MUSKA, 7+8/julij-avgust 2007; Zlatko Kaučič in Herb Robertson
Klub Gromkega, Metelkova mesto, Ljubljana

Zlatko Kaučič je glasbeni ustvarjalec, ki vedno uspe presenetiti. Je izredno delaven, letos je postregel s tremi ploščami, menda izide še ena. V sklop njegove letošnje bere sodi tudi plošča Pav, posneta brez nasnemavanja, samo z bobni, tolkali, malimi zvočili in Zlatkom. Zdi se skoraj neverjetno, da glasbenik uspe naenkrat in povsem samostojno iz tolkal in bobnov izvabiti toliko glasbe. Kdor Zlatka pozna, nad tem ni pre-senečen. Zadnja leta je večkrat samostojno nastopil, na prvi šolski dan pa smo ga, opremljenega z bobnarskim kompletom, piščalkami, tolkali, igračkami in lonci iz no-nine zapuščine, slišali tudi v atriju Knjigarne Goga.
Od izida njegovega Pava so minili le štirje meseci in kot smo slišali, je Zlatkov pav dobil nekaj novih peres. Ker glasba našega vedno raziskujočega Brica nastaja spon-tano in še potem jo stalno nadgrajuje, je novomeški koncert izzvenel povsem sveže. Glasbenik nas je vodil skozi glasbene pokra-jine in izročilo. Istra, Kras, zgornja Primor-ska, Alpe, Balkan... Zvoki in ritmi pokrajin se zlivajo v celoto, improvizacija, domi-selnost, humor in tehnika ji dajejo končno podobo. Zlatko je sposoben glasbo izvabiti iz česar koli. Slišal sem ga praviti, kako ga navduši zvok določenega predmeta, vključi ga v giasbeni izraz, z njim tudi klasični bobni dobijo novo dimenzijo. Tako je recimo s po-laganjem zvoncev na opno kotla prišel do novih zvočno ritmičnih kombinacij. Babičin lonec je preoblikoval zven činele, otroške igračke so ustvarile iluzijo ptičjega petja in kraškega jutra.

WWW.JAZZREVIEW.COM, May 2007; Featured Artist: Zlatko Kaucic

Slovenian-born drummer Zlatko Kaucic who has made numerous musical contributions to dance, TV shows, films, poetry, and documentaries and collaborated with several jazz composers like Paul Stocker, John Lewis, Tete Montoliu, Paul Bley, Steve Lacy, Paul McCandless, and many others, has delivered a very private musical experience with his album Pav. Entirely composed, arranged, and performed by Kaucic, he writes in the liner notes “This album is dedicated to my dear friend Zmago Sfiligoj who died in 1998 at the age of only 40. A native of Goriska, Brda (in Slovenia) like myself, he was a man of extraordinary creative power, a brilliant sculptor and designer whose work also shared the intensity, diversity and wholeness of the peacock’s tail.” Hence, the image of a full feathered peacock shown on the cover of the album.

Kaucic’s musical journal begins with the track “Skoplje” . The pageantry of odd-timed tribal drumbeats and exotic Middle Eastern toned flutes are set afloat. The mild changes in the pitch and velocity of the instruments pageantry are graphed with an eclectic free-style penmanship. Kaucic has a way of going into a meditative state which allows him to make contact with his inner ear that tells him how to shape the sounds so as to create the image of the story he wishes to tell. “Skoplje” simulates the interchanges between woodwind and percussive instruments. The music is not strung by a melody but rather from the intercourse of two components coming into contact with each other. Kaucic’s vocals can also be heard in the background as if chanting with a spiritual intonation.

“Rojstvo Anje” projects an image of nature in motion. Kaucic reveals, “’Rojstvo Anje’ is a birth of my cousin and the ‘jungle’ sound represents growth inside the belly. Kaucic insists that he did not compose these pieces to create ambience but it is uncanny how his compositions can create stories that are personalized for each listener. For him, the pieces are reflective of his friend Zmago Sfiligoj and his experiences in Slovenia. But to the listener, they are pieces that simulate their own lives, like the song “Solitude.” The crystalline chimes have a gentle flow like a fairytale’s lullaby. The movements become more upbeat through the progressions and develop more full bodied sounds. The notes are sunny and shimmer with bright tones. Streaming together, they become a light show of exotic dances and then taper down back to a gentle flowing lullaby pace.

Some of the swirling whistles have a Polka phrasing like in “Home Land,”  you get many Far-Eastern and Middle-Eastern aspects in the estuaries of his compositions like the somber drum rolls of “Macau Dream,” the sprinkle of wind chimes on “Dissonant Sisters,” and the exotic drumbeats of “Bohinjski Kravji Bal” which build anticipation and suspense as the drum rolls rise and then plateau with a series of jangly woodwind instruments coming on board. Kaucic’s vocal mood is melancholic and has a spiritual voicing like on the track “Scatenato Irlandese.” There is a country twang in the cymbal spreads on “Metal Rap” reflective of country dances, while the changes in the drum configurations for “Drum Metamorphosis” and “Vencek Rocnih” clack, simmer, scat, squawk, and chill along each successive bar of notes.

Zlatko Kaucic’s solo album Pav is an emporium of sounds and eclectic phrases as he changes their degrees of elegance and rashness and creates interplays that project images in the listener’s minds. The images will be unique to each listener which is something that free jazz allows the composer to do. For Kaucic, these orchestrations being to him images from his life. For the listener, the sounds will bring to them images which are familiar in their lives. In this way, Kaucicambiance’s compositions are a Mirror of Erised where each listener will hear what’s in their heart’s desire vaporizing from its ambient channels.

(Susan Frances)

MUSICA JAZZ; D'archi di Embraceable You

Zlatko Kaucic: Pav (Splasc-h CDH546, distr. Ird) . In una sorta di "ritorno alle origini" della percussivita, lo sloveno Kaucic si propone in questo disco completamente solo (e senza alcuna sovraincisione) alle prese con tamburi, glockencpiel, gong, flautini, giocattoli, pentole, casseruole e innumerevoli ammennicoli rumorsi. Gil undici brani improvvisati sembrano non fare alcun riferimento a precedenti di battersiti da soli in studio. I suoni di una natura evocata prendono il sopravvento in un intenso divenire ora caotico o violento, ora sommesso e rilassante.

(G. Sa.)

DNEVNIK Januar 2007; Moderni časi in tradicija

Ritmična razkošnost in sanjska kombinatorika plošče Pav Zlatka Kaučiča je najboljša domača plosča leta oziroma najboljša plošča domačega izvajalca.

V podobnih kreativnostnih  širinah že dolgo ustvarja tudi Zlatko Kaučič. Ritmična razkošnost in sanjska kombinatorika plošče Pav se zlije v enajststavčno simfonijo naj-boljše domače plošče leta oziroma najboljše plo-šče domačega izvajalca, saj je Zlatko že nekaj časa odvisen od dobre (in vizionarske) volje italijanske založbe Splasc(H) Records. Njegovo glasbo je moč površinsko razčleniti z mislijo Caetana Velosa: "Plošče snemam s tehnikami, ki jih uporablja slikar, ko nanaša barve na platno"

BRIŠKI ČASTNIK, zima 2006  »Polnokrvni ustvarjalec« Zlatko Kaučič

Zgoščenka Pav posvečena Zmagu Sfiligoju -letos osem let od njegove smrti

O Zlatku Kaučiču in njegovem ustvarjanju mi je prva pripovedovala mama. Prvič sem ga slišala leta 1996, ko je nastopil na Gradnikovih večerih na gradu Dobrovo. Morda že kdaj prej, a to, kako je zvočno upodabljal Gradnikovo poezijo na večeru, naslovijenem Harfa v vetru, bo zame ostalo nepozabno. Poezijo, ki jo je vzel za izhodišče, je spojil in sopostavil v umetniško polje, kjer sobivajo beseda, zvok, glasba, gib, kipi/instaladja. Poleg dveh plesalk in naratorke je Kaučič koncept večera izpeljal s prijateljem, kiparjem in oblikovalcem Zmagom Šfiligojem. Večer, ki se je vame vrezal kot presežek, kot ustvarjanje umetniških dogodkov, ki si jih je vredno zapomniti, ker je takih malo, in jih vzeti za mero, je bil tudi s strani kulturnega novinarstva dobro sprejet.
"Izjemnost koncepta je bila v drugačnem 'poslušanju' Gradnikove poezije - v razbitju ritmične in vsebinske kontinuitete poezije na posamezne besedne enote, ki ustvarjajo želeno enotno vzdušje šele v povezavi s spremljajočima medijema: glasbo in gibom," sta v Primorskih novicah zapisali M. Cubej in K. Figelj. Tedaj je v. d. tajnika ZKO Nova Gorica Boleslav Simoniti povedal, da je "Zlatko Kaučič do Gradnika prišel po logiki polnokrvnega ustvarjalca". Večer je bil že na tedanji novinarski konferenci napovedan kot poseben zato, ker pomeni odmik od ustaljene podobe dotedanjih Gradnikovih večerov in ker vnaša nianse avantgarde, drugačnega umetniškega pristopa in spoj različnih umetniških zvrsti. Meni je ta večer poleg dragocenega umetniškega izkustva približal še štiri velike Brice, ti so: Zlatko, Boleslav, Herko in pokojni Zmago.
Zlatko Kaučič ni le v svetu in doma priznani glasbenik z obsežnim opusom, ampak je tudi pedagog, učitelj, mentor. Od leta 2001, koje prejel povabilo, da bi ustvaril tolkalski oddelek v novih prostorih Točke ZKD-ja Nova Gorica, poučuje mlade z
Goriškega. Ker pa ne gre za glasbeno šolo v klasičnem pomenu, se v Novo Gorico vozijo tudi mladostniki z drugih koncev Slovenije. Zlatko Kaučič v mladih prebuja tenkočutnost do glasbe in umetnosti nasploh, tako da jim je z vzgajanjem Mentor. Ne uči jih veščine, uči jih, kako živeti, kako živeti z glasbo. Nadeli so si ime Kombo, Zvočni izviri. Nimajo le koncertov v Novi Gorici in drugod po Sloveniji, na katerih pokažejo svoje znanje, nastopili so npr. na Festivalu Sanje v Ljubljani, temveč so izdali tudi zgoščenko Skriti kotički svetlobe, ki je posvečena Boleslavu Simonitiju, idejnemu očetu tolkalskega oddelka. Pet let je kar obsežno obdobje in Zlatkovi učenci počasi že stopajo opaženi na glasbeni poti. Morda postaja Nova Gorica oz. Točka z Zlatkovo šolo nova zibelka in kalilnica mladih slovenskih glasbenikov sodobne improvizirane godbe. Harfa v vetru, poezija in glasba, in - od takrat se poznava ... Čeprav se dejansko poznava od Zlatega čolna, ko je Zlatko na novinarski konferenci predstavljal svojo novo zgoščenko, ki je nastala ob prijateljevanju s poezijo Srečka Kosovela. Od kod in čemu
Zlatku Kaučiču takšna velika Ijubezen do poezije? In če se spet potopimo v čas pred desetimi leti, dobimo en okrušek odgovora: "Alojz Gradnik je za časa življenja dobival same brce v rit. Vsi so pozabili na strpnost in drugačnost. Ušesa poklicanih so bila zamašena z velikimi 'čepi'. Zame pa je Gradnik eden največjih genialcev." Lani se je družil s poezijo Milana Dekleve, Jureta Potokarja, Nevina Birse, spet Kosovela. In na kulturni praznik je s Kombom pripravili v Točki večer, ki ga je obiskalo verjetno več "Ljubijančanov" kot domačinov. S tem hočem reči, da je Zlatko Kaučič umetnik -eden redkih v Sloveniji, ki združuje poezijo in glasbo -, ki ima svoje poslušalce.
Letošnji kulturni praznik je s Kombom obeležil s projektom Primorske pesnice, v katerem se je poglobil v pisave štirih, te so Maja Vidmar, Vida Mokrin Pauer, Vita Žerjal Pavlin in Mojca Maljevac. V zadnjih dveh letih sva sodelovala in izpeljala tri dogodke. Prvi je bil lansko jesen, ko se je Zlatkova tančica zvokov prelivala z interpretacijo lastne poezije letošnjega Prešernovega nagrajenca Milana Dekleve. Klub Gromko na Metelkovi v Ljubljani je letos spomladi poživil drugič, tokrat s pesnicama Majo Vidmar, letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada, in Barbaro Korun. Na Mestu mladih v Novi Gorici pa smo na dan upora proti okupatorju Primorcem dali spet priložnost, da slišijo Kaučičev projekt Primorske pesnice, na katerem so poleg Komba in vodje/dirigenta Zlatka poezijo interpretirale pesnice same (na prvem nastopu je bila naratorka B. Korun).
Na letošnjem festivalu Jazz Cerkno 2006 je Zlatko Kaučič nastopil s solom Pav. Zvočna pokrajina, sestavljena iz komadov Skoplje, Rojstvo Anje, Home Land, Bohinjski kravji bal, Solitude, Drum Metamorphosis, Metal Rap, Dissonant sisters, Macau Dream,Venček ročnih, Scatenato Irlandese, je posvečena Zlatkovemu prijatelju Zmagu Sfiligoju, ki je pred osmimi leti ravno v tem času, med božično-novoletnimi prazniki, umrl veliko premlad, star komaj štirideset let. Zvoki loncev in ponev, doma narejenih instrumentov, otroških citer, starih igračk, nabranih po vsem svetu, se pogovarjajo med seboj, pravi Kaučič, in se vpletajo v glasbene improvizacije, ki tvorijo barvno razkošje repa pava. "Vsaka improvizacija pripoveduje (samo)svojo zgodbo z uporabo različnih barvic, ritmov in konceptov. Tako bogastvo kreativnosti je imel moj prijatelj Zmago Šfiligoj. [...] Njemu posvečam to delo," nam pove veliki umetnik Zlatko Kaučič, priznan in cenjen v svetu, vedno bolj tudi v Sloveniji, najmanj pa doma, v rodnih Brdih.
V cerkijanski dvorani, kjer so ga z občudovanjem poslušali tudi malčki, je v slabi uri izgradii popotovanje po različnih deželah sveta. In čeprav so nagovarjali fragmenti zvokov plemenskih družb, daljnih dežel na vzhodu, severni, irski okruški in je gong pomirjal, se je pred menoj nenehno slikala naša zgodba, Zlatkova zgodba, Zmagova zgodba, briška zgodba ... Pav je ž zvoki dvig(ov)al rep, in svetovljanskost, širina in lepota Brd ter še posebna očarijivost na obzorju, ko 'furlanka dvigne krilo', so se bili in sopostavljali s kruto in trdosrčno zaprtostjo majhnih srenj, kjer vladajo njej lastna in strogo postavljena pravila. Prek ušes sem se sprehajala predvsem po briških gričih in briški zgodbi. Kaučič je v Cerknem ne le zaCaral, temveč tudi očaral poslušalce. In ne le Ijubiteljski poslušalci, tudi glasbeni kritiki so si bili edini, da je to bil najboljši nastop Jazz Cerkna 2006, festivaia, ki gosti velika imena džezovske ter sodobne elektroakustične in improvizirane glasbe.
Ko se oglasi pav ali ko zaslišiš briške in svetogorske zvonove ali druge zvoke, ki izvabijo tenkočutnost, se ti milo stori. Čeprav se zgoščenka Pav, ki je izšla pri Splasc(h) records leta 2005, sprehodi po zvočni pokrajini mnogih koncev sveta, je nezanemarljiv prav njen briški delež. Tudi Zlatko Kaučič je tak, tudi Zmago Šfiligoj je bil tak - globina in širina, prežetpst s kore-ninami, a hkrati kljubovati, biti globoko v sebi in hkrati s širokim pogledom zazrt v obzorje. Pav ni le plošček, posvečen velikemu Bricu, Zmagu Šfiligoju, Pav je skriti, neopazni, mofda nezavedni pokion Brdom in domu. Ko med poslušanjem Pava pav dviguje rep, gre namreč za glasbo, ki odpira mnoge interpretacije, jaz slišim predvsem brisko zgodbo velikih, prezrtih, premalo cenjenih Bricev. SliSim horizontalo, ki bije boj z vertikalo, a vztraja. Slišim odprtost, horizont, svetovljanstvo, drugačnost, kreativnost, ki dnevno zadeva ob trdnost in neomajnost vertikale, ki sega v korenine, a se premočno drži kalnih, že zdavnaj mrtvih
usedlin starožitnosti. Naj povem drugače: ko poslušam glasbo z zgoščenke Pav, slišim izpoved človeka, ki Ijubi svoj dom, a se zaradi tega, ker ne "spoštuje" vseh trdnih pravil ruralne družbe in ker ni najbolje stopljen z njo, ker ne govori vedno "isti" jezik, ker torej izstopa iz majhne, a s trdnimi pravili zakoličene srenje, v svojem domu ne počuti prav posebno doma in domač.
Pavov pahljačast rep združuje vse barve, nakazuje identiteto narave in celotne manifestadje, vendar tudi njihovo krhkost, kajti pojavijo se in izginejo tako hitro, kakor se razprostre in zloži pavji rep, pojasnjuje pava Slovar simbolov. Naj se naše poznavanje velikega umetnika Zlatka Kaučiča ne konča pri tem, da je "to tisti, ki igra s paronom na tonde, padele 'n poneve 'n se uoze s kuolm". Poslušajmo njegovo glasbo. In ne nazadnje, imamo občinske nagrade - ali ni nemara pravi kandidat zanjo?
Kaučič je v sedemdesetih in osemdesetih živel in ustvarial, se učil in sam poučeval v Italiji, Švici, Španiji. na Nizozemskem in precej časa preživl tudi na Portugalskem. Predvsem pa je veliko igral in se skozi muziciranje spoznaval z mojstri različnih glasbenih zvrsti. Kot tedaj doma skorajda neznani glasbenik Je v tujini soustvarjal glasbo z velikimi imeni sodobnega evropskega in svetovnega jazza, med njimi s švicarsko pianistko Irene Schweizer, cenjenim hrvaškim tolkalcem Duškom Gojkovičem, britanskim phalcern Mikeom Osborneom in trobilcem Kennyjem Whe-elerjem, ameriškim pianistom Burtonom Greenom in predvsem ameriškim mojstrom sopranskega saksofona Steveom Lacyjem. Kaučič je ohranil ustvarjalne in prija-teljske vezi s številnimi zgoraj naštetimi glasbeniki, vendar se je posebna vez stkala prav med njim in Lacyjem, velikanom svetovnega jazza, ki je preminul v letu 2004. Z njim je Kaučič ustvaril mojstrovino "Zlati čoln", spoj klasične glasbe in jazza na krilih poezije Srečka Kosovela. Dve leti po izgubi prijatelja in sodelavca se zdi, da ravno spominjanje na tega velikana še bolj poganja kreativno slo v neumornem tolkaicu, ki z zagnanostjo in širokostjo ustvarjalnega duha, včasih pa tudi z grenkobo in trmoglavostjo, kljubuje težkim razmeram na glasbeni in kulturni sceni pri nas.
Kaučičeva glasba nas namreč ne nagovarja z lahkotnostjo, ki smo ji priča v razvodeneli pop glasbi, pač pa s svojevrstno vizijo, izjemnim posluhom za zvok, njegove barve, odtenke in zvene, včasih odigrane v iskrivi igrivosti, a vedno do skrajnosti zavzeto in srčno. Njegove kompozicije za veččlanske zasedbe odlikujeta iskrivost in drznost, v njih se odstira raziskovalen, nemiren duh, ob tem pa ne umanjka niti občutek za lepoto in čustveno globino. Kaučič jemlje igranje, improvizadjo kot temeljni element, srčiko svojega ustvarjanja, celo več - kot življenjsko slo in načelo.
Ob vrnitvi v Slovenijo v začetku devetdesetih let je ta načela prenašal na mlajše slovenske ustvarjalce in skušal v lokalni sredini z organizacijo koncertov v Brdih vzpostaviti kreativno središče, jedro kulture in druženja. V nekaj letih je v Slovenijo .pripelja izvrstne glasbenike in muziciral z Enricom Ravo, Paulom Bleyem in številnimi drugimi mojstri jazza. Nase je opozoril z gostovanji na najmočnejših slovenskih glasbenih festivalih in s koncerti v osrednji slovenski kulturni inštituciji Cankarjevem domu. V več kot desetletju si je Kaučič kljub omejenemu dojemanju zgodovine jazzovske godbe pri nas in kljub kreativni glasbi nenaklonjenim uredniškim politikam v medijih ustvaril ime in opus, ki ga kot ustvarjalca predstavljata v edinstveni luči v našem prostoru.
Njegova glasba išče navdih v okolju, iz katerega izhaja, in v številnih umetniških sopotnicah glasbe, od dokumentarnih filmov, plesa vse do poezije. Domačemu prostoru se je leta 1994 predstavil s samostojno tolkalsko zgoščenko "Round Trip", na kateri duhovito in prefinjeno razpre svoj širok tolkalski repertoar, umeščen v svoja prizadevanja za ustvarjanje v Strelišču v Brdih. Na plošči zasledimo tudi iskreno posvetilo velikemu briškemu pesniku Alojzu Gradniku. Poezija je Kaučičev stalni sopotnik, poleg Gradnika in Kosovela pa v tišino med verzi tke glasbo tudi v poezijo Prešernovih nagrajencev Milana Dekleve in Maje Vidmar, pa tudi Jureta Potokarja, Barbare Korun in številnih drugih.
Rodno zemljo je Kaučič vtrl tudi v naslednjo odmevno ploščo - "Emotional Playgrounds", to je tenkočuten spoj jazza, improvizacije, zborovskega petja in Ijudske dediščine, saj se poleg avtorskih kompozicij na plošd nahajajo tudi branja slovenske Ijudske dediščine iz Rezije in Prekmurja:
vendar njegova zvočna obzorja sežejo daleč prek naših meja. Njegova letošnja samostojna plošča "Pav" razpira čudovito raznobarvno pahljačo raznorodnih prepletenih ritmov, napevov in zvenov. Prav v solističnem recitalu se nam Zlatko razkriva v najbolj intimni, razgaljeni in krhki luči, obenem pa najmočneje zasije njegovo mojstrstvo v obvladovanju tolkalske zvočne govorice. Ta ne komunidra samo z raznolikimi ritmičnimi strukturami, pač pa posega tudi po bogatem harmonskem spektru. Njegovo glasbilo postane orkester v malem, v katerem se pretakajo raznolike glasbene tradicije, od jazza do motivov, vzetih iz bližnjih in daljnih dežel.
Kaučič z izjemnim posluhom mojstrsko izvablja zvok ne le iz običajnih bobnov in tolkal, v njegova sozvočja vstopajo tudi zveni činel, zvončkljanje zvonov, cingljanje loncev, piski piščali, zamaknjeni napevi glasu ter šumi igrač in različnih predmetov, vzetih iz vsakdanje šare. Vse se nato intenzivno prežema v spontanih sozvočjih, kjer ima vsak zvok skrbno odmerjeno
širšo primorsko krajino. Ta vez se ne tke le preko iskanja zvena babičinega "piskra" (padele, kozice od none), iz njegovega otroštva, pač pa tudi v iskrenem posvetilu pokojnemu briškemu rojaku, umetniku, kiparju in oblikovalcu Zmagu Šfiligoju, v čigar liku je Kaučič našel in utelesil svoj navdih. "Pav" je izjemna izkušnja in najboljši način, da se spoznate z Zlatkom Kaučičem, ki je letos v izjemnem ustvarjalnem zagonu.
RTV Slovenija mu je posvetila dokumentarni film, na festivalih in koncertih je v zadnjih letih med drugim igral z vrhunskimi tujimi glasbeniki, med njimi z nemškim pihalcem Petrom Brotzmannom, romunskim violinistom Alexandrom Balanescujem in britanskim pihalcem Trevorjem VVattsom. Kot samosvoj glasbeni pedagog odlično vodi zasedbo mladih glasbenikov Kombo, sodeluje s poeti, orkestri, pevskimi zbori in manjšimi komornimi zasedbami. Končno se zdi, da ga je ob tujini medse sprejela tudi Slovenija, ob tem pa si je nabral zvesto mesto in pomen. Zdi se, kot da v Kaučičevih rokah prav vse lahko postane glasba. Glasba v improvizadji nastaja sproti, v trenutku igranja, v napeti koncentradji in globoki zamaknjenosti, Poslušanje plošče "Pav" ali - še bolje - prisostvovanje njenemu izvajanju v živo ti da čudovit občutek, da prisostvuješ globokemu, zelo osebnemu ritualu mističnih, magičnih dimenzij.
Glasba na plošči "Pav" je izrazno izredno pestra in barvita. To potrjujejo tudi sodbe različnih glasbenih kritikov. Tako neki kritik v francoskem glasbenem mesečniku Paris Transatlantic ugotavlja, da Kaučič na plošči med drugim igra balkansko kolo. Zopet drugje pa drugi v zvenih plošče slišijo zvoke, prihajajoče z Daljnega vzhoda. Kljub vsebinam v tej glasbi, ki jih lahko vežemo na glasbene tradicije z različnih koncev sveta, pa se sliši v Kaučičevem igranju tudi pridih domadjskega, vpetost v briski vsakdan in obdnstvo in laskava priznanja glasbenih kritikov tako po svetu kot doma.
V letu 1998 je Milan Dekleva o Kaučiču zapisal: "Zlatko Kaučič vedno stavi na vse; dobesedno. Njegova glasba se noče in ne more odpovedani mistični funkdji zvoka, ki je začetek sveta, njegovo stvarjenje in pomlajanje. Igrišča čustev so pravzaprav krajine sanj in spominov, nežni akvareli človekove usode pod izpraznjenim svodom, usode, ki v pogovoru s praznino hlepi po harmoniji, po uglasitvi sveta." In še: "Redki so iskreni glasovi sodobnosti, denimo poezija Daneta Zajca, stike Marija Preglja ali Gabrijela Stupice ... Zdi se mi, da je tudi glasba Zlatka Kaučiča polna umetniške modrosti, tistega zrenja v resnico stvarnosti, ki lebdi in se pretaka med sanjskimi zvočnimi prividi in veliko, dolgo tišino." Zadnji čas je, da mu iskreno prisluhne tudi domača, briška sredina - v njej se skriva vrhunski umetnik ...

WWW.ALLABOUTJAZZ.COM; Pav

Pav is Zlatko Kaucic's solo percussion homage to a close friend and fellow countryman, Zmago Sfiligoj. Kaucic celebrates his creative power and intensity, which filled a short forty-year life.

The image and symbology of the peacock pervade the album. Besides being featured on the cover, Chevalier and Gheerbrandt are quoted in their “Dictionary of Symbols” as saying that the peacock is a symbol in esoteric tradition of a wholeness that is made up of many small parts—and as fleeting as the peacock's unfurling of its tail.

In a similar way, Kaucic states that he used many different objects and materials, including a children's zither, many different toys, banana-tree leaves and pots and pans, to create sounds that are woven together to make a new whole, which appears out of the sound's interaction and then disappears, like the peacock's tail.

On the back of the cardboard case are the words “NO OVERDUBBING,” which, when kept in mind, only add to the sense of mystery and amazement which grows as the album progresses (as on “Home Land”).

As a listening experience, Pav can be overwhelming if you just let it happen. Solo instrument recitals, particularly single-line instruments, can be daunting listens, especially solo percussion. Here, however, while there are many different sounds, rhythmic patterns and pitches, the end result is much more than a percussion display, and without doubt this music arises from a deep emotional space.

Melodies appear occasionally, as on the very touching “Solitude,” but mostly we are in the realm of musical sounds set to different rhythms; Kaucic mixes different types of percussive sounds, as well as pitches, quite expertly. Each track has a palpable dramatic arch, almost like a story or a series of imagined images, and the surprise is how moving each track, and the album as a whole, can become as they progress.

While Pav can hardly be called “accessible” music as it is most commonly understood, the musical sounds, with or without rhythmic support, and the silences together create a strong emotional impact. Each subsequent listen will bring forth fresh responses as Kaucic, a master percussionist, pays homage to a friend and artistic colleague who died much too young and affected everyone around him. Recommended.

(Budd Kopman)

ITALIA.ALLABOUTJAZZ.COM, PAV

Raro lavoro per sola batteria, ad opera di Zlatko Kaucic, che pero solo batterista non e, come mostrano sia la sua suite Zlati Coln, sia la stessa complessita di questo CD.

Kaucic, accanto alla batteria, vi impiega flauti, carillon, gong, aggeggi di ogni genere, oltre accompagnarsi alla voce. Non fa invece ricorso a sovraincisioni o elaborazioni elettroniche del suono, che rimane quello direttamente registrato in studio a Nova Gorica.

Ne scaturisce un lavoro sorprendentemente narrativo, nel quale rullanti e piatti dipingono scenari che non sono solo ritmici, ma richiamano ambienti paesaggistici (“Rojstvo Anje”) e ancestrali melodie popolari (“Bohinjski kravji bal”, “Scatenato Irlandese”), evocano spazi onirici (“Dissonant Sisters”) o sonorita familiari (“Home Land”).

E anche le tracce apparentemente piu tradizionali, come “Drum Metamorphosis”, si rivelano in realta ricche di sfumature, rarefatte e incentrate ben piu sulle pause e i silenzi che non su ritmi ossessivi e muscolari dimostrazioni di pirotecniche abilita percussive.

Un disco quindi particolarissimo e suggestivo, da consigliare ad ogni ascoltatore curioso. Inclusi coloro che non amino particolarmente la batteria: ne saranno straordinariamente sorpresi.

(Neri Pollastri)

JAZZ MAGAZINE, September 2006; Zlatko Kaučič - PAV

(l.t.) Si pavoneggia - e lo dichiara nel titolo e nella foto di copertina - l'ottimo batterista-percussionista sloveno, che in questo cd in solo mette in nnostra tutta la sua abilita strumentale. Kaučič non e un semplice drummer ma utilizza di tutto, dal gtockenspiel ai richiami per uccelli, dalle bambole parlanti ai carillon, dagli zither giocattolo ad aggeggi autocostruiti con coochiglie e gusci di noce, per sviluppare 11 improvvisazioni, tutte rigorosamente proposte senza sovraincisioni. Dopo le peregrinazioni in Italia, Spagna, Portogallo e Olanda, il musicista e tornato a casa con un bagaglio esperienziale ampio, che ne ha ulteriormente dilatata l'eterodossa voglia creativa, ma rton sempre le sue costruzioni istantanee vanno al di la della piacevolezza timbrica e coloristica e della dimostrazione di uń assoluta perizia tecnica.




MLADINA, 20.10.2006; PAV

Pred vsakdanjim slušateljem je nenavaden album, pred specialističnim ušesom pa eden v nizu tistih, ki jih razvršča pod rubriko samostojnih tolkalskih albumov v jazzu, improviziranih godbah in še kje v mednarodnem glasbenem prostoru v zadnjih treh desetletjih. To pomeni, da je Kaučičev Pav zavezan kreativni glasbeni tradiciji, miljeju in estetski praksi, ki glede vloge tolkal ne pomišIja, še manj goji predsodke. Tolkala in bobnarski komplet obravnava kot totalno muzikalno glasbilo, ki ni zgolj ritmično, po kodeksu zapovedano umaknjeno v ozadje za nujno oporo pri "preštevanju". Zlatko Kaučič je s Pavom končno naredil tisto, kar ga ves čas krasi in kar vedno ponudi na koncertih v skupini, a ji je tam tudi podrejen, namreč razkazuje izjemen spekter zvenskih in kombinatoričnih zmožnosti tolkal, zvenečih teles, četudi gre za doma narejene zvočne igračke, lonce, ponve, otroške igrače. Bobnarjeva zunajglasbena referenca je "barvno razkošje pavovega repa". Za naborom tolkal in zvočil takoj zaslutimo osupIjivo poglabljanje v svet zvenenja, drobnjakarsko poslušanje in preizkušanje, ki združeno daje pretanjeno glasbeno snovanje, v katerem vsak zvon, "netemperirano" cingljanje, tlesk, udarec po opni, pisk v piščalko ali spuščanje glasov postaja ton v strukturi, postaja temperiran v njegovem glasbenem "sistemu". Enajst tolkalskih kompozicij v pravem pomenu besede je plod tenkočutnega glasbeniškega posluha, ki ga lahko da le dolgoletna potopljenost v improvizacijsko snovanje godb, interaktivnost, imperativ raziskovanja načinov zvenenja, brisanje in drugačno vzpostavljanje razmerja med glasbenim in neglasbenim, se pravi šumom. Čim prestopimo to mejo, se odprejo duri v krasni novi svet iznajdevanja glasbe. Solističen tolkalski nastop je kakopak nadvse vizualno atraktiven, saj kar vabi k ocenjevanju in iskanju zvočnih virov, ki jim pri poslušanju plošče težko pripnemo konkretno zvočilo. In na trenutke zvenske interference zares zbujajo občutek čarovništva. Tudi ko Kaučiča gledamo, občutek ne jenja. Ob enournem razkazovanju duhovitega tolkalskega "pava" na letošnjem jazzovskem festivalu v Cerknem je navzoče dobesedno držal v šahu in povzročil izbruh navdušenja. Iz tolkalskih kosov veje samozavest muzika, tudi sproščenost in skladateljska smelost, ki smo ]u v preteklosti pri briškem glasbeniku marsikdaj pogrešali. Tudi sicerje Kaučič v formi. Med drugim jo izkazujeta lanski ambiciozni "drugi" album Zlati čoln z mednarodno zasedbo (sledeč navdihu Kosovelove poezije in kot posvetilo umrlemu saksofonistu Stevu Lacyju; tudi izdan pri italijanski založbi Splash) in pa najnovejši album njegovega "komba" Skriti kotički svetlobe, kije plod nekajletnega pedagoškega dela z mladimi muzičisti iz okolice Nove Gorice. Tudi Pav vsebuje "pedagoški" moment, le da je bolj učna ura, kako ustvarjalno neortodoksno pristopiti do glasbe in se poglobiti vanjo. K tolkalskim "učnim uram", ki so spreminjale naš pogled na tolkala, tistim Paula Lovensa, Guntherja Sommerja, Milforda Gravesa, Andrewa Cyrilla in Hana Benninka, dodajamo novo. Pav je zraven.
Ocena:5

WWW.ALTRISUONI.ORG; Zlatko Kaucic: Pav

Con “Pav” Kaucic ritorna alle origini. Era partito nel 1994 con “Round trip” e il cerchio si chiude con questo nuovo disco in cui e “one man band”.
E´un disco poetico, ironico, pieno di suoni. E´proprio la ricerca sonora, la curiosita del suono degli oggetti, la strada percorsa dal musicista piu che la ricerca ritmica o l’uso frenato della poliritmia (che pure mostra di conoscere bene in “Metal Rap” e “Drum Metamorphosis”). E per raggiungere il suo scopo ricorre non solo a percussioni varie e campanelli diversi, ma anche a pifferi di vario tipo, richiami per uccelli e alla sua stessa voce.





PARK, 14.oktober 2006; Zlatko Kaučič, Atrij Goga

Zlatko Kaučič je glasbeni ustvarjalec, ki vedno uspe presenetiti. Je izredno delaven, letos je postregel s tremi ploščami, menda izide še ena. V sklop njegove letošnje bere sodi tudi plošča Pav, posneta brez nasnemavanja, samo z bobni, tolkali, malimi zvočili in Zlatkom. Zdi se skoraj neverjetno, da glasbenik uspe naenkrat in povsem samostojno iz tolkal in bobnov izvabiti toliko glasbe. Kdor Zlatka pozna, nad tem ni presenečen. Zadnja leta je večkrat samostojno nastopil, na prvi šolski dan pa smo ga, opremljenega z bobnarskim kompletom, piščalkami, tolkali, igračkami in lonci iz nonine zapuščine, slišali tudi v atriju Knjigarne Goga.
Od izida njegovega Pava so minili le štirje meseci in kot smo slišali, je Zlatkov pav dobil nekaj novih peres. Ker glasba našega vedno raziskujočega Brica nastaja spontano in še potem jo stalno nadgrajuje, je novomeški koncert izzvenel povsem sveže. Glasbenik nas je vodil skozi glasbene pokrajine in izročilo. Istra, Kras, zgornja Primorska, Alpe, Balkan... Zvoki in ritmi pokrajin se zlivajo v celoto, improvizacija, domiselnost, humor in tehnika ji dajejo končno podobo. Zlatko je sposoben glasbo izvabiti iz česar koli. Slišal sem ga praviti, kako ga navduši zvok določenega predmeta, vključi ga v giasbeni izraz, z njim tudi klasični bobni dobijo novo dimenzijo. Tako je recimo s polaganjem zvoncev na opno kotla prišel do novih zvočno ritmičnih kombinacij. Babičin lonec je preoblikoval zven činele, otroške igračke so ustvarile iluzijo ptičjega petja in kraškega jutra.

(Rasto Božič)

POLET 21. septembra 2006; Razkošje pavjega repa

Nova plošča Zlatka Kaučiča Pav je umetniški vrhunec, ki najbolj zgovorno dokazuje njegovo brezmejno zvočno domišljijsko moč

Nedvomno je leto 2006 za Zlatka Kaučiča izjemno pomembno. Doslej so izšle tri plošče, ki jih je podpisal, in v ognju je še nekaj želez, imel pa je tudi več odmevnih koncertov na tujem in doma, kot sta na primer tisti v okviru Jazz festivala Ljubljana 2006, na katerem je z mednarodno zasedbo predstavil projekt Vizionarja, in še bolj solistični v Cerknem, za katerega je dobil izjemne ocene. Pa to pravzaprav še zdaleč ni vse.

Naj so odlično sprejeti koncerti še tako pomembni, imajo plošče vendarle drugačno, večjo težo, ker pač vedno omogočajo pogled na raven ustvarjalnosti glasbenika, pa tudi na naš odnos do nje. To velja še toliko bolj, če gre za solistično ploščo, ki so v džezu oziroma improvizirani glasbi še manj pogoste, njihovo število pa se redči, ko se od solističnih glasbil, kot so klavir, kitara, različna pihala in trobila, pomikamo k tistim, ki imajo v tradicionalnem vrednotenju bolj ali manj spremljevalno vlogo. Že plošče kontrabasistov so prej izjema kot pravilo, to pa še toliko bolj velja za bobnarje. Povprečen poznavalec glasbe bo celo vprašal, kaj lahko pokaže bobnar ali tolkalec, da je to vredno posneti na ploščo in zanjo celo zahtevati denar.

S stališča povprečnosti je vprašanje povsem legitimno in tudi odgovor nanj je bolj ali manj pričakovan. Toda tako kot je od vrhunskega alpinista nemogoče pričakovati, da ne bo poskušal preplezati še neosvojene stene, je tudi od vrhunskega glasbenika (ali, če hočete, tolkalca) nemogoče pričakovati, da ne bo poskušal narediti nekaj novega in izzivalnega, če se za to počuti sposobnega in poklicanega.

Da je Zlatko Kaučič sposoben in poklican posneti solistično ploščo, smo seveda vedeli, in navsezadnje Pav (Splasc(H) 2006) niti ni prva, pa vendar se vedno postavlja vprašanje, kaj lahko s tako ploščo ponudi poslušalcu, da ne bo samo pritegnil njegove pozornosti, ampak jo zadržal do konca. Kar je, bodimo iskreni, kljub vsemu zahtevna, skoraj nemogoča naloga.
Naj je naloga še tako težka, enajst interpretacij oziroma enajst improvizacij na plošči Pav dokazuje, da je to ne le mogoče, ampak da skladbe s svojo zvočno barvitostjo, raznolikostjo, z nenehnimi dialogi med različnimi materiali (lonci, ponve, zvončki, doma narejena zvočila, otroške citre, stare igračke z vseh koncev sveta, glas pa seveda tudi čisto pravi bobni in činele), glasbenimi izročili, koncepti in ritmi oziroma poliritmi zares ustvarjajo zvočno razkošje, ki ga lahko primerjamo z barvami pavjega repa.

Kaučičeva nova samostojna stvaritev je eden tistih redkih zvočnih darov, katerega pomena, smisla in razsežnosti se začnemo zares zavedati postopoma, ko se predajamo njegovi fantastični zvočni paleti in začnemo za naslovi posameznih skladb opažati pomembne življenjske postaje tega izjemnega umetnika, ko začnemo za njimi odkrivati vplive, ki so ga na teh postajah oblikovali, ko nas nagovarjajo bogate izkušnje, ki so ves ta zvočni tok združile v enkratno celoto, in ko nam postaja jasno, da Kaučič kljub vsemu bogastvu znanja, izkušenj in eksotičnih vplivov ostaja trdno zavezan svoji briški zemlji, njeni izjemno lepoti in ritmom, ki jih izraža s cikličnostjo življenja tamkajšnjih ljudi.
Morda je najbolj zgovoren dokaz o kakovosti in izjemni privlačnosti malo manj kot uro dolge plošče to, da mine kot blisk in da sem jo doslej z vse večjim navdušenjem poslušal že vsaj desetkrat. Pa ne zaradi kakšnih »pirotehničnih« bobnarskih učinkov ali drugih studijskih trikov (vsa glasba je nastala spontano in brez vsakega nasnemavanja (!)), ampak zaradi popolnoma iskrene in zadržane lepote zvokov, ki se zlivajo iz zvočnikov, zaradi zvokov, ki dokazujejo, da ni bolj ali manj vrednih glasbil, ampak so samo bolj ali manj domiselni glasbeniki, ki znajo ali ne znajo iz njih iztisniti tistega, kar zmorejo.
Kakor koli pogledam, je Pav umetniški vrhunec Zlatka Kaučiča, ki najbolj zgovorno dokazuje, kako brezmejno zvočno domišljijo ima, in morda je ploščo prav zato posvetil leta 1998 tragično umrlemu prijatelju, briškemu kiparju in oblikovalcu Zmagu Šfiligoju, medtem ko sta Boštjan in Eda Pavletič (še enkrat) dokazala, da spadata med najbolj domiselne in prefinjene oblikovalce plošč daleč naokoli.

(Jure Potokar)

DOLENJSKI LIST 7.9.2006; NASTOP NENADKRILJIVEGA IMPROVIZATORJA

Na večer prvega šolskega dne je v atriju novomeške Knjigarne Goga samostojno nastopil briški glasbeni ustvarjaiec, tudi eden najvidnejših evropskih bobnarjevtolkalcev Zlatko Kaučič. V enournem nastopu je poslušalce povedel skozi zgodbe in glasbene pokrajine, ki sojih v njem vzburili različna mala zvočila, melodije in ritmi. Ker njegova glasba nastaja spontano, je tudi predstavitev sarnostojno posnete plošče Pav izzveneia v novih barvah in poglavjih. Zlatko je jazzovski glasbenik, navezan na domače briško okolje in izročilo. Pogosto ga očara zvok določenega predmeta, ki ga zna tudi šaljivo izrabiti. Med njegova glasbila poleg bobnov sodijo različna tolkala, igračke, piščalke, ropotulje, kovinsko posodje in celo stari babičini lonci. Zlatkov iskreno izvirni izraz je navdušil za ta prostor solidno število obiskovalcev.

(Foto: R. BožiČ)





Delo 29. maj 2006; Na suvereni poti v ne
XI. festival Jazz Cerkno.

Med nastopajočimi velja izvzeti dvoje dejansko izjemnih, čez standarde segajočih nastopov.
Drugi vrhunec - Zlatko Kaučič. Drugi vrhunec je bil sobotni popoldanski solistični nastop briškega tolkalca Zlatka Kaučiča. K sreči v dvorani glasbene šole, tako da nam ni ušla nobena niansa, v nič ni šla nobena tišina. Odlični mednarodni muzik je sedel, pa včasih stal in se sklanjal, garal za bobnarsko baterijo, imel pri sebi kopico tolkal, pišuk, drugih drobnih zvočil in igračk, uporabljal svoj moduliran glas in v malo manj ko enourni predstavi pokazal igro na zanesljivi svetovni ravni. Kaj to pomeni? Kaučičeva dramaturgija je bila vražje dodelana in obenem božansko improvizirana; prehodi, med katerimi smo nonšalantno potovali tako po vsem godbenem svetu kot po neki primerno zadrgnjeni domačijskosti - predvsem pa po Kaučičevi lastni muzični notrini - so bili mehki, barviti, zdaj prav po otroško iskavi, zdaj spet zrelo ekspresivni. Do obisti nazorno. Nič ni bilo pretendoznosti, nič bahavosti, nič tiste »džezovske« »solerske« oholosti. Poslušali smo eno samo predano umetnost tolkalca, ki zna prisluhniti okolju, trenutku, naporu, užitku, krivici, smislu... in to predatijianrej.
(Miha Zadnikar)

 


RTV Slovenija - Teletekst 3.7.2006; Zlatko Kaučič: Pav.

Zlatko se na Pavu prav nic ne šopiri  ampak ponovno potrjuje svoje izjemno slasbeno znarije in razkošen talent.

Pav je izviren zvočni eksperiment, ki v vsebinskem smislu temelji na improviziranem križanju jazza in etna s (pred) i ndustrijskim zvokom. Igrajoč se s tolkali, piščalmi, igračkami in najrazličnejšimi sredstvi za izvabljanje in ustvarjanje zvoka, Zlatko ustvarja duhovite mestoma razklane, a v svojem bistvu homogene zvočne strukture.

Dnevnik 29. junij 2006; Popolnost skromnega: Zlatko Kaučič, Pav, Splasc(H) Records 2006

Nemirni ustvarjalni genij Zlatka Kaučiča, enega najbolj prodornih evropskih jazzovskih ustvarjalcev, je drugič letos postregel z novim izdelkom. V prvi četrtini leta je pri znani italijanski založbi izšel njegov Zlati čoln 2, v maju so pri tej založniški hiši izdali še njegov povsem samostojni projekt, album z naslovom Pav.

Zlatko Kaučič se na odru pojavlja s kompletom bobnov in različnih tolkal. Marsikaj v njegovih rokah postane tolkalo. Pritegnil ga je zven sta-rih noninih piskrov, pa otro-ških igrač, piščali, kovinskih predmetov in podobno. Vse izrablja na odru, da obogati svoj pristni glasbeni izraz, ki se pogosto poigrava s satiro. Iz vsakega predmeta zna iz-vabiti zvok in zgodbo, ustvariti ritem ter z vokalno improvizacijo vzorce zliti v glasbo. Kaže, da so bili to-vrstni nastopi priprava za sa-mostojni album, ki ga je brez nasnemavanj posnel v januarju.

Na plošči Pav je enajst tem, izvedenih s tolkali in zvočili. Ponovno spoznavamo ne-nadkriljivega improvizatorja, očara nas meditacija ob tol-kalih, udarci in zvoki sestavljajo zvočne pokrajine. Ritem nakaže Makedonijo, otroška piščal odigra vlogo sopel in se dotakne Istre. Po-snemanje ptic oživi kraško jutro, kravji zvonci vabijo v bohinjski kot... Poslušalcem ob domislicah in presenečenjih ni dolgčas. Za pozornost so nagrajeni z detajli in humorjem, z iskreno glasbo, s katero naš Bric tako širokogrudno streže.