MLADINA 1999; Zlatko Kaučič & Mauro
Negri : Glasba za Romana
Ena
nedosegljivih vrlin, ki krasi jazzovsko muziciranje in ga razločuje od
drugih glasbenih slogov, je dolgoletna praksa improviziranja "tukaj-zdaj".
Maksima ima svoj čar, včasih nepresežen, udejanjen v navdahnjeni
godbi, v kateri igra le podaljšani prezent, drugič spet lahko postaja
rutinska past, ko se v godbi nič ne zgodi, ko, paradoksno,
improviziranje postane predvidljivo, ko se sprotno delanje muzike izgubi
v labirintih, ki jih postavlja imperativ kreativnosti v jazzu, vsaj v
tistem njegovem obronku, ki vse gradi na svobodni improvizaciji,
sprotnem "instantnem" skladanju/igranju.
Jazzovski album duetov briškega tolkalca Zlatka Kaučiča in
italijanskega pihalca Maura Negrija, ki ima sicer lepo in predvsem
pestro kilometrino igranja v kar najrazličnejših postavah (od lastne
jazzovske zasedbe in zvenečih titul "najtalenta" novega
italijanskega jazza od špilov z Edoardom Benatom in Erosom Ramazzotijem),
je ujel ravnovesja, ki ga prinaša živa igra tolkal in pihal. Ni zgolj
dokument, ki dokazuje, da so tovrstni koncerti in muziciranje pri nas
sploh še možni, marveč je album, ki kar vabi v domišljijsko igro, v
sproščeno jazziranje. Kombinacija bobnov in pihal, altsaksofona ali
klarineta, je v svoji okleščenosti ravno prav bogata, da se lahko
zgodi marsikaj. Sprotni muzični dogovor on dvogovor dveh je pač hitrejši,
glasbena gesta takoj naleti na odziv, ki soigralca že zapeljuje
v drugo smer. Odločitve so hitrejše, kohezivnost je močnejša. Zato
so tovrstni dueti v jazzovski tradiciji dali toliko dobre godbe. Nove,
intrigantne in žurerske, užitkarske. Glasba za Romana je
godba posvetil umrlemu Kaučičevem prijatelju, aktivistu legendarnega
briškega, če ne slovenskega otoka "neortodoksne"
improvizacije v jazzu, ki se ozira po poeziji, likovnem ustvarjanju in
zraven še bolj komunicira proti zahodu, Italiji, kakor pa proti "kobajagi"
nacionalnem centru. Odigrana je bila decembra 1997 v dobrovškem klubu
Strelišče. Kaučič in Negri sta igrala sproščeno, preigrala in združevala
precej občih mest iz jazzovske tradicije, enkrat pade kos Parkerja,
drugič goodmanovski swing s folk barvo, predvsem pa skrbela za dinamičen
zagon godbe različnih razpoloženj in dinamike. Fin nepretenciozen
duet, ki je še vedno nevsakdanjen zalogaj za uho, obteženo s
prekodirano muziko.
(Ičo Vidmar)
IL GAZZETINO Sabato 30 genniaio 1999;
JAZZ. Nei Musei provinciali di Gorizia
Con
Kaucic-Negri oltre ogni cliché
L'auditorium dei Musei provinciali del castello di Gorizia, è una
sala non molto grande, ma con una acustica splendida, il pavimento in
legno oltertutto le conferisce un'intimità sonora deliziosa e
molto adatta per concerti cameristici e non solo di musica così
detta "classica", ma anche di jazz. Una conferma è
venuta giovedì sera dalla pergormance del duo composto dal
percussionista sloveno Zlatko Kaucic e dal clarinettista a sassofonista
mantovano Mauro Negri.
Finalmente delle proposte jazz che si staccano dai soliti cliché, ove o
si trova il gruppo che propone musica assai standardizzata opure si
fanno recuperi di cose che sarebbe meglio dimenticare sull'onda
dell'etnico imperante. Perciò, il duo Kaucic-Negri, pur
liberandosi a una completa improvvisazione in cui il jazz non era
l'unica componente, riusciva a trovare un interplay intenso che in
taluni momenti raggiungeva stati emozionali forti, passando da momenti
di humor quasi esilarante a tensioni drammatiche e a volte
drammaturgiche.
Zlatko Kaucic, oltre alla batteria tradizionale utilizzava varie altre
percussioni, metalliche e in legno unendovi dei giocattoli per bambini
usati con disinvolto divertissement. Negri si alternava al clarinetto e
al sax contralto sfoggiando, oltre a una assoluta padronanza degli
strumenti, una profonda conoscenza e consapevole abilità del
linguaggio jazzistico e non solo. L'unicum d'insieme era forte e
divertente nel contempo. A breve è annunciata l'uscita di un loro
Cd.
Il pubblico non era molto numeroso, ma i presenti hanno apprezzato e
gradito moltissimo divertendosi alquanto.
(Armando Battiston)
|