JAZZIT, SETTEMBRE OTTOBRE 2005;
Emanuele Cisi
How Deep Is The Ocean
SPLASC(H), CDH935.2, 2005 (IRD) .

EMANUELE Cisi
Torino,1964
Sassofono teriore e soprano

Principali collaborazioni
Paolo Birro, Enrico Rava, Aldo Romano. Paolo Fresu, Jean Pierre Como, Daniel Humair, Piero Leveratto, Fabrizio Sferra, Giulio Capiozzo, Area II, Marco Micheli, Francesco Sotgiu, Stefano Battagiia. Nguyen Le, Steve Grossman, Billy Cobham, Jifnmy Cobb. Sandro Gibellini, Luigi Bonafede, Remy Vignolo, Nathalie Loriers

Dove ascoltarlo
1985 - Area II (Gala Record) VVhere Are You (Modern Times) May Day (CDpM Lion)
2000 - L'ange cache (Pygmalion Records)
2001 - Small Changes Splasc(h) Records)

Le belle note introduttive al cd scritte dallo stesso Emanuele Cisi costituiscono I'ideale filo conduttore di questo bel lavoro registrato nel 2003 ma pubblicato solo di recente. L'idea e quella dell'esplorazione della profondita (degli abtssi, dell'universo, della musica, dell'anima) come indispensabile momento di verifica per l'artista e per l'essere umano, verifica tanto piu urgente e irrinunciabile quanto piu il tempo passa e il cumulo delle nostre esperienze si accresce L'impressione e che quesia ricerca porti Cisi e compagni a oltrepassare concetti come struttura, forma, stile e addirittura melocia e armonia (ben in vista in superfic e. badate), per andare a recuperare. piu in fondo, il valore fondamentale del suono. Nato dall'in-contro fra il sassofonista e il batterista sloveno Zlatko Kaucic, auicre della mag-gior parte dei brani originali del cd. "How Deep is The Ocean" ha il suo punto di forza proprio nelia ricchezza e nella compiessita timbrica, nel gioco del e dinami-che, sapientemente controliate da Kaucic sia alla batteria che alie percussioni, nell'alternanza delle masse sonore. Dalle atmosfere rarefatte degli unici due stan-dards in scaletta (la title track e Where or When). con il suono sommesso e sen-suale del tenore di Cisi in primo piano, si passa allo sfogo di pura energia di matrice boppeggiante dei tre frammenti improvvisati (Revitalization) dalle sono-rita aeree di Sajko, sospesa fra tensione e leggerezza si giunge alla prodigiosa ricchezza timbrica e ritmica di Pesem Nostalgikov, piccolo gioiello di dinamismo e delicatezza, sostenuto dalla perfetta empatia fra soprano e percussioni
(FP)



ALTRISUONI.ORG
, Nov.2005;
Emanuele Cisi / Nicola Muresu / Zlatko Kaucic - How deep is the ocean
Splasc(H) Records (ITA) - 2005 .

Emanuele Cisi e un sassofonista torinese della generazione "di mezzo", dunque poco piu che quarantenne, che, come e accaduto a decine di musicisti (e certamente ancora accadra) ha dovuto cercare lontano dal suo paese (l'Italia) la sua strada. Ora, forse, considerando il percorso brillante e le collaborazioni autorevoli, non e che la cosa gli pesera piu tanto. Ma a noi si il fatto di non poterlo ascoltare facilmente dal vivo in uno dei nostri prestigiosi festival…
Emanuele Cisi e uno di quei sassofonisti che, oltre ad avere doti tecniche fuori dal comune e un controllo straordinario dell'emissione, e dotato di una fervida intelligenza musicale che nasce dalla curiosita e dalla voglia di sperimentare.
Doti che appartengono anche a Zlatko Kaucic , suo compagno di viaggio in questa avventura alla scoperta delle profondita (e delle sonorita) dell'oceano-musica. Anche il batterista sloveno e poco conosciuto in Italia, ma nel resto d'Europa e un nome di tutto rispetto, attivo fin dagli anni '70, gran sperimentatore, accanto a nomi del calibro di Steve Lacy , Kenny Wheeler , Rava e Trovesi. Sono suoi quasi tutti i pezzi di quest'album, ad esclusione del primo brano che da il titolo al disco. E', peraltro, davvero emozionante l'atmosfera che Kaucic, coadiuvato dall'ottimo Nicola Muresu al contrabbasso, riesce a creare in "How deep is the ocean". E nelle ovattate sonorita del mondo subacqueo si inserisce con movenze molli il sax di Cisi. Il sassofonista sembra davvero a suo agio nelle composizioni di Kaucic e tra i tanti "gingilli" percussivi dello slavo. Conchiglie, campanelli, giocattoli per bambini, fischietti sono, infatti, tra gli "strumenti" preferiti dal percussionista per dipingere emozioni colori, come nella bella "Haven's talk", aperta dalla voce di un bambino. Musica densa e piena di significati, non trascinante, ma per certo emozionante.
(di Diego Librando)




MUSICA JAZZ
, Nov.2005;
How Deep Is The Ocean: How Deep is The Ocean/Pesem nostalgikov/Revitalization 1/Saiko/Heaven's Ta!k/Revitalization 2/ Where Or When / V spomin spominu//Revitalizalion 3/Nebbia/Kje je roki.

Emanuele Cisi (ten., sop.), Nicola Muresu (cb.), Zlatko Kaucic (batt, perc.). Lauriano, maggio 2003.

SPLASC(H)CDH935,distr.lrd.

Gia l'ascolto di How Deep /s The Ocean e Where Or When fornisce una chiave illuminante sulla poetica del trio: gli standard sono tradotti in un flusso pacato, pro dotto dalla lenta stratificazione di cellule melodiche e ritmiche, in un clima soffuso e denso di understatement. Un modello di come dovrebbe essere trattato oggi uno standard. Tuttavia, il trio fonda la propria ispirazione su una gamma molto piu ampia di riferimenti. L'adozione di un tempo libero, l'approccio disinibito e timbricamente corrosivo, l'uso particolare della batteria (che distinguono Sajko) si ricollegano alla dialettica spenmentata da Evan Parker con Paul Lytton, anche se sembra profilarsi I'ombra del Coltrane e del Rashied Ali di "lnterstellar Space".

In virlu dell'impianto dinamico fondato su equilibri delicatissimi, Heaven's Talk e V spomin spominu paiono addirittura riprendere e sviluppare l'eredita di Jimmy Giuffre e Shelly Manne (si pensi a una pietra miliare come "The Two And The Three"). Trame ipnotiche e poliritmiche, come in Pesem nostalgikov e Kje je roki, rivelano la meditata astrazione e rielaborazione di suggestioni etniche. E i tre brevi episodi improvvisati di Revitalization scavano nella memoria storica del free con lucido spirito critico. Va sottolineato il ruolo fondamentale di Kaucic, non solo come interprete di una concezione eminentemente coloristica e "percussionistica" della batteria, ma anche come autore di ben cinque composizioni.
(E.B.)



FINANCE
, 29.8.05;
RAZISKOVANJE GLOBIN ZVOČNEGA OCEANA S TRIOM KAUČIČ - ClSI - BERTOT NA TRNFESTU

Kreativne naplavine Zlatka Kaučiča res nimajo meja. Vseskozi na prepihu se pretakajo v nove zvočne horizonte, ne glede na instrumentalne dimenzije, ki kreirajo muziko v sočasnem prostoru. Zato je vsako soočenje z njegovim projektom enkratno dejanje, sproščena in svobodna izkušnja, ki bo že naslednji dan - neodvisno od programa - zvenela povsem drugače. Pogojno izhaja iz parcialne vednosti, o kateri je težko z natančnostjo soditi. Mogoče je v tem tisti intimni trik, da se je Zlatko s svojimi pajdaši tokrat odpravil raziskovat globine zvočnega oceana. Kompaktna celota namreč v svojem breznu skriva številne človeku nevidne (neslišne) odtenke. Prirojena nemirna slutnja nagonsko vleče v težko dostopne prostore, v krajine, ki s svojo čarobnostjo neznanega definirajo človeško potrebo po radovednosti. Temu gibalu se Zlatko posveča od samih začetkov, zato niti ne presenečajo številne velike kritike v priznanih tujih jazzovskih publikacijah. Da je sposoben vedno znova prepričati, je dokazal tudi na sredinem koncertu v okviru Trnfesta. Že dejstvo, da se je zbralo presenetljivo veliko število poslušalcev, ki so - v nasprotju s prejšnjimi koncerti - klepet nadomestili s poslušanjem, je zadosten dokaz, da so se na dvorišču pred Kudom zbrali pravi Ijubitelji improviziranih muzik.
Seveda bi bilo krivično, če bi v celotnem kontekstu kakorkoli spregledali tudi pihalca Emanuela Cisija in kontrabasista Lorisa Bertota. Povsem enakovredna vloga ju marsikdaj postavi v ospredje, kjer s svojimi solističnimi intervencijami ali duhovitimi skupinskimi medigrami celotni ekspresiji trenutka dajeta potrebno zvokovno barvitost. Osnovna dinamika skladbe je tako marsikdaj na preizkušnji, njena končna rešitev pa vnaprej nedoločljivi suspenz, kot neskončnost vprašanja o globinah oceana. Vendar glasbenike ta dogma ne zanima. Njihov zvočni Nautilus se prebija naprej, uvaja nove vitalne pristope v individualno in skupinsko improvizacijo. Na ta način neka dokončna oziroma obče veljavna rešitev niti ni mogoča. Iskanje poti, ne cilja, je Zlatkova temeljna ideja. Tudi zato je v svoje zahtevne projekte vpeljal mlade sile. Triu se je v zadnjem delu na odru pridružil tudi kitarist Samo Šalamon, ki je z značilnimi tehnikami akustični zasnovi dodal še nekoliko elektrificirane atmosfere.
(Gregor Bauman)





MUSICA JAZZ
, DAL16 AL 26 GIUGNO, VARIE SEDI: XVI UDIN&JAZZ

Molto interessante era anche il concerto a Cervignano del batterista sloveno Zlato Kaucic: nella musica del suo trio la tradizione folk della sua regione si fonde con un'improvvisazione sempre vivida e ricca.
(Gigi Sabelli)





MESSAGGERO VENTO
, GIOVEDi 23 GIUGN0 2005;
Gran serata con Zlatko Kaucic

CERVIGNANO.
Un talento delle percussioni a livello europeo: Zlatko Kaucic, cittadino del mondo (cosi ama definirsi), abita a Dobrovo, sul Collio sloveno, apoche decine di metri dal confine. Il mago della batteria, tornato al suo paese nel 1992, dopo aver girato tutta l'Europa, in particolare Benelux, Spagna e Portogallo, da vita con il suo nuovo trio, 1'altra sera in piazza Indipendenza, per Udin&Jazz di Giancarlo Velliscig, a un concerto di straordinaria intensita nel quale, una tantum, non si balocca ironicamente con i mille giocattoli per bambini che usa sovente come percussioni anomale: unica concessione al divertissemnt una specie di grillo legato a un filo. E un Kaucic molto meditativo, intenzionato a non canzonarsi troppo: e quando ci si mette sul serio e di un talento da far paura, il buon Zlatko, con 1'aria da eterno ragazzino e gli occhiali dalle lenti molto spesse. La sua creativita coniuga la sapienza di Max Roach con suoni popolari sloveno-mitteleuropei e una particolare predilizione per le percussioni asiatiche. Con lui sul palco un sassofonista soprano e tenore che e meritatamente al top italiano ed europeo, il barbuto Emanuele Cisi, torinese forza della natura con una straordinaria capacita nel controllo dell'emissione e una perfezione calda nel fraseggio: colto e al contempo trascinante, Cisi cita grandi del sax Usa nei vari pezzi proposti, cioe composizioni di Zlatko, sue e standards tratti anche dal nuovissimo album per la Splasc(h) How deep is the ocean, che prende nome dal classico di Berlin: nell'albura al contrabbasso c'e Nicola Muresu, che dal vivo 1'altra sera e egregiamente sostituito da Loris Bertot, altro piemontese di talento, elegante, preciso, mai oltre le righe ed efficace nel gioco con 1'archetto. C'e molta creativita nel fare arte del trio di Kaucic, e non potrebbe essere diversamente vista la naturale propensione del band-leaderper I'improvvisaziorie ordinata. Proposti anche pezzi composti «due giorni fa» - di Zlatko -, come PayAttentian e Simona va a casa di Mojza, con ampio uso di mdllets al posto delle bacchette o, spesso, anche delle mani nude.
Vincenti anche Cupilo de nieve di Cisi, e, nel finale, The morning beguine, fresca come una goccia di rugiada, e Four in one di Monk, bis da sballo nel quale Cisi ha modo di ribadire la sua straordinaria potenza di emissione, l'originalita del timbro in particolare al soprano con echi di musica etnica dell'Estremo Oriente, il grande senso della dinamica e1'intensitadel flusso sonoro, lirico e introspettivo. Non ha caso Cisi si diverte a citare qua e la spezzoni sonori di alcuni suoi punti di riferimento come Charlie Parker, Sonny Rollins e il re del free Alvert Ayler. Zlatko, tranne alcuni momenti di follia creativa che non lascia mai nulla al caso, e unregista sonoro perfetto che ha dato ampio spazio ai suoi due amici. D'altronde uno abituato a suonare spesso con Paul Bley, il compianto Steve Lacy (e stato uno degli ultimi, con un progetto che comprendeva anche poesie del Carso sloveno) e Kenny Wheeler sa quando e il caso di lasciar sciolte le briglie o, al contrario, chiamare il gioco di squadra. Uno come Cisi, talento squisito, come fai a tenerlo inquadrato per un'ora e mezzo di performance? Non sarebbe giusto, e da consumato leader Kaucic lo capisce alla perfezione. Ogni tanto lo inquadra con il suo drumming raffinato, geometrico, dove anche i silenzi sono musica ben precisa e voluta, come e testimoniato nell'album solo Round trip, pubblicato dieci anni or sono e ora un po' difficile da reperire. Una serata appagante, malgrado gli aeroni in arrivo a Ronchi e i troppi mezzi a motore rombanti attorno alla piazza (non era forse il caso di lasciarla aperta al solo traffico di bici e pedoni?).
(Giuliano Almerigogna)




MUSKA
, Marec-April 2005 EMANUELE CISI, NICOLA MURESU, ZLATKO KAUČIČ
How Deep Is The Ocean, SPLASC(H), 2005

Neutrudni Zlatko Kaučič, tako kot je navada vsakega resnega in delovnega jazzerja, gre iz projekta v projekt in za vsakega poskrbi, da je zaokrozen in dodelan. Pred kratkim smo ga občudovali, kako je odigral imeniten špil s Petrom Brotzmannom, na festivalu Jazz Cerkno je spet nastopil z novo kombinacijo, v triu s kontrabasistom Paolinom Dalla Porto in argentinsko-italijanskim saksofonistom Javierjem Girottom, igra pa ludi v zasedbi Samo Šalamon Sextet. Vsi ti njegovi podvigi so redno zabeleženi tudi diskografsko; medtem ko čakamo na skorajšnji izid solističnega tolkalskega albuma ter najbrž ne tako skorajšnji posnetek koncerta z Brotzmannom, nas je pred kakim mesecem presenetil z albumom How Deep Is The Ocean. Objavil ga je pri ugledni italijanski založbi Splasc(H), na albumu pa mu družbo delata ilalijanska soigralca, saksofonist Emanuele Cisi in kontrabasist Nicola Muresu.
Koncertno smo imeli ta trio priloznost prvič slišati aprila lani na klubskem večeru v Cankarjevem domu, in že takrat je bilo na dlani, da ima Kaučič znova odlično mednarodno zasedbo in zvrhan koš nove muzike. Ta je izzvenela neverjetno umirjeno, s kopico občutenih balad in lirično igro tria. Te značilnosti so ohranjene tudi na albumu, katerega naslov How Deep Is The Ocean - gre kajpak za znano popevko Irvinga Berlina, ki je postala jazzovski standard - že nakazuje bolj umirjeno naravnanost albuma. Vendar pa je ta umirjenost le navidezna, saj se pod povrhnjico zapeljivih melodij pozornemu ušesu razkrivajo številni zapleteni in skrbno odigrani odtenki. Umirjenost je pravzaprav le ena od posebnosti tega albuma, saj na njem najdemo vrsto dinamičnih skladb z bolj svobodnimi in razigranimi solisličnimi pasažami, v katerih prevladuje saksofonist Cisi, ki je v nekaterih komadih nasnel dodatni saksofon, tako da občasno poslušamo kvartet. Glede baladnosli, ki pričara hrepenenje in Kaučiču tako Ijubo nostalgijo, pa je presenetljivo, da je kar nekaj skladb slišati, kot bi bile res stari jazzovski standardi. Oziroma kot kakšen zimzelen napev, ki ti, ko ga enkrat slišiš, kar odmeva v mislih in se nenehno vračaš k njemu.
A takšna je le naslovna tema, druge skladbe so avtorsko delo. Kar pet od desetih avtorskih skladb je Kaučičevih, ena je Cisijeva, štiri pa so podpisali vsi trije, kar opozarja tudi na pri nekaterih večkrat spregledano dejstvo, da Kaučič ni le odličen glasbenik, temveč tudi vešč in raznovrsten skladatelj.
Če so po eni strani najbolj odmevali njegovi ambiciozno zastavIjeni in dovršeno izpeljani mednarodni projekti Emotional Playgrounds in Ztati čoln, katerih znadlnost je bila številčna zasedba, ki je poleg svetovno znanih jazzerjev, kakršna sta npr. Steve Lacy in Gianluigi Trovesi, vključevala tudi klasično izobražene glasbenike, se ta album uvrsča v vrh albumov, ki jih je posnel z manjšimi zasedbami - v duu, triu in kvartetu. Ne, ne gre za drugo njegovo plat, pač pa bolj za to, da ima Kaučič več glasbenih in idejnih obrazov, da sta mu blizu tako nora improvizacija kot globoka meditativnost, tako eksperiment kot vedno dobrodošlo preizkušanje v standardih. in da zna odigrati preklemansko dober koncert bodisi sam z bobni, tolkali, zvonovi in igračami bodisi v energičnem duu ali pa - kot s tem albumom - s čutnim, linčno raznežemm triom, ki igra tako zavzeto, kot bi glasbenikoni šlo za življenje.
(Mario Batelić)



PRIMORSKE NOVICE, 20.Maj.2005; Življenjska improvizacija

"Od vseh in od nikogar"

Tokrat na Poplanetu gostimo ustvarjalca, ki ju druži kratka besedica širokega pomena: jazz.

Zlatko Kaučič, doma iz Goriških Brd, je zagotovo eno najbolj priznanih imen domače jazzovske scene. Tolkalec, aranžer in skladatelj, dobitnik dveh pomembnih nagrad v tujini je vzornik mnogirn mladim glasbenikom, ki hodijo po njegovi poti. Aktivni glasbeni pedagog – njegova zasedba mladih tolkalcev Kombo bo 8. julija nastopila na Rock Otočcu - je v tujini izdal že več kot 20 zgoščenk, na turneji How Deep is the Ocean pa predstavlja najnovejšo. Te dni Kaučič z mednarodnim triom nastopa tudi na festivalu Jazz Cerkno.

> Od kod prihajate in kam greste?
"Nisem patriot, čeprav se zavedam, da prihajarn iz naše ljube Slovenije - vendar bi lahko zatrdil, da sem doma tudi v vseh drugih evropskih državah. Sem od vseh in nisem od nikogar."

> Nimate, pa bi radi imeli...
"Ups! Sanje so zastonj."

> Dogodek, ki je zanetil ljubezen do jazza?
"Pogled moje none v daljavo."

> Improvizacija V jazzu tako kot improvizacija v življenju?
"Definitivno! Odziv trenutnega počutja."

> Človek, ki trdi, da je jazz zatežen, tako razmišlja, ker...
"... ker ima slušne in duševne probleme sam s sabo."

> Priznavate razlikovanje na resno in manj resno ali celo neresno, pop glasbo?
"V življenju so dovolj resne stvari, o katerih moramo razmišljati, zato da bi to razlikovali. Tudi pop glasba je lahko prekleto 'resna', odvisno od ustvarjalcev. Med njimi so zagotovo Sting, Stevie Wonder, Aretha Franklin ali George Michael."

> Če obstaja pojem visoke kulture, kaj je njen antipod?
"... njena alternativa so preprostost, kreativnost, drugačnost."

> Bi ženska izredno privlačne znnanjosti z izjavo, da je jazz čisto mimo, vplivala na vaš libido?
(Smeh) "Ravno obratno! Ženske v jazzu pridejo in grejo. Z libidom je povezava bolj duševna kot fizična. Če si bobnar, je ritem zelo pomemben, in občutek za ritem ne traja tri sekunde tako kot orgazem, temveč ..."

> Bi moral, tako kot pred meseci ukrajinsko pevko Ruslano, danes slovenski zunanji minister sprejeti tudi Ceco?
(Smeh) "Vtej državi je na glasbenem področju vse možno. Vsi si lahko ližejo zadnjice, ustnice in ušesa, ki so močno naoljena z mastjo."

> Prva asociacija ob besedi turbo?
"... zmeraj na turnejo po Evropi, kjer smo namesto dizla dobili v avtomobil dodatni turbo in smo prišli še prej na koncert, do cilja."

> O čem bi razmišljali, če bi bili zaposleni v tekstilni industriji?
"Uau! Kako obdržati delovna mesta za ljudi in ustaviti Kitajce. Narediti bi morali kitajski zid v Sloveniji." (Smeh)

> Stari novi: Lačni Franc ali Bijelo Dugme?
"Nostalgija me ne zanima."

> Mičo Mrkaič ali Dušan Mramor?
"Janez Kocijančič. In napiši dva klicaja." (Smeh)

> Vprašanje, na katero bi radi odgovorili, pa vam ga niso nikoli postavili?
"Dobra zadeva. Hm, kaj sploh tu počnem?"

> In kaj tu počnete?
"Včasih še sam ne vem, (Daljši razmislek) Sicer pa ustvarjam glasbo za mene, za druge in za vse, ki imajo radi drugačnost."

> Kakšno pa je vaše mnenje o Robertu Vatovcu?
"Z Robertom sva se spoznala leta 1994 na delavnicah na Belvederju nad Izolo, kjer smo v gostilni konec tedna igrali jazz. Veliko se je posvečal mladim, pomagal mnogim pevkam. Vem, da se je pri njem na začetku svoje kariere kalila tudi Tinkara Kovač. Zelo ga spoštujem kot človeka in ga imam zelo rad, saj je najino prijateljstvo, čeprav se že dolgo nisva srečala, ohranilo. Zelo sva si podobna, saj je tudi on nenasilnež, ne liže riti naokoli, ustvarja z mladimi in tako kot jaz išče mlade talente. V čast mi je, da sem ga spoznal prej kot človeka kot glasbenika."

> Konstruktivna kritika?
"Čakam, da me pokliče in greva na refošk v Koper, kjer bova po dolgem času konstruktivno zabrindala (beri: nazdravila)." (Smeh)
(Maja Pertič, foto:Maja Pertič)



POLET
, 19.Maj.2005; Kako globoko smeš

How Deep Is the Ocean je izdelek tria Cisi, Moresu, Kaučič, ki se zaveda, da lahko prepričljivo in navdušujočo ploščo naredi samo kolektiv.

Spremna beseda k plošči How Deep Is the Ocean (Splasc(H) 2005) je imenitna metafora o raziskovanju brezdanjih globin improvizacije: italijanski tenor in sopransaksofonist Emanuele Cisi, nominalni vodja tria Cisi, Muresu, Kaučič, ki je ploščo posnel, si je za motiv izbral morje oziroma ocean, ki ga raziskuje kapitan (Nemo?) z Nautilusom, potem pa se ta odloči, da bo zapustil varne in ničkolikokrat preverjene »plitve vode« tega morja in se na milost in nemilost prepustil toku oziroma nedoumljivim globinam oceana. Kapitan prodira čedalje globlje, in čeprav pričakuje, da bo vsak trenutek doživel konec, se ne zgodi nič takega. Potapljanje traja minute, ure, dneve, pa vendar se sploh ne približa dnu. Čepravje okoli njega popolna tema, ga presenetijo pike svetlobe, ki so drugačne od vsega, kar je dotlej videl: so nekaj, kar oddaja energijo, ta energija pa je mešanica občutka brezmejnosti in matematične točnosti.

In plošča How Deep Is the Ocean je tudi zvočno ponazoritev tega eseja. Začne se z dobro poznanim istoimenskim standardom Irvinga Berlina, ki so ga preigravale generacije džezovskih glasbenikov, pa vendar dobi v izvedbi tria, ki ga sestavljajo Emanuele Cisi, Nicola Muresu in Zlatko Kaučič, sveže in zelo prepričljive razsežnosti. Še več, prav neštetokrat slišana uvodna skladba vsebuje zametke vsega tistega, kar se polno razvije v nadaljevanju plošče: odlično in navdihnjeno igranje vseh treh glasbenikov z izjemnim občutkom za interpretacijo in razkošje podrobnosti, zaradi katerih se njihova izvedba takoj in zelo silovito zapiše v spomin.

Od tod naprej pa se začnemo spuščati v temne, neznane globine oceana improvizacije. Vendar to spuščanje ne povzroča strahu in tudi ni stresno, ampak ves čas razvnema samo radovednost o tem, kam nas bo tok glasbe zanesel v nadaljevanju in kdaj se bomo morda dotaknili peska na dnu. Seveda se to nikoli ne zgodi, zato pa nas osupljajo fantastični meandri glasbe, v kateri se najbolj žlahtno združujejo ustvarjalne energije trojice glasbenikov, ki so mešanica brezmejne svobode in matematične točnosti...

HowDeep Is the Ocean je plošča zrele ustvarjalnosti glasbenikov, ki se zavedajo, da lahko prepričljivo in navdušujočo ploščo naredijo samo kot kolektiv, zato je saksofonist Cisi pač samo solist (čeprav ima zlasti njegov tenor žlahten in poln zvok, ki spominja na najboljše trenutke velikega Sonnyja Rollinsa), medtem ko sta kontrabasist Nicola Muresu in bobnar Zlatko Kaučič precej več kot samo ritemsekcija, ki skrbi za spremljavo. Pravzaprav je ravno nasprotno. Zlatko Kaučič je na primer avtor večine od desetih avtorskih skladb na plošči, medtem ko so druge, razen že omenjene uvodne in zaključne, ki je Cisijeva, kolektivno delo, kar pomeni, da gre za skupinsko improvizacijo. Prispevek Zlatka Kaučiča je torej odločilen, in to v obeh vlogah - kot izrazit, vedno blago humoren oziroma ironičen in zdaj tako ritmično kot tudi melodično že lahko prepoznaven avtor glasbe, v povsem enaki meri tudi kot izjemen bobnar oziroma tolkalec, ki na novi plošči spet lepo pokaže, da tudi pri tolkalih nasploh nista najpomembnejši gostota in glasnost udarcev (kakor si naivno predstavljajo celo nekateri glasbeniki), zato pa toliko bolj »timing« in premišljena zadržanost. Šele ko prisluhneš komaj nakazanim udarcem po robovih činel in open na bobnih, ko uho pritegne izjemno lirična medigra bobnov in kontrabasa, kontrabasa in saksofona, saksofona in bobnov, postane popolnoma jasno, da se lepota in odličnost te plošče skriva v podrobnostih, v drobnih poudarkih, ki iz ravno prave kombinacije popolne svobode in matematične točnosti ustvarjajo tisti presenetljivi tok glasbe, zaradi katerega džez ostaja vedno svež, intriganten in presenetljiv.
(Jure Potokar )



VEČER
, 10.Maj.2005; Jazzovski trio Kaučič-Cisi-Bertot v mariborskem Satchmu

Globine oceana s premalo publike

Ni vedno treba, da je kaj velikega. Ce SmO bili upravičeno navdušeni nad projektoina Zlati čoin in Tolinhiski punt, to nikakor ne pomeni, da izjemno kreatrvni in deiovni siovenski tolkaiec Zlatko Kančič ne bi enako uspešno ustvarjal še česa drugega. Stalniea njegovega koncertnega, pa tudi studijskega muziciranja, je sodelovanje v manjših zasedbah, predvsem z italijanskimi giasbeniki. Trio, v katerem se je prejšnji četrtek predsfavii v mariborskem jazz klubu Satchmo, je vsekakor zgovoren dokaz, da mu ležijo precej raznolike podzvrsti in slogovne usmeritve sodobne ga jazza.

"To ni moj trio, to je trio vseh nas treh," je Kaučie uvodoma nagovorii publiko. V sproščenem klubskem vzdušju (morda edino zamero lahko izrečemo na račun dobro uro trajajoče zamude pri začetku nastapa) je potekalo tudi nadaljevanje koncerta, na katerem so predstavljali najnovejšo zgoščenko How Deep Is the Ocean, pravkar izšlo pri osrednji itaiijanski jazzovski založbi Splasc(H) Records. Slišali smo gladko tekoče in zelo komunikativno muziciranje, ki se je gibalo nekje med na prvi prisluh precej tradicionalističnimi jazzovskimi pristopi in dokaj pogumnim, predvsem pa inovativnim eksperimentiranjem.

Formalni vodja ali ne, je se Kaučič s svojini prepoznavnim slogom bobnanja, ki krepko presega ritmično podlaganje in z izjemnim občutkom za zvok občasno prevzema izrazito melodično vlogo, vsekakor izkazal kot osrednja oziroma nekako povezujoča figura. Na eni strani je igral temperamentni in izredno hitri saksofonist Emanuele Cisi, na drugi pa dokaj umirjeni, a predvsem v tekoče melodični igri z lokom po strunah zelo prepričljivi kontrabasist Loris Bertot (standardni član tria je sicer Nicola Moresu, a Beriot ga je zamenjal povsem suvereno, izkazal pa se je tudi kot avtor nekaj izvedenih skladb - morda jih bo moč slišati na naslednji zgoščenki). Pri dveh skladbah je za še polnejši zven mojstrsko poskrbel glede na kraj koncerta skoraj

da pričakovani domači gost, mladi električni kitanst Samo Šalamon, ki že sicer precej sodeluje s Kaučičem (tudt pri svoji zadnji zgoščenki EIla's Dream, ki je pred kratkim izšia pri isti založbi). Pravzaprav se je z ostalimi nemudoma ujel tako dobro, da niti nova diskografska izdaja v štiričlanski zasedbi ne bi bila nobeno presenečenje. Željno pričakujemo!

Škoda je le, da koncert ni pritegnil večjega števila obiskovalcev. Po aplavzih in povpraševanju po (resda s krepkim popustorn ponujenih) zgoščenkah sodeč pa so bili zelo zadovoljni vsaj tisti, ki so prišli. V (zadnje čase programsko spet bolj samostojnem) Satchmu bi najbrž morali razmisliti o učinkovitejšem obvešcanju javnosti. Da ljubitelji jazza v mestu so in da jih niti ni malo, se je namreč izkazalo že ob mnogih priiožnostih, tudi v istem prostoru.
(Darinko Kores Jacks)



Zlatko Kaučič trio, LokalPatriot, 6.maj

»Prišli smo predstavit našo novo ploščo, ki se kliče How Deep Is The Ocean,« je po dveh odigranih ternah dejal Zlatko Kaučič, Bric po rodu, drugače eden domačih najbolj dejavnih, izvirnih in predanih jazzovskih ustvarjalcev, ki zagotovo sodi v svetovni vrh bobnarjev. Ploščo, ki je izšla pri ugledni italijanski založbi Splac(H) Records je posnel v triu, prav v taki zasedbi z razliko kontrabasista, je nastopil v Novem mestu.

Na odru sta ga spremljala Torinčan, Emanuele Cisi, mojster tenor in soprano saksofona, pred leti prepoznan kot največji italijanski talent, sedaj znano ime evropskega jazza, ter kontrabasist, prav tako doma iz okolice Torina, Loris Bertot. Trio je v glavnem predstavil glasbo novega albuma z dvema dodatnima skladbama Zlatka Kaučiča in zaključnim dodatkom. Maloštevilno publiko, ki je v ta večer za silo napolnila klub, je nastop brez izjeme navdušil. Ze sam baladni uvod je pokazal, da je Zlatko lasten že tako barvit glasbeni izraz dopolnil z izrazito melodično linijo, za katero je zadolžen saksofonist. Ta je z obema saksofonoma pokazal izvrstno tehniko, očaral s tonom obeh glasbil in spontano improvizacijo, ki se je v daljših solo vložkih melodično prepletala z ritem sekcijo in dosegala vrhunce v povsem novih zvočnih slikah, na trenutke smo ujeli celo delčke starosvetne italijanske ljudske glasbe in vzhodnjaških vplivov. Med skladbe, v glavnem delo Kaučiča, Cisija in Nicole Muresuja, kontrabasista, ki je sodeloval pri snemanju plošče, se je vrinila tudi prekrasna izvedba standarda Irvinga Berlina, po katerem je album dobil naslov. Kot kaže je Zlatko Kaučič krenil v novo, lirično smer, vendar pogosto nadgrajeno z energičnim muziciranjem, ki se večkrat sprosti in krene po poteh svobodnega izraza in improvizacije. Še vedno je v glasbi polno ritmičnih zapletov, barvitih tolkalskih vložkov, solo izletov, vsi sodelujoči glasbeniki so enakovredni soudeleženci, skupaj celota, vendar tudi vsak zase pomemben člen.

Nastop je sodil v sklop manjše turneje tria in res je lepo tako vsaj enkrat letno tudi na novomeškem odru poslušati Zlatka Kaučiča, ki kljub nezanimanju večine domačih medijev vztraja pri zahtevni glasbeni usmeritvi. Po nastopu je dejal, da skuša vsakič povedati kaj novega, poslušalcem posredovati drugačen pogled na glasbo. Sam sem ga slišal že večkrat, vendar zopet me je uspel presenetiti.
(Rasto Božič , foto:Rasto Božič)



PRIMORSKE NOVICE
; Na koncertu mednarodnega tria Kaučič-Cisi-Bertot

V razburkanem morju jazza

Priznani mojster na bobnlh Zlatko Kaučič, saksofonist Emanuele Cisi in Loris Bertot na kontrabasu so mlnuli torek na sedežu koprske italijanske skupnosti Santorio Santorio v palači Gravisi-Barbabianca dokazali, da je morje jazza lahko zelo globoko, prostrano, umirjeno in tudi razburkano.

Turneja How deep is the ocean (Kako globoko je morje), na kateri mednarodni jazzovski trio predstavlja istoimensko zgoščenko, izdano pri italijanski založbi Splasc(h),je namreč v globoko morje jazz glasbe potegnila tudi koprsko publiko.
Ta se je na sicer brezplačno glasbeno poslastico množično odzvala in skupaj s snemalci regionalnega RTV centra, ki so dogajanje zabeležili na filmski trak, napolnila dvorano. Mnogi pa so ostali pred zaprtimi vrati - med njimi tudi precej mladih, ki so v živo želeli slišati virtuoza Zlatka Kaučiča. Ime, ki tako ljubiteljem kot nepoznavalcem zveni kot sinonim za kakovosten in nevsakdanji, progresivni domači jazz.

V slabih dveh urah je trio publiko popeljal na glasbeno popotovanje od jazzovskih standardov in prijetne melodike naslovne pesmi albuma How deep is the ocean skozi plesne ritme Kaučičeve Pesmi nostalgikov, posvečene preveliki navezanosti Slovencev na Srbijo, in ne na Ceco, do improvizacijskega odklopa ob Rogersovi When or When in Kaučičevi skladbi o njegovemu mačkonu. Skratka, prava lekcija razsežnosti sveta jazzovske (ne)melodike, ki je pričarala tako tisto najbolj lahkotno, umirjeno in sproščujoče vzdušje, tu in tam pa odrsko konjenico tudi spodbodla v razburkano, agresivno, manj razumljivo, neobrzdano ježo.
(Maja Pertič, foto:Maja Pertič)



RTV-SLO TTX
; Kako visoko je nebo?

Zlatko Kaučič trio: How deep is the ocean

Naš tolkalsko - bobnarski genij je v sodelovanju s čudežnim Emanuelom Cisijem na saksofonu in kontrabasistom Lorisom Bertotom s How deep is the ocean ustvaril še en izjemen (nad)jazzovski album.

Čeprav je Zlatko svoje tolkalske vratolomije za to priložnost v veliki meri podredil homogenosti celotne zvočne podobe albuma, ni moč preslišati silovitih izbruhov improvizirane virtuoznosti posameznih skladb ali zgolj njih detajlov, ki se skladno prepletajo s prevladujočimi nežnimi in poglobljenimi liričnimi pejsaži. Lekcija iz nepretenciozne a skrajno premišljene, sveže in izvirne nadgradnje jazz zgodovine.
Ocena: 5



DELO
; How Deep Is The Ocean, Novodžezovski biser

Zlatko Kaučič je za najnovejši projekt združil moči s saksofonistom Emanuelom Cisijem in kontrabasistom Nicolajem Muresujem.

Zlatko Kaučič ne spi na »lovorikah«. Glasba, ki biva v njem, mora v najkrajšem času dobiti tudi formal-no obliko. Le tako se namreč sprosti prostor za nove ustvarjalne zanose, nove koncepte zvočnih ekspresij. Tako mu k sodelovanju ni nikoli težko pritegniti največjih mojstrov improvizirane glasbe. Pred kratkim nas je s Petrom Brotzmannom popeljal po sledeh tolminskega punta, tokrat je avtorsko na čelu mednarodnega tria Emanuele Cisi/Nicola Muresu/Zlatko Kaučič, ki je iz globin oceana iztrgal novodžezovski biser How Deep Is The Ocean.
Glede na mizerne možnosti, ki jih je deležna džezovska godba pri. nas, smo lahko hvaležni sosedom, da znajo prisluhniti kakovostne-mu arzenalu nekaterih posame-znikov ter jim omogočiti uresničitev projektov. Za hvaležno se je iz-kazala zlasti italijanska medijska hiša Splasc(H) Records. Pred leti je namreč že splavila Kaučičev Zlati Čoln (2002), ki je, sicer datumsko pozno, v letošnjem marčevskem Jazz Magazinu dobil la-skavo opredelitev »srednjeevrop-ska džezovska mojstrovina.«
Glasbeniki z Apeninskega polotoka so tudi sicer pogosti gostje njegovih improvizacijskih avan-tur. Zlatko glasbi nikakor ne pripisuje (niti dopušča) končnosti, temveč skuša kar najbolje odkriti in iz-koristiti vse trenutne danosti krea-tivnega univerzuma. Zato nas zno-va in znova preseneča. Slednje velja tudi za najnovejši projekt How Deep Is The Ocean, na katerem je briški upornik z razlogom združil moči s saksofonistom (tenor in so-pran) Emanuelom Cisijem in kon-trabasistom Nicolajem Muresujem.

Kot že sam naslov pove, se glas-beniki tokrat lotevajo pogloblje-nih zvokovnih raziskovanj. Glasba zato nekoliko izgubi pri ostrini, vendar na meditativni ravni znova premika meje že slišanega. Lirično obarvane improvizacije so navdihnjene z vso potrebno drznostjo, hkrati pa v kontrastu skicirajo pa-rafrazirane rešitve staro-džezovske tradicije. Trio deluje kot ute-čena celota. Duhovito se poigrava z muzikami, ki jim služijo kot trenutni navdih. Večinoma gre za (tudi že slišane) kompozicije iz Žlatkovega arhiva, naslovna pa je »ukradena« klasika Irvinga Berlina.
Pravzaprav je iz končnega kon-teksta težko iztrgati katerokoli skladbo na plošči, saj projekt z vsemi vsebinami deluje kot organ-ska celota, ne glede na to, da nas glasbeniki skušajo z vmesnimi re-vitalizacijami (1, 2 in 3) prepričati o nasprotnem. Ti kratki členi so zgolj prehodi med sferami, ki omogočajo globlji vpogled v pre-pričljivo skupinsko ali solistično muziciranje. Predvsem nekateri dialogi med tolkali in kontraba-som so prava mala zakladnica rit-mičnih idej in veščih izpeljav.
(Gregor Bauman, foto:Primož Zrnec)