MLADINA 1999; Zlatko Kaučič & Mauro Negri : Glasba za Romana

Ena nedosegljivih vrlin, ki krasi jazzovsko muziciranje in ga razločuje od drugih glasbenih slogov, je dolgoletna praksa improviziranja "tukaj-zdaj". Maksima ima svoj čar, včasih nepresežen, udejanjen v navdahnjeni godbi, v kateri igra le podaljšani prezent, drugič spet lahko postaja rutinska past, ko se v godbi nič ne zgodi, ko, paradoksno,  improviziranje postane predvidljivo, ko se sprotno delanje muzike izgubi v labirintih, ki jih postavlja imperativ kreativnosti v jazzu, vsaj v tistem njegovem obronku, ki vse gradi na svobodni improvizaciji, sprotnem "instantnem" skladanju/igranju.
Jazzovski album duetov  briškega tolkalca Zlatka Kaučiča in italijanskega pihalca Maura Negrija, ki ima sicer lepo in predvsem pestro kilometrino igranja v kar najrazličnejših postavah (od lastne jazzovske zasedbe in zvenečih titul "najtalenta" novega italijanskega jazza od špilov z Edoardom Benatom in Erosom Ramazzotijem), je ujel ravnovesja, ki ga prinaša živa igra tolkal in pihal. Ni zgolj dokument, ki dokazuje, da so tovrstni koncerti in muziciranje pri nas sploh še možni, marveč je album, ki kar vabi v domišljijsko igro, v sproščeno jazziranje. Kombinacija bobnov in pihal, altsaksofona ali klarineta, je v svoji okleščenosti ravno prav bogata, da se lahko zgodi marsikaj. Sprotni muzični dogovor on dvogovor dveh je pač hitrejši, glasbena gesta takoj naleti na odziv, ki soigralca že zapeljuje  v drugo smer. Odločitve so hitrejše, kohezivnost je močnejša. Zato so tovrstni dueti v jazzovski tradiciji dali toliko dobre godbe. Nove, intrigantne in žurerske, užitkarske. Glasba za Romana je godba posvetil umrlemu Kaučičevem prijatelju, aktivistu legendarnega briškega, če ne slovenskega otoka "neortodoksne" improvizacije v jazzu, ki se ozira po poeziji, likovnem ustvarjanju in zraven še bolj komunicira proti zahodu, Italiji, kakor pa proti "kobajagi" nacionalnem centru. Odigrana je bila decembra 1997 v dobrovškem klubu Strelišče. Kaučič in Negri sta igrala sproščeno, preigrala in združevala precej občih mest iz jazzovske tradicije, enkrat pade kos Parkerja, drugič goodmanovski swing s folk barvo, predvsem pa skrbela za dinamičen zagon godbe različnih razpoloženj in dinamike. Fin nepretenciozen duet, ki je še vedno nevsakdanjen zalogaj za uho, obteženo s prekodirano muziko.
(Ičo Vidmar)


IL GAZZETINO Sabato 30 genniaio 1999; JAZZ. Nei Musei provinciali di Gorizia

Con Kaucic-Negri oltre ogni cliché
L'auditorium dei Musei provinciali del castello di Gorizia, è una sala non molto grande, ma con una acustica splendida, il pavimento in legno oltertutto le conferisce un'intimità sonora deliziosa e molto adatta per concerti cameristici e non solo di musica così detta "classica", ma anche di jazz. Una conferma è venuta giovedì sera dalla pergormance del duo composto dal percussionista sloveno Zlatko Kaucic e dal clarinettista a sassofonista mantovano Mauro Negri.
Finalmente delle proposte jazz che si staccano dai soliti cliché, ove o si trova il gruppo che propone musica assai standardizzata opure si fanno recuperi di cose che sarebbe meglio dimenticare sull'onda dell'etnico imperante. Perciò, il duo Kaucic-Negri, pur liberandosi a una completa improvvisazione in cui il jazz non era l'unica componente, riusciva a trovare un interplay intenso che in taluni momenti raggiungeva stati emozionali forti, passando da momenti di humor quasi esilarante a tensioni drammatiche e a volte drammaturgiche.
Zlatko Kaucic, oltre alla batteria tradizionale utilizzava varie altre percussioni, metalliche e in legno unendovi dei giocattoli per bambini usati con disinvolto divertissement. Negri si alternava al clarinetto e al sax contralto sfoggiando, oltre a una assoluta padronanza degli strumenti, una profonda conoscenza e consapevole abilità del linguaggio jazzistico e non solo. L'unicum d'insieme era forte e divertente nel contempo. A breve è annunciata l'uscita di un loro Cd.
Il pubblico non era molto numeroso, ma i presenti hanno apprezzato e gradito moltissimo divertendosi alquanto.
(Armando Battiston)