WWW.RADIOSTUDENT.SI: 28. 4. 2019; Kombo C : Petelin Iz Noznega

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali pred kratkim izdani album Petelin iz Noznega zasedbe Kombo C. Kombo C je novogoriška zasedba nove generacije glasbenikov, ki delujejo pod umetniškim vodstvom Zlatka Kaučiča. Pravzaprav je dotični kombo že tretja generacija glasbenikov, ki pod Kaučičevim okriljem deluje v okviru KUD Zvočni izviri. Zasedbo sestavljata Tomi Novak in Robi Erzetič za bobni, Ajk Vremec, Anton Lorenzutti in Tilen Kravos s kitarami, Timi Vremec z basom in Francesco Ivone s trobento.

Glasba, ki jo slišimo na albumu, je v večini instrumentalna ter zvočno interdisciplinarna. Čeprav ostaja idejno v tradiciji jazza, je zvok odmaknjen od stroge bebop tradicije, kakršno negujejo akademske institucije v drugih slovenskih mestih. Prav tako pa tudi ne podleže sodobnim vplivom hip hopa ali elektronske glasbe. Kompozicije so prepredene s prosto improvizacijo, navkljub ohranjanju forme in groova. Pogosto se zgodi, da se določen motiv ponavlja v daljšem segmentu kompozicije kot nekakšen temelj, na katerem trenutni solist gradi svoj narativ.

V tem se kažeta določena mera inkluzivnosti in poudarek na glasbi sami ter na ekspresiji in soustvarjanju. V nasprotju s preskriptivnostjo ali celo elitizmom, ki se lahko pojavita v akademskih jazzovskih krogih, daje pristop Zlatka Kaučiča prej vtis mentorstva kot strukturirane institucije. Sam zvok bi posledično lahko umestili nekam med fusion in freejazz. Prav tako lahko morda ob komadu Tomimoti začutimo določen vpliv krautrocka, s ponavljajočo se bas linijo in motorik beatom. Pa vendar to ni nič presenetljivega, tudi krautrock namreč v veliki meri, vsaj na konceptualni ravni, črpa iz bazena proste improvizacije. Na tej točki bi lahko govorili o vključevanju različnih pristopov k ustvarjanju znotraj širšega okvirja. Lahko bi rekli, da Kombo C konceptualno stoji na zapuščini ustvarjalcev, kot sta Anthony Braxton ali zasedba Art Ensemble of Chicago. Obenem pa se zvokovno stika z drugo vejo ustvarjalcev, kot je na primer zasedba Mahavishnu Orchestra, katerih zvok vključuje naefektirane in distorzirane kitare z repetitivnimi frazami ali riffi.

V smislu koncepta bi torej v prvi vrsti lahko nakazali narativ, ki se izpostavlja skozi improvizacijo tudi znotraj določene kompozicijske strukture. Ta nudi okvir in vzpostavlja socialno platformo, iz katere črpa in jo naslavlja solist. Na albumu lahko večkrat zasledimo tudi trenutke, v katerih struktura povsem izgine. Ostane zgolj prazen prostor, kot nekakšno podajanje v neznano, v katerem imajo improvizatorji povsem proste roke z vidika smeri, v katero želijo svoje izražanje zapeljati. Kasneje pa se kompozicija spet znajde v formi, pa čeprav zgolj v obliki ponavljajočega se basovskega vzorca. Ti motivi služijo kot nekakšna sidrišča, ki jih morda lahko ponazorimo z analogijo - da za opazovanje zvezd potrebujemo teleskop. Teleskop je sam po sebi funkcionalen, a ni sam sebi namen. Ko enkrat pogledamo skozenj, je od nas odvisno, kam ga bomo usmerili, kaj si bomo ogledovali in kako si bomo to razložili. Podobno bi lahko rekli za strukturni vidik kompozicij na albumu Petelin iz Noznega. Ta je funkcionalen in sam po sebi občudovanja vreden, a zdi se, kot da služi nečemu večjemu, kar sta v tem primeru trenutna interpretacija in medsebojna komunikacija glasbenikov, ki kompozicijo spremenita iz nečesa, kar ostaja zgolj na papirju, v živo glasbo.

Pomen takšnih zasedb na slovenski in tudi globalni sceni je indikator, da so določene glasbene ideje 20. stoletja še vedno negovane in prisotne. Večji poudarek v sodobni jazz sceni, predvsem z mlajšimi generacijami ustvarjalcev, je na produkciji, s čimer se glasba v določeni meri vrača v prostor tudi bolj mainstream potrošnikov. To lahko z vidika poslušalcev morda vidimo kot vračanje žanra v svojo fundamentalno vlogo plesne glasbe oziroma glasbe za druženje. Temu navkljub pa glasba na albumu Petelin iz Noznega v tem svetu zavzame drugačno vlogo. Prej bi jo lahko označili kot bolj tradicionalno, izhaja namreč iz določene tradicije, pa vendar vanjo ni ujeta. Izraz ustvarjalcev v kompozicijah se zdi primarno izhodišče za razumevanje albuma. Ob tem bi lahko poudarili, da se ta glasba še vedno distancira od čiste tradicionalistične pozicije, usmerjene v bebop kot vrhunec ekspresivnosti in forme žanra. Nedvomno je projekt odlično izhodišče za mlade glasbenike v smislu postavljanja določenega temelja za nadaljnje ustvarjanje. Prav tako pa projekt predstavlja pomembno platformo v slovenskem glasbenem prostoru. Če malo pobrskamo po medmrežju, lahko hitro zapazimo kasnejša ustvarjanja glasbenikov, ki so pod mentorstvom Kaučiča v preteklosti sodelovali v projektih Kombo A in Kombo B.

Zlatko Kaučič generacijo za generacijo vzgaja glasbenike, ki nato ostanejo na sceni, razkropljeni po različnih projektih. Prav to dejstvo daje Kombu C veliko težo. Zdi se, da v nasprotju s kakimi drugimi šolskimi institucijami mladi glasbeniki od Kaučičevega mentorstva odnesejo veliko več kot zgolj papir. Četudi njihovo nadaljnje delovanje ne bo nujno v isti veji žanra, se zdi, da nekatere temeljne kvalitete albuma Petelin iz Noznega hkrati predstavljajo tudi kvalitete, ki jih bodo ustvarjalci odnesli s seboj v druge projekte, kar je nedvomno velik obet za našo sceno.

(JAN KOPAČ)


WWW.ROCKLINE.SI: Mar 29, 2019; Kombo C : Petelin Iz Noznega

“Na slovenskem se nam ob takšni nadarjenosti mladih jazzovskih muzičistov, kot jo izžareva tretja generacija Zlatkovih varovancev na albumu »Petelin iz Noznega«, torej za dober jazz tudi v prihodnje nikakor ni treba bati.”

Kdor je bil kdaj v Goriških Brdih ve, kjer je Nozno, zlasti po impresivni gotski cerkvici Sv. Petra in Pavla, locirani na bližnjem gričku te spokojne vasice. Nozno pa, ob tamkajšnjih kurjih eskadriljah, očitno premore tudi bajeslovnega petelina, ki v svojih razsežnostih kikirikanja, spravlja lahko ene v obup, drugim pa na srečo ponuja nemalo komponističnega navdiha. Med slednje sodi po novem tudi Zlatko Kavčič. To je tisti edinstveni bobnarski in tolkalski jazzovski bojevnik na Slovenskem, ki v svoji neusahljivi vnemi, v kateri njegova ustvarjalna sla nikakor ne ugaša, izda v različnih povezovanjih z jazzovskimi ustvarjalci in glasbeniki, tudi po tri, če ne več albumov letno. Obenem pa je ta genialni glasbenik pripravil glasbo za novo izdajo njegovega projekta Kombo. Tako se predstavljajo na novem Kombo izdelku njegovi varovanci tretje generacije mladih jazzovskih glasbenikov, ki so se tako vpisali na Kombo C ter album »Petelin iz Noznega«.

Kombo C nosi zaznavno elektrificiranost. Nosi trenutke, v katerih bi se lahko s svojo kitaro zelo dobro sporazumeval kakšen John McLaughlin v eri delovanja z Milesom Daviesom, kar diši po dobri stari šoli jazzrock fuzije. To pot se vključujeta v ogrodje skladb dve elektrificirani kitari, ki lahko tudi večji del skladb dominirata, ko zasipavata zvočni prostor z avanturami širne improvizacije. Seveda to nikakor ni pravilo, preseneti pa v tem oziru uvodna Črni Bcko. Tudi sledeči Toni žica Solkanca, uvodno ritmično podkrepljena dodatnimi tolkali, ohranja, z razbeljeno eskapado dominacije elekričnih kitar, podobno držo. Vplivi jazzrockocvske fuzije so zaznavni, piko na bi prinesel še kak Rhodes električni klavir, a to je že opazka preveč, ker tega Kombo tokrat niti ne potrebuje. Četrta Petkoff, polna pečatne in izredne ritmične strukturiranosti ter dinamičnih preklopov, spusti v ospredje trobento, iz same razrahljanosti njene igre, pa se sem in tja seveda zaslišijo okruški oddaljenega be bopa. V naslovni skladbi se Kombo C dotika vzgibov svetovnega melosa (world music). Spričevalo nagovarja natanko tako, kot velevajo asociacije ob besedi spričevalo. Spomini nanj prej navzemajo s tesnobo, kot radostjo, saj gre, bodisi da je spričevalo lepo, ali manj lepo, sicer za vrste prisilo legitimiranega pranja možganov. Silno zabavna točka albuma in njegov absolutni odklon. Deluje lahko skoraj resno, nosi pa tudi zabavno zazrtost v arabske ritmične strukture. Vrsta tragedije in komedije, v enem kosu, z dodanim otroškim zborom.

Vsekakor je Kombo C mini orkester in praviloma je v viziji absolutnega svobodnjaštva za katero stoji večno pronicljivi in neusahljivi um protektorja Zlatka Kavčiča, vselej ogromno prostora za enakopravno izražanje zvočnih elementov, ki sobivajo v dani glasbeni avanturi in posledično glasbenem telesu. Izredno ogrodje gradi točkam dinamična in razgibana ritem sekcija, zlasti prožen, topel in mičen organsko zveneči bas, ki z velikim občutkom za kreacijo melodije vseskozi spretno polni širna prostranstva, ki se odpirajo v formacij jazzovske glasbene krajine, urezane po komponistični recepturi Zlatka Kavčiča.

Zanimivo je kontrastiranje »nasprotij«. Ko vzdržujejo pihala motivsko strukturo, se vanj zagrize improvizacijska srž električnih kitar, ki z tudi z večkratnimi izbruhi atonalnega kljubovanja ter gravitacije proti pobegom v freejazz, skušajo »cefrati« prostor, a ostajajo obenem vseskozi v okvirju čvrstega formata, ki ga drži ritmična tekstura na eni in pihala na drugi strani. Zadeva se seveda obrne v nasprotje, ko prevladajo pihala v solističnih aktivnostih. V tem oziru je integralna skladba albuma, prav njegova naslovna. V njej izveste bistvo poante novih Kombo C. Skladno ravnovesje izdelanih vodilnih struktur (melodij) ter svobodnjaških odklopov samo izzivalnih solističnih eskapad, s čim manj, ali nič omejevanja. Prilagajanje, v smislu spravljivega plasmaja solističnih eskapad, je pomemben element, ki v konciznem pristopu, ohranja skladbam rdečo nit komponističnega formata tudi v trenutkih ko je ta zavoljo svobodnjaške razrahljanosti, teže sledljiva. Norveške kalcete ne skopari z usekanim avanturizmom, ki kupčuje med rockovskimi pobegi ter trobentaškimi eskalacijami ter dolguje celo nekaj asociacij prav skandinavskem jazzu.

Naboja Zlatku torej ne primanjkuje in generacija nadebudnih jazzistov združena pod Kombo C, dostavlja pod njegovo taktirko, novo izvrstno glasbeno poslastico jazzovske izzivalnosti z lepo bero vsega, tudi razrahljane privlačnosti. To prinaša na prizorišče album, ki je mnogo bolj zanimiv za poslušanje v primerjavi z izdelki uveljavljenih slovenskih jazzistov, ki radi na svojih izdelkih, svoji kilometrini navkljub, s predvidljivimi formami modalnega jazza, zleknjeni v udobje varnega konformizma, prej dolgočasijo poslušalca, kot, da bi ga zabavali.

Kombo C je torej opravičil vsa pričakovanja. Zlatko je znova opravil svoje delo izvrstno. Pravzaprav ponuja »Petelin iz Noznega« neverjetno otipljivost, pravšnjo mero razrahljane izzivalnosti ter motivske strukturiranosti, kar je prav največja privlačnost takšnih izdelkov. Z manj freejazovske usekanosti, ki je sicer zaznavna, skoraj nič avantgardnih ekscesov, a to niti ni bil njegov osnovni namen. Zato pa se album toliko bolj sočno prileže k poslušanju ob mnogoterih dnevnih opravilih. Bodisi, ko se vozite v avtu, ali preprosto zlagate doma »stresene zobotrebce«. Upajmo, da se Kombo C predstavi na širnih odrih vsaj manjših slovenskih klubskih prizorišč, kajti »Petelin iz Noznega« mora zakikirikati obvezno tudi »v živo«. Takrat bo zares tudi zgrabil kot je treba! Na slovenskem se nam ob takšni nadarjenosti mladih jazzovskih muzičistov, kot jo izžareva tretja generacija Zlatkovih varovancev na albumu »Petelin iz Noznega«, torej za dober jazz tudi v prihodnje nikakor ni treba bati.

(Poba)