WWW.ALLABOUTJAZZ.COM: April 16, 2008; Tolminski Punt Zlatko Kaucic

Tolminski Punt is a very intense work from drummer/percussionist Zlatko Kaučič, taking its inspiration from a peasant revolt in the city of Tolmin in 1713. Actually the culmination of a long series of uprisings caused by issues like taxation and repression, this particular revolt was brutally crushed by the Imperial army, its leaders beheaded.

The question that arises when an artist asks the listener to accept the connection between the abstraction of music and a concrete place or happening is whether the music can stand alone, apart from its inspiration. For this work, the answer is most definitely yes, although attempting to listen and pretend to not know the music's background feels strange.

Kaučič is not afraid of presenting unconventional music as Golden Boat 2 (Splasc(H), 2006) and Pav (Splasc(H), 2007) demonstrate. Tolminski Punt is a unified work employing the forces of a string section (Rahela Grasselli: violin, Barbara Žorž and Eva Julija Rečnik: cello) and special guest Peter Brötzmann, who plays tenor saxophone, clarinet and tarogato.

Emotions such as sorrow, rage and anger can be identified as well as physical fighting and its aftermath. However, mentally removing the associations and just listening to the sounds brings the music's structure and movement to the fore. The first four, short sections (Punts 1-4) are scored for just percussion and strings, using techniques such as glissandos and tremolos along with various degrees of line independence. That the strings can be heard as people discussing their abject condition is almost beside the point.

”Punt #5,” at almost forty minutes, takes up more than half of the seventy-six minute program. Brötzmann, known for his unstoppable power, crushing tone and inexhaustible energy presents the expected from the moment he begins, closely followed by Kaučič to produce a vast wave of sound. However, he also becomes plaintive and melodic during the sections when he plays tarogato and clarinet.

This kind of unscripted, intense emoting might seem to easily become mere unstructured blowing, but Brötzmann knows what he is about and presents ideas and development to lead us forward. Kaučič pushes and pulls him as the two become one. The crowd, obviously knowing and feeling the historic referent with a deep cultural pride and independence, responds strongly to this musical incarnation.

Punts 6 & 7 take up twenty minutes and feel like a natural release and response from the previous intensity. The strings return, now sounding plaintive and anguished, while Brötzmann actually wails at times. While the music can be heard as the shock following the crushed rebellion, again the music stands on its own.

Gauging the audience's response at the end of the performance, Tolminski Punt succeeded in making a strong impact through the mix of structured and free emotional sound—the definition of music.

(Budd Kopman)

POLET, 27. Dec. 2008; 007 - pretreseno ali premešano?

Zlatko Kaučič je letos objavil kar tri plošče, s Tolminskim puntom (Splas(c)h), ki ga je ustvaril z godalnim triom in izjemnim nemškim pihalcem Petrom Brotzmanom, pa znova dokazuje, da spada med najustvarjalnejše evropske improvizatorje.

(Jure Potokar)

THE WIRE, Dec. 2007; Modern Composition - Zlatko Kaucic Tolminski Punt

Tolminski Punt refers to a 1713 rebellion against a Gorizian tax collectorthat began in the village of Tolmin, Siovenia, spreading throughout the county before being brutally suppressed. The music, in seven numbered sections, is for string trio, percussion (played by Kaucic) and, latterly, reeds, and I assume the music is programmatic. Certainly in the earlier sections the string phrases and percussion interludes seem to aspire to the condition of speech, in particular the somewhat querulous presentation of argument and counter-argument. The massive section five, al! 40 minutes of it, brings a radical shift in tone. Guest reedsman Peter Brötzmann engages with drum kit virtuoso Kaucic in a furious though often lyrical free jazz workout. The remaining sections reintroduce the strings as defeat leads to resignation, encapsulated by Brotzmann's bluesy lamentations. Although some of the earlier sections sag slightly on this Slovenian concert recording, the piece as a whole is ambitious and works vvell.

(Brian Marley)




ŠUND, 8.nov.2007; Vrhunsko

Tolminski punt - novi ustvarjalni vrhunec Zlatka Kaučiča.

Zlatko Kaučič znova dokazuje, da se lahko enakovredno kosa z najboljšimi evropskimi improvizatorji, zaradi nenehnega iskanja in domiselnega povezovanja z drugimi umetniškimi panogami (zlasti s poezijo) pa jih celo presega.

Še nedolgo nazaj smo bili lahko veseli, če smo vsakih nekaj let dobili džezovsko oziroma improvizirano ploščo slovenskega izvajalca, na katero smo bili ponosni. Zdaj se je stanje bistveno spremenilo. Zlatku Kaučiču, najbolj izpostavljenemu glasbeniku na tem področju, se je v zadnjem času z osupljivo prodornostjo pridružil mladi kitarist Samo Šalamon, ki bo, tako vsaj napoveduje, letos (podobno kot lani) objavil kar tri nove plošče, pravkar pa je drugo predstavil na dvojnem koncertu z zasedbo Carle Bley v Cankarjevem domu. In kaže, da jima s sicer nekoliko negotovimi koraki sledi še vrsta mlajših izvajalcev. Pa vendar se zdi, da nova plošča Zlatka Kaučiča, ki je pri njegovi stalni italijanski založbi Splasc(H) izšla že na začetku poletja, spet prinaša nekaj presežnikov, tudi če jo primerjamo z njegovimi dosedanjimi izvrstnimi diskografskimi zapisi in celo z nesporno solistično mojstrovino Pav (Splasc(H) 2006). Gre seveda za zapis vsega koncertnega projekta Tolminski punt, ki ga je Kaučič priredil v Cankarjevem domu 11. marca 2005 in pri katerem je poleg godalnega tria (Rahela Graselli violina, Barbara Žorž in Eva Julija Rečnik čelo) sodeloval še sloviti nemški slikar in pihalec Peter Brotzmann.

Da bi takšna kombinacija lahko odlično delovala, je bilo mogoče pričakovati, kajti oba protagonista sta že velikokrat dokazala, da sta brezkompromisna ustvarjalca glasbenega toka, ki poslušalcu ne pusti do sape, ga pribije na sedež in mu dovoli samo to, da se popolnoma posveti tistemu, kar se dogaja na odru. Če seveda takšno glasbo poslušamo na koncertu, kar je, priznajmo, tako kot za vso improvizirano godbo najbolje, če ne edino mogoče. Gre namreč za proces, pri katerem poslušalec bolj ali manj aktivno sodeluje, je del projekta, ki ima poleg zvočnih še precej drugih razsežnosti. Prav zato je včasih negotovo, kako se bo tudi izjemno uspešen koncert obnesel na plošči.

Za Tolminski punt se nam tega res ni treba bati. Uvodno pojasnilo na ovitku daje poslušalcu kratko, a povsem zadostno informacijo o tem, kaj Tolminski punt pomeni v zgodovinskem okviru, nato pa mu pusti, da si glasbo interpretira po svoje. Kakofonični uvod godalnega tria odlično ponazarja naraščajoče nezadovoljstvo med davčno preobremenjeno rajo in traja dovolj dolgo, da ob diskretnem sodelovanju različnih Kaučičevih zvočil ustvari napetost, ki se nato spremeni v punt. Šele tukaj vstopi Brotzmannov saksofon in začne se zvočni boj, v katerem se sijajno prepletata liniji tenorsaksofona in bobnov, medtem ko se godalni trio umakne v ozadje. Glasba je silovita, sočna in osupljiva hkrati, vendar najbolj navdušijo skrajni dinamični kontrasti, ki ponazarjajo divje bitke in zatišja v njih in ki po drugi strani najbolje dokazujejo, kakšna mojstra sta Kaučič (ne samo na bobnih, ampak na celi vrsti zanj zdaj že značilnih, čeprav vedno drugačnih zvočil) in Brotzmann (ne samo na tenorsaksofonu, ampak tudi na redkeje
uporabljenem klarinetu oziroma tarogatu).

Plošča Tolminski punt je torej nov ustvarjalni vrhunec Zlatka Kaučiča, ki (znova) dokazuje, da se lahko enakovredno kosa z najboljšimi evropskimi improvizatorji, zaradi nenehnega iskanja in domiselnega povezovanja z drugimi umetniškimi panogami (zlasti s poezijo) pa jih celo presega. Nič čudnega torej, če se bo njegovo sodelovanje z Brotzmannom nadaljevalo na vrsti koncertov po Evropi, če ga vabijo na koncerte od Sicilije do Stockholma in če njegove plošče - v zadnjem času predvsem Tolminski punt - dobivajo zelo dobre ali celo odlične ocene v evropskem in ameriškem džezovskem tisku. Zdi se, da te Kaučičeve odličnosti in duha nenehnega iskanja ne znamo opaziti samo doma. Še posebej takrat, kadar je na delu državna birokracija. Ta namreč na mednarodne predstavitve slovenske džezovske ustvarjalnosti spet pošilja zasedbo, ki zna morda izvajati standarde, ustvarjalnosti in zvočnega presežka pa od nje pač ne moremo pričakovati.

(Jure Potokar)

The introduction “Punt #1” starts with serenity, simplicity and tones of nature as if one was sitting in a forest enjoying a peaceful moment in time. As the composition comes to a close, the intensity has built up, nervous tension forms, a forewarning of an imminent storm, or so one could imagine as if listening to the soundtrack of a thriller. Through the use of percussive effects, percussion instruments that range the gamut of imagination, if it makes a sound when you strike it just so, it is included in the arsenal of Zlatko Kaucic. The use of the string section adds to the imagery in a very adept manner, two cellos create depth of midrange sounds that are incredible, while violin creates the sound of voices through the trees, wind, terror, fear and emotions of intensity.

During the fifth track of the CD, “Tolminski Punt #5” it is as if the revolution is in high gear as saxophonist Brotzmann takes charge and to the beat of Kaucic and his non-regimented march - the duo pair up to overcome adversity, a partnership of support is created that finds the two musicians dueling unseen forces as if their lives depend on it. The composition sounds as a free form exploration of time and space with both Kaucic and Brötzmann letting go and playing at high intensity. Brötzmann playing long sustained notes of pain and rapid growls of tonal brutality that transform from attack to questioning the why, what and where of a battle that may have gone horribly wrong. The saxophone playing is the feature of this thirty nine plus minute track with wonderful accompaniment by Kaucic, that ends with a funeral march melody of saxophone solo- fading to a melancholy duet of drums and sax that paints imagery of the horror of war with the saxophone howling out a soulful, mournful rage.

The varied elements of this Cd, Tolminski Punt make for an enjoyable stirring listen, the strings in combination with wonderful percussion and excellent saxophone playing take the listener on an audible journey of an imaginative soundscape. The CD, while not for everyone is a masterpiece of exploration built upon a theme utilizing sounds to recreate the telling of a historical moment in time that is timeless.

In questi ultimi anni Zlatko Kaucic (percussionista sloveno cinquantaquattrenne, che a cominciare dagli anni Settanta ha frequentato vari contesti dell’avanguardia jazzistica) si sta riproponendo a livello internazionale, autoproducendo i suoi CD, allacciando collaborazioni con colleghi importanti ed imbastendo operazioni di un certo respiro e impegno. L'ambizione e comunque supportata da un indubbio talento e da idee estremamente chiare. Questo Tolminski Punt, ispirato ad una cruenta vicenda storica verificatasi a Tolmino nel 1713, comprende una suite articolata in sette movimenti e registrata dal vivo a Lubiana nel marzo 2005.

I primi quattro movimenti vedono in azione esclusivamente il trio d'archi, probabilmente sotto una conduction molto aperta del leader. Situazioni dilatate, pacate e sospese si collocano a meta strada fra certi esiti della ricerca colta contemporanea e certe atmosfere rarefatte della musica tradizionale dell'estremo Oriente. “Tolminski Punt #5” e il movimento piu articolato e piu lungo (dura trentanove minuti), rappresentando il centro focale della performance. Inizia con un infuocato duo sax-batteria e, dopo un intermezzo piu rilassato, di pensoso melodismo, propone fasi piu concitate con l'aggiunta degli archi. Gli ultimi due movimenti costituiscono quasi un'appendice, una ricapitolazione un po' smorzata delle situazioni precedenti, fino a giungere ad una conclusione abbastanza repentina.

Nel corso del CD il leader si conferma percussionista efficace e fantasioso, oltre che architetto di ampi spazi sonori; si fa sentire anche l'apporto di Brötzmann, che sa variare inflessioni e approcci a seconda dello strumento che imbocca. La durata della suite e la dilatazione di alcune soluzioni fanno pensare che una maggiore capacita di sintesi non avrebbe nociuto.
VALUTAZIONE:4.stelle

Tomlinski Punt is such a programmatic recording. It is taken from a live 2005 date in Slovenia, performed by a quartet led by drummer Zlatko Kaućić. Kaućić has put into musical form a historical circumstance described in the liner notes in one brief paragraph about a feudal rebellion that is quashed by imperial force.

Violinist Rahela Grasselli and cellists Barbara Žorž and Eva Julija Rečnik complete the quartet. The guest artist on this record is Peter Brötzmann, whose versatility for improvised expression of rebellious tension is without parallel.

The introductory four tracks (“Tolminski Punt” #1-4) concentrate completely on the interaction of percussion and strings. The violin and cello players create an unconventional string sound by acoustically synthesizing percussiveness. Long-lasting glissandi, rapid bowing, string scraping and a persistent drone midst the drawing out of bent pitches interface with the squeaking, tapping, tweeting, whistling, strumming, jostling and stroking of multiple percussion instruments that include cymbals and drums. This multi-colored dynamic contributes to the depiction of a progressively agitated atmosphere in which the storytelling takes place. The main characters of the story are portrayed by the reeds.

The lengthiest exposition for the reeds occurs on the forty-minute “Tolminski Punt #5,” in which the drum set opens up fully to complement large, blustery tenor saxophone arpeggios. Strangely blue notes and vocalizations enter occasionally into the fray, produced through Brötzmann’s relentless drive to move his sound upward and outward to overcome the idea of fury. When the drums stop in this part, only the horn is left to make a coherent melody, with Brötzmann's tone creating an unexpected elegance.

The strings fly in a transition from the solo horn to an orchestral largeness which eventually yields to Kaućić. Brötzmann perseveres in his re-entry as a voice of terrible frenzy that besets the sound scene once again. An inevitable capitulation is heard in the last breaths of the horn sound. But the clarinet intercedes as a metaphorical remnant of the endless battle for equal voice.

The remainder of Tomlinski Punt is concerned with restoration of what has been torn apart. The strings and percussion revive some harmony, in large part because Brötzmann’s tarogato leads everyone into a unified field. Because this horn tone is different, the song it sings seems frail, even though it is rich; the rumbling of the tom in the background symbolizing new life.

Within this new life, the drums represent the ground on which the strings can regroup. Their gestures are nurtured by the horn. And, in the end, all the instruments secure energy and wisdom within the bond that is their musicality.

(Lyn Horton)

VEČER, 15. sept. 2007; Zlatko Kau­čič: Tolminski punt

Kakor oči malarja, imajo tudi vsaka ušesa svojega muzikanta. Naj mi bo torej dovoljeno vnaprej pojasniti, da bi, če bi že sestavljal “top lestvico“ najboljšega v sodobnem slovenskem jazzu, dela tolkalca in skladatelja Zlatka Kaučiča na njej zasedla kar precej klinov prav pri vrhu. Tja se nedvomno uvršča tudi projekt Tolminski punt, ki ga je navdahnila zgodovina in njen literarni odsev v delih Alojza Gradnika. Ekskluzivno realizacijo, pri kateri je sodeloval še godalni trio mlajših slovenskih glasbenic (novo)klasičnega porekla in ede n vodilnih pihalcev sodobnega eksperimentalnega jazza Peter Brötzmann, pa je doživel v ljubljanskem Cankarjevem domu pomladi 2005. Letos smo pri znani italijanski založbi dočakali še težko pričakovano ovekovečenje na zgoščenki, zapakirani v ličen omot z abstraktnim nadihom, ki malce spominja na “action painting“. Nekako aktivistično je po avtorjevih besedah tudi ozadje glasbe. A ob njej je mogoče enako uživati tudi brez predhodne vednosti o širšem kontekstu in vendarle zaznati naboj uporniške nekonvencionalnosti. Zapletena arhitektura prepletanja raznolikih zvočnih linij v harmonične gmote, ki si brez očitnih členitev sledijo kot kompleksen perpetuum, se hote odvrača od vsake instantne poslušljivosti. Od poslušalca sicer zahteva obilico zbrane pozornosti, a jo bogato nagradi z ne ravno preprostim, pa zato nič manj veličastnim estetskim doživetjem.
Ocena: 5




JAZZNEWS, 12.Sept. 2007; Zlatko Kaucic & Special Guest: Peter Brotzmann - “Tolminski Punt”

Slovenia-reared drummer/composer Zlatko Kaucic has infiltrated the Euro jazz and avant-garde circuit, but as a solo artist, the totality of his musical mind bears much more. With residences in Italy, Portugal and Holland, the artist has been affiliated with the best and brightest of fellow, adventure-seeking progressive-jazz artists. On this live outing, he does battle with German tenor sax legend Peter Brotzmann: think of two heavyweight boxers engaging in a finalist match. But the free-form element is encircled by a three-piece strings section to round-out the off kilter instrumentation that also spawns a snaky and far-reaching chamber-jazz vibe.

Kaucic and Brotzmann often soar into the red-zone amid numerous give and take exchanges (sparring sessions) and improvisational feeding frenzies that generates the proverbial knockout blow. It comes down to who will draw first blood. Then again, it’s hard to match the saxophonist’s fury and athletic choruses. Yet Kaucic is a shrewd operator here, as this recording should seemingly garner some well-deserved attention from the global avant-jazz syndicate.

(Glenn Astarita)



JazzColo[u]rs, agosto ‘07; ZLATKO KAUČIČ TOLMINSKI PUNT

Registrato dal vivo l’11 marzo 2005 nell’auditorium del centro Cankarjev Dom di Ljubljana, il nuovo lavoro di Zlatko Kaučič e ispirato ad una rivolta del 1713 (soffocata nel sangue) contro un esattore delle tasse nella cittadina di Tolmin. Il riferimento storico assume una valenza simbolica, considerando la rigorosa poetica del batterista sloveno, in aperta opposizione alle convenzioni di certo jazz “moderno”. Kaučič si inserisce nel novero di quegli sperimentatori che perseguono una linea di continuita con gli improvvisatori radicali europei degli anni Settanta. Non e quindi un caso che in alcuni brani figuri Brötzmann, tra gli alfieri di quell’esperienza seminale. Questo non deve comunque trarre in inganno. Tolminski Punt non ricerca chimere, non vuole rinverdire i fasti di quell’epoca, né privilegia la costruzione di quei ribollenti climax espressivi propri del sassofonista tedesco. Prima di tutto, i quattro brani iniziali vedono all’opera il batterista con il trio d’archi. Qui, semmai, la ricerca coloristica (che colloca Kaučič in un’area stilistica affine a Tony Oxley e Paul Lytton) si fa ancor piu rarefatta e spartana, sposandosi efficacemente con gli archi e confluendo in climi espressivi sospesi, quasi statici. L’estrema attenzione alle dinamiche, segnatamente ai piano ed ai pianissimo, situa la musica in un’area di confine tra libera improvvisazione ed avanguardie del tardo Novecento (azzardando un’ipotesi: da Penderecki a Gubaidulina e Kancheli). Con i suoi 39’43” Tolminski Punt #5 e una massa magmatica, incandescente, di viluppi costruiti con logica sistematica. Qui Brötzmann esplora registri e timbriche del tenore, spingendosi su sovracuti lancinanti e rispondendo alle continue sollecitazioni ritmiche. Nei due brani conclusivi si assiste ad una maggiore valorizzazione del collettivo, operata attraverso una certa varieta di risorse. Brötzmann sfrutta sfumature insolite del clarinetto, specie sul registro grave, ed aggiunge una componente popolare grazie alle spirali ipnotiche del tarogato. Un buon esempio di “resistenza” in musica.

( _En.Bo.)



WWW.RTVSLO.SI, 19. avgust 2007; Ponovno izjemen konceptualni album

Poleg posvetila upornim tolminskim kmetom je genialni briški tolkalec z metaforiko tokratnega albuma opozoril tudi na aktualno stanje v družbi.

Tolminski punt je zvočni zapis koncerta izpred dveh let, na katerem se je Zlatku ob spremljevalnem godalnem triu pridružil svetovno uveljavljeni pihalec Peter Broetzmann. Dramaturško perfektna 7-delna, 80-minutna skladba ponuja vpogled v razkošje avtorjevega talenta, ustvarjalnega naboja in neizmernega navdiha.

Uvodnim medigram Zlatkovih tolkalskih vragolij in godalnega tria sledi eksplozivni spopad dveh divov, ki ga uglajeno zapeljeta v otožno džezovsko poetiko. Za poslušanje z vsemi čutili!

Ocena: 5

(Dušan Jesih)

WWW.RADIOSTUDENT.SI, 8. 7. 2007; ZLATKO KAUČIČ gost PETER BRÖTZMANN: Tolminski punt

Kaučičev najnovejši diskografski podvig Tolminski punt, kot gotovo vedo tisti, ki spremljajo dejavnosti našega izvrstnega tolkalca in godbenega snovalca, predstavlja zapis koncerta, ki se je odvil pred dvema letoma v Cankarjevem domu. Poleg neoklasičnega godalnega tria se je pozornemu briškemu prisluškovalcu venov in odmevov na odru pridružil gost iz tujine. Tokrat, za razliko od večine prejšnjih projektov s tujimi glasbeniki, je ta gost le eden, a še kako vreden! Gre za legendarnega prevratnika in prepihovalca konvencij, velikana med evropskimi in svetovnimi pihalci Petra Brotzmanna. (v celoti!)
* Zlatko kaučič nas ne neha oskrbovati z vedno novimi in mikavnimi projekti, ki na domači jazzovski sceni predstavljajo posebnost, ne le samo takrat, ko tolkalec angažira odmevna imena iz mednarodne jazzovske srenje, marveč tudi takrat, ko se loti samosvojih, enkratnih projektov, v katerih nastopa sam, kakršen je bil solisitični album Pav, ali pa se v barvanju njemu najljubše Kosovelove poezije združi s pesnico Barbaro Korun, kar je zabelženo na albumu Vibrato tišine.

kaučičev najnovejši diksografski podvig Tolminski punt, kot gotovo vedo tisti, ki spremljajo dejavnosti našega izvrstnega tolkalca in godbenega snovalca, predstavlja zapis koncerta, ki se je odvil pred dvema letoma v Cankarjevem domu. Poleg neoklasičnega godalnega tria se je pozornemu briškemu prisluškovalcu venov in odmevov na odru pridružil gost iz tujine. Tokrat, za razliko od večine prejšnjih projektov s tujimi glasbeniki, je ta gost le eden, a še kako vreden! Gre za legendarnega prevratnika in prepihovalca konvencij, velikana med evropskimi in svetovnimi pihalci Petra Brotzmanna.

Cel album tvori sedem delov naslovne skladbe, za katero je kaučič navdih našel v uporu tolminsih kmetov v 18. stoletju. Celotna skladba traja slabih 80 minut, njeni posamični deli pa spretno pletejo svojevrstno zvočno zgodbo, ki sugestivno pričara nemir, pričakovanja, negotovost in dramatičnost, prek katerih si lahko pričaramo omenjeni zgodovinski dogodek. V prvih nekaj partov imajo glavno besedo kaučič in godalni trio v zasedbi Rahela Grasselli na violini ter Barbara Žorž in Eva Julija Rečnik na violončelih. Značilnost medigre med tolkali in godali je nenehno grajenje napetih disonančnih linij, katerih dinamika ves čas variira in počasi, a vztrajno zgradi gibko zvočno osnovo, na krhki meji med melodijo in atonalnostjo, kot po meri za vstop pihalskega velikana v osrednjem, 40-minutnem partu skladbe.

Omenjeni part, ki bo spričo časovne omejitve tvoril tudi glavnino današnje oddaje, ponuja pravcati tour de force, gromko, tudi pretanjeno muziko na presečišču avantgardne klasike in silovite, a premišljene jazzovske improvizacije. Godalni trio je večji del te skladbe utihnil, Brotzmann in kaučič pa sta se v neposrednem soočenju ujela imenitno; naš tolkalec je udarnost pihalca deloma blažil z melodično tolkalsko igro, polno drobcenih okraskov na činelah in drugih zvočilih, mestoma pa jo je še bolj poudarjal s čvrsto bobnarsko igro, temelječi na razpršenih in prepletajočih se ritmičnih obrazcih.

Po baražnem Brotzmannu in artileriji s strani kaučiča pride do umiritve skladbe, v kateri pokažeta oba mojstra svojo bolj pretanjeno plat z nagnjenjem k rahlo otožnim melodijam. Ta del sicer ne traja dolgo, a je vzorčen dokaz, da sta se dva glasbenika docela zapopadla, saj je zaradi bolj tihega igranja še bolj razvidno oziroma slišno, da sta oba svojo igro prilagodila senzibilnosti soglasbenika.

Tolminski punt je, čeprav je koncertni album, več kot doument nekega uspelega srečanja, saj tistim, ki smo bili na tem odličnem koncertu, ponudi nadrobnejši vpogled v zapleteno strukturo same skladbe ter vnovično podoživljanje njene zahtevne izvedbe. Poleg krasnih, brstečih dvogovorov kaučiča in Brotzmanna, ki sta odigrala špil, kot bi se poznala že od nekdaj, je dodatna mikavnost tega projekta tudi odlična izbira gostov iz klasične scene, s katero je imel kaučič doslej tudi nekaj neposrečenih sodelovanj. Nenazadnje prihaja diskografski zapis Tolminskega puta o pravem času: po odličnem nastopu Brotzmannove deseterice in pred novim kaučičevim sodelovanjem še z enim izstopajočim saksofonistom, Akoshem Szelevenyijem na prihajajoči Sajeti. Upajmo, da bo tudi
ta kupni nastop vsaj tako uspešen kot Tolminski punt; slednjemu pa, zaradi odmevne italijanske založbe Splasc(H), zaželimo uspešen pohod po mednarodni jazz sceni in nemara tudi še kakšno živo ponovitev projekta!

(Mario Batelič)

WWW:ALLABOUTJAZZ.COM, July 12, 2007; Tolminski punt

Percussionist and composer Zlatko Kaucic has recorded previously for the Splas(c)h label, but L Tolminski Punt may be his best-realized project to date. All the elements that have figured in his music in the past are here again, which is a sign of coherent musical thinking and the fact that his artistic vision is coming together in a way that's an inevitable by-product of every form of artistic expression.

The instrumental line-up here serves inherently to lift the music out of the ordinary and into its own realm, and the distinctiveness of Kaucic's writing for strings in particular is the work of a musician who's really getting to grips with the potentially vexed issue of self-expression. “Tolminski Punt #2” is, for all intents and purposes, a fully realized miniature in this regard, with the strings and Kaucic's percussion coming together to create a piece that is in thrall to nuance and sensitivity in the most constructive of ways. It makes for tantalizing listening.

”Tolminski Punt #5” comprises the backbone of the disc, however, and not just in terms of length, which at nearly forty minutes is enough to ensure that it makes up just over half the entire program. On a deeper level it finds reedman Peter Brötzmann on some of his best recent form on record, and in that respect ranks alongside Tales Out Of Time (hatOLOGY, 2004). The extended tenor sax/percussion duo here could also be a lengthier realization of some of the pieces John Coltrane cut in the company of Rashied Ali on Interstellar Space (Impulse!, 1967). Equally significant, the piece also affords Brötzmann the chance to show off the lyrical strand of his playing that in the past has been most evident in his solo work.

In the fourteenth minute the music enters a passage in which sax is shaded by quiet percussion, and the two men seemingly think as one. Such variations in dynamics and intensity ensure that the listener's attention does not wane, and the fact that the resulting facets hang together so naturally is great credit to the way these musicians evidently established the deepest intuitive understanding.

After such an overwhelming musical experience in the best sense “Tolminski Point #6” and “#7” could well have come across as anticlimactic. They don’t, and instead they offer an insight into a different facet of Kaucic’s art. “#6” is simultaneously both lyrical and agitated and, for much of its duration, calls to mind the music British drummer John Stevens put out with his much larger Spontaneous Music Orchestra.

Overall this is music purged of false sentiment and the kind of studied moves that makes for music too mired in the past to tell us anything about the present. Ultimately it proclaims the ageless virtues of individual creativity. The fact that it's not anchored in overly tried-and-tested harmonic and melodic formulas only adds to that heightened feeling of individuality.

Personnel: Zlatko Kaucic: drums, percussion; Rahela Grasselli: violin; Barbara Zorz: cello; Eva Julija Recnik: cello. Special Guest: Peter Brötzmann : tenor sax, clarinet, tarogato.

(Nic Jones)

Zlatko Kaučič v Cankarjevem domu; Briški glasbeni čarodej

V petek bo sloviti tolkalist predstavil svoj najnovejši projekt Tolminski punt

Jazz abonma Cankarjevega doma se nadaljuje z verjetno najorigi-nalnejšim slovenskim tolkalistom Zlatkom Kaučičem, briškim glasbenim čarodejem, ki nam bo v petek predstavil najnovejši pro-jekt Tolminski punt. Na nastopu ga bo spremijal godalni trio, kot poslastica večera pa se obeta sodelovanje enega vidnejših pred-stavnikov evropskega radikalnega džeza - Petra Brotzmanna.

Zlatko Kaučič zagotovo pred-stavlja glasbeno osebnost, ki jo je prevladujoča džezovska srenja v domovini pogosto spregledala, kar ga je že v zgodnjih letih udej-stvovanja pognalo čez mejo. V Italiji, kamor se je na začetku za-tekel, si je ustvaril mnoga prija-teljstva, prek katerih je počasi, a vztrajno odšel glasbenim dogodi-vščinam naproti.

Medtem je sodeloval z mnogi-mi džezovskimi glasbeniki in ži-vel v različnih krajih, leta 1992 pa se je vrnil v Slovenijo, s čimer se njegovo sodelovanje z uglednimi imeni sodobnega džeza ni konča-lo. Od takrat je ustvaril karnekaj visokokakovostnih projektov, med katerimi še posebno izsto-pajo Round Trip (1994), Emotio-nal Playgrounds (1998) in Zlati čoln (2002), posvečen poeziji Srečka Kosovela.

Prav za ta projekt je dobil izje-mne kritike v priznanih džezo-vskih časopisih, kot so Downbe-at, Cadence Magazine, Jazz We-ekly in Musica jazz. Ob tem kaže

omeniti, da Kaučiča uvrščajo med najboljše evropske džezo-vske bobnarje in pomembnejše avtorje improvizirane glasbe. V dolgoletni karieri je sodeloval (in še sodeluje) s številnimi vrhun-skimi glasbeniki, med katerimi so Paul Bley, Archie Shepp, Ste-ve Lacy, Kenny Wheeler, Gian-luigi Trovesi, Chico Freeman in drugi.

Projekt Tolminski punt pred-stavlja drugačen pristop kot nje-govi dosedanji projekti. Vanj je vključil godalni trio, s katerim naj bi se dopolnjevala, spremljala in oblikovala skupna glasbena podoba, ki ji je za osnovo impro-vizacija. V godalnem triu bodo nastopile Rahela Grasselli (violi-na), Barbara Žorž (violončelo) in Eva Julija Rečnik (violonče-lo). Največje presenečenje tokra-tnega nastopa je sodelovanje z znanim Bemškim pihalcem, še posebej cenjenim v krogih so-dobne improvizacijske glasbe, Petrom Brotzmannom.
(Veljko Njegovan, foto:Goran Antelj)




Cankarjev dom, Ljubljana, 11.3.2005; Tolminski Punt

Vajeni smo že, da Zlatko Kaučič z mednarodnimi projekti poskrbi za posebne vrste presenečenja - ne le po izboru svetovno odmevnih imen, ki se mu pridružijo v teh podvigih (v obravnavanem primeru sam Peter Brotzmann!), temveč tudi po kakovosti slišanega, ki je toliko bolj osupljiva, če vemo, da vpleteni glasbeniki ponavadi prvič zaigrajo skupaj na vaji dan pred koncertom. Poleg teh stalnic Kaučičevih snovanj ne smemo pozabiti na pri nas ne tako pogosto (ali samoumevno, kot je navada v tujini) vztrajanje na soočanju jazzovske improvizacije in klasično izobraženih glasbenikov (in v slednjem tudi zborov). Pri Tolminskem puntu je bila »klasična« sestavina prisotna z godalnim triom, ki so ga sestavljale violinistka Rahela Grasselli ter violončelistki Barbara Žorž in EvaJulija Rečnik. Narekovaji pri besedi klasična so še kako potrebni, saj je bila vloga godalk daleč od klasične, kajti morale so dopolnjevati, spremljati in sooblikovati skupno glasbeno sliko, ki je izhajala iz improvizacije.

Godba, ki jo je ustvarjal godalni trio, je namreč v sebi nosila prvine minimalizma, avantgarde in tudi atonalnosti. Ponavljajoče se teme so dajale občutek nemira, nespokoja, nejasnega pričakovanja, to je bila nadvse pravšnja spodbuda za »delo« dveh jazzovskih glasbenikov, navdihnjenega Kaučiča in Brbtzmanna, ki se je znova izkazal ne le kot udarni virtuoz, temveč tudi kot izjemno čuteč glasbenik, sposoben pretanjenega poslušanja, prilagajanja in ustreznega odziva (isto seveda drži tudi za Kauača). "Brotz" je v razburkano zvočno-ritmično mrežo, ki jo je na godalno podlago razpredel Kaučič s sprva meditativnim, razpotegnjenim, melodičnim igranjem, najprej vstopil previdno, malček tiho, z vijočim se soliranjem, ki se je vse bolj in bolj trdno umeščalo v utripajočo, razprostirajočo se tolkalsko osnovo. S Kauččem sta nato obdelala imeniten dvogovor, pri katerem sta si suvereno podajala namige in ideje ter razvila brezhibno sozvočje. Brotzmann je sicer pihal silovito, a ne s takšno vulkansko vehemenco, kot je znana z drugih nastopov, kot bi zaslutil, da se pri Kaučču skladba plete in razpleta bolj subtitno, večplastno. Popolnoma je ujel Kaučičev melodičen način igranjain na trenutke zazvenel skrajno melanholično, nostalgično, naš bobnar pa je tenkočutno zaznaval saksofonistove premike in jih z gibkim, tekočim igranjem poudarjal. Po odličnem nastopu je bilo videti, da si imata Kaučič in Brotzmann še dosti »povedati«in lepo bi bilo, če bi se še kdaj srečala. Do takrat pa počakajmo na izid posnetkov, ki so menda zelo uspeli.
(Mario Batelič)



FINANCE , 10.Marec 2005; In puntarji so se uprli

Pred jutrišnjo predstavitvijo projekta Tolminski punt v CD smo se pogovarjali z Zlatkom Kaučičem

Zlatko Kaučič je eden največjih samodržcev v naši zvočni umetnosti. V njem biva neusahljiv vir idej in konceptov, ki enkrat morajo privreti na dan. Zvočni izviri so stkani v kontrastu požiralnika in gejzirja; niso klišejski in so polni ustvarjalne energije. V tem polju črpa tudi projekt Tolminski punt, ki bo v marsičem nasprotje že slišanemu. To obljublja že nenavadna inštrumentalna kombinacija. Zlatku na tolkalih se bodo namreč pridružila tri dekleta: Rahela Grasselli (violina), Barbara Žorž (violončelo) in Eva Julija Rečnik (violončelo), celotno zvočno skico pa bo dopolnil pihalni titan Peter Brotzmann. Vse skupaj v okviru Cankarjevega jazza jutri ob 20.30.

Naslov projekta je Tolminski punt. Za kakšne zgodovinske in avtobiografske reference gre?
Vsebinaje natančno določena invmarsičem nadčasna. Marsikatere zgodovinske reference se namrečv intimi umetnika dogajajo tudi danes. Govorim namreč o času, ki ga trenutno živimo. Umetniki različnih panog se srečujemo s težavami glede izvajanja, predstavitve lastnih ustvarjalnih zanosov; in to predvsem na domačih tleh, ki bi morala biti najbolj prijazna. Svoboda izražanja je močno okrnjena. Žalostno, daje dela laže predstaviti v tujini kot doma. To gre predvsem v škodo posameznikov, ki ti nevoščljivo meče

jo polena pod noge. Ni krivo Ijudstvo, temveč posamezniki. Poleg tega je vse preveč navzoča invazija različnih ameriških materialov in lobijev, ki to podpirajo. In puntarji so se uprli. Koncept punta ne vežem zgolj nase, ne gre za ednino, temveč množino.

Zakaj ste izbrali tako neobičajno inštrumentalno sintezo: godala - tolkala - pihala?
Predvsem zaradi drugačnosti in zvočnega kontmsta. Gre za približeh logiki gosta Petra Brotzmanna, ki jo je kot eden izmed začetnikov evropske radikalne struje razvijal od šestdesetih let. Skupaj s Petrom Kozvaldom in Paulotn Lovensom so dali nov pečat glasbi in s tem sprožili plaz brezkompromisnih evropskih tendenc, ki so že takrat krojile samosvojo evropsko glasbo, njeno identiteto. Plaz je posrkal številne glasbenike, v Angliji (Parker, Oakley), Franciji (Sclavis, Portal), na Nizozemskem (Bennink, Mengelberg) in drugod. Pohlon gre tudi zadnjemu obdobjujohna Coltrana, ki se je virtuozno osvobodil vseh spon in dal vplivne smernice svobodi glasbe v disciplini. V tem projektu bom tudi sam uporabil nove prijeme na tolkalih, nove ritmične zadeve, ki sem jih sam razvil. Vstop godalnega tria bo zanimiv predvsem z vidika improvizacije. Gre za soočenje, ki ne deluje vedno. Vloga bo potekala v smeri: vpad - simbioza zvočnih kulis med najinim dialogom - odhod.

Kako ste prišli do zamisli in sodelovanja z Brotzmannom?
Vsak projektje natančno določen. V meni zori in čaka na pravi čas. Sicer se srečuješ z vse preveč težavami. Puntarshe vsebine so dozorele leta 2005 in vesel sem, daje Peter z mano. Ima namreč neverjetno moč igranja, hkrati pa išče drugačnost na tolkalih. Vpripravije tudi skupna turneja po Nemčiji, torej se načrti razvijajo.

V preteklosti ste že imeli težave z giasbeniki, ki niso vajeni improvizacije. Kako jih rešujete tokrat?
Preprostojih nepokličem. Seveda ne morem pričakovati, da bi simfonični ali operni glasbeniki moje ideje kar naenkrat ponotranjili. Projekt sem oblikoval z drugega zornega kota - dekletom na godalih sem ponudil zamisli in znake, konceptsodobnih ikon, kijih imajo zapisane na papirju pred seboj. Takšne avanture, kjer se pojavljajo vprašanja intonacije in ritmike, se namreč hitro lahko sesujejo.

Kako naprej?
Pred mano je kar nekaj izdaj mojih projektov oziroma projehtov, pri katerih sem sodeloval. Kmalu bo pri elitni založbi Splasc(H) izšla plošča How Deep Is The Ocean, ki sem jo posnel v triu Kaučič- Cisi - Muresu. Ista založba bo izdala tudi ploščo Sama Šalamona in njegovega seksteta, ki stno ga slišali v lanski izvedbi abonmaja. V pripravi je tudi druga, povsem samostojna plošča Pav (Leo Records) in Zlati čoln 2, posnet v živo na lanskem Lentu z delom simfonikov Mariborske filharmonije. Ta je posvečen Srečku Kosovelu in premimdemu prijatelju Stevu Lacyju, kije sodeloval pri prvi izvedbi.
(Gregor Bauman, foto:Barbara Reya)

VEČER, 15.Marec.2005; Tolminski Punt Zlatka Kaučiča v Cankarjevem domu

Protest morda, domiselna invencija zagotovo

Med atonalno klasiko, avantgardističnlm eksperimentom in sodobnlm jazzom

Biti presenečen nad raznolikimi projekti, ki jih vedno znova pripravlja vodilni slovenski tolkalecinjazzovski skladatelj Zlatko Kaučič, je pravzaprav zgrešeno. Že res, da je vsak od njegovih umetniških konstruktov (kar pa v tem kontekstu ni žaljivka - konstruktivistični princip je namreč eno od njegovih temeljnih izhodišč) presenečenje zase. A ker je tak vsak, bi bilo pravo (čeprav negativno) presenečenje kvečjemu slišati že slišano.

Kaučič sicer ima lasten,prepoznaven slog, zagotovo pa v njem ni prostora za klišejske pristope. Po izjemnem Zlatem čolnu pred leti (takrat mu je kot navdih služila poezija Srečka Kosovela) se je prejšnji petek vrnil v Linhartovo (srednjo) dvorano osrednjega slovenskega kulturnega hrama s prav tako literamo (po Alojzu Gradniku), a tudi zgodovinsko navdahnjenim glasbenim projektom Tolminski punt.

Zakaj prav punt in zakaj prav tolminski?Krajevnaumestitevbržkone tudi zaradi geografske bližine Kaučičevemu domovanju v Goriških Brdih. Punt pa kot zgodovinski navdih, v sedanjem času več kot nujno potreben ponovitve - seveda na dragačen način in najbrž z drugimi sredstvi, a vendar. Kaučič je svojo odločitevjasno, razločno in s svojo značilno družbeno kritičnostjo pojasnil kot izraz potrebe po uporu proti vsesplošniprevladi šminkerstva, pozerstva in ljudi (ter stvari in stanj) brez vsebine v javnem življenju tukaj in nasploh. Vsaj do šminkerstvaje svoj odnos izrazil že s pojavnostjo: na oder je prišel v trenirki in preprosti majici s kratkimi rokavi ter obut v "teniske" - pa ne v izdelek kake "svetovne" blagovne znamke, ampak Zlatko Kaučič (medtem žal že propadle) domače tovarne Planika.

Podobno kot že pri Zlatem čolnu, si je Kaučič tudi tokrat omislil dokaj nenavadno, a precej manjšo zasedbo, kar pa lahko pomeni (in v tem primeru tudi zares pomeni) večjo vlogo posameznih zvočnih linij. Te so pri Tolminskem puntu tri, in to raznolike, da bolj skoraj ne bi mogle biti. Kljub temu pa se učinkovito prepletajo in medsebojno nadgrajujejo v poslušljivo in prepričljivo višjo celoto. Na eni strani ne prav običajen godalni trio violine in dveh violončel, igrajo jih mlajše slovenske glasbenice Rahela Grasselli, Barbara Žorž in Eva Julija Rečnik, na dnigi izjemni nemški pihalec Peter Brotzmann s saksofoni in klarinetom ter na sredini Zlatko Kaučič s svojim kompletom bobnov, tolkal in še marsičesa.

Godalni trio ne skriva klasične provenience, a jo nadgrajuje z modernistično atonalno glasbo,

ki bolj kot na melodiji gradi na ekspresivnem zvočnem toku spremenljivega zvena..Brotzmannslovi po avantgardističnem jazzovskem eksperimentiranju, izjemni hitrosti (ki pa niti najmanj ne zmanjšuje izraznosti občutij) in virtuoznosti igranja ter sposobnosti izvabljanja zvokov, ki za njegove inštrumente v "normalnih" rokah niso prav nič običajni; svoj sloves je prepričljivo upravičil tudi v Cankarjevem domu. Kaučič s svojim izjemnim bobnanjem, ki krepko presega "tradicionalno" dajanje ritmične osnove, igrivo uporabo drugih zvočil (na primer otroških igrač, gospodinjskih pripomočkov ter kreacij lastne domišljije) in modifikacijami zvena tolkal z drugimi predmeti sicer le redko stopi v ospredje, ves čas pa deluje kot harmoničen antipod sicer zelo različnima zvočnima linijama godal in pihal ter njun povezovalec - pravzaprav kot nekakšen glasbeni arhitekt.

Dobro uro in pol trajajoč koncert (s kratkim dodatkom, za katerega pa se je morala dokaj številna publika kar precej potruditi) bi le težko označili kot zaporedje skladb. Igranje sicer je členjeno, a enote niso samostojne, ampak bolj spominjajo na stavke obsežnejše glasbene stvaritve. Ta sprva zveni dokaj nenavadno, a sčasoma se uho nanjo navadi in zvočni tok poslušalca "potegne vase" ter ga na skrajno sugestiven način "odpelje" iz realnega prostora in časa. Pravzaprav stori to tako učinkovito, da se poslušalcu vsej zahtevnosti glasbe navkljub niti ni treba naprezati z doseganjem za uživanje ob njej sicer nujno potrebne koncentracije, ker ta postopoma pride sama od sebe. Kar bi v Kaučičevem Tolminskem puntu zaman iskali, pa so izpostavljeni vodilni motivi, ki "gredo v uho" in se hitro pomnijo (a tudi zlahka pozabijo). Tudi to je morda ena od "uporniških" sestavin projekta - namreč nasprotovanje populistični všečnosti za vsako ceno ter praviloma na račun kakovosti in izvirnosti.

Štirje glasbeniki iz Slovenije in eden iz Nemčije se najbrž lažje ponovno zberejo skupaj kot množica glasbenikov z raznih koncev sveta, ki smo ji bili priča pri prejšnjem Kaučičevem projektu. Kljub temu paje že zaradi glasbene zahtevnosti malo verjetno, da bi Tolminski punt doživel množico repriz v živo. Lahko pa izrazimo podobno upanje, kot smo ga že pri Zlatem čolnu: namreč željo po ovekovečenju na zgoščenki. Takrat je bilo treba na uresničenje čakati več kot leto, a se je izplačalo. Ne dvomimo, da se bo tudi tokrat.
(Darinko Kores Jacks, foto:Slavko Podbrežnik)

FINANCE; Poezija novega jazza

Zlatko Kaučič ne išče izgovorov niti prozorne vizije konformizma. V svojih avanturah hoče raziskovati naprej; neproduktivno statiko zamenjati z večno težnjo človeka po spoznanju, odkrivanju krajin, katerih navzočnost zaznavamo, nismo pa še opredelili njihovih lokacij. To je omenjena disciplina znotraj svobode, koordinatni sistem, ki nenehno teži po dezintegraciji že slišanega in vnovični integraciji elementov v nove zvočne izkušnje. Petkov nastop v okviru Cankarjevega jazza je vseboval vse omenjene prvine oziroma jih je hkrati tudi nadgradil, saj kritična peresa v tako kratkem času vedno ne moremo (pre)poznati vseh novosti, ki jih briški avantgardist pretanjeno servira skozi svoje individualne ali skupinske sekvence. Napovedani instrumetarij - dokaj nenavadna kombinacija tolkal, godal in pihal - je novo zvočno izvirriost napovedoval vnaprej, na nastopu pa se je tudi dejansko opredmetila. Če nas Zlatko in njegov posebni gost Peter Brotzmann nista v ničemer presenetila, je več kot solidno kohezivnost nasproti improvizaciji tokrat prikazal tudi godalni trio, ki je v svojih partih deloval suvereno, hkrati pa vešče barval dialoge vodilne dvojice. Nisem prepričan, vendar imam občutek, da je tudi Zlatku ugajal delež deklet in jim je zato namenil veliko več časa za igranje, kot bi ga sicer. Uporniške vsebine so tako podoživele celovite ekspresivne skice.

Preludij k uporu je bil intimno naravnan, kot v globini duše tleče hrepenenje, ki zbira energijo in podatke, da se opredmeti. Godalnim strukturam je Zlatko narekoval ritem in jih hkrati s svojimi perkusivnimi vragolijami oziroma efekti usmerjal proti središčni osi, kjer je v pripravljenosti čakal Peter Brotzmann. Od tu naprej imamo zgolj še poezijo novega jazza, ali bolje rečeno - poosebljene prvine progresivnih improvizacijskih dosežkov, ki sublimirajo plodne izkušnje free jazza z obeh strani Atlantika. Zvočna slika je skoraj mejila na ekshibicijo, kjer nobena nota, noben takt ni bil odveč. Pripovedno dikcijo je bilo mogoče interpretirati kot celoto, kot fluidne faze, ki se po liniji najmanjšega odpora prelivajo skozi zvočne kadre od ekspozicije prek izpeljave do epiloga. Proces je potekal skladno, brez odstopanj. Glasbeniki so v vsem svojem (spo)znanju pokazali, da je absolutna umetniška svoboda možna takrat, ko se znajde v logično definiranih koordinatah. Intervencije znotraj njih pa so sad časa in prostora.

Zlatku Kaučiču torej ne zmanjka ne volje ne ustvarjalnih idej. Od njega in njegovih sodelovanj lahko še veliko pričakujemo.
(Gregor Bauman, foto:Goran Antelj)

PRIMORSKE NOVICE, 11.Marec.2005; Tolminski punt v kulturnem templju

Petek, 11. marec, je bil za ljubitelje jazza prava poslastica. V Cankarjevem domu v Ljubljani se je predstavil eden največjih evropskih tolkalcev Zlatko Kaučič s projektom Tolminski punt.

V polni Linhartovi dvorani smo bili tako priča res odličnemu koncertu, ki bi ga lahko označili kot enega najboljših koncertov v svoji zvrsti v tem letu. Njegovo virtuozno avtorstvo, njegova brezkompromisnost v zvoku in tehniki ga dejansko zapisujejo v vrh radikalnega in improviziranega jazza.

Na koncertu, ki je trajal uro in pol - in po katerem je navdušeno občinstvo zahtevalo še en bis - se je predstavil s svojim kolegom, pihalcem Petrom Brotzmannom, s katerim sta ustvarjala neverjetno zvočno strukturo v improvizacijah, za katere bi lahko dejali, da jim ni para v našem prostoru.

Odlična komunikacija med glasbenikoma je ustvarila neverjeten večer, za katerega lahko trdim, da je presenetil tudi marsikaterega Kaučičevega poznavalca, ki se še ni srečal z novim projektom. Njegovo izvabljanje enkrat nežnih, drugič udarnejših melodij iz bobnov- in drugih tolkal -, polno ritmičnih in harmoničnih presenečenj, je v sodelovanju. z Brotzmanttom povzročilo, da je občinstvo ves čas koncerta v popolni koncentraciji - občasno pretrgani s ploskanjem - spremljalo nastop.

K obogatitvi in poglobitvi celotne glasbene slike (že v temelju popolne) je gotovo pripomoglo sodelovanje še treh godalk, Eve Julije Rečnik, Barbare Žorž in Rahele Grasselli, ki so tako dodale novo sfero v improviziranih kompozicijah. Sicer je bil "pogovor" med godalkami na trenutke neubran, a daleč od motečega. V prekrasni in skoraj posvečeni atmosferi so skupaj ustvarjali neverjetno glasbeno arabesko, v katero so se vtisnili tako mediteranski, kot tudi evropski in ameriški vplivi, na trenutke, to bi si že upal trditi, da tudi vzhodnjaški motm.

Z gotovostjo pa lahko rečem, da je Zlatko Kaučič še enkrat potrdil sloves vrhunskega glasbenika, nekoga, ki je naš prostor zaznamoval z glasbo, ki je v svoji podobi ni moč lokalno definirati, zato pa je toliko bolj naša - poslušalčeva.

Še enkrat potrjeno s slišanim mističnim glasbenim popotovanjem v samo osredje našega naravnega glasbenega ustroja.
(Bojan Rojko, foto:Goran Antelj)