LA NUOVA 9.8.2000; Vibranti e intense storie di musica

Un quartetto di strumenti indipendenti che intrecciano le loro trame come fili di tessuto musicale; questa la musica che ha fatto vibrare, lunedí sera, il fantastico scenario di Plazzo Crema. Il "Quartetto Orizzontale" composto da Antonio Marangolo, Zlatko Kaucic, Ares Tavolazzi e David Boato haproposto infatti al pubblico il suo repertorio, all'interno rassegna Estate a Ferrara.
Oltre novanta i minuti di concerto che hanno tenuto letteralmente incollati alle poltrone i numerosissimi spettatori, in una insolita tiepida serata di mezza estate. Storie di un passato recente fanno da sfondo, accanto alla memoria del presente, ai brani presentati. Antonio Marangolo, saxofonista del gruppo, fa gli "onori di casa" presentando di volta in volta, la situazione narrata, il momento della vita che ha fatto sgorgare le note dallo strumento. E' cosí che nascono pezzi come "Bagno Medusa", ironico e divertito sguardo sulla situazione del mare Adriatico come condizione di vita e di inquinamento. La musica é anche nostalgia per un tempo che, inesorabile, fugge portando con sé l'infanza; é cosí che nasce "Lou song", pezzo dedicato da Marangolo alla figlia. Il tempo e la morte, stretamente connessi sono la fonte ispiratrice per il "Requiem in ricordo di Vittorio Gassman", brano eseguito a Ferrara per la prima volta (Marangolo ha lavoratoad uno degli ultimi lavori televisivi del "mattatore"). La morte é anche visita attraverso una visionedivertita e come ricordo nostalgico ma piacevole di chi non c'é piú; accanto a queste sensazioni, il senso della vita nelsuo significato piú  puro e la libertá, raccontata da Kaucic in tono strettamente balcanico accanto a sonoritá tzigane. Con il molto spazio dato all'improvvisazione, i brani si sono orientati verso generi e sonoritá diverse partendo da un jazz soffuso per arrivare al minimalismo novecentesco; attraversando un po'tutte le caratteristiche (ritmiche e musicali) del jazz, il "Quartetto Orizzontale" sembra affrontare la musica dal punto di visita della sperimentazione con un tocco razionale di tradizione e memoria. Ottima l'esecuzione dei musicisti con Ares Tavolazzi al contrabbasso, Zlatko Kaucic alla batteria (accanto all'uso di numerosissimi giocattoli musicali) e David Boato alla tromba. Un concertoche ha stupito per il forte contenuto esistenziale ma anche per la netevole tecnica musicale che non sfocia mai in un inutile virtuosismo.
(Michele Govoni)

 

MLADINA 22.11.1999; Quarteto Orizzontale

V bližnjih okoliših večkrat slišani trio Antonia Marangola postaja trajna zasedba. Okrepljen s trobentačem Davidom Boatom, je "horizontalni kvartet" vse bolj klasičen jazzovski bend v postavi, ki se je z bebopom vsidrala kot ena najpogostejših brez klavirja. Sicilijanski saksofonist Antonio Morangolo, med drugim bivši aranžer Paola Konteja, je izrazit iskalec sinteze med "tradicionalnimi" spreminjajočimi se popularnimi godbami Sicilije in "univerzalnim izrazom", kakršen je jazz. Takšna je bila tudi njegova skupina z zgovornim imenom, Etnology. Z basistom Brunom Tavolazzijem, bivšim članom italijanske avantrockovske skupine Area (še pomnite glas in stas Demetria Stratosa?), in briškim tolkalcem Zlatkom Kaučičem se je oblikovalo jedro zasedbe, ki se pri mali italijanski založbi ponaša s svojim prvencem. Razvejanost, pestrost in vse večja razpoznavnost italijanskega jazza ni naključje. Je odraz določene kulturne politike, ki je pri sosedih, ki je z načinom finančne in nenazadnje tudi zavidljivo močne medijske podpore, revija Musica jazz ohranja visoko žurnalistično in esejistično raven, omogočila razmah jazzovskega muziciranja, svobodnega improviziranja, eksperimentov. Nič čudnega, da nas ob občasnih, preredkih srečanjih s tamkajšnjimi praktiki osuplja. Zaradi glasbeniške odprtosti, razkošnega znanja, svojevrstne sproščenosti in predvsem širokega dojemanja "jazzovskega", ki ni zapečkarsko.
Eden negativnih učinkov tovrstne podpore je alibična blokada podpore, odpiranja prostora in javnih regijskih blagajn drugim glasbenim praksam. O tem glasbeniki in srenja sicer nočejo nič slišati; "plemenitost" jazza je "dana". Denarja pa  tako ni dovolj in ga je vse manj. A če boste povprašali organizatorje koncertov v "germanskih" področjih, vam bodo navrgli, da se italijanski jazzovski glasbeniki odlikujejo po visokih honorarjih. V tem je Italija podobna Franciji. Ovinek je bil dolg in posplošen, a ko prisluhnemo  "enki" Marangolovega kvarteta, takoj pade v uho glasbeniška veščina, razpoznavna jazzovska senzibilnost. Predvsem na molovskem "dromu" uglašenih žalostinkah, ki na daleč spominjajo na famozni kvartet Ornetta Colemana z Donom Cherryjem, na utemeljitveni akt novega jazza, ki je že del "tradicije". Zamišljena folklora je le pritajeni del albuma, bolj vpadljivo se razpira le v nekaterih ritmičnih obrazcih z menjavami tempov (denimo, v Kaučičevem Plesu nostalgikov) in predvsem v Marangolovi Lirični igri. Drugače je "enka" fino odigran bopovski album skupine, ki zna in uživa v igranju. Prinaša nekaj lepih kosov, spevnih a tudi zagonetnih tem dolgih lokov in sole, v katerih preseneča Boato na trobenti. A tu so tudi kosi s standardno razdelitev vlog po nepopustljivi jazzovski konvenciji. Včasih jo uspešno razpušča, drugič je povsem vdan oblikovnemu shematizmu. Godba za klubske prostore, za majhne vsakdanje dogodke, ki brez spektakla in blišča lahko postanejo veliki.
(Ičo Vidmar)