi do svoje! Uvajam kar se da svoboden sistem primarnih odnosov v glasbi, dialoga, poznavanja različnih "jezikov" - nato pa morajo mladi odleteti v svet. Kdo bo preživel, je pa že druga stvar. Če hočeš biti kreativni glasbenik, moraš obvladati vsa polja glasbe in biti povrhu še nekaj posebnega."

Vaš prvi avtorski cede ste podpisali šele v zrelih letih, pri 45 - dandanes se zdi, da hoče imeti svojo ploščo že vsak kratkohlačnik, ki je trikrat udaril po bobnih ali zabrenkal na kitaro.

"Pretiravajo! Dandanes je glasba kot delo resnega glasbenika razvrednotena, vsak si doma nekaj nasnemava ... Preveč je tega in to povzroča dodatno konfuzijo. Na festivale in v revije dobivajo na tisoče in tisoče plošč. Kdo bo vse to sploh preposlušal, kaj šele objektivno ocenil?"

In kako preživeti z glasbo, ki ni ravno komercialni mainstream, pa tudi ne zelo podprta od države?

"Jazz je manjšinska zgodba. Saj so tudi veliki festivali, ampak tam igrajo razni Stingi in podobni popularni zvezdniki, kar ruši dobro ime jazza. Že čez 30 let se lotevam le stvari, ki so mi všeč. V vseh državah doslej sem preživel s svojim delom - res pa je, da ne potrebujem mnogo. Imam koncerte, hodim na festivale, ekonomsko kar pomaga poučevanje. Tudi naša država podpira kulturo. Če imaš dober predlog, lahko dobiš denar. Slovenija v kulturi deluje nekako tako kot Nizozemska leta 1980, kar je bolje kot sodobna Italija. Nekateri seveda bluzijo in kritizirajo. A če znaš opisati svoj projekt, da prepričaš komisijo, dobiš podporo. In edini smo, ki imamo dela prost kulturni praznik! Je pa tudi marsikaj narobe - na primer privilegiji nekaterih zaradi zvez in poznanstev. Ker pa bo do neke mere najbrž vedno tako, se na to ne oziram. Res pa je, da ves denar investiram v nove projekte - tudi Prešernova nagrada je že šla v te namene in letos pripravljam še kar nekaj izdaj."

A kakovostna glasba vseeno težko prodre do širše javnosti.

"K temu precej "pripomore" nacionalna televizija in podobni sistemi! Na RTV SLO je premalo dobre glasbe in to je smrt za kreativce. Zdaj pa je prišel nazaj še Brane Rončel s svojo oddajo, ki je sploh edina o jazzu - in na njej egoistično promovira izključno koncerte, ki jih sam organizira. Drugi in sploh domači glasbeniki pa nikakor ne morejo priti zraven. Ne vem, kaj delajo uredniki. Take oddaje so pljunek v usta vseh v tej državi, ki kaj ustvarjajo, imajo pa skoraj prepoved biti predstavljeni. To je sramota! Manjkajo oddaje, kjer glasbe ne bi le predvajali, ampak bi se tudi pogovarjali o njej. Predvsem pa je problem, ker nacionalna RTV, za katero dobesedno vsi plačujemo davke, tekmuje s komercialnimi postajami tipa Radio Shit ali Hit in s Pop TV za poslušanost in gledanost. To je popoln nesmisel! Javna RTV bi morala biti v prid javnosti in nacionalni kulturi, ne služenju denarja! Krivi pa so ljudje, ki so se zasidrali na položajih, na katerih nikakor ne bi smeli biti. Taka je tudi politika, ki očitno daje znake, da štejejo le materialne dobrine in videz, ne pa notranja lepota. To je berluskonizacija: da je glavni tisti, ki ima denar in lahko vsakogar podkupi - vsi ostali pa so cucki. To je "kultura" ponižanja kulturnikov!"

S sodelavci pa jih hočete povišati, jim dati spodbudo, tudi z novim kreativnim festivalom 17. in 18. junija v Šmartnem v Goriških Brdih.

"Sredi starega obzidja pripravljamo z agencijo Jota (Franjo Polanec s sodelavci) in Jazz Festivalom Udine festivalček kreativnosti - ne le glasbe, tudi poezije, filma, umetnosti nasploh. Ker imamo malo denarja, nismo poudarjali velikih imen, ampak gre bolj za dialog, za navezovanje stikov, tudi za možnost prodora naših mladih glasbenikov, ki doma težko najdejo možnosti za nastope, v Italijo, ki je vendarle ogromna. Morda bomo skupaj razvili nek nov slog meditaranske glasbe. Gojim takšne upe, že ker se mi zdi, da je mlada generacija manj stresna od naše. A tudi če ne uspe, ni nič hudega. To ni pop glasba, ampak nekaj užitkarskega - za ljudi, ki imajo radi presenečenja."

(Darinko Kores Jacks)



WWW.DNEVNIK.SI, 17.5.2011; Solo je moja notranja nujnost

Če pogledamo v preteklost, lahko zaključimo, da je glasbi - pa četudi brez besedila - vrnil danes razvrednoten čustveni kontekst. To je, če lahko tako rečemo, njegov punt; je namreč sila občutljiva osebnost, ki jo zmotijo krivice. Tiste, ki jih doživlja sam, je še pripravljen zamolčati ali jih zaupati samo prijateljem. O krivicah, ki se godijo drugim in jih okolica spregleda, ne more. Tako je nastal solistični projekt Emigranti, sad peturne nabirke občutkov v izolaciji, ki so ga pri angleški založbi Leo Records izdali takoj po prvem poslušanju. V živo bo drugi odtenek iste zgodbe predstavil v soboto na letošnjem 16. festivalu Jazz Cerkno. Slab mesec kasneje bo ustvarjalno miselnost izzval na svojem terenu, saj pripravlja kreativno druženje Šmartfest, kjer bo letošnji nagrajenec Prešernovega sklada kot glasbeni pedagog - pod budnim očesom nekaterih jazzovskih mojstrov, s "čudodelcem" Evanom Parkerjem na čelu - svoje "kombovce" soočil s kolegi z druge strani meje.

Vaš najnovejši solistični projekt nosi pomenljiv naslov Emigranti. Občutek, da so - ali ste - drugačni obsojeni na izgnanstvo, se je očitno zelo globoko vsadil v vaš idejni in posledično glasbeni razmislek. Tokrat pa ne gre samo za vas, ampak spregovorite tudi v imenu drugih, mar ne?

Vprašanju ni kaj dodati, saj v bistvu že vsebuje odgovor. Vsaj prvi del odgovora. Zato bi predstavil še drugo plat: kako je ta zgodba nastala. Pretresel me je odnos do tujih delavcev pri nas - pri tem mislim predvsem na Vegrad. Kot Slovenec sem se počutil osramočenega, ker lahko v naši državi nekdo sploh izkorišča in izkoristi delavce na tak način, zlasti tiste, s katerimi smo nekoč živeli skupaj. Kako je mogoče, da naš narod, ki je v tujini spoštovan na kulturnem področju in se rad samohvali o svoji prijaznosti, stori kaj takšnega? To me je čisto sesulo. Najprej sem imel v načrtu realizacijo nekega drugega projekta, a so se me usode teh ljudi tako dotaknile, da sem se odpeljal v studio v Italiji in te občutke v enem dnevu prenesel na trak. Projekt Emigrants pripoveduje težke zgodbe teh ljudi ter opozarja na spoštovanje vsaj osnovnih človekovih pravic. Tudi tistih ljudi, ki jih ne vidimo, vsaj večina ljudi ne! Skladbe na albumu so aplicirane kot zgodba - sliši se težko delo, pritiski, mučenje… To so odsevi njihovih usod.

Vsebine izgnanstva so pogost motiv v glasbi - spomnimo se številnih irskih napevov, pa "down under" žalostink, suženjskih bluesovskih ihtenj, zbora Va, pensiero iz Nabucca, "izgnanske" usode Rolling Stonesov in Vana Morrisona…

Ne samo glasba, tudi umetniki ne poznamo meja. Velikokrat nas zanese preko njih in poti domov so zavite in pogosto zelo dolge. Kot emigrant sem bil petindvajset let soočen s podobnimi dejstvi. Vse to je moj in naš blues. Veliko stvari moraš narediti, da se vrneš. V tujini moraš veliko požreti, biti marsikdaj ponižen… Na albumu sem dodal svoj pogled na vse te stvari. Izrazil sem svoje občutke, ker te ljudi razumem, saj sem mnogo tega doživel sam, usoda teh delavcev mi je blizu. Gre za iskrico, ki se prižge v človeku. Njen žarek počasi bledi, a nikoli ugasne - ko te nekdo sprovocira, se ponovno razžari. V mojem primeru je bila to pač situacija v Vegradu, posledično pa tudi izgon Romov iz Francije in način, kako desničarska Severna liga obravnava tujce v Italiji. Imam občutek, da sožitje v različnosti ni več del "obljubljene" Evrope.

Socialni podton je stalnica vaših projektov, naj gre za usodo posameznika (Kosovel in album Vibrato tišine) ali večje skupine ljudi (album Tolminski punt). Ali vas večkrat obide želja, da v bran vzamete "razred" zatiranih?

Vsi ti naslovi so stvar osebnega čuta. Margina kot margina - vsak jo doživi na svoj način. Sam sem bil večkrat na strani poteptanih, zato mi usode teh ljudi niso tuje. Vendar moram poudariti, da ne govorim v imenu množice ljudi. Moji projekti so le gesta, proces videnja, zgolj način, kot te usode razumem in čutim sam. Gre izključno za osebno govorico, ki jo zberem v zgodbo, kjer govori glasba.

Z varne distance je vseeno mogoče dešifrirati, da neke odtenke takih usod aplicirate na osebno raven. Navsezadnje tudi danes živite "na robu", v Goriških Brdih, in opozarjate tiste v centrih, česa vse ne vidijo ali ne slišijo.

Tudi to je ena plat medalje, ki pogosto zaide v moj kreativni razmislek. Opisati vse je težko. Še težje je prepričati odgovorne, ki skrbijo za naš kulturni vsakdan, da začnejo poslušati preslišane. Rad imam ljudi, ki garajo, ki so pošteni… Ki so nekaj posebnega. Tiste, ki imajo nasmeh na obrazu. Ne zanimata me šminkerstvo in pozerstvo. Ko se pojavi priložnost, te občutke izrazim. Če koga to zanima, sem vesel, toda v nasprotnem primeru se s tem ne obremenjujem. V sebi nosim potrebo, da pomagam ljudem. In včasih toliko dajem, da se ne zavedam, kdo sem. Preprosto pozabim! Šele ko izvajam glasbo, se odnos spremeni - to je moje. V tem univerzumu ne pustim, da me kdo moti!

Jazzovski glasbeniki si z emigranti delite sorodne usode: oni so kljub garanju nevidni, vi ste kljub plodnemu razmišljanju pogosto - preslišani.

Ne glede na številne festivale so jazzovske godbe "underground". V luknji je jazz tudi nastal - v tistem trenutku, ko je človek pogledal iz nje in rekel: "Ouhm." To je bila prva improvizacija. Ne morem trditi, da se jazzovskih glasbenikov ne posluša in ne podpira. Res je, kreativne muzike so na margini, vendar je na tem robu tako živahno, da krize žanra ni! Drugo pa je odvisno od posamezne države in njene tradicije. V Skandinaviji delajo z mladimi, skrbijo in spodbujajo kreativna razmišljanja. Tudi pri nas je stanje dobro - ne smemo gledati samo na slabe stvari. Ministrstvo za kulturo podpira mlade, jim omogoča, da študirajo v tujini. Vendar to ni pop glasba, zato nimamo prostora na radiu. Ne poznajo nas, zato smo preslišani. A kljub temu je položaj boljši kot pred dvajsetimi leti. Jazz je odprto nebo, toliko je nove godbe, da vsega preprosto ne moreš preposlušati. Če sem dobro seštel, bom samo letos izdal osem novih albumov.

Po formalni plati je album Emigranti vaš - pretežno tolkalni - monolog. Ali ste s tem hoteli še bolj poudariti individualnost in usodo posameznika v kanibalističnem primežu družbe?

Vsebini vprašanja ni kaj dodati. Kdor koli je v zadnjem času gledal ali bral novice, je videl, kaj se dogaja v naši bližini. Nekoč smo bili "veseli", da so se te krivice dogajale daleč stran, in verjeli, da kaj takega pri nas ni mogoče. Streznitev je boleča - izkoriščanje malih ljudi postaja naša in evropska stalnica. Emigrants je - po Pavu in Round Tripu - moj tretji solistični album. Posneti solo je zelo naporno, zlasti talni bobni so fizično trda zgodba. Telo se namreč drži pokonci, tehnika pa tega tu ne dopušča. Z ustvarjalnega vidika je solo notranja nujnost, a izjemno zahtevna reč, ker se moraš znati poslušati in slišati. Glasbenik se tu sooča sam s seboj, s svojo motivacijo, fantazijami in prostorom. Znajdeš se v navzkrižnem ognju.

Omenjeno nujnost je razbrati tudi po tehnični plati, saj znova - po Pavu - opozarjate, kako zvočno raznobarven in narativen je vaš tolkalski set.

Vedno se trudim, da na posluh postavim raznolikost. Vsi vemo, kakšen besednjak imajo bobnarji v rockovskih zasedbah: tu gre za številna nasnemavanja, več pedalov, rabo efektov… Moja filozofija je drugačna. Določenim predmetom, ki nimajo lastne glasbene zgodbe, omogočim, da spregovorijo na ta način - vtisnem jim novo, zvočno uporabnost, subtilne zvočne nianse.

Projekt boste v živo izvedli na 16. mednarodnem festivalu Jazz Cerkno, ki bo od 19. do 21. maja. Koliko bo njegova podoba drugačna od tiste na albumu?

Nastop bo s slišanim na albumu imel skupno samo idejo, ničesar drugega. Moj namen nikoli ni bil, da se ponavljam, vedno raziskujem in iščem nove rešitve. Določene zadeve - in še to je lahko laž - si bodo podobne. Vse je odvisno od takratne inspiracije in vstopa v zgodbo. Kajti na koncertu se vedno snamem z verig. Spremenim vse, kar se da, da dobim tok med tolkali in menoj.

Pripravljate tudi svoj mini festival, bolje rečeno kreativni kamp Šmartfest. Po programu sodeč bo 17. in 18. junija v Šmartnem prav napeto in veselo.

Večkrat sem dobil vprašanje, če bi v Brdih naredil kak jazzovski festival. Zelo blizu nas je Jazz & Wine v Krminu, vendar z organizatorji nismo v dobrih odnosih, saj ignorirajo italijanske in naše glasbenike. Imajo ogromno sredstev in se gredo velikopotezni jazz, kjer ni prostora za nas. V tem času smo našli skupni jezik z županom Goriških Brd Francem Mužičem, s katerim smo bili prej na nasprotnih bregovih. Rezultat dialoga je 5000 evrov pomoči festivalu. Okoli sebe sem zbral preverjene ljudi, povabil še ljudi iz jazz festivala v Vidmu in vso zadevo postavil v slikovito okolje Šmartnega. Festival sem označil kot kreativni festival, saj bodo na ogled tudi filmi, instalacije, brala se bo poezija. Namerno sem izpustil termin jazz, da ne bo kakšnih nesporazumov. Princip festivala je druženje, na njem se bodo družili in izmenjevali izkušnje mladi glasbeniki z obeh strani meje. Ti mladinci bodo postavljeni pred dejstva. Na odru se bodo morali soočiti s stvarmi, s takšnimi, kot so. Vem, zadeva se sliši kruto, a tako je! To je najboljša šola.

(Gregor Bauman, foto:Darja Šter)



WWW.JAZZITALIA.NET, Dec, 2010; Massimo De Mattia Quartet - Atto di Dolore

Massimo De Mattia - flauto
Denis Biason - chitarra
Bruno Cesselli - pianoforte
Zlatko Kaucic - percussioni

Quale musica puo rappresentare il mondo contemporaneo? Bella domanda. Di quelle che aprono scenari imprevedibili. Questo si chiedono, con coraggio da vendere, i musicisti coinvolti nel manifesto programmatico di Setola di Maiale, una etichetta che riassume un notevole discorso cooperativistico tra varie realta della musica d'avanguardia italiana ed europea.

Dietro il nome curioso si cela una organizzazione (possiamo definirla cosi?) nata per pubblicare in maniera autonoma lavori di artisti poco commerciali e sicuramente non ortodossi che, per mancanza di opportunita discografiche, difficilmente potrebbero concretizzare su disco le loro esperienze. In questo modo negli anni si e costituito un discreto corpus di registrazioni che documentano una musica creativa contemporanea, vitale, non compromessa. La vendita e diretta, il catalogo variegato. Proseguiamo a leggere dalla loro presentazione: Setola di Maiale - musiche non convenzionali e un network ed etichetta radicale che coinvolge musicisti indipendenti — per la maggior parte improvvisatori — lontani dalle regole del mercato musicale, piu o meno ufficiale. Nasce nel gennaio 1993 per esigenza dei musicisti Stefano Giust e Paolo De Piaggi, che abbandonera qualche anno piu tardi. Lo scopo principale e cercare di colmare un'esigenza molto diffusa nella comunita dei musicisti sperimentali, cioe quella di dare corpo e continuita alle musiche creative prodotte eminentemente nel nostro paese, autoproducendo lavori che per mancanza di opportunita discografiche, o per limitate disponibilita economiche degli stessi artisti, andrebbero perduti.

Tra i lavori piu recenti ne segnaliamo due, che coinvolgono il flautista friulano De Mattia e il chitarrista Biason. Il primo, Duel e - come da titolo - un incontro tra flauto e chitarra giocato completamente sull'interazione della coppia. Musica improvvisata radicale? Forse. Sicuramente sono comunque presenti frammenti melodici, lontani da un virtuosismo fine a se stesso. Sara la presenza del flauto, strumento antichissimo, la cui voce evoca un suono primordiale, ma la radicalita e la sperimentalita dei linguaggi sembrano alleggerirsi in una musica senza tempo. Anche quando viene stravolto uno standard come Night And Day di Cole Porter quella che emerge e la cifra stilistica del duo piu che l'operazione di rilettura originale di un brano celebre. La temperie espressiva rimane nell'ambito di una avanguardia meditativa anche in Atto di dolore. Qualche eco di Cecil Taylor per il pianoforte e per il resto un approccio alla spiritualita riflessivo, profondo. Qualche volta non facile, ma comunque lontano dalla incomunicabilita di certi esperimenti dell'avanguardia estrema. Due opere che complessivamente meritano un ascolto rilassato ed esclusivo, lontano dai cliché della musica di consumo; atteggiamento che deve valere anche per l'ascoltatore.

(Franco Bergoglio per Jazzitalia)



WWW.JAZZITALIA.NET, Dec, 2010; Zlatko Kaucic - 30th Anniversary Concerts

Tre live, tre diversi terzetti, trent'anni di musica. Con questa interessante raccolta l'estroso e molto apprezzato batterista/percussionista sloveno Zlatko Kaucic celebra i suoi trent'anni di carriera, proponendo delle notevoli esibizioni dal vivo eseguite tra il febbraio ed il luglio 2008 in tre diverse manifestazioni.

Il curriculum di Kaucic parla chiaro e puo vantare esperienze musicali in mezza Europa (Olanda, Spagna, Italia, Francia, Svizzera, Portogallo) oltre a collaborazioni eccellenti con alcuni dei piu importanti artisti internazionali quali Paul Bley, Steve Lacy, Thelonius Monk, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Chico Freeman, George Cables, Albert Mangelsdorff, Keeny Wheeler, Alexander Balanescu, Biney Dave, Paul McCandless, Irene Aebi, Wats Trevor, Gratkowski Frank, Mezei Szilard, Marc Ribot, Greg Cohen, Peter Brötzmann, Jean-Luc Cappozzo, Luis Sclavis, Evan Parker, Herb Robertson, Paul Stocker, Sean Bergin, Arnold Dojewerd, Frank Graso big band, Peter Guidi, Esiet "Okun" Esiet, Michael More, John Patituci e Paolo Fresu.

La musica che si ascolta in queste registrazioni e una musica a 360 gradi: si passa da ritmiche spente, distese, impalpabili, evanescenti a movimenti dinamici, effusivi, rabbiosi,inquietanti ed imprevedibili nel loro visionario corpo sonoro. L'improvvisazione e abbondante e si inserisce in un contesto filologico, almeno apparentemente, libero e senza frontiere lasciando ampi spazi al solismo degli ottimi musicisti che Kaucic ha chiamato a sé in queste celebrazioni.

Il primo cd e "Slakoper", registrato il 19 febbraio del 2008 a Ljubljana assieme a Salvatore Maiore (contrabbasso) e Javier Girotto (sax soprano e baritono), col nome di Trio Cerkno. La ritmica brada, ampiamente etno, e il terreno ideale per il vitalismo agile e preciso di Kaucic: con le sue spazzole ha modo di agire con decisione ed eleganza nel creare un background sonoro perpetuo, aperto e profondo, denso di nuances essenziali e primitive. Davvero interessanti i dialoghi intessuti con vicendevole empatia tra il contrabbasso di Maiore ed il sax di Girotto, quest'ultimo capace di intrecciare continue e danzanti pulsioni armoniche con la passionalita tipica del suo stile. Deliziosa la melodia eseguita dal sassofonista argentino in "Mathias", la sola traccia con visibili frammenti di concretezza melodica.

Il secondo album ("Doline", eseguito al Cerkno Jazz Festival il 16 maggio 2008) vede la partecipazione del contrabbassista Giovanni Maier e della cantante Saadet Turkoz. L'apporto della vocalist turca contribuisce in maniera essenziale alla creazione del sound (probabilmente il lavoro piu interessante dei tre). La rabbia tormentata, malinconica e sofferente che scaturisce dai suoi vocalizzi ci immerge in paesaggi sonori dai sapori popolari provenienti dall'oriente piu tribolato, quello delle oppresse popolazioni Uyugur del Turkestan, delle quali la stessa Turkoz e originaria. Il contrabbasso di Maier e le percussioni di Kaucic agiscono in simbiosi, coadiuvando le necessita stilistiche della cantante turca con emozionanti virtuosismi creativi, sonorita quasi impalpabili ma coinvolgenti, che si presentano tanto "primitive" quanto "umane", a seconda della personale interpretazione di cui ogni segno sonoro necessita.

Nell'ultimo lavoro, "Tolminski Punt 2", Peter Brotzmann (sassofoni e clarinetti) e Robert Vrcon (voce baritono) eseguono assieme al batterista una rivisitazione dell'opera "Tolminski Punt", interamente scritta da Kaucic ed incentrata sulla rivolta contadina di Tolmin, vicino Gorizia, avvenuta nel 1713. Il concetto armonico del progetto e notevolmente imperscrutabile, astratto, rarefatto. Ogni movimento e imprevedibile, apparentemente illogico, inserito nel lineare disegno strutturale di Kaucic. Fondamentale risulta l'apporto del sax, che mantiene vivida la tensione richiesta dal messaggio dei brani; un' inquietudine effusa magistralmente dalla voce potente ed inquietante del baritono Roberto Vrcon, davvero emozionante nella sua performance canora.

Questi tre album non contengono solo delle opere musicalmente notevoli ed esteticamente raffinate, ma posseggono, oltre ad un'elevata valenza politica, un' appassionante carica culturale (un melange delizioso tra Paesi cosi diversi ma cosi vicini quali l'Italia, la Turchia e quelli dell'Est).

La raccolta celebra dunque nella maniera piu nobile e fine questo musicista cosi apprezzato e stimato, con giusto merito, anche al di fuori dei confini musicali europei.

(Fabrizio Ciccarelli e Andrea Valiante per Jazzitalia)



WWW.ROCKONNET.COM, April, 2010; Rara roža z Zlatkom Kaučičem v Kinu Šiška

Rara ruža. Verjetno to pomeni redka roža. Lep izraz; v slovenstvo zarasle asociativne korenine verjetno evocirajo estetiko Kekca. A ne gre za Kekca, in tudi ne za Borisa Kopitarja. Pod tem imenom je Kino Šiška promoviral večer, na katerem se je v še enem od neštetih projektov predstavil Zlatko Kaučič. Bobnar, katerega tako kritiška javnost kot izkustveni milje avtorja teh vrstic nedvoumno postavljata v sam vrh bobnarske scene improgodb, se je na odru najprej predstavil z etnojazzy triom (poleg njega sta nastopila še saksofonist Javier Girotto ter violinist Alexander Balanescu). Temu slabo uro dolgemu nastopu je nato sledil še en ekstenzivnejši, v katerem je malo bolj fuzijski zvok godel njegov pedagoški projekt Kombo. Oba nastopa sta bila povsem nepričakovana zvočna dragulja; en nemara zaradi malce drugačne zvočne barve, kot jo navadno nudijo Zlatkove zasedbe, spet drugi pa je namesto (z vnaprejšnjo sumničavostjo) pričakovanega improviziranja ponudil trdno, koherentno in melodično zvočno maso, v kateri se devet do enajstčlanska zasedba ni niti izgubljala in je tudi hrumela v še povsem dostojnih proporcih.

Rara ruža. Jap, Zlatko Kaučič resnično je rara ruža. V slovenskem prostoru je s svojo široko razpredeno mrežo občasnih glasbenih sopotnikov zagotovo unikum, ki mu ni para. Poleg tega se vsaj na improvizirani sceni težko spomnim primerljivih muzikantov iz naših logov. Njegov pristop k bobnanju je prav tako zgodba zase. Na odru je njegov set bobnov zelo heterogen zbor, in od standardnega seta ostaneta le dve čineli ter nekaj manjših open. Tem dela družbo cela serija kuhinjskih pripomočkov, otroških igrač ter ostalih rekontekstualiziranih artefaktov vsakdanjega življenja. Z njimi si razpira ritmične zmožnosti (ki za čuda nikakor ne delujejo okrnjene) in njegova prezenca se čuti tudi v atomsferskih intervencijah, v obdelavi sonične teksture in nasploh v sami povečani gostoti zvoka. Sedeč na tleh je s takim asortimanom navadno improvizacijska mašina brez primere; večkrat je sicer tudi nekakšen nehoten humorist in tudi tokrat so njegove meketajoče skodelice v nekem čudnem vesolju humorja zvabile dvorano v lahen hehet. Kdo ve, kako te hehete sprejema ta muzikant; vsaj meni se zdi, da se del esence njegove specifične in povsem resne zvočne vizije v prevodu spotoma (in verjetno povsem brez intence) razblini v poceni vic.

Rara ruža. Še enkrat. V napredni jazzovski godbi je dostojanstvena ter kreativna obdelava res melodičnih in všečnih motivov sorazmerna redkost. Često se sicer znajdejo v jazzovski muziki, a precej redkeje se jim pusti prosto pot v maniri drugih, z atonalnostjo manj obremenjenih glasbenih voda. Človek se spomni nedavnega obiska Jana Garbareka, pa ta nikakor ni na mestu za primerjavo in hermetični kič njegove glasbene produkcije se posluša v drugem slušateljskem registru. Bolj na mestu bi bil njegov sodrug, ki prav tako izdaja na založbi ECM in je ob poslušanju soprana Girotta večkrat padel na pamet – John Surman. Njegov značilen zvok so takšne male in pravljične melodije, ki nikakor ne uspejo pasti v območje kiča in vseeno v obliki ugodja funkcionirajo kot ravno ta. Do danes se je že izpel, in za razliko od statične perfekcije njegovih linij so bile Girottove precej bolj redke in odprte ter kot take ravno pravšnje za prefinjeno razmerje med kompozicijsko sistematizacijo in improvizacijsko naravnanostjo tria. Zlatko je bil v tokrat bolj kot improvizator prisoten v kompoziciji, ki se je počasi razkrivala, in večjo prezenco svobodnjaštva sta razkrivala Balanescu ter Girotto. Skrbela sta za dinamiko, v kateri sta se violina in saksofon tako spretno vijačila drug z drugim, da se je zdelo, kot da en inštrument sproti vznika iz drugega. Violina je z malce ciganskim in večkrat precej rezkim zvenom bila še najbolj nemiren in spodnašajoč inštrument, ki je branil pred zaprtostjo; saksofon je bil nekaj stabilnejši in je prvenstveno pletel nove momente v narativnosti muzičke zgodbe. Zlatko pa … No, vsemu skupaj je dal maso in potrebno zvočno prizemljitev ob izrazito visokem zvočnem registru ostalih dveh.

Rara ruža. Še zadnjič. Pedagoško delo Zlatka Kaučiča se očitno pne vse od najbolj rosnih infantov na njegovih sobotnih delavnicah v CD pa do adolescentov, ki so špilali v zasedbi Kombo. Predanost glasbi tudi v družbenem kontekstu na takšen način je verjetno precej rara ruža; to, da je druščina v omenjeni zasedbi igrala ne nek impro cigumigu, marveč, kot se spodobi za glasbene začetke, koherenten program s solidno inštrumentalno artikulacijo še bolj. Krepka bobnarska zasedba štirih je bila glasna, a ne hrupna; basist se je suvereno gibal po širokem glasbenem terenu in tročlanska kitarska sekcija je na čelu z enim od njih (kaj pa vem, kako mu je ime – tistim, srednje kosmatim) špilala resno močno, drvečo in sugestivno godbo. Ta je posegala v fusion, a je po drugi strani zvenela zelo sodobno in ob pomoči Girotta večkrat evocirala to ali ono zasedbo njujorškega pihalca Chrisa Speeda. Tista avtorska presežna nota Komba je bila, morda nenavadno, ravno rahla slutnja nesuverenosti. Ta je nekaterim komadom odvzela predvidljivost in pustila poslušalcu, da je spremljal pozicioniranje posameznih članov v kolektivu; poleg tega so tudi Zlatkove smernice logiko glasbe močno prepletle z odrskim dogajanjem in tako cel nastop še močneje postavile v 'tukaj in zdaj'. Tam in takrat se je proti koncu nastopa vpletel še Balanescu, a se nekako ni uspel umestiti v kontekst. Za njegov panonski blues je bil Kombo premočan; vse bolj sproščeni in samozavestni kitarski soli onega kosmatega so neprimerno bolje zaključili večer, ki se je iz nemirnega vrtinčenja tria gladko prepeljal v skoraj rockovske vode mladcev. Skratka, rara ruža (upam, da to dejansko pomeni redko rožo, hehe).

(Anže Zorman)



WWW.JAZZTIMES.COM, July, 2010; Zlatko Kaucic - 30th Anniversary Concerts

Drummer/composer Zlatko Kaucic is well-known in the world music market for being a vanguard performer. His material has given improvisational music meaning behind its twisting vines and undulating knolls, and its rings of eclectic chimes and abstract mirages. His latest release is a 3-CD set entitled 30th Anniversary Concerts which contains his albums Slakoper with the Cerkno Trijo, Doline with the Doline Trijo, and his solo record Tolminski Punt 2. The material covers Kaucic’s expansive breadth as a recording artist from the operatic trestles that vestibule Tolminski Punt 2 to the avant-garde tapestries, and chiseled fragments of Doline, and the chamber music bristles and melodic groves of Slakoper. Squiggling figures and ambient sounds materialize out of thin air throughout the compositions making the listener sensitive to processing new images and the correlation they have to existing vibrations. Kaucic takes audiences on a junket that opens their minds and their emotions to the free-flowing expressions which surface through his compositions.

The ornate chamber music paradigms that course through Slakoper feature Kaucic on drums and percussion with saxophonist Javier Girotto and bass player Salvatore Maiore as they furnish some stimulating adventures. The curling motions and energizing swivels in the title track of Slakoper are crystallized in quivering drums and frilly saxophone spins reminiscent of a Turkish dance. The bays of saxophone swirls grope the melodic curves of “Reflettiva” as the tin-like echoes of the drum strikes flounce about like a cheerful gazelle. The tribal drumming that decor “Pampa Kids” is blanketed in a sedate versing, contrasting the boisterous saxophones and massive swells of “Meeting of Rhinos” which blare and tumble loudly along the melodic channels. The saxophone wails of “Immagracion” plead poetically, and then prance gleefully through “Mathias” with a buoyant stepping.

Kaucic’s other two albums in the CD-set are more abstract and esoteric sounding particularly the tracks for Doline. Comprising of Kaucic with bassist Giovanni Maier and Middle Eastern vocalist Saadet Turkoz, the Doline Trijo erupts and soars into mountainous crescendos. The jungle sounds of “Birds Live” are celebratory, and the earthquaking rattles of “Ziva-va-mal” are bombastic. The Indian-winged chants of “Dance With Unknown” showcase Saadet’s raspy timbres and amazing elastic maneuvers to perfection. The echoing gongs that resonate through the corridors of the title track are layered in Saadet’s exquisite vocal soars and didgeridoo-like chimes lacing the percussive beats. The experimental notations that barb “Paslus ego tripr” are choppy and sharply cut, while the ceremonial aura of “Hara mal” portrays a gamut of expressions from rage and courage to being meditative and intriguing.

Kaucic’s solo album Tolminski Punt 2 is vastly different from Doline and Slakoper. The highlight of the album is baritone vocalist Robert Vrcon whose operatic register is hypnotizing and bejewels the tracks with luscious gilding. Also joining Kaucic on the recording is saxophonist/clarinet player Peter Brotzmann whose fomenting squalls along the channels of “Destrukeijc” are roped in shivering drum strikes, while the twittering squawks of his horns in “Gori Poezija” are pulverizing. Vrcon’s vocals are riveting in “Usedlina” as the mammoth-sized wails of the saxophone echo like a stampede of elephants, and the rumbling drum beats of “Noc” make bold streaks across the lanes of screeching horns.

30th Anniversary Concerts is a snapshot of Zlatko Kaucic’s work. Inside are 3 CD’s that depict Kaucic’s talent as an ardent improviser and a prolific drummer. His material shows influences of world music and eclectic jazz producing a global hybrid that binds eastern and western cultures. It’s a compilation that not only speaks of Kaucic’s work, but additionally speaks of modern jazz’s soul. His music is a conduit for contemporary influences, and a portrait of their intermingling and companionship integrated in a way that enlightens audiences of how multi-faceted human interaction can be, and the beauty that exists within its confines.

(Susan Frances)



WWW.JAZZWORD.COM, July 28, 2010; Zlatko Kaučič - Koncerti ob 30-letnici/30th Anniversary Concerts

Splasc (H) Records CDH 2525.2/CDH 2526.2/CDH 2527.2

For slightly less than two decades, percussionist Zlatko Kaučič has made his home back in his native Slovenia and in the process intensified the connections of the country’s somewhat isolated improvised musicians with their peers from other parts of the world.

Because his musical odyssey during the preceding 15 years took him to Spain, Portugal, Switzerland and the Netherlands, Kaučič now has the status of both a musical ambassador for his country as well as someone connecting Slovenia’s traditional and modern sounds with contemporary music. This three-CD set, commemorating his 30 years as a professional was recorded at three different local festivals. It’s instructive as well as inventive, for each CD finds Kaučič playing with different partners.

Although his expatriate gigging found him with players as different as pianists Tete Montoliu and Burton Greene, trumpeter Kenny Wheeler, and saxophonist Steve Lacy, the drummer comes from the Goriška brda region, abutting Italy. Thus it’s no shock that the majority of his confreres here are Italian, by birth – bassists Giovani Maier on Doline, also a member of the Italian Instabile Orchestra, and Salvatore Maiore on Slakoper – or by adoption, Argentinean-Italian soprano and baritone saxophonist Javier Girotto, also on Slakoper. What is surprising is his choice of other collaborators. Swiss vocalist Saadet Türköz – who not only improvises, but also adapts Kazakh and Turkish techniques and melodies in an original fashion – joins Kaučič and Maier on Doline. Even more unusual, Tolminski Punt 2 is created by a trio of the percussionist, Free Jazz avatar, German saxophonist Peter Brötzmann and local opera baritone Robert Vrčon.

How do the performances work out? – With a mixture of atypically and professionalism. Sometimes the transitions are a little forced, but overall the experiments succeed on individual merits.

Take the six tracks on Slakoper for instance. The most mainstream – in this context – of the three discs, it’s mostly propelled by Girotto’s mercurial examination of every tone he can squeeze from soprano saxophone. He treats most of the originals as sardonic ballads, approaching the compositions the way Sonny Rollins or Archie Shepp would, trying to retain the tunes’ heart, but tweaking them enough so they don’t slide into syrupiness. To this end he’s aided by Kaučič’s timbral rattles and miniature bell pinging as well as Maiore’s bass slaps.

Everything turns around on the 181-minute, completely improvised “Meeting of Rhinos” however. Growling from his baritone saxophone, Girotto not only produces gutty, funky vamps, but also spits and rumbles enough aleatoric timbres that he exposes more than one contrasting line at the same time. Meanwhile Maiore responds with jagged string jerks and Kaučič with backbeat bumps. Staying staccato in his output, while dipping southwards occasionally for an earth-shattering honk, the reedman appears determined to work out variation upon variation of every note pattern.

Suspended in effortless swing, “Meeting of Rhinos” encompasses guitar-like twangs from the bassist, plus ruffs, heavy snare rebounds and sandpaper-like ratchets on other drums from the percussionist. The saxophonist thickens the performance by punctuating his solo with Afro-Cuban styled verbal “umphs”. Penultimate variations find Girotto re-introducing his soprano sax for some fluttering glissandi with a vibrato wide enough to enfold a rhino, and Kaučič pitching the finale into an almost danceable beat with cymbal smacks and snare rolls.

One woodwind player who never winnows his tone is Brötzmann. Yet his nephritic yowls and pressured tone miraculously fit alongside the Slovenian song-poetry intoned by Vrčon which is often dispassionately accompanied by light bell-tapping, rim shaking and un-lathed cymbal rattling from Kaučič. Naturally, as expected, the classically trained singer has to marshal all his vocal power and techniques on a tune such as “Gori poezija” to declaim the defiant lyrics, especially when up against the saxophonist’s fortissimo power and reed-biting. Challenged, Vrčon seems not to break into sweat. Alongside this, Kaučič provides ratamacues, raps and flams, moderating Brötzmann’s sibilant note tosses and pluralized horn shakes. The finale ricochets between spittle-encrusted note clusters from the saxman and conclusive press rolls from the drummer.

Brötzmann’s repertoire of strident ghost notes in double tongued pitches plus screams and honks, reach both a climax and an unexpected detour when the three musicians tackle “Destrukcije”. Reflecting this “destruction”, the reedist is suitably bellicose, while Vrčon’s parlando is similarly harsh and repetitive. Each syllable sounds direr than the previous one and the baritone’s poetic recitation becomes more theatrical by the minute. Following Kaučič’s introduction of double-time martial beats, which are more brutal and rigid than elsewhere, his flailing equals Brötzmann’s lung-scrapping torrents of sound. Then something remarkable transpires. The fierce saxophonist changes tacks and become almost lyrical. Suddenly it sounds as if Brötzmann is blowing a fairly straightforward version of “East of the Sun” – or is it “My One and Only Love”? Ending in triple counterpoint, Kaučič smacks muscular patterns, Brötzmann snorts in a nephritic fashion, and Vrčon mouths a final “rušiti” or “destroy”.

Istanbul-born, Zürich-based vocalist Türköz’s collaboration with Kaučič and bassist Maier on Doline evolves in a fashion analogous to the rhythm section’s interaction with the other “voices” on the companion CDs. With a combination of autodidactic and trained technique, she’s a match for Vrčon on those tunes which have lyrics. At the same time her vocal melisma, hocketing and glossolalia means that she can improvise non-verbally and in microtones – the equivalent of Girotto’s or Brötzmann’s advanced reed playing.

For instance her onomatopoeia is most pronounced on the title track, when she plumps, gashes and warbles repetitive syllables. The effect is not unlike that of a deathbed lament by a grieving Baltic widow, a concept amplified by Kaučič’s resonations on metalphones, un-lathed cymbals and temple bells. Keeping up the shamanist atmosphere “Birds Live”, which fades into “Ziva-va-mai”, begins with snatches of wild bird songs and ends with percussive drum strokes and walking bass. In between that, Türköz, who has collaborated with players as different as saxophonist Hans Koch and bassist Joëlle Léandre, evokes a mood of primitive surrealism with baritone-pitched tessitura and witch cackles, as the bassist sweeps his strings. Elsewhere her deconstructed syllables and repetitive phrases plus chesty rasps and moist yelps meld perfectly with the non-singing musicians’ strategies. Cross textures from the other two encompass tremolo multiphonics from the bassist’s string set, and the percussionist’s ratcheting, side bounces and clattering rim shots.

Climax of the collaboration is a treatment of “Seminole-Life in the Countryside”. Described as a traditional Turkish song which begins like a tender lullaby, at its conclusion it probably wouldn’t be recognized by most locals near the Black Sea or in the mountains. Theatrical and declarative, Türköz’s exposition includes murmurs, soaring bel canto asides and section where she could be strangling. Meantime Maier vibrates the odd note and Kaučič minimally scrapes a frame drum and rings a bell. Climax of the development occurs with a summation encompassing sul tasto bass string sweeps, bell-tree shaking and toughened parlando which includes growls and muttering – not to mention the affiliated overtones expressed from each.

Vivid and vibrant in his musicianship, Kaučič’s versatility is highlighted on this notable 30th Anniversary salute. Thing is only three of his many formation and formulation are on tap. There are many more.

(Ken Waxman)



WWW.CUADERNOSDEJAZZ.COM, 2010; Zlatco Kaučič - 30th Anniversary Concerts

Slatko Kaučič (bat, perc), Peter Brötzmann (sa, st, cl, cl-b), Javier Girotto (ss, sb), Salvatore Maiore, Giovanni Maier (b), Saadet Türköz, Robert Vrčon (voc).
Eslovenia, febrero, mayo y julio de 2008
Splasc(H) 2525/26/27-2 (3 CDs)
****


El baterista esloveno Zlatko Kaučič celebra 30 anos de carrera con un precioso set de tres CDs, a razón de un concierto por cada uno de ellos. Intentar resumir su extensa y variada carrera sería una insensatez, así que el baterista opta por reunir tres tríos completamente diferentes entre sí con dos importantes elementos comunes: la comunicación y la espontaneidad. Mientras el Cerkno Trío, completado por unos excelentes Salvatore Maiore y Javier Girotto, produce música más ortodoxa, el Doline Trío es puro riesgo e intuición gracias a Giovanni Maier y la inquietante voz de Saadet Türköz. Kaučič es la figura dominante en ambos proyectos, con un estilo tan voluble como autoritario. El tercer disco se beneficia de la presencia de un soberbio Peter Brötzmann, que manifiesta una extraordinaria empatía con el líder. Una celebración memorable de un músico injustamente desconocido, y un buen motivo para descubrirle.

(Yahvé M. de la Cavada)



WWW.JAZZENZO.NL, 16 Jun '10; Zlatco Kaučič - 30th Anniversary Concerts

bezetting: Zlatko Kaučič; drums, percussie (cd 1-3), Javier Girotto; sopraan-, baritonsax, Salvatore Maiore; bas (cd 1), Saadet Türköz; zang, Giovanni Maier; bas (cd 2), Peter Brötzmann; tenor-, altsax, basklarinet, klarinet, Robert Vrčon; baritonzang (cd 3)
opgenomen: 19 februari 2008 (cd 1) 16 mei 2008 (cd 2) 31 juli 2008 (cd 3)
release: 2009
label: Splasc(H) Records
tijd : 50:19 / 59:02 / 52:01
tracks: 16 ( 3 cd’s)


De Sloveense slagwerker Zlatco Kaučič zit dertig jaar in het vak en ter ere van dat heugelijke feit zijn er prachtig verpakt drie concerten tezamen op cd uitgebracht.

Kaučič is geen alledaags muzikant en twee van de drie optredens werden dan ook in een ongebruikelijke bezetting gegeven. Een met zang, bas en ground drums, een met baritonzang, rieten en drums. Bij de eerste is de Turkse zangeres Saadet Türköz de blikvanger, bij de tweede de Duitse blazer Peter Brötzmann. De samenstelling mag dan intrigerend zijn en de muziek buitengewoon knap en vitaal uitgevoerd, het heeft er toch van weg dat Kaučič daarmee al te nadrukkelijk probeert bijzonder te zijn. Een opmerkelijk - want zeer krachtig en expressief - musicus is hij zonder meer. Dat hoeft hij niet met klem te bewijzen en komt het best tot uiting op de cd in de klassieke triobezetting sax, bas, drums waar hij van de Italiaanse bassist Salvatore Maiore en de indrukwekkende Argentijnse saxofonist Javier Girotto indringend tegenspel krijgt. Zo fantasierijk en sterk gespeeld dat ook deze voor de hand liggende bezetting geen moment alledaags klinkt.

(Mischa Andriessen)



POLET, 12. marec 2010; NENAVADNEŽI

ENAJSTČLANSKA ZASEDBA KOMBO USTVARJA GLASBO, KI JE FANTASTIČEN PREPLET ZELO RAZGIBANIH RITMOV, MELODIJ IN RAZPOLOŽENJ.

Živimo v času splošne demokratizacije šol in šolanja in včasih se zdi, da ima visokošolski zavod, če že ne univerze, vsekakor pa šolo z zelo zvenečim, po možnosti mednarodnim imenom, vsaka malo večja slovenska vas. So pa tudi šole ali prostočasovne dejavnosti, ki se ne ukvarjajo z imeni in naslovi, ampak poskušajo obiskovalcem ponuditi predvsem tisto, kar obljubljajo: pouk o tem, kako čim bolje in čim bolj ustvarjalno delati, predvsem pa, kako svoj prispevek uspešno vgraditi v prispevke drugih, da dobimo celoto, ki presega golo vsoto sestavnih delov. To je najbolj osnoven opis tega, kar počenja tolkalska šola Zlatka Kaučiča, ki je začela pred osmimi leti delovati pri Zvezi kulturnih društev Nova Gorica in ki jo je v tem času obiskovalo precejšnje število nadobudnih glasbenikov iz Nove Gorice z okolico, pa tudi z drugih koncev Slovenije, kajti česa podobnega nimajo nikjer drugje. Ne pri nas ne v bližnji okolici. In ker dober glas seže v deveto vas, ni nič čudnega, da se je na vaje v lepo urejeno novogoriško Točko vozilo kar precej glasbenikov ne le iz Ljubljane, ampak celo iz Maribora! Na primer kitarist Samo Šalamon, o katerem sem pisal zadnjič in ki se je o džezu in improvizaciji najbrž več naučil v Novi Gorici kakor pri Johnu Scofieldu, ki ga je nekoč mimogrede obiskal. Ja, Kaučičeva tolkalska šola pravzaprav ni namenjena samo bobnarjem in tolkalcem, ampak vsem glasbenikom, ki iščejo interakcijo s podobno mislečimi kolegi, oziroma vsem tistim, ki želijo preseči strogo žanrske okvire svojega glasbenega znanja, ki jih torej ne zanima običajna cigumigu hopsasa glasba, kakršno pri nas izvaja in od nje precej dobro živi presenetljivo veliko ljudi.

Takšni mladi glasbeniki dobijo priložnost nastopati v Kombu (oziroma v dveh Kombih), v zasedbi, ki znanje in dosežke šole redno predstavlja tudi na koncertih ne samo v Točki, ampak tudi širše. Kot običajno so za kakovost muziciranja Komba bolj dojemljivi v tujini kakor doma: tako je na primer zasedba lani uspešno nastopala ne vrsti koncertov oziroma festivalov po Italiji, in ker je bilo navdušenje ob teh nastopih veliko, jih bo letos najbrž še več. Še več: Kombo je objavil tudi dve plošči, že prva. Skriti kotički svetlobe (2006), je zelo lepo pokazala, česa so mladi glasbeniki pod Kaučičevim mentorskim vodstvom sposobni, nov, Biči, ki je izšla lani, pa to samo potrjuje in nadgrajuje. Enajstčlanska zasedba, v kateri so trije bobnarji (Marko Lasič, Vid Drašler in Marek Fakuč), dva tolkalca (Anže Kristan in Gal Furlan), dva klaviaturista (Andrej Frančeškin in Blaž Remic), trije električni kitaristi (Vitja Baržalorskv, lan Jarni in Peter Savli) in basist Jošt Drašler s pomočjo odličnega argentinskega saksofonista Javierja Girotte ustvarjajo glasbo, ki je čudovit preplet zelo razgibanih ritmov, melodij in razpoloženj. Od čisto pravega džezrocka do argentinske milonge, in ko se glasba po oseminsedemdesetih minutah konča, jo želimo takoj poslušati še enkrat.

Zakaj? Zaradi tega, kar sem pravkar naštel, še bolj pa najbrž zato, ker je od samega začetka očitno, s kakšnim žarom vsi igrajo, kako pazljivo se odzivajo na nenehne spremembe ritmov, kako izmenoma okusno in brez pretiravanja solirajo in kako uživajo v svojem ustvarjanju. Zasedba Komba je res nenavadna in prav gotovo bi bila zvočno še barvjtejša, če bi v njej sodeloval kakšen pihalec ali trobilec, toda okoliščine so pač take, da jih ni. Toliko večji je torej dosežek, da lahko z zasedbo, v kateri poleg tolkal prevladujejo kitare, ustvariš takšno glasbo. In to ne le v studiu z vsemi triki, ki jih ta danes ponuja, ampak na odru pred občinstvom, kot bo Kombo po dolgem času prihodnjo sredo mogoče videti in slišati v Ljubljani, ko bo med drugim krstno predstavil novo Kaučičevo suito Rara roža, posvečeno tragično preminulemu radijskemu novinarju in glasbenemu navdušencu Tomažu Simonu. In da bo mera polna, bo pred koncertom Komba nastopil zvezdniški trio Zlatko Kaučič, Alexander Balanescu in Javier Girotto.

(Jure Potokar)



BUN.TOMAJAZZ.COM, 21 de abril de 2010; Zlatko Kaučič: 30th Anniversary Concerts

Tres grupos, tres conciertos, tres propuestas diferentes en un triple CD. Qué mejor forma de celebrar los 30 anos del batería Zlatko Kaučič (Postojna, Eslovenia, 1953) en la música. El primero de los CD, titulado Slakoper, está a nombre del Cerkno Trijo. En él participan además de Kaučič, el saxofonista Javier Girotto y el contrabajista Salvatore Maiore. En su propuesta de free jazz, con una música musculosa y dinámica, hay espacio para buenas melodías y algún ramalazo de músicas que vienen de latino américa. Tolminski Punt 2, grabado en julio y en el que participan Peter Brötzmann y el barítono Robert Vrčon es el menos interesante de los tres conciertos. Brötzmann se muestra con su energía habitual, aquí en los saxos tenor y alto y también en el clarinete bajo. Kaučič está a la altura del alemán, ya que es un batería magnífico a quien se le nota sumamente cómodo. Sin embargo, es Robert Vrčon quien queda un tanto al margen. A pesar de su magnífica voz se echa en falta una mayor interacción con sus dos companeros. Por el contrario, la voz de Saadet Türköz interacciona magníficamente con la batería del titular y el contrabajo de Giovani Maier en Doline del Doline Trijo. Una propuesta libre improvisada que no rehuye la búsqueda de las melodías, que se va a ratos hacia el este de Europa, y en la que incluso hay lugar para visitar un tema tradicional turco.


Zlatko Kaučič: 30th Anniversary Concerts

CD1. Cerkno Trijo. Slakoper Javier Girotto (saxos soprano y barítono), Salvatore Maiore (contrabajo), Zlatko Kaučič (batería y percusiones) "Slakoper" (Girotto, Maiore, Kaučič), "Reflettiva" (Kaučič), "Pampa Kids" (Girotto, Maiore, Kaučič), "Inmigracion" (Girotto), "Meeting of Rhinos" (Girotto, Maiore, Kaučič), "Mathias" (Girotto) Grabado el 19 de febrero de 2008 en Cankarjev, Ljubljana, Eslovenia

CD2. Doline Trijo. Doline Saadet Türköz (voz), Giovani Maier (contrabajo), Zlatko Kaučič (batería) "Birds Live" (Maier, Kaučič), "Ziva-va-mai" (Türköz, Maier, Kaučič), "Dance with Unknown" (Türköz, Maier, Kaučič), "Doline" (Türköz, Maier, Kaučič), "Denis nektar" (Türköz, Maier, Kaučič), "Paslus ego tripr" (Türköz, Maier, Kaučič), "Hara mai" (Türköz, Maier, Kaučič), "Moon Looks at You" (Türköz, Maier, Kaučič), "Samanyolu-life in the Countryside" (tema tradicional turco) Grabado el 16 de mayo de 2008 en Cerkno Jazz Festival, Eslovenia

CD3. Zlatko Kaučič special guest Robert Vrčon & Peter Brötzmann. Tolminski Punt 2 Robert Vrčon (barítono), Peter Brötzmann (saxos alto y tenor, clarinete bajo), Zlatko Kaučič (batería y percusión) "Usedlina" (Potokar, Kaučič), "Noc" (Strnisa, Kaučič), "Gori Poezija" (Zajc, Kaučič), "Destrukcije" (Kosovel, Kaučič) Grabado el 31 de julio de 2008 en Tolmin, Eslovenia

Publicado en 2009 en World Series por Splasc(H) Records. CDH2525.2 / CDH2526.2 / CDH2527.2

(Pachi Tapiz)



WWW.RTVSLO.SI, 28. marec 2010; Zlatko Kaučič: "Glasba je odprto nebo"

"Jaz ljubim glasbo, glasba je moje zdravilo, moj obup, moja vizija ... Glasba je del mene in vstajam z njo, grem z njo spat. Daje mi motivacijo, daje mi smisel življenja."

Priznani slovenski džezovski skladatelj, bobnar in pedagog Zlatko Kaučič je produkciji Centra urbane kulture Kino Šiška pripravil poseben projekt, ki združuje več plasti njegovega dosedanjega delovanja, hkrati pa predstavlja nove avtorske materiale. Pred koncertom smo se s Kaučičem pogovarjali o projektu Rara roža, o vzgoji mladih glasbenikov, pa tudi o ljubezni do glasbe, ki osmišljuje njegovo življenje.

Poseben element koncertnega programa je bila krstna izvedba nove suite z naslovom Rara roža, ki jo je Zlatko Kaučič napisal in posvetil pokojnemu radijskemu novinarju Tomažu Simonu, s katerim sta se spoznala pred več kot 13 leti na Radiu Slovenija. Na koncu našega pogovora je Kaučič povedal: "Suita Rara roža je tudi opomin za ostale novinarje o človeku, ki je bil izjemen demokrat, odprt za vse sloge glasbe. To je bila redkost, zato tudi beseda 'rara' v naslovu. Dosti predstavnikov nove generacije se ne zaveda, kakšen človek je bil Tomaž, kako odprtega duha. Sploh ni imel predsodkov, zanj je bila glasba samo slaba ali dobra. Kljub tako kratkem času življenja je bil res posebnež. Jaz zanj ne pišem zato, ker sva bila prijatelja, ampak zato, ker je res nekaj naredil. Kot Kosovel, kot nekateri moji prijatelji, ki so bili posebneži z dobrim srcem."

Bobnar, tolkalec, improvizator, skladatelj in vizualni umetnik se je rodil (leta 1953) in odraščal v Sloveniji. Leta 1970 se je preselil v Italijo. Pozneje je živel v Barceloni, nato pa v Amsterdamu in se leta 1992 vrnil v domovino. Seznam umetnikov, s katerimi je sodeloval, je resnično dolg in zavidljiv. Kaučič nastopa in poučuje v ZDA in v Evropi, izdal je mnogo albumov in neprestano sodeluje v multikulturnih projektih, ki vključujejo avantgardno glasbo, vizualne umetnosti, poezijo in ples.

Vabimo vas k branju intervjuja.

Nam lahko poveste kaj več o posebnem projektu, ki ga boste predstavili v Kinu Šiška?

Jaz vedno delam posebne projekte, ki se ne ponavljajo. Že ime projekta je zgovorno, Rara roža pomeni redka roža. Uporabil sem izraz, ki ga je vsake toliko časa uporabil Tomaž sam. Gre za nekakšno glasbeno igrico med Kombom - mladimi glasbeniki - in gostoma. Rara roža je suita, s katero sem se ukvarjal kar nekaj časa. Napisana je Tomažu, za Tomaža in ima to lastnost, da je opisna v glasbenem slogu, v kakršnem sem Tomaža videl jaz, s svojega vidika, sočutja in občutja.

Gosta sta svetovno priznani saksofonost Javier Girotto, Argentinec, ki živi v Rimu, in še bolj priznani Alexander Balanescu, s katerim sva se spoznala pred nekaj leti na festivalu Sajeta v Tolminu. Javier je bil gost na plošči Biči, tokrat pa sem Alexandru namenil dva komada, da se bo počutil kot v objemu mladcev, Kombovcev. Torej, zanimiva zgodbica. Glasba je izvirna, v slogu Komba, preizkušali bomo, do kod lahko gremo. Žanr tukaj sploh ne igra vloge, vlogo igra tisto, kar pove glasba, izpoved samega komada, ki sem ga napisal.

Zasedbo Kombo sestavljajo mladi glasbeniki, vaši učenci. Kako izbirate člane zasedbe? Morda oni sami pridejo do vas?

Kombo je posebna stvar v naši državi (poleg Kaučiča zasedbo sestavljajo Marko Lasič, Vid Drašler, Anže Kristan, Gal Furlan, Jan Jarni, Vitja Balžalorsky, Peter Šavli, Andrej Frančeškin in Jošt Drašler, op. a.). Večina Kombovcev je začela iz nič, pred okrog osmimi leti so prišli v tolkalsko oz. glasbeno šolo, ki se je odprla v Novi Gorici pod okriljem Zveze kulturnih društev. Prišli so mladi, stari okrog deset let, zdaj jih imajo že dvajset in čez. Brez izkušenj so začeli iz nič ustvarjati in tisti, ki so "prijeli", ki so vzljubili glasbo, so nadaljevali. Večinoma imajo že po tri, štiri lastne bende, eni živijo od glasbe. Napredek je očiten. Jaz sem vztrajal z njimi, verjel v talent in še vedno jih moram neprestano motivirati, da gredo naprej. Rezultati ne zaostajajo. Mi se dobimo le vsakih 14 dni, časa za vaje je izjemno malo, ker smo vsi zasedeni. Če bi bili več časa skupaj, bi bili rezultati izjemni. Kombo ima svoj slog, svoj šarm, koncerti so izjemno uspešni v tujini in seveda doma. To nas krepi.

V svoji glasbeni karieri ste se pogosto ukvarjali z uglasbitvami poezije oziroma s prepletanjem poezije in glasbe. Še kaj delujete na tem področju?

V svoji šoli sem uvedel večnamensko smer v glasbi, ne igramo le naših komadov, ampak smo naredili projekt, ko smo vpletli pevske zbore z naše glasbene postaje, kjer vadijo pevski zbori, orkestri, big band ... Sodeloval je tudi klasični orkester, mislim, da je bil to drzen način, zelo sem tvegal, mladci še niti na odru niso bili, to so bile prve izkušnje, in še televizija je bila zraven. Na trenutke nam je šlo na smeh, ampak smo dali to skozi, peli smo primorske pesmice. Skoraj vsako leto za dan kulture, 8. februarja, izberem pesnike in naredimo glasbo oz. improviziramo. Včasih povabimo ženske, včasih moške, včasih geje ... Ni omejitev teh naših zgodb. Glasba je odprto nebo.

O čem razmišljate za naprej, kaj pripravljate?

Rad bi posnel poseben projekt s klasičnim orkestrom. Rad bi posnel zvočne komade v posebnem slogu, da bi videl, kako se prepleta električna glasba s klasiko. Mislim, da smo sposobni narediti zanimive premike v tej smeri, ampak smo vkovani v strahu pred tujim in upam, da se bo v prihodnje ta toga zgodba, ki nas neprestano objema, malo sprostila.

Kako pa je videti vaš "delovnik"? Kdaj ustvarjate, po navdihu ali imate začrtan urnik?

Jaz ljubim glasbo, glasba je moje zdravilo, moj obup, moja vizija ... To je zame posebna stvar. Delam, kar si upam narediti. Glasba je del mene in vstajam z njo, grem z njo spat. Daje mi motivacijo, daje mi smisel življenja. Glasbe ne navezujem le na en slog glasbe, ampak na eno celoto, eno vibracijo, zdravje za mojo dušo. To je le moj vidik, vsak ima svojega.

Nastopali in poučevali ste že povsod po svetu. Kje se, poleg domovine, počutite najbolje?

Seveda imam svoje lepe občutke. Živel sem v Španiji, kjer sem poleg glasbe spoznal slikarstvo: Picassa, Miroja, Dalija, kar mi je dalo druge vidike občutenja glasbe in vizije slikarstva in barv in Mediterana. Spoznal sem latinoobčutke, kako ljudje komunicirajo med sabo. Iz tega sem se veliko naučil.

Nizozemska mi je dala drugo vizijo v glasbi, kar se tiče odprtosti. Odprla so se še zadnja okenca, blokirana v moji glavi, glede določenih slogov glasbe. Tam sem se zavestno odločil, da bom enkrat nekaj ustvaril tudi v naši deželi, upošteval izročilo prednikov in sodobnikov, ki verjamejo v pošteno, ne pa v klientelistično izpoved. Pri nas še zmeraj živimo v prijateljskih navezah in jaz hočem s trudom in delom dokazati, da se da vpletati v drugačno glasbo tudi našo zgodovino. Določeni ljudje pa tega ne slišijo, ker so še vedno gluhi ali pa se delajo gluhe.

(Alenka Klun)



BUN.TOMAJAZZ.COM, 21 de abril de 2010; Zlatko Kaučič: 30th Anniversary Concerts

Tres grupos, tres conciertos, tres propuestas diferentes en un triple CD. Qué mejor forma de celebrar los 30 anos del batería Zlatko Kaučič (Postojna, Eslovenia, 1953) en la música.

El primero de los CD, titulado Slakoper, está a nombre del Cerkno Trijo. En él participan además de Kaučič, el saxofonista Javier Girotto y el contrabajista Salvatore Maiore. En su propuesta de free jazz, con una música musculosa y dinámica, hay espacio para buenas melodías y algún ramalazo de músicas que vienen de latino américa. Tolminski Punt 2, grabado en julio y en el que participan Peter Brötzmann y el barítono Robert Vrčon es el menos interesante de los tres conciertos. Brötzmann se muestra con su energía habitual, aquí en los saxos tenor y alto y también en el clarinete bajo. Kaučič está a la altura del alemán, ya que es un batería magnífico a quien se le nota sumamente cómodo. Sin embargo, es Robert Vrčon quien queda un tanto al margen. A pesar de su magnífica voz se echa en falta una mayor interacción con sus dos companeros. Por el contrario, la voz de Saadet Türköz interacciona magníficamente con la batería del titular y el contrabajo de Giovani Maier en Doline del Doline Trijo. Una propuesta libre improvisada que no rehuye la búsqueda de las melodías, que se va a ratos hacia el este de Europa, y en la que incluso hay lugar para visitar un tema tradicional turco.

Zlatko Kaučič: 30th Anniversary Concerts

CD1. Cerkno Trijo. Slakoper Javier Girotto (saxos soprano y barítono), Salvatore Maiore (contrabajo), Zlatko Kaučič (batería y percusiones) "Slakoper" (Girotto, Maiore, Kaučič), "Reflettiva" (Kaučič), "Pampa Kids" (Girotto, Maiore, Kaučič), "Inmigracion" (Girotto), "Meeting of Rhinos" (Girotto, Maiore, Kaučič), "Mathias" (Girotto) Grabado el 19 de febrero de 2008 en Cankarjev, Ljubljana, Eslovenia

CD2. Doline Trijo. Doline Saadet Türköz (voz), Giovani Maier (contrabajo), Zlatko Kaučič (batería) "Birds Live" (Maier, Kaučič), "Ziva-va-mai" (Türköz, Maier, Kaučič), "Dance with Unknown" (Türköz, Maier, Kaučič), "Doline" (Türköz, Maier, Kaučič), "Denis nektar" (Türköz, Maier, Kaučič), "Paslus ego tripr" (Türköz, Maier, Kaučič), "Hara mai" (Türköz, Maier, Kaučič), "Moon Looks at You" (Türköz, Maier, Kaučič), "Samanyolu-life in the Countryside" (tema tradicional turco) Grabado el 16 de mayo de 2008 en Cerkno Jazz Festival, Eslovenia

CD3. Zlatko Kaučič special guest Robert Vrčon & Peter Brötzmann. Tolminski Punt 2 Robert Vrčon (barítono), Peter Brötzmann (saxos alto y tenor, clarinete bajo), Zlatko Kaučič (batería y percusión) "Usedlina" (Potokar, Kaučič), "Noc" (Strnisa, Kaučič), "Gori Poezija" (Zajc, Kaučič), "Destrukcije" (Kosovel, Kaučič) Grabado el 31 de julio de 2008 en Tolmin, Eslovenia

Publicado en 2009 en World Series por Splasc(H) Records. CDH2525.2 / CDH2526.2 / CDH2527.2

(Pachi Tapiz)



ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, April 6, 2010; Un apolide con solide radici nei boschi sloveni

Batterista, percussionista, compositore, bandleader, autore di progetti che uniscono musica e poesia, Zlatko Kaucic e nato nel 1953 a Postumia, nell'allora Jugoslavia, ma ha girato a lungo per l'Europa prima di riapprodare nella sua Slovenia. Oggi vive a trenta metri dal confine italiano, vicino a Gorizia, una terra ricca di musicisti e di proposte originali.

Nei suoi oltre trent'anni di carriera ha suonato con musicisti di primissimo piano - Evan Parker, Irene Schweizer, Duško Goykovich, Tete Montoliu, Kenny Wheeler, Steve Lacy, Mike Osborne, John Lewis, Misha Mengelberg, Michael Moore, Paul Bley, Albert Mangelsdorff, Alexander Balenescu, Javier Girotto, Paul McCandless, Peter Brötzmann, Louis Sclavis - sempre all'insegna della sperimentazione, della ricerca del nuovo, dell'improvvisazione radicale.

Nella conversazione che abbiamo fatto con lui emergono le motivazioni, personali e artistiche, di questo suo coraggioso rapporto con la musica.

All About Jazz: Vorrei iniziare dal disco grazie al quale ti ho conosciuto, Zlati Coln - The Golden Boat, nel quale suonano assieme a te Steve Lacy e Paul McCandless. Un disco molto bello, complesso e articolato, con mille suggestioni diverse. Dopo averlo ascoltato chiesi informazioni su di te ad alcuni musicisti friulani, dai quali ottenni grandi elogi. Uno di essi, quando mi senti parlare di "batterista sloveno" mi corresse, dicendo: "Slatko non e solo un batterista: e un compositore". Che tipo di musicista ritieni di essere?

Zlatko Kaucic: Io concepisco la musica "a cielo aperto". Lo scorso anno ho celebrato trent'anni di carriera, nel corso dei quali ho fatto molte cose, spesso anche assai diverse tra loro. Ad esempio, quando sono stato in Spagna - ci ho vissuto otto anni, a cavallo tra gli anni sessanta e settanta - accompagnavo musicisti che passavano da un club di Valencia e li ho suonato di tutto, dal bebop alla bossa nova, e perfino il flamenco. Questa esperienza mi ha segnato: ho capito che non si tratta né di etichettare la musica - questa e commerciale, questa e artistica... - né di rifare quel che hai imparato, ma piuttosto di raccontare piu storie, quello che senti di avere di tuo.

AAJ: E un insegnamento legato alla tua esperienza in Spagna?

Z.K.: Non solo, perché la mia biografia e un po' particolare. Me ne sono andato da casa molto giovane, perché non mi trovavo bene nella mia famiglia: mio padre era poliziotto in uno Stato come la Jugoslavia del 1965, e odiava la musica... Io cercavo di risparmiare ogni soldo che potevo avere tra le mani per comprarmi batterie e percussioni da sperimentare con gruppi underground. C'erano cose che mi piacevano anche in Italia, gruppi come Le Orme o la P.F.M. Mi interessavano fin d'allora cose almeno un po' atipiche. Cosi, a diciassette anni ho fatto una prima esperienza in Italia con un gruppo che si chiamava Upupa e suonava un rock progressivo tra i Genesis e i Van der Graaf Generator. Poi, in seguito, sono andato due anni in Svizzera, a Zurigo, dove ho trovato dei veri amici come Irene Schweizer e Peter Frei, ma dove ho conosciuto anche i sudafricani Blue Notes - Dudu Pukwana, Harry Miler, Luis Moholo e Mongezi Feza - che fuggivano dall'apartheid. Insomma, a Zurigo da batterista di rock mi sono trovato in un mondo del tutto nuovo, con questi musicisti straordinari che facevano cose per me inedite. Il tutto, mentre per vivere lavoravo in un'impresa edile, con condizioni che ti lascio immaginare...

AAJ: Quindi, se i jazzisti afroamericani negli USA per sopravvivere erano costretti a fare i tassisti, quelli sloveni erano costretti a fare i muratori...

Z.K.: Esatto! E questo per comprarmi una batteria piu adatta a suonare con musicisti che facevano free, post-Coltrane, mentre io ancora non conoscevo neppure Charlie Parker. Tra i molti ricordo un batterista, Allen Blairman, non so che fine abbia fatto ma allora suonava con Archie Shepp e Mal Waldron. Lui mi ha fatto conoscere la musica di Max Roach e Billy Higgins, per me ancora sconosciuti. Mi si apri un nuovo mondo e non mi ci volle molto ad appassionarmene!

Nel 1975, mentre iniziavo a suonare un po' di jazz, mi capito l'occasione di andare in Spagna. Ne fui contento, anche perché a Zurigo faceva freddissimo e trasferirmi a Barcellona era un sogno. La trovai un'amica che lavorava in un club molto conosciuto, il Zeleste, dove venivano fatti concerti e spettacoli che andavano dai poeti catalani all'Art Ensemble of Chicago. Vi trovai un lavoro da DJ: dovevo passare musica spagnola, ma finivo per far girare anche roba molto diversa - ricordo il trio di Surman, tanta sperimentazione free...

In Spagna ho conosciuto una moltitudine di musicisti provenienti da tutte le parti del mondo, soprattutto dall'America Latina: erano gli anni degli esodi forzati dall'Argentina e dal Cile... Era appena morto Franco, il clima culturale era in fermento, la societa si apriva, la gente usciva di casa, le donne iniziavano a liberarsi dalla cultura machista e il jazz era una musica molto frequentata. C'erano anche un sacco di musicisti importanti che passavano dalla Spagna e ci risiedevano per periodi piu o meno lunghi: ricordo Ornette Coleman, Woody Shaw, Mike Osborne. Anche perché nei club si suonava con contratti di mesi e ai concerti c'erano anche cinquemila persone... Una rivoluzione in corso... Per un musicista curioso e che si stava costruendo un bagaglio personale, era un'esperienza fantastica. Che infatti mi e rimasta addosso per il resto della vita, perché mi ha permesso di suonare con tanta gente di cultura e sensibilita diversa.

A pensarci oggi e persino un po' triste: adesso viene il dubbio che della musica conti piu chi suona sul palco che non cosa viene suonato. Conta l'immagine, non il contenuto...

Dopo l'esperienza spagnola e venuta quella olandese: dieci anni di musica di tutti i generi, dalla danza contemporanea alla bossa nova, passando per il free piu spinto e radicale. Un bagaglio importante che mi sono costruito pian piano e che mi ha influenzato anche personalmente, lasciandomi aperto a tutti generi e allergico alla distinzione per etichette.

AAJ: Anche se rapidamente, direi che hai illustrato piuttosto bene quel che si cela dentro di te e che la tua musica, di volta in volta, porta alla superficie. Quand'e che hai iniziato a costruire progetti tuoi? Lo facevi gia allora, o hai maturato un tuo stile e un tuo orientamento solo in seguito?

Z.K.: Mi sono sempre detto che dovevo imparare un sacco di cose, e questo ho cercato di fare sempre e dovunque: in Svizzera, in Spagna, in Olanda. Poi, nel 1991 la Slovenia si e resa indipendente dalla Jugoslavia: una rivoluzione, che mi ha fatto sentire bene e mi ha spinto a tornare. In realta io non volevo restare, volevo andare negli USA: in quel periodo facevo musica per il teatro a Berlino e, in tournée, in molte parti d'Europa; mi interessava approfondire quest'esperienza a Los Angeles, avevo gia dei contatti. Ma, quando sono tornato in Slovenia, ho rivisto la mia famiglia dopo tanto tempo, ho trovato mio padre - con il quale non andavo d'accordo - malato... E poi, la Slovenia, cosi bella e cosi cambiata, era ancora tutta da costruire: con tante possibilita, anche in campo musicale, ma pochissime cose realizzate. Cosi, ho deciso di fermarmi e mi e scattata l'idea di raccontare delle storie legate alla natura, alla storia e alla cultura del mio paese.

AAJ: E sono nate le tue prime registrazioni...

Z.K.: Si, ho iniziato con Round Trip, in solo nel 1994, poi tre anni dopo Glasba za Romana, in duo con Mauro Negri, quindi nel 1998 Emotional Playgrounds con Kenny Wheeler, Trovesi, Dalla Porta e Cesselli. Ma gia in questo disco c'e un coro misto - tradizione del mio paese - che canta cose della mia terra. Cose che sentivo il bisogno di esprimere, dopo esserne stato lontano per piu di vent'anni.

AAJ: Cosi, ti sei riambientato in Slovenia.

Z.K. - Si, anche perché avevo diversi amici musicisti italiani con i quali ho preso a collaborare. In seguito mi hanno offerto di insegnare in una scuola e ho sentito l'importanza di fare anche attivita sul piano didattico. Infatti, con i ragazzi della scuola abbiamo fatto molte belle cose, anche alcuni dischi a nome del Kombo: l'ultimo, Bici, e uscito da poco e ha come ospite Javier Girotto. Anche qui, ho cercato di insegnare la varieta, la pluralita della musica: spaziamo dal rock al free, da Zappa alle avanguardie. E i ragazzi imparano in fretta e bene, siamo molto apprezzati in Slovenia.

AAJ: E interessante, perché Bici e molto diverso dai tuoi altri lavori, ma conserva in effetti un'apertura, una personalita non univoca, direi quasi qualcosa di misterioso, come avviene spesso per le tue opere.

Z.K.: Kombo e rimasto quello che era, un gruppo nato da una scuola; io non cerco nuovi elementi, perché tutti possono entrare. Basta pero che abbiano voglia di lavorare, perché a livello di composizione cerco sempre di metterci qualcosa di nuovo, di atipico. Ma le mie provocazioni sembrano funzionare, perché sono musicisti giovani e adesso si informano sulla musica di tutto il mondo, dal Giappone alla Norvegia, e sui musicisti piu ricchi e completi.

AAJ: Questo ti aiuta anche nella composizione?

Z.K.: Si, perché offre anche a me ulteriori stimoli, che poi cerco di trasferire nelle composizioni assieme al mio amico Bruno Cesselli, con il quale suono anche spesso assieme. Bruno e bravissimo nel comporre e mi da una grande mano su questo. Io seguo le cose che sento, purtroppo ascoltando poca musica: invece, ascolto la natura, gli uccelli... Prendo ispirazione da li, poi metto giu le cose.

AAJ: Infatti, nei tuoi lavori questo si sente. Penso a Zlatni Coln, ma anche a Pav, in solo, e perfino ad alcune parti della recente trilogia del tuo trentennale. Si sente non solo perché ci sono delle eco espressive che richiamano la natura, ma anche per una cadenza, un'apertura che rimanda ad essa.

Z.K.: Pero non tutto mi viene dalla natura, molto e anche cultura slovena. Ad esempio, sono influenzato fortemente dalla poesia slovena. Nel nostro paese ci sono molti poeti, come Srecko Kosovel, morto nel '26 a poco piu di vent'anni e al quale ho dedicato Zlatni Coln, o Alojs Gradnik, che era nato proprio qui da queste parti, a Medana. Sono figure che si rischia di dimenticare, nonostante facciano parte della storia del nostro territorio. Le mie dediche hanno anche l'obiettivo di svegliare la gente: oggi siamo presi da cose senza significato e senza spessore, che passano in TV o per radio, mentre questa era gente che moriva di fame ma che cercava lo stesso di fare cultura ad un livello profondo. Noi stiamo perdendo il contatto con il nostro passato e, di conseguenza, anche con il nostro presente e il nostro futuro. Viviamo in un limbo culturale, dal quale e necessario uscire: ricordare che in passato esistevano qui, nei nostri villaggi, persone che facevano cose importanti per il cuore e per lo spirito, e un modo per cercare di risvegliare le persone. Anche se fare la lotta con il mercato, con l'elettronica, e molto dura...

AAJ: Dunque, e questo il senso del tuo frequente riferirti alla poesia e del tuo inserire nella musica brani tra il cantato e il recitato?

Z.K.: Si. In questo momento sento l'esigenza di fare qualcosa in questa direzione, perché nessuno lo fa e mi sembra importante. Poi, le cose cambiano: non so cosa potro fare in futuro, magari cose tutte diverse. Per esempio, qualcuno ha videoregistrato The Golden Boat in un concerto di tre anni fa, con Girotto che sostituiva Lacy, e lo ha messo su Internet. Si tratta di una versione in quintetto, come molti mi richiedono, ma io nell'originale ho preferito mettere dentro anche cose diverse, come i cori, che da noi hanno una grande tradizione culturale.

AAJ: The Golden Boat aveva avuto gia altre due versioni.

Z.K.: La prima, con Steve Lacy, e uscita nel 2002. Mi ricordo che dovevamo riprenderla, ma Steve si ammalo e, nonostante la sua positivita, la malattia lo porto via in pochi mesi. Io non volevo piu riprenderla, poi decidemmo di farne una nuova versione, due anni dopo, in omaggio a Steve: accanto a Paul McCandless, al posto di Lacy, c'e Emanuele Cisi (clicca qui per leggerne la recensione). La cosa bella che mi e rimasta di Steve e il rapporto con Irene Aebi, con la quale ci sentiamo spesso.

AAJ: Avete anche fatto un disco assieme, nel 2007, Vizionarja.

Z.K.: Si, una cosa molto commovente, perché Irene era emozionatissima. Ci tenevo, perché - come Steve e a dispetto di tanta parte della critica - io stimo molto le qualita vocali di Irene. Ho usato delle poesie di Blaga Dimitrova e musiche che Steve aveva gia inciso, ho riunito diversi musicisti che avevano partecipato a The Golden Boat - quel progetto e la poesia di Srecko Kosovel ci ha uniti fortemente - e ho aggiunto dei corni francesi.

AAJ: Dei lavori del trentennale cosa ci puoi dire?

Z.K.: Sono una selezione dei concerti che ho fatto per celebrare l'anniversario, fra i quali ho scelto tre formazioni in trio, diverse ma accomunate dallo spirito di ricerca in direzioni originali. Il trio con Girotto e Maiore e registrato in un'occasione molto estemporanea, ma con Javier ho un altro trio, assieme ad Alexander Balanescu, e mi trovo straordinariamente bene. La musica e interamente improvvisata, ma anche aperta e melodica. Anche il Trio Doline, con la cantante Saadet Türköz e il contrabbasso di Giovanni Maier (altro musicista con cui mi trovo benissimo), e di musica interamente improvvisata: la stessa Saadet improvvisa vocalizzazioni. L'unica scelta con musica scritta e quella del trio con Brötzmann e il cantante dell'Opera di Lubiana Robert Vrcon. Qui ho tentato una strada ancora inesplorata: affrontare le poesie con la voce di un baritono. Le quattro poesie sono di quattro diversi poeti sloveni - Potokar, Strniša, Zajc e Kosovel - e sono molto "politiche": cantano la liberta, la ribellione, l'autonomia. Per interagire meglio con il baritono ho cercato di scrivere delle melodie, mentre Brötzmann - che conosco molto bene - ho come sempre cercato di metterlo in difficolta inserendo pause e silenzi - che lui non vuole! - e obbligandolo a lavorare sulle composizioni. Suonando pero senza prove, ma spiegandogli bene il significato delle poesie.

AAJ: Credo che la comprensione dei testi - che a me, invece, ovviamente sfuggono - cambi molto la percezione del lavoro.

Z.K.: Si, e molto importante. Peter ha usato quattro strumenti diversi e io approcci diversi alle percussioni, proprio in funzione dei testi. Comunque, si tratta di una via nuova, che a me piace molto - anche se poi, come sai, quando nel jazz metti dentro cose strane, non tutti apprezzano... Per me resta importante che al centro ci siano l'improvvisazione e l'innovazione.

AAJ: Questa cosa mi colpisce molto: dalla tua biografia, personale ed artistica, emerge il profilo di una persona sempre alla ricerca, costantemente protesa verso la novita e l'improvvisazione; pero, nelle cose che hai pubblicato e sempre presente anche un'esigenza di composizione, di scrittura, legata probabilmente - come hai detto anche tu - alla decisione a un certo punto di fermarti e "costruire" qualcosa. Come tieni assieme le due anime, quella dell'improvvisazione e della ricerca da una parte e quella della composizione e della costruzione dall'altra?

Z.K.: Molti musicisti free odiano la strutturazione, mentre altri invece la amano. Io la amo tanto quanto l'improvvisazione. Non mi piace tenere entrambi i piedi in una sola staffa: amo la struttura, ma ancora di piu amo mettermi in gioco, rischiare.

AAJ: Lo si capiva dalle tue parole! Quel che mi ha colpito, infatti, e che tu abbia parlato di un concerto fatto senza prove nonostante avesse alle spalle un progetto scritto piuttosto complesso. Non e una cosa usuale.

Z.K.: Il punto e che se sento di avere un progetto strutturato da esprimere, lo faccio, lo scrivo. Ma, una volta che l'ho scritto, mi voglio ancora e di nuovo mettere in gioco. Questo mi capita spesso: anche in The Golden Boat ci sono strutture complesse, ma sono al tempo stesso molto elastiche, permettono - anzi esigono - che si improvvisi. Ma, sia chiaro, non mi proibisco neppure momenti di totale assenza di improvvisazione: ad esempio, ce n'e uno in Bici. Mi sentivo di mettere solo melodia, senza improvvisazione, e l'ho fatto. Cosi come amo tutta la musica, da Hendrix e Zappa fino a Schnittke e Arvo Pärt, cosi accetto tutto quel che viene da me stesso. L'unica condizione che metto a una nuova idea che mi si accenda e che racconti una storia; in caso contrario, non ci lavoro sopra. Pero - se non sei bloccato da etichette, se sei libero - e facile che le idee che ti si accendono abbiano qualcosa da raccontare.

AAJ: Per concludere sul tuo futuro: su cosa stai lavorando?

Z.K.: Io credo di essere ancora all'inizio, di avere cioe ancora tantissimo da imparare, da migliorarmi. Questo e il motivo per cui sono cosi curioso, aperto e onnivoro, quello per cui sono libero dalle etichette e amo lavorare con chiunque mi dica qualcosa di nuovo, mi ponga delle sfide. Alcune delle collaborazioni che ho in corso andranno avanti ancora per un po' di tempo, perché non hanno esaurito il piacere e l'interesse verso quanto di nuovo contengono: e ad esempio il caso del Trio Doline. Altre collaborazioni, invece, stanno perfezionandosi: e il caso del trio con Balanescu e Javier, con i quali ho in piedi anche un progetto particolare, Rara Roža, appena andato in scena a Lubiana. E una suite dedicata a un critico che lavorava alla radio slovena, che ha avuto un incidente ed e morto l'anno scorso. Suona il Kombo con Javier, ma in alcuni brani suona con noi anche Alexander. Un progetto che mi affascina in sé, ma che ha anche un ulteriore valore di stimolo per i ragazzi. Poi, con Girotto e Balanescu incideremo un disco in trio.

Ho anche in progetto il mio terzo disco in solo, dopo Round Trip e Pav. Pero non lo faro con la batteria - che mi sembra ormai uno strumento un po' troppo "classico" - ma con il set "a terra" che sto usando negli ultimi anni, con mille oggetti a portata di mano: e molto piu creativo, mi permette di scegliere liberamente i suoni che servono. L'unico problema e lo sforzo fisico a cui mi sottopone: mi spezzo la schiena!

Ho anche altri progetti discografici: uno dovrebbe uscire in estate, con un grande musicista friulano purtroppo sottovalutato, il flautista Massimo De Mattia. Il suo quartetto e magnifico, ma lui e sempre molto creativo ed e anche una splendida persona. Un altro e un disco con Evan Parker, l'abbiamo registrato l'anno scorso al 50° anniversario del festival di Lubiana. Insomma, cose in pentola ce ne sono, nonostante che le occasioni per suonare siano sempre meno: la crisi, purtroppo, si fa sentire pesantemente.

AAJ: Lo so anche troppo bene, vedo in po' dappertutto chiudere o ridimensionarsi realta concertistiche storiche. Anzi, conoscendo la tua musica mi chiedevo proprio dove tu riuscissi a suonare. Immagino che in Europa le cose siano messe meglio che in Italia!

Z.K.: In parte si, e non ne capisco bene le ragioni, perché quando suono in Italia la gente viene e apprezza, e poi l'Italia ha una straordinaria schiera di musicisti di altissimo livello. Ma non si investe sulla musica, come invece avviene altrove. Ad esempio in Danimarca, dove fino a qualche anno fa non c'era alcuna tradizione - solo un paio di Maestri - e adesso, dopo investimenti e la creazione di strutture, e tutto un fiorire di giovani di grande talento.

AAJ: Probabilmente in Italia il jazz e finito nel tritacarne della cultura massmediatica: cosi, da un lato si e appiattito sulle proposte - anche eccellenti, sia chiaro - di una ristretta rosa di musicisti, rischiando di omologare i gusti del pubblico e, alla lunga, di annoiare; dall'altro e venuta meno la cultura della creazione e della ricerca, trasformando anche questa musica - innovativa per definizione - in un fenomeno di consumo.

Z.K.: Sono d'accordo. Ed e un peccato, perché sarebbe bello che fosse dato spazio non solo ai musicisti "bravi," ma anche a quelli che hanno una voce originale. Chi fa cose diverse ed e percio fuori dal mercato e dalle riviste, deve avere le possibilita di farsi ascoltare. Anche questo serve a risvegliare la gente e a far ricomporre il rapporto con il presente e il futuro. Perché quel che e importante, nella musica e non solo, e la pluralita - delle voci, delle idee, delle proposte - e la liberta, anche interiore, di ascoltare, rispettare, se possibile anche apprezzare, di tutto.


Foto di Ziga Koritnik (la prima e l'ultima), Mitja Podreka (la seconda), Dario Villa (la terza, la quinta e l'ottava), Luca D'Agostino (la quarta), Iztok Zupan (la settima).

(Neri Pollastri)



WWW.RADIOSTUDENT.SI, Četrtek, 1. 4. 2010; RARA ROŽA: Zlatko Kaučič KOMBO & Trio Alexander Balanescu – Javier Girotto – Zlatko Kaučič, 31. 3. 2010; Kino Šiška, Ljubljana

Za svoj včerajšnji dvodelni nastop je Zlatko Kaučič, eden izmed naših najbolj dejavnih in samosvojih jazzovskih glasbenikov, pripravil dvodelni koncert z najboljšimi obeti za še eno vrhunsko glasbeno doživetje. Kot smemo od njega upravičeno pričakovati, je Kaučič tudi tokrat najprej stopil na oder v družbi priznanih glasbenikov iz tujine, s katerimi v plodnih dialogih vedno znova dokazuje širino in prodorno prepoznavnost svojega nemirnega glasbenega ustvarjanja. V drugem delu je oder prepustil svojemu Kombu, ki ga sam vodi. Njegova glasbena sogovornika v prvem delu koncerta sta bila v Argentini rojeni sopranski saksofonist Javier Girotto in iz Romunije izhajajoči violinist Alexander Balanescu. Oba sta seveda nič manj kot odlična glasbenika, predvsem pa sta skupaj s Kaučičem sproti ustvarjala in potrjevala kar najbolj mogočo organsko povezanost, zaradi katere je prav ta trio gotovo ena izmed Kaučičevih najboljših zasedb zadnjega časa.

Na koncertu so skupaj predstavili daljšo suito, izvedeno brez premora, zato pa z dokaj jasnimi prehodi med posameznimi deli, ki so se med sabo včasih tudi domiselno prepletali. Kaučičeva kompozicija, ki je seveda dopuščala tudi veliko prostora za improvizacijo in spontano vznikanje melodičnih prepletov, je bila očitno skrbno razdelana in domiselno povezana s ponavljajočimi se vzorci. Kar Kaučičevim izvedbam nikoli ne manjka, je vsekakor nezmotljivi občutek za dinamiko, kar je tokrat prišlo še posebej do izraza prav zaradi prepoznavnih kompozicijskih drobcev, sestavljenih v koherentno celoto. Občasno je pri pozornem spremljanju notranja logika sproti postajala čedalje bolj jasna in prepoznavna v strukturah, ki so skozi dinamična valovanja ostajale nespremenjene, hkrati pa so predstavljale osnovo za solistove improvizacije. Takšen povezovalni element je bil lepo slišen v denimo v Girottovem središčnem delu, odigranem brez spremljave. Tam se je saksofonistova improvizacija, zahvaljujoč njegovemu občutku za čvrsto in sugestivno melodiko, gibala okoli vnaprej določenega nabora tonov, ki se je v kontekstu celotne suite še pojavil. Celotna izvedba je tako predstavljala presežek že v posrečeni kompozicijski osnovi, ki ni nikoli razvodenela, nasprotno: njena sugestivnost je naraščala in vsakič znova presenečala z izrazno močjo, katere osnova je bila v mestoma elegični, a zmeraj jasni, občuteni melodiki.

Seveda pa se tudi v tem skriva uspešnost Kaučičevega tria: brez Girotta in Balanescuja bi lahko melodična osnova kaj hitro izginila. Oba sta bila namreč ves čas prisotna s svojimi prijetnimi, spevnimi linijami, ki so se pogosto nadvse uspešno prepletale in vzajemno dopolnjevale. V njih je bilo nekaj elegične, že skoraj eterične kvalitete kakšnega Jana Garbareka, čeprav bi izvor z ljudskim izročilom navdahnjenih melodij lahko postavili kamorkoli med naše primorje in širno panonsko ravnico, pa še kaj bi se našlo. Prav Balanescu je tukaj prispeval še največ s svojim prepoznavno otožnim, spevnim slogom, vendar tudi ta ne bi deloval tako prepričljivo, če se ne bi tako dobro dopolnjeval z obema drugima glasbenikoma.

V drugem delu večera je Kaučič predstavil svoj Kombo, glasbeno-pedagoški projekt, ki ga vodi kot glavni komponist in dirigent. Poudariti je namreč treba, da je Zlatko Kaučič izviren in natančen komponist z zelo širokim in poglobljenim poznavanjem jazzovske tradicije ter njenih različnih kompozicijskih tehnik, kar utegne spričo njegove predanosti improvizaciji ostati kdaj spregledano. Zato je treba njegov Kombo pohvaliti že s tega vidika. Do zdaj sta izšla dva albuma Kaučičevih učencev pod mentorjevim vodstvom, zadnji, z naslovom Biči, lani.

Če se tukaj zadržimo zgolj pri tem, katera zasedba in vsebina sta bili v živo predstavljeni včeraj, gre za poučen sprehod skozi znane izrazne možnosti jazz fusion izročila. Kaučičev Kombo in album Biči sta zgleden, prijeten kolaž s prepoznavnimi podtoni skupin, kot so Weather Report, Return to Forever, občasno mogoče tudi Mahavishnu Orchestra in še katera. Bogata sta z glasbenimi aluzijami, ritmičnimi zasuki in duhovitimi domislicami, ki niso bile dobro sprejete zgolj pri strokovni glasbeni javnosti, temveč so se izkazale kot učinkovite tudi pred širšo publiko. Reči je sicer treba, da je prav ta slogovna raznolikost na albumu vendarle bolje predstavljena, saj je bila včerajšnja koncertna predstavitev v primerjavi nekoliko okrnjena.

Če lahko ob poslušanju albuma hitro pozabimo, kako gre konec koncev za jasno zamejeno, strogo vodeno skupino, pa na koncertu ni bilo vedno tako. A obenem se je v tem seveda videlo Kaučičevo pedagoško spretnost, ko je svoj orkester občasno sproti vodil in njegovo izvedbo usmerjal. Kljub eni novi in še kakšni na albumu neobjavljeni skladbi je slogovno širino včeraj zamenjala bolj osrediščena, premočrtna izvedba. Na manjši učinek je, vsaj za moja ušesa, odločno vplivala prevelika glasnost, ki je za gostujoča solista iz prvega dela večera ob štirih bobnarjih v prvi vrsti predstavljala na trenutke že skoraj neprebojni zvočni zid – še eno dejstvo, ki ga na albumu sploh ne opaziš. Toda ne glede na vse je Kaučičev Kombo vzoren primer plodnega pedagoškega prizadevanja s prijetnim rezultatom, ki bogati tako izvajalce kot poslušalce. Med člani zasedbe velja seveda posebej omeniti predvsem ekspresivnega kitarista Vitjo Balžalorskega in basista Jošta Drašlerja, ki je po potrebi zmožen postati tako Jaco Pastorius kot Charlie Haden. Škoda, da na koncertu ni bilo še na albumu slišanega pianista, saj ga premalo prodorni Balanescu, pa ne po svoji krivdi, ni mogel nadomestiti. Kombo je koncert zaključil z najbolj nalezljivo skladbo albuma, “Za Alana Jakina”, prijetno in radoživo kompozicijo v stilu zgodnjih Return to Forever, ki je v koncertni izvedbi poudarila predvsem vodilno melodijo z zaključnimi variacijami. Te so bile tokrat že nevarno blizu osladnosti, a jih je Kombo pod budnim Kaučičevim očesom uspel še pravočasno obrzdati.

Večer je bil tako ali drugače zabaven, svoj vrhunec pa je doživel v dovršenem prvem delu.

(Andrej Hočevar)



ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, April 6, 2010; Zlatko Kaucic / Kombo: Bici / 30th Anniversary Concerts

Kombo
Bici
Kaz Records

Zlatko Kaucic
30th Anniversary Concerts
Splasc(H) Records


Percussionista tra i piu versatili della scena europea, Zlatko Kaucic e molto conosciuto in Friuli, dove collabora regolarmente con i musicisti del Triveneto, ma un po' meno nel resto d'Italia. Questi dischi colmano la lacuna offrendo un quadro esauriente delle capacita strumentali e di leadership del musicista sloveno, da tre decenni sulla scena internazionale a fianco di Kenny Wheeler, Albert Mangelsdorff, Paul Bley, Misha Mengelberg, Irene Schweizer, Steve Lacy, Mike Osborne, Peter Brötzmann ed altri.

Il primo disco, Bici, e anche il piu recente e vede Kaucic a capo di un gruppo da lui creato sei anni fa a Nova Gorica, all'interno del progetto didattico Sorgenti sonore.
Ragazzi di 14/16 anni senza alcuna esperienza musicale sono diventati la band (il nome e Kombo) che ascoltiamo oggi, estroversa, sicura e capace di esprimere una musica d'ottimo livello. Con la formazione, in questi anni hanno gia collaborato artisti come Herb Robertson, Ares Tavolazzi, Achille Succi, Massimo De Mattia, Bruno Cesselli incrementando la loro esperienza.
L'organico e composto da tre chitarristi, due batteristi, tre percussionisti, due tastieristi e un bassista. Oltre a Kaucic (che dirige ed ha composto quasi tutti i brani) in questo disco e presente il sassofonista Javier Girotto che impregna col suo appassionato eloquio un po' tutto il disco.

La musica spazia da momenti ritmicamente accesi ad altri piu distesi e cantabili, mostrando chiari riferimenti etnici che s'integrano efficacemente con momenti rock, languide ballad e situazioni jazzisticamente improvvisate. Efficaci gli interventi dei chitarristi che affiancano il cantabile soprano di Girotto mentre un plauso va alla fantasiose strutture percussive.

Il secondo lavoro e un triplo CD nato per celebrare i trent'anni di carriera artistica di Kaucic e presentra differenti incisioni live, con altrettanti trio registrate tra il febbraio e il luglio 2008 in festival Sloveni.
Il primo volume s'intitola Slakoper e vede Kaucic con Javier Girotto ai sassofoni soprano e baritono e Salvatore Maiore al contrabbasso. La musica e caratterizzata dalla tensione tra i cantabili interventi del sassofonista e gli estrosi tappeti percussivi che si relazionano col basso in un interplay avvincente per l'intensita delle soluzioni ed i riferimenti alle musiche popolari. Insolito e attrattivo il brano in cui Girotto imbraccia anche il baritono ("Meeting of Rhinos"), che si caratterizza per il clima acceso e ritmicamente pregnante.

Il secondo volume, intitolato Doline, riprende l'esibizione dell'omonimo trio al Cerkno Jazz Festival del 16 maggio 2008. Di taglio etnico/sperimentale, e una performance suggestiva e coinvolgente dove l'estro percussivo di Kaucic ha modo di spaziare nel libero rapporto con il contrabbasso di Giovanni Maier e la straordinaria voce di Saadet Türköz.
Quest'ultima e una cantante nata a Istanbul ma di origine Uyugur, il popolo del Turkestan soggiogato alla stregua dei tibetani dall'esercito cinese nel dopoguerra e tutt'ora ferocemente oppresso. I suoi genitori, fuggiti ai massacri, le hanno trasmesso la ricca tradizione orale e musicale delle montagne dell'Asia centrale. Da anni, la cantante compie una sintesi con le forme della libera improvvisazione e questa performance offre la piena misura delle sue doti.

Il terzo volume, Tolminski Punt 2, documenta una nuova versione di un'opera gia incisa da Kaucic nel marzo 2005 e dedicata alla rivolta contadina di Tolmin, vicino Gorizia, del 1713. La formazione e parzialmente diversa (ma conferma il fondamentale apporto di Peter Brötzmann ai sassofoni e clarinetti) e ripropone la sintesi tra scrittura classico- contemporanea ed improvvisazione radicale. Anche qui troviamo il contributo della voce (il baritono Robert Vrcon) ma in un'accezione austera e celebrativa. Pur non mancando momenti collettivi le relazione musicale tende a privilegiare l'incontro tra il veemente eloquio di Brötzmann, ricco di frasi lacerate e urlate con la consueta magmatica energia, e il continuum percussivo di Kaucic, duttilmente ricco di effetti e soluzioni espressive.

Una celebrazione ricca e significativa dunque, che documenta nel modo migliore le doti percussive del musicista sloveno e soprattutto la sua appassionata ricerca negli ambiti della musica contemporanea, al crocevia tra generi e culture come la terra da cui proviene.

Valutazione:

Bici: 3,5 stelle

30th Anniversary Concerts:
CD 1 - Slakoper : 3,5 stelle
CD 2 - Doline: 4 stelle
CD 3 - Tolminski Punt 2 : 3 stelle

Elenco dei brani:

Bici:
01. Bici (Kaucic) - 6:50; 02. Julijske Barve (Kaucic) - 3:54; 03. La valle della luna (Kaucic) - 9:03; 04. Na ravnici (Kaucic) - 3:32; 05. Za alana jakina (Kaucic) - 10:14; 06. Kings bar (Kaucic) - 2:59; 07. Barabinka (Kaucic) - 13:17; 08. Javi impro (Girotto) - 0:47; 09. Milonga para Javier (Girotto) - 4:19; 10. Alpski kalipso (Kaucic) - 4:19; 11. Mojca na obisku pri simoni (Kaucic) - 5:39 12. bonus track: Za alana jakina (Kaucic) - 12:47;

30th Anniversary Concerts:
CD 1 - Slakoper
01. Slakoper (Girotto - Kaucic - Maiore) - 5:16; 02. Reflettiva (Kaucic) - 12:47; 03. Pampa Kids (Girotto - Kaucic - Maiore) - 3:27; 04. Inmigracion (Girotto) - 5:19; 05. Meeting Of Rhinos (Girotto - Kaucic - Maiore) - 18:26; 06. Mathias (Girotto) - 4:31.
CD 2 - Doline
01. Birds Live (Maier - Kaucic) - 3:54; 02. Ziva-va-mai - 4:22; 03. Dance With Unknown - 4:22; 04. Doline - 8:13; 05. Denis nektar - 6:42; 06. Paslus ego tripr - (3:32); 07. Hara mai - (10:15); 08. Moon Looks At You - 2:36; 09. Samanyolu-life In The Countryside (turkish song) - 14:58.
CD 3 - Tolminski Punt 2
01. Usedlina (Potokar - Kaucic) - 10:48; 02. Noc (Strnisa - Kaucic) - 11:25; 03. Gori poezija (Zajc - Kaucic) - 13:43; 04. Destrukcije (Kosovel - Kaucic) - 15:09.

Musicisti:

Bici
Zlatko Kaucic (leader);
Jan Jarni, Peter Savli, Vitjia Barzalorsky (chitarre); Andrej Franceskin, Blaz Remic (tastiere, sintetizzatore); Jost Drasler (basso elettrico); Marko Lasic, Marek Fakuc, Vid Dracler, Anze Kristan, Gal Furlan (batteria, percussioni).
Ospite: Javier Girotto (sax soprano).

30th Anniversary Concerts:
CD 1 - Slakoper
Javier Girotto (sax soprano e baritono); Salvatore Maiore (contrabbasso); Zlatko Kaucic (batteria, percussioni).
CD 2 - Doline
Saadet Türköz (voce); Giovanni Maier (contrabbasso) Zlatko Kaucic (batteria).
Cd 3 - Tolminski Punt 2
Peter Brötzmann (sax tenore e contralto, clarinetti); Zlatko Kaucic (batteria, percussioni); Robert Vrcon (voce).


(Angelo Leonardi)





WWW.JAZZHOUSE.ORG, January 20th 2010; Antonio Terzo’s 2009 Top CD’s

Not in any specific order:

  • Okkyung Lee/Peter Evans/Steve Beresford “Check For Monster” (Emanem)
  • The Bad Plus joined by Wendy Lewis “For All I Care” (Heads Up)
  • Satoko Fuji-Myra Melford “Under the Water” (Libra)
  • Carla Kihlstedt Satoko Fujii (Minamo) “Kuroi Kawa” (Tzadik )
  • Louis Moholo-Moholo/Duets with Marilyn Crispell “Sibanye – We Are One” (Intakt)
  • Matthew Shipp “Harmonic Disorder” (Thirstyear)
  • Samuel Blaser “Solo Bone” (Slam)
  • Gerald Cleaver” Farmers by Nature” (AUM Fidelity)
  • Indigo Trio “Anaya” (Rogue Art)
  • Nicole Mitchell’s Black Earth Strings “Renegades” (Delmark)
  • Yaron Herman Trio “Muse” (Laborie Rec.)
  • Chris Potter Underground “Ultrahang” (Artistshare)
  • Bugge Wesseltoft “Playing” (Jazzland)
  • Alexander von Schlippenbach “Friulian Sketches” (PSI Rec.)
  • Gebhard Ullmann “Don’t Touch My Music – Vol. 1 & 2” (Not Two Records)
  • Jacob Karlson “Heat” (Caprice Rec.)
  • Rashied Ali “Live in Europe” (Survival)
  • John Surman “Brewster’s Rooster” (ECM)
  • Jack DeJohnette – John Patitucci – Danilo Perez “Music We Are” (Golden Beams/Kindred Rhythm)
  • Zlatko Kaucic “30th Anniversary Concerts” (Splasch)
  • Fred Anderson “Staying in the Game” (ESP-Disk)
  • The Thirteenth Assembly “(Un) Sentimental” (Important Rec.)
  • Wadada Leo Smith “Spiritual Dimensions” (Cuneiform/Rune)
  • Josh Berman “Old Idea” (Delmark)
  • Ben Allison “Think Free” (Palmetto)
( Antonio Terzo)




WWW.JAZZTIMES.COM, January/February 2010; Critics Picks 2009: Individual Ballots

Susan Frances

New Releases:
1. Meryl Romer So Sure (Lady Pearl Music)
2. Michael Bublé Crazy Love (Reprise Records)
3. Irene Atman New York Rendezvous (Self-Released)
4. Rob Mosher Storytime: The Tortoise (Self-Released)
5. Michel Gentile and Tony Romano Flesh And Steel (Deeptone Records)
6. Martha J No One But You (Music Center)
7. Claude Marc Bouget Second Time (Ruby Flower Records)
8. Judy Carmichael Come And Get It (C&D Productions)
9. Torcuato Mariano So Far From Home (NuGroove Records)
10. Zlatko Kaučič 30th Anniversary Concerts (Splasc(h) Records)

(JazzTimes)




WWW.TRASP.NET, 25 nov 09; Battere in 3 (+ 2)

Nel jazz era un tempo abituale ritenere che i batteristi leader si contassero sulle fatidiche dita di una mano. Non mancavano certo le eccezioni, spesso illustri, che tendevano per lo piu a dirigere gruppi con fiati (quintetti, in genere), da Max Roach (celeberrimo quello con la vulcanica tromba di Clifford Brown) ai Jazz Messengers di Art Blakey. Sono poi arrivati via via Elvin Jones, Tony Williams, Billy Cobham e tanti altri, generalmente rivolti a un jazz vivace e muscolare. Rari erano i trii.

Anche questa tendenza, da un po’ di tempo in qua, e andata pero mutando. Una serie di recenti uscite discografiche tutte a nome, appunto, di batteristi ruota attorno proprio alla formula piu “economica” del gruppo jazz: il trio con piano, contrabbasso e batteria. In verita, uno dei quattro album a cui ci riferiamo abbraccia la formula piu classica – secondo quanto detto poc’anzi – del quintetto con coppia di fiati (qui il trombone del nostro Gianluca Petrella e i sassofoni del tedesco Wolfgang Puschnig), conservando al tempo stesso quella corporeita che abbiamo individuato (semplificando non poco, si capisce) come una sorta di marchio di fabbrica della formula. Il CD in questione s’intitola “Pan Atlantic” ed e firmato dal batterista italoamericano Bobby Previte, che al ruolo del leader non e certo nuovo. Questo lavoro in particolare, inciso in aprile a Torino, non manca di far ricorso all’elettronica (anche questa non e una novita, da Miles Davis in poi), funkeggiando non poco, per un prodotto in verita di grana un po’ grossa, strutturalmente (e ritmicamente) troppo rigido, che raggiunge i suoi apici – non certo per campanilismo – quanto piu Petrella ne e protagonista.

Singolare, poi, il secondo album in scaletta: e in trio come i successivi, ma vi convivono un’anima tipica del piano trio, spesso cantabile, ariosa, ricca di interplay, con momenti che paiono avvicinarsi, curiosamente, ai percorsi del CD precedente. Scoprendone personaggi e interpreti ne capiremo di piu: si tratta infatti di “Music We Are” di Jack DeJohnette (foto in alto), batterista fra i massimi degli ultimi quarant’anni, che vi si accompagna al pianista panamense Danilo Perez e al bassista, pure lui italoamericano, John Patitucci. Ora: DeJohnette, storico batterista del Miles Davis della svolta elettrica (corsi e ricorsi, gia), da venticinque anni fa parte del leggendario Standards Trio di Keith Jarrett, per cui conosce a menadito la formula, cosi come gli stessi Perez, celebrato leader a sua volta, e Patitucci, sodale storico, fra gli altri, di Chick Corea, altro guru del piano trio (e andra ricordato che Perez e Patitucci sono entrambi membri del formidabile quartetto diretto da alcuni anni da Wayne Shorter).

Altro particolare rivelatore: DeJohnette e a sua volta pianista, veste in cui usava spesso prodursi, per esempio, nella sua celebre Special Edition, gruppo – guarda caso – ricco di fiati. Qui, oltre alla batteria, il Nostro si misura (anzi “giochicchia”, come apparira chiaro in particolare visionando il DVD che integra il CD, documentandone la gestazione) anche con la melodica, ma va da sé che le cose migliori arrivino dai brani in trio-standard, su tutti Earth Speaks, Panama Viejo e Ode to MJQ, dove, privilegiando qua e la un’astrazione sospesa ed elegante, quasi distillata, si eludono abilmente certe cadute di gusto che penalizzano altri segmenti del disco.



La formula in oggetto e invece per intero al centro delle operazioni – e, va detto subito, ai massimi livelli – in “Rooms” del romano Fabrizio Sferra (in homepage nella foto di Roberto Cifarelli), da sempre frequentatore del settore (per esempio con Pieranunzi e Doctor 3), che qui si avvale dei servigi di Giovanni Guidi, pianista umbro appena ventiquattrenne ma gia grande protagonista del jazz nostrano, e Francesco Ponticelli al contrabbasso. Qui la raffinata vaporosita dei momenti migliori di “Music We Are” e una costante, abbinata a una cantabilita piu magra, essenziale, seduttiva senza mai risultare ruffiana. Un disco veramente esemplare, diviso in diciassette “stazioni”, per lo piu brevi, tra cui sarebbe pleonastico indicare la crema. Basti dire che, all’interno di percorsi che potrebbero rischiare l’univocita, si ha invece agio di godere di ogni piccola o grande invenzione (Guidi in particolare ne e maestro), fuor da ogni odore di prevedibilita. Da non perdere.

L’opera con cui chiudiamo questo breve sopralluogo sul pianeta-batteristi/leader e anche la piu ambiziosa. Si tratta infatti di un triplo CD in cui lo sloveno Zlatko Kaučič raccoglie i riflessi dei concerti commemorativi per i suoi trent’anni di attivita. Ed e doveroso notare come tutte e tre le sedute, realizzate tra il febbraio e il luglio 2008, siano rigorosamente in trio. Con partner sempre diversi, pero. Nel primo fanno da cornice al suo inusuale drum set (vedi foto in basso) il sassofonista argentino Javier Girotto e il bassista friulano Salvatore Majore. E’ interessante, in particolare, il convivere dei sassofoni (specie il soprano) carichi di pathos di Girotto con l’olimpica imprevedibilita di Kaučič. Il secondo CD vede la presenza di un altro ottimo bassista friulano, Giovanni Maier, e quella, nodale, della cantante turco-elvetica Saadet Türköz, non distante dai tracciati della piu nota Sainkho. Il tutto per un dialogo a tre che giustappone momenti quasi cameristici ad altri in cui si rasenta il parossismo, in un equilibrio tanto precario (almeno in apparenza) quanto fecondo. Una sensibile flessione si registra per contro nel terzo CD, il che si spiega essenzialmente con la presenza del (peraltro glorioso) polifiatista tedesco Peter Brötzmann, la cui veemente “corporalita” non riesce proprio a evitare di sovrastare (non fosse altro che per volume sonoro) i partner di turno (qui il “terzo incomodo” e il baritono – nel senso di cantante, abbastanza nel ruolo di pesce fuor d’acqua – Robert Vrčon). Rare oasi (per lo piu quando Brötzmann si fa da parte…) si pongono cosi a chiazze entro una musica spesso verbosa, e anche un po’ logorroica. Le cose migliori, sia quel che sia, arrivano regolarmente dal drumming aromatico, spesso asimmetrico, obliquo, mai scontato, di Kaučič, grande maestro europeo dell’arte del “battere”.



(Alberto Bazzurro)




JAZZ COLOURS, Novembre 2009; ZLATKO KAUČIČ la ricchezza della diversita

Autentico giramondo, il batterista sloveno matura la sua peculiare identita di maestro del drumming, compositore e didatta attraverso le esperienze condotte in mezza Europa, fra le quali decisiva in tal senso e la lunga permanenza in Olanda Culturalmente e geogra?camente vicino all’Italia, ha intessuto ?tti scambi con i nostri musicisti ed oggi celebra in un triplo Cd il trentennale di un’intensa carriera.

Il tuo ultimo lavoro celebra trent’anni di carriera e documenta tre trii di grande spessore nella loro diversita. Il trio Cerkno, con Javier Girotto e Paolino Dalla Porta, e nato due anni fa al festival omonimo, dove eravamo saliti sul palco improvvisando da zero. Purtroppo, per il concerto allo Cankarjev Dom di Ljubljana nel febbraio 2008 Paolino si era fatto male a un ginocchio e cosi ho chiamato Salvatore Maiore, mio vecchio amico di tanti progetti. Un paio di anni fa il mio amico Iztok Zupan, grande tecnico del suono, mi aveva presentato la cantante turkmena Saadet Türköz, con cui era nato subito un feeling speciale. L’ho invitata al festival di Cerkno nel maggio 2008, insieme al mio “vicino” Giovanni Maier (la mia casa e infatti a 50 metri dal confine italiano). Siamo saliti sul palco senza prove, come dimostra la musica sul disco. Poi, essendo stato invitato a produrre un progetto per il festival Sajeta di Tolmin, ho pensato di musicare i quattro piu grandi poeti sloveni: Srečko Kosovel, Dane Zajc, Gregor Strniša e Jure Potokar . Inoltre, volevo sentire il sodalizio fra il cantante d’opera Robert Vrčon e il radicale Peter Brötzmann. La proposta e “bizzarra”, pero il risultato ammirevole.

Negli anni ’70 hai cominciato a girare l’Europa.

Quali insegnamenti e conclusioni ne hai tratto?

La prima esperienza e stata in Italia, a Udine con il gruppo Upupa, ad appena 17 anni, dopo essere scappato di casa! Dopo un anno andai in autostop in Svizzera, a Zurigo, dove cominciai a lavorare in una ditta privata di costruzioni gestita da immigrati italiani. La ho conosciuto Allen Blairman, batterista di Archie Shepp, Mal Waldron e Albert Ayler . Lui mi ha dato la spinta per il jazz: ho studiato come un pazzo e piano piano ho conosciuto tutti i musicisti di Zurigo, tra cui Irene Schweitzer e Peter Frei. C’erano anche i Blue Notes, con Mongezi Feza, Dudu Pukwana, Louis Moholo e Harry Miller . Era fantastico: si suonava e si imparava! Dopo sono andato a Barcellona, dove sono rimasto sette anni. Dopo la morte di Franco c’era un’esplosione di liberta e si suonava dappertutto, un boom pazzesco! Se in Svizzera c’era piu free, in Spagna era di moda il bop. Si suonava con Tete Montoliu, Jorge Pardo, Carles Benavent, ma anche con stranieri: Mike Osborne, Kenny Wheeler , Steve Lacy. Facevo anche viaggi in Portogallo, dove suonavo con Zé Eduardo, Antonio Pinho, Raö Kyo. Dopodiché mi sono stufato del bop e sono andato ad Amsterdam, dove ho conosciuto il sassofonista Paul Stocker . Li sono rimasto dieci anni ed ho ricevuto il massimo insegnamento in musica. Ho lavorato con Misha Mengelberg, Michael Moore e Paul Bley , e suonato musica per balletti e film. Tutte queste esperienze ti arricchiscono immensamente: la diversita ti da ricchezza interiore.

A distanza di oltre trent’anni, come giudichi la situazione della musica improvvisata in Europa?

Nonostante la crisi la ascolto con tanta attenzione, perché la cosa piu interessante e che si cammina su sentieri sconosciuti. Ogni paese europeo ha il suo stile narrativo per esprimere le proprie idee. Sento anche nuove interessanti proposte che vengono dai paesi scandinavi e tanti giovani talenti che rischiano molto.

Nel 1992 sei ritornato in Slovenia. Come hai trovato la scena musicale rispetto al periodo in cui faceva parte della Federazione jugoslava?

Un po’ caotica, anche se la Slovenia era finalmente indipendente: conoscevo il sassofonista Tone Janša — che aveva fatto un disco con Woody Shaw — e pochi altri musicisti, tutti di estrazione bop, oltre alla Big Band di Stato. Prima avevo anche suonato in Svizzera con il trombettista serbo Duško Gojkovič. Ho deciso di fare jazz a tutto campo e con degli amici abbiamo aperto un club a Dobrovo, con concerti, esibizioni di danza moderna, mostre di pittura, installazioni, invitando musicisti italiani senza distinzioni tra bop e free: il compianto Gianni Basso, Enrico Rava, Mauro Negri, Ares Tavolazzi, Bruno Cesselli e piu tardi anche Paul Bley e Steve Lacy.

Hai suonato con molti musicisti italiani: quali affinita musicali e culturali hai trovato con loro?

Non dimentichiamo che l’Italia conta molto nel mondo del jazz, anche se televisione, radio e giornali non gli danno tanta importanza. Con tutti i musicisti sopra citati c’e un feeling speciale a livello di cultura musicale e di sensibilita mediterranea.

Ascoltando i tuoi dischi da solo, specialmente “Pav”, si avverte una ricerca sulle timbriche e sui colori simile a quella di altri grandi batteristi europei come Paul Lytton, Tony Oxley, Paul Lovens.

“Pav” — dedicato ad un amico scomparso, lo scultore Zmago Šviligoj — era il mio secondo disco solo dopo “Round Trip”. Come sempre cerco il dialogo, una storia da raccontare, chiaramente anche timbriche e colori. Sinceramente sono stato poco influenzato da Lytton, Oxley e Lovens. Li rispetto molto, pero scavo dentro la mia interiorita, ascoltando in giro le storie con orecchie ben aperte.

A quali batteristi americani ti senti vicino dal punto di vista musicale e spirituale?

A 22 anni ho conosciuto Billy Higgins al festival di Cascais in Portogallo, dopo aver suonato con un trio portoghese. Mi avvicino e mi diede due pacche sulla spalla dicendo: “Bravo ragazzo, continua cosi, non mollare!”. Era stato da sempre il mio eroe! La sua scuola mi e nel cuore, ma anche Ed Blackwell, Elvin Jones, Roy Haynes, Jack DeJohnette e il giovane Tony Williams, oltre a Rashied Ali e Milford Graves. Senza poi dimenticare l’innovatore melodico Max Roach.

“Zlati čoln” e dedicato a Steve Lacy. Che influenza ha avuto sulla tua musica?

Ho conosciuto Steve nel 1981 a Barcellona. Abbiamo suonato nei festival di Barcellona, Valencia e Murcia insieme al bassista portoghese Zé Eduardo. Mi hanno colpito subito il suono del soprano e le sue bellissime idee. Come il suo stare sul tempo: era drammaticamente indietro e dovevi stare attento. Mi ha sorpreso enormemente quel suo essere dolce e comprensivo: ti incoraggiava sempre, anche se suonavi male! Dopo mi invito per due date a Parigi, dove conobbi anche Steve Pots e Irene Aebi. Devo dire che mi ha influenzato moltissimo, per esempio nella scrittura di certe cose melodiche di otto misure che lui chiamava “tags”. Ma anche per come organizzava i suoni in gruppi allargati: era un visionario! Una grande perdita!

E allora cosa significa per te suonare con un “radicale” come Peter Brötzmann?

L’ho conosciuto quattro anni fa a Ljubljana per il mio progetto “Tolminski Punt”. Dato che non mi piace picchiare sulla batteria, temevo che lui producesse la sua vulcanica energia per tutto il concerto. Invece ascoltava attentamente. Dopo questa esperienza abbiamo suonato al festival di Lisbona e poi in Francia con Jean-Luc Cappozzo. Peter e diverso da altri “radicali”: si sente nel suono molto particolare di tutti i suoi strumenti.

Cosa puoi dire delle tue recenti esperienze con Evan Parker e Louis Sclavis?

Ho avuto la possibilita di suonare con Louis l’anno scorso al festival Sajeta di Tolmin. Ci siamo conosciuti sul palco: si improvvisava e la musica usciva come acqua dal rubinetto. Con lui si puo fare musica a 360 gradi. Di quel concerto c’e una bella registrazione. Evan l’ho conosciuto nel luglio di quest’anno al 50° festival di Ljubljana: un concerto stupendo che uscira prossimamente su disco.

In “Zlati čoln” hai utilizzato gli archi della Filarmonica di Maribor; in “Tolminski Punt” un trio d’archi; in “Vizionarja” un quartetto di corni francesi. Erano tentativi di trovare un equilibrio tra musica improvvisata ed una scrittura di tipo europeo?

Mi piace “cercare” i suoni che sento in testa e nel cuore! So che se nel jazz utilizzi gli archi, sei subito criticato. Il sodalizio tra classica e jazz e conflittuale, pero si possono fare belle cose. A suo tempo pure Gil Evans creava combinazioni incredibili. Penso che si debba ricercare e rischiare: solo cosi si sapra cosa funziona.

Ritieni di essere stato influenzato da qualche autore del secondo Novecento?

Sinceramente ascolto pochissimo quei compositori. Amo Alfred Schnittke e Jan Sibelius, ma per me il piu grande e Frank Zappa.

Che importanza ha avuto per te, come batterista e compositore, la musica etnica?

Nella ex Jugoslavia si ascoltava musica serba e macedone, e si imparavano ritmi dispari come 5/8, 7/8, 9/8. Dopo ho suonato musiche del folklore irlandese e scozzese con Mike Osborne. In Spagna ho lavorato con musicisti di flamenco, ascoltando bulerias e soleares, tutte musiche in dodici misure: blues! In Portogallo con il trio si suonava folk locale. Tutta questa musica e rimasta in me e a volte viene fuori nell’improvvisazione.

Come descriveresti Kombo?

Kombo e una storia davvero bella. A Nova Gorica mi hanno proposto di fare qualcosa con ragazzi dagli 11 ai 16 anni, tutti senza esperienza a parte due o tre che suonavano musica punk in un garage. Ho cominciato pian piano e adesso hanno quasi tutti piu lavoro di me! Abbiamo fatto tre dischi ed ho invitato tanti miei amici musicisti a tenere dei workshops: Ares Tavolazzi, Cristina Zavalloni, Bebo Ferra, Achille Succi, Bruno Cesselli, Kyle Gregory, Herb Robertson, Javier Girotto, Emanuele Cisi. Con Emanuele abbiamo inciso per la televisione slovena “Nonine Zgodbe”, le storie di mia nonna. Il nuovo disco, “Biči”, bicicletta, ospite Javier Girotto, e un bell’esempio di come con il lavoro si possa fare grande musica, tenuto conto che il batterista ha solo 16 anni! Suonare pezzi ritmicamente complicati non e da tutti.

(di Enzo Boddi, fot: di Dario Villa)





CONCERTO, 4.2009; Zlatko Kaucic 30th Anniversary Records

*****

Der slowenische Schlagzeuger und Perkussionist Zlatko Kaucic hat eine beeindruckende Vita. Er spielte mit allen, die im Jazz, insbesondere im Free Jazz und der Improvisationsszene, etwas zu sagen haben. Mit Irene Schweitzer stand er ebenso auf der Bühne wie mit Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Chico Freeman, George Cables und Albert Mangelsdorff. Auf seiner neuen Dreifach-CD präsentiert er drei Live Mitschnitte: einen mit Salvatore Maiore und Javier Girotto, einen mit Giovanni Maier und Saadet Türköz und eine CD mit Peter Brötzmann und dem Bariton Robert Vrčon. Alle Aufnahmen stammen aus dem Jahr 2008, geben aber einen schönen Überblick auf das langjährige Schaffen von Zlatko Kaucic. Die Kreativität des Schlagzeugers zeigt sich vor allem immer dann, wenn er mit größtenteils slowenischen Literaten zusammenarbeitet und ihre Poems in frei assoziierte Musik umsetzt.

(akro)





WWW.POINTOFDEPARTURE.ORG, 24 August 2009; Zlatko Kaučič Koncerti ob 30-letnici/30th Anniversary Concerts

Despite its many virtues, this 3-CD set only partially surveys Zlatko Kaučič’s music. By concentrating on trios that mainly improvise, the collection bypasses the Slovenian percussionist’s gifts as a composer, which merit mention prior to a discussion of the music at hand. Kaučič has led several large-scale projects that place him in the wake of Steve Lacy’s advents in “lit jazz.” One of them – Vizionarja (2006; Goda) – combine pieces from Lacy’s Vespers with Kaučič originals that also draw from the poems of Blaga Dimitrova; both composers and the poet are well-served by singer Irene Aebi, while a French horn quartet provided a new orchestral facet to Lacy's songs, and reinforced the gravity of Kaučič's. Yet, it is Kaučič’s affinity for Slovenian poet Srečko Kosovel that has inspired his largest canvases. two 2-disc volumes of Zlati Čoln/The Golden Boat (2001; 2004 Splasc(H); in addition to burnished, lyrical writing for the unlikely, thoroughly complementary tandem of Lacy and Paul McCandless, the first volume sifts in piquant passages for madrigals and a string trio, while the second features a string nonet.

Kaučič is a big-picture artist in another respect, one this collection supports well; hailing from the Goriška brda region adjacent to Italy, Kaučič has done much to establish a regional identity for jazz and improvised music through a long history of collaborations, particularly with Italians. While it does not include high-profile artists like singer Saadet Türkös or saxophonist Peter Brötzmann (who respectively play on the second and third discs of the set), the trio with saxophonist Javier Girotto and bassist Salvatore Maiore is the right opener. Their free-flowing set is split between tuneful collective improvisations and themes penned by Kaučič and Girotto, who is equally persuasive whether spooling out long soprano lines or garrulously muscling momentum on baritone. Kaučič and Maiore repeatedly change the rhythmic feel of the music on a dime, giving clean definition to the resulting lyrical lull, loping groove or burst of intensity. Even in its most abstract passages propelled by pad-popping and hand percussion, the music has a refreshing accessibility. Throughout the concert with Türkös, Kaučič and bassist Giovanni Maier underline the singer’s soul-stirring plaints and exclamations with an accumulation of textures and a keen sense for when to let space carry the moment. There is a self-possessed, if not imposing quality to Türkös’ singing that would indicate somewhat restrained ornamentation on the parts of her collaborators; however, Kaučič and Maiore are frequently provocative, commandeering the music at one point with their own vocal banter. Kaučič’s ear for texts are at the core of his encounter with Brötzmann, who brings several horns to the proceedings, and singer Robert Vrčon, whose stentorian baritone evokes the candle-lit recesses of millennium-old basilicas and the fog of the mountain forests. While Brötzmann is given free range and improvises with paint-peeling intensity, his best moments come when he enters antiphonal exchanges with Vrčon, while Kaučič keeps the temperature barely at a simmer. Of the three trios, this is the one that seems best suited to be incorporated into one of Kaučič’s future, large-scale projects.

(Bill Shoemaker)





WWW.JAZZREVIEW.COM, Sept. 2009; Zlatko kaučič Takes Improvisational Music To Greater Heights

When American author Edgar Rice Burroughs wrote the novel, Tarzan, he provided people with an impression of what a man would be like if he lived in the jungle and bonded with nature, taking its life forms into his bosom like a close member of his family. Similarly, composer-drummer-percussionist Zlatko Kaučič does the same with his music, treating nature like it is a family member, corresponding with it and respecting its space. Kaučič is a man who is inspired by the sounds of nature, He expresses, “I am living in nature,” describing it as, “silence, sounds of birds, space, open sky.”

He shares, “Lots of my records are influenced by nature. It gives me a freedom in my soul.” He cites, “Before, I lived in big cities like Barcelona, Berlin and Amsterdam and it was big stress, so now I have a chance to write the music in silence.” Kaučič has a lengthy history, 30-years to be exact, as a jazz correspondent, improviser, and avant-garde performer. Born in the lush environs of Slovenia, Kaučič has become a global ambassador for improvisational music. His discography covers a large range of solo albums and numerous collaborations; some of them recorded live in concert, which he celebrates in his latest release, Koncerti ob 30-letnici, translated to 30th Anniversary Concerts. The live performances included in the compilation include Kaučič’s collaborations with such ad-hoc groups as the Cerkno Trijo, the Doline Trijo, and his material with saxophonist Peter Brötzmann and singer Robert Vrčon. Kaučič reveals that the impetus for making this compilation is to prove that freestyle jazz can be a venerable source of energy to spark creativity and meaningful music.

He explains, “I wanted to tell with my music that in my country, Slovenia, it is possible to do these projects, since mostly the classical or pop musicians are more respected and privileged than jazz musicians. I had some invitations to festivals lastyear like Cerkno (on February 19, 2008), Cankarjev dom (on May 16, 2008), and Festival Sajeta (on July 31, 2008), so I picked these three concerts.” Each one of these concerts shows a different facet of his playing. His CD, I Slakoper with the Cerkno Trijo shows the chamber-jazz side of his artistry, while his CD, Doline with the Doline Trijo exhibits his love of ethnic textures and grassroots amalgams. The third disc in his compilation, Tolminski Punt 2 is a solo record from Kaučič inspired by the poetry of Srečko Kosovel and brimming with operatic flourishes and orchestral flitters.

The Cerkno Trijo has Kaučič accompanied by saxophonist Javier Girotto and acoustic bassist Salvatore Maiore. Kaučič tells how the trio came together, “Javier lives in Rome and we have a trio with Balanescu. He was working with me on Golden Boat Records together with the great Paul McCandless.”

Kaučič praises, “Javier is an amazing player and friend. In his music, you feel where is coming from… Argentina. We just melt together. The same goes for Salvatore Maiore on this gig. It was supposed to be Paolino dalla Porta, but he had some health problems. Salvatore takes his place.”

Kaučič surmises, “The name is Cerkno Trijo because we met for the first time on the stage of Cerkno Festival… amazing place, little village in the mountains. It was easy ‘cause the music just poured out like water from the tap. I think for this concert, we met for one hour.”

Their track “Inmigracion” allows each member to sound off in poetic whorls and reclining verses. It is a piece that has a personal meaning as Kaučič comments, “The tune ‘Inmigracion’ is from Javier, so we just play it. I think that Javier is very sensitive to people who had to leave Argentina in the period of Dictator Videla, and of course now at days, the situation in African inmigracion.”

Kaučič and his collaborators are attracted to real life events and issues that make an impact on humanity whether it is good or bad. Kaučič has a social conscientiousness that is admirable and channels it into his music, which is legible in his material with the Doline Trijo accompanied by singer Saadet Türköz and bassist Giovanni Maier. Their interpretation of the Turkish song “Samanyolu” has scintillating embellishments and Saadet’s vocals bolster the music’s celebratory vibe. Kaučič endorses, “She is fantastic” in the performance.

Kaučič recalls, “With Saadet, we met in Cerkno Festival last year, and the feeling was immediate. We just went on stage without a rehearsal and just did it. I bring my friend in my little wood house and I like her ‘vision’ about the music. That’s the way it started. I didn’t direct her. She has an amazing feel to listen to what is going on behind reality. One of the few singers that I have a chance to work with that I listen to, so the Doline Trijo is totally improvised.”

The other member of the Doline Trijo, Giovanni Maier on bass, is a fellow improvisational player. “Giovanni lives very close to my house about 15-miles, and we played together in other occasions with Italian saxophonists like Gianluigi Trovesi and Enrico Rava and many others. He is a born improviser, nice sound, and of course, has a great ear.”

The third disc in the compilation, Tolminski Punt 2 has Kaučič accompanied by bassist Peter Brötzmann and singer Robert Vrčon. Kaučič provides, “Tolminski Punt 2 is a continuation of the first record that I did with Peter Brötzmann and three cello players, so this second one, I wrote some music for Robert Vrčon in ‘bellcanto’ mood. Tolminski Punt is about the rebellion in 1713 that happened in the village of Tolmin.”

Bringing these stories to life is baritone singer Robert Vrčon, whom Kaučič reveres proudly. “Robert is a friend of mine. I was watching him, what he is doing in Opera House, and of course, he likes to experiment with different stories besides opera singing. I wanted to change the way of telling the story about poetry. I know that in Opera, singing and improvisation are not compatible but I believe that it is possible. I think not many people try it, this way. Especially with Peter, we didn’t practice at all, and Peter was pretty nervous when he had to write parts.”

Kaučič discusses why he wanted Brötzmann to play bass on the recording. “I like Peter’s playing since I listen to him in the Globe Unity. At that time, I played different music.”

He tells, “I just call him and we did the first Tolminski Punt on Splac(h) Records in 2005. We did different concerts as a duo like in Lisbon and France together.”

Kaučič goes on to say that several of the tracks from Tolminski Punt 2 were influenced by the poetry of Srečko Kosovel, which he offers some details about, “Srečko Kosovel (1904-1924) was in my teens my ‘hero.’ He was not so popular as France Prešern (Slovenian hymns are made by words of his poetry). Srečko is a special one. He died very early, only 22 years old. He wrote in a short time, 4-5 years, so much that it is incredible, almost impossible from simple poetry to avant-garde. So for me, it was natural to dedicate his short life in my music. I go visit his graveyard once a year to thank him for inspiration and trend.”

One very special track on Tolminski Punt 2, “Gori Poezija” was inspired by a local poet, Dane Zajc, “Dane Zajc is one of the greatest Slovenian poets. He passed away in 2006. I wanted to express his deep feelings about being on your way alone, and special feel for silence and landscapes. We just improvise with Peter, and Robert was singing the way I wrote.”

One element that is consistent throughout all of Kaučič’s live recordings is that each player supplies various sonic fractals, which are stacked, crisscrossed, and angled to build a plethora of melodic patterns. This image is correlated into the artwork for 30th Anniversary Concerts, which displays squiggly lines and splotches that form an arousing portrait of geometrical shapes and esthetically pleasing figures and colors. Kaučič informs, “The designer is Boštjan and his wife Eda Pavletie. They designed three of my records: Zlati eoln 1 and Zlati eoln 2 and my solo record Pav. They are free to do what they want with ideas, and of course I love them for that.”

The secret behind Kaučič’s compositions lies in “everything that makes my soul move, in a good way and also bad.” He reflects that there is room for improvisational music to grow further. “For me, there are still less walked paths in music, but the greatest thing is you always go to something that you don’t know, and that makes the music very interesting.”

The spontaneous thrusts, slides, sonic clusters, and pauses in Kaučič’s and his collaborators composites cause their music to remain in a perpetual state of flux. Their music moves like a living organism, changing, evolving and shifting its shape and pathways like the bodies of nature. If Tarzan was searching for someone who could understand his attachment to nature, he would find that sympathizer in Zlatko Kaučič, and very likely feel that there is another human being who is in tune with his feelings, exhibiting an earnest heart and keen perception.

(Susan Frances)





7 DNI , julij 2009; Zame je glasba odprto nebo

Za Zlatkom Kaučičem, enim najbolj samosvojih glasbenih ustvarjalcev, enim najbolj znanih evropskih jazzovskih bobnarjev in tolkalcev, so več kot tri desetletja ustvarjanja. Izdal je na desetine plošč, letos ob 30-letnici ustvarjanja je izšla zbirka treh.

Zelo mlad se je začel ukvarjati z glasbo. Ko je bil star šestnajst let in pol, je šel nabirat izkušnje v Italijo. "Zapustil sem šolo, mikalo me je iti v drug svet," pravi. "V Sloveniji, takratni Jugoslaviji, sem se počutil zelo omejenega. V tistem času je bilo zelo težko dobiti plošče, glasbila in podobno. Mi, glasbeniki, ki smo živeli v bližini meje z Italijo, smo takrat na veliko tihotapili glasbila iz Italije," se spominja.

Iz Italije ste šli v Švico.

"Z osemnajstimi leti in pol sem šel v Švico. Takrat je bila tam skupina glasbenikov na čelu s famo-zno švicarsko pianistko, impro-vizatorko Irene Schweizer, ob njej Peter Frei, Duško Gojkovič in drugi. Ustvarjali smo jazz in naprej sodoben jazz. Imel sem priložnost poslušati te stare mačke, delali smo tudi klubske improvizacije za koncert, imenovan Bacilus. V Londonu pa sem spoznal nekoliko drugačno glasbo, funky, ritem in blues. Bil sem brez delovne vize in imel bivanje odobreno za en mesec. Javil sem se na oglas v glasbenem časopisu Melodv Maker, kjer je neka skupina, ki je igrala ritem in blues ter soul, iskala bobnarja, in dobil zaposlitev, da sem lahko preživel. Vendar je trajalo le kratek čas. Bivši bobnar skupine je zatožil policiji, da nimam delovne vize, in so me takoj, naravnost z odra, deportirali v Dover in dalje v Francijo. Imel sem prepoved vstopa v Veliko Britanijo. Bil se tudi ob bobne, ki sem jih moral v naglici pustiti tam."

Kam ste šli potem?

"Vrnil sem se v Zurich v Švico, potem za kratek čas v Slovenijo, starši so me medtem iskali že z Rdečim križem, ker se nisem nič javljal. Leta 1977 sem se preselil v Barcelono in v glasbenem klubu, kjer so nastopali glasbeniki, kot je Wayne Shorter in podobni, vrtel glasbo. Po Francovi smrti so se v Španiji začele velike družbene in kulturne spremembe. Dobil sem delo kot glasbenik in sem začel igrati v glasbenih klubih. Jazz in tudi latino. Tam sem spoznal genialnega slepega pianista Teteja Montoliuja in igral z njim. Bil je fanatičen navijač nogometnega kluba Barcelona, celo med nastopom je s slušalko v enem ušesu poslušal prenos tekme. Ko je Barcelona dala gol, je on od navdušenja začel igrati bolj svobodno, improvizirano. Rad se je tudi kregal, basist, ki ga je slepi pianist med nastopom nadrl, da je naredil napako, mu je vrnil tako, da ga je enkrat namesto na stranišče, odpeljal na sredo dvorane do stebra, kjer bi se skoraj olajšal. Nekaj časa sem bil tudi na Portugalskem. Želel sem si totalno živeti z glasbo."

Pot v neznano

Čas v Španiji štejete za začetek resničnega ustvarjanja.

"Vse prej so bila učna leta, zelo zanimiva, zelo lepa, vendar priprava. Zares se je moja ustvarjalna doba začela v Barceloni. Obletnice nisem hotel obešati na veliki zvon. Hotel sem le povedati, da tudi drugačni glasbeniki praznujejo svoja dejanja in to z dejanji. Zato sem odigral vrsto nastopov. Cedeji z naslovom Koncerti ob 30-letnici niso povzetek mojega dosedanjega dela, temveč povzetek danega trenutka."

Doslej ste objavili kak ducat in pol ali dva ducata plošč.

"Če štejem še vsa sodelovanja, je kakih petintrideset ali več plošč. A številke niti niso pomembne. Bistvena je vsebina. Vsaka moja plošča je drugačna od predhodne. Nočem se ponavljati. Na srečo še vedno prihaja veliko novih zamisli. To so hipni trenutki glasbe. Pred omenjeno trojno ploščo sem letos objavil še eno, z naslovom Biči, ki sem jo posnel z zasedbo Kombo, ki jo sestavljajo učenci moje glasbene šole."

Ob mladih glasbenikih je na plošči sodeloval tudi saksofonist Javier Girotto, ki je bil navdušen nad nadarjenostjo, strastjo, vedoželjnostjo, predanostjo in hkrati skromnostjo mladih glasbenikov.

"To je že naša tretja plošča. S tem kažemo, da je možna tudi druga pot glasbenega izobraževanja."

Opisovati ali opredeljevati glasbe, ki ste jo igrali, verjetno nima smisla.

"Ne pristajam na nobene nalepke. Zame je glasba odprto nebo. Nekateri rečejo temu sredozemska ali srednjeevropska improvizirana godba. Zame je bistveno, da gre za dialog med glasbeniki, da se neprestano pogovarjaš, izmenjavaš življenjske izkušnje, ki so vpletene v tvojo glasbeno vrednote. To potuje med nami. Jaz sem dal skozi vse glasbene jezike. V to sem bil tudi primoran, da sem preživel. Če obvladaš vse te glasbene jezike, si bolj sproščen, se bolj znajdeš. Predvsem pa je važno, kako komuniciraš s partnerjem na odru, da res uživaš. Plošča Slakoper je zelo odprta zadeva, hkrati pa ima neprestani tok melodije. Isto velja tudi za drugi dve plošči v trojčku."

Na nastopu na Festivalu Sajeta julija lani ste z nemškim saksofonistom Petrom Brotzmanom in baritonistom Robertom Vrčonom uglasbili poezijo štirih slovenskih pesnikov. Pomenljiv razpon in izbor, od Srečka Kosovela, preko Gregorja Strniše in Daneta Zajca do sodobnega pesnika Jureta Potokarja, tudi velikega ljubitelja jazza.

"Napisal sem glasbo za pesmi, ki niso tako znane ali razvpite, se me pa dotaknejo. Čutil sem se v teh pesmih. Tokrat sem namerno izbral štiri pesnike, saj sem že delal projekte s pesnicami. Recimo z Maj o Novak, Vido Mo-krin, Barbaro Korun in drugimi. Ker so me vsi spraševali, zakaj delam glasbo le s Kosovelovo poezijo, sem se odločil, da poskusim še z drugimi, z Gregorjem Strnišo, Danetom Zajcem. Jureta Potokarja sem vključil zato, ker je izdal eno pesniško zbirko, ki mi je bila izjemno všeč, po mojem mnenju je neupravičeno prezrt pesnik. Izbral sem take, ki se ne rinejo naprej, so mirni, tihi in delajo lepe stvari. Tu sem vstopil na področje, ki ga ne poznam: vključil opernega pevca, ki bo pel poezijo. Nisem vedel, kaj se bo zgodilo. Z baritonistom Robertom Vrčonom se že zelo dolgo poznava in me je dalj časa zbadal, če bova kaj naredila skupaj. In sva. Robert je moral veliko vaditi intonacijo, da je odpel to poezijo. Tudi Peter Brotzman ni le kričal s saksofonom, popeljal sem ga po malo drugih poteh. Vsaka poezija ima drugo barvo, drug ritem, drug tok glasbe. V pesmih obstaja tok med Robertom in mano. Izbrane pesmi, Gori poezija, Noč, ponujajo neskončne možnosti. Kje so tukaj meje biti sam, osamljenosti, kje so meje absurdnosti, meje blaznosti, meje imaginacije pesnikov. Kje so meje v glasbi. Če bi imeli še basista, bi bilo mogoče še bolj zanimivo. A ni bilo denarja. Ta pot v neznano je bila odskočna deska za iskanje drugačnosti v harmoniji, disharmoniji. Bariton sem izbral zato, ker daje trdoto in mehkobo hkrati, odločnost, izraža stališče. Zame je bila ta izkušnja izjemna. Moral sem jo narediti, da sem videl, kaj se bo izcimilo."

(Milko Poštrak, foto: Iztok Zupan, Stanko Podbrežnik)




MUSKA, avgust 2009; Koncerti ob 30-letnici

Zlatko Kaučičje ob izdaji trojnega cedeja ali kovčka, kot ga sam imenuje, pripravil pri nas redko videno tiskovno konferenco. Tovrstnega dogodka je vredna tako tridesetletnica delovanja, ki jo praznuje eden najbolj profiliranih slovenskih ustvarjalcev, kot zbirka treh lanskih koncertov, s katerimi je še enkrat potrdil progresivno naravo svojega muziciranja. Glasbenik, ob katerem so se znašla imena, kot so Kenny Wheeler, Irene Schweizer, Steve Lacyr Misha Mengelberg in ne nazadnje Paul Bley, Enrico Rava, Giovanni Maier, Paul McCandless ter seveda Peter Brotzmann, nikoli ni skrival ambiciozne kreativne drže, zaradi katere je na domači grudi naletel tudi na brezoblična zidove zavisti. Trojica koncertov, kije sicer pred kratkim izšla za italijansko založbo Splasc(H), lepo izpričuje prej zapisano, saj ga prikaže v treh formacijah z izjemno pestrim ozadjem, hkrati pa ne daje slutiti, da bi ustvarjalni zanos pri Kaučiču kaj kmalu utegnil zbledeti. Težko bi namreč našli trojno izdajo katerega koli svetovnega avtorja s tako bogato ter neuničevalno stihijsko zgodbo, katere dve uri in štirideset minut materiala stežka preide v kaj povsem predvidljivega. Kaj torej prinaša dodobra napolnjen kovček? Prvi del trilogije se imenuje Slakoper in prinaša usedline Cerkno tria z lanskega na dva dela razdeljenega uvodnega koncerta danes že dodobra uveljavljenega cikla Cankarjevi torki. Za nastop, kjer bi moral sicer na basu nastopiti stari Zlatkov znanec Paolino Dalla Porta, a je na žalost zbolel, se mu je ob saksofonistu Javierju Girottu pridružil Salvatore Maiore. Razmejevanje strogih okvirov jazzovskega muziciranja Zlatku nikoli ni delalo velikih težav in tako nas posnetek pričujočega dela večera popelje vse od blagozvočnega božanja južnejših glasbenih praks do hudomušnih prepletanj z ostrejšimi, prefinjeno nalomljenimi ter z najrazličnejšimi tolkali začinjenimi svobodnjaškimi ustroji. Medtem ko Girotto in Maiore ostajata v nekem zaokroženem, morda preveč uokvirjenem kontekstu, slednjega ravno Zlatko s svojimi domislicami vztrajno razbija in ga navdihuje s kreativno energijo. Druga, še bolj onomatopoetična plošča je z nastopa Doline tria na lanskem festivalu Jazz Cerkno, kjer sta se Kaučiču pridružila Giovanni Maier in turška vokalistka Saadet: Turkoz. Osem avtorskih skladb in eno turško protagonisti izvedejo pritajeno in fragmentirano. Med glasbeniki se vzpostavi kooperativna improvizirana govorica. Če z raztegnjenimi vibrati Saadet Turkoz nekajkrat močno zadiši po Orientu, se med odrezano medigro kakršno koli kulturno ozadje povsem porazgubi. Efektivno stapljanje izkušenih improvizatorjev Giovannija Maierja in Zlatka Kaučiča vokal nadgradi še z močno osebno ekspresijo, kar morda pomeni tudi vrhunec triade v kovčku. Zadnji del Zlatkove zgodbe ima korenine nekaj let nazaj, ko je kot poseben gost njegovega projekta Tolminski punt nastopil Peter Brotzmann. Takrat se jima je v priložnostnem triu ob nastopu na lanski Sajeti pridružil še solist in bariton slovenske opere, Robert Vrčon. Za to priložnost je Zlatko uglasbil poezijo izbranih slovenskih avtorjev Jureta Potokarja, Gregorja Strniše, Daneta Zajca in Srečka Kosovela. Peter Brotzmann je bojda ob prvem srečanju z materialom le nejevoljno zmajal z glavo, a se na koncu le spustil v uokvirjene aranžmaje, ki pa po enem letu vzbujajo precej mešane občutke. Duet Kaučič-Brotzmann skozi hrumeč freejazzovski dialog po eni strani deluje nadvse prepričljivo, po drugi pa po koncu besedila ni več moč čutiti esence sicer čisto speljanega toka pesmi iz ust Roberta Vrčona. Tako se lahko porodi občutek trka dveh različnih svetov, ki konec koncev niti ni sam po sebi umeven. Slednje gre morda razumeti z vidika destrukcije modernizma, v katerega je estetika nekonvencionalnih godb do neke meje hote ali nehote vpeta. Spoj avantgardnih nadrealizma in konstruktivizma z zaprašenim opernim vložkom in danes že ustoličenim ter definiranim glasbenim izrazom pušča veliko prostora za interpretacijo, sama zvočna slika pa ravno v tej razgibanosti najde svoj prostor. V treh koncertih, kijih najdemo v kovčku, torej ne manjka za Kaučiča značilnega pogumnega ter v prihodnost zazrtega pogleda, kamor je v preteklosti prepogosto videl zgolj on sam.

(Tit Podobnik)





MUSKA; Ob 50. obletnici Jazz Festivala Ljubljana
Teh pa ni manjkalo niti zadnji dan, čeprav morda niso prišli s pričakovanega naslova. Zlatko Kaučič in Evan Parker; ki sta že ob enih popoldne ostro zarezala v ušesa obiskovalcev kluba, sta ustoličila svoj status avtoritativnih improvizatorjev brez zadržkov. Parker seje izkazal za veliko bolj vitalnega kot v Cerknem, kontinuirano je krožno dihal, pozorno poslušal Kaučičevo sledenje trenutnim zamislim in v intenzivnosti le redko popustil. Z najrazličnejšimi šumi, piskanji, nepričakovanim zvonjenjem mobilnega telefona in celo kratkim otroškim jokom ozaljšana improvizacija dvojca seje na vse naključno znala odzvati, hkrati pa interakcijo razširiti prek utečenih predstav.

(Tit Podobnik)




PRIMORSKE NOVICE, 15.julij 2009; Na bičitu ideje za komade

Zlatko Kaučič se svoji veliki ljubezni, glasbi, predaja že polna tri desetletja, je izjemen improvizator, pravi mojster, ki zna nenavadne ritme izvabiti iz skoraj vsakega predmeta. Ta mednarodno zrian briški tolkalec je svojo tridesetletnico ustvarjanja obeležil s tremi velikimi projekti, posnetimi na treh cedejih v t. i. kovčku, s katerim prav v teh dneh potuje naokrog. Včeraj je s svojo spremljevalno skupino Kombo nastopil v Metliki, po jutrišnjem koncertu v večnem mestu Rimu ga konec tedna čaka še festival umetnosti v sosednji Benečiji.

Se rekreirate?
"Seveda se. Moja rekreacija je biči, kolo. Z njim se vozim vsak dan, ne glede na vreme. Včasih potujem tudi 120 kilometrov daleč osvojit vrhove ... Na bičitu dobim ideje za nove komade. Tako kot za našo novo plato s Kombotom."

Zakaj se rekreirate?
"Za to, kar počnem, moraš imeti izjemno kondicij o; tako fizično kot umsko. To ni pop glasba, kjer dvakrat udariš po bobnih in imaš še dovolj časa, da med publiko opaziš kakšno lepotičko in sanjariš. Sam namreč igram na t. i. talne bobne, ki sem jih sam izumil, za tovrstno igranj epa je fizična kondicij a več kot nujna."

Ste se kdaj ukvarjali s tekmovalnim športom?
"V osnovni in srednji šoli sem bil tekač na dolge proge; v tistem času sem imel kar dober rezultat na 1500 metrov."

Vaš najljubši športnik/športnica?
"Kolesar Miguel Indurain, olimpionik Leon Štukelj in Jelena Isinbajeva, skakalka z palico."

Jeste sadje in zelenjavo?
"Seveda, sem ljubitelj sadja in zelenjave. Z mamo si ju privoščiva vsak dan, sam pa sadje in zelenjavo uživam celo dvakrat dnevno."

Pa meso?
"Tudi. A le občasno."

Kako uživate vino?
"V moji hiški sredi Brd, kjer živim, me obdajajo vinogradi in vinske kleti, a Zlatko Kaučič vina tam ne uživam. Nekaj ga spijem le, ko sem na koncertih. Včasih pa grem na Kras, da si privoščim kozarček terana. Teran je moje najljubše vino."

Vaši grehi pri prehranjevanju?
"Predvsem na potovanjih (koncertih), kjer se pač hraniš izven tvojega normalnega ritma, in seveda dosti hitre hrane, ker zamudiš^ tonsko vajo, in ostalo."

Kuhate?
"Tudi sam si pripravim večerjo, ja, najboljša kuharica vseh časov pa je moja mama. Ona naredi tako dobro župco, da se mi cedijo sline!" Kakšno olje uporabljate? "Mama uporablja zgolj oljčno olje, sam pa tudi bučno."

Kako slano hrano jeste?
"Moram reči, da uporabljam zelo malo soli. Pa še to zgolj zeliščno sol, ker je manj agresivna."

Kako pogosto in v kakšnih količinah jeste pršut?
"Kot sem že prej povedal, včasih skočim s kolesom direktno prek Italije na Kras, natančneje: v Vojščico (približno 25 kilometrov) na pršut in teran, pa še grob Srečka Kosovela obiščem. To se zgodi vsaj enkrat na mesec."

Katera primorska jed vam je najbolj pri srcu?
"Tukaj v Brdih ji rečemo kuhinja, kar pomeni mi-neštra. Obožujem tudi polento z zajcem, mmmm ... Pa tudi močnik, ki mi ga je moja nonica kot mulcu rada pripravljala."

Kaj vam je v veselje?
"Dati ljudem stvari, ki jih še niso slišali, in pomagati jim razumeti."

Kaj vas spravlja ob živce?
"Nestrpnost, zavist, ponižanje in nerazumevanje drugačnosti."

O čem najpogosteje sanjate?
"Predvsem to, da bodo v tej naši lepi državi nekoč spoštovali drugačnost."

S katero nogo vstajate zjutraj?
"Temu ne posvečam pozornosti. Verjetno z levo, desnice ne maram."

Kaj pričakujete od življenja danes?
"Da bom v sožitju z njim, da se bom izrazil čim bolj iskreno ter da bom dal sebi in drugim nekaj, česar še niso slišali."

Nameravate učakati 120 let?
"Kje pa! Nočem biti v nadlego sebi in drugim. Že to, da prideš do 60, je velik bonus."

(Petra Vidrih)





WWW.POINTOFDEPARTURE.ORG; Koncerti ob 30-letnici/30th Anniversary Concerts

Despite its many virtues, this 3-CD set only partially surveys Zlatko Kaučič’s music. By concentrating on trios that mainly improvise, the collection bypasses the Slovenian percussionist’s gifts as a composer, which merit mention prior to a discussion of the music at hand. Kaučič has led several large-scale projects that place him in the wake of Steve Lacy’s advents in “lit jazz.” One of them – Vizionarja (2006; Goda) – combine pieces from Lacy’s Vespers with Kaučič originals that also draw from the poems of Blaga Dimitrova; both composers and the poet are well-served by singer Irene Aebi, while a French horn quartet provided a new orchestral facet to Lacy's songs, and reinforced the gravity of Kaučič's. Yet, it is Kaučič’s affinity for Slovenian poet Srečko Kosovel that has inspired his largest canvases. two 2-disc volumes of Zlati Čoln/The Golden Boat (2001; 2004 Splasc(H); in addition to burnished, lyrical writing for the unlikely, thoroughly complementary tandem of Lacy and Paul McCandless, the first volume sifts in piquant passages for madrigals and a string trio, while the second features a string nonet.

Kaučič is a big-picture artist in another respect, one this collection supports well; hailing from the Goriška brda region adjacent to Italy, Kaučič has done much to establish a regional identity for jazz and improvised music through a long history of collaborations, particularly with Italians. While it does not include high-profile artists like singer Saadet Türkös or saxophonist Peter Brötzmann (who respectively play on the second and third discs of the set), the trio with saxophonist Javier Girotto and bassist Salvatore Maiore is the right opener. Their free-flowing set is split between tuneful collective improvisations and themes penned by Kaučič and Girotto, who is equally persuasive whether spooling out long soprano lines or garrulously muscling momentum on baritone. Kaučič and Maiore repeatedly change the rhythmic feel of the music on a dime, giving clean definition to the resulting lyrical lull, loping groove or burst of intensity. Even in its most abstract passages propelled by pad-popping and hand percussion, the music has a refreshing accessibility. Throughout the concert with Türkös, Kaučič and bassist Giovanni Maier underline the singer’s soul-stirring plaints and exclamations with an accumulation of textures and a keen sense for when to let space carry the moment. There is a self-possessed, if not imposing quality to Türkös’ singing that would indicate somewhat restrained ornamentation on the parts of her collaborators; however, Kaučič and Maiore are frequently provocative, commandeering the music at one point with their own vocal banter. Kaučič’s ear for texts are at the core of his encounter with Brötzmann, who brings several horns to the proceedings, and singer Robert Vrčon, whose stentorian baritone evokes the candle-lit recesses of millennium-old basilicas and the fog of the mountain forests. While Brötzmann is given free range and improvises with paint-peeling intensity, his best moments come when he enters antiphonal exchanges with Vrčon, while Kaučič keeps the temperature barely at a simmer. Of the three trios, this is the one that seems best suited to be incorporated into one of Kaučič’s future, large-scale projects.

(Bill Shoemaker)




TV jul. 2009; Zlatko Kaučič: Koncerti ob 30-letnici

Pri “kovčku“ oziroma ovitku s tremi ploščki (in spremno knjižico) že na prvi pogled pade v oko številka tri. Pa ne gre za noben numerološki larifari niti za kak podoben po newageevski (kvazi)duhovnosti zaudarjajoč nateg, ampak za povsem pošteno tuzemsko obeležitev treh desetletij javnega nastopanja enega največjih jazzovskih tolkalcev pri nas - in prav nič ne pretiravamo, če zapišemo, da tudi precej širše. Zlatko Kaučič je sicer svetlobna leta daleč od mainstreamovske všečnosti, kaj šele od spogledovanja s populizmom. Se pa še kako rad podaja v duhovito eksperimentiranje in povezovanje najrazličnejših zvrsti, ki bi jih bilo z manj truda in inventivnosti že kar nemogoče združiti v konsistentno celoto. Ploščki v skupnem ovitku - njihovo raznolikost nakazujejo že različne žive barve, uporabljene skupaj tudi na naslovnici (ki pa je precej bolj preprosta stilizacija iz Kaučičeve fotografije “v akciji“ izdelane risbe od precej samostojnih in mnogo bolj sofisticiranih likovnih umetnin na nekaterih prejšnjih albumih) -, vsak s posnetkom drugega tria v živo in vsak z zelo specifičnim pristopom h glasbi, vsak celota zase in vsi skupaj več kot le preprost seštevek vseh treh, so hkrati dokumenti enkratnih nastopov in vir navdiha za prihodnja iskanja. Na plošči Slakoper, posneti v ljubljanskem Cankarjevem domu februarja lani, igrata še italijanska glasbenika Javier Girotto (saksofon) in Salvetore Maiore (kontrabas), prinaša pa svoboden in še kako posodobljen poklon žlahtni tradiciji klasičnega jazza. Na plošči Doline, posneti na lanskem jazz festivalu v Cerknem, sodeluje atonalni klasiki 20. stoletja naklonjeni italijanski kontrabasist Giovanni Maier, glavno vlogo pa prevzema v Švici živeča turško-kazahstanska bolj vokalistka kot pevka Saadet Türköz, ki v slogu radikalne sodobne improvizacije nadgrajuje tradicionalne ljudske tehnike zvočenja z glasilkami. Po eni strani še bližje radikalnemu avantgardizmu, a po drugi klasični umetnosti, pa je tretji plošček Tolminski punt 2 (ki sicer deli zgodovinski in poetični navdih s samostojnim albumom istega imena, a je vendarle zelooo drugačen), posnet na lanskem ustvarjalnem taboru Sajeta v Tolminu, kjer sodelujeta izjemni nemški saksofonist in klarine- tist Peter Brötzmann ter operni baritonist Robert Vrčon (prepeva pesmi, ki so jih spisali Jure Potokar, Gregor Strniša, Dane Zajc in kakopak Kaučiča že dolgo navdihujoči Srečko Kosovel). Trojček je vsekakor vrhunska glasbena poslastica, ki pa je že vnaprej ekskluzivno rezervirana za zelo ozek krog poznavalcev z zelo širokimi glasbenimi (in nasploh umetnostnimi) obzorji. Priporočene skladbe: vse, bodisi naenkrat v kompletu ali pa vsaj vsaka od plošč v celoti. Izolirano poslušanje posameznih skladb pri tako kompleksnem “gesamtkunstwerku“ nekako nima pravega smisla.

Ocena: ****

(Darink Kores jacks)





POLET, 2.7.2009; Trideset in naprej

OB NJEGOVI TRIDESETLETNICI GLASBENEGA DELOVANJA JE IZŠLA TROJNA PLOŠČA ZLATKA KAUČIČA.

Naj takoj povem, da o plošči Zlatka Kaučiča ne morem pisati objektivno. Na eni izmed plošč je namreč uporabil moje pesniško besedilo, zaradi česar sem zelo počaščen in z rezultatom tudi zadovoljen. Mislim, da je baritonist Robert Vrčon izvrstno opravil svojo nalogo, čeprav je še bolj presenedjivo, kako je Kaučiču uspelo »ukrotiti« legendarnega pihalca in slikarja Petra Brotzmanna, slovitega predvsem po siloviti zvočni »šok terapiji«, ki pa na Tolminskem puntu 2 nekaj časa igra izjemno lirično in pokaže, kakšen mojster basovskega klarineta je. Če povem še bolj po pravici, o plošči Zlatka Kaučiča tudi brez tega ne bi mogel pisati popolnoma objektivno. Prvič zato, ker sva prijatelja, in drugič zato, ker se zelo redko (beri nikoli) zgodi, da domači džezovski glasbenik izda trojno ploščo, pa naj bo razlog še tako okrogla obletnica. Ne samo zato, ker čas in prevladujoč okus takšnemu ustvarjanju nista naklonjena, ampak tudi zato, ker večina glasbenikov (ne samo domačih) po tridesetih letih nima več kaj (vsaj novega, svežega in izzivalnega) povedati. Pri Zlatku pa je ravno obratno. Kaže, da ga nenehno iskanje, izzivanje in razširjanje glasbenega obzorja napolnjuje s takšno ustvarjalno energijo, da njenega kipenja ni mogoče sproti zajeziti oziroma ujed v zvočni zapis. In če je obletnica dela, ki jo je praznoval lani, po čem izstopala, je prav gotovo po delu, po vrsti koncertov, ki jih je imel doma in v Evropi, še bolj pa po raznolikosti tega dela, po njegovi zvočni subtilnosti, ki gotovo presega vse, kar je doslej ustvaril. In takoj je treba dodati, da tega zares ni malo.

Drugače povedano, trojni »zabojček«, ki sta ga kot že večkrat doslej izvrstno, prepoznavno in spet nekoliko drugače oblikovala Eda in Boštjan Pavletič, izšel pa je pri italijanski založbi Splasc(H), prinaša tri različne koncerte treh različnih zasedb, s katerimi je Zlatko Kaučič lani nastopal. Prva, poimenovana Cerkno Trijo, ker je pač prvič skupaj nastopila na džezovskem festivali v Cerknem, je še najbolj »normalna«, saj gre za klasični džezovski trio pihalca, kontrabasista in bobnarja. Toda odlični argentinski sopran in bariton saksofonist Javier Girotto in kontrabasist Salvatore Maiore, s katerima Kaučič pogosto sodeluje, z našim bobnarskim virtuozom še nikoli nista delovala tako čvrsto in usklajeno, pa tudi razkošno lirično in zvočno bogato. Koncert, ki je bil 19. februarja lani v Cankarjevem domu in je imel tudi »uradno oznako« obletnice, je sijajen prikaz tega, kaj zmore temeljna džezovska zasedba, tudi (ali morda predvsem) če se prepušča kolektivni improvizaciji. Ampak še veliko bolj izzivalen in inovativen je Zlatko Kaučič na drugih dveh ploščah, na že omenjeni tretji plošči z Brotzmannom in Vrčonom, na kateri obdela še poezijo Gregorja Strniše, Daneta Zajca in seveda Srečka Kosovela, in na drugi, posneti na lanski izdaji džezovskega festivala v Cerknem, in sicer spet s triom, ki se tokrat imenuje Doline trio. Sestavljata ga še izredna vokalistka Saadet Tiirkoz in kontrabasist Giovanni Maier. Kaučič je v tem kontekstu uporabljal zdaj že znamenite »talne bobne«, tolkalski set, ki je nastal iz potrebe, kajti varnostni režim na letališčih in letakih glasbenikom onemogoča, da bi komplet bobnov še vozili s seboj. To sta dva nizka bobna, podobna velikima tamburinoma, in cela vrsta drugih tolkal oziroma zvočil, ki jih Kaučič neutrudno uporablja med nastopom. Že njegovi solistični koncerti so pokazali, da je komplet ne samo odlično domišljen, ampak da omogoča celo paleto popolnoma novih zvokov in odtenkov, ki jih doslej nismo bili vajeni, v zasedbi, ki je tako nenavadna, kot je Doline trio (zato ker glasbenike povezujejo doline, slovenske, italijanske in švicarske, tam namreč Saadet Tiirkoz zadnja leta živi), pa deluje naravnost eksplozivno. Takšne palete zvokov, šumov in ritmov, kot jih spoznamo na tej plošči, zlepa ne bomo našli. To je nasploh ena zvočno najbolj razkošnih plošč, kar jih poznam. In tukaj je treba dodati še nekaj. Namreč zvok vseh treh plošč, za katerega je poskrbel džezovski zanesenjak, fotograf in zdaj tudi vse bolj mojstrski snemalec Iztok Zupan. Njemu gre zahvala, daje zvok presojen, tridimenzionalen in daje mogoče slišati najmanjše podrobnosti v igranju (ali petju) vseh glasbenikov.

(Jure Potokar)




MLADINA 26 03. 07. 2009; ZLATKO KAUČIČ KONCERTI OB 30-LETNICI
2009, SPLASC(H)

Naš najzanimivejši jazzovski glasbenik je praznovanje 30-letnice svojega ustvarjanja lani zaznamoval s številnimi koncerti po Sloveniji (in širše). Trije od teh koncertov so te dni luč sveta ugledali v obliki trojnega albuma, z njim pa smo dobili izvrsten vpogled v raznolikost Kaučičevega (tolkalskega) izraza. Izraza, ki ga je v dolgih letih tudi ob boku številnih najvidnejših sodobnih jazzovskih in objazzovskih glasbenikov sestavil v svoj prepoznaven, vedno zvedav zvok. Glavni presežek novega albuma je prav Kaučičev prefinjen občutek za sooblikovanje smiselnega zvočnega toka. Seveda sta poslušanje in reagiranje dva ključna elementa v svobodnoimproviziranih muzikah, a glasbeniki - tudi tisti najbolj cenjeni - se v raznolikih formacijah pogosto oklepajo svojega prepoznavnega, izdelanega besednjaka. Tu je Kaučič zaradi narave tolkal resda v nekoliko privilegiranem položaju, vendar je bolj kot njegovo nenehno raziskovanje zvoka v ospredju vselej predvsem njegov posluh za sošpilavce. Pri koncertu, zabeleženem na ploščku Slakoper, se s saksofonistom Javi-erjem Girottom in kontrabasistom Salvatore-jem Maiorejem odpravi po sledeh zmernejšega, v razmeroma klasični idiom ujetega jazza. Znotraj tega si trojica odpre prostor, v katerem v dinamičen scenosled poveže umirjene, mehkobne zvoke na eni in ponekod opotekajoč se svobodnjaški drnec na drugi strani. Če bi moral med tremi ploščki izbrati najljubšega, bi najbrž pokazal na Doline. Kaučiču se tupridružita pevka Saadet Turkdz in basist Giovanni Maier, povežejo pa se v svobodnem improviziranju, v katerem prek vokalnega eksperimentiranja Turkozove posežejo po nekaterih srednjeazijskih tradicijah. Razdrobljeno -med psihotičnim krikom in šamanskim šepetanjem razpeto - petje Kaučič in Maier spretno ujameta v zvočnost, ki ohranja nekatere izvirne značilnosti teh vokalnih tradicij in se hkrati odpira zahodnjaškim svobodnjaškim praksam. Ustvarijo slikovit kontrast, ki pa lucidno razkrije sorodnost vzhodnih in zahodnih zvočnih izročil. Na tretjem ploščku, poimenovanem Tolminski punt 2, Kaučič moči združi z legendarnim pihalcem Petrom Brotzmannom in opernim pevcem Robertom Vrčonom. Brotzmannova predirljivost in Kaučičevo zamaknjeno potrkavanje se tu soočita s poezijo Jureta Potokarja, Gregorja Strniše, Daneta Zajca in Srečka Kosovela. Ta plošček je preprosto moral dobiti mesto v novi zbirki, saj ima iskanje stika med besedo, mislijo in zvokom v Kaučičevem ustvarjanju pomembno vlogo. Ob okroglih obletnicah nam glasbeniki radi servirajo razne antologijske best ofe in podobne domislice, nasprotno pa Kaučič s koncerti ob 30-letnici ponudi prerez svojega aktualnega ustvarjanja, ki z optimizmom zre v prihodnost. Delček te bo Zlatko v navezi s pihalcem Evanom Parkerjem že jutri odstrl na ljubljanskem Jazz festivalu.
+++++

(Goran Kompoš)





WWW.RADIOSTUDENT.SI, 24.6.2009; ZLATKO KAUČIČ: 30th Anniversary Concerts- Tolminski Punt 2 (Splasc(h), 2009)

* Naš najvidnejši in najdejavnejši jazzovski glasbenik Zlatko Kaučič je lani praznoval 55 let življenja in 30 let ustvarjanja. Obletnico pa je praznoval kar se da dejavno, saj je celotno lansko leto igral v številnih projektih z vidnimi tujimi glasbeniki, s katerimi je nastopil tudi na nekaj domačih in tujih festivalih. Delček zvočno
raznovrstnega obletniškega leta je pred kratkim objavil na trojnem
cedeju, "kovčku", kot mu sam pravi, na katerem je obelodanil posnetke treh obletniških špilov.

Prvi album z naslovom Slakoper prinaša prav obletniški koncert v Klubu Cankarjevega doma s "Cerkno trijom", v katerem sta še pihalec Javier Girotto in basist Salvatore Maiore. Album Doline je posnet na festivalu Jazz Cerkno v sodelovanju s pevko Saadet Türköz in basistom Giovannijem Maierjem. Nocoj pa bomo prisluhnili tretjemu cedeju iz zbirke, ki nosi naslov Tolminski punt 2. Tisti, ki spremljajo Kaučičevo ustvarjanje, seveda vedo, da je leta 2007 na abonmaju Cankarjev jazz uprizoril prvi del tega projekta. Takrat mu je zraven stal domači godalni trio in saksofonski velikan Peter Brötzmann. Posnetek s koncerta je nato izšel pri cenjeni italijanski založbi Splasc(H), pri kateri je izšel tudi tale trojni album.

Glasba drugega dela Tolminskega punta s prvim delom povezuje dejstvo, da se je naš tolkalec znova odločil sodelovati z Brötzmannom ter tudi z glasbenikom iz območja klasične glasbe; tokrat je to operni pevec Robert Vrčon. Dodatno težo drugemu delu "punta" pa podeljuje dejstvo, da je trojica koncert izvedla na kraju iz naslova projekta, v Tolminu, natančneje na tamkajšnjem festivalu Sajeta. Kljub enakemu naslovu pa prinaša Tolminski punt 2 precej drugačno godbo od prvega dela.

To nam da vedeti že bežni pogled na naslove skladb, njihovo število in njihovo trajanje; na prvem delu je šlo namreč za eno samo naslovno skladbo v več delih, osrednji del albuma pa je nosil kar 40-minutni part z noro, nebrzdano in z medsebojnim razumevanjem prežeto improvizacijo Kaučiča in Brötzmanna. Na drugem delu Tolminskega punta pa najdemo štiri skladbe, ki skupaj trajajo dobrih 50 minut. Pravzaprav gre za pesmi, poezijo naših vidnih poetov, ki jo je Kaučič uglasbil, vsi trije pa so jo odigrali s čutečo zagnanostjo in strastjo.

Prav dejstvo, da poslušamo ozvočeno poezijo Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Srečka Kosovela in Jureta Potokarja, da albumu dodaten pomen. Uglasbljanje poezije namreč ni mačji kašelj, še posebej če gre za svobodnjaške godbe. Gre za nehvaležno in težaško delo, ki se ga je sicer Kaučič že doslej večkrat lotil, a zdi se nam, da nikoli s tako
jasnostjo, prodornostjo in tenkočutnostjo.

Slednje - da namreč gre za tenkočutnost - se morda sliši nekoliko
čudno, ko denimo slišimo Brötzmannov saksofon, kako rjove, tuli in vrešči, Vrčona, kako z globokim glasom brni in trepeta ter nenazadnje Kaučiča, ki udriha, kot da bi imel vsaj štiri in ne le dveh rok. No, saj se tenkočutnost skriva ravno v finem ravnovesju udarnega igranja in pretanjene, tudi mistične poetične besede, v izmenjavanju zvočnih izbruhov in liričnih pasaž, s katerimi dva inštrumentalista blažita silovitost, s katero sta do maloprej tako neusmiljeno podlagala krhke verze.

A tudi pri udarnih delih je že po prvem poslušanju jasno, kako so
spretno in nadvse prekanjeno postavljeni v posamične pesmi. Denimo v Kosovelovi kritiki tedanje politične situacije, v kateri Vrčon suvereno obtožuje "evropska laž" in veleva "rušiti, rušiti, vse te muzeje faraonov, vse te prestole umetnosti", ostala dva muzičista pa z usklajenimi sunki, večplastnim brbotanjem in spontanim prepletanjem ritmov in melodij podčrtata in poudarita sam smisel pesmi ter jo reaktualizirata oziroma ji podelita sedanjo ali pa kar univerzalno aktualnost.

Čeprav je Kaučič na tiskovni konferenci ob izidu te trojne izdaje posebej poudaril, da ne gre za neke vrste rezime ali sklep njegovega delovanja, pa po slišanem lahko zatrdimo, da gotovo gre za enega viškov njegove številčne in raznovrstne diskografije. Kaže, da mu je lanskoletno praznovanje obletnice dalo nov zamah, ga napolnilo z novimi idejami in mu tudi dalo zvrhan koš nove energije. In kaže tudi, da je od obeh soigralcev izvlekel najboljše: Vrčonovo sugestivno in suvereno petje nemara sodi med najbolj posrečeno izmed vseh Kaučičevih sodelovanj s klasičnimi glasbeniki, pa tudi takšno Brötzmannovo igranje, ki ves čas meji med liričnimi in nebrzdanimi pasažami, redko
slišimo na njegovih drugih projektih.

Kaučiču pa gre seveda zasluga, da je imenitno uglasbil sebi ljube
poete, da se je "vrgel" v projekt, za katerega si marsikdo ne bi upal trditi, da bo uspel, ter da je posledično ustvaril neverjetno
sinergijo besede in zvoka, različnih glasbenih pristopov in tradicij
ter tudi tako dokazal svojo širino, sprejemanje in zmožnost ujemanja, kar bi itak moralo krasiti vsakega resnega glasbenika!

(Mario Batelić)





DNEVNK, 5. maja 2009; Po stopničkah k posebni kreativnosti

Tolkalec Zlatko Kaučič (desno) bo jutri v Menzi pri koritu skupaj s svojimi učenci, zbranimi v zasedbi Kombo, predstavil novo CD-ploščo z naslovom Biči.

Biči niso usnjeni jermeni, ampak je to ime komada našega odličnega bobnarja in tolkalca Zlatka Kaučiča, ki si ga je izmislil na svojem biči-kletu, s katerim se vozi iz domačih Goriških brd v Novo Gorico. Tam ima namreč vsakih štirinajst dni Svojo tolkalsko šolo Zvočni izviri, in na tej poti skozi valovito goriško po­krajino se ob poslušanju narave mar­sikdaj ustavi, predvsem ko ga prešine nova ideja za kakšen komad, ki ga potem igrajo njegovi učenci, zbrani v zasedbi Kombo. Biči je tudi naslov nove CD-plošče Komba, kijo bodo zdaj predstavili še koncertno, najprej jutri ob 22. uri v Menzi pri koritu na Metelkovi (tam bo mogoče CD-ploščo tudi dobiti). Dva bobnarja, trije tolkalci, basist, klaviatu-rist in trije kitaristi so zelo atipičen an­sambel, ki igra brez sopranskega inštru­menta, razen na plošči, ko se jim je pri nekaterih komadih pridružil Kaučičev prijatelj, sloviti argentinski saksofonist JavierGirotto.

Vrsto let ste preživeli v velikih mestih, v Amsterdamu, Barceloni, Londonu, Berlinu... Zdaj ste že nekaj let spet doma, v umirjenem okolju Goriških brd. Pogrešate hrup in vrvež velemest?

V tujini sem preživel 25 let, v Slovenijo sem se vrnil po osamosvojitvi. Zdaj živim v leseni hiški, med trtami, tišino in sve­tlobno neonesnaženostjo, kjer vse diši in vidiš milijon zvezd in zvokov, slavčki imajo tukaj doli svoje koncerte, pa ža­bice - to je fantastično in to se ne da niti opisati, ker to je čista poezija. Amster­dam, kjer sem preživel zadnjih deset let, preden sem se vrnil domov, se morda po preprostosti in domačnosti približuje Ljubljani, medtem ko so ostala mesta teror v smislu hrupa in onesnaženosti. Ko grem zdaj iz svoje hiške v velika mes­ta, me stisne, kot bi mi nekdo hotel ukrasti svobodo - svobodo miru in sa-motnosti. Če ne zmoreš biti sam in se nimaš časa ukvarjati z zvoki narave, po­tem tudi ni časa za poglobljeno razmiš­ljanje. Hrup ti zbija notranji poskus is­kanja - sam s seboj in drugimi.

Na eni strani hrup, na drugi tišina. Kako vas to navdihuje kot glasbenika?

Obe komponenti sta pomembni za skla­danje z navdihom, to je zame nedvoum­no. Tišina ti recimo da druge melodije, koncept, čas, da razmišljaš, kako boš nekaj povedal, in o prostoru, v katerem živiš - celo nepomembne stvari pos­tajajo pomembne, recimo zvoki čričkov, minimalistični zvoki bilk, lističev... Ker je okoli tebe tolikšna tišina, začneš okolje poslušati in se ti zdi, da z vsem skupaj vzpostavljaš neki dialog, komunikacijo. In to se ti čez čas res pokaže kot neka zahteva, nuja. Če govorim o novi plošči Komba z mojo avtorsko glasbo - dve skladbi je prispeval tudi Javier Girotto -, so na njej nekatere improvizacije zai­grane na način, ko se v njih odražajo ta mir, stanja zavesti... So pa v tej glasbi še druge močne stvari, kot so moč ritmike, duševna moč, intenzivnost.

Kombo je projekt z mladimi glasbeniki, ki sledijo vaši viziji: nekateri so popolni začetniki, druge ste pobrali iz raznih punk in drugih garažnih ročk bendov ter tako dobili neobdelano tvarino, »neokuženo« s šolskim sistemom izobraževanja. Kaj iz tega nastaja?

Kombo je nastal leta 2001, malo pred izidom mojega Zlatega čolna, na po­budo mojega prijatelja Borislava Simo-nitija. Začel sem graditi iz nič, ves po­stopek je bil boleč, a tudi zanimiv. Ni­komur nisem pogojeval vstopa v glas­beno šolo s kakršnim koli (predjzna-njem. Bolj me je zanimalo, kaj razmiš­ljajo v sebi, kakšen dotik imajo, občutek do glasbe, ritem. Po mesecu dni sem se moral žal od nekaterih posloviti, tisti pa, ki zaključijo šolo, dobijo diplomo. Teo Tutta, diplomiral je v Benetkah, je obli­kovalec teh diplom in so po obliki fascinantne, kot je tudi odlično oblikoval to našo zadnjo ploščo. Najprej je bil moj tolkalec in četudi ni bil ravno talent na bobnih, je pa zato oblikovalski in sli­karski talent, in najino prijateljsko sožitje je neprestano.
Če se vrnem k našim diplomam: ljud­stvo sodi, če učenec po štirih letih šo­lanja diplomira. Imamo koncert vživo in odprta vrata. In ljudje pod odrom so ljudje, ki poznajo glasbo. Kakor ljudstvo odloči, tako je, četudi kdaj z grenkim priokusom. Glasba ni samo moja ali tvo -ja zadeva, glasba je za vse, zato je po­membno, kako jo ljudje začutijo.

Kakšno izhodišče za naprej imajo po zaključku šolanja vaši učenci?

Nikoli nisem razmišljal o tem, kaj bodo drugi rekli, sprejel sem mlade, ki so prišli zato, da se bodo naučili glasbe z vidika celotnosti, ne recimo samo jazza. Lahko spoznavajo celo mavrico ritmov in zvo­kov. Večina Slovencev, kijih zanima jazz, gre na študij v Avstrijo, manjša skupina se odloči za Nizozemsko. Toda ne učim tako, kot poučujejo te šole, temveč učim, kako komunicirati med sabo. ludi tisti, ki se in so se šolali drugje, so po koncertih Komba izjemno presenečeni. Nad ma­terialom in tem, kar delamo. Izvajamo mojo glasbo, ki nima zveze s siceršnjo glasbo, ki jo pišem, v mladostnih ob­čutjih življenja in radosti, zato je zelo ritmična in raznolika, vsak komad ima svojo osebno zgodbo.
Ni tako enostavno učiti in biti hkrati najboljši pedagog. To ne pomeni samo, da si dober glasbenik, moraš biti dober psiholog, zdravnik, motivator. Sam na primer učim, da glasba ni prioriteta, temveč pristop v življenju, komunika­cija. Na svetu ni samo glasba, naša ze­mlja je ravno tako pomembna, pravtako naša čustva, ljudje, kontakti, komuni­kacija. Ukvarjamo se tudi s poezijo, pi­šem glasbo za improvizacije, imamo vr­sto posebnih koncertnih večerov, na ka­terih se sprožajo nenavadne stvari. Želim si, da se mladi med sabo družijo in da čutijo pripadnost neki kreativni zadevi. Nekateri že živijo od glasbe, igrajo v komercialnih ali pa tudi nekomercialnih bendih. Cel kup mladih talentov je, ki bodo svoje zgodbe še napisali.

Biči in Kongo zdaj krenejo na krajšo slovensko turnejo. Se boste pojavili tudi na kakšnem od bližajočih slovenskih festivalov?

Žal ne, smo pa ponudbo poslali na Dru­go godbo, a jim nismo ustrezali. Na ita­lijanskih festivalih nas imajo raje, lani na primer smo tam dobili odlične kritike in pohvale s strani glasbenikov, na kar sem bil zelo ponosen. Doma te radi malo potiskajo na stran. Tudi zato smo se odločili, da CD promoviramo izključno na underground sceni, brez kulturnih domov, kjer veliko časa izgubljaš z bi­rokracijo in prigovarjanji, da so moji učenci dovolj dobri za koncert. Toda igrajo res dobro in zagotovo predsta­vljajo neko kreativnost, drugačnost v tem prostoru.
In že delamo dalje. Vsako leto želim, da stopimo na višjo stopničko, toda ne k popolnosti, ampak k posebni kreativ­nosti. Kombo so dokaz, da je mogoče tako veliko skupino spraviti tako teh­nično kot glasbeno na izredno visoko rayen. Veliko je še materiala in zamisli, rad bi naredil projekt skupaj s simfo­ničnim orkestrom, kar je za našo za­sedbo pravtako nenavadno. Pravzaprav je projekt že napisan, čakam le še, da se mi ponudi priložnost.

Lani ste praznovali 30-letnico ustvarjanja. Ste si po številnih koncertih že oddahnili?

Čez mesec dni bo končno ugledal dan moj kovček s tremi koncerti iz lanskega leta, in sicer s koncerta v Cankarjevem domu, z jazz festivala v Cerknem in s Sajete. Med lanskimi projekti so bili tudi drugi, toda izbral sem te tri, izdala pa jih je italijanska založba Splash. Prva plošča nosi naslov Srakoper s Javierjem Girot-tom, druga je projekt s turško pevko Saadet Tiirko, tretja plošča pa nosi nas­lov Tolminski punt 2 in sem jo ustvaril skupaj z opernim pevcem Robertom Vr-čonom in saksofonistom Petrom Brbt-zmannom. Lansko leto je bilo izjemno na več ravneh in zdaj prihaja ta kovček, ki pa ni pika na i, ampak le dokument s svojo zgodbo, s tremi različnimi stili glas­be in koncepti. To je zgolj del procesa v mojem življenju. 4. julija bom nastopil tudi na jubilejnem jazz festivalu v Lju­bljani, s fantastičnim saksofonistom Evanom Parkerjem, kije zame eden naj­boljših glasbenikov na svetu in s katerim lahko greš na vsa glasbena pota. Čeprav bo koncert ob 13. uri, to ne bo glasba za kosilo.

(Ingrid Mager, foto: Dnevnik)





VEČER
, 9.Feb 2009; Vedno bom povedal, kar mi leži na srcu

Kdor ne pozna Zlatka Kaučiča, bi rekel, čudna so pota njegova. Vedno je prisoten, a tako malo slišimo, beremo o njem. Tudi za to obstajajo razlogi, prepričan pa sem, da bi sam raje dal v posluh svoje projekte kot besede. Teh se je v tridesetletni karieri nabralo kar nekaj. Iz arhiva bi bilo zelo težko izbrati enega ali dva ozna­čevalca, saj bi delali krivico prem­nogim glasbenikom, s katerimi je v preteklosti sodeloval. Vsi po vrsti so prejemali visoke ocene v uglednih jazzovskih revijah, najsi je zavil takoj čez mejo ali v domo­vino jazza. V zadnjem času se naj­več posveča prenosu znanja na mlade ustvarjalce. V Novi Gorici že nekaj let sestavlja, razpušča in znova sestavlja Kombo golobradih glasbenikov, ki grozijo, da bodo čez nekaj let zamenjali nje­ga in podobne na tujih odrih, pri založbah, v revijah. Doma za njih tako ali tako ni prostora.

Če je Prešeren začel "pri Homeri," se tudi mi v uvodu ustavimo pri vaših začetkih. Za vami je trideset let udrihanja po raznih zvenečih predmetih. Kako živi so danes spomini na trenutke, ko ste prvič sedli k izbranemu setu bobnov?

"Čeprav razumem namembnost besede udrihanje, bi raje upora­bil termin božanje. Konotacija te besede se mi zdi veliko bolj korektna do muzik, s katerimi sem se na različne načine sreče­val skozi čas. V njem enostavno rasteš, se izobražuješ z notranjimi občutki in izkušnjami. Da enkrat prideš do tridesetletnice, moraš zelo veliko delati, predv­sem pa biti trmast, kreativen in vzdržljiv. Kar se mojega jubileja tiče, moram še enkrat podari­ti, kot sem že dejal na tiskovni konferenci, da pri tem ne gre za neko samohvalo, da bi se pompozno razkazoval, kot počno nekateri pop in klasični glasbe­niki. Moj namen je ljudem poka­zati, da lahko praznujemo tudi drugačni; da lahko praznuje tudi drugačna glasba. Drugačnost mora obstajati v vsaki družbi, To jo bogati, ji da smisel."

Kot večina najstnikov ste prvi navdih zagotovo poiskali v neko­liko trših, rockovsko podloženih prijemih.

"Moji začetki so povezani z glasbo Jimija Hendrixa. To je bil čas, ko sem poslušal simfo­nične in malce bolj sofisticirane rockovske oblike. Kmalu sem se približal tudi tršim prijemom. Na mojem gramofonu so se znašle plošče skupin Led Zeppelin in Uriah Heep. Navdušil sem se nad Johnom Bonhamom, najbolj pa me je fasciniral bobnar v postavi Jimija Hendrixa Mitch Mitchell. Veliko informacij sem dobil tudi iz Italije. Imeli smo srečo, da smo lahko hodili v Trst, kjer smo na veliko kupovali aktualne ploš­če in jih pod srajco tihotapili pre­ko meje. Še danes pa me zmrazi, ko se spomnim na tehnično dovr­šene in praktično neznane skupi­ne tipa Matching Mali in Focus, ki smo jih poslušali, ko smo se potikali po Italiji."

Tu je seveda še blues, ki je tako ali tako prapočelo vsega, kar danes poslušamo.

"V glasbi, vsaj z mojega vidika, mora biti dovolj prostora. Vsak ima svoje razmišljanje, saj glasbo doživlja drugače. Ta demokracija mora biti prisotna. Večkrat sem že poudaril, daje glasba odprto nebo. Nikoli ne bom dovolil, da samo en stil glasbe pride do mene. In se v meni zaustavi. Dopuščam, da vsa glasba prodre vame; najsi bodo v njej lepe, smešne, jokave ali grde oziroma hudobne stvari. Glasbi puščam vso svobodo, z vsemi bolečina­mi, kijih nosi."

Ozrimo se tri desetletja nazaj. Takrat seje tudi naša urbana kul­tura prvič neposredno soočila z odnosom do punka. Če potegne­mo hitre vzporednice, ima tudi vaše glasbeno ustvarjanje kar nekaj teh vedenjskih vzorcev -biti na robu, biti drugačen, posle­dično kritičen in ustvarjalen.

"Nikoli se nisem oziral po punku. Ko sem se leta 1992 vrnil v Slo­venijo, sem šele ugotovil, koliko navijačev je ta scena imela v Slo­veniji. Sam sem se z njim prvič srečal v Lizboni, ko sem slišal posnetke Dead Kennedys. Punk sem doživel povsem drugače kot ljudje v teh prostorih. Ko je bila ta scena na vrhuncu, sem živel v Amsterdamu. Tam je bil punk le ena glasba več v kontekstu vseh subkulturnih gibanj. S punkerji smo si bili blizu v Bimhuisu. Tam smo organizirali koncerte. Oni so igrali, mi pa z improvizacijo komunicirali z njihovo glasbo. Glasbeno se ne najdemv njem, čeprav ga kot upor proti pretirani komercializaciji in socialnim krivi­cam povsem razumem. Takšen odnos mi je všeč."

Zanima me ravno ta odnos, ki je zavoljo vaših stališč kar blizu nekaterim punkovskim diskurzom.

"Nikoli si nisem rekel, da bom uporniški. Počnem to, kar čutim. Sam sebi ne morem lagati ali se
podrejati nekakšnim potrošniš­kim vzgibom. Verjamem, da tako v družbi kot v umetnosti mora obstajati raznolikost. Moj namen je, da nanjo opozorim, da ljudem povem, da so tudi drugačni, ki se jih ne sme poniževati, izolirati ali odrivati na rob. Tudi zato moji projekti opozarjajo na ljudi (prednike), ki so nekaj ustvarili, ki so s svojo drugačnostjo (Kosovel) v družbi pustili svoj pečat. S projektom Tolminski punt sem hotel na primer opozoriti, da živimo v času, ko so dobre stvari potepta­ne oziroma izbrisane, slabepa eksistirajo na površju."

Se pravi, da lahko opevani "kaos v urejenem" apliciramo tudi na odnos med vsakodnevnim in dru­gačnim?

"S kaosom se moramo soočiti, ker v življenju ni vse urejeno tako, kot nam ustreza. Mislimo, da smo urejeni, vendar nismo. Disciplina je v kaosu in kaos je v disciplini. Ta dvosmernost mora teči, ker se iz tega kaosa lahko naučimo urejenosti. Ekstremi nam kreirajo robove, kjer se soo­čimo z nasprotji, kot na primer disciplino v nedisciplini. V glasbi se moraš srečati z njeno pretočnostjo, najti moraš ta občutek, da lahko razumeš sebe kot člo­veka."

Seznanjeni smo z vašimi začetki in obdobjem po letu 1992. Vme­sni podatki so zelo skopi. Kaj je Zlatko počel takrat?

"Večji del osemdesetih sem preži­vel v Španiji in na Portugalskem. Zelo veliko nastopov sem imel v jazzovskih klubih v Valencii, Barceloni, Madridu.,. To je bil čas, ko sem se naučil živeti na odru. Izkušnje, kijih danes pre­našam na mlade. Ni dovolj, da znaš igrati, improvizirati, znati se moraš obnašati tudi na odru. Gre za komunikacijo, kontrolo, ekstreme. Šele ko osvojiš vse te finese, lahko rečeš, da si se razvil v glasbenika."

Pri katerem projektu mislite, da ste šli najdlje?

"Nobeden izmed projektov nima prednosti. Vsak ima enako težo. Če bi izpostavil en sam projekt, bi vse druge razvrednotil, vzel bi jim smisel. Vanje sem vložil zelo veliko energije, veliko časa. Resda sem ga največ vložil v Zlati čoln, vendar mu ne morem pripi­sati kakršnekoli prednosti pred drugimi. Čez nekaj mesecev bo izšel kovček treh albumov, na katerih bodo posneti moji nedav­ni projekti s Javierjem Girottom, Sadetom Tiirkozom in Petrom Brotzmannom. Tudi ta zadeva mi že jemlje veliko časa. Pričaku­jem jo kot novo rojstvo, podob­no kot velja za vsak projekt, od ideje do realizacije. Ne delam nobenih prioritet, ker se stvari med seboj tudi stilsko razlikujejo. Ene so bolj melodične, druge bolj kompleksne."

Veliko lepih besed je o vas našel tudi veliki mojster Steve Lacy.

"Zelo sem mu hvaležen. Tudi jaz njega omenjam na vsakem koraku, saj je bil izjemen človek. Dolžan sem mu veliko. Dal mi je neprecenljivo lekcijo iz življenja in glasbe, od tega, kako seje treba obnašati, do tega, kako je treba o glasbi razmišljati. Naučil meje, da moram biti spoštljiv do glasbenikov v projektu, kako jim dati čim več koristnih informa­cij, kakšen odnos moram imeti do glasbe, kako jo - namesto preigravanja lestvic in podobnih neumnosti - igrati s srcem. Vsa­ka beseda, ki mi jo je namenil, mi pomeni zelo veliko. Znanje bil po tem, da ni veliko govoril.
Dovolj so mu bili trije, štirje stav­ki in zadel je bistvo. Hkrati je bil posebnež, saj je igral z Monkom. Vedno je s seboj nosil knjižico, v kateri je imel zapisano, kar je povedal Monk v nekaj stavkih. Držal seje te filozofije in jo prene­sel na naslednje generacije."

Vam je Steve pomagal tudi pri povečanju samozavesti? Večkrat slišimo vaš blues glede odnosa do "nove" glasbe pri nas.

"Vedno moraš povedati tisto, kar ti leži na srcu. Če nekateri to razumejo kot lajanje, bodi tako. Pri tem še izbiram besede, še preveč tiho sem. V tujini gredo umetniki gladovno stavkat pred nekatere institucije. Pri nas mno­gi glasbeniki žive na račun niča. Prilizujejo se ljudem pri koritu in tako dobijo sredstva za svoje nedelo. Drugi nimamo ničesar. Ne pomagajo nam dobre recen­zije projektov doma ali v tujini. Vlagamo prošnje na ministrstvo za kulturo, a nas zavrnejo, ker smo drugačni, ker nismo klasični glasbeniki. To je zame sramota, kulturni rasizem."

Vam v prid govori tudi dejstvo, daje iz vaše šole izšlo kar nekaj glasbenikov, ki jim tujina že na veliko odpira vrata. V prvi vrsti je to Samo Šalamon, ki je v zad­nji petletki na tržišče poslal že deveti album, kar je zavidanja vredno v žanru, v katerem se fant preizkuša.

"Samo je eden izmed njih. Priha­jajo še drugi mladi fantje. Njego­va zgodba je zelo lepa, čeprav zadnje čase ne vem, kje je in kaj počne. V našem poslu moraš biti močan in trmast hkrati. Prave preizkušnje šele pridejo. Tako mene kot njega, kot mnoge mla­de glasbenike, čaka težko delo, saj je težko najti prostore, kjer bi lahko svoje projekte predstavili. Nimamo veliko opore, čeravno v zadnjem času opažam, daje ved­no več poslušalcev začelo zaha­jati na moje koncerte. Nekaj se očitno premika. Pri tem moram poudariti, da te zgodbe nimajo reklame, kot si jo lahko privošči­jo popularni glasbeniki."

Lahko pričakujemo nadaljevanje kreativne tradicije v novi postavi Komba?

"Ravnokar smo z gostom Javi­erjem Girottom posneli novo ploščo. S tem smo vsem dali v posluh, kaj se pri nas mladi glasbeniki, ki igrajo drugačno glasbo, lahko nauče v petih letih. V Kombu je zelo veliko talentov, ki bodo po mojem mnenju kro­jili našo kreativno prihodnost. Večina jih ni imela pojma, ko je prišla v šolo. Začeli so povsem na začetku, danes pa že prejemajo čestitke znanih glasbenikov, ki so nas poslušali na festivalih v Pordenonu in na Sardiniji. Česa podob­nega pri nas, zaradi famozne zavi­sti, zagotovo ne bodo doživeli."

(Gregor Bauman)






PRIMORSKE NOVICE
, 21.nov 2008; Kot da bi moški rodil otroka

Zlatko Kaučič - slovenski jazz tolkalist in bobnar, skladatelj, glasbeni pedagog. Improvizator. Mojster glasbe, ki zna nenavadne ritme izvabiti iz skoraj vsakega predmeta. Eden tistih glasbenih kreativcev, ki nenehno stremijo po novem, navdihujočem in nekonvencionalnem. To je le nekaj drobcev iz raznih opisov o tem mednarodno priznanem briškem umetniku, ki letos praznuje tridesetletnico ustvarjanja.

Ob visokem jubileju je v torek tudi novogoriško občinstvo popeljal na bogato glasbeno pustolovščino, v kateri so sodelovali priznani glasbeni prijatelji iz tujine in mladi glasbeniki iz njegove spremljevalne zasedbe Kombo.

In takšen, kot je Kaučič na odru, je tudi doma, v svoji leseni hiški z rdečo streho sredi briških vinogradov: preprost, skromen, zanimiv. Ko sva dan po koncertu na klopci pred njegovo hiško srebala vroč čaj in skozi veje latnika opazovala dan, ki se je tam, na skrajnem zahodu Brd, počasi poslavljal, je nežen piš vetra nalahno zazibal vetrne zvončke, obešene po vejah trte, in iz njih izvabil prijetno melodijo ...

Vam je lepo tukaj, v Brdih?

"Zelo. V Brdih zares uživam. V bislvu nikoli nisem pomislil, da bi živel kje drugje, čeprav sem okusil tudi življenje v velemestih. A Brda so mi najlepša. Poleg tega so dobra izhodiščna točka: ne samo zaradi bližine letališča Ronchi, ampak tudi in predvsem
zaradi bližine Italije, ki se ponaša z odličnimi glasbeniki in številnimi koncertnimi prizorišči."

Dolga leta ste živeli in ustvarjali v tujini. Če primerjate naše glasbenike s tujimi ...

"Seveda obstaja razlika. Vsaka država ima svojo glasbeno tradicijo, najsibo v jazzu, rocku ali popu. To se takoj občuti. Slovenija, denimo, ima tradicijo jazza, od Jožeta Privška naprej so v slovensko popevko uvajali novosti, tako imenovane ameriške standarde. Bomo videli, kaj bo prinesla nova generacija slovenskih glasbenikov. Staro sem sicer poznal, nisem pa z njimi dosti igral, saj me ta glasba več ne zanima. Jo spoštujem, jo imam rad, a ni moja prioriteta."

Kaj pa je vaša prioriteta?

"Glejte, jaz osebno glasbe ne definiram. Ali etiketiram. Svojo glasbo povsem prepustim svoji fantaziji in svojemu srcu. Ne dam ji nalepke etno ali jazz, ampak ji dopustim vse možnosti: lepoto, grdobo, jok, smeh, jezo, žalost, veselje ... Nočem je omejiti."

Kako nastaja vaša glasba, kako se rojevajo ideje?

"To je težko povedati z besedami. Čista improvizacija nastane v trenutku. To je tvoja fantazija, to moraš imeti v sebi. Ne vem ... Kot da bi dal mrzlo vodo na štedilnik in potem v nekem trenutku začne vreti. Ko nisi na odru, vseeno čutiš inštrumente. Veš, da so tam. Ko pa v tebi nastane neka ideja in se vrneš k inštrumentom ... Takrat se povsem spremeniš: kot da bi se znašel na ladji sredi širnega morja."

Na koncertu ste omenili, da se vam je ideja za neko skladbo porodila med vožnjo s kolesom. Črpate ideje tudi iz zvokov, ki jih slišite v naravi?

"Tudi. A pomembno je, da vse nastaja v svobodi. Vožnja s kolesom ti, v primerjavi z vožnjo z avtomobilom ali letalom, omogoča več svobode. Greš počasi in vidiš več. V tebi nastaja proces melodije. In ko mi šine ideja v glavo, ustavim kolo, si jo zapojem in posnamem na snemalnik, ki ga vselej nosim s sabo. Čez čas dodam novo melodijo in tako počasi nastane nekakšen vlakec idej. Včasih nastane melodija v desetih minutah, včasih potrebuje tudi ves mesec. Bistven se mi zdi ta občutek rojevanja melodije: kot da bi moški rodil otroka."

Preseliva se na oder. Ob bobnih in tolkalih vam ob nogah ležijo najrazličnejši predmeti, od kuhinjskih loncev do igrač, iz katerih izvabljate zvoke. Kako se znajdete v poplavi vseh teh (recimo jim) inštrumentov? Kako veste, katerega v določenem trenutku vzeti v roke?

"Saj ne vem. To naredim povsem naključno. Odvisno od ideje, ki nastane v danem trenutku. Nenazadnje niti nimam vedno vseh svojih inštrumentov s sabo. Zgodi pa se tudi, da zvlečem na oder preveč predmetov in vseh sploh ne uporabim. A to ni pomembno. Najvažnejše je, da znaš poslušati in da si kompatibilen z ostalimi, ki so na odru. In da je med glasbeniki dovolj komunikacije. In seveda motivacije."

Ta je najbrž še kako pomembna pri solo projektih?

"Ja, najtežje je, ko si na odru sam. Moji solo nastopi običajno trajajo več kot uro. Zdržati toliko časa na talnih bobnih oziroma tolkalih, ki so zgolj ritmičen instrument, in z njimi lepo povedati zgodbe, ki si si jih zamislil, v glasbenem smislu ni enostavno. Zato pa moraš imeti tudi dovolj kondicije."

Tudi fizične nasploh, ne le tolkalske. Kako jo vzdržujete?

"Na začetku je bilo kar naporno. Zelo me je bolel hrbet. In noge. Joj, so pekle mišice! A sčasoma se utrdiš. Pomaga tudi kolesarjenje. Kolo je namreč moje edino prevozno sredstvo po Brdih, saj avtomobila ne vozim."

Vas ne bolijo kolena, ko toliko klečite?

"V šali temu pravim molitev. Če že ne hodim v cerkev, naj pa na odru klečim, da se pokesam."

Zakaj prav bobni, tolkala?

"Že kot majhen fantič sem se zaljubil v bobne. Star sem bil
kakih sedem, osem let, ko me je povsem prevzel bobnar nekega komercialnega benda. Kar verjeti nisem mogel, kako tolče po teh inštrumentih. Tista slika in zvok sta mi ostala v spominu. Kmalu sem začel bobnati po škatlah od pralnega praška, ki ga je mama kupovala v Italiji. Počasi sem mami pokradel pokrovke od loncev in razne kuhinjske pripomočke in tako se je začelo. Svoje je dodal tudi glasbeni vpliv Italije, ki je bil na Primorskem zelo močan. In ko sem dobil svoje prve prave bobne, se mi je zdelo, da sem dobil nekaj najlepšega, kar je bilo možno. Počutil sem se, kot da bi dobil najlepšo punco v svojem življenju."

Od tedaj je minilo že polnih 30 let. Svoje bogate izkušnje zdaj predajate mlajšim generacijam. Menda je vaš način poučevanja drugačen od tistega klasičnega, kakršnega mladim ponujajo v glasbenih šolah?

"Ja, sam raje začnem s prakso kot s teorijo. A učiti ni tako
enostavno. To ni hec. Tudi učenje samo je zelo težko. Potrebno je veliko veselja. Postopek pa je v bistvu odvisen od vsakega posameznika."

Kako bi, denimo, mene, popolnega začetnika, naučili igrati na bobne?


"Najprej bi vas naučil sedeti na sitolčku za bobne, nato bi vas naučil malo tehnike igranja, sledilo bi učenje petja in plesa v ritmu, nato bi se učili igrati še z eno osebo, v duetu, in nazadnje še v skupini, kjer bi lahko improvizirali in delali glasbo."

Iz česa vse izvabljate glasbo?

"Povsod, kamor grem, obiščem tržnice in poskušam najti kaj uporabnega. Najbolj so mi pri srcu igračke, saj mi je v glasbi všeč biti otrok. In po drugi strani filozof."

Kako vam uspeva ves ta čas ohranjati tega otroka v sebi?

"Vsi dobri umetniki imajo to v sebi. Vedno sem bil proti sistemu, kjer te uokvirjajo. Nočem biti okužen s tem, saj bi mi to zaustavilo vso otroškost, ves občutek radosti do glasbe in do življenja. In to učim tudi svoje učence."

Drži, da ste nenehen iskalec, ki se na hudomušen način loteva novih izzivov?

"Kaj pa vem .... Sem večen iskalec, ja, a ko iščem, tudi najdem. Zato bi skoraj raje rekel, da raziskujem. Pa ne le v glasbi. Tudi sebe moraš raziskovati, kakšen človek si, kakšne vizije imaš. Če sebe ne poznaš, ostaneš tam, kjer si. Človek vendar stremi po tem, da gre naprej v življenju."

Vedno bolj sledite zvenu in odmevu poezije. Uglasbili ste že dela mnogih pesnikov. Kako občutite besedilo?

"Občutiti besedilo in ga uglasbiti je nekaj osebnega. Ko berem poezijo, se osredotočim na posamezne besede, na kitice, na zgodbo. Če me ta besedna vaba pritegne, lako kol denimo Kosovel, in dobim inspiracijo, jo zagrabim in vržem v glasbo."

Odkod ljubezen do Kosovela?

"Srečko Kosovel je že vsa leta moj angelček, moj heroj. Vsi me sprašujejo, če mi je blizu zato, ker je bil Primorec. Morda tudi zato. A dejstvo je, da je bil izjemen človek. Tak genij, pa tako mlad je umrl. Od lakote. Bil je ponižan. Še posebno v tem času, ki je totalno brezčuten, saj so ljudje generalno okuženi s potrošriištvom, materializmom in egoizmom, poskušam braniti vrednote, ki jih zame pooseblja Kosovel."

Kako se počutite kot glasbeni ustvarjalec v Sloveniji?

"V Slovenijo sem se vrnil pred 16 leti. Trmasto vztrajam pri svojem, saj sem prepričan, da drugačnost oziroma raznolikost mora obstajati v vsaki družbi. S kremplji se borim proti težavam, proti zavisti. In v vsej tej zgodbi se počutim kot na majhnem čolnu, ma kaj čolnu, jajčni lupinici sredi oceana, ki jo lahko prevrne že najmanjša riba. In potem plavam in plavam ..."

In izplavate?

(smeh) "Seveda."

(Perta Vidrih)





PRIMORSKE NOVICE, 19.nov.2008; Kulturni dom pokal po ritmičnih šivih

Predsinočnjim je v novogoriškem Kulturnem domu Zlatko Kaučič ustvarjalno počastil trideseto obletnico svojega glasbenega ustvarjanja. Na jubilejnem koncertu so se mu ob njegovi zasedbi Kombo pridružili še trije pogosti sooblikovalci njegove glasbe, saksofonist Javier Girotto (Argenitna), pianist Bruno Casselli (Italija) in flavtist Massimo de Mattia, genialni samouk iz Pordenona.

Projekti Zlatka Kaučiča so nekaj posebnega. Najraje kombinira različne zvrsti: jazzovsko improvizacijo, konkretne zvoke, spominske asiciacije iz svojega otroštva, tradicionalna in elektronska glasbila... vse našteto pa nadgrajuje tako vsebinsko kot tudi konceptualno. Izhaja namreč iz prepričanja, da je zvočno polje nedeljiva celota, avtonomno vesolje, kjer vladajo zakonitosti kreativnosti in frajgajsta. Zvočni nered ima enako avtonomijo kot zvočni red - oba lahko pripovedujeta zgodbe. V koncept ujet zvok je roman, je štorija in življenje samo. V tem oziru nima predsodkov, še več, ne upre se niti prostodušnim prebegom v trivialnost ter kot iskrica brez zadrege preskoči na najbolj pogrošne vsebine, če so le nasičene s feelingom, energijo, kreativnostjo...

Skratka, Zlatko Kaučič je tako na široko osvobojen vseh šablon, da ga lahko brez težav postavimo ob bok kakšnemu Vinku Glo bokarju, ki sicer "fura" drugačen tip glasbenega izražanja. Ko v svoj izpovedni koncept vključi še poezijo, se njegovi projekti multimedijsko razprejo in razširijo v kozmogonijskem smislu. V prostoru zvočnih nebes se počuti zelo suvereno. Lahko bi govorili celo o konsistentni rabi vsakršnih glasov, poezija pa je v tem konceptu le ena od "melodij" povezanih v neko celoto. Skladbe imajo vedno lastnosti avtorskega pogleda. Tak naj bi bil stik literature in jazza, spoj zvočnega sveta z miselnim -eno telo, en duh, ena muzika...

Na tej točki se lahko začne razprava: je umetnosti res več vrst? Sam o tem razmišlja takole:

"Ko sem deloval v tujini je bil zame prvi poet Lorca in že skoraj pred tridesetimi leti sem prvič poskusil uglasbiti dialog med besedo in glasbo. Pred Kosovelom sem naredil več projektov drugih pesnikov in pesnic iz Katalonije, kasneje pa sem se s tem ukvarjal še v Amsterdamu. Ko sem se leta 1992 vrnil domov, sem najprej trčil na briškega pesnika Alojza Gradnika. Rezultat je bila samostojna plošča Round Trip. Kasneje je moj neizčrpni vir idej postal Kosovel, pa tudi drugi slovenski pesniki. Projekt Zlati čoln je imel velik odmev tako doma kot v tujini. To sodelovanje s poezijo se še kar nadaljuje, enostavno zato, ker besede občutim (tudi) kot glasbo."

Kaučič je nedvomno izviren in samosvoj umetnik s presežnimi ambicijami. Pogosto zelo duhovit in celo zabaven, čeprav slednje zagotovo ni v ospredju. Zvok je tisti gradbeni material človeške zavesti in duše, ki zelo rad asociira in preskakuje na vzporedne vsebine. Tako iz nekaterih zvočil (vzetih iz domače kuhinje ali otroške sobe) nenadoma vstane Kaučičeva mladost v Brdih, zvočna masa postane kritika sveta in družbe, na trenutke skladbe zacvetijo v kakofo nijo onesnaženega zvočnega okolja, v vrhuncih pa se sta pljajo s tradicijo free jazza, popolnim improviziranjem, ki je vrhunec kreativnosti in ustvarjanja. Vse našteto je podčrtano z radostjo izumljanja, igranja (v obeh pomenih besede) ter kreiranjem novih zvočnih dimenzij, ki so, po Kaučiču, nikoli osvojljive in do konca obdelane.

Nekako v tem duhu, je nastal tudi njegov pedagoški projekt Kombo, kjer se skupina mladih glasbenikov iz različnih okolij mojstri v improviziranju (poudarek je nekako na ritmičnem, bazičnem, kar se zdi logično, saj je pač njihov mentor v prvi vrsti tolkalec), obzorja pa se jim širijo tudi v stilnem smislu, saj obvladujejo široko paleto slogovnih pristopov od ročk 'n' rolla prek funka do free jazza in različnih samoniklih oblik, ki so nastale spontano. Vse delo temelji na izvirnosti in inventivnosti.

(Jože Štucin)



WWW.JAZZENZO.NL, Nov 2008; Een zwart hoedje past nooit

Een mens met een  zwart hoedje. Een licht zomercolbert en een broek waarvan de zolderverdieping niet verder komt dan de eerste etage, omklemmen een viool. Een gebogen figuur met een sopraansaxofoon staat dichtbij hem en op de vloer zit iemand tussen grijp- en smijt-slaginstrumentjes. Die drie gaan muziek maken. Eén keer in Nederland, in Paradox. Het Tilburgse muziekpodium heeft hen ingehuurd en er een etiket op geplakt: Avontuurlijke Muziek.

De viool behoort aan Alexander Balanescu, de sopraansaxofoon aan Javier Girotto en de hoeveelheid ongeregeld aan Zlatko Kaucic. Balanescu, is hij dat van het redelijk bekende Balanescu Quartet? Jazeker. Maar (zucht): wie is Girotto, wie Kaucic.

Wij muziekliefhebbers sjouwen de wereld af, op zoek naar… ja, wat? Nieuwe muziek? Kom op zeg! Nieuwe oude herinneringen? He bah! Oude nieuwerwetse ontmoetingen? Tja. Dan loop je toch een muziektent binnen. Vanavond bijvoorbeeld Paradox. Weinigen vonden de weg. Maar die er waren kregen herinnering, heden en toekomst tegelijk voorgeschoteld in een adembenemend concert.

Vrije improvisatie omspande het geheel. Daaronder werd de hele wereld afgereisd en wel op een zodanige manier, dat de aandacht altijd gevangen bleef. Soms werd er een melodietje geboren, maar daar was de wrede wereld al weer, die het in de vorm van een muzikale abortus teniet deed. Balanescu toverde uit zijn viool soms kinderlijke klanken, twee noten die hij even koesterde. Om op hetzelfde ogenblik martiaal over twee, drie snaren te rauschen en daarmee de sfeer op te roepen van het magistrale ‘Doom. A Sigh’ van het Kronos Quartet, waarin schurende vioolklanken de hartverscheurende treurzang van een Roemeense vrouw om haar overleden ouders begeleiden.

Oosteuropese gipsymuziek klonk er sowieso door in het concept van deze drie kunstenaars. En ook Indiase raga’s. Als je het dan toch over zigeunermuziek hebt, dan blijkt hoe dicht deze stijlen bij elkaar liggen. En hoe jazz zich daarin voegt. Sopraansaxofonist Javier Girotto bediende zich minimaal van samples. Uit het niets dook ‘Nature Boy’ van Nat King Cole (en John Coltrane) op. Prachtig melodieuze muziek, waar Girotto als een bezetene een tweede melodielijn overheen speelde. Girotto gebruikte zijn samples niet voor machogedrag. Ze benadrukten deze integere muziek alleen maar. Zoals op het moment dat een solo op sopraansax een gesamplede fluit probeerde te verdringen, ingehouden maar o zo trefzeker.

En zo ging het maar door: in knarsen en wringen gevangen sopraanklanken, waar de viool zich tegen aan schurkt; een slappe veer die langs een klankschaal jankend zijn weg zoekt; klassieke muziekflarden, die doen denken aan Schubert’s ‘Winterreise’; knikkers op de percussiewinkel van Zlatko Kaucic en meteen daarna het geluid van knikkers op de vioolsnaren van Balanescu. Kortom, kleine geluidjes, afgezet tegen het grote gebaar van oermuziek.

En dat zwarte hoedje? Dat is altijd te klein voor hoofden met zoveel ideeën.

(Rinus van der Heijden)






MAG
, aug 2008; SAJETA

Mistično ozračje je nato s svojim saksofonom povzel Louis Sclavis, francoski klarinetis in saksofonist. V poznih nočnih urah se mu je pridružil še džezovski improvizator tolkalec Zlatko Kaučič, redni gost Sajete, ki je poskrbel tudi za enega vrhuncev letošnjega kreativnega tabora, sa je v četrtek v tolminski Kinodvorani občinstvo začaral z obogatenim Tolminskim puntom 2. Prvi del istoimenskega projekta je pred tremi leti predstavil v Cankarjevem domu, drugi del pa si je želel pripeljati na "kraj zločina". Pri vnovični interpretaciji krvave zadušitve kmečkega upora leta 1713 sta mu pomagala saksofonist Peter Brötzmann in operni pevec Robert Vrčon. Kaučiču smo pred koncertom ukradli nekaj minut in povedal je, da se na povabilo Sajete vedno rad odzove. "Festivali, kot je Sajeta, so zelo pomembni, ker prek njih domači glasbeniki ostajamo v stku z občinstvom in predstavljamo nove projekte. Na njih srečujemo umetnike iz tujine in imamo tudi priložnost skupaj kaj ustvariti. Tukaj se sklepajo nova poznanstva, ki so večkrat tudi usodna," je končal Kaučič in se kolegu na odru pridružil pri virtuoznem muziciranju v noč. In zdelo se je, da se je nad gladino tiho žuboreče reke za hip prikazala Sajeta - tolminsko mitološko bitje, mistična sila, ki kraljuje nad sotočjem.

(Tina Lešničar)




MLADINA
, aug.2008; Sajeta 2008

Četrtkov večer na Sajeti se je začel s posebnim projektom Zlatka Kaučiča, Tolmisnki punt 2, z gostoma Petrom Brötzmanom in opernim baritonistom Robertom Vrčonom. Zanimivo sta se pri tem zvočno stikali dve evropski avantgardni usmeritvi, klasični voklani ekspresionizem ter evropski free jazz. Do izvajalskih presežkov je skozi skupinsko sinergijo prišlo predvsem v drugem delu koncerta.




MUSKA
, jul 2008; JAZZ CERKNO

V tako zastavljen kontekst se je umestil še en prispevek tukajšnjega izvora, ki pa je radikalno presegel "tukajnšnjost" že z izbiro sodelavcev. Zlatko Kaučič nam je ponudil novo, žal verjetno enkratno, v marsičem radiklano izkušnjo: ekskluziven festivalski projekt, pri katerem sta sodelovala še izjemni basist Giovanni Maier ter pevka Saadet Türköz. Sam bi prav njen prispevek izpostavil kot enega izmed vrhuncev letošnje cerkljanske festivalske ponudbe.

(Zoran Pistotnik)




WWW.RADIOSTUDENT.SI
, 5.8.2008; Sajeta 2008 - Tolminski punt

Tolminski punt ne potrebuje neke posebne predstavitve. Zlatku Kaučiču, nedvomno enemu najbolj prepoznavnih bobnarjev slovenske jazzovske srenje, in Petru Brötzmannu, živi legendi razgaljanja ter razstavljanja glasbenih tem, se je ob tej priložnosti pridružil še baritonski glas Roberta Vrčona, sicer stalnega člana ljubljanske opere. V nekaj več kot uri ne konformnih glasbenih užitkov so z vse prej kot rezerviranim pristopom umetelno ujeli esenco skrbno odbranih vrstic slovenskih poetov s Srečkom Kosovelom na čelu. V vlogi recitatorja in s tem povezovalca neuokvirjenih kompozicij se je Robert Vrčon odlično znašel, njegov bariton pa je k vsej zadevi dodal avantgardistični pridih, ki je smiselno zaokrožitev našel v Kosovelovi konstruktivistični destrukciji. Spretno prebiranje značilnih brötzmannovsko lirično prepihanih zvočnih barv ter izvijanje nežnejših tonov iz njih je, podkrepljeno z Zlatkovim dirigiranjem, vsekakor prehitro minilo. Če je free jazz glasba, ki te sleče, potem smo v četrtek zgolj zavoljo časovne postavke vsi ostali v gatah. Če je Zlati Čoln kot navezava na poezijo Srečka Kosovela ogrodje celotnega projekta, pa so Kaučič, Brötzmann in Vrčon posegli tudi v pesmi Daneta Zajca, Gregorja Strniše in jureta Potokarja in s tem še bolj poudarlili aktualnost Kosovelove poezije v stiku z starejšimi in malo manj starejšimi poetikami njegovih sledilcev.

(Tit Podobnik in Tadej Droljc)




WWW.RADIOSTUDENT.SI, 4.8.2005; Sajeta 2008

To pa se ni spremenilo niti ob prihodu Sajetinega starega znanca, Zlatka Kaučiča. Dvojec je nadaljeval v lastnem dialogu, se pogovarjal z naravo ali občinstvom. Kaučičeva »talna tolkala« in druga čudaška zvočila so improvizirani muziki dodala nekaj psihedelije, večinoma pa so delovala bolj kot konstantna podlaga glasbenega vtisa, in to z nekoliko večjo improvizacijsko zadržanostjo, kot smo je pri Kaučiču navajeni. Kljub temu pa je dvojec Kaučič- Sclavis postavil temeljni kamen za letošnjo Sajeto, ker je absolutno obetal kot eden njenih najboljših koncertov.

(Maja Matič)






MAG
, 20.8.2008; Glsba kot podaljšek misli

Mojster tolkal in bobnov Zlatko Kaučič že trideset Let vztraja v trdovratni glasbeni zvrsti, kakršna je jazzovska improvizacija. Profesionalno se ji je prepustil v tujini, kjer je prebil dobrih dvajset let, preden se je vrnil v objem rodnih Goriških brd. Do danes je izdal trideset plošč, polovico od tega avtorskih. Za okrogloobletnico je klenil pripraviti nekaj koncertov, da bi tistim, ki njegovega virtuoznega repertuarja še ne poznajo, približal barve svoje glasbe.


(Foto:Uroš Hočevar)

Kako se spominjate začetkov svoje tridesetletne kariere? Glasba je bila vaša prva ljubezen, čeprav vas doma niso posebno spodbujali v tej smeri.


Pri desetih letih so se moji vrstniki igrali z žogo, brali Zvitorepca, zbirali značke, mene pa so zanimali bobni. Doma smo imeli škatle pralnega praška, ki ga je mama kupovala v Italiji, in iz njih sem sestavil bobne. Za paličice sem uporabil veje akacije, za činele pa del kuhinjskega sita. Mami sem redno pomagal pri pomivanju posode in med poslušanjem radia bobnal po pokrovkah. Spominjam se, kako me je prevzel neki komercialni bend, ki je igral na sobotnem plesu v Brdih. Niti ne vem več, kateri je bil. Spomnim se samo, da sem v pižami stekel od doma in od daleč občudoval bobnarja, ki je igral z roko v mavcu. Kmalu sem privarčeval toliko denarja, ki so mi ga starši dajali za malico, da sem si lahko kupil set bobnov iz kartona. To je bila velika ljubezen.

Prvi resnejši bend ste ustanovili v srednji šoli.

V Gorici sem se učil za ključavničarja in šola je bila popolna polomija. Bobni pa so me še vedno držali. Pri sedemnajstih letih so me povabili v bend Era v Novi Gorici, prek prijatelja Milana Sosoliča, ki mi
je dal zagon. V tistem času smo poslušali hard rock, avantgardni rock, Hendrixa, Genesis, Matching Mole. Toda bili smo prefinjeni, lotevali smo se kompleksnejših skladb Beatlesov in Genesis. Skladb, v katerih so prevladovali melodija, neparni ritmi, simpatična besedila. Sicer smo se takrat rocka vsi učili iz plošč. Še preden nam je z našim bendom uspelo nastopiti pred občinstvom, sem se na nekem koncertu v Trstu prijavil na oglas. Skupina iz Vidma je iskala bobnarja. Dvajset se nas je nabasalo v kombi in odpeljali so nas na avdicijo. Tam se je trlo mladih ljudi, umetnikov, hipijev - v lepem pomenu besede. To je bila nekakšna komuna, vsi so živeli v sožitju, v ljubezni, v spoštovanju. Do danes nisem nikoli več doživel takega sožitja. Torej, na avdiciji za skupino Upupa sem moral zaigrati tri komade in izbrali so me. Bil sem tako vesel, da sem takoj odšel domov, zbežal od staršev in se pridružil komuni.

To je torej začetek vašega nomadskega življenja. Koliko časa ste ostali v komuni?

V Italiji sem živel leto in pol. Koncertirali smo v diskotekah, v tako imenovanih Piper klubih. Odšli smo tudi v Nemčijo in tam posneli "longplejko", ki je žal nimam
več. Ko se je kitarist ubil v nesreči z motorjem, se je naša zgodba končala.

Vaša pa šele začela. Odpotovali ste v Švico.

Moj moto v tistem času je bil, da sem popolnoma svoboden in za potovanje ne potrebujem denarja. V Zürich sem se odpravil kar na slepo. Tam nikogar nisem poznal, kasneje pa sem srečal veliko znanih švicarskih glasbenikov. Takrat sem prvič spoznal jazz, svobodno improvizacijo - Coltrana, Parkerja... Leto, ki je sledilo, je bilo prelomno. V smislu dojemanja raznolikosti glasbe. Spoznal sem neko dekle, ki je delalo v Barceloni, v znanem klubu Celeste. In odločil sem se odpotovati v Španijo.

Čeprav konec sedemdesetih zaradi političnih razmer to ni bil najlažji podvig.

Res je, to je bilo leta 1976, kmalu po Francovi smrti, ko z jugoslovanskim potnim Hstom nisi mogel potovati. Zato so me prijatelji pretihotapili v prtljažniku avtomobila. Najprej sem začel delati v klubu Celeste kot DJ. V Spaniji sem ostal osem let. Kasneje sem se pridružil bendom, ki so igrali salso, preizkusil sem se v različnih žanrih. V jazz klubih sem se izpilil tudi na področju jazzovskega mainstreama. S triom. s katerim sem nastopal, smo spremljali jazz glasbenike iz Evrope in Amerike. Igral sem z Johnom Lewisom, Paulom Stockerjem. Mikom Osbornom, Stevom Laceyjem. Kennyjem Wheelerjem, Tetejem Montolitujem... Zanimivo, da je zadnje čase veliko govora o kulturnem dialogu; sam sem že vse življenje v kulturnem dialogu s tujimi glasbeniki.

Ste kdaj za denar igrali komercialno glasbo?

Ne nikoli! Nikoli. Glede tega sem bil zelo izbirčen.
Kako ste v zlati dobi klubskega dogajanja doživljali jazz sceno?
V tistem času je bilo zlato obdobje klubov. Klubi so za glasbenika pomenili okolje, kjer se je krepil, spoznaval nove glasbenike in imel nenehen stik z občinstvom. Z nastopanjem v klubu hitro lahko postaneš dober. Danes mladi glasbeniki težko dobijo "špil" v kakšnem klubu, saj si lastnik ne more privoščiti, da bi izgubil svoje stranke, če bend ne bi dobro igral. Polegtegaje odnos do jazza v Sloveniji še vedno mlačen. Ni ne za levico ne za desnico. Imel sem srečo, da sem v mladosti lahko doživel to katarzo v časih, ko je jazz cvetel.

Spoznali ste okolja v Trstu, Amsterdamu, Zürichu, Barceloni... Katero vamje bilo najbolj pisano nakožo?

Vsako me je očaralo po svoje. Amsterdam je na meni pustil velik pečat, posebno zato. ker je bila družba takrat tam še veliko bolj odprta, kot je danes. Država je podpirala ustvarjalnost. Čeprav sem bil tam tujec. sem po dveh letih dobil stanovanje. prostor za vajo, kredite, da sem lahko najel sobo. Povsod, kjer sem bil, sem se v treh mesecih naučil njihovega jezika. V Amsterdamu sem spoznal velikane jazza in ustvarjalnosti na najvišji ravni. Nizozemci so še danes vrhunski glasbeniki v svetovnem merilu. So eni največjih promotorjev ustvarjalnosti. Zato sem tam ostal deset let.

Potem ste želeli tudi čez lužo?

Da, v San Franciscu bi moral snemati glasbo za film. Takrat sem bil zaročen s pevko Angelo Pritchard. No, vse skupaj se je sesulo in padlo v vodo. V tem času sem začel tudi pogrešati domovino. Mame in očeta nisem videl že dvajset let, zato sem se odločil, da pridem domov. Zaželel sem si ustvarjati svoje stvari.
"Odnos do jazza v Sloveniji je še vedno mlačen. Ni ne za levico, ne za desnico. Imel sem srečo da sem v mladosti lahko doživel katarzo v časih, ko je jazz cvetel."

Toda v vaši glasbi je vedno čutiti velik vpliv okolja, iz katerega izhajate, vpliv Brd?

Seveda, na glasbenika vedno vpliva okolje, v katerem je. Iz njega izvirajo ideje, način izražanja. Ko sem se vrnil v Brda, so me objeli drugačni zvoki, ki sem jih poskušal ujeti v plošči Round trip. Skupaj s poezijo Gradnika. Glasba vedno narekuje tebe, in ne obratno. Iz okolja zelene Slovenije izvira tudi moj arzenal tolkal.
Že od mladih nog izumljate inštrumente. Svoje igranje popestrite z najbolj nenavadnimi zvočili, igračami in predmeti. Katera je najbolj nenavadna stvar, ki ste jo kdaj uporabili? Nekoč sem na nekem odpadu našel kvadratni žleb iz nerjavečega jekla. Iz njega lahko izvabim petnajst tonov. Ta je ostal v mojem arzenalu za večno. Tudi zato, ker veliko potujem, potrebujem inštrumente, ki so majhni, vendar učinko viti.

Glasbo srečujete tudi s poezijo. Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja so bili znani newyorški literarni večeri ob spremljavi improviziranega jazza. Tok glasbe je lovil tok misli. Kaj pri poeziji navdihuje vas?

S poezijo sem že od nekdaj v stiku. Prevzame me, da je bistvo zavito v zgolj nekaj besed, vendar ti pojasni stvari bolje kot karkoli. Besede prevzamejo in zadenejo. Iz poezije sem dobil navdih, kako uporabiti barvice, kako nekaj zaigrati. Navdih svobode in prostosti. Leta 1981 sem v Barceloni naredil svoj prvi tak projekt s poezijo Federica Garcie Lorce. To je bil moj prvi eksperiment. Odprt sem do vseh tokov v glasbi. Tistih, ki mi nekaj povedo, do drugih imam selektivni sluh. Gredo mimo mene, so le glasbene smeti.

Pred kratkim ste v Tolminu v okviru ustvarjalnega tabora Sajeta predstavili Tolminski punt 2, nadaljevanje projekta, ki ga je navdihnila tudi poezija Srečka Kosovela. Nanj ste še posebno navezani.

Vsa Kosovelova poezija je mogočna. Cloveka popolnoma prevzame. V njej je čutiti slovenstvo. Ta človek, genialec, je na glavo obrnil ves moj sistem. To, kar je naredil v tako kratkem času, je presunljivo. Iz njegovih besed izvira tak navdih, da ne morem ostati pri miru. Kar požene me, da bi njegove besede opisal z zvokom. Njegove misli mi podajo roko, da jih vzamem in jih podaljšam. Za Tolminski punt 2 sem uglasbil štiri poezije naših pesnikov Jureta Potokarja, Daneta Zajca, Gregorja Strniše in Srečka Kosovela. Projekt smo izvedli skupaj z baritonistom Robertom Vrčonom in nemškim pihalcem Petrom Brotzmannom. Zdi se mi, da mi Kosovel nenehno sledi in mi kot nekakšen varuh daje energijo. Ko sem ga približal zdaj že pokojnemu saksofonistu Steveu Laceyju, je bil tudi on prevzet.

Steve Lacey je močno vplival na vas. Je edini tujec, ki mu posvečate svoje plošče. Kakšen je bil vajin odnos?

So življenjske prelomnice, ko spoznaš človeka, ki ti v nekaj besedah pove bistvo življenja. Veliko sva razpravljala o filozofiji glasbe, življenja nasploh. V glasbi je najbolj pomembna zgodba, jedro, ne pa okolje zgodbe. V glasbenem smislu to pomeni, da poveš to, kar je bistveno, in ne to, kar je bilo že povedano. Lacey je tudi glasbeni inovator in njegovi nauki so mi spremenili življenje. Spoznal sem boga v človeški podobi. Za to sem hvaležen. Njegov pristop prenašam tudi na svoje učence.

Svoje bogate izkušnje zdaj delite v šoli improvizacije v Novi Gorici, kjer poučujete že šest let.

Šolaje odprta za vse, ki imajo radi glasbo. Starost ni omejitev. Pri meni se učijo vsi od šestletnikov do, starih nekaj čez trideset Prihajajo tudi taki, ki niso zadovoljni s klasičnim šolanjem. Pri meni dobijo smisel za skupinsko igranje. Pomembno je, da se naučijo poslušati drug drugega. Včasih nam uspe, včasih malo manj.

Ne učite po klasični metodi - najprej note, osnove inštrumenta, preigravanje lestvic, učenje na pamet... Kako pristopate k improvizaciji?

Bistvo improvizacijejev nekaj besedah dobro povzel tudi Charlie Parker. Glasbenik mora najprej obvladati teorijo, note, se nato dodobra spoznati z inštrumentom, potem pa vse skupaj pozabiti in začeti igrati. Seveda je tudi pri bobnih treba poznati note, ritme. Metodika igranja je večplastna. Note so mrtve pike na papirju. Ce znaš tolči osminke in četrtinke, to še ni glasba, pokazati moraš čustva, uživati v igranju in skladbo interpretirati po svoje. Moji učenci hitro prebavijo osnove teorije, vendar jih dokaj kmalu uvedem v improvizacijo, da spoznajo, kako, kdaj in kam naj svoje znanje prenesejo. Pripravim jim tudi material, ki ga skupaj poslušamo in analiziramo. Hočem, da poznajo Zappo, Parkerja, Coltrana. Najboljše vključim v zasedbo Kombo, ki je danes priznana skupina, ki veliko nastopa tudi v tujini.

Vas moti, da sta se v Sloveniji izoblikovali dve nasprotujoči si smeri, ki prisegata ali na improvizacijo ali na tradicionalni jazz?


Jazz se znotraj razlikuje kot fičo od mercedesa. Vemo, da se je razvil v mami Afriki iz bluesa. Potem so prišli mojstri od Duka Ellingtona, Bena Websterja, Colemana Hawkinsa do Charlieja Parkerja. Vsi so prišli ob svojem času in jazzu dodali neko novo vsebino. Glasba se razvija in združuje različne elemente, izraža duh časa in gre naprej. Tradicionalisti, jazzovski konservativci, branijo samo svoje okope. To je neumnost. Tudi free jazz oziroma svobodni jazz je dober jazz. To ni igranje kar v tri dni. Poznamo dobre in slabe freejazzovske glasbenike. Pihalec Louis Sclavis, ki je igral na Sajeti, izvaja kompozicije, ki so prekleto zahtevne in prefinjene in zahtevajo veliko znanja. Jazz ni za vsakogar, to ni ambientalna glasba, zahteva posluh in poseben čut. Nenehno moraš biti v stiku z razvojem glasbe. Jazz je ena najbolj demokratičnih glasb na svetu, v tem je brez konkurence.

Dolga leta sodelujete z italijansko založbo Splasc(h). Kako prenesete energijo s koncerta v studio?


Poskušam. V studiu si zaprt kot v hladilniku, na voljo imaš malo časa in se potrudiš dati vse od sebe. Jazz plošče so posnete v dveh dneh. Biti moraš zelo osredotočen in pripravljen. Težko je delati po tem načelu medsebojne energije, ker je oseba, ki s tabo igra, zaprta v drugi kabini. Slišiš jo lahko le prek slušalk. To je lahko frustrirajoče. Ne maram snemati v studiu. Večina mojih plošč je posneta v živo.

Iz poslušalčevega vidika pa je jazzovska improvizacija vendarle glasba, ki je težko zvočna kulisa pri vsakdanjih opravilih.


Glasbo doma poslušam v tišini. Na koncertu seveda gledalec doživi energijo. Vidi, da si moker, da se trudiš. Snemanje plošče v studiu je druga zgodba. Seveda je drugače, kot če bi igral v živo. Zelo sem navezan na svoje občinstvo. Hranim se z njihovimi odzivi in jih potrebujem. Vsak premik, klic, celo ko gre mimo odra pes, vse vpliva na mojo glasbo.

(Tina Lešničar)




NEDELJSKI
, 4.maj 2008; Upor proti sedanjosti

Zlatko je v glavnem ustvarjal v tujini, kjer je spoznal tudi Lada Jakšo in Toneta Janšo

Eden od najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev, tolkalec Zlatko Kaučič, je 19. februarja letos s koncertom v Cankarjevem domu praznovaltrideset let ustvarjanja v jazz in improvizirani glasbi. Sedaj petinpetdesetletni glasbenik, rojen v Postojni, ki je začel bobnati v najstniških letih, se je v začetku sedemdesetih let preselil v Italijo, kjer je najprej snemal s skupino Hero, nato sodeloval z ustvarjalnim krogom švicarskih glasbenikov, se leta 1976 preselil v Barcelono, kjer je med drugimi spoznal tudi Steva Lacyja. V naslednjih letih je nastopal po Portugalski in igral s tamkajšnjimi glasbeniki, v začetku osemdesetih poučeval tolkala na glasbeni šoli v Barceloni, se leta 1984 preselil v Amsterdam, nastopal po Ameriki in drugod, leta 1992 pa se je vrnil v Slovenijo. Od takrat naprej je objavil petnajst lastnih albumov, igral z znanimi glasbeniki, sodeloval še na več kot petnajstih ploščah drugih ustvarjalcev, povczoval poezijo z glasbo in plesom in posnel glasbo za dva dokumentarna filma. Lani sta izšli dve njegovi plošči Tolminski punt in Vizionarja. Slednja, objavljena pri novomeški založbi Goga, je posvečena Srečku Kosovelu in junija leta 2004 preminulemu staremu znancu Stevu Lacyju. Obiščite spletno stran /www.kaucic-zk.si/

Na albumu Vizionarja sta se zlili dve razsežnosti, že dolga leta povezani z vami, Srečko Kosovel in Steve Lacy.

»To je res. Irene Aebi, vdova Steva Lacyja, je zbirala podatke in posnetke Steva Lacyja po svetu zaradi avtorskih pravic. Tako je prišla tudi do mene in me vprašala, če lahko kaj naredimo v njegov spomin. Ker sva s Stevom veliko sodelovala in sva imela za sabo dva albuma s poezijo Srečka Kosovela, Zlati čoln ena in dve, sem kaj hitro zbral dovolj gradiva. Stvar sem zastavil nekoliko drugače in povabil še štiri slovenske pihalce z imenom Hororn kvartet z Boštjanom Lipovškom na čelu. S kolegom, pianistom Brunom Cessellijern, ki mi je pomagal pri aranžmajih, sva uporabila še nekaj glasbe z albuma Steva Lacyja iz leta 1982, ki se imenuje Vespers, kjer je pela Ircnc Aebi. Zato se mi je zdelo smiselno vključiti jo v to zgodbo. Dodal sem še nekaj svojih skladb, ki so se mi zdele kompatibilne.«

Lani je izšla še ena vaša plošča, Tolminski punt.

»To je plošča, ki sem jo imel že nekaj časa v glavi, Že nekaj časa sem imel v mislih tudi glasbenika, to je saksofonist Peter Brotzmann. Ponudila se je priložnost v Cankarjevem domu, da smo imeli ta koncert. Tudi tokrat sem izbral tri klasične glasbenice, violinistko Rahelo Grasselli in čelistki Barbaro Žorž in Evo Julijo Rečnik. Glasba je zgrajena na improvizaciji, v mislih pa nisem imel le tolminskega punta, temveč tudi položaj glasbenika v sodobni banalnosti. Je upor proti sedanjosti z metaforo v prcteklosti. Zgodbo sem zastavil tako, da je realna tudi v tem času, da ti da občutek drugačnosti, jeze, obupa... Zanimivo se mi je zdelo, ker klasične glasbenice niso poznale improvizacije. Vendar je uspelo, plošča je naletela na dobre odzive doma in po svetu. Tako bo kmalu sledil Tolminski punt dve,«

Ob tolkalski šoli, ki jo vodite, ste izredno dejavni. V zadnjih dveh letih ste objavili kar sedem plošč, ob že omenjenih še How Deep Is The Ocean, Zlati čoln 2, Pav in Skriti kotički svetlobe, vse leta 2005, leto pozneje pa še Vibrato tišine, spet posvečeno Srečku Kosovelu.

»So trenutki v življenju, ko nastajajo stvari. Če imaš kaj povedati, poveš, če ne, si tiho. Tako enostavno je to. V Sloveniji je težko prodreti, pridobiti ljudi na svojo stran. A počasi gre. Ko sem po osamosvojitvi prišd v Slovenijo leta 1992, sem ugotovil, da je veliko novih priložnosti, vendar so možnosti omejene. Tako sem zadnjih petnajst let pridobival dušo za dušo.«

Na glasbenem prizorišču ste že več kot trideset let.

»Ja, če štejemo moje poklicno ukvarjanje z glasbo. Začel sem kot dvanajstletnik, ko sem tolkel po škatli pralnega praška. S šestnajstimi, sedemnajstimi sem šel v Italijo, kjer sem posnel ploščo s skupino Upupa, To je bil jazz rock, fusion. Tako se kališ v različnih vodah, V sedemdesetih in v osemdesetih se je veliko pomembnega dogajalo ne le v rocku in jazzu, ampak tudi v klasiki. Srečo sem imel, da sem vtistem času potoval od Švice do Anglije, igral ritem in blues, rock, salso, Veliko časa sem igral tudi v gledališču, kjer sem vsak večer s tolkali v živo spremljal gledališko predstavo. Tako pridobiš ogromno izkušenj...«

Ste imeli v tistem času kakšne stike s slovenskimi glasbeniki?

»Sem, V Španiji sem slišal Lada Jakšo, v Amsterdamu Toneta Janšo, s katerim smo pozneje igrali skupaj v Strelišču. Z Ladom Jakšo sva enkrat sodelovala v skupini Petra Amailettija. Vendar veliko stikov ni bilo, saj sem delal v svojih glasbenih vodah in poskušal preživeti.«

Sedaj ste petnajst let spet v Sloveniji. Kako se počutite?

»Počutim se odlično, ustvarjalno. Borim se. Delam stvari, ki so meni všeč in ki so všeč nekaterim ljudem, Krog narašča. Vsak dan želim boljše igrati, ustvarjati še boljšo glasbo. To je v tem trenutku moje vodilo.«

(Milko Poštrak)




Cerkljanska "štimunga"

Atmosfero, ki jo naredijo godbo igrajoči in uživajoči v njej- to bi bila lahko ohlapna definicija glasbenega festivala - smo poimenovali z ne preveč izbomim izrazom. Toda včasih takšna »degradirana« raba, kakor tudi kak žargonski izraz, s katerim rokujejo »muzičisti«, bolj zgoščeno povzema dogajanje od pravilnejših razpoloženja, vzdušja, ozračja, občutja. Zares, tridnevni 13.  festival jazza v Cerknem je dal takšno »štimungo«, v kateri je občinstvo s čuječnostjo in pripravljenostjo na izzive nastopajočim glasbenikom dalo vedeti, da njihovo delo spoštuje in damu zato ldhko vrnejo z v tistem hipu najbolj zavzeto igro, improvizacijo, izvabljanjem tona. Le takšno razmerje daje glasbene presežke, ki se udejanjajo v živi igri.

Organizatorji letošnjega festivala jazza v Cerknem so upali na potrditev glasbenih doneskov in obiska lanskega
leta. Izšlo se jim je, in to z zahtevnim programom, ki ni bil kar tako. Ni bil ne na prvo žogo ne površno sestavljen, vnaprej računajoč na prijatelje festivala. In vendarle iz leta v leto postaja jasno, da precejšen del publike, ki ni doma iz Cerknega, prihaja tja, ker se je med njim in festivalom ustvarilo medsebojno zaupanje. To pa zares pomeni odgovornost Cerkljanov do občinstva in glasbenikov, ki ne uživajo ravno statusa glasbenih zvezd v populističnem pomenu besede. Prizorišče festivala na prijetno stisnjenem »Starem placu« v centru kraja daje pač takšno »štimungo«, da glasbeniki skorajda ne uporabljajo zanje prirejenega ločenega zaodrja in se raje takoj pomešajo z obiskovalci, kakšno rečejo, povečerjajo skupaj z njimi, poslušajo svoje kolege. Jazz Cerkno je »partizanski jazz festival«, kakršnih je naokrog malo. Po tem je še najbolj podoben legendarnemu zbirališču svobodnih improvizatorjev na gostilniškem vrtu jazz galerije v avstrijskem Nickelsdorfu. V času, ko je festivalizacija godb na prostem dominanten in v dobršni meri že »industrijsko mehaniziran« trend okušanja glasbe v živo, zato postaja celo prednostni kriterij na raznih razpisih za finančna sredstva, je takšnih prireditev s »štimungo« vse manj.

Toda če v Cerknem že razmišljajo o prihodnjem letu, hkrati tudi tuhtajo, kako izpeljati zastavljeni program koncertov Keltika, ki jih prirejajo ob festivalu. To je druga plat domače stvarnosti v proizvodnji in posredovanju kulture. Cerkno, sicer ena svobodoljubnih godbenih enklav, sredi maja zaradi mednarodnega festivala tri dni postane slovenski glasbeni epicenter, a hkrati je prireditelje mesec in pol pred začetkom festivala lopnilo obvestilo njihovega dosedanjega generalnega pokrovitelja, da umika podporo celoletnemu programu. Ostal je sicer finančni podpornik festivala. Takšnega pogona finančno ne pokrijeta niti vstopnina niti državno patronstvo v obliki programskih sredstev. »Nagrada« za vloženi trud, s katerim dihata mesto in jazzovska poslušalska skupnost, bo verjetno krčenje koncertnega programa.

Ko je v soboto zvečer izzvenel zadnji bobnarski udarec nizozemskega jazzovskega veterana Hana Benninka, je bilo jasno, da je letošnje Cerkno bleščeče sklenilo tridnevno druženje ob godbah. Benninkov trio z razkošno nepredvidljivim pianistom Fabriziem Puglisijem je uprizoril učno uro iz teme Kako smo poslušali Theloniousa Monka in kaj smo se iz tega naučili.

Sijajno razpoloženi Bennink je z udarnim klavirskim triom ponudil vse, kar poželi historično umerjeno uho, sodobni pianizem, kolektivno igro, swing, improvizacijo. V radoživi in iskalski igri ni nič manj zaostajal italijanski duet harmonikarja in pmnista Antonella Salisa ter igralca na preparirani sardinski kitari Paola Angelija. Pevka Saadeth Turkozje v druščini z Zlatkom Kaučičem subtilno vodila svoj barvit, artikuliran glas z orientalsko patino in improvizacijsko domišljijo. Manj je tokrat prepričal pianist Bojan Zulfirkarpašič s hermetično zaprtim električnim triom. Zato pa je njegov »rojak« Damir Imamovič z jazzovsko navdahnjeno interpretacijo bosanskih sevdalink očaral občinstvo in pokazal, kako krmariti emocijo in intelektualni premislek. Če je že tale nežni prikaz zadnjih dveh dni v Cerknem nepopoln, vsaj dodajmo, da domače in mlade glasbene moči igrajo, živijo, dihajo - ne zapečkarsko, marveč v mednarodnih bendih z novimi izkušnjami, ki jih oddaljujejo od uradnega glasbenega življenja, a zato na spotikljavi poti dobivajo ton, znajo tvegati in se postaviti za stvar, kar najprej velja za Izidorja Leitingerja in njegov mednarodni orkester. »Štimunga« med drugim tudi pomeni, da je najpomembnejše, kaj iz takšne začasne vezi, festivalske godbene koalicije, izvlečejo in nazaj v vsakdanje življenje ponesejo njeni tvorci. Tvegajmo trditev, da precej.

(Ičo Vidmar)




PRIMORSKE NOVICE
, 19. maj 2008; Pestri obrazi improvizacije

CERKNO - Vsemirje utrinkov po festivalu Jazz Cerkno 2008

Zlatko Kaučič, katerega nastopi v Cerknem postajajo že kultni zvočni pojav, je tokrat presenetil z nenavadno zasedbo. Pridružila sta se mu izvrstna kazaška pevka Saadet Türkos in italijanski kontrabasist Giovanni Maier. Izvedli so fin sprehod po tankem robu, kjer se srečujeta urbana in ljudska kultura. Vokal je bil v tem primeru tretiran kot tretji instrument, s čimer se je pevka vključila v trendovske vode jazzovskega petja, detajli ljudskih napevov, ki jih je Kaučič podložil z izjemnim občutkom za spremljavo, za podčrtavanje bistva, pa so ohranjali stik z "resničnim" življenjem. Vsekakor zanimiv pogled na improvizirano godbo, kjer vzadnjih letih kar brbota od različnosti in kompilacij.

(Jože Štucin)




VEČER
, 19. maj 2008; S poudarkom na pestrosti in prihajajoči glasbi

Skorajda domačin Zlatko Kaučič je že doslej presenečal z druženjem težko združljivih prvin. Premierno je predstavil novi projekt, pri katerem pa s svojimi tolkali ostaja bolj v ozadju, enako tudi italijanski kontrabasist Giovanni Maier; a skupaj dajeta trdno podlago vokalu v ospredju. Ta prihaja iz teiesa v Švici živeče kazaške pevke Saadet Turkoz, ki zmore proizvajati nenavadne, škripajoče in vreščeče ter skoraj "živalsko" neartikulirane zvoke, navezuje pa jih na tradicionalne vokalne tehnike srednjeazijskega območja. Njenemu zapletenemu in pogosto neubranemu zvočenju bi (vsaj po evropskih merilih) težko rekli petje. Kombinacija vsega skupaj pa je bolj zanimiva kot zares poslušljiva.

(Darinko Korez - Jacks)




DELO,
16. in 17. maja 2008; Prireditev vzajemnosti, kritika identitet
"Star plac", glasbena šola in bar Pr' Gabrijelu Cerkno

In seveda je k pripravljenosti za poslušanje svobodnih godb odločno pripomoglo še praznovanje 30-letnice, odkar deluje naš najkreativnejši, najbolj znan jazzist Zlatko Kaučič. Nova ekskluzivnost, posebej za Cerkno izveden projekt, ki pa je daroval mikavno »navadnost«. Kaučič je bil spet na tleh, z izbranimi tolkali in drobnimi zvočili, svojo neutrudno igro peljal v nove in nove barvne spektre, kjer so »eksoti« delovali v prid svetovnim, »kozmografskim« potem (Don Cherry) in ne poudarjanju njihovega »izvira« oziroma »identitet«. Neprekosljiva improvizatorka, glasovna artistka Saadet Türköz in najboljši italijanski basist Giovanni Maier sta bila garaška, optimalna partnerja za takšno slavje godb. In Kaučič jima je razpiral prostorje, podajal žogice kakor za stavo - izid je bil pesemski, poetika nekega nerazumljivega jezika se je spremenila v politiko zelo, konretne muzike.

(Miha Zadnikar)




MLADINA
, maj; 13. JAZZ CERKNO FESTIVAL
PISANI IZBOR Z MNOGIMI PRESEŽKI

Povsem dru-gačen in zelo originalen pristop do tradicije je izkazala v Švici živeča turška pevka kazaškega rodu Saadet Türköz. Saadet je navdušila z avantgardno in ekspresivno vokalno improvizacijo, v katero je pletala zvočnost svoje jezikovne in glasbene tradicije, zelo tankočutno in domselno pa sta pri tem v sku pnem dialogu nadaljevala italijanski basist Giovanni Maier in Slovenski tolkalec Zlatko Kaučič.

(David Verbuč)





WWW.DOL-LIST.SI
, 8.6.2008; Zvočno iskanje in glasbena medigra

Novo mesto

Ob tolkalcu in zvočnem raziskovalcu Zlatku Kaučiču je včeraj v klubu LokalPatriot nastopil svetovno priznani godalni kvartet romunskega violinista Alexandra Balanescuja. Nastopu, ki bi v vsakem evropskem mestu veljal za vrhunski dogodek, je prisluhnila peščica Novomeščanov.

Zlatko Kaučič, po rodu Bric, velja za enega najmarljivejših in ustvarjalnejših domačih jazzovskih glasbenikov, njegova glasba pa ni več samo jazz, temveč je samosvoje zvočno iskanje ter spajanje svobodnega izraza, različnih slogov, izročil in poezije.

Vse je dostopno in slišno na njegovih številnih ploščah, vendar dajo pravo luč njegovi glasbi nastopi. V zadnjih letih je sodeloval in sodeluje s številnimi glasbeniki z raznih koncev sveta, tako smo ga pred manj kot mesecem dni na 13. mednarodnem jazz festivalu v Cerknem poslušali ob kazaški pevki Saadet Türköz, nekajkrat pa smo ga v zadnjih letih slišali tudi v Novem mestu.

Velja poudariti, da Kaučič letos obhaja trideseto obletnico delovanja. Kaučič je nekoliko razočaran nad slabim obiskom, čeprav je bil kasnejši odziv peščice dober, na oder prišel v spremljavi mednarodnega godalnega kvarteta, ki ga vodi sloviti romunski violinski virtuoz Alexander Balanescu.

Ta se je rodil in odraščal v Romuniji, leta 1969 pa je njegova družina pred Causescujevim režimom prebegnila v Izrael. Balanescu je nato v Londonu in zatem v New Yorku študiral violino, leta 1987 pa je ustanovil kvartet, katerega značilnost je glasbeno ustvarjanje na stičišču med klasično zamejeno glasbo in pop glasbo.

Na glasbeni poti je Balanescu sodeloval z več svetovno znanimi glasbeniki, kot je povedal v Novem mestu, pa sta s Kaučičem stara prijatelja. Glasba, ki smo jo sinoči poslušali v LokalPatriotu je odražala značilnosti obeh glasbenikov. Tako smo na eni strani prisluhnili zvočno tolkalskim raziskovanjem in glasbenim plemenitenjem Zlatka Kaučiča, na drugi pa Balanescujevi avtorski glasbi.

V prvem delu koncerta so glasbeniki iskali predvsem stičišča, nakar se je kvartet predstavil tudi samostojno. Ponudil je izredno liričen vpogled v Balanescujevo glasbo in lahkotno virtuoznost, v izvedbi skladbe Luminitza in nekaj temami z pred tremi leti izdanega albuma Maria T pa povsem očaral. V drugem delu je kvartet ob Kaučiču izvedel nekaj skladb, Kraška vas, Rdeči kaos, Melanholija večera itd. s Kaučičevih albumov Zlati čoln 1 in 2.

Koncert lahko označimo za višek letošnjega Jazzinty abonmaja, ki je skušal iskati stične točke med slovenskim in nemškim jazzom, nasprotno pa je ob ustvarjalnih domačih izvajalcih Juretu Puklu, Miusow Quartetu in Zlatku Kaučiču prej predstavil slabokrven drugorazredni nemški jazz.

Čas je, da v LokalPatriotu razmislijo o drugačni zasnovi Jazzinty abonmaja, saj taka kot je, ne pelje nikamor, ustvarjalnost pa išče tam, kjer je ni. Ob tem se zdi, da bi prireditelji morali več narediti pri obveščanju in vzgoji občinstva, manj pa bi se morali zanašati na različne pokrovitelje.

(Rasto Božič)





POLET
: FEBRUAR 2008; ZVOK briške zemlje, zvok briške duše

ZLATKO KAUČIČ JE EDEN TISTIH GLASBENIH SAMORASTNIKOV, Kl VEDNO ZNOVA DOKAZUJEJO, DA USTVARJALNOST NE POZNA MEJA IN PONAVLJANJA. NJEGOVA GLASBILA SO KOMPLET BOBNOV TER RAZLIČNA DRUGA TOLKALA IN ZVOČILA, IN ČE KDO MISLI, DA SE TAKŠNE GLASBE NE DA POSLUSATI, Bl GA MORALVIDETI, KADAR NASTOPA KOT SOLIST IN ZA CELO URO ALI ŠE DLJE UROČI ZBRANE POSLUŠALCE VSEH GENERACU. NE LE DOMA, ŠE POGOSTEJE V ITALIJI ALI KJE DRUGJE PO EVROPI, KJER REDNO NASTOPA.

Čeprav je svetovljan, ki je pol življenja preživel v tujini in se kalil med najboljšimi svetovnimi džezovskimi glasbeniki, je močno navezan na domača Brda in slovensko kulturo, kar nenehno dokazuje s ploščami, posvečenimi znamenitim rojakom. Na primer Srečku Kosovelu, ki ga vedno znova navdušuje.
Za njim je cela vrsta odličnih plošč, a novih zamisli mu ne manjka. Letos je njegovo leto. Ne le zaradi okrogle obletnice, ampak tudi zato, ker ima ustvarjalne projekte z različnimi glasbeniki in zasedbami začrtane že daleč v jesen.

Torej čisto zares mineva trideset let, odkar se poklicno ukvarjate z glasbo?

Ja, mineva trideset let, odkar sem začel živeti z džezom. Leta 1978 sem se prvič glasbeno zaposlil, v začetku januarja ...

Ko ste šli v Italijo?

Ne, v Španiji. Tistega polprofesionalnega obdobja prej nisem štel. Od leta 1978 pa sem v džezu. Profesionalno, da se ne ukvarjam z drugo z(godbo).

In kako je bilo to videti?

Živel sem v Španiji, v Barceloni in dobil sem ponudbo v Valencii, v klubu Tres Tristes Tigres (Trije žalostni tigri). To je bil izjemen klub, ki so ga skupaj spravili prijatelji, za kakšnih petsto ljudi. Velika zadeva. V tistem času sem profesionalno igral z drugimi džezovskimi glasbeniki po vsej Španiji, ampak da sem preživel, sem igral tudi drugo glasbo, latino recimo, salso ipd. Potem so mi ponudili, če bi hotel biti hišni bobnar. Pospravil sem svoje stvari, od Barcelone do Valencie je 300 km, dobil sem stanovanje in tam ostal leto in pol. Igrali smo skoraj vsak dan razen nedelje. Tam so nastopali najrazličnejši glasbeniki. Organizator je
hodil celo v Anglijo, da jih je pridobil. Obskurne, vendar izjemne glasbenike, kotje Mike Osborne. Umrl je lani v bolnišnici. Bilo je neizbežno, ker je imel zelo težavno življenje. Ampak leta 1979 je bil eden tistih pihalcev, zaradi katerih so mi krvavele roke. Tako sem moral garati zadaj na bobnih. Zvok njegovega altsaksofona je bil nekaj nepojmljivega. Vsi današnji prefinjeni altisti odpadejo. Ko je Osborne stopil na oder, so se ti naježile dlake. Brez mikrofonov. Doma imam posnetke, ki so fantastični.

Je bil starejši od vas?

Ja, starejši, počutil sem se kot sin. Zame je bil to eden neverjetnih glasbenikov. Imel je ponudbe za delo z Anthonyjem Braxtonom in Maxom Roachem. Nastopal je tudi v zasedbi SOS (Skidmore, Osborne, Surman), v triu, ki je bil takrat nekaj novega. Pozneje so se pojavili saksofonski kvarteti, npr. World Saxophone Quartet. Ampak SOS je bila prva tovrstna zasedba.
V tistem klubu je igral zelo raznoliko glasbo, tudi standarde. Rad je imel Theloniousa Monka, Sonnyja Rollinsa in Johna Coltrana, ampak ko sem prvič igral tam, je prinesel irsko in škotsko glasbo. Kadar je prišel v klub, smo bili skupaj po ves mesec. Povabili so nas na več festivalov, recimo v Madrid, kjer ga je organizirala komunistična partija in so Osborna dali na naslovnico, ker so mislili, da je skrajni levičar.

Je bilo to kmalu po Francovi smrti?

Franco je umrl leta 1977. Z jugoslovanskim potnim listom nisem mogel priti v Španijo. Takrat je bila v Španiji prava revolucija. Nastopali smo v dvoranah, v katere so strpali dva tisoč ljudi, noge so jim visele z balkonskih ograj. Ozvočenje je bilo skromno, ampak glasba je bila ... Osborne nas je povlekel za seboj kot magnet. Nobenega oddiha ni bilo. Prihajali so vsi pomembni klasični glasbeniki in tam sem naredil prve pomembne korake v glasbi.

Španija je torej profesionalni začetek, ampak iz Slovenije ste odšli že prej.

Odšel sem, ko sem imel sedemnajst let in pol. Imam posnetek iz tistega časa, čeprav sem od tria Hero, z organistom in kitaristom, živ samo še jaz. Živeli smo v komuni. To je bilo leta 1969-70 v Tarcentu, mestecu blizu Vidma. Skupaj smo živeli slikarji, glasbeniki. Fantastično. Kot v pravljici.
V tistem času so smo si med seboj pomagali. V smislu denarja, plačil, morale. Danes temu rečemo hipijevski čas, smešen čas, ampak vsi bi se morali zavedati, da česa takega ne bo več. Sistem je bil morda kapitalističen, ampak ljudje so imeli radi svobodo, svobodne oblike. In glasba je bila motor komunikacije, podobno kot slikarstvo in poezija. Vse troje je bilo izjemno povezano. Nekateri so podcenjevali ta čas, ampak če si ga doživel in preživel do danes, ko nas napadajo najrazličnejši družbeni virusi...

Kako se je potem zgodilo, da ste iz rocka prestopili v kreativno glasbo?

To imaš v sebi, proces raziskovanja. Lačen si, hočeš nove informacije. Če se zablokiraš v sebi in rečeš ne, ne, samo to igram, to mi je všeč. To dopovedujem tudi svojim učencem: ne zapirajte se! Sicer boste v življenju izgubili kup lepih reči. Tudi znotraj rocka je bilo več iskanja in kreativnosti.

Kdo je bil torej prvi džezovski glasbenik, ki vas je pritegnil?

To se je zgodilo že v Novi Gorici, ko sem bil še mulo. Takrat sem se ravno začel ukvarjati z bobni, rockom in podobnim. Tomaž Mastnak me je potegnil v svojo garažo in mi na gramofonu zavrtel nekaj, kar mora slišati bobnar. Bil je Max Roach. Nikoli ne bom pozabil! Rekel sem si, tega pa res ne razumem. Ostalo mi je v spominu. Vedno je bil navzoč ta zvok. Swing. Ampak zdelo se mi je, da moraš to pač študirati. Na srečo sem potem v Zurichu spoznal džezovske glasbenike. Med njimi Allena Blairmana, bobnarja Archija Sheppa. Ta me je prvi spravil na rit. Ker je igral v stilu Billyja Higginsa in Eda Blackwella, to je melodična šola Maxa Roacha. Igral je vse, straight, free ... Takrat me je prvikrat prežel občutek drugačnosti. Bili smo sami glasbeniki in živeli smo v hiši blizu Ziiricha. Jaz sem bil učenec. Kupil sem si bobne, denar sem zaslužil tako, da sem na črno delal kot poštar, pa še zidal sem. Sproti pa sem se učil. Kake tri kilometre od nas je bila hiša, polna glasbenikov. Tam so živeli Irene Schweitzer, Peter Frei in drugi. Takoj sem se znašel v tistem gnezdu in se tam kalil. Free jazz je bil seveda zame daleč. Potem sem si iz Amerike naročil knjige. Allen mi je dal naslove in še vedno jih imam. Pet ključnih knjig za bobne. Tudi sam mi je pomagal in počasi sem pridobival. A kljub temu sem vedel, da bo dolgo trajalo. Potem sem dobil priložnost, da grem v Španijo. Po letu in pol sem imel Švice dovolj, tudi mentalitete ljudi. Mrzlo je. Dobil sem stik z Barcelono, z neko punco, ki je delala v klubu Celeste, in moral sem čakati, da je umrl Franco. Bobne sem poslal z vlakom in spominjam se, da so potovali tri mesece. Prišel sem teden dni po Francovi smrti...

Takrat je bilo to že mogoče?

Ne, pozneje so v Madridu odprli konzulat, jaz pa sem prišel »prešvercan«, z nekim Švicarjem. Ti so bili v Španiji vedno lepo sprejeti, ker je pač država bogata. Švicar me je spravil zadaj v prtljažnik.

V Španiji je bilo torej takrat lepo, ker je vse vrelo od ustvarjalnosti?

Po Francovi smrti je nastala revolucija. Vse se je odprlo. Vsi klubi, gostilne, vsi so hoteli imeti živo glasbo. Stopil sem v nekakšno prijaznost. Nobenih pretepov ni bilo. Tako obdobje se vedno pojavi po vojni, po zatiranju. V Španiji je bil džez v tistem času moda. Kamor koli si šel, so imeli festivale, na katere je prihajalo tudi 20.000 ljudi.
Moj rekord je, da sem s septetom leta 1979 igral na diadi (katalonski narodni praznik, op. av.) v Gaudijevem parku, kjer so postavili ogromen oder, da so lahko na njem nastopali predvsem glasbeniki, ki so živeli v Barceloni. Po okoliških hribih se je zbralo več kot pol milijona ljudi. Festival je trajal dan in noč ves teden.
V Španiji sem spoznal Johna Lewisa (Modern Jazz Quartet, op. av.), Kennyja Wheelerja, Steva Lacyja, Teteja Montolia. Cel kup odličnih glasbenikov, pa tudi poezijo Garcie Lorce in špansko kulturo nasploh. Ko sem prišel v Katalonijo, sem imel občutek, da sem prišel v umetniško državo. Ljudje so se pogovarjali skoraj samo o umetnosti.

Kako dolgo je to trajalo?

Šest let. Živel sem s prijateljico in njenima dvema otrokoma. Leta 1982 so bile tam olimpijske igre in potem sem si rekel, da sem naredil vse, da je čas, da grem kam drugam.

In ste šli na Nizozemsko?

Ja, s pomočjo Paula Stockerja. S saksofonistom sva bila prijatelja in rekel mi je, da naj grem v Amsterdam. Odšla sva skupaj. Tam sem ostal deset let, do leta 1992. Poleg tistega, kar sem že znal, sem se tam učil novih reči. Tam obstaja močna džezovska scena, tako improvizirana kakor mainstreamovska. Ampak med obema poloma vlada spoštovanje. Če omeniš besedo »free«, to ni kar nekaj. To je stvar šol, osebnega razvoja, znanja, konceptualnosti in pogledov naprej. Včasih se mi zdi že ime smešno. Tam imajo zelo razvit sistem podpor in nagrad, zato ni nič čudnega, da je tako. Pa ne samo v glasbi. V samem Amsterdamu je kakih 15.000 slikarjev. Živijo na ladjah, zasidranih v kanalih.

Kljub vsemu ste se odločili vrniti domov. In to je hkrati obdobje, ko ste začeli najbolj silovito ustvarjati. Plošče so začele zelo redno izhajati, posneli ste prvi solistični projekt, ko je bilo to še...

Round Trip ...

Zelo nenavadno.

Snemal sem tudi v Amsterdamu. Doma imam kup posnetkov, kaset in podobnega. Takrat so se še tiskale vinilne plošče in do teh je bilo težko priti. V Amsterdamu sem bil svobodnjak. Imel sem stroške s stanovanjem in drugim, moral sem zaslužiti. Zato sem igral tako na free kakor na straight sceni. Na prvi sem igral predvsem z Nizozemci in nekaterimi tujci. Imeli smo svoje kroge, ki so segali tudi v Belgijo in Luksemburg, plačani pa smo bili po določeni tarifi. Ko sem prišel vBrda, je bilo to najprej samo zaradi obiska. Hotel sem v Los Angeles, ker sem spoznal pevko Angelo Pritchard, hotela sva se celo poročiti. Potem se je vse skupaj zlomilo, zbolel je tata, kar »zabremzal« sem. Ker sem imel več časa za razmišljanje - medtem sem delal tudi v Italiji - sem si rekel, no, Zlatko, zdaj pa lahko spraviš na dan tisto, kar si se naučil. Nastopil je čas poroda. Rojevale so se stvari, ki jih prej nisem utegnil spraviti ven. V Amsterdamu ni bilo časa. Tako je nastalo približno trideset plošč, petnajst mojih in petnajst takih, na katerih igram z drugimi.

Lep dosežek, če pomislim, da gre za petnajst let. Da imate vmes dve solistični plošči, ki sta vrhunski tudi v svetovnem merilu. Potem pa še projekti, ki so zaradi zasedbe slovitih glasbenikov ambicioznejši in dragoceni kot dokumenti domače free glasbe.

Ideje so bile v meni že dalj časa. Ko sem prišel domov, je v meni nastala nekakšna tišina, rekel sem si, po petindvajsetih letih potovanj je čas, da se ustaviš. Vedno sem »šibal« naokoli. Še vedno pa sem živel na strateški točki, 50 metrov od meje.

Po svoje torej dobro, da ste tako blizu Italije, kjer so možnosti za delo takšnega glasbenika, kot ste vi, vseeno drugačne. Ste takrat že imeli stike z italijanskimi kolegi?

Ja, ja. Vendar sem bil tudi lačen narave. Miru. Mest sem imel »poln kufer«.

Vendar so Brda tista, ki so vvas sprožila nastanek vseh plošč.

Zelo sem navezan na našo zemljo, na barve. Začel sem ustvarjati stvari, ki sem
jih čutil. Neki kolega je rekel, da moraš iti v Brda, če me hočeš razumeti. Da razumeš zvoke. Vse moje plošče so posvečene ljudem, ki so mi nekaj pomenili. Tudi očetu. Čeprav je bil eden krivcev, da sem odšel iz države. Doma sem imel težave, ker sem bil drugačen.

Kako so doma sprejeli to, da ste glasbenik?

Niso sprejeli. Ko sem šel šestnajstleten v ključavničarsko šolo v Novo Gorico, sem si z denarjem, ki mi ga je mama dala za sendviče, kupil bobne, ker sem se zaljubil v glasbo. Že dvanajstleten sem zvečer v pižami zlezel skozi okno, da sem šel poslušat skupine, ki so ob sobotah za ples nastopale v Dobrovem. Kupil sem si češke bobne iz kartona, oče pa me je čakal v zasedi v Solkanu. Ko sem odprl vrata sobe, kjer smo vadili, je prišel za mano in mi razbil bobne. Nastalo je sovraštvo, zaradi katerega sem šel v Italijo. Očetu sem posvetil ploščo Emotional Playgrounds, ki je zelo priljubljena, doslej smo jo prodali več kot 2500 izvodov. Za naše razmere neverjetno. V džezu sem uporabil pevske zbore, drugače kot doslej. Vse plošče so posvečene ljudem iz Slovenije, razen Steva Lacyja, ki je bil moj mentor, pa ne samo to, po njem sem
se zgledoval tudi po človeški plati. Zlasti Kosovelu, ki je nekaj čisto posebnega. Sploh si ne morem misliti, da je deset kilometrov zračne črte daleč živel tak genij.

Že pet, šest let imate v Novi Gorici šolo za bobnarje, ki ni samo to, saj sodelujejo tudi drugi glasbeniki, imate zasedbo, ki jo imenujete Kombo, in rezultati so odlični. Nekaj glasbenikov, ki ste jih vzgajali, je zdaj že zelo uspešnih.

Borislav Simoniti me je povabil v Točko, kjer so lepi prostori, pa sem znova začel. Na začetku sem imel deset ljudi, same pankerje. Naredili smo že kup fantastičnih zadev, Kombo res funkcionira, ni pa nobenih novinarjev, skoraj nihče nič ne ye o tem. Prepuščeni smo sami sebi, kar je sramota. 16. februarja so nas povabili na festival v Pordenone. Italijanski glasbeniki, ki so tukaj gostovali, so se zaljubiti v Kombo, ker je elastičen. Učim jih tako, da so dobri na vseh področjih. Nekateri glasbeniki sodelujejo v več zasedbah. Imamo nekaj izjemnih talentov. Za avgusta so nas povabili na festival na Sardiniji.

Zdaj ga bo mogoče slišati tudi v Ljubljani na vašem koncertu 19. februarja v obnovljenem klubu Cankarjevega doma.

Moj projekt za 30-letnico bo trio Cerkno, izjemni argentinski pihalec Javier Girotto in kontrabasist Paulino Dalla Porta. Pred dvema letoma smo imeli v Cerknem fantastičen koncert. Niti malo nismo vadili. Izšla bo plošča. Prav čudežna zadeva. Neponovljiva. Trio bo predstavil moje nove skladbe, potem pride na vrsto Kombo, prav tako z novimikompozicijami. Nihče nas sicer nikamor ne povabi, razen na Rock Otočec, za drugam pa nismo »dovolj dobri«. •

(Jure Potokar, Foto Blaž Samec)





MUSKA:
ZLATKO KAUČIČ CERKNO TRIO & KOMBO

KLUB CANKARJEVEGA DOMA, LJUBLJANA, 19.2.2008.

Prenovljeni Klub Cankarjevega doma je za odprtje in zagon novega cikla Cankarjevi torki doživel kar se da primeren krst. Organizatorji so se dobro odločili, da čast, da z zvoki prvič zapolni novi stari klub in zazene novi stari cikel (ki nadomešča Cankarjev jazz in Radikal šik), prepustijo najbolj ustvarialnemu domačemu glasbenemu iskalcu. Zlatku Kaučiču.
Razlog za tako odločitev je tudi v Kaučičevi dvojni obletnici in sicer 30-letnici ustvarjanja ter 55. rojstnem dnevu. Kaučič se je predstavil z dvema zasedbama ter tudi tako pokazal široko paleto svojih glasbenih snovanj. Prvi del je pripadel Cerkno Triu, ki je ime dobil po kraju, kjer se je prvič predstavil pri nas. Za vijugaste saksofonske linije je skrbel italijanski Argentinec Jovier Girotto, namesto zbolelega Paolina Dalla Porte pa je za basovske strune prijel in tudi godel Salvatore Maiore. Bend je odigral koncert v enem samem zagnanem kosu, v dobri uri pa so se izmenjavali slogi, ritmi in načini grajenja skladb. V prvem delu koncerta je bil Maiore nekako v ozadju, a je po nekaj turbulentnih ritmičnih menjavah tudi sam dal v višjo prestavo in se bolj zagreto odzival na pestro zvočno dogajanje. Girotto se je izkazal s široko paleto prijemov, od liričnih do groovy robustnih (sploh ko je prijel za baritonski saksofon); dajal je osnove skladb, ki so včasih poskakovale od nabritih rifov, drugič so se vile po boj liričnih poteh. Nekajkrat ga je zaneslo v ponavljajoče se obrazce, ki pa jih je k sreči Kaučič pričakal pripravljen, saj je nemudoma spremenil ritem, zasukal trenutno gonilno temo od znotraj, razdrobil zven, z nemirnimi rokami v iskanju vedno novih zvokov posegel celo po zobni krtački in pravzaprav pokazal, kdo vodi igro in kdo je vanjo pripeljal največ vznemirljivih zvokov in igrivosti. Lete sta se hitro navzela še druga dva soigralca in izid je bil iskriva paleta raznorodnih jazzovskih in objazzovskih zvrsti
Lirizem, improvizacija, prisluškovanje odtenkom, reference na ljudske godbe, freejazzovska razgradnja in nadgradnja - vse to in še več se je zvrstilo v zvočno izjemno zgoščenem koncertu, ki je minil kot v hipu.
Nadaljevanje je pripadlo odličnim mladim glasbenikom, ki jih je Kaučič zbral v svojemi projektu Kombo, ta je nastal na glasbenih delavnicah. Naš tolkalec je večkrat poudaril, da uči mlade ustvarjaice predvsem poslušanja, še zlasti ko gre za skupinsko medigro. To se je lepo videlo na koncertu, ko so se glasbeniki živo odzivali tako na Kaučičevo nekonvencionalno dirigiranje in na prispevke posamičnih članov. Četica razigranih bobnarjev v prvi vrsti, dve nabriti električni kitari, elektnčni bas in klaviature; pred odrom Kaučič, ki zagreto "maha" z rokami, glasbenike enkrat odtrgano ustavi, drugič jih požene v zvočni drn in strn. Humor in sproščenost (na začetku so bili glasbeniki malenkost preveč napeti, a so se kmalu osredotočeno spustili v skupinsko snovanje) sta bili odliki tega nastopa, ki ga je bilo enako lepo poslušati kot gledati. Kaučič je namreč dvakrat kar pobral iz poslušalstva dve naključni dirigentki, ki sta se uspešno preizkusili v vodenju Komba, posebno pa je bilo zabavno sprevračanje glasbenih obrazcev, ko so se Ijudske viže spajdašile z improvizacijo ali ko je Hendrixova Purple Haze zaživela v sožitju z norimi, svobodnimi (in tudi k hrupu nagibajočimi se) deli. Kot gost zasedbeje nastopil tudi Girotto, proti koncu koncerta pa tudi Maiore, a so pravi zmagovalci zagnani mladi glasbeniki, ki so se izkazali z odprtimi ušesi in umom ter s promptnim reagiranjem na dirigentove "ukaze". Kaučiču pa čestitamo za lepo izpeljan večer: še na mnoge kombe in drzne zvočne kombinacije!

(Mario Batelič)




DNEVNIK
: 23. feb. 2008; Prvi in njegova pravica do napake

Zlatko Kaučič Cerkno trio in Kombo, Klub Cankarjevega doma

Težko je soditi po prvem v nizu jazzovskih in drugogodbenih koncertou v prenovljenem Klubu Cankarjevega doma (CD), vendar je začetni vtis obetaven. Klubje bil poln sedečih in stoječih. Prostor omogoča bližino z glasbeniki. Zvok je zvečine spodoben, enakomerno se širi med polkrožno razporejeno občinstvo, razen u nediferenciranih nizkih legah. Zares šteje, da so glasbeniki in občinstvo v obnovljeni večfunkcionalni kocki z ločenim in dostopnim »rekreativnim« delom (po domače šankom) razširjeno prostorsko strukturo posvojili in jo prilagodili
klubskim vedenjskim konvencijcim. Pri jazzouskem poslušanju to pomeni, da občinstva prizorišče ne moti, ne tlači in sproti ne ubija pritajenega vrvenja v občevanju med poslušajočimi in glasbeniki. To, da Klub CD ni bil običajna cankarjanska motjna«, je dobra popotnica.
Cankarjeve torke je odprl domačin Zlatko Kaučič. To je primerna gesla organizatorja. »Samorastniški« briški tolkalec letos praznuje tridesetletnico mednarodnega udejstvovanja na jazzovski in improvizatorski sceni, Sicer zveni oguljeno, vendar je eden redkih iz tukajšnjih logov, ki mu uspeua predvsem zaradi s prakso pridobljenega glasbenega znanja, predanosti ustvarjanju in iznajdljivosti na prepredenih poteh v
sicer zoprno institudonalizirani mednarodni mreži. Ta ni tako pretočna, kot za omrežne povezave radi mislimo. Prej je zafrknjeno hierarhizirana.
Navsezadnje je to eden izmed kazalcev, da ima Kaučič za kaj bučno praznovati in razkazovati svoje godbe, odprt glasbeni nazor in raziskujoč zvočni svet. Njegova gravitacija proti italijanskirn jazzovskim krajinam je z leti vse bolj očitna. V njegovo godbo je vnesla več liričnosti, poudarka na igrivosti melodije, na drobnih finesah, ovitih v humor, in manj neposredne ekspresivnosti. V tem slogu je muziciral v »cerkljanskem triu« s pihalcem Javierjem Gittom in kontmbasistom Salvatorejem Maioerejem. Trio je kljub nenadni menjavi basista odigral
živanen klubski koncert, intenziven, prepuščajoč se vzgibom glasbenikov, od katerih je vsak neprisiljeno dobil svoj delež za razkazovanje.
Vendar je bil pravi dogodek večera drugi del, ko je Kaučič dirigiral Kombu, skupini mladih glasbenikov, ki jih zadnja leta poučuje, vpeljuje v glasbene in še posebno jazzovske skrivnosti. Majhna izbrana četica z močno tolkalsko sekcijo in okrepljena z Girottom je sijajen izkaz, kako lahko zunaj togih glasbenih ustanov mlade »poslušalce« vpelješ v glasbeni svet in jim povsem suvereno prepustiš izvedbe nič kaj lahkih razčlenjenih komadov. Če jih je spočetka še zdelovala trema, je Kombo grabil vse bolj sproščeno. Kaučič kot vodja in dirigent ga je spodbujal in grajal, odpuščal
mlačnejše vstope in celo terjal zavzetejše ponovitve. Že to, da vsem javno pokažeš, da je pravica do »napake« lastna igranju godbe, daje njen sestavni del, je bila vredna reč. Vešči različnih slogov in prehajanja med njimi so mladci odigrali pester, zahteven repertoar in se prebili skozenj. Takšen izkaz bi v klasični koncertni dvorani pogorel, v klubskem miljeju, v katerem lahko k dirigiranju privabiš koga iz občinstva, pa deluje neprisiljeno. Za nameček pa še zastavi kup vprašanj o okvirih glasbene organizacije, konvencionalnih delitev dela. Bil je simpatičen in človeško topel začetek obhajanja tridesetletnice pravega muziciranja bobnarja iz Goriških brd.

(Ičo Vidmar)





PRIMORSKE NOVICE:
LJUBLJANA Zlatko Kaučič je udarno začel tridesetletnico glasbenega delovanja

V Ljubljanskem Cankarjevem domu so ciklus Cankarjevi torki začeli prav s koncertom ob 30-letnici ustvarjanja uveljavljenega primorskega tolkalca, skladatelja in glasbenega pedagoga Zlatka Kaučiča. Počasi se rojeva nov jazz klub, napovedujejo pa veliko zanimivih gostov.
Zlatko Kaučič (1953) je nekonvencionalen tolkalec. V glasbo je vstopil na dokaj običajen način, kot bobnar pri različnih rockovskih zasedbah, kmalu pa je zapustil rodna Goriška brda in se v tujem svetu okužil z jazzom. Preprostih oblik bobnanja, kjer je ritem zgolj "beat" ali metrum ter kulisa, se je kmalu naveličal, in čarobno deželo kreativnih presežkov odkril v improvizirani godbi.
Deloval je v mnogih državah, bil dvakrat tudi v ZDA, preigraval jazzovske standarde z najrazličnejšimi mojstri, med katerimi so tudi tako slavna imena kot Steve Lacy, Paul Bley, Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Peter Brotzmann, Kenny Wheeler, Chico Freeman, Albert Mangelsdorff ... Z mnogimi med njimi je tudi soustvarjal (kar se zdi pomembnejše) mnoge inovativne projekte, širil meje jazzovskega obolosa in svoj glasbeni svet združeval z drugimi umetniškimi praksami. Najpogosteje s poezijo. Seznam projektov in koncertov je dolg, prav tako dolg postaja tudi seznam plošč, ki jih je izdal večinoma v tujini. Opredelitev njegovega sloga je dokaj izmuzljiva stvar.
Vse, kar bi brez zadržkov lahko rekli, je, da se vključuje v postmodernistični jazzovski val, kjer preigravanje in združevanje vsakršnih predhodnih vzorcev vedno navrže nove zvočne kombinacije. Glasbo dojema kot enovito zgodbo brez strogih in togih pravil. Izhodišče je nekako free jazz, ki je krona improvizatorskega stvarstva, toda na tem izhodišču se nerad zadržuje predolgo. Kaučič je kompleksnejši in širši. Kot da mu šolski vzorci ne ustrezajo, kot da bi neprestano želel oportunirati šablonam. V tem prostoru, ki dopušča vse, tudi eksperiment, igrivost, geg, vragolijo, refleksijo, otroško naivnost ali seriozno inovacijo, se realizira kot glasbenik in kot osebnost.
V jazz je vpeljal sociološko poanto; rad se identificira z okoljem, iz katerega izhaja, do njega je kritičen, celo zajedljiv, išče pa predvsem novih spodbud in impulzov. Projekti potem nosijo imena kot so Tolminski punt, Zlati čoln, Vibrato tišine (po Srečku Kosovelu), Vizionarja in podobno. Jazz je življenje, pravi Kaučič, je druženje in tudi način terapije obolelega in duhovno plehkega vsakdana.
In zakaj ravno tolkala? Ne moremo si kaj, da ne bi navedli duhovitega odgovora iz nekega intervjuja, kjer o tem takole razloži: "Bobni? Ne vem. Ko sem bil majhen, so se mi zdeli bobni poseben pristop h glasbi. Najprej sem mislil, da sploh niso inštrument, da se po njih le udarja. Ko sem gledal Beatle, Stonse, sem videl njihove bobnarje, kako udarjajo po tem inštrumentu, pa sem si mislil, češ, zakaj jih 'tepejo'. Takrat sem se dobesedno zavzel zanje. Ugotovil sem, da so lahko ravno tako melodični kot druga glasbila. In od tedaj jih 'branim'."
Predsinočnjim jih je "branil" s Triom Cerkno (obolelega kontrabasista Paolina della Porte je suvereno in navdahnjeno nadomestil

Salvatore Maiore), kjer je svoj imeniten delež prispeval tudi saksofonist Javier Girotto. Koncert je bil seveda kaučičevsko pester in nabit z energijo, v drugem delu pa je predstavil še svoje delo z mladimi, zasedbo Kombo iz Nove Gorice. Ponovno smo skozi free vrata preposlušali celotno zgodovina jazza, od zametkov funka, prek jazz rocka, neoswinga in liričnih mainstreamovskih melodij do temeljev, ki jih Kaučič kot tolkalec seveda sluti v Afriki. In kar je najpomembneje, nihče več se ne smeje, ko boss med igranjem oščetka zobe pred mikrofonom in ustvari "ščetinasti" jazzovski sound, ki provocira, ki nagaja in je tudi malce hudoben.

(Jože Štucin)





MLADINA
: feb.2008; 30 LET ZLATKA KAUČIČA

KONCERT OB TRIDESETLETNICI USTVARJANJA V KLUBU CD

V torek, 19. februarja letošnjega leta, so v prenovljenem Klubu CD, v Cankarjevem domu, premierno otvorili novo glasbeno serialko, poimenovano Cankarjevi torki. Za prvi koncert v njenem sklopu so organizatorji izbrali koncertni dogodek ob tridesetletnici ustvarjanja slovenskega jazz tolkalca in avtorja Zlatka Kaučiča, brez pretiravanja rečeno prvega moža slovenske napredne jazz ustvarjalnosti.
Kaučič je koncert zastavil v dveh delih, pri čemer se je v prvem predstavil s svojim Cerkno triom in tako poskrbel za zvočno okolje, v katerem lahko kreativno polno zaživi in postreže z najboljšim, v drugem delu pa je predstavil
svoje pedagoško delo z mladimi v zasedbi Kombo. Kaučičeva gosta v prvem delu sta bila Argentinec Javier Girotto na saksofonih ter Italijan Salvatore Maiore na kontrabasu (slednji je nadomestil Paolino dalla Porta). Z njima je Kaučič že na samem začetku vzpostavil sproščeno vzdušje in neustavljivo kreativno intenziteto, ki jim je cel nadaljnji koncert služila kot idealna osnova za nenehno pletenje in nizanje idej ter radoživo kolektivno interakcijo. Trio je neprekinjeno, z izjemno gladkimi in subtilnimi prehodi stalno razvijal in gradil napetost ter tako tekoče prešel od začetne lirične in melodične ekspresivnosti do free
jazz razuzdanosti in celo abstraktne rockovske in funk udarnosti. Zlatkoje vmes nemalokrat privabljal pozornost občinstva in navduševal s svojimi tolkalskimi domislicami, ki pri njem po eni strani služijo kot humorni in atraktivni zabavni vložki, hkrati pa po drugi strani z njimi poskrbi za inovativno zvočno barvanje in nekonvendonalno interakcijo s soglasbeniki. V drugem delu je Kaučič prepustil glasbeno delo svojim varovancem iz pretežno tolkalske in električnostrunarske zasedbe Kombo, ki sta se jim s solističnimi vložki občasno pridružila predvsem Girotto in pri eni skladbi tudi Maiore, Kaučič pa je vse skupaj vodil kot dirigent. Pri vsaj stvari je bilo predvsem zanimivo slediti Kaučičevim domiselm'm in didaktično učinkovitim kompozicijam ter odločnemu in sproščenemu vodenju zasedbe, vendar pa zadeva niti stilsko, s svojo jazzrock zvočnostjo, niti izvedbeno glasbeniško še precej neizkušenih Kaučičevih učencev ni zadovoljila pričakovanih standardov tako prominentne priložnosti. Verjetno pa si je Kaučič sam zaželel za svoje praznovanje jubileja prav takšen aranžma, kar je po svoje tudi treba upoštevati in nesebično sprejeti.

 (David Verbuč)



www.radiostudent.si: Sreda, 20.02.2008 ; Zlatko Kaučič!!!

Luka Zagoričnik recenzira koncert Zlatka Kaučiča ob njegovi 30. letnici ustvarjanja v Klubu Cankarjevega doma ... (v celoti!)
ZLATKO KAUČIČ CERKNO TRIO & KOMBO, 19. februar 2008, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* V sodobnem jazzu v naši mali podalpski deželi je tolkalec zlatko kaučič eden tistih trmastih osamelcev, ki jazz ne tolmači zgolj skozi njegovo ožjo zgodovino, temveč ga sluti kot kreativno dediščino, tvarino, v osrčju katere se preko improvizacije skriva nesluteni potencial raznoterih izrazov in stičišč raznolikih žanrov. Več kot polovico ustvarjalnega življenja je Zlatko preživel kot zvedavi vandrovec, ki se je v osrčju Evrope bratil z mojstri jazzovske in improvizacijske glasbe, se učil in snoval, pri tem pa ustvaril povsem samosvoj tolkalski jezik, ki ga je v zadnjih letih nadgradil tudi s pogumno in samosvojo skladateljsko senzibilnostjo. Prežemanje različnih kulturnih in godbenih izročil, od rodne grude in folk dediščine, poezije domačih in tujih avtorjev, sodobnih in klasikov, odmevov žlahtne jazzovske dediščine, rokerske fuzije, jazzovskih avantgard, tako ameriških svobodnjaštev kot iskanja lastne izraznosti evropskih glasbenikov v drugi polovici prejšnjega stoletja in vse do odmevov klasične glasbe je pri njem izredno spontano, sproščeno, mestoma celo igrivo, ob tem pa jasno začrtano. Ob tridesetletnici svojega trmoglavega ustvarjanja, s katerim se je dokončno prebil v tujino - po dobrem obisku sodeč, pa je končno doživel priznanje tudi pri nas - je na otvoritvenem večeru Kluba Cankarjevega doma in njegovih torkovih glasbenih večerov nastopil s svojim Cerkno triom in svojimi učenci v večjem ansamblu Kombo.

Cerkno trio se je prvič predstavil leta 2003 na jazzovskem festivalu v Cerknem v postavi zlatko kaučič – bobni, tolkala; Argentinec Javier Girotto (beri Havier Điroto!) – pihala; in Paolino Dalla Porta – kontrabas. Tokrat pa je zaradi bolezni slednjega v trio vstopil italijanski basist Salvatore Maiore (beri: majore!). Glasba tria izhaja sicer iz jazzovske tradicije in senzibilnosti, vendar jo nenehno preči, tako s Kaučičevim mojstrskim drobljenjem ritma, z repetitivnimi linijami saksofona in bolj očitnimi izleti v etno in rock glasbo. Prvi so nas spomnili na idejo panafrikanizma iz 70. let s strani ameriških svobodnjaških jazzistov. Ob tem pa se Kaučič ozira tudi na zvočne dediščine iz bližnje okolice. V drugem izletu pa se je ob prehodu Girotta na baritonski saksofon vzpostavil konkreten rockerski pulz, ki ga je poganjal Girotto s funkovskim riffanjem, Maiore pa je iz ozadja spremljave končno pokazal malce življenja z rezkim lokanjem po strunah. Ob včeraj precej povprečnih soigralcih je bil Kaučič osrednja figura špila, ki ga je vrlo poganjal, ga razgrajeval, mu iskrivo narekoval dinamiko in ga včasih prav hudomušno upognil v povsem drugo smer: iz pulza v pršenje, iz ritma v zven in nazaj. Na ta način je glasbi vdihnil ne le raznolikost, temveč prepotrebno svežino, ki se je delno trošila ob liričnem, melodičnem fraziranju Girotta na sopranskem saksofonu, ki je večkrat zašlo v repetitivne obrazce z le rahlimi variacijami v zvočnem toku. Prav Kaučičev zanosen angažma, iskrivost in hudomušnost, mešana s skrajno senzibilnostjo, so ga v triu postavili v prvi plan, s tem pa zbiru njegovih in Girottovih kompozicij vdahnila neko lahkotnost in prepričljivost, v kateri ob nadaljnjem sodelovanju tria tli še veliko potenciala.

Slednjega ne manjka v Kaučičevi tokrat devetčlanski zasedbi Kombo, sestavljeni iz njegovih učencev, mladih nadebudnih glasbenikov, ki jih Kaučič uči komunikacije skozi ustvarjalno formo, jih seznanja in vpeljuje v raznolika žanrska prostranstva, v dinamiko znotraj večje zasedbe in improvizacijo v ohlapnih strukturah, celo v socialno komponento znotraj in izven godbe, bolj kot pa v obrtništvo igranja glasbil. Tokratni nastop zasedbe, ki se ji je na odru pridružil tudi Javier Girotto, ob koncu pa na violončelu še Salvatore Maiore, je minil v znamenju sproščenosti in navihanosti ob izvajanju Kaučičevih kompozicij, ki zasedbo peljejo v široka prostranstva jazzovske fuzije, progresivnega rocka, celo v sprevrženi kalipso in postmodernistično kolažiranje, namazano s tekočo in pregibno poliritmijo, zgnetenko raznorodnih ritmov, ki so osnova večine skladb, v katerih je glavno melodično linijo ponazarjal Girottov saksofon, občasno pa dve električni kitari in klaviature. Ansambel je kljub mladosti dovolj prilagodljiv in suveren v izvedbi, da gibko prehaja med strukturo in improvizacijo, v katerih sledi Kaučičevo dirigiranje, ki se občasno zanaša za gestikulacijo in znakovni sistem. Kaučič je zasedbo vodil skrajno sproščeno, z obilico humorja, kar je morda krivo, da je tokrat tudi Kombo zvenel manj suvereno kot sicer, vendar se je vsa scena dobro vklopila v praznično občutje dogodka, ki je upravičeno slavil delo enega naših večjih ustvarjalcev v polju jazza in širše. Kaučič bo tridesetletnico zaznamoval letos še z imenitnimi projekti, v Cerknem v duetu s pevko Saadet Turkoz, na Sajeti v duetu s Petrom Brötzmannom in na Jazzintyju z godalnim kvartetom Alexandra Balanescuja. S tem dogodkom pa so se hkrati odprli torkovi glasbeni večeri v prenovljenem klubu Cankarjevega doma, ki mu zaenkrat še ni uspelo pričarati klubske štimunge, a jo bo s spremembami in zanimivim programom kaj kmalu.

(Luka Zagoričnik)