WWW.RADIOSTUDENT.SI: 14. 2. 2021; KOMBO D: JOK, SMEH IN UŽITEK

V preteklem, koncertno komaj kaj dejavnem letu, pravzaprav poletju, je bilo mogoče z nekaj prilagodljivosti in zvedavosti ob vsem siromaštvu odkriti tudi nekaj svetlih točk. Vsaj in predvsem z obiskovalskega vidika, kakopak. Brez posebno ambicioznih ciljev smo se, kdor se je prosto prepustil dogajanju, lahko ozirali predvsem po domači ustvarjalnosti, preštevali člane in zasedbe ali preverjali njihovo koncertno formo. Pričujoča zasedba v svojem osrednjem delu sicer še ni dobila tovrstne koncertne priložnosti, je pa bilo mogoče na različnih koncih opaziti več generacij goriških muzičistov. Ni še minilo dolgo, odkar je znotraj mlajše, tretje generacije učencev šole Zlatka Kaučiča nastalo več zelo aktivnih klubskomaratonskih zasedb, ki so posnele album in se odpravile tudi na letne ljubljanske odre. A generacije varovancev Zlatka Kaučiča se nizajo vse pogosteje, in po Kombu C je tu že naslednja, ki si kako polovico članov vendarle deli tudi s prej omenjenimi zasedbami.

Kombo D je, kot je nedavno v intervjuju za 100 decibelov povedal eden izmed kitaristov, ploščo Jok, smeh in užitek posnel konec februarja lani v zgolj enem dnevu ter jo konec lanskega leta izdal pri založbi Zvočni izviri. Zajeten strunarski del članstva si deli s svojim predhodnikom Kombom C, kar tudi zaradi odsotnosti dodatnih inštrumentov dopušča bolj rockovsko enostaven zvok, jasen karakter in preproste osnovne ideje, na katerih je zgrajenih 9 dostopnih komadov. V tem primeru ni razloga, da bi dostopnost in preprostost postavljali v nasprotje s kompleksnimi ali jazzovskimi formami kakih starejših Kombov, četudi svoje zahteve nedvomno postavlja izkušenost in mladost aktualnejših Kaučičevih varovancev. V ospredju je predvsem jedrnat zvok in uigranost zasedbe, repeticija ter preproste, vendar ne enolične ideje, na katerih so zgrajeni komadi z odprtimi formami, hvaležnimi predvsem koncertnim izvedbam.

Te so zgrajene zlasti okoli kitarskih tem, za katere skrbijo Anton Lorenzutti, Tilen Kravos ter Ajk in Timi Vremec, slednji na električnem basu. Osrednji ali vsaj aktualni del Komba na bobnih sestavljajo Aljaž Pekač ter brata Oskar in Lovro Bolčina, vsi mlajši od 14 let, prepoznaven pečat komadom pa dajejo še igrivi refreni v izvedbi Otroškega pevskega zbora Emil Komel. Devet komadov temelji na anekdotah iz življenj tolkalskega dela Komba, ki pa so podane predvsem skozi kratke in zapomnljive domislice, med katerimi so nekatere odmevale že na ljubljanskem poletnem nastopu Komba C. Naslov plošče kar jedrnato in točno opisuje muziko, ki morda ob poslušanju ne prinese joka, poudari pa večplastnost in večsmernost nanizanih zgodbic. Tako se na primer v komadih Kitajci so odšliali Tia in Lea osredotočajo na repetitivne vokalne fraze, v večini preostalih komadov se zgodba plete skozi strunarska tematska nizanja, tolkalske zastoje in enostavne zasuke, Poljubčki s Tenerif pa ob plažni referenci prispevajo nekoliko mehkejši instrumentalen zvok.

Sedaj, ko smo razbrali karakter in splošen značaj komadov, zaslutili vezivo med člani kot jedro njihovega zvena, se predali neposrednosti muzike, ki bi jo tako na splošno lahko povezali s fuzijo jazz rocka, ter za hip celo ošvrknili mlajšo verzijo že več let preminule domače zasedbe Zmajevega repa, nam ostane še splošen značaj plošče. Ta nas z jokom, smehom in užitkom nekako postavlja v enostavno realnost življenja, ki se v tem trenutku sliši kot kontrapunkt kŕvi, solzam in znoju, s katerimi bi opisali ne toliko aktualno realnost, temveč njeno splošno mazohistično prisilo k atomizirani funkcionalnosti. Da je ta za eno leto – kot so stari tudi pričujoči posnetki – skoraj prekinila možnost kolektivne ustvarjalnosti, je sicer znano vsakdanje dejstvo, ki pa se mu zoperstavlja predvsem element kontinuitete kot neobhoden pogoj projekta, kot je Kombo D. Temu predvsem želimo, da bo še zaživel v obliki, ki ji je nenazadnje namenjen, to je več kot zgolj občasni možnosti žive igre.

(Aleš Rojc)



WWW.SIGIC.SI: 19.02.2021; Ma kej to je Kombo D?

Kombinacije tolkalnih ritmov najmlajše generacije šole Zlatka Kaučiča in odprte jazz fuzije kitarske linije roda C.

Približno pred letom dni so se na snemanju v Kulturnem domu Nova Gorica združili člani zasedbe Kombo D in basovsko-kitarski del Komba C, da bi navihane glasbene ideje Zlatka Kaučiča zamrznili v prostorčas. Cedejka Kombov D in C je bila v kvaši že nekaj časa in s skupnim delom so glasbeniki muziko zgnetli v posebno obliko ter jo začinili z lastnimi izkušnjami. Da bi snemanje zaključili v enem samem dnevu, so na številnih vajah plavali skozi Jok, smeh in užitek – od tod tudi naslov albuma. No, v zvoku in vsebini ploščka ni zaznati veliko joka, če pa se slučajno po naključju znajde v kakšnem posameznem segmentu, ga hitro premaga radost. Ta se napaja v repetitivnih kitarskih linijah, igrivih besedilnih vložkih, predvsem pa jo goni tolkalna sekcija, torej srž zasedbe Kombo D. Najmlajša generacija Kaučičeve šole so namreč trije tolkalci: Aljaž Pekeč, Lovro Bolčina in Oskar Bolčina. Slednji je za Primorske novice dejal, da najraje »zaigra ritem, da mu vsi sledijo«, in prav ritmičnost je leitmotiv vseh devetih kompozicij na ploščku ter prej omenjene strunske teme, ki svojemu ponavljanju navkljub ne dolgočasijo. Mešani otroški pevski zbor SCGV Emil Komel Gorica kratke tekste velikokrat secira v zlogovne repeticije in mladi ritmovci mašinirajo predvsem na bobnih.

Posebno pozornost pritegne odprtost formata. Tako melodija kot ritem puščata neomejene možnosti za razvoj ob živih nastopih. Solaže, ki smo jim priče ob poslušanju plošče, bodo svoj rockovski potencial namreč zares lahko izživele šele ob tridimenzionalnosti švica, giba in energije, ki jo omogoča koncertni oder. Materialnost zvoka je tako potrjeno rdeča nit vseh generacij Kaučičevih podmladkov, četudi jo uvajajo preko tako raznolikega spektra, kot ga lahko zajamejo prosta improvizacija, afrobeat in funk ali najbolj priljuden format rock benda. Slednjega skorajda narekuje že zasedba, v kateri se s pomočjo predzadnje generacije znajde Kombo D. Seme te specifične glasbene šole, ki podira vse ustaljene načine pedagogike, kali dalje.

Ponekod nas zaziba v nedosegljivo idilo, denimo z nežnostjo komada Poljubčki s Tenerif, ki še najbolj nakaže tudi zmožnost tolkalnega izraza ritemske sekcije, drugje draži z nekaj politične nekorektnosti – Kitajci so prišli zbode tako po liniji kitar kot po vsebini. A jok in smeh, ki morda še najbolj ponazorita preteklo leto, polno frustracij in ciničnega krohota, Kombo D uspešno prepoji z užitkom ustvarjanja. Glasbena mladina zahodne slovenske regije torej kljub vsemu zori.

(Urška Preis)



WWW.DELO.SI: 16.01.2021; Slavljenje raznolikosti izrazov, brez strahu

Bobnar in tolkalec je prejemnik zlate plakete za življenjsko delo Javnega sklada za kulturne dejavnosti.

Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) je podelil priznanja, najvišje – zlata plaketa za življenjsko delo – je pripadlo bobnarju in tolkalcu Zlatku Kaučiču, ki neomejeno in svobodno razumevanje glasbe že dolgo deli z mlajšimi generacijami v ustvarjalni delavnici Zvočni izviri.

Naš priznani glasbenik Zlatko Kaučič je zbirki nagrad, med katerimi je tudi nagrada Prešernovega sklada, dodal še eno. Zlato plaketo za življenjsko delo mu je podelil JSKD, znotraj katerega prek Zveze kulturnih društev Nova Gorica deluje že več kot dve desetletji. »Vesel sem nagrade, še posebej, ker smo znotraj JSKD bolj kot nekakšen tujek, saj v javnem skladu delujejo večinoma pevski zbori, folklorni plesi in orkestri. Na začetku sem se med njimi počutil kot črna ovca, a z delom smo si z leti pridobili spoštovanje in izborili svoje mesto,« je povedal.

Ključnice Nagrajenec JSKD in Prešernovega sklada je pred dvema letoma zaznamoval 40 let glasbenega ustvarjanja.
Bobnar in tolkalec je izdal okoli 60 plošč.
Njegovi nekdanji učenci so danes uveljavljeni glasbeniki.


Kombo A, B, C, D ...

Njegova glasbena šola Zvočni izviri, kot je poimenoval kalilnico mladih talentov, deluje od leta 2002. Kaučič rad poudari, da nikoli ne bo pozabil prve generacije mladih ustvarjalcev, kot so Anže Kristan, Vasko Atanasovski, Igor Bezget, Sebastijan Duh, Ciril Sem, Samo Šalamon … To je bil njegov prvi Kombo med letoma 1995 in 1999. Tudi druga generacija kreativnih izvirov, ki jo je poučeval v Novi Gorici, zdaj ustvarja samosvoje tokove. Med njimi so brata Jošt in Vid Drašler, Marko Lasič, Vitja Balžalorsky, Jan Jarni, s katerimi so ustvarili tudi v tujini odmeven projekt Zvočna polja za Tomaža Simona z orkestrom Rara roža. »Ponosen sem, da so se razvili v multidirekcionalne, večnamenske glasbenike, da se ne omejujejo na žanre in so kompatibilni na vseh področjih ustvarjanja, znajdejo se tudi v komercialnih vodah, saj na sanje, da boš v tej državi preživel samo z jazzom, lahko pozabiš,« je poudaril Kaučič. Za njimi je prišel Kombo B in glasbeniki Matjaž Bajc, Urban Kušar, Žiga Ipavec.

»Vsi so odlični, aktivni glasbeniki, ki nam bodo prinesli veliko zadoščenja, če bodo seveda imeli možnost izražanja. Kdo ve, kakšno bo splošno vzdušje človeštva po covidu-19. Bomo še sprejemali raznolikost izrazov ali bomo živeli v strahu – ne le pred covidom, tudi pred kulturo,« se sprašuje Kaučič, a ostaja optimističen. »Spomnim se, ko sem bil še mlad mulec v tujini. Resda so bili drugi časi, a tudi takrat sta že vladala potrošništvo in kapitalizem, ampak so se kljub temu vedno znova rojevale smernice v glasbi, od Johna Coltrana naprej, ki je v jazzu ustvaril celoten spekter glasbe, pokazal, da se lahko glasba nenehno razvija. Bil je genialec, taki se rodijo enkrat na sto let. Dajem primer Coltrana, ki je v zgodnjih letih vplival na vse saksofoniste, ko pa je izdal ploščo Interstellar Space, s svobodno glasbo z novim konceptom, ga je veliko ljudi zapustilo, ker so bili prepričani, da se mu je zmešalo,« je povedal improvizator, ki si v teh čudnih časih, v Brdih, kjer domuje, krajša dneve z dolgimi sprehodi v naravo. O tem, kdaj bo spet lahko začel poučevati mlade upe in koliko koncertov mu je zaradi koronavirusa odpadlo, raje ne razmišlja.

Jok, smeh in užitek

Bolj vesela novica je, da je pred novim letom izšla osma zgoščenka ustvarjalnih izlivov njegovega podmladka. Tokrat najmlajšega – Komba D. Malčki, stari od šest do devet let, so pod Kaučičevo taktirko ustvarili album Jok, Smeh In Užitek. Ritem zasedbi narekujejo trije perspektivni rosno mladi tolkalci Aljaž Pekeč ter Lovro in Oskar Bolčina, nekaj pesmi odpoje tudi zbor štiriletnikov. Himna Za Olivo, Rožice Za Jožico, Skiro Boy in Poljubčki S Tenerif so skladbe, za katere je besedila napisal Zlatko Kučič po navdihu anekdot, ki so mu jih pripovedovali otroci. Snemanje albuma v novogoriškem kulturnem domu so končali dan pred razglasitvijo epidemije, zato je Kaučiču projekt še posebej ljub. Naslov albuma nas spomni, da glasba ni samo veselje, ampak tudi razočaranje in jok, ki sta del ustvarjalnega procesa. Na koncu naj vseeno prevlada užitek.

Ostala priznanja JSKD
JSKD je podelil še štiri srebrne plakete kulturnikoma na avstrijskem Koroškem Rosini Katz-Logar in Lenartu Katzu, filmskemu ustvarjalcu Francu Kopiču, soustanoviteljici in predsednici Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi Maribor Veroniki Haring in zborovski dirigentki Heleni Fojkar Zupančič. Zlati znak je prejela zborovska dirigentka Jerica Bukovec.

(Tina Lešničar)