WWW.JAZZCONVENTION.COM: 19 Dicembre 2016; Milko Lazar & Zlatko Kaucic - Second Round

Dalla limitrofa Slovenia una coppia di autentici guastatori il cui apprezzamento, in termini di referenze e resa acustica, non sara da riservarsi a nostalgici e cultori dell'epoca originaria delle avanguardie euro-atlantiche. Peraltro, il soundscape del duo e apparentemente indebitato con le sonorita degli originari praticanti del (grande) filone, e particolarmente le scorrerie sulle tastiere e gli artifici analogici di Lazar risuoneranno idiomaticamente assai prossime a quegli incandescenti opifici, si pensi al laboratorio Bitches Brew o la fusion nascente e poco levigata dei primissimi Weather Report; magari stilisticamente piu ampio e linguisticamente meno vincolato il drumming incisivo e viscerale di Kaucic, spesso scintillante, a tratti bruciante nei suoi metalli che sanno etnicamente di orizzonti remoti ed arcaici.

Insomma, poco rassicuranti le premesse all'ascolto, e i due assortiti e non certo conformisti solisti, se non si risparmiano sul piano dell'invenzione, riuscendo spesso a tenere la scena con un solido senso della sorpresa, sono vettori di una musicalita che pero i meno smaliziati potrebbero non trovare particolarmente incisiva o di non impeccabile tenuta spettacolare: cio sembra da imputare, gia alla media distanza, alla personalita non particolarmente originale del tastierista, che particolarmente al piano elettrico non lascia in definitiva una firma spiccatamente originale e, anche nel concedersi vezzi da sound analogico, sembra rimanere nell'ombra, se non nell'eclisse delle personalita che piu precocemente hanno lasciato maggiori segni lungo le scorrerie sui tasti bianconeri e ai generatori elettronici.

Di diversa forza la resa ed efficacia complessiva delle invenzioni di Kaucic, che puo vantare avventure in dualita con un Agustí Fernandez o un Evan Parker, per cui il presente partner si palesa meno radicale e di diverso profilo nell'ambito delle piu recenti collaborazioni del percussionista ed effettista balcanico.

Positivi comunque lo spirito e l'atteggiamento creativo dei due, che nel bilancio delle forze sembrano smarrire un po' la rotta vero l'approdo ad una griffe davvero originale, pur elargendo insomma una performance improntata con onesta a spirito di ricerca diversamente spettacolare e senso avventuroso.

( Aldo Del Noce)


WWW.ALLABOUTJAZZ.COM: April 25, 2017; La Creativita Di Zlatko Kaučič

Il titolo dell'album rinvia al precedente lavoro dei due musicisti sloveni, Ena/One, anch'esso uscito per la Klopotec un paio di anni prima. In quel lavoro pero Milko LazarC era impegnato al pianoforte, al piano preparato e al sax soprano, mentre in questa occasione lo troviamo al Rhodes e all'elettronica. La differenza e palpabile, ma solo per l'impasto sonoro, perché la liberta dell'interazione, la strabordante creativita, la ricerca palpabile rimangono le stesse. Anzi, e comune anche una traccia, quella "Refletiva" firmata da Kaucic che il percussionista ha ripreso fin dal titolo nel recente, complesso progetto con orchestra d'archi messo in scena in anteprima a San Vito. Un brano tematico, laddove gran parte di questo e dell'altro CD sono viceversa libere improvvisazioni, ma che per la sua sorprendente apertura e la sua costruzione per suoni cercati e intrecciati in modo istantaneo ne riassume perfettamente lo spirito.

La cifra del lavoro non e facilmente etichettabile: certo c'e al centro l'improvvisazione, il dialogo aperto tra i due musicisti, come sempre vale nei lavori di Kaucic; ma qui abbiamo anche una ispirazione che risale al Miles elettrico e a quanto ne segui negli anni Settanta e Ottanta; solo che quelle sonorita vengono impiegate in un contesto assai diverso. Rispetto al primo disco, Second Round appare piu rarefatto, etereo, quasi trascendente, con voci e suoni campionati che emergono qua e la come finestre che si aprono su luoghi altri, mentre il Rhodes e l'elettronica si fondono con i suoni come sempre sorprendenti ed evocativi di Kaucic.

Le sei tracce sono tutte piuttosto lunghe, ma mai ridondanti, e la liberta che le caratterizza non diviene mai criptica o autoreferente, ma anzi -grazie alla sorprendente levita di entrambi i musicisti, conserva sempre il fascino di una narrazione compiuta.

Ennesimo lavoro di Kaucic che dimostra come l'improvvisazione radicale possa essere fruibile come e piu di proposte maggiormente convenzionali.

****

(NERI POLLASTRI)


www.sigic.si: 12.10.2016; Senzibilnost in zavednost glasbenega

Second Round je druga plošča tandema Milka Lazarja in Zlatka Kaučiča, ki tako kot predhodnica Ena/One obsega koncertne posnetke dveh izmed najvidnejših in najplodovitejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev.

Second Round je druga plošča tandema Milka Lazarja in Zlatka Kaučiča, ki tako kot predhodnica Ena/One obsega koncertne posnetke dveh izmed najvidnejših in najplodovitejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev.

Plošča je izšla pri Založbi Klopotec, katere katalog obsega že 45 nosilcev zvoka različnih muzik. Kot smo že vajeni, je tudi pri tej plošči zvočno podobo albuma oblikoval in dovršil direktor založbe Iztok Zupan, glasbeni entuziast, ki lastnoročno skrbi za velik del domače glasbene produkcije, predvsem tiste slabše zastopane in bolj obrobne, a zato nič manj pomembne.

Ravno nasprotno. Second Round je še ena pridobitev slovenskega glasbenega prostora, ki se sijajno umešča v Klopotčev katalog in povečuje vidnost založbe in njenih izdelkov na mednarodni ravni. Kar si glasbena scena tovrstnih muzik nedvomno zasluži. Je izjemno produktivna, rojeva in goji kvalitetne avtorje in izvajalce, širi krog svojega občinstva, predvsem pa je toliko mednarodno vpeta, da se po svežini in inovativnosti brez večjih težav kosa s tujimi kolegi. Vsekakor gre za primer dobre prakse, ki bi ga veljalo širiti na mnoga druga področja domačih glasbenih izrazov.

Da sta Milko Lazar in Zlatko Kaučič - glasbena umetnika visokega pedigreja, kar dokazuje njun življenjepis in nenazadnje visoka državna nagrada Prešernovega sklada, ki sta jo oba prejela ? del te scene, je nedvomno dodaten plus. Njuno razmerje z mladci je vzajemno. Sploh Zlatko nosi ogromno zaslug za razvoj mlade kreativne glasbene sile, bodisi v obliki poučevanj bodisi preko sodelovanj v njegovih projektih večjih zasedb (npr. Kombo, Kombo B, Orkester brez meja ...), kjer mladci zasedajo ključne izvajalske vloge. Hkrati so mladi referenca, ki predstavlja izziv za Kaučiča in Lazarja. Projekti, ki jih družno ali samostojno izvajajo Vid in Jošt Drašler, Cene Resnik, Ana Kravanja, Samo Kutin, Vitja Balžalorsky, Boštjan Simon, Marko Lasič in drugi, postavljajo letvico glasb, ki svoje bistvo črpajo iz improvizacije, zelo visoko. Seveda je greh ob naštevanju teh imen izpustiti še malce izkušenejšega Tomaža Groma, ki ima za razvoj teh muzik prav tako ključne zasluge. Skratka, Lazar in Kaučič nista imuna na progresijo in razvoj, ki ju kaže mlajša scena. In Second Round to potrjuje.

Milko Lazar, akademski komponist in instrumentalist, ima za seboj plodovito ustvarjalno obdobje na področju različnih glasbenih žanrov. Od Big banda RTV Slovenija prek jazz-rockovskih zasedb (npr. Quatebriga), stare glasbe in minimalizma do improvizacije. Od saksofona, čembala in klavirja do sintetične analogije in digitalije. Od simfoničnih in komornih glasbenih del do glasbe za film, ples in gledališče. Njegovo sodelovanje z Zlatkom Kaučičem, izkušenim improvizatorjem, ki ima za seboj številne mednarodne glasbene projekte in sodelovanja z glasbeniki, kot so Evan Parker, Marc Ribot, Barry Guy, Augusti Fernández, Peter Brötzman, Steve Lacy itd., je lahko na prvi pogled svojevrstno presenečenje, a v resnici ni. Improvizacija je vendarle prečna vez večine ustvarjalnih obdobij Milka Lazarja, relevantno vprašanje je kvečjemu to, kako se s Kaučičem kreativno ujemata in kako poteka dialog njune glasbene medigre.

Milkovo sodelovanje z Zlatkom se je pričelo leta 2013. Skupaj sta odigrala nekaj koncertov, koncertne posnetke pa zabeležila na dobro sprejeti plošči Ena/One (Založba Klopotec, 2014). Ko že ravno na različnih ravneh razpredam o nasprotjih in povezavah med njimi, je smiselno skozi to prizmo uzreti tudi prejšnjo in svežo ploščo. Kakor že Ena/One je tudi Second Round sestavljena iz živih posnetkov dveh koncertov, le da sta Kulturni dom Nova Gorica in Staro mestno elektrarno Ljubljana nadomestila kamniški Grad Zaprice in briški Brda Contemporary Music Festival, katerega glavni motor je prav Kaučič. Secound Round je izgubila nekaj na diplomatski jezikovni korektnosti in za razliko od Ena/One nosi zgolj angleški naslov, prav tako ni več dvojezičnih naslovov posamičnih skladb. Skladbe na Second Round so daljše in jih je manj, ohranja pa se razmerje avtorstva. Na obeh ploščah sta Milko in Zlatko prispevala vsak po eno avtorsko skladbo, pod ostale pa se podpisujeta družno. Tudi ovitka plošč sta pomembna reč. Na plošči Ena/One je uporabljeno posebej za to priložnost ustvarjeno delo Milana Eriča, ki umetnika prikazuje v karikaturi, s številnimi udi, ki kažejo na njuno razširjeno rabo telesnih in glasbenih tehnik, na Second Round pa najdemo reprodukcijo iz zbirke Darka Slavca z naslovom Kruh, svet in kozmos iz leta 1982. Pomembno razliko, če ne kar obrat, predstavlja izbira inštrumentarija. Če je bil na prvi plošči Zlatko opremljen s setom talnih bobnov in številnim naborom različnih tolkal in zvočil, Milko pa s klavirjem in sopranskim saksofonom, je pri Second Round ravno obratno: Zlatko je svoj set oklestil na osnovno bobnarsko baterijo z minimalnimi zvočilnimi dodatki, Milko pa je akustični klavir zamenjal za električni fender rhodes in mu za nameček dodal različne filtre, efekte, sintetizatorje in računalniško procesirane zvoke.

Uvodno skladbo na Second Round, Wake-up call, vpelje medigra dolgih visokih zvenov in ritmičnih presekov, ki se umešča v sredino tišine. Z vstopom resonanc membran tolkal se tekstura zvoka postopoma zgošča, napetost pa svoj vrhunec doseže z električnim klavirjem, ki izvaja pasaže z arpeggii. Sledi zaključna tema, ki nastopi kot pomirjenje in iz zvočnega ozadja izlušči ritmični pulz, sestavljen iz kopice mikro ritmičnih vzorcev različnih odtenkov, v samem zaključku pa se napetost znova dvigne z igro v spodnjem registru klavirja, ki znatno razširi zvočno podobo igrane teme. Sledi Lazarjeva kompozicija The Winners, ki se podobno kot prejšnja skladba pričenja z daljšo umirjeno sekvenco, v kateri sta tokrat v ospredju posneti govor in Lazarjev rhodes. Naslednja je široka zvočna pokrajina z razlitjem sintetične podlage, v katero Kaučič znova vstopa iz ozadja. Njegovo igranje ni toliko v funkciji ritmičnega pulza, temveč se osredotoča predvsem na krajše ritmične vzorce, s katerimi obarva dinamičnost skladbe, ki se v iztek prevesi s klavirskimi variacijami osnovne teme. Sledi tekoč prehod v Through the weather, ki ga odpre silovitejši bobnarski solo, do zaključka skladbe pa ključno vlogo ustvarjanja toka skladbe zasede enotonsko ritmiziranje sintetizatorja v nizki legi. Izvajalca se izmenjujeta v solističnih vlogah, pri čemer je igra Lazarja v vlogi spremljevalca manj spodbudna in kljub temu ostaja precej spredaj v zvočni sliki. Skladbo dodatno oplemeniti posneti zvok sopranskega saksofona, sicer pa večjih dramatičnih učinkov ni in skladba stežka parira ostalim, ki so bolj dodelane ter vsebujejo bolj konkretne vzgibe in premene. Boureaucratic crunch ni nobeno presenečenje za poslušalce, ki oba umetnika poznajo pobližje. Napeto razpoloženje skladbe nakaže že prodoren začetni zven, ki v misli prislika Krik Edvarda Muncha, ta občutek frustracije in agonije pa dodatno podkrepijo hitre in distorzirane pasaže na klavirju. Zvočni kaos, ki bode v ušesa, se izteče v pomiritev, katere pomenskost je težje zapopasti. Pomeni kafkovsko vdajo, obup in utišanje vsakdanjega človeka ali pač utopično smrt zloveščega birokratskega aparata? Sledi Kaučičeva kompozicija Refletiva, ki zasluži posebno pozornost. Ta skladba je namreč tudi na prvencu Ena/One, zato je ravno skoznjo mogoče najbolj nazorno opazovati premike v glasbenem izrazu dua. Refletiva na Ena/One je kontemplativna skladba, ki bazira na akustičnem klavirju. Harmonski razpon klavirja je širok, dodatno noto senzibilnosti skladbe pa prispeva tempo rubato. Refletivo na Second Round odpre Zlatko s tolkalnim solom. Razpoloženje skladbe je tokrat bolj dinamično in raznoliko, glasbeni izraz bolj abstrakten. Milkova igra je harmonsko okleščena, pravzaprav tolkalna. Uporaba visoko prepustnega filtra iz električnega klavirja izvablja preplet visokih resonanc, ki spominjajo na odzven činel, gongov in kromatičnih tolkal. Uho spomni glavo na dejstvo, da je klavir v svojem bistvu tolkalo in da poslušamo glasbo dveh tolkalcev. Sklepna skladba Burning Pompeii je najdaljša na albumu. Odpre jo močan Kaučičev činelski tuš, ki se mu pridruži ritmizirani tok številnih odtenkov bobnarskih udarcev. Lazarjeva igra preko tega pulza je energična in distorzirana. Dramatično stopnjevanje se izteče v premeno, ki ji sledi harmonska tema skorajda orkestralnega značaja. Ta tema se v repeticiji odvija vse do zaključka skladbe, čez njo pa se plastijo odmerjeni toni rhodesa ter globoki udarci bobna, ki potencirajo pridih turobnosti in komemorativnosti, ki sta vtkani že v temo samo. Repetitivnost teme poraja občutke brezkrajnosti, resonance, ki jih iz svojih inštrumentov izvabljata glasbenika, pa delujejo kot kriki, znamenja trpljenja in bolečine, za katere se zdi, da niso zgolj stvar spomina, temveč zaradi svoje prezentnosti tudi sedanjosti.

Second Round je odraz senzibilnosti in zavednosti obeh ustvarjalcev, njun odgovor na stanje sodobnega duha in družbe. Je odraz sinergij, ki vznikajo iz njune medsebojne interakcije, njunih razlik in podobnosti. Je plošča, ki je rezultat nekega izziva, tako muzičnega kot osebnega. In družbenega. Z njo polje slovenskih improviziranih in drugih občutljivih muzik na margini pridobiva na vrednosti in teži.

(Peter Baroš)


jazztimes.com: 09/21/16; Milko Lazar/Zlatko Kaucic, Second Round

Keyboardist Milko Lazar and drummer Zlatko Kaučič create lyrical verses with their respective instruments, turning musical notes into free-flowing conversations on their new release Second Round. The tracks have an erotic-slant as the musicians enter into a continuous stream of impromptu banter, externalizing their thoughts through sound-bytes that ping, squawk, and tremble to name a handful of the expressions in their personalized vocabulary. It is the pair's improvised vocabulary that makes the tracks unique, as only they know how to communicate using it.

The decibel and sonic frequency of the notes are essential factors in the pair's compositions as the sound-bytes use these components to conjure up tech-savvy vistas. The imaginings occupy vast spaces, filling every nook and cranny in the tracks with sound. The steady beats of Kaučič's mallets tenderize "Through the Weather," paving a solid foundation for the wide breadth of Lazar's synths to spread out in various directions, occupying the available footage and floating through the air. Kaučič's drumming plays a supportive role in the tracks, subtly stated and imprinting a hint of percussive strokes in the background while Lazar's synths are front and center.

The muted scrapes of Kaučič's drumming through "Refletiva" set the contemplative mood of the track as Lazar's keys glint in and out along the melodic phrases, perforating the track with a tooling of soft flickers. Kaučič's percussive shimmies infuse light streaks across the composition, making for numerous soundwaves that call to the cerebral senses. The vaporous ethers produced by Lazar's synths along "Burning Pompeii" travel slowly, weaving a fluid piping into the melodic patterns, which coalesces into the rhythmic pulse of Kaučič's gently bobbing percussion.

The tracks have an experimental arc to them, emitting erotic tones that breathe softly into the listener's ears. Notes are meticulously plotted without sacrificing the musicians penchant for impromptu banter, free-flowing frolic, and contemplative musings. The pair has designed their own vocabulary which they alone can communicate and use to respond to one another, handcrafting meaningful conversations and transposing them into sonic form.

(Susan Frances)


WWW.RADIOSTUDENT.SI: 29. 5. 2016; MILKO LAZAR/ZLATKO KAUČIČ: SECOND ROUND

Plošča Second Round predstavlja spoj bobnarja, skladatelja, mojstra improvizacije in glasbenega gurmana Zlatka Kaučiča ter Milka Lazarja, za katerega veljajo isti atributi, le da operira z več glasbili, natančneje vsaj s saksofonom in klaviaturami, vendar ne mara oznake multiinštrumentalist. Prihajata iz ločenih ustvarjalnih okolij, vendar sta si sorodna v obilici referenc iz jazzovskega udejstvovanja in v pisanju glasbenih del za filme in plesne ter gledališke predstave. Nikakor ne moremo mimo neposredne omembe Kaučičevega umetniškega vodstva Festivala kreativne in improvizirane glasbe v Šmartnem in zasedbe Kombo B, v kateri spodbuja sodobno glasbeno produkcijo in ustvarjanje na področju jazza in etna ter Lazarjeve jazz-rock skupine Quatebriga iz 80-ih, njegovih bolj komponističnih del za Big Band RTV Slovenija ter odmevnih rednih sodelovanj z Edwardom Clugom. Lahko bi sledil zaključek, da je Kaučič bolj improvizator, Lazar pa bolj komponist, vendar pa njuno sodelovanje kaže nasprotno.

Po dolgih letih prijateljevanja sta se leta 2013 končno odločila še za prvo skupno glasbeno eksperimentiranje v inovativnem in rahločutnem projektu Tihožitja slovenskih pokrajin, lani pa sta svoje sodelovanje izdala še na prvencu One/Ena. V drugi rundi njune skupne zabeležene muzike se je Lazar Kaučičevemu setu bobnov in tolkal pridružil za električnim klavirjem Rhodes, s sintetizatorji z dodatnim analognim filtrom, z računalnikom, wah-wahom in looperjem, slišati pa je tudi saksofon, čeprav na plošči ni posebej naveden. Seveda je treba na tem mestu opozoriti na improvizacijsko naravo plošče, ki je posnetek lanskega živega nastopa na Gradu Kaprice v Kamniku in štiriminutnega vpada z naslovom Bureaucratic Crunch s Festivala kreativne in improvizirane glasbe v Šmartnem. Zvok na plošči je posledica grafičnega programerja, sicer pa velikega obsedenca z glasbo in vodje založbe Klopotec, Iztoka Zupana, ki je za kvaliteto zvočnega pretoka skrbel že pri koncertnih posnetkih njune prve plošče.

Glasbeno sporazumevanje obeh godbenikov se giblje med omejenostjo njunih inštrumentov in neskončnostjo zvoka, ki sta ga izkušena inštrumentalista sposobna iz njih izvabiti. Rezultat njune komunikacije je namreč šest skladb, ki se iz skoraj ambientalnih minimalističnih kontemplacij in introspekcij na momente pretvarjajo tudi v rockovsko obarvane ritme. Narava njunega ustvarjanja je primerno ponazorjena s sliko na ovitku plošče, ki gotovo ni naključje in je delo slikarja Darka Slavca iz serije olj na platnu Kruh, svet in kozmos. Medtem ko Slavec na črnem slikarskem temeljniku ustvarja nove časovne pokrajine, Lazar in Kaučič skladno, to je po njima znani formi, s kombinacijo zvokov in tišine zapolnjujeta in urejata glasbeno praznino. To pa je tudi bistvo njune improvizacije in njunega glasbenega prostora – praznina. Praznina, ki čaka, da se napolni s sprotno organizacijo zvoka.

Spodobi se prelet čez razdeljenost zvočne pokrajine dveh strokovno usposobljenih glasbenih kirurgov, ki sta ploščo secirala na šest delov, pri čemer se skladbe prelivajo ena v drugo, vendar pa po večkratnem poslušanju že uho samo prepozna, kje prihaja do prehoda v novo zvočno praznino. Uvodni zvočni zapis, imenovan Wake-up Call, se po nekajminutnem pomešavanju valovitih piskov in zvončkljanja, ki spominja na kapljanje puščajoče pipe, prelije čez rob v psihedelično igro činel in mehkobnega zvoka Rhodesov. Podobno, vendar bolj intenzivno, se igra stopnjuje v naslednjem The Winners, ki v komadu Through the Weather, v katerem Kaučič bolj krepko udari po bobnih, Lazar pa prav po floydovsko zaigra na klaviature, preide v pravo rockovsko psihedelijo, ki se je tudi najbolj amuzično poslušalstvo za tovrstne improvizacijske eksperimente ne bi branilo. V naslednjem momentu ravno ti bobni in klaviature pobesnijo v nenadzorovan birokratski krč, kakor je na zgoščenki naslovljen komad v angleščini, ki se počasi sprosti in povrne v umirjen minimalizem v Refletivi in zadnjem Burning Pompeii. Pri slednjem je nujno treba izpostaviti odlično nekajsekundno temo na klaviaturah, ki s ponavljanjem v zadnjih nekaj minutah skladbe in s tem plošče proizvaja skoraj tesnobno občutje in napoveduje brezizhoden konec.

Združevanje glasbenikov za tovrstne projekte sicer ni nič novega, vendar pa slednji prevečkrat postanejo zgolj enkratni in povečini festivalski dogodki, ki se redko zabeležijo še na nosilcih zvoka. Približno triletna kontinuiteta sodelovanja Zlatka Kaučiča in Milka Lazarja je v tem pogledu zelo dobrodošel osamelec, ki ponuja inteligentno, razgibano, predvsem pa lepo izkušnjo poslušanja. Po drugi rundi dueta dveh skoraj že ekscelenc v domačem glasbenem prostoru pa ostaja vprašanje, ali se obeta še tretja runda njunega (tudi na plošči zabeleženega) sodelovanja. V upanju na pozitiven odgovor pa ste na valovih 89,3 MHz najprej vabljeni k poslušanju plošče Second Round.

(BRIGITA GRAČNER)