WWW.ROCKLINE.SI: 23. marec 2016; Zlatko Kaučič predstavil Kombo B v Cerknem (2016)

Zlatko Kaučič je veliko ime na slovenskem pa tudi mednarodnem glasbenem zemljevidu. Pravi glasbeni svetovljan, pravi glasbeni vizionar. V predajanju glasbeni umetnosti je domala preizkusil vse, pa vseeno s svojo neukročeno kreativno slo še naprej odkriva in riše nova, še neodkrita glasbena obzorja ter nas z njimi bogati.

Tako je prišel novi ciklus Keltike in z njim nov pristanek Zlatka Kaučiča v prikupnem baru Gabrijel v Cerknem. Tokrat v družbi svojih učencev združenih pod okriljem imenovanim »Kombo B«. Zakaj B? Ker je to že druga Kombo generacija, ki je za razliko od Komba A iz katerega so izšli danes etablirani glasbeniki (Samo Šalamon, Vid Drašler, Jošt Drašler, Marko Lasič, Vitja Balzalorsky, Gal Furlan), nekoliko pomlajena, a zato nič manj nadarjena. Kombo B, ki je nedavna izdal zgoščenko »Hramo« (Gremo), je nastopil v Cerknem v zasedbi petih bobnarjev in tolkalistov, ki so Tina Jenko, Tomi Novak, Nejc Franca, Žiga Ipavec in Urban Kušar, ob podpori dveh kitaristov Petra Kastrina in Jana Jarnija, alto-saksofonista Jureta Boršiča in basista Matjaža Bajca.

Po uvodni najavi Daria Cortesseja, ki je v letih postal pravi hišni inventar bara Gabrijel, poznanega po publikacijah posvečenih vračanju človeka k materi naravi, pa tudi glasbenem udejstvovanju (Crazed Farmers), je Kombo B vpadel v skladbo Urbanova očala. Tokrat so morali za vokalni vložek poskrbeti povsem sami. Pod budno dirigentsko taktirko njihovega mentorja Zlatka, se je ekipa devetih glasbenikov hitro razletela v prostoru ter razvila čvrsto a mehkosučno s »funkom« podkrepljeno vzmetnico, na katero so naslanjali svoje znanje in veščine jazzovske improvizacije. Vprašali se boste kam je ekipa zbasala pet setov bobnov na mali oder bara? To seveda ni bilo mogoče. Zato so postavili dva otroška seta bobnov. Na vsaki izmed zaigranih skladb, sta bila dva glasbenika zaposlena na bobnih, »prosti« trije pa so se ta čas »igrali« s tolkali in tako krepili ritmično ogrodje skladb. Peterica bobnarjev se je menjala na relaciji bobni – tolkala vseskozi. Skozi čas sem prepoznal znane obraze na odru. Gledali smo jih namreč januarja na enem izmed domorodnih četrtkov v ljubljanski Gala hali. To je zasedba Koromač, ki zastopa Kombo B v kar petih šestinah matične zasedbe. Manjkal je torej le en od obeh kitaristov zasedbe. Od tod ne čudi, da je Zlatko pred najavo skladbe Vrtejba pripomnil, da prihajajo najboljši glasbeniki prav iz tistega konca Slovenije, to je iz Vrtojbe, od koder so doma tudi Koromač.

V dobri uri in 20. minutah je Zlatko razdelil oder na levo in desno polovico. Pri tem se je vsaka polovica sporazumevala med seboj, lovila notranji red znotraj improvizacijske »zaprisege«, ki je valovila na vodilnih motivih, obenem pa je morala paziti kaj počenja druga polovica na odru, da ne pride do kaosa, ali »auralne bitke« obeh »podtaborov« Komba B. Sam kaos je skušal provokativno izvabiti iz glasbenikov kar njihov mentor Zlatko, ki je v slogu Franka Zappe krepko vrtinčil zrak v prostoru, ko je krilil z rokami proti svojemu orkestru in podeljeval naloge. Zato je bilo vseh 18 oči nenehno uprtih v Zlatka, saj nihče od glasbenikov ni vedel, kdaj bo moral stopiti v središče razvoja dogodkov. Vsak, ki je bil s strani Zlatka izzvan, je moral spraviti od sebe spontani improvizacijski rafal, ki je odtis njegove lastne glasbene percepcije. Torej iskati disciplino v nedisciplini. Ali kaj to sploh je? Red in kaos? Ni ne enega ne drugega, pač pa oboje le je in se v substanci glasbene materije, kot jo kodira in prevaja človeški medij, nujno medsebojno prepleta. Ker pri tem omejevanja ne sme biti, ni niti enega motiva, ki bi bil ponovljen. Takšna je tudi plošča »Hremo«, zaigrana in posneta koncertno v enem poizkusu. In takšna je bila tudi interpretacija treh drugih skladb albuma, to je Dedek Mraz, Vrtejba in Srečko Lesica (posvečena v spomin Boštjanu Cveku) v nadaljevanju. Kombo B je k temu dodal še popolno točko svobodne improvizacije imenovano Cjerkno, tu je bila tudi skladba Somrak in zabavni spomin Zlatka Kaučiča na druženje s skandinavskimi glasbenimi kolegi in njihovo preznojeno konfekcijo sumljivih izhodnih vonjav (Norveške kancjete). Odveč je dodajati, da je Zlatko popestril večer s svojimi humoreskami in zabavnimi dovtipi, ko je predstavljal ozadja zgodb, ki stojijo za zaigranimi skladbami.

Bend je tega večera dostavil poseben koncert, neponovljive vibracije in energije. Drugače ne gre, ko je za krmilom Zlatko. V talilnem loncu brezmejnega fuziranja najdeš v Kombo B vse mogoče žanrske začimbe (svetovna glasba, etno, funk, rock), ki se pripenjajo svobodoljubni glasbeni provokaciji, mnogokrat celo avantgardnih razgledov jazzovskega utelešenja. Serviranega na samosvoj, to je edinstven način.

(Aleš Podbrežnik)


WWW.PRIMORSKE.SI: 20. oktober 2015; Hramo na Kombo, saj sem ti powidu

Kulturni dom Nova Gorica je v oktobru pričel z novim ciklom Oktober jazza. Uvodni četrtkov koncert je bil v Kulturnem domu Nova Gorica v znamenju domačinov in goriškega ansambla Kombo, ki ga usmerja Zlatko Kaučič. Ansambel danes sestavlja pomlajena ekipa B. Mlajša različica Komba A združuje štirinajst članov in deluje po istem vzorcu in enakih načelih kot A. Na novogoriškem koncertu je Kombo predstavil novo zgoščenko Hramo.

NOVA GORICA > Naslov pete zgoščenke, ki je izšla pri Zvočnih izvirih, matičnem društvu Komba, po goriško pomeni gremo, po finsko pa kužek. Na zgoščenki glasba, pod katero se je podpisal Zlatko Kaučič, kaže tipično zvočno sliko v smislu kompleksnosti, ironije in značilnega melosa Komba iz preteklih projektov. Navdih za nova dela lahko pride od vsepovsod, in tako so skladbe posvečene zanimivim osebam iz življenja Kaučiča in Komba; prinašajo zgodbe, ki so se spletle ob ustvarjalnem druženju na koncertih, vajah in raznih srečanjih. Urbanova očala, Saj sem ti powidu, Srečko Lesica so posvečene članu Komba Boštjanu Cveku, preminulemu umetniškemu vodji Jazz Cerknega, domačinu iz Goriških Brd. To je le nekaj atraktivnih in inovativnih del, ki jih je Kombo v Novi Gorici odigral z vnemo, da se je vzdušje v dvorani takoj prepojilo s pozitivno energijo. Mladi glasbeniki so energično in suvereno “zagroovali”. Njihova zavzetost in predanost glasbi sta bili več kot očitni. Pristop k poustvarjanju je poln prepoznavnih lastnosti, ki so jih prevzeli od glasbenega vodje. Nastop je tako dodatno popestrila domiselna improvizacija. Hipni navdihi pa so zazveneli kot posledica spontanega izvajanja, polnega glasbenih užitkov. Kombo je na preprost in hiter način vzpostavil stik s poslušalstvom, ki se je v zmes jazza in drugih zvrsti (funk, punk, rock, sodobna klasična glasba) z lahkoto vživelo in se neobremenjeno prepustilo sprejemanju nenavadnih zvočnih izvirov.

Kulturni dom Nova Gorica pri izvedbi festivala sodeluje s Kulturnim domom Gorica in kulturnim društvom Controtempo iz Krmina, ki skrbi za festival Jazz&Wine of Peace. Sinoči so pevka Mia Žnidarič, pianist Steve Klink in basist Robert Jukič nastopili v Kulturnem domu Gorica, jutri pa se bodo Zlatko Kaučič, kontrabasist Ares Tavolazzi in pianist Bruno Cesselli v Kulturnem domu Nova Gorica poklonili spominu na lani preminulo jazz legendo, kanadskega trobentača Kennyja Wheelerja, s katerim so sodelovali.

Cikel se bo iztekel v soboto. Ob 11. uri bosta v Kulturnem domu Nova Gorica nastopila Trio Generations in saksofonist Oliver Lake iz ZDA, od koder je tudi The Jeff Ballard Trio, ki bo festival z nastopom ob 17. uri v vili Vipolže v Goriških brdih tudi zaključil. Koncert prirejajo v sodelovanju s festivalom Jazz&Wine of Peace.

(METKA SULIČ)


WWW.RADIOSTUDENT.SI: 28. 4. 2015; KOMBO B: HRAMO

Hramo je album kolektiva glasbenikov, ki delujejo v društvu Zvočni izviri pod okriljem Zveze kulturnih društev Nova Gorica. Iz tega kolektiva so se v zadnjih letih na vidnejša polja izstrelila imena, kot so Gal Furlan, brata Drašler, Samo Šalamon ter Vitja Balžalorsky, na dotičnem izvodu Hramo pa se predstavi predvsem mlajša generacija. Generacija, ki na albumu vsebuje enajst glasbenikov in še štiri posebne goste, se večinoma še ni preizkusila pred občinstvom ali mikrofonom. Kot taka vzbudi pričakovanja slabše izvedbe na splošno, saj je bil koncert brezkompromisno posnet po le dveh letih šole. A z Zlatkom Kaučičem, ki vodi skupino skozi celoten koncert, koordiniranost pretehta manjše namige na neizkušenost posameznikov.

Skupino sestavljajo pretežno bobni ter tolkala, na katere igra kar osem članov, ki skupaj soustvarjajo zračno ritem sekcijo. Poleg občasnih pihal pa so tu še električni bas ter dve električni kitari. Bas skrbi za topljene riffe, ki v kombinaciji z liričnimi električnimi kitarami nemalokrat povlečejo na fusion gibanje, vendar z obilico eksotičnega ambienta številnih tolkal. Velikokrat pa pride v ospredje tudi latino vpliv v obliki ritma ali pa razvlečenih kitarskih solaž, ki sem ter tja spominjajo na zgodnjo Santano, na primer pri skladbi Urbanova očala. Poleg bolj osredotočenega zvoka virtuoznega fraziranja solistov se v ozadju konstantno plete zapletena mreža vzorcev, ki jih puščajo za seboj bobnarji in tolkalisti. Tu se še posebej pozna Kaučičev vpliv, do te mere, da bi na trenutke lahko mislili, da je Zlatko pognal nekaj dodatnih rok in da poslušamo pravzaprav njega. Eden takih trenutkov se zgodi v skladbi Srečko Lesica, kjer tolkala in bobni lovijo oprijem z basom ter vzpostavljajo kontrapunkt bolj solističnim inštrumentom. Srečko Lesica je verjetno tudi najbolj dinamična skladba na albumu, kar zadeva igranje s prostorom, na kateri lahko slišimo vse od hektičnega veččlanskega soliranja do hipnotičnega plezanja in spuščanja po kitarskih lestvicah, dokler v stilu filmskih efektov pozornosti ne prevzamejo ostali inštrumenti in se nato vrnejo v skupno festivalsko vzdušje.

To vzdušje pa tudi na albumu prevladuje in se kljub pogostim izletom v mističnost in trajajočim solažam na koncu vedno zavije v ritmičen jazz fusion paket. Kot tak si Kombo B morda zasluži tudi oznako jam banda, čeprav ne nujno v negativnem smislu. Res, da včasih solaže delujejo previsoko ciljajoče, kar tudi ne pomaga dejstvu, da jim je na albumu namenjena precejšna pozornost, vseeno je treba imeti v mislih, da gre za mlade glasbenike, izmed katerih jih je bila peščica tako rekoč porinjena v bazen, v katerem se je naučila plavati. Kombo B si celo lahko večino časa šteje v prid, kako lahko je pozabiti, da gre za bolj sveže glasbenike, predvsem ko pride do izraza globina detajlov zvoka različnih plasti inštrumentov v skladbah. Album se tudi ves čas uspešno rokuje z ohranjanjem poslušalčeve pozornosti, ki jo plemensko bobnanje sicer vsake toliko lahko kam odpelje.

Album, na katerem je toliko sodelujočih glasbenikov, bi lahko bil zmešnjava, a Kaučiču uspeva ne samo ukrotiti to glasno čredo, temveč tudi vsakemu posebej dodeliti nekaj prostora za lastno ekspresijo in rast. V tem verjetno tudi tiči največji uspeh mentorja in njegovih učencev. Sliši se, da je učitelj učencem pustil, da raziskujejo sami. Tudi če rezultat ni brez napak, se mlajša generacija sliši obetavno.

(JAKA GOLOB)


WWW.AXS.COM: Mar 16, 2015; Album Review: ‘Kombo B: Hramo’ from Zlatko Kaučič

Exotic and dynamic, Kombo B: Hramo from Slovenian drummer Zlatko Kaučič moves in a constant state of flux through capricious twists and molten riffs. Latin in flavor and stylish in texture, the recording has catchy dance rhythms and melodic motifs imbued with multiple facets ranging from flickering raptures to flashy shimmies. Joining Kaučič is a vast ensemble, each musician adding to the voluminous swells and crests.

“Urbanova Očala” is a spicy number adorned in Latin-infused guitar riffs and island-style dance grooves. The group indulges in esoteric sounds through “Vrtejba” as the saxophone whistles freely forming spirals and squiggles while lounging vibrations produce ethereal atmospherics. The track builds up in the center creating a torrent of drums, saxophone, and guitar-induced raptures.

The melodic hooks wheedling “Saj Sem Ti Powidu” produce a Santana-esque complexion fraught with stimulating riffage and a revving rhythm. “Šepet” is sparse in comparison to the previous tracks, spotlighting the softly lit simmer of the guitar and the mellow glint of the percussions. The fast paced tempo of “Srečko Lesica” is embellished with fragments of esoteric effects that recede as the wails from the saxophone take centerstage making for a multi-faceted track. The melodic tones of “Joy of Joy!” have a torchlight glow that draws the listener’s attention to the emotive cuts of the saxophone and glistening guitar chords, which transition into a jaunty rhythm.

Zlatko Kaučič shows a mastery of the Latin jazz palette. His skills as a composer display an understanding of working with a large ensemble to create exotic and dynamic arrangements. The music radiates a festive mood with rhythms that move the listener to celebrate life and its many facets.

Musicians: Tina Jenko – bobni, Ivan Arjun Lukman – bobni, Matija Lavrenčič – bobni, Maj Palik Leskovec – bobni, Luka Zidarič – bobni, Tomi Novak – bobni, Alan Kudič – bobni, tolkala, Žan Spehonja – bobni, tolkala, Nejc Franca – bobni, tolkala, Žiga Ipavec – bobni, tolkala, Urban Kušar – bobni, tolkala, Matjaž Bajc – electric bass, Peter Kastrin – electric kitara, Jan Jarni – electric kitara; special guests: Boštjan Simon – alto saxophone, Jani Šepetavec – tenor saxophone, Matija Mlakar – pozavna, Damijan Valentinuzzi – trombone, Gal Furlan – djemba in tolkala

(Susan Frances)


WWW.SIGIC.Si: 13. marec 2015; Generacija progresivnega jazz-rocka

Na tem mestu – v predgovoru, ki ga pravzaprav ne bo – sem prepričan, da »dela« Zlatka Kaučiča ni treba posebej izpostavljati. Razloga v primeru Komba sta dva: ker ni moč zagotoviti dovolj prostora, da bi vsaj v grobem zajeli didaktično in funkcionalno širino vseh njegovih dejanj, in ker v strogem smislu niti ne gre zanj, temveč za raznolike ustvarjalne navdihe in izpade njegovih gojencev, nad katerimi bdi ravno toliko, kolikor je potrebno, da med vadbo in »hranjem« odkrijejo sami sebe. Spisek nekaj njih najdete na notranji strani ovitka. V tem se Zlatko Kaučič razlikuje od marsikoga poučenega, kar vemo vsi, ki smo kadarkoli prestopili prag glasbene šole, kjer smo bili podvrženi vnaprej pogojenemu unisono drilu po strogih pravilih službe. Saj ne, da takšna izobrazba ni na mestu; problem nastane, ko hermetično postane dejstvo, mimo katerega ne gre. Takšne poteze dušijo instinkt (individualnost), profesorji pa bolj vzgajajo svoje naslednike, kot da bi učenca usmerili, da bi znal v množici informacij poiskati sebe, se z njimi osamosvojiti in si tlakovati svojo pot v tem ali onem žanru. Zvočni izviri ne poznajo pogojenosti v nobeni obliki; že leta se združujejo in razhajajo in v vmesnem času preprosto – špilajo! Pred nami je tako že peti album v nizu »živih izpitov« z zgovornim naslovom Hramo, ki predstavlja, recimo temu, kombinacijo in kombinirane dosežke svobodnih ustvarjalnih delavnic pod navigacijo Zlatka Kaučiča.

O ozadju nastanka albuma vemo le toliko, kolikor nam pove kratko spremno besedilo. Vseeno je iz prebranega moč razbrati, da je Zlatko material zabeležil na nosilec zvoka »napol legalno«. Kaj s tem mislim? Prepričan sem, da je v dveh letih, kolikor se že uigrava tokratni kombo, večkrat (za)beležil njihove vaje, da jih je pozneje opozarjal na morebitne nespretnosti; tokrat je mikrofone skril in jih s tem razbremenil vsakršnega pritiska, ki bi ga za seboj prineslo vedenje, da bo tudi zunanji svet imel priložnost slišati, kaj počno za štirimi stenami. Na ta način je dosegel, da se je Kombo izključno posvetil izvedbi, z vsemi »napakami« vred, ki pa jih sam pravzaprav ne slišim kot napake, temveč kot del razvoja ali žive igre. V ospredju je namreč gibljiva skupinska improvizacija, v kateri je vsak posameznik dolžan slediti kolektivu in si znotraj njega izboriti svojih »pet minut.« S tem so gojenci postavljeni pred dejstvo poslušanja in slišanja članov ansambla, razvijati in brzdati morajo solistične izpade, kajti na koncu ne gre za posameznika, temveč za kolektiv, za Kombo kot tak. V tem Zlatko vztraja, na ta način jih brusi in usmerja, da za trenutek na stran potisnejo osebne privilegije in se uglasijo s skupinsko »odklopljenostjo«, ki se po razvitju izvirne teme nekako premika proti urejeni sredini. Pretežna urejenost seveda ni mišljena slabšalno, prej narobe – gre za poligon, na katerem bodo nadebudneži pozneje razvijali svoje ideje ter kovali privlačne kombinacije z različnim žanrskim predznakom. Ne smemo namreč preslišati, da se gojenci v kolektivu emancipirajo v vseh ozirih, ne glede na to, da imamo tokrat pred seboj všečno razgiban progresivni jazz-rockovski hibrid z elementi, ki so dominirali predvsem v sedemdesetih. V tem, po luknjastem spominu, se material na Hramo odločilno razlikuje od prejšnjih Kombo preverjanj: v ospredje je postavljena kombinatorika, ki ima z rockovskimi strujanji veliko več skupnega od prejšnjih, bolj introspektivnih nagovarjanj. Prav takšen pristop ima, po drugi strani, veliko bolj neposreden odnos s poslušalcem in, kar je najpomembnejše, kakovost (na tej stopnji) v ničemer ne trpi.

Kombo – v sestavi Ivan Arjun Lukman, Matija Lavrenčič, Maj Palik Leskovec, Tina Jenko, Luka Zidarič, Tomi Novak (vsi bobni), Alan Kudič, Žan Spehonja, Nejc Franca, Žiga Ipavec, Urban Kušar (vsi bobni in tolkala), Matjaž Bajc (električni bas in efekti), Peter Kastrin in Jan Jarni (oba električna kitara in efekti) – s posebnimi gosti Boštjanom Simonom (alt saksofon), Janijem Šepetavcem (tenor saksofon), Matijo Mlakarjem (pozavna), Damjanom Valentinuzzijem (trobenta z dušilcem) in Galom Furlanom (djemba in tolkala) namreč skozi vseh sedem avtorskih skladb Zlatka Kaučiča deluje kot dobro namazan »bigbandovski« stroj, saj uspeva ohranjati nastavljeno dinamiko ter melodične perspektive, se na trenutke z njimi vešče poigrava in razvija svoje šifre v soju letom primerne razvite izvajalske identitete (piše, da je najmlajši član Komba v trenutku beleženja zapisa štel le devet (!) let). Pri tem je posebej treba poudariti oziroma izpostaviti, da je v trenutkih kakovostne oseke v fuzijski smeri, ko se večina poskusov pretežno konča s preigravanjem in kombiniranjem prežvečenih klišejev, prispevek Komba B vreden vsakršnega pozornega posluha in poznejše analize, zlasti s strani članov ansambla. Ne da se preslišati, da jim je že v tem trenutku vcepljen občutek za nadaljnje raziskovanje raznovrstnih muzik in njihovih prepletanj.

Zlatko Kaučič je s svojimi gojenci (in narobe), kot že tolikokrat poprej, sestavil kompakten nabir muzik, ki se imajo s perspektiv posameznika šele razviti skozi njim lastne težnje in hotenja. Hramo je prav to – kolektiv iskrivih nadebudnežev, ki se igrajo z godbami, ki v tem kreativnem trenutku izvirajo iz njih samih, od zunaj pa jih Zlatko »reže« in »sprošča« v nikoli zaključeno celoto. Prav zato iz Komba nisem nikogar izpostavil, saj verjamem, da bo kmalu prišel čas za nekaj takšnega v tem ali onem žanru, skozi ta ali oni (solo) projekt. Radovednost in vizija pač ne poznata meja.

(Gregor Bauman)