TV KINO, 27.5.2011; Spomini so bili prekleto lepi

Bobnar, tolkalec, improvizator in skladatelj Zlatico Kaučič se je rodil in odraščal v Sloveniji, nato pa ga je glasbena pot ponesla po vsem svetu. Leta po osamosvojitvi Slovenije so bila prelomna zanj, saj so mu dala zagon za nove projekte in glasbene poslastice. Eden najboljših evropskih jazzovskih bobnarjev in tolkalcev je v začetku letošnjega leta za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada. V več kot 30 letih ustvarjanja je posnel prav toliko avtorskih plošč, igral na najpomembnejših evropskih in svetovnih džezovskih festivalih ter sodeloval s številnimi znanimi glasbeniki. S svojo brezkompromisnostjo, osebno poetiko in prefinjenim okusom vztrajno ustvarja glasbo, ki se razvija in zori počasi ter nikoli ne podlega trenutnim smernicam. Njegov največji domači projekt pa je gotovo Kombo, sestavljen iz mladih talentiranih in nadebudnih glasbenikov, ki skupaj z maestrom ustvariajo unikatno instrumentalno glasbo.


Kaj pravzaprav je Kombo?

"Šola Zlatka Kaučiča in glasbena zasedba Kombo sta začela delovati leta 1993 pri Zvezi kulturnih društev Nova Gorica, sedaj pa sta članici društva Zvočni izviri. Program šole sem oblikoval posebej za svoje učence, prioriteto pa ima sodobna glasba ter svobodno ustvarjanje izven klišejev. Pri učencih prisegam na spontanost, kreativnost in čistost glasbe, publiko pa navdušujemo z novimi, pri nas še neuveljavljenimi pristopi. V Kombo zasedbi se izobražujejo in igrajo mladi bobnarji, tolkalci, basisti, kitaristi in klaviaturisti. Intenzivni program združuje igranje avtorske glasbe, osvajanje koncepta harmonije, tehnike, improvizacije ter skupinsko delo v kar dveh zasedbah, Kombo A in B. Če bi glasbo Komba skušali opredeliti, bi jo lahko umestili na področje jazza in etna ter slovenskega tradicionalnega repertoarja. Naša glasba je kreativna in avtorska, teži k ustvarjalni multidiscipli-narnosti, zmožnosti obvladovanja vseh glasbenih jezikov ter povezovanju z drugimi zvrstmi umetnostmi, vse od književnosti dalje."

Zakaj je zasedba Kombo tako zelo posebna in unikatna na naši glasbeni sceni?

"V taki zasnovi je to edinstvena zasedba pri nas. Sola se je začela na pobudo Boleslava Simonitija in njemu gredo vse zasluge, da Kombo deluje v Sloveniji in izven nje. Jaz sem njegovo idejo le nadgradil in k sodelovanju povabil ljudi. Nihče ne rabi kakšne posebne šole, ne nižje ne srednje glasbene šole, ampak le voljo in željo, da se bo vklopil v tak kontekst drugačnosti ter da bo vadil tudi doma in čutil svojo glasbo. Potem jaz to zmešam skupaj in spravim na raven, da je dosegljiv za določen krog ljudi. Govorimo namreč o glasbi, ki je nekomercialna. Zanimiv je tudi zato, ker nočem, da so člani zasvojeni samo z glasbo, želim, da vzamejo to kot življenjsko pot, ker hočem, da se tudi v moji šoli ljudje najdejo, kaj so. Kombo je kot ena terapevtska zgodba, ampak s pomočjo glasbe -, ker vemo, kakšno moč ima glasba v naši družbi in jo bo vedno imela. Ni pomembno samo naučiti se glasbe, ampak tudi spoštovati eden drugega in gledati na življenje drugače kot normalen smrtnik."

Z zasedbo Kombo A veliko nastopate in se udeležujete različnih glasbenih festivalov. Kakšnega odziva ste deležni?

"Razlika je opazna, kar sicer ne pomeni, da Slovenci ne cenijo našega dela, ampak je drugače kot z nastopanjem v Italiji. Tam predvsem glasbeniki vedo, koliko dela je bilo vloženega v mojo glasbo, ki ni enostavna, je spevna in melodična, ampak kompleksna, ni mainstreamov-ska. Zato tam ljudje zelo cenijo mlade postrojene ljudi, ki igrajo z užitkom. Poudarjajo ta skupinski duh. Zelo radi nastopamo in to kjerkoli, le logistično je malo težje uskladiti našo skupino, ker je ob meni deset elementov, ki prihajajo z različnih koncev Slovenije. Učim jih, da morajo biti samoiniciativni, močni in odločni v tej družbi, sicer jih bodo povozili. Tudi če si aenialec, ne pomaga nič. VsciK od njih ima po štiri ali pet bendov, polovica jih profesionalno živi od glasbe."

Vaša vrnitev v Slovenijo po večletnem ustvarjanju v tujini in udejstvovanje na domači glasbeni sceni sta pustila opazen pečat v našem in tujem prostoru, ki ga je okronala še nagrada ...

" Seveda, to je bilo presenečenje, ker je nisem pričakoval. To je bil povod pesnikov (Milan Dekleva, Jure Potokar ...), ki so se borili zame in moj opus. Bil sem zelo presenečen, ker govorimo o totalno manjšinski glasbi, kreativni glasbi, ko so prvič v zgodovini nagrado podelili kaki osebi iz tega sveta. Nagrada je sicer že mimo, sedaj je treba delati naprej, pred mano so nove naloge. To je bilo spoštljivo priznanje in mi pomeni širša pobuda za ustvarjanje, produkte pa bo pokazal čas."

Goriška brda ostajajo vaš vir navdiha?

"Nekaj takega. Se vedno imam pred sabo naravo iz časa no-nota in none, ko sem bil še majhen, ko je bilo vse poraslo, vse je dišalo po drevesih, akaciji ... Sedaj ostajajo manjše oaze še preživelih dreves, ki gostijo slavčke, drugo so iztrebili, kar označujem kot pokol. To kaže na briški pohlep po več imeti. Imajo že veliko, hočejo pa še več. Nočem takih Brd. Tam sem rojen in imam rad Brda, ni pa več prostora v njih...

(Ana Cukijati)

BRIŠKI ČASNIK, Pomlad 2011; Ne pridigam njujorške zgodbe - v moji glasbi je naše okolje

Z Dobrovega je pobegnil v Amsterdam, po Nizozemski so sledile Španija, Švica, Italija, po osamosvojitvi pa je po spletu okoliščin ostal v Brdih. Kot tedaj ga še danes vodi - »ljubezen na dolgi pogled« oziroma njegov »večni nagon«, tj. glasba. V svetu in doma priznani briški tolkalec je občinsko nagrado prejel leta 2008, februarja pa nagrado Prešernovega sklada. Kot sam pravi, je v gnezdo klasičnih glasbenikov dregnil že z Zlatim čolnom, še bolj pa bo letos s projektom (posvečen je tragično preminulemu kulturnemu novinarju radia Slovenije Tomažu Simonu), ki ga je zasnoval za Kombo in 15-članski orkester RTV Slovenija. Maja bo igral z legendarnim Cecilom Taylorjem. Junija pa nas bo z Joto razveselil z novim kreativnim festivalom v Šmartnem.


Čestitke za nagrado. Na podelitvi v Cankarjevem domu si bil močno priklonjen in hvaležen. Kaj ti pomenijo nagrade?

Kaučič: Hvala za čestitke. Glede priklona. Mnogi so se spraševali, kaj se je zgodilo pri priklonu. Nekateri so mislili, da sem pokazal zadnjico žiriji in občinstvu. Nekateri, bolj inteligentno, so rekli, Zlatko se je priklonil štirim poljem, štirim poljem improvizacije. Prepuščam vsakemu posamezniku, da si razlaga sam. Priklonil sem se tudi Nedi R. Bric za eno redkih nemukotrpnih proslav. Za nagrado sem srečen ne le kot posameznik. Ko so me poklicali, sem najprej mislil, da se zafrkavajo. Po drugi strani sem si rekel, saj to ni prva taka nagrada, dobil sem jih že, v Hongkongu, Lillu. Ima simboličen pomen. Potrdilo, da delaš v redu, da delaš nekaj dobrega. Rožica za dušo. Ob strani so mi stali prijatelji, ki so me s pisnimi priporočili porivali naprej, do komisij, in jih bom kar imenoval, saj so izjemni ljudje, med pisatelji Milan Dekleva, Jure Potokar, Barbara Korun, novinarji, kritiki. Po Zlatem čolnu so prihajale številne kritike. Podprl me je prijatelj Iztok Zupan. S podpisom predloga za nagrado so me podprli mnogi, tudi kritik Luka Zagoričnik. Nisem pričakoval, da bo nekega dne obrodilo. Čas teče, v glavi imaš druge projekte in nič ne misliš na nagrade.

Tvoja nagrada je velik korak za širši spekter glasbenih ustvarjalcev, saj ne gre za polje klasične glasbe in glasbenih smernic, ki bi bile širše sprejete in predstavljene na televiziji, v množičnih občilih. Menda pa si tudi prvi Bric z nagrado Prešernovega sklada (Prešernovo nagrado je dobil Rado Simoniti).

Kaučič: Ne vem, nisem razmišljal ... Zmago Šfiligoj je dobil študentsko Prešernovo nagrado. To nagrado posvečam njemu, mami, tatu, tudi ljudem, ki niso nikoli verjeli, da se da nekaj narediti v življenju. Vesel sem, da je mama še živa, da je to doživela. Ja, nagrada je prelomna. Čestitali so mi po elektronski pošti mnogi mladi slovenski glasbeniki po svetu, s katerimi se osebno sploh ne poznam. Povabili so me, da bi skupaj snemali. Zahvalili so se mi, ker sem začel orati ledino. Z vztrajanjem odpreš pot mladim, ki skušajo delati nekaj drugačnega, ki uvajajo improvizacijo v naše okolje. Dobro bi bilo dati več možnosti novim generacijam, da dobijo nalet drugačne glasbe. Umetnost ne sme biti v ozkem krogu in dana mora biti kot možnost ljudem, bogatašem in revežem. Ekonomski vidik nagrade je neka tolažba. Važno pa je, da tovrstna umetnost ne izumre. Dotaknilo se me je, da je Milko Lazar napisal utemeljitev (žirije, v kateri je bilo pet klasikov, ki jih ne poznam) za nagrado, prvič seje namreč zgodilo, daje o meni pisal glasbenik. Osebno sem ga spoznal šele na podelitvi in povedal mi je, da so me leta opazovali in da si je že dolgo prizadeval zame.

Izoblikovala se je fenovska druščina, ki hodi na tvoje koncerte, te podpira, poleg tega vzgajaš nove rodove pri Kombu.

Kaučič: To sem ustvaril v zadnjih osemnajstih letih s svojim delom in poštenostjo. Nikomur se nisem prilizoval. Nisem spremenil bivališča. Ostal sem tu, v Brdih. Ljudje so opazili, da je vsak cede drugačen. Boril sem se za vsako dušo, da pride na koncert, kot se vsak glasbenik bori za svoje poslušalce, z možnostmi, ki jih imam. Ne morem biti vsak dan na televiziji ali delati komercialne glasbe, saj to ni moja glasba. Glasbo delam za tiste, ki ljubijo tveganje v glasbi. Danes smo bombardirani s komercialno in butalsko glasbo. Ne oziram se veliko na to, kaj drugi govorijo, mislijo. Pazim, da je glasba čim bolj kakovostna, čim boljša, kot ti srce da. Izjemno važno mi je, da ljudje pridejo na koncert in da grejo domov srečni, da jim ta glasba da misliti, da jih provocira, da jim nekaj da. V teh osemnajstih letih, odkar sem tu, opažam, da ljudje, ki hodijo na moje koncerte in sledijo zgoščenkam, opazijo kompleksnost, vpletenost različnih glasbenih polj. Nekateri so mislili, da pridigam ameriško, njujorško zgodbo. Potreboval sem leta, da so v moji glasbi odkrili tudi naše okolje. Najbolj srečen sem, ko mi rečejo, da sem od tu. Navdušenec in snemalec Iztok Zupan, ki je kupoval vse moje cedeje, me je nekoč ob obisku Medane poklical in mi povedal, da je v Glasbi za Romana in zgoščenki Squarci prepoznal zvoke od tu, iz našega miljeja. Zdaj je več takih, ki najdejo te elemente v moji glasbi. Tudi če pogledava v mojo sobico, tu je veliko loncev, predmetov, ki jih uporabljam za izvajanje glasbe, in prihajajo iz našega okolja. Poznam seveda ameriško glasbo. Vendar so mi vsi veliki glasbeniki svetovali, naj pazim na svoje korenine. Džez ni samo ameriška korenina, pognala je iz Amerike, iz Afrike, ampak se je razrasla v drevo in ima listje in raste na vseh koncih. In ima milijon možnosti. In zato jaz poudarjam te korenine.

Predvidevam, da si po prejetju prestižne nagrade Prešernovega sklada kot umetnik trenutno notranje pomirjen in spravljen s svetom in okolico. Morda zato lažje z razdalje pogledaš na več kot osemnajst let kontinuiranega ustvarjanja v slovenskem prostoru. Si bil podprt, spodbujevan in sprejet pri ustvarjanju? Si kdaj jadikoval ali si s skromnimi sredstvi vztrajal pri svoji umetniški poti?

Kaučič: Nisem bil tako pasiven. Treba je biti pošten. Zoperstavljal sem se že od začetka, od Strelišča, ko smo imeli klub in smo iskali sredstva, pomoč v Ljubljani. Dostikrat so nas zavrnili. Kregali smo se neprestano. Na ministrstvo za kulturo sem poslal veliko prošenj za podporo pri izdaji zgoščenk. Moji projekti so šli mimo tega. Za izdajo nekaterih pa nisem niti vprašal na ministrstvu, saj sem vedel, da me ne bodo podprli. Spomnim se, 50 tisoč tolarjev je prispevala občina Brda za Glasbo za Romana. Najboljše plošče, npr. Emotion playgrounds, sem delal s svojim denarjem. Delal sem v Italiji, zbiral denar. Tudi Zlati čoln, dvojni cede, posvečen Kosovelu, sem naredil s svojim denarjem in založbo Splasc(h). Tedaj je Iztok Zupan v novoletnem času odkupil cedejev za milijon tolarjev, saj se mu je projekt zdel vreden in jih je dal za poslovno novoletno darilo. Rešil me je bankrota. Večino zgoščenk sem naredil sam in večina je tudi narejena v živo, da sem se izognil stroškom snemalnih studiev. Vsi moji projekti so na vse ali nič. Vse je bilo pod pritiskom. Seveda smo se kregali z ministrstvom za kulturo. Spomnim se ... Prijatelja Franjo Poiane in že pokojni Zmago Šfiligoj ter jaz (bili smo trojka) smo imeli v času Strelišča demokratično programacijo kluba, imeli smo instalacije, filme. Program so hodili gledat iz Ljubljane, Benetk, Italije. Tisti čas sem bil zelo oster. A kljub vsemu nismo imeli možnosti, da bi prišli do obvestil na televiziji. Rončel je vrtel svojo oddajo Izza odra zase, promoviral je le svoje koncerte. Mi pa smo pisali protestna pisma. Prisvojili so si namreč televizijo, kot se temu reče - Rončelov sindrom. In se to še vedno nadaljuje. Upam, da se bodo nekateri zavedali, da javna televizija ne sme biti v rokah posameznikov. Res je, kot si rekla, ena stvar me je pekla, a mi je dala tudi zagon, da se ne bom ustavil. Druga plat pa je, da sem delal v Italiji, koncertiral, zbiral na kup lire in investiral v svoje nove projekte. Tudi če ne bi dobil nagrade, sedem tisoč evrov, ko praviš, da sem notranje pomirjen, ne, kaj vem, kaj bo, če bom živ, to je že za novo investicijo šestih plat naslednje leto. Eno sobo moram dozidati v svoji hiški in si bom denar izposodil, to ni problem. Denar bom vedno investiral samo v glasbo. Ne glede, da smo v času največje krize glede obiska koncertov in prodaje cedejev, grem proti vsem tokovom. Nič se ne bo spremenilo v meni. Ne bo nobenega miru, le še več nemira. V meni je en kup semen, ki še niso vzklila. Dokler sem agilen, za vadenje je namreč treba biti v dobri fizični (hrbtenica) in umski formi, moram ta čas izkoriščati za nove projekte, ne morem se valiti po priznanjih.

Kdaj si začutil glasbo?

Kaučič: Ko sem imel pet, šest let. Moj nono je delal piščalke z bakami. Ko so kmetje lupili lubje z akacijevih kolov za trte, smo otroci s tistimi trakovi kot biči delali zvoke. Spomnim se zvokov listja, pihanja v glavnik. To so bile po mojem prelomne točke, ki so me privlekle v glasbo. Zvoki iz narave ostajajo v meni kot rezervoar spominov. V šoli kot da bi bil zaljubljen v instrumente, sem jih med poukom risal na zadnje strani zvezkov. V tistem času so se pojavili Beatli, Stonesi, začela se je ljubezen do teh dveh bendov. Iz Vipolž smo se preselili na Dobrovo. Na nedokončani strehi marketa sem s prijatelji skrivoma poslušal radio Luksemburg. Ker nismo imeli denarja, smo delali kitare z elastikami za vezati trte. Moj najboljši prijatelj je bil Milan Sosolič, ki je v glasbo stopil pred mano, izjemen talent, in mi je dal veliko korajže. Največ pa se je dogajalo v Gorici. V kleteh smo poslušali plošče z mandžadiski. Prvi me je za džez navdušil Tomaž Mastnak, sam sem bil tedaj še v rokovski glasbi. Dal mi je poslušati Maxa Roacha. In sem si rekel, to je pa bobnar. In mi je totalno obrnilo sistem.

Na tvojih koncertih opažam vso tvojo družino. Zelo te podpirajo.

Kaučič: Ja. Boris je bil že od mladosti zaljubljen v pank glasbo. Ko sem živel v Amsterdamu, me je prišel nekajkrat obiskat. Peljal sem ga na džezovske koncerte in potem se je začel spreminjati. Od vseh nas je najbolj bogat - ima številne cedeje in kot sladokusec pozna vso zgodovino glasbe, izjemno je podkovan. Tudi sestra in nečaki so se obrnili na mojo stran, videli so, da ne izgubljam časa, ampak da ustvarjam. Hvaležen sem glasbi, da sem bratom in sestri nekaj predal. Kot oseba nisem ne vem kako prijazen, imam kot vsak svoje hibe. Po koncertu nočem videti nobenega. Tako sem prežet z idejami, da včasih, ko pridejo moji, lahko začnem sikati nanje, češ kaj delate tukaj, pustite me dihati. Potrebujem najmanj pol ure, da se umirim. Kot bi predal vso energijo poslušalcem. To je posebno doživetje in je težko opisati. Nimaš druge izbire, kot da samo moliš, da boš imel s svojimi kompanjoni dober večer, da bo koncert mega, saj s tem posnetkom izdaš zgoščenko. In to je potem tvoj dokument. Zato si dvestoodstotno skoncentriran. Iščeš najboljše mogoče poti. Govorim o glasbi, ki zahteva koncentracijo. Daješ jo iz svoje duše, pa ne pet minut, ampak uro in več. Na koncu si izžet.

Sodeloval si s svetovno znanimi glasbeniki. Naj izpostavim Petra Brotzmanna, Stevea Lacvja. Igraš in sodeluješ tudi z mlajšimi glasbeniki, med drugim tudi s člani skupine Kombo, ki jo vodiš v Novi Gorici. Kako zainteresiranemu razložiš, kaj je polje glasbene improvizacije, v kateri ti deluješ?

Kaučič: Hm. Lahko rečem v par črkah. Dobra improvizacija je najboljša juha, ki jo naredi mama. To je tako dobra juha, da si vedno ližeš prste. Tehnično je improvizacijo težko opisati. Večkrat pravim: glasba je odprto nebo. Toliko kot si v življenju doživel, potoval, videl, zaznal barv narave, zemlje, ljudi, toliko impulzov si dobil in toliko imaš možnosti, da svojo lastno fantazijo ustvariš. Ampak biti mora tvoja glasba. Pri improvizaciji pa je pomembno še nekaj - narediti moraš v danem trenutku, potem ni več popravil. Za improvizacijo potrebuješ veliko izkušenj in veliko kilometrino. To pripovedujem tudi mladim. Pa ne izkušenj samo v enem jeziku glasbe, ampak v več jezikih glasbe. Mnogo mladih ima talente, samo so zelo kratki, imajo omejen obseg. Govorim o improvizirani glasbi, v kateri je vsa naša zgodovina zemlje, čustev, ne pa enem majhnem krogcu, kar je izjemen mladi talent. Izjemnost velikih glasbenikov je, da imajo to polje zelo veliko. Igrati z njimi je kot potovati po vsem svetu.

Kako je prišlo do Komba? Ne gre za glasbeno šolo v klasičnem pomenu. Svojim učencem si, po mojem mnenju, mentor za življenje.

Kaučič: Boleslav Simoniti je izjemen človek. In zame tudi eden takih, ki ti pusti posledice za večno. Poklical me je in rekel, Zlatko, naredi kaj ... mularija hodi po barih in bluzi. Tedaj sem učil na konservatoriju v Veroni in imel veliko koncertov. Nisem potreboval dodatnega dela. Simoniti je verjel vame, da bom nekaj naredil. Že to, da me je vprašal, je bilo zame pomembno. In ta zaskrbljenost - če ti ne narediš nič, vse gre v maloro - se me je dotaknila. Petnajstim najstnikom sem predstavil načrt in tako je tudi potekalo. Seveda, edukacija, raznolikost, življenjski stil, branje knjig ... vse to. Včasih pa me spravijo ob živce. Kombo deluje že od leta 2002. Fantje so odrasli. Prihaja nova generacija mulcev. Še eno leto in po cedeju, ki ga pripravljamo, jih bom poslal v svet.

Po prejetju nagrade Prešernovega sklada si bil na sprejemu pri briškem županu Mužiču.

Kaučič: Leta sem bil nejevoljen do njega, ker se v Brdih glede kulture nič ne dogaja, zato tudi nisem hotel dati intervjuja ob izidu Pava. Potem si položaj rešila ti, napisala si kritiko cedeja. Zdaj pa sem dobil priložnost! Skupaj s Franjotom in Joto bom v Šmartnem naredil multikulturni kreativni festival 17. in 18. junija. To bo kreativni, ne džezovski festival. Priložnost bom dal mladim. Dva dneva improvizacije, plesa, filma, in sicer tako kot še ni bilo nikoli na tem geografskem področju. Gost bo Evan Parker, ki bo učil mlade, kombovce in Italijane. To bo brezmejni festival, sodelovali bodo iz festivala Jazz iz Vidma. Prvič bomo prelomili mejnice in se združili kreativci s tega področja. Kot vedno bom patriotsko branil tudi neznane ljudi, ki so nekaj naredili, Brice in druge. Začeli bomo zelo skromno, saj ne bo veliko denarja. Mešali bomo kreativo. Povabili bomo tudi ljudi s filmskega, plesnega in literarnega področja in lahko bodo predstavili svoje ideje. Župan se mi je opravičil in mi obljubil, da bo po tej nagradi finančno pomagal. Sem bil zelo srečen.

Si kaj želiš?

Kaučič: Želim? (malce v zadregi, pobalinsko navihan, stikajoč po kolesu) Da mi popravijo špico od kuola.

(Petra Koršič)

OGNJIŠČE, mar.2011; Zlatko Kaučič

Tokratni glasbeni gost je svež dobitnik nagrade Prešernovega sklada. Čeprav je nagrado prejel za trojno zgoščenko Koncerti ob 30. obletnici, je zanimiv prav zaradi vseh 30 let svoje glasbene poti. Gre za jazz tolkalista in bobnarja, ki v večini primerov uglasbi svoje ideje in navdihe s pomočjo tolkal, ki jih ustvari tudi sam.


Vaša pot je vsekakor pestra. Kako bi jo opisali na kratko?

Za tak pregled se moram vrniti v najstniška leta in najprej povedati, da so doma bili neglasbeni, Kar se je poslušalo, je bilo seveda komercialne narave. Mene osebno je glasba vlekla povsod in sem ji sledil. Najprej se moram ustaviti v Italiji, kjer sem imel svoj prvi nastop in prvi vinilni album pri 17 letih. V Italiji sem ostal leto in pol, nato je sledil odhod v Švico, kjer sem se srečal z novimi zvrstmi glasbe. Okrog mene so bili starejši, izkušeni glasbeniki, ki so me marsičesa naučili. Od tam me je pot vodila v London, kjer sem se počasi oddaljeval od ročka in sem igral bolj ritem blues. Poleg izkušnje v Londonu so velik vtis name naredili glasbeniki v Švici, ki so igrali bolj jazz in spiritualno glasbo. Tam sem spoznal Johna Coltrana, ki je eden inovatorjev te glasbe. Sledilo je špansko obdobje, saj sem 8 let preživel v Barceloni, kamor sem se najprej moral pretihotapiti, saj takrat z jugoslovanskim potnim listom nisi mogel v državo. Od tam sem se premaknil za 10 let še na Nizozemsko in se potem po osamosvojitvi leta 1992 vrnil v Slovenijo.

S čim ste se srečali ob vrnitvi v Slovenijo? Ste primerjali takratni kulturni prostor doma s tistimi, ki ste jih srečevali po svetu?

Razlike so vsekakor bile. Države v Skandinaviji, Nemčija, Anglija, Nizozemska, ki imajo tradicijo podpiranja kulture in kjer je toliko več ljudi, imajo seveda bolj razvit kulturni trg. Vendar sem bil presrečen, da se je Slovenija osamosvojila in to nam je dalo veliko energije. Ko sem se vrnil nazaj v Goriška brda, smo s prijatelji v klubu ustvarjali kulturo skozi koncerte, glasbo, razstave, filme in podobno. Projekt je zaživel, imel odmev, na koncerte so prihajali tudi iz Italije in drugih krajev Slovenije. Po smrti prijatelja je zagon zamrl in po letu 2000 je šlo navzdol Širše gledano bi pa podal sledeč komentar — prvo desetletje po osamosvojitvi,je bilo nasploh bolj polno ljubezni, med ljudmi je bilo več komunikacije, več je bilo zdrave vedoželjnosti, odprtosti do kulture, filozofije, znanja. Lahko rečem, da je šlo za pravi razcvet. Takrat še ni bilo SAZAS-a, ni bilo zagrenjenosti med ljudmi, več je bilo nedolžnega optimizma. Vse to vpliva na ljudi in njihov odnos do kulture in življenja nasploh.

Kako ste sami doživljali svoj prehod med glasbenimi žanri?

Poudaril bil, da sam ne uporabljam besede žanr. Sam govorim o glasbenih jezikih, ki se jih naučiš. Ročk glasba ima svoj jezik, pop tudi, jazz glasba ima nešteto jezikov. Izmed teh jezikov si svobodno vsak glasbenik sam izbere, kaj mu je všeč, kaj ga . izpopolnjuje. Glede prehajanja med jeziki je pa tako, da več glasbenih jezikov poznaš, bolj si bogat in te to oplemeniti. Meni glasbeni jeziki ne predstavljajo problema niti ovire, prej obratno.

Dojemate svobodo ustvarjalnosti v teh glasbenih jezikih, v katerih vi sami ustvarjate, kot prednost ali kot negotovost?

Beseda svoboda se predvsem lepo sliši. Sam bi dodal, da je svoboda v disciplini in disciplina v svobodi. Ustvarjalno svobodo razumem v smislu, da s svojim delom izražaš spoštovanje do glasbe, izražaš se z glasbo navzven, izpoveduješ neko zgodbo. Svoboda prav gotovo ni v tem, da lahko delaš prav vse, kar se ti zahoče. Za pravi občutek svobode je potrebno precej trdega dela, saj se v tej zgodbi skriva tudi spoštovanje tvojega partnerja, glasbenika, s katerim si deliš oder. Ne gre toliko za oklepanje nekih partitur ali kitica - refren struktur, ki bi določale ali onemogočale ustvarjalno svobodo, ampak se oklepamo bolj vneme, kako spraviti glasbo v življenje, kako iz nje izvabiti najboljše, kako ustvariti pravi dialog v glasbi in med glasbeniki. Harmoničnost se mora odvijati med vsemi člani na odru, kjer -si ne more kar vsak dovoliti osebnega izleta v pretirano solo akcijo.

Kako se lotite posameznega albuma/ projekta? Kaj je običajno izhodišče?

Izhodišča so raznolika, Svoje albume sem posvetil tudi pesnikom, kot sta Srečko Kosovel, Alojz Gradnik. Gre za ljudi, ki izhajajo iz lokalnega okolja, ki sem jih bral in so mi motivacijsko gledano veliko dali. Potem sem naredil projekte, ki- sem jih posvetil trem prijateljem, ki so že umrli. Vsi med njimi niti niso bili glasbeniki, ampak so bili preprosti ljudje, kmetje, demokrati, širokega uma, ki so name pustili pečat. Ideje so vzni-kale ob pogledu na situacijo delavcev pri nas, tudi za delavce Vegrada sem imel dobrodelne dogodke. Vse to je lahko zagon idej. Ideje v meni nekaj časa klijejo in ni nujno, da imam takoj kaj pokazati. Stvar se odvija v glavi. Ob tem je jasno, da moja glasba ni megalomanski pop projekt, gre bolj za osebne vidike, izpovedovanja, izražanja jeze, veselja. Del ustvarjalnosti namenjam tudi skupini Combo, v kateri poučujem mlade glasbenike tukaj v Novi Gorici. Ravno sedaj pripravljam suito. ki jo bomo predstavili na jazz festivalu in je posvečena novinarju Tomažu Simonu. Pri moji glasbi gre za precej kreativno, jazz in tolkal-no glasbo, a hkrati sam ne prodajam neke ameriške zgodbe, ampak izpovedujem slovensko dušo, slovensko zgodba ker to so stvari, ki so okrog mene in me določajo.

Kako vi interpretirate proces ustvarjanja vaše glasbe? Sledite kakšnim zakonitostim?

Pri pripravi skladb imam vsekakor idejo, kako bo glasba tekla v posamezni skladbi. Vendar je potrebno zapisane note na papirju dati v življenje. Glasba je živa tvorba in vsak glasbenik ji da lasten pridih. Če govorimo v jeziku strukture, gotovo tudi v jazzu obstaja sistem, kjer si sledijo tema, improvizacija in spet tema, vendar se pri ustvarjanju skladb pogosto zgodi, da preideš v nove strukture, saj slediš glasbi, Id se razvija skozi ustvarjanje. Glasba, zapisana v notah, je samo kot neko vodilo, hkrati se mi pa zdi pomembno, da ima skladba kot celota določen smisel, tudi izpovedni smisel.

Ali imate ko komponirate svojo glasbo, kdaj pred očmi morebitne poslušalce?

Na to se ne oziram in se o teh stvareh ne sprašujem. Moje misli se vrtijo okrog truda, da bi iz vsake skladbe izvlekel najboljšo interpretacijo in da bi jo prikazal razumljivo. To pa ne pomeni, da ne spoštujem svojih poslušalcev, Se pa zavedam, da je moja glasba precej kompleksna, zahteva dobra ušesa in ne oči.

Kako to, da ste se ob zavedanju, da gre pri nas vseeno za toliko manjši trg, vseeno odločili za povratek in ostanek doma, v Goriških brdih?

Leta 1992 sem se vrnil v Slovenijo najprej z idejo o kratkem postanku in načrti v žepu, kako se bom pridružil punci v San Franciscu, kjer bi se bolj posvetil filmski glasbi. Do tistega leta sem prebil v tujini že več kot 25 let. Ob vrnitvi domov je bil oče hudo bolan, nato je umrl in mama je ostala sama. Nisem ostal samo zaradi družine, ampak tudi zaradi izziva, da bi kaj naredil v domovini. Človek ne more stalno živeti v tujini, med betonom. Sam sem se utrudil tega, pogrešal sem stik s svojimi koreninami, stik z naravo. Je res, da bi na drugih kulturnih trgih lahko bil bolje predstavljen, ampak si nimam kaj očitati, navsezadnje me še zmeraj veliko vabijo naokrog in občasno se še odzovem na povabila. Mi je pa všeč delati z mladimi v Novi Gorici, kamor prihajajo mladi iz cele Slovenije, kjer ustvarjamo zanimive projekte. Prav gotovo je ta izziv, ustvariti in pustiti vtis tudi pred domačo publiko, velik. Gotovo je^ v nekem obdobju v vsakem prisotnega nekaj antipa-triotizma, vendar po nekaj letih tujine ti domovina ponovno prirase k srcu in se prepustiš vedoželjnosti in vplivom domačega okolja, ki meni osebno daje neko novo inspiracijo.

(Matej Erjavec)

DELO, 21.8.2011; Voziti se s kolesom, da se sliši srce

Že osemnajst let, odkar sem se vrnil v Slovenijo, s svojo drugačnostjo kljubujem ustaljenim tokovom in večkrat sem bil v svojem boju osamljen - Improvizacija je samogovor, dialog z drugimi glasbeniki pa tusi s poslušalci – V posebnem sožitju s Kosovelom


Zlatko Kaučič, letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada, je glasbenik svetovnega formata. V svoji 30-letni glasbeni karieri bobnarja, tolkalista, skladatelja, dirigenta, pedagoga, mentorja in poeta zvočnih pejsažev je sodeloval s številnimi resničnimi svetovnimi jazzovskimi zvezdniki. Doslej je izdal več kot 30 albumov ter sodeloval na številnih velikih in majhnih glasbenih festivalih, ki so odprti jazzu in improvizirani glasbi.

Vaši koncerti ob 30 letnici so dosegli svoj namen. Publiko in afirmacijo na nacionalni ravni. Ali ta nagrada pomeni spremembo v odnosu do vaše glasbe, improviziranega jazza?

V treh različnih kontekstih se je izkazala muzikalna raznolikost, ki jo premorejo moje zasedbe. V zadnjih letih sem veliko vložil v mlade talente, zato mislim, da ta nagrada, ki je res nisem pričakoval, utira pot mladim. To je prikaz sprejemanja drugačnosti. Oral sem ledino in v svoji več kot tridesetletni karieri naletel na precej ovir. Že osemnajst et, odkar sem se vrnil v Slovenijo, s svojo drugačnostjo kljubujem ustaljenim tokovom in večkrat sem bil v vojem boju osamljen. Pri ustvarja-ju pa sem se vedno trudil, da sem glasbo vložil nekaj svojega. Nekaj mojih korenin, svoje zemlje. Našega raka. Tega se morajo zavedati tudi mladi. Morda je prišel čas, da se bo v tej smeri kaj premaknilo.

Kako gledate na rast in razvoj svojega Komba?

Še danes se spomnim klica Borislava Simonitija, ki je spremenil otek mojega življenja. Skrbelo ga :, ker se je mularija v Novi Gorici Dtikala po lokalih, garažah in mi redstavil idejo o glasbeni delav-ici, šoli. Takrat sem začutil domo-nsko dolžnost in se vrnil domov, ikoli ne bom pozabil, kako sem opil pred desetletne, dvanajstletne nte in dekleta, ki so se sramežljivo užali, in rekel, »tako, tole bo naš ogram«. Začelo se je mukotrpno. 3rak za korakom. Prihodnje leto ) minilo deset let od ustanovitve le Zvočni izviri. Zasedba Kom-) pa obstaja sedem let. Koncept zasedbe je skupinsko igranje, ne dividualizem. Naša glasba ima ugačen melos. Aranžmaji dišijo > Sredozemlju. Zato tudi žanjemo -edne uspehe na festivalih v tujini, posebno v Italiji, kjer publika di, koliko dela je vloženo, posebno ietajle. Fantje so v teh letih toliko zoreli, da lahko igramo od free :za do »up tempa«, disca ... Dosegli smo nivo, od koder gremo lahko katero koli smer. Vendar me pri n projektu zanimata predvsem izikaličnost banda in duhovitost, nam v Sloveniji tako manjka. Včasih jim tik pred zdajci zmešam štrene. Potem je panika. A ravno to mi všeč, saj te strah naredi močnega, ko se mora znajti vsak po svoje. Nekaj časa bomo še skupaj, potem pa jih bom pustil, da gredo svojo pot. Zdaj se že posvečam novi generaciji, učim osemletnike. Poimenoval sem jih Kombo B.

Kakšen je koncept plošče Biči, za katero ste tudi dobili nagrado Prešernovega sklada?

Večina skladb je nastala, ko sem se po briških gričih vozil s kolesom. Zato naslov Biči - ljubkovalno »bi-cicletta«. Torej kolo in ne biči za pretepanje, kot mislijo nekateri. To je uživaška glasba, z vetrom v laseh. Poudarjena je ritmika, ima pa tudi poseben melos. Skladba Valle de la Luna je nastala na Sardiniji, kjer smo se z mojimi fanti udeležili jazz festivala Musica sulle bocche. Tam smo obiskali dolino, kjer v skalnatih jamah živijo hipiji. V skladbo sem ujel šumenje morja, tišino in veselje, ples teh ljudi.

Kako je strukturirana vaša glasba? V kolikšni meri je vaša glasba improvizirana in v kolikšni je kom-ponirana?

Pišem tudi kompozicije, a večina moje glasbe nastaja brez vaje. Gre za instantne zgodbe na odru. Tam se pokaže pravo znanje, altruistič-na plat posameznega glasbenika, ki deluje v dobro skupine. Včasih je to precej tvegano delo, saj ni nujno, da se glasbeniki med seboj ujamejo. Za trojček koncertov se nismo posebej pripravljali. Za Tolminski punt 2 sem glasbo za opernega pevca Roberta Verčona sicer napisal, Petru Brotzmanu, nemškemu pihalcu, pa sem pred koncertom le razložil smisel poezije, na katero ustvarjamo. Predstavili smo način, kako se lahko razvije vez med belcantom in improvizacijo. Vsa glasba je kom-ponirana do neke mere, na polju improvizacije pa je vse odvisno od kreativnosti.

Kako se med seboj razlikujejo pristopi k improvizaciji med solo nastopom, igranjem v triu, večjih zasedbah?

Improvizacija je samogovor, dialog z ostalimi glasbeniki, pa tudi s poslušalci. Publika s svojim odzivom deluje kot katalizator za tvoje ideje. Čutiš dihanje gledalcev, njihov ritem. V moderni improvizaciji obstajajo različni glasbeni jeziki - več jih obvladaš, bolje se lahko izraziš. V be bopu improviziraš na harmonije in strukturo ritma, to je klasična improvizacija. Pri radikalni sodobni improvizaciji pa lahko improviziraš z zvoki iz narave, šelestenjem listja, pihanjem vetra ... Gre za notranje impulze in tvoje vizije, dojemanje zvokov, ki te obdajajo, odzive na stanja ljudi, krize, malodušje, pomanjkanje komunikacije v družbi. Kot umetnik moraš biti občutljiv za vse, kar te obdaja. Včasih imam po štiri koncerte na teden. En dan spremljam sodobni ples, drugi dan nastopam na otvoritvi razstave, nato sodelujem v projektu Billa Evansa, potem še s Saa-det.Tiirkoz. Vsak dan druga zgodba. Za to moraš biti v vrhunski formi. Imeti čist um in biti telesno pripravljen. Klečati pri talnih bobnih več kot eno uro ni šala. Hrbtenica trpi. Solo me psihofizično popolnoma izžame. Za svoje solo nastope se pripravljam kot kak športnik.

Nekoč ste izjavili, da je jazz najbolj demokratična glasba, kar jih je. Lahko razložite ta koncept?

Jazz je mlada glasba, stara sto let. Odkar je nastal, se razvija in oplaja z vsemi tokovi glasbe. Zato je demokratična glasba. Ni hermetična enota. Razvija se tudi v harmoničnem in ritmičnem smislu. To vpliva tudi na razvoj novih inštrumentov, ki jih glasbeniki tudi sami izdelujejo. Kljub temu, da vsaka država jazzu da svoj obraz, vsi govorimo isti univerzalni jezik.

In kakšen obraz ima slovenski jazz?

Naš jazz še ni definiran. Ker premalo naših glasbenikov raziskuje svoje korenine. Večina naših mladih glasbenikov študira v tujini, v Gradcu, Linzu, študirajo ameriški jazz. Ne govorim o tem, da na ritem afriških bobnov udariš čez melodijo Na planincah. Govorim o zvočni inovaciji, novi zvočni perspektivi. Premalo je unikatnosti, da bi razvili neko svojo vejo. Sam poskušam narediti ravno to, da se iz moje glasbe sliši moj zvok, moje srce.

Pa da bi znal, bi vam zapel / o svetlo šumečih topolih, / o kraškem soncu / v hladnem septembru, / o belih ajdovih dolih. Je pesnil Srečko Kosovel. Čutite, da ste vi ta Kosovelov glas?

S Kosovelom živim v posebnem sožitju. Ne znam opisati. V meni sproži večplastno občutje, hkrati me zasidra v domačo zemljo, da vonjam njen vonj, in me pošlje v sedanjost, prihodnost in preteklost. Da mi vse napoje, začimbe življenja. S Kosovelovo poezijo sem posnel štiri albume, rekel sem si, da ga bom pustil malo pri miru. Ampak ta delček, ki ste ga zdaj recitirali, je v meni spet nekaj premaknil. Nekaj verzov, vse skupaj nič - pa taka moč! Imam občutek, da sem zanj naredil premalo. Kot bi bilo v mojem telesu skladišče idej, ki nikoli niso do konca izčrpane. Razraščajo se kot fantazija. Pa saj so tukaj še drugi poeti. Gregor Strniša, Alojz Gradnik, Dane Zaje, Milan Dekleva. To so izjemni ljudje, ki v tebi zganejo kreativnost, ki se ne ustavi.

Vas na tak način navdihujejo tudi druge umetnosti?

Ne na tak, morda na bolj instan-ten način. Včasih me povabijo, da igram na oaprrjin liKovnih razstav. Nočem vedeti preveč o umetniku. V galerijo pridem dve uri prej, si ogledam slike in si ustvarim svojo zgodbo. Včasih si postavim inštrumente pod slike in s hrbtom obrnjen proti publiki gledam v sliko in improviziram na občutke, s katerimi me trenutno navdaja. Gledam figuraliko, kompozicijo slike, vse. Tak je moj poklon slikarju. Včasih na ta način improviziram tudi na dokumentarne ali neme filme. To je naporno delo. Moraš se odzivati na podrobnosti, hkrati pa držati rdečo nit. Improviziral sem na film V kraljestvu zlatoroga, pa na filme Busterja Keatona, Eisensteina, Ite Rine, na dokumentarce To niso ptice in Cvetoča Brda. S kvartetom Massimo de Mattia smo posneli ploščo tako, da smo prišli v studio in improvizirali na film Atto di Dolore, ne da bi ga prej videli. To je bil magičen proces.

Ali za vas obstajajo meje zvočnega izražanja? Je 4'33" Johna Cagea, skladba v tišini, še glasba? Kako pomembna je za vas tišina?

John Cage je bil izjemen umetnik, katerega ustvarjanje je v marsičem prelomno. S tišino so se nato poigravali mnogi. Nekoč sem bil na koncertu portugalskega pianista, ki je vzel pištolo in s slepimi naboji ustrelil v klavir. Naslednje tri minute smo poslušali odjek poka. Vsak si je mislil svoje. A tišina je zame zelo pomembna. To je dihanje. To je prostor, ki ga nekateri ne spoštujejo, ker se ga bojijo. Poznam glasbenike v radikalni improvizaciji, ki tišino sovražijo. Zato igrajo brez prestanka, hitijo od točke A do točke B. Včasih pa tišina pove več kot neka zaletavost, upor, jeza.

(Tina Lešničar)

PRIMORSKE NOVICE, 18.3.2011; Glasba niso mišice. Glasba je srce, um, vizija ...

Dobila sva se na deževen dan. Njegova rodna Brda so bila kljub skorajšnji pomladi ovita v tančico melanholije. "Rad imam dež. Daje mi motivacijo. Tudi če me zmoči na kolesu, mi je všeč. Ne moreš biti vedno na suhem," se je nasmehnil. "Rad poslušam dežne kaplje. In curljanje vode po žlebu. Včasih sem ji namenoma nastavil kakšno oviro, da je spremenila svoj tok in ustvarila nove zvoke, iz katerih so se mi porodile sveže ideje," je razkril Zlatko Kaučič, letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada.


Baje ste bili presenečeni, ko ste Izvedeli, da ste med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada?

"Res je, zelo sem bil presenečen. Ko me je klical Jaroslav Skrušny, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, in mi sporočil, da sem med letošnjimi nagrajenci, kar nisem mogel verjeti. Zagotovo ste se zmotili, sem mu rekel v šali."

Zakaj niste mogli verjeti?

"Zato, ker si nisem mislil, da bom s svojo sodobno improvizacijo sploh kdaj prišel na vrsto. Doslej so šle nagrade na področju glasbe predvsem v smer klasične glasbe. Zato sem bil presenečen, da so letos izbrali mene. In kot kaže, so imeli tisti, ki so mi ves čas stali ob strani - literarni ustvarjalci Milan Dekleva, Jure Potokar in Barbara Korun -, prav, da so vztrajali toliko let in me vsakokrat znova predlagali za to nagrado. Ni tako enostavno zbrati po sto in več kritik ter recenzij iz tujine, potem pa komisija tvojega predloga ne upošteva ... A Milan Dekleva mi je rekel, da bodo vztrajali, saj so prepričani, da mora naša družba sprejeti dr ugačnost."

In po šestih letih so njihova prizadevanja vendarle obrodila sadove.

"Hvaležen sem žiriji, da se je odločila za ta korak, ki je pravzaprav prelomnica v zgodovini eksperimentalne jazz glasbe v Sloveniji. Zanimivo pri tem pa je, da sem prav v lanskem letu, za katerega sem bil nagrajen, najmanj ustvaril. Predlani, ko sem obeleževal 30-letnico svojega umetniškega ustvarjanja, sem naredil tri velike projekte, lani pa sem izdal samo eno zgoščenko - Atto di d o l o re, ki sem jo posnel z vrhunskim italijanskim flavtistom Massimom de Matio. No, bo pa letošnje leto zato bolj plodno!" (smeh)

Zadnje dni ste kar precej zasedeni. Komaj se nama je uspelo dogovoriti za intervju ...

"Res je, v zadnjem obdobju sem precej na tesnem s časom. Čakajo me priprave na festivale, ki se jih nameravam udeležiti to poletje - jazz festivala v Cerknem in v Ljubljani ter prvi kreativni festival mladih, ki ga pripravljamo v Šmartnem. Treba je rezervirati letalske karte za goste iz tujine in urediti še kopico administrativnih del, svoj čas zahteva tudi pedagoško delo v tolkalski šoli v Novi Gorici, čim prej moram dokončati suito, ki jo bom poklonil pred dvema letoma tragično preminulemu novinarju Radia Slovenija Tomažu Simonu ... No, upam, da mi bo današnji dežek kaj pomagal."

Milko Lazar, vsestranski skladatelj in instrumentalist, je v utemeljitvi nagrade zapisal, da ste "v vseh pogledih izjemna glasbena osebnost, ki s svojo brezkompromisnostjo, osebno poetiko in prefinjenim okusom vztrajno ustvarja glasbo, ki se razvija in zori počasi, in nikoli ne podlega različnim trendom". Se strinjate, da se vas ne da spraviti v noben okvir?

"Seveda! Jaz glasbe ne definiram. Ali etiketiram. Prepustim jo svojemu srcu. Vedno sem bil proti sistemu, saj te uokvirja. V mojo glasbo je vpeta naša zgodovina, delo ljudi, ki so tukaj ustvarjali, od Gradnika do Kosovela in Bevka ... V glasbi mora biti veliko znanja. To, da zgolj povzameš nek trend, ni prava pot. Glasbenik mora biti originalen. Vedno sem bil naklonjen raznolikosti ... A dejstvo je, da so pri nas težki pogoji za ustvarjanje. Država je majhna, zato nimaš dosti priložnosti. Dvakrat nastopiš v Ljubljani in te imajo že dovolj. Zato pa je tujina bolj vabljiva. In povem vam, če si odličen glasbenik, lahko preživiš. Z originalnostjo, ne s p os ne manj em."

Najbrž ni lahko kar polna tri desetletja vztrajati v svoji drugačnosti in kljubovati ustaljenim tokovom?

"Večkrat sem bil v tem svojem boju osamljen. A prepričan sem, da mora v vsaki družbi obstajati tudi drugačnost. Zato vztrajam. Ko sem se po osamosvojitvi vrnil v Slovenijo, v rodna Goriška brda, mi ni bilo lahko. Takrat sem dejansko začel orati ledino na področju ustvarjalne jazz glasbe. Spominjam se, kako so me tedaj klicali 'pr'fuknjeni Bric'. Zlasti nekaterim ljubljanskim novinarjem sem šel v nos. Ni jim bilo po godu, da si nekdo, ki prihaja iz province - Brda so bila zanje zadnja vas -, sploh upa biti drugačen. Zdaj, po tolikih letih, je drugače. Taisti novinarji me danes spoštujejo."

Kako se spominjate teh začetkov?

"Na Dobrovem smo imeli klub, imenovan Strelišče. Tam smo s somišljeniki ustvarjali pravo demokracijo raznolikosti: od razstav, kreativne glasbe do modernega plesa ... Bili smo nekaj posebnega. Na naše koncerte smo uspeli povabili svetovno priznana imena iz sveta jazz glasbe. Poslušalcev nam ni manjkalo. Prišli so tudi iz Ljubljane in se samo čudili, ko so videli, koliko obiskovalcev prihaja k nam iz sosednje Italije; in to kljub temu, da si bile meje tedaj še zaprte. Prihajali so celo iz Benetk, saj se jim je zdel naš program zelo zanimiv. V bistvu je bilo med občinstvom še najmanj Bricev; so bili pač bolj nezaupljivi."

Kako pa je danes na področju ustvarjalne glasbe v Sloveniji?

"Danes imamo v Sloveniji zelo plodne momente mlade generacije. Pa ne mislim samo na mojo spremljevalno zasedbo Kombo. Mladi v Sloveniji ustvarjajo, imajo svoje projekte in - kar je nadvse pomembno- tudi priložnost za izražanje svoje improvizacije. V Ljubljani na Metelkovi, v Mariboru v Pekarni ... Z mladimi se danes aktivno ukvarja tudi basist Tomaž Grom, skratka, možnosti so. Kljub temu pa še vedno veliko naših glasbenikov na začetku svoje poti poišče priložnost v tujini. Najpogosteje v New Yorku. Ali Amsterdamu. In ko sem dobil nagrado, sem prejel veliko čestitk iz tujine. Mladi so mi rekli, hvala Zlatko, da si nam dal upanje. To je bilo zame najlepše priznanje, ki bi si ga lahko želel."

Kaj sploh pomeni ta nagrada za vaše nadaljnje delo in ustvarjanje v Sloveniji?

"Moram reči, da se pri meni ne bo nič spremenilo. Še naprej bom delal tako, kot sem doslej. Kljub nagradi ostajam prizemljen, saj se zavedam, da živimo v času, ki nam glasbenikom ni preveč naklonjen, in v državi, ki je veliko bolj naklonjena komercialni glasbi. Težko se je boriti za obstoj. Tudi če si vrhunski glasbenik. S tistimi 7000 evri, ki jih dobiš na transakcijski račun, ne boš obogatel, saj bo šel denar večinoma za naslednje projekte. Ne vem niti, s čim bom plačal popravilo strehe na moji leseni hiški. Ma pustimo zdaj to ... Je pa ta nagrada dobra popotnica mladim, ki bodo imeli, vsaj upam, poslej drugačne pogoje za ustvarjanje."

Ko smo že pri mladih ... Nagrada je tudi potrditev za vaše pedagoško delo, ki se mu z vso odgovornostjo posvečate zadnje desetletje.

"V utemeljitvi nagrade, ki jo je napisal Milko Lazar, sicer moje pedagoško delo ni omenjeno, tako da si ne bi upal potrditi vaših lokalih in se nimajo kam dati, je prišel do zamisli, da bi jih z nečim zaposlil in na dan zbezal njihovo ustvarjalnost. Prav njemu gre zahvala za vse to. Žal se je že upokojil. Zdaj nam veliko pomaga Maja Jerman Bratec iz Javnega sklada za kulturne dejavnosti Nova Gorica. Seveda ne moremo mimo pomoči občine, ki nam omogoča uporabo prostorov."

Posebnost vaše tolkalske šole in zasedbe Kombo je, da v njej ni prostora za individualizem. Vaše delo temelji na skupinskem igranju. Mlade dejansko učite vrednot, ki v današnjem času, tako prežetem z individualizmom, izginjajo: solidarnost, tovarištvo, altruizem ...

"Lepo ste povedali. Ko si na odru, ko improviziraš, moraš biti pozoren na vse ostale člane zasedbe. Najvažnejše je, da znaš poslušati in da si kompatibilen z ostalimi glasbeniki. Vrednote, ki ste jih omenili, so zelo pomembne. Mladi se morajo naučiti spoštovati drug drugega, si prisluhniti, na odru morajo dihati kot eno. Za individualizem tu ni prostora. Svojemu egu lahko dajo krila v manjših zasedbah in na solo nastopih, a ne v skupini. Skupinsko delo daje moč vsakemu posamezniku, da se lahko opre. Ko se v skupini vzpostavi to zaupanje, ne prihaja več do trenj, več je spoštovanja, mladi začnejo razmišljati na drugačen način, kot so ga vajeni. Živijo namreč v svetu, kjer je 'jaz' na prvem mestu ... Poglejte našo nogometno reprezentanco! Zakaj ji je uspel tak dosežek? Ker so bili fantje složni. Ker so bili povezani. To je pomembno! Moji učenci vedo, da za egoizem pri meni ni prostora. Pri improvizaciji je potreben dialog. Partnerja na odru je treba spoštovati, ne pa mu kazati mišice. Kajti glasba niso mišice. Glasba je srce, um, vizija ... "

Prihaja čas, da gredo vaši "otroci" iz zasedbe Kombo svojo pot?

"Seveda. Ne morejo biti večno z mano. Po sedmih letih je čas, da gredo na svoje in da začnem z novo skupinico. Pred vrati že čakajo nove generacije. Ponavadi začnem z malčki, starimi osem let. Najprej se morajo naučiti skupinskega razmišljanja in zvoka ... Če bodo ti mladi glasbeniki, ki so se kalili v Kombotu, še naprej vlagali v svoje delo, bodo tudi uspeli. Ne glede na hude čase. Zakaj hude? Zaradi vse te komercialne in elektronske glasbe, ki preplavljata tržišče. Elektronski glasbi pravim kar butalska glasba. In bom tudi pojasnil, zakaj. Ker v tej glasbi ne čutim človeškega faktorja. To je tako, kot bi jedel ameriški hamburger brez vsakega okusa. Pravo glasbo bi lahko primerjal z okusom župce, ki jo skuha moja mama ... Mmmm, kako je dobra ... Seveda, ljudje smo si različni. Enim je všeč eno, drugim drugo ... Zame osebno je tehno glasba ena najslabših, kar jih je človek izumil. Povsem brez občutka. Meni je všeč glasba, ki jo ustvari človek na odru, s svojim glasom, telesom in s svojim čutenjem. Ostalo je zame pranje možganov Sicer pa, vsak ima svoj okus. In to je treba spoštovati."

Od kod črpate navdih za svoje ustvarjanje?

"Zelo različno. Lahko so to kamni, ki jih opazujem na poti v hribe, ali jesensko listje, ki ga premetava veter, položaj korenin osamelega drevesa ... Vse to mi daje informacijo, ki je povod za neko idejo. Tudi ljudje, obrazi, me zanimajo. In pogovori. Lahko tudi povsem vsakdanji, absurdni, če hočete, ali pa soočenje med dvema človekoma, zbližanje, ljubezen ... Lahko pa ideja za melodijo vznikne iz sovraštva do špricanja trt po Brdih, do uničevanja mokrišč v bližini mojega doma ... Boli me, ko vidim, kako pohlepen je človek, kako brezbrižno se obnaša do narave ... Vse to vzbudi v meni nek moment, ki potem ustvari določeno melodijo v bran nemočnim. Aprila bo izšla moja nova solo zgoščenka, posvečena emigrantom. Povod zanjo je bila jeza. Jeza nad tem, kar se je dogajalo pri nas z Vegradovimi delavci, kako fašistično se je francoski predsednik Sarkozy obnašal do Romov, in kako se cela Evropa obnaša do emigrantov, ki pridejo k nam iskati novo priložnost."

Ko sva pred intervjujem ob kavi kramljala o tem in onem, ste pripomnili, da je zadnje čase kar preveč močno čutiti strankarsko politiko v Sloveniji. Je današnje politično stanje tudi vir navdiha za vaše glasbeno ustvarjanje?

"Prava politika bi morala biti takšna, da je ljudje sploh ne bi zaznali. Ko sem živel še v tujini, sem največji šok doživel leta 1977 v Barceloni. Bilo je ravno po smrti generala Franca. Fašizmu je odklenkalo, prišla je demokracija. Politiko je bilo tedaj čutiti na vsakem koraku. Ko sem se nato preselil v Amsterdam, se mi je zdelo, da sem prišel v povsem drug svet. Strankarska politika ni posegala v življenja navadnih državljanov."

Kako pa je bilo leta 1992, ko ste se vrnili v Slovenijo?

"Takrat je bilo zame eno najlepših obdobij. V zraku je bilo čutiti nekakšno pozitivno pričakovanje ... Zdaj pa ne vemo, če sploh še imamo državo. Zdi se mi, da smo prav izgubljeni. Na vsakem koraku je čutiti pohlep, egoizem, nobenega sočutja ni več. Pred dnevi sem poslušal Spomenko Hribar, ki je politikom rekla, naj se nehajo igrati z našimi živci. To je to! Politiki naj se nehajo ukvarjati sami s sabo. Kje je kultura, kje je motivacija novih rodov? Izgubljamo se v poslušanju ljudi, ki državi kradejo denar, tebe pa kaznujejo, če za 50 evrov prekoračiš limit. Tu nekaj ni v redu! Sem levičar in vedno bom. In lahko povem, da spoštujem samo partizane, ki so se borili za svoj narod, za svoj jezik. Partizani so moje geslo, moj password, moja vizija za boljši svet. Včasih se počutim slabo med ljudmi, ki zase trdijo, da so levičarji, a se v resnici obnašajo kot najhujši kapitalisti ... To je tako, kot da bi jaz, ki sem kreativni glasbenik, sprejel povabilo Helene Blagne in nastopil na njenem koncertu. Nikoli! Ker njene glasbe ne čutim. Nikoli se ne bi mogel tako prodati. Če ne slediš svojim načelom, in če s tem nisi sposoben preživeti, potem nimaš kaj iskati v svetu glasbe. Raje pojdi učiti jezike, popravljati kolesa ali - še bolje -saditi drevesa. Boš vsaj naredil kaj koristnega za naš planet. To je moja filozofija."

(Petra Vidrih, foto: Petra Vidrih)

WWW.DELO.SI, 8.2.2011; Zlatko Kaučič: glasnik drugačnosti in Kosovelov brat po duši

"Umetnost mi je dala vse. Zaradi nje sem spoznal drug svet, druge kulture, raznolikost kultur. Od njih sem se učil in jih spoštujem." Tolkalec in skladatelj-improvizator Zlatko Kaučič nagrado Prešernovega sklada prejme za trojno zgoščenko Koncerti ob 30. obletnici, zgoščenko Biči in cikel koncertov ob 30. obletnici ustvarjanja. Milko Lazar je v utemeljitvi zapisal, da je Kaučič predvsem v džezovski glasbeni prostor vnesel popolnoma svojevrstno in osebno zvočnost improviziranja na različna, tudi unikatna tolkalna glasbila, ki pa v temelju vedno izhajajo iz klasičnega džezovskega bobnarskega kompleta. S svojimi tolkalnimi inovacijami dobesedno pripoveduje, komunicira in prefinjeno raziskuje skrajne meje zvočnih oblik. S svojo duhovitostjo in neposrednostjo pa je sposoben ustvariti izjemno pestro in bogato glasbeno tkivo, ki ga ni mogoče spraviti v noben okvir. V več kot 30 letih ustvarjanja je posnel 30 avtorskih plošč, igral na najpomembnejših evropskih in svetovnih džezovskih festivalih ter sodeloval s številnimi svetovno uveljavljenimi glasbeniki. S svojo brezkompromisnostjo, osebno poetiko in prefinjenim okusom vztrajno ustvarja glasbo, ki se razvija in zori počasi ter nikoli ne podlega različnim smernicam. Na MMC-ju smo vsem šestim dobitnikom priznanj Prešernovega sklada postavili podobna vprašanja. Zlatko Kaučič odgovarja:

Menite, da prihaja nagrada v pravem času? Ste tudi sami na delo, za katerega ste nagrajeni, najbolj ponosni ali je vrhunec vašega ustvarjanja nekje drugje?

Oh, na to vprašanje pa ne znam odgovoriti ... Dejanja naj štejejo vedno, vedno!

Kaj vam v prvi vrsti pomeni priznanje?

Prijatelji in poznavalci mi pravijo, da bi ga lahko dobil že prej, a sem srečen tudi, da sem ga dobil zdaj, saj v njem vidim tudi priznanje drugačnosti. Zanj mi ni bilo treba lobirati nikjer, jaz živim stran od Ljubljane in različnih komisij, na podeželju, in tu ustvarjam ... Nikogar ne posiljujem s svojo filozofijo. Glasba je podeljena vsem, vsi jo imajo pravico poslušati ali pa ne.

Letošnja proslava nosi naslov Umetnost umetniku. Kaj Vam daje umetnost?

Umetnost mi je dala vse. Zaradi nje sem spoznal drug svet, druge kulture, raznolikost kultur. Od njih sem se učil in jih spoštujem. V meni so se prek vrednot raznolikosti rodile nove zamisli. Spoznal pa sem tudi naše pesnike, ki so mi dali določene lepote, se usidrali v meni. Zato sem tudi ostal doma in kot patriot glasbo ustvarjam tukaj, v naši državi. Veliko se da narediti tudi doma.

Kateri umetnik pa vas je najbolj navdahnil? Kdo je tisti, zaradi kogar ste si rekli, da bi radi ustvarjali umetnost?

Cel kup ljudi, ki so ustvarjali na vseh področjih in so podcenjeni. Ljudje, ki so nekaj čisto posebnega, brez predsodkov, odprti ... Srečko Kosovel je absolutno moj brat po duši. Nekaj časa se z njim ukvarjam, nato greva oba spat, nato pa zamisli dozorijo.

"Jaz ljubim glasbo, glasba je moje zdravilo, moj obup, moja vizija ... Glasba je del mene in vstajam z njo, grem z njo spat. Daje mi motivacijo, daje mi smisel življenja," ste pred slabim letom povedali v MMC-jevem intervjuju. Pa vendar, ste se v 30 letih ustvarjanja kdaj znašli tudi v situaciji, ko je prišlo do nekakšne ustvarjalne blokade in ste si rekli: "Kaj mi je tega treba? Zakaj nimam kakšnega bolj 'običajnega' poklica?

Nikakor ne. Glasba mi je dala spoznanje sveta, njegovih lepot in grdob. Tega ne bi zamenjal za nič. Sem "deloholik", v tem trenutku sem zaposlen s suito za pokojnega glasbenega novinarja Tomaža Simona ... Ko ustvarjam, pozabim tudi na sonce tu v Brdih in petje ptičkov, ki naznanjajo pomlad. Razmišljam samo o glasbi, ki jo želim ustvariti.

Vedno znova beremo o mačehovskem odnosu države do kulturnega ustvarjanja. Bi se s tem strinjali?

Čas, v katerem živimo, ni naklonjen kulturi. Trenutna situacija je klavrna, politika v Evropi se sesuva zaradi egoizma in osebnih zgodb, samo spomnimo se na Berlusconija! To je dokaz srednjeveštva, iz tega pa izvirata apatičnost ljudi in nekomunikacija. Televizije in radii so v rokah politikov, zaradi česar sem zgrožen, saj je večina programa posvečena "afnačem". Glasba pa združuje ljudi in mislim, da sem v svojih letih ustvarjanja kljub kruti realnosti dosegel izjemno dobre rezultate.

Mislite, da gre za specifiko naše države, ali je to neizbežna usoda kulturnikov v bolj ali manj vsakem okolju?

Skandinavske države so naklonjene kulturi, pa Nizozemska, Nemčija ... Pa Velika Britanija je nekje pri vrhu. A tudi slovenska vrednost ni majhna, naša zgodba še zdaleč ni najbolj tragična, v Italiji namenjajo za kulturo še manjši delež proračuna. Smo majhen narod, a imamo izjemno veliko vrhunskih umetnikov. Je pa tako, da tu ni veliko prostorov za koncertiranje in se moraš iskati zunaj. Zato nova generacija odhaja na šolanje v tujino in tudi ostaja tam ...

Kakšno je po vašem mnenju stanje duha v državi v letu, ko slavimo dvajsetletnico samostojnosti?

Zelo negativno! Sem levičar, v kreativni glasbi ni prostora za fašizem. A me je politična levica razočarala, tako pri nas kot drugod, saj ne vedo več, kaj bi počeli. Razočaran sem tudi nad trendom potrošništva in brezčutja, in še na slabše gre. Skrbi me, kako bo z mladimi glasbeniki, saj poleg komerciale, popa ni sredstev za druge zvrsti. Vse, kar bom dobil denarja, tudi od tega priznanja, namenim za glasbo, pa čeprav se bo streha moje hišice morda kmalu sesula (smeh).

Če je umetnost zrcalo družbi, kako se je v teh dvajsetih letih odrezala kultura oziroma kako je bila do tega zrcala dovzetna sama družba?

V tem trenutku se ga družba ne zaveda, saj v njej vladajo prevelika trenja. Veseli pa me, da so se na javno televizijo vrnile glasbene oddaje za mlade .

(Alenka Klun)

WWW.DELO.SI, 7.2.2011; L’art pour l'artiste - proslava za nagrajence in njihovo ustvarjanje

Na predvečer kulturnega praznika so Prešernovi nagradi podelili pesniku Miroslavu Košuti in dirigentu Antonu Nanutu. Nagrajenci Prešernovega sklada pa so: pisatelj Emil Filipčič, tolkalist in skladatelj Zlatko Kaučič, igralka Janja Majzelj, oblikovalec Jure Miklavc, ilustratorka in pisateljica Lila Prap in operni pevec Branko Robinšak.

Proslavo ali umetniški dogodek, ki je pospremil podelitev Prešernovih, torej najvišjih nacionalnih nagrad za umetniško ustvarjalnost, je letos zrežirala scenaristka in režiserka Neda Rusjan Bric. Sama je v enem od pogovorov pojasnila, da že naslov proslave L’art pour l'artiste (Umetnost umetniku) poudarja, da ima točno določenega naslovnika, to je umetnika - nagrajenca.
Soustvarjalci predstave so bili še skladatelj Aldo Kumar, scenografa Rene Rusjan in Boštjan Potokar, kostumografka Barbara Stupica, koreograf Ivan Peternelj in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdnjak. V vlogah osrednjih treh likov so nastopili Sandi Pavlin, Blaž Šef in Maša Kagao Knez, nagrajenci, ob njih pa še nekaj drugih ustvarjalcev, ki so na določen način povezani z njimi.
Proslava je torej na dostojen način predstavila nagrajence, rdečo nit med projekcijami filmskih portretov je (skozi pogovor z bogovi) vlekel do umetnosti skeptičen in ciničen satir. Dogodek je uvedel govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslava Skrušnyja, ki je tudi podelil veliki Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. Govor je imel tudi pesnik Miroslav Košuta, ki je izpostavil slovensko zamejstvo kot bistveni del umetnosti nacije. Zaključil je z besedami: "Življenje je za mano, trdo, strmo in neprizanesljivo. Zahvaljujem se vam za priznanje, ki me potrjuje v prepričanju, da ga je bilo vredno živeti."
Anton Nanut, drugi glavni Prešernov nagrajenec, pa je spregovoril z glasbo, saj je dirigiral orkestru v živo na odru. Obiskovalci so bili večinoma zadovoljni z letošnjim umetniškim dogodkom, sodobni intermedijski umetnik Marko Peljhan, sicer tudi član upravnega odbora Prešernovega sklada, pa je povedal, da "je proslava dosegla nivo, ki si ga nagrajenci zaslužijo. Posvečena je bila umetnikom, njihovemu delu. Po svoji formi je popolnoma ustrezala formi nagrad, ki so državne. Narejena je bila s posebno občutljivostjo, v duhu časa, prilagojeno seveda samemu tipu nagrade.
Glavni Prešernovi nagradi je upravni odbor Prešernovega sklada z Jaroslavom Skrušnyjem na čelu letos podelil pesniku Miroslavu Košuti in skladatelju Antonu Nanutu. Šest nagrad Prešernovega sklada pa gre letos v roke pisatelju Emilu Filipčiču, tolkalcu in skladatelju Zlatku Kavčiču, igralki Janji Majzelj, oblikovalcu Juretu Miklavcu, ilustratorki Lili Prap in opernemu pevcu Branku Robinšaku

Zlatko Kaučič, tolkalist in skladatelj

Bric Zlatko Kaučič je med slovenskimi glasbeniki eden redkih, za katerega zlahka rečemo, da je evropski glasbenik svetovnega formata. V svoji 30-letni glasbeni karieri bobnarja, tolkalista, skladatelja, dirigenta, pedagoga, mentorja in poeta zvočnih pejsažev je sodeloval s številnimi resničnimi svetovnimi jazzovskimi zvezdniki. Doslej je izdal več kot 30 albumov ter sodeloval na številnih velikih in majhnih glasbenih festivalih, ki so odprti jazzu in improvizirani glasbi.

Rodil se je februarja 1953 v Postojni in se v začetku 70. let prejšnjega stoletja preselil v Italijo, kjer je nastopal in snemal s skupino Hero. Leta 1975 je začel sodelovati v švicarski glasbeni zadrugi, naslednje leto pa se je preselil v Barcelono, kjer je nastopal po klubih in festivalih s pisano druščino glasbenikov ali pa kot samostojen glasbenik. Španiji je sledila Portugalska, kjer je leta 1979 veliko nastopal s Paulom Stockerjem in se nato pridružil zasedbi The Trio z basistom Ze Eduardom in pianistom Antoniom Pinhom. Občasno so bili spremljevalna zasedba Donu Rendallu, Michaelu Garriku in portugalskemu glasbeniku na bambusovo piščal Raoju Kyaoju. V začetku 80. let je Kaučič poučeval bobne na barcelonski glasbeni šoli Taller de musicos. Nato se je leta 1984 preselil v Amsterdam, kjer je veliko nastopal s svojim triom ali v različnih kombinacijah z glasbeniki, kot so Misha Mandelberg, Toon Rose, Paul Stocker, Sean Bergin, Arnold Dojewerd, Peter Guidi, Michael More, John Patituci in Paolo Fresu.

Ko se je leta 1992 vrnil v Slovenijo, je sodeloval pri različnih projektih s Paulom Bleyem, Stevom Lacyjem, Enricom Ravo, Chicom Freemanom, Georgeom Cablesom, Albertom Mangelsdorffom, Alexandrom Balanescujem, Trevorjem Wattsom, Javierjem Girottom, Marcom Ribotom, Petrom Brötzmannom, Luisom Sclavisom, Evanom Parkerjem in številnimi drugimi ter ustvarjal glasbo za dokumentarne filme, pesniške in plesne predstave. Zadnja leta se je veliko ukvarjal z mladimi glasbeniki na svojih delavnicah, s katerimi je oblikoval zasedbo Kombo.

(Zdenko Matoz)