MESSAGGERO VENETO, domenica 25 novembre 2001;
Il trombonista tedesco e il percussionista sloveno protagonisti a Gorizia L'euro-jazz di Mangelsdorff & Kaucic 

GORIZIA - Una serata di vero jazz, cioè di autentica musica creativa, improvvisata, che ha inondato il cuore dei presenti (tanti in un piccolo spazio eufonico) di emozioni genuine, viscerali, cristalline: è la musica del terzo millennio, la continuazione ideale di una strada aperta con il bop daBird Parker e da Monk e poi allargata, nei 60, con la grande rivoluzione free di Albert Ayler, Ornette Coleman e altri maestri, alcuni dei quali sono ancora in piena attività. Fra questi, un posto di riguardo lo occupa assolutamente Albert Mangelsdorff, gentleman di Francoforte che l'altra sera, nell'auditorium dei Musei provinciali sold-out ha dato vita, assieme al caustico e ironico poeta delle percussioni Zlatko Kaucic, artista sloveno di Dobrovo che si definisce cittadino del mondo, a un evento musicale da ricordare a lungo per l'intensità delle proposte e l'inesauribile fantasia dei due musicisti.
Se Kaucic ha agito da guastatore della batteria, creando sonorità metallico-poliritmiche con l'ausilio di alcuni coperchi di pentole sistemati sui tamburi e poi percorsi con i mallets, Mangelsdorff, dal canto suo, ha ribadito la fama che lo vuole, ora come ora, numero uno al mondo del suo strumento, king del trombone. Il 73enne, con uno spirito curioso da ragazzino, ha messo in luce una padronanza assoluta degli elementi jazzistici e grande rigore tecnico associati a un'esigente ricerca dell'espressione libera.
Artista dalla personalità molto forte, Mangelsdorff ha presentato brani untitled (fatta eccezione per il bis in duo, la ricostruzione dilatata di Mood indigo), creati in buona parte all'istante partendo da basi prefissate: il suo modo di improvvisare, già stupendo nella parte da solo in apertura, è apparso stellare in duo con Zlatko, in quanto è fondato essenzialmente sull'interazione e sulla complementarità con altri musicisti. La sonorità di Albert è malleabile, espressionistica, a tratti dal timbro squillante: dai glissando di coulisse e di colonna d'aria ai growls, l'artista tedesco si distingue costantemente per la personale tecnica dei multisuoni, creati con l'esecuzione simultanea di una nota cantata e una soffiata. Partendo da questo doppio suono, Mangelsdorff, con la vibrazione delle corde vocali, ne genera altri, armonici, intermedi, che producono un effetto polifonico.
Kaucic, dal canto suo, ha liberato nel solo, usando anche altri giocattoli buffi per bimbi ma grande energia vitale e, in duo, ha interagito con Albert da vero batterista autoironico, con ampio uso dei mallets e delle mani. Le bacchette sono comparse soltanto nel finale, per un interplay ancor più vigoroso pur nella totale libertà d'espressione del progetto. Pertanto in prima mondiale a Squarci jazz, rassegna organizzata dall'amministrazione provinciale, dal Csci e dalla fondazione Carigo con la direzione artistica di Mauro Bardusco: il 29 è in programma, alle 21, nella stessa sala, il duet con il suonatore transalpino di basso tuba e serpente Michel Godard e il percussionista veneto Roberto Dani, già nel trio di Venier.
Una serata memorabile; l'auspicio è che il grande Albert, artefice con Kaucic di uno dei concerti di vero jazz più intensi di questo 2001 in regione, torni presto fra noi, magari a Gorizia jazz o Jazz & wine del prossimo anno.
(Giuliano Almerigogna )

IL GAZZETTINO, Domenica, 25 Novembre 2001; In duo con Kaucic ha regalato anche i suoni etnici e le suggestioni dello steel drum

Gorizia. Una nuova rassegna è sempre una buona notizia, ma nel caso di "Squarci jazz" lo è due volte perché i tre appuntamenti all'Auditorium dei Musei provinciali di Gorizia rappresentano un esempio raro di passione e lucidità progettuale. Sono tre appuntamenti in duo, il primo dei quali ha visto dettare il "decano" del trombone jazz Albert Mangelsdorff con il percussionista sloveno Zlatko Kaucic .
Mangelsdorff è stato tra i primi musicisti europei a imporsi a livello internazionale e tra i primi ad abbracciare la svoltafree. Oggi, alla bella età di 73 anni, è ancora un artista curioso e disponibile. Il concerto è iniziato con un paio di sue improvvisazioni in solo, su atmosfere New Orleans e con la tecnica "multifonica" che lo hanno reso celebre.
Il solo di Kaucic si è indirizzato verso ambientazioni etniche con l'uso di mazze, gong, pifferi e vocalizzi, ma senza cadere in orientalisti di maniera. L'utilizzo di strumenti giocattolo ha reso straniante il brano, a tratti inquietante, facendogli assumere un carattere di performance sonora senza enfatizzare il ruolo "scenico" degli oggetti, ma esaltando il loro potenziale sonoro e timbrico. Stesso discorso per le pentole e i coperchi che rendono multiforme la batteria, raccogliendo e convogliando suggestionisteel drum eindustrial.
La parte in duo ha offerto una musica pacata ma che non sta mai ferma, un esercizio d'energia trattenuta, prevalentemente affidata a un terreno ritmico come un bel funky stilizzato, o nel secondo brano in cui una figura esposta da Kaucic ai tamburi è stata ripresa da Mangelsdorff e sottoposta a tutta una serie di variazioni, con allontanamenti e ritorni.
Al termine soddisfazione per il pubblico, gli organizzatori e i musicisti, che si sono prodotti anche in due bis. Il prossimo appuntamento è in cartellone per giovedì 29, con Michel Godard e Roberto Dani. 
(Flavio Massarutto)

 

IL PICCOLO di Trieste, domenica 25 novembre 2001; Concerto Mangelsdorff e Kaucic a «Squarci Jazz Duets» Quando l'improvvisazione diviene il linguaggio comune 

GORIZIA. Che sia una formazione stabile basata su un progetto o una formazione costruita per una specifica occasione, il duo nel jazz è spazio per interessanti elaborazioni musicali. Tanto più quanto è rapportato all'originalità dell'accostamento tra gli strumenti e alla levatura degli artisti coinvolti. Da queste premesse, il concerto che ha inaugurato giovedì scorso il ciclo di Squarci Jazz 2001 - Duets si annunciava particolarmente stimolante. Trombone insieme a batteria e percussioni. Il primo affidato a colui che è riconosciuto da tutti come il Maestro europeo dello strumento ovvero Albert Mangelsdorff, settantre anni e una forza da far invidia ai giovani. Sezione ritmica affidata allo sloveno Zlatko Kaucic, artista che ha fatto di una esplosiva creatività la sua cifra distintiva. Molta curiosità intorno all'incontro tra i due musicisti che mai prima avevano suonato insieme. Nel pomeriggio, solo una brevissima prova. Tanto per verificare che ci fosse feeling. In serata, anche il pubblico ha sperimentato gli effetti ascoltando qualche solo e diversi brani in duo, tutti giocati sull'improvvisazione, sulla capacità di creare nell'immediatezza. Anche se l'approccio di Mangelsdorff è apparso molto più essenziale e asciutto, a fronte invece di una certa «abbondanza» effettistica di Kaucic, l'unione tra i due ha aperto prospettive elettrizzanti. Mangelsdorff ha dalla sua una eccellente incisività e una vitale forza ritmica. Plasma armonie con i brani per trombone e voce che sono l'applicazione della tecnica dei multisuoni da lui stesso elaborata. 
Due note, una soffiata nel trombone, l'altra cantata, alla base di una sorta di amplificazione armonica che permette allo strumento di intraprendere la strada della polifonia. Kaucic attinge invece a tutto il suo originale armamentario che dà dignità di strumento anche a pupazzetti, automobiline, trombette giocattolo e flauti. Risultato tutto all'insegna della sperimentazione dell'incontro tra due personalità diverse.
Squarci Jazz 2001, rassegna promossa dalla Provincia di Gorizia e dal Csci, prosegue nei Musei di Borgo Castello giovedì con Michel Godard (basso tuba e serpente) e Roberto Dani (batteria e percussioni).
(Dalia Vodice)

 

MUSICOLOGI.COM, Gorizia, 23 novembre 2001; KAUCIC - MANGELSDORFF, SALONE DEI MUSEI PROVINCIALI

Con il duo Kaucic - Mangelsdorff si é aperta la rassegna SQUARCI JAZZ intitolata DUETS.
Il percussionista sloveno e il trombonista tedesco si sono conosciuti il pomeriggio prima del concerto e prima di allora non si erano mai visti! Inoltre l'ultima volta che Mangelsdorff suonò in regione era il 1972.
Il concerto si apre con un solo di Mangelsdorff, il quale adotta una particolare tecnica con il trombone che gli permette di eseguire più note contemporaneamente, suonando una nota e intonandone un'altra con la voce. Egli intermezza quindi fraseggi con una serie di accordi, il pubblico é a metà tra lo sbalordito e l'incredulo. Alla fine del suo solo il trombonista dice di essere molto contento di poter suonare in questa rassegna e con Slatko Kaucic, il quale entra in scena per il suo solo, mentre il trombonista
si mette in un angolo ad ascoltare. Sentire suonare Kaucic significa immergersi nel suo mondo di suoni, con un approccio al materiale sonoro assolutamente personale. Lui non é solo un percussionista, ma un musicista completo: durante il suo solo intona un canto, intona melodie con un flautino e una tromba giocattolo, suonando contemporaneamente la batteria.
I due finalmente suonano insieme e la musica si plasma al momento, in un improvvisazione totale. Non c'é chi accompagna e chi fa il solo: la musica si forma in blocco, sull'estemporaneità. Gli ostinati di Kaucic sono uno stimolo per le melodie di Mangelsdorff, che vengono riprese e sottolineate dal percussionista. Il brano dura a lungo, per poi ricominciare ancora con due set da soli.
Un plauso va alla direzione artistica che ha avuto l'intelligenza di mettere insieme un duo di questo calibro.
(Paolo Bomben)



PRIMORSKI DNEVNIK, 27 November 2001; NEOBIČAJEN VEČER Z NEVERJETNIM DUOM KAUČUČ-MANGELSDORFF

Glasba brez omejujočih definicij in etiket, ali pa celo popolnoma improvizirano ustvarjanje: do tega lahko pride samo v primeru da se glasbeniki znajo prilagoditi drug drugemu ali da so dovolj kreativni. V primeru uvodnega koncerta niza Squarci Jazz 2001 - Duets (Delčki jazza 2001 - dueti), ki je bil v petek zvečer v  dvorani pokrajinskega muzeja na goriškem gradu, pa je šlo za popolnoma neobičajen in obenem enkraten dogodek v pravem smislu tega izraza.
Protagonista nenavadnega glasbenega večera, to sta bila nemški pozavnist Albert Mangelsdorff (ki se je v našo deželo vrnil po devetindvajsetih letih odsotnosti) in slovenski tolkalec Zlatko Kaučič, sta svojo glasbo v duu poustvarila isti večer na licu mesta, saj sta se spoznala šele dve uri pred pričetkom koncerta (f. Bumbaca). Tudi to se dogaja jazz glasbenikom: da te za glasbeno sodelovanje vpraša prijatelj (v tem primeru goriškega večera je to bil Mauro Bardusco, izreden poznavalec jazza in hkrati umetniški vodja niza Squarci jazz) in da na to pristaneš z občutkom, da bo šlo za pravo glasbeno pustolovščino.
V tem duhu je zaživel večer, katerega se je udeležilo dobro številodrznih poslušalcev. Albert Mangelsdorff in Zaltko Kaučič sta se najprej predstavila kot solista, nato pa sta poustvarila neobičajen duo pozavna-tolkala. Triinsedemdesetletni nemški pozavnist, eden pionirjev jazzovske pozavne, je svoje igranje osredotočil na ustvarjanju dvojnih not, ki jih omogoča tehnika pihanja in istočasnega petja v glasbilo: na ta način postane pozavna pravi polifonski instrument. latko kaučič pa je med svojim igranjem posvetil pozornost predvsem barvnim efektom bobnov in činel ter najrazličnejših šumov, ki so jih proizvajale celo banalne igračke.
Seveda pa v primerutovrstnega improviziranja ostaja umetniška veljavnost pod vprašajem: nedvomno je duo Mangelsdorff-Kaučič ostal na ravni eksperimentiranja, včasih celo poigravanja, tako da tudi odlična tehnika obeh posameznikov ni bila povsem muzikaličnost.


JAZZ WEEKLY; MAURO NEGRI - ZLATKO KAUCIC, Squarci, Splasc(H) Records 729.2 

Perhaps because of the accidents of geography, European percussionists seem to have internalized a completely difference mind set than North American drummers. Without straying into another generalization, the most accomplished of them appear of have both a fondness for free settings and a sense of goofy fun in their playing. At least that's what would pull together work by Germany's Günter "Baby" Sommer, The Netherlands's Han Bennink and Italy's Tiziano Tononi. 
Slovenian Zlatko Kaucic is another exemplar, as this duo session, recorded in Gorizia, Italy proves. Active since the 1970s, he's been associated with a broad spectrum of Euro improvisers and styles including those of Irene Schweitzer, Gianluigi Trovesi and Tete Montoliu. Significantly, as well, his partner here was only born in 1966, but has already established a Continental reputation through his membership in French drummer Aldo Romano's quartet 
Definitely on the abstract side of the equation, most of the CD is made up of "Squarci," which is actually one long improvisation. Described as divided into seven tracks in the CD booklet, each section actually flows into the next when listening. With a suprisingly light touch, Kaucic is almost inaudible at times, using only the barest hints of rhythm to give the tunes certain shapes. The antithesis of the showy, bomb-dropping Swing egotist, his fundamental concern seems to be the diversity of tones. Not that he ignores the fundamentals, though. There's a whole straight-ahead section on track four, which could even impress a Marsalis follower, if those musicians would be pleased by anything other than themselves.
More than his hands and wrists come into his conception as well, since Kaucic isn't shy about employing a slide whistle to goose along the proceedings. Strangely enough, the noisemaker even makes a muted appearance in the ballad section on track six. 
Effectively tart and swift on his extended alto sax forays, Negri also effectively utilizes the clarinet in a manner far removed from its traditional settings. Sweeping legato passages serve to solder disparate sounds and themes together, helped at times by metallic cymbal scratches from Kaucic. 
If there's a drawback to this nearly 60 minute recital, it's the few times when the partners ignore the advice that goes into making a duo -- or a marriage -- work, and stop speaking to one another through their instruments. At that time the performance begins to resemble a recording of two soloists. Luckily, though, musical marriage counseling soon gets them together again. 
Whether this was a first encounter or a consistent coupling isn't made clear. It's likely the former, since on this CD the two never make it into the top rank of such experienced saxophone-percussion dyads as Evan Parker and Paul Lytton or Dewey Redman and Ed Blackwell. Still for anyone intrigued by both or either instrument and the art of collaboration, there's much to like on Squarci. 
(Ken Waxman)


CADENCE, Jun 2001; MAURO NEGRI/ZLATKO KAUCIC, SQURACI, SPLASC(H) 729

Squarci 1 / Squarci 2 / Squarci 3 / Squarci 4 / Squarci 5 / Squarci 6 / Squarci 7 / Sbronzo sulla via Carducci. 59:45
Negri, as, cl; Kaucic, d, perc. January 28, 1999, Gorizia, Italy.
A nice surprise from Italy! When I sat down to listen to this for the first time, the only thing I knew about either of these players was that Negri had done some dates with, among others, Furio Di Castri. By the end of that initial listen, I knew that these are superb musicians who play superbly together. Their duo is one of nimble flight, earthen declamation, sassy humor, and tireless invention.
Kaucic has a rumbling, expansive percussive style - spreading out great washes of sound rather than focusing on overtly pulse-based playing. He is certainly capable of the later, but uses it sparingly, as only one of many resources. It contrast, Negri is a high precise player - his opening phases on "Squarci 1" (nearly 3 minutes into the piece) are lovely and quite deliberate in their exploration of descending scales. His melodic sense is indebted to Konitz, of sure; but in his wry sense of humor and approach to form, I also hear more contemporary influences like Michael More (which you can really hear on the finale, where the duo's natural exuberance and humor start to recall Moore's playing with Bennink).
Across this hour of playing, they are all over the musical map and having a ball of it. At times they work completely independently of one another, as on the majority of "Squraci 1," while elsewhere they are so interlocked that they might be a one-man band. Negri often works patiently in the heart of Kaucic's field of percussion, grinding out notes with the determination of a Lacy melody. But the reedist is just as likely to respond one of Kaucic's gestures with some joyous squealing or grumbling. On "Squarci 4," for example, Negri once again displays his ability to play smooth as silk in the outest context - he always sounds as if he's playing some standard, but you can't quite remember the name. Just when you're about to get it, he squawks and grumbles off in another direction.
For the fan of abstract improvisation, there is plenty to savor here: Negri's beautiful, burbling clarinet opens "Squarci 2" with a mix of  lyricism and acid that reminds of Frank Gratkowski. But for those who enjoy a bit more  to invite the ear, many of these improvisations capped with groove of some sort - tasty nightcap after intense and far-reaching conversation, as it where. On "Squarci 6," they at times sound uncannily like one of Lacy, more stripped-down configuration. Yet they also demonstrate their willingness to venture even further in to the unknown communicating with arcane gestures rather than direct statements.
One more thing to mention is that I truly dig Negri's tone on alto. It is husky without oozing, languorous without drowsiness, and sharp when it needs to be. Keep an eye out for these one.
(Jason Bivins)


MUSICA JAZZ, Feb 2001; SQUARCI

«Squraci»: Squarci 1 / Squarci 2 / Squarci 3 / Squarci 4 / Squarci 5 / Squarci 6 / Squarci 7 / Sbronzo sulla via Carducci. Mauro Negri (alto, cl.), Zlatko Kaucic (batt., perc.). Gorizia, Auditorium.
In «Squraci» Negri duetta con lo sloveno Kaucic, che ha esordito nei primi anni Settanta con il gruppo Hero e ha poi collaborato in Svizzera con Irene Schweizer, Radu Malfatti, Dusko Goykovic e Allen Blairman, a Barcellona con Tete Montoliu, John Lewis, Mike Osborne, Burton Greene, Steve Lacy e Paul Stocker, e in Olanda (nel decennio successivo) con Misha Mengelberg, Michael Moore e Peter Guidi (ma ha anche suonato con Benny Golson, Chico Freeman, George Cables, Kenny Wheeler e Gianluigi Trovesi).
Nel concerto qui documentato, Negri e Kaucic hanno improvisato «alla pari» per circa un'ora, ascoltandosi vicendevolmente per trovare ispirazione. Si tratta di una delle situazioni piu tipiche per i jazzisti d'avanguardia, soprattutto in Europa (uno strumento a fiato e un insieme di percussioni che procedono senza accordo sul da frasi), e i due se la cavano molto bene, con soluzioni originali e momenti di grande intensita. Certo che questi lunghi concerti, per forza di cose monotoni, tendono a stancare meno se fruiti dal vivo piuttosto che sulla poltrona del salotto. 
(Aldo Gianolio)


MUSICA JAZZ

Percussioni, clarinetto e sax alto: tutto qui. E il tutto sembra l'Universo quando Negri (neo-docente ai Seminari di Siena Jazz) e Kaucic si meltono all'opera. Ne esce un disco tenero e rapace, sonnecchiante e vigile; un prodotto dell'immaginazione che sembra figlio del crepuscolo. Un'opera fatta di trasparenze,piccoli movimenti, leggerezze. Poi, dopo la notte viene il giomo e il rincorrersi della musica si fa, quasi fosse una contraddizione, piu forte ma piu sottile, piu "musicale". E ci si accorage di essere nel bel mezzo del suono; in un disco che rivela incontri impossibili e scommesse vincenti. Una registrazione fatta per chi tratta la musica come una rarita.


MUSKA November 2000; MAURO NEGRI, ZLATKO KAUČIČ Squarci

Hvala Bogu, da so časi Zlatku Kaučiču zdaj bolj naklonjeni in da je bil dovolj vztrajen, da jih je dočakal. Sqarli je v zadjnih dveh letih po Emotional Plajgrounds, Glasbi za Romana in Quartetto Orizzontale že četrta plosla, s katero ta bobnajoči Bril polni pri nas še zmeraj dokaj prazno nišo improvizirane godbe. Vendar zgledna pojavnost glasbenika v diskografskem prostoru prinasa tudi pasti: pslusalli se ga po malem navadijo in počasi se le še redki obrnejo obenj. Pa s tem nikakor ne mislim, da se bo to Kaučiču pri takšnem tempu izdajanja plosl zgodilo ali da bi se mu, Bog ne daj, moralo zgoditi - njegovih plošč, tudi takšnih, kot je Squarli, bi bilo ob nezmanjšani produkliji še zmeraj premalo, saj so še kako potrebne za razširitev glasbenega duha tega naroda (seveda je vprašanje, če njegove plošče res dosežejo tiste z omejenimi obzorji. Želim reči le, da postaja njegov glasbeni izraz kljub hipnosti improvizalije že stalnila, ki smo je vajeni, in le redko nas lahko s tolkalskimi domislilami, nikoli nekvalitetnimi, šokira. Kot da smo se navadili na visoko kakovost njegovih godb, ki se jih bomo ponovno začeli zavedati, ko jih ne bo več, sedaj pa se nam zdijo nekaj povsem samoumevnega. Ne želim biti patetičen, a to je žal slovenska kulturna patologija, ki se vleče verjetno od Valjhuna, sina Kajtimara dalje
In ko se tako navadimo na improviziranega glasbenika, usmerimo pozornost pač v zasedbe, s katerimi se pojavlja med nami . V imroviziranih godbah so te silno pomembne, saj je taka glasba nadvse odvisna od odnosov glasbenikov v zasedbi. Pri komornih postavah, še osebej duetih, je ujemanje še toliko bolj ključno. Z Maurom Negrijem, italianiskim klarinetistom in altovskim saksofonistom, je Kaučič posnel že improvizirano Glasbo za Romana, a zdi se, da je Squarci, posneta na festivalu duetov v stari Gorici letošnjega januarja, bolj zrel izraz sodelovanja . Zelo uigra par sta, a ni kakor ne v šolskem, naštudiranem smislu, sta pa le preveč zavezana oba ideji v trenutku porajajoče se godbe. Kljub improvizaciji cedejka ni pregovorno težka saj se energični pihalski pasusi, podkrepljeni s frenetičnim (ne) ritmanjem prijetno uravnotežijo z dokaj nežnimi, spevnimi temami; zaradi repetitivnosti teh ter občasnih izletov v mainstreamovsko swinganje je clelotna cedejka zelo prijetno presenečenje. Predvsem po dojemljivosti in obči sprejemljivosti te glasbe tudi za tiste, ki jo ob najavi free koncerta raje podurhajo skozi vrata k točilni mizi. Če je to pomalem napovedovala že Emotional Playgrounds, po svoje tudi cedejka Quartetto Orizzontale, od Koščkov, kar Squaci tudi so, tega pač nismo pričakovali - zato sem toliko bolj presenečen, in tudi vesel. Prav s to cedejko Kaučič ponuja roko dvomljivcem na poti v improvizirane godbe, roko, ki je pri Round Tripu ali Glasbi za Romana nismo čutili v takšni neposrednosti. Zatorej - začnite s Squarci, nato Emotional Playgrounds in Quartetto Orizontale, nato pa Round Trip in Glasba za Romana, pa bo Zlatko Kaučič s hipnim bobnanjem imel tudi v vaših ušesih mesto, ki ga vse bolj dobiva tudi v podalpski jazzovski srenji. Saj je že čas, porečem.
(Rok Jurič)


AMPAK Januar 2001; MAURO NEGRI, ZLATKO KAUČIČ Squarci

Ste že kdaj vprašali, koliko poguma je treba, da - kakor je to v našem primeru - dva glasbenika stopita na oder in začneta muzicirati, ne da bi pred tem kdo ve koliko vadila skupaj, ne da bi s seboj prinesla notne zapise, kar naj bi igrala in ne da bi vedela, kam ju bo njuno muziciranje odpeljalo? Si sploh lahko predstavljate koliko želje po raziskovanju zvočnih pokrajin in domišljije je treba, da interakcija glasbenikov dobi smisel, da se spremeni v razburljivo doživetje, ki ju vodi skozi zapleteni glasbeni labirint, v katerem se skriva cela vrsta bolj ali manj skritih pasti, ki se jim poskušata s svojim znanjem in rutino spretno izogibati. Kadar sta glasbenika pri tem uspešna, zagotovo tudi neizmerno uživata, ko drugega vodita po stezah, ki se nenehno cepijo in nepričakovano združujejo, se vzpenjajo v vrtoglave višine in nato spet bliskovito spuščajo v brezdanje globine. In kadar uživata glasbenika je povsem naravno in nujno, da skoraj enako uživajo tudi poslušalci, ki so se z njima odpravili na razburljivo potovanje. Italijanski klarinetist in altovski saksofonist Mauro Negri(z diplomo konservatorija in cello vrsto projektov pri katerih je sodeloval z zelo znanimi glasbeniki, kakršni so Steve Lacy, Lee Konitz, Enrico Rava in Gianluigi Trovesi, da Erosa Ramazzotija in Natalie Cole sploh ne omenjam) in briški bobnar in tolkalec Zlatko Kaučič(eden redkih Slovencev, ki je popolnoma zavezan improvizirani glasbi v zadnjih letih pa je posnel tudi vrsto odmevnih diskov, večinoma v sodelovanju z znanimi italijanskimi in svetovnimi glasbeniki) na novi plošči Squarci(koščki) znova dokazujeta, da premoreta dovolj poguma, dovolj drznosti, znanja, rutine in predvsem domišljije, da je njuno glasbeno potovanje vedno zvočno razburljivo in nepredvidljivo, kakor bi v improvizirani glasbi tudi moralo biti. Plošča dokazuje, kako sinergično je njuno razmišljanje o glasbi in kako daleč znata popeljati vse tiste, ki so jima pripravljeni prisluhniti. O tem smo se lahko prepričali na njunih koncertnih nastopih in prav tako na izvrstni plošči Glasba za Romana iz lanskega leta. Squarci posneti na nastopi 28.januarja 1999 v dvorani pokrajinskega muzeja Borgo Castello v Gorici, samo še poglabljajo prepričanje, da gre za evropski improvizatorski par, ki se lahko kosa z vsemi svojimi najbolj znanimi kolegi. Toliko bolj, ker je plošča izšla pravzaprav po nasključju, kajti Zlatko Kaučič je v Gorici nastopil z vročino, zato je imel občutek, da njuno(ali njegovo) improviziranje ni najboljše in šele poznejše poslušanje posnetkov ga je prepričalo, da še zdaleč ni tako. Nasprotno, zdi se, da Squarci prinašajo veliko spontano nastajajoče glasbe, ki tudi na plošči ne izgubi svoje očarljivosti. Kaučič in Negri ves čas suvereno vodita glasbeni tok, si izmenjujeta vodilno vlogo, duhovito nadgrajujeta ideje drugega, ali pa se poigravata s citati iz nekje v njuni(in naši) podzavesti zapisanih jazzovskih skladb oziroma fraz. Poglavitno pa je, da iz njunega enournega muziciranja ves čas veje nebrzdana radost ustvarjanja in življenja, ki je žal vse prepogosto manjka marsikateri plošči slovitega jazzovskega zvezdnika. Prav zato ti Koščki niso samo naključki koščki spontanega muziciranja dveh glasbenikov, ampak glasbene celote, ki sicer nočejo biti skladbe v klasičnem smislu te besede, vendar kljub temu pogosto premorejo več duhovitosti, dinamike in notranje logike od marstikatere prave skladbe. Prav s tem pa seveda še enkrat dokazujejo vitalnost koncepta evropske improvozirane glasbe, ki ima v Italiji, kjer je plošča tudi izšla, dokaj ugledno mesto, medtem ko je pri nas povsem na margini ali pa jo še naprej ignorantsko zavrača cello večina tistih, ki se imajo za jazziste.
(Jure Potokar)


MLADINA 15.1.200; MAURO NEGRI & ZLATKO KAUČIČ: Squarci

"Koščki" s koncerta v italijanski Gorici januarja 1999 so drugi album Maura Negrija in Zlatka Kaučiča in obenem kar četrti album v dobrih dveh letih, ki jih je v razlaičnih postavah posnel briški bobnar, tolkalec, iskalec zvenenja, nabiralec zvočil, muzičist. Za prevladujoči jazzovski konservativizem v tukajšnji p(a)lanki povsem nerelavantno dejstvo, za nas pač dovolj zgovoren pokazatelj, da je Kaučič edini jazzer iz Slovenije, ki kaj pomeni v mednarodni jazzovski srenji. In ki si še upa toliko fantazirati, se pravi delati, domišljati, igrati godbo, da na koncert v Cankarja v svoje muzične prevedbe Kosovela povabi - pa še pridejo in odigrajo za povrh - imenitne muzikante, ki zares odzvanjajo v vsakem odprtem in ne zgolj jazzovskem ušesu, da o širnih zabeležkah in navedbah njih albumov, dela, ne bi izgubljali besed. Rešpekt glasbenikov do stanovskega kolega, istočasno najstrožjih kritikov, ki pa ne otresajo tjavdan za oglom, se v godbah izkazuje tako, da skupaj igrajo. Squarci kajpak ni "gala", je pa v najmanjši jazzovski skupini tako galantno, radoživo, gibko peljan špil, da je bilo v tej postavi, tolkala proti/z altsaksom in klarinetom, v zadnjem času le malo takih. Že njun prvi album z Glasbo za Romana je vabil z nemalo trenutki, ko sta se soigralca krasno ujela in vila svojo muziko. Tule se razpotegnejo v daljše, neprekinjene kose intenzivnega muziciranja, igre fines, podrobnosti, swinganja in veriacij iz bogate zaloge glasbenih potez, tem, fraz, ritemskega obrazca, liričnih postankov in izbruhov. V improvizacijski tok vdirajo obča mesta, oporne točke, a v kratkem postanku se že kopiči izhod v udejanjenje naslednje nove zamisli, figure, ki se ne iztečejo v tisočkrat preigrano šablono. Mauro Negri postaja "nevarno privlačen" muzikalen pihalec z ogromno znanja in igrivosti, Kaučiča pa "itak poznamo". Nak, poznamo njegov tolkalski slog, pristop do godbe in tolkal, "besednjak", načini, kako jih kombinira v muziciranju, pa ostajajo privlačna enigma. So koščki, ki jih je navsezadnje ugledna italijanska založba sodobnega jazza sestavila na album in jih bolj približala tej zafrknjeni jazzovski, zoprni in hvaležni publiki. Ta vse pozna in je neznosna v primerjanju dandanašnje godbotvornosti s preteklo velikih mojstrov, ki so konzervirani na dosegu roke v vsaki ploščarni. Le kako tekmovati z njimi in ne zigubiti bitke? Tako da dandanašnji igra, išče, tuhta nič manj kot "stari". Vztraja in sestavlja koščke. Lahko postanejo kosi, komadi.
(Ičo Vidmar)