|
LA NUOVA 9.8.2000; Vibranti e intense
storie di musica
Un quartetto di
strumenti indipendenti che intrecciano le loro trame come fili di
tessuto musicale; questa la musica che ha fatto vibrare, lunedí sera,
il fantastico scenario di Plazzo Crema. Il "Quartetto Orizzontale"
composto da Antonio Marangolo, Zlatko Kaucic, Ares Tavolazzi e David
Boato haproposto infatti al pubblico il suo repertorio, all'interno
rassegna Estate a Ferrara.
Oltre novanta i minuti di concerto che hanno tenuto letteralmente
incollati alle poltrone i numerosissimi spettatori, in una insolita
tiepida serata di mezza estate. Storie di un passato recente fanno da
sfondo, accanto alla memoria del presente, ai brani presentati. Antonio
Marangolo, saxofonista del gruppo, fa gli "onori di casa"
presentando di volta in volta, la situazione narrata, il momento della
vita che ha fatto sgorgare le note dallo strumento. E' cosí che nascono
pezzi come "Bagno Medusa", ironico e divertito sguardo sulla
situazione del mare Adriatico come condizione di vita e di inquinamento.
La musica é anche nostalgia per un tempo che, inesorabile, fugge
portando con sé l'infanza; é cosí che nasce "Lou song",
pezzo dedicato da Marangolo alla figlia. Il tempo e la morte,
stretamente connessi sono la fonte ispiratrice per il "Requiem in
ricordo di Vittorio Gassman", brano eseguito a Ferrara per la prima
volta (Marangolo ha lavoratoad uno degli ultimi lavori televisivi del
"mattatore"). La morte é anche visita attraverso una
visionedivertita e come ricordo nostalgico ma piacevole di chi non c'é
piú; accanto a queste sensazioni, il senso della vita nelsuo
significato piú puro e la libertá, raccontata da Kaucic in tono
strettamente balcanico accanto a sonoritá tzigane. Con il molto spazio
dato all'improvvisazione, i brani si sono orientati verso generi e
sonoritá diverse partendo da un jazz soffuso per arrivare al
minimalismo novecentesco; attraversando un po'tutte le caratteristiche (ritmiche
e musicali) del jazz, il "Quartetto Orizzontale" sembra
affrontare la musica dal punto di visita della sperimentazione con un
tocco razionale di tradizione e memoria. Ottima l'esecuzione dei
musicisti con Ares Tavolazzi al contrabbasso, Zlatko Kaucic alla
batteria (accanto all'uso di numerosissimi giocattoli musicali) e David
Boato alla tromba. Un concertoche ha stupito per il forte contenuto
esistenziale ma anche per la netevole tecnica musicale che non sfocia
mai in un inutile virtuosismo.
(Michele Govoni)
MLADINA 22.11.1999; Quarteto Orizzontale
V bližnjih okoliših
večkrat slišani trio Antonia Marangola postaja trajna zasedba. Okrepljen s
trobentačem Davidom Boatom, je "horizontalni kvartet" vse bolj klasičen
jazzovski bend v postavi, ki se je z bebopom vsidrala kot ena najpogostejših
brez klavirja. Sicilijanski saksofonist Antonio Morangolo, med drugim bivši
aranžer Paola Konteja, je izrazit iskalec sinteze med "tradicionalnimi"
spreminjajočimi se popularnimi godbami Sicilije in "univerzalnim izrazom",
kakršen je jazz. Takšna je bila tudi njegova skupina z zgovornim imenom,
Etnology. Z basistom Brunom Tavolazzijem, bivšim članom italijanske
avantrockovske skupine Area (še pomnite glas in stas Demetria Stratosa?), in
briškim tolkalcem Zlatkom Kaučičem se je oblikovalo jedro zasedbe, ki se pri
mali italijanski založbi ponaša s svojim prvencem. Razvejanost, pestrost in
vse večja razpoznavnost italijanskega jazza ni naključje. Je odraz določene
kulturne politike, ki je pri sosedih, ki je z načinom finančne in nenazadnje
tudi zavidljivo močne medijske podpore, revija Musica
jazz ohranja visoko žurnalistično in esejistično raven, omogočila
razmah jazzovskega muziciranja, svobodnega improviziranja, eksperimentov. Nič
čudnega, da nas ob občasnih, preredkih srečanjih s tamkajšnjimi praktiki
osuplja. Zaradi glasbeniške odprtosti, razkošnega znanja, svojevrstne sproščenosti
in predvsem širokega dojemanja "jazzovskega", ki ni zapečkarsko.
Eden negativnih učinkov tovrstne podpore je alibična blokada podpore,
odpiranja prostora in javnih regijskih blagajn drugim glasbenim praksam. O tem
glasbeniki in srenja sicer nočejo nič slišati; "plemenitost" jazza
je "dana". Denarja pa tako ni dovolj in ga je vse manj. A če
boste povprašali organizatorje koncertov v "germanskih" področjih,
vam bodo navrgli, da se italijanski jazzovski glasbeniki odlikujejo po visokih
honorarjih. V tem je Italija podobna Franciji. Ovinek je bil dolg in posplošen,
a ko prisluhnemo "enki" Marangolovega kvarteta, takoj pade v uho
glasbeniška veščina, razpoznavna jazzovska senzibilnost. Predvsem na
molovskem "dromu" uglašenih žalostinkah, ki na daleč spominjajo na
famozni kvartet Ornetta Colemana z Donom Cherryjem, na utemeljitveni akt novega
jazza, ki je že del "tradicije". Zamišljena folklora je le pritajeni
del albuma, bolj vpadljivo se razpira le v nekaterih ritmičnih obrazcih z
menjavami tempov (denimo, v Kaučičevem Plesu
nostalgikov) in predvsem v Marangolovi Lirični igri. Drugače je
"enka" fino odigran bopovski album skupine, ki zna in uživa v igranju.
Prinaša nekaj lepih kosov, spevnih a tudi zagonetnih tem dolgih lokov in sole,
v katerih preseneča Boato na trobenti. A tu so tudi kosi s standardno
razdelitev vlog po nepopustljivi jazzovski konvenciji. Včasih jo uspešno razpušča,
drugič je povsem vdan oblikovnemu shematizmu. Godba za klubske prostore, za
majhne vsakdanje dogodke, ki brez spektakla in blišča lahko postanejo veliki.
(Ičo Vidmar)
|
|