BRIŠKI ČASNIK, jesen 2007; Vibrato tišine

Vibrato tišine prepleta pesniško govorico v objemu glasu in tenkočutnost tolkalskega zvena, skozi katera veje figura Srečka Kosovela v skrajno intimni, zanosni in poglobljeni interpretaciji tolkalca Zlatka Kaučiča in pesnice Barbare Korun. Oba sta sledilca Kosovelove poezije že vrsto let. Kaučič je kreativni pulz, navdih kraške zemlje in Kosovelove aure mojstrsko utri v svojo kompozicijo Zlati čoln, drzen in samosvoj splet džezovske in klasične glasbe z imprpvizacijo kot gonilno ekspresijo, v kateri se očrtujejo vsa razvojna obdobja Kosovelove poezije in duha in se prepletajo z osebno Kaučičevo (z)godbp. Barbara Korun je Kosovelu zavezana kot pesniška duša - doma za prvenec nagrajena in v tujini prevajana pesnica, avtorica kritik in esejev. Tokrat je svoj glas posodila Kosovelovi poeziji in jo v spletu z glasbo ponesla čez mejo besede in pomena v prostor, ki ga sama v spremni besedi imenuje »vzvalovana tišina«, v srečanje poezije in glasbe, kjer trdni temelj predstavlja beseda, Kosovelove pesmi iz vseh treh obdobij, ki so zaznamovala njegovo ustvarjanje, od impresij, simbolizma do srečanja s hrumom evropskih modernizmov in prihajajočih avantgard prek futurizma in konstruktivizma, katerih vplivi se zrcalijo v eksperimentalni pesniški govorici njegovih konsov. Ob tem velja zgolj opozoriti, da so se ravno v italijanski veji futurizma začeli premiki v dojemanju glasbe in zvoka zunaj ustaljenih historičnih obrazcev tradicije evropske klasične glasbe, v širšem kontekstu literarne umetnosti pa je prišlo do izstopa iz pomenskosti besede in glasu v polje čiste zvočne govorice.

Plošča Vibratotišine, izdana pri založbi Sanje leta 2007, sicer ne poseže po tem radikalnem rezu, temveč predstavlja srečanje poezije in glasbe, ki pa ni uglasbljenje poezije, še manj zvočna kulisa recitalu, temveč gre za odprt prostor, kjer se med belino in črnilom, med tišino in besedo razteza zven, ki podčrtuje pomenskost besedila, jo nosi v poljane občutij in z njo vred rezonira. Kaučič tokrat uporablja prečiščeno zvočno govorico in svoja tolkala reducira na metalofone, na gonge, zvonce in zvončke, ksilofon, lonce, citre in še marsikaj. Pred igrivostjo je tokrat v njegovem igranju v ospredju tenkočutno sledenje zvenu, tonskim barvam, ki navkljub izstopu iz metodije nosijo izrazito lirično vsebino. Njegovo igranje je skrajna čuječnost, tkana skozi spontanost trenutka, ki prisluhne besedi in jo pomensko razširja. V bolj impresionistični poeziji, melanholičnem slikanju kraške krajine, prepletene z občutjem minljivosti, je recital umirjen, pogiobljen, toni in zveni razpršeni, splošno občutje rahlo enigmatično, v kasnejšem slikanju tedanjega sveta, slutnji vsesplošnega pogroma tedanje družbe in njene fundacije v ideji Evrope, pa recital postane globlji, v sožitju z glasbo temačnejši, že skorajda grozeč. V zaključnih pesmih, ki se vežejo že na obdobje konsov, pa se zven drobi, zvoki postajajo bolj rezki in fragmentarni, vanje pa se zažira tihi šum, ki nadomesti liričnost uvodnih pesmi, vključno s pesmimi, kot so Oktober, Balada in Slutnja.

Dvojec tako imenitno ujame občutje Kosovelovih pesmi, zven besed in zvočil ter ropotal, ki na samosvoj in skrajno oseben način interpretirajo poezijo in nam jo podajajo v neki novi podobi. S ploščo Vibrato tišine, izdano kot posvetilo Kosovelu ob 80-letnici njegove smrti, sta Zlatko Kaučič in Barbara Korun pesniku postavila spomenik in z njim sodobno refleksijp na Kosovelov kratkotrajen, a izjemno močen umetniški izraz, ki se morda programsko osmišlja oziroma aktualizira prav s postavitvijo pesmi Evropa umira na konec ploščka. Evropa se namreč danes navkljub širjenju in povezovanju ponovno sprašuje o lastni identiteti, ki se vedno bolj odmika pa ne več tako oddaljen horizont pritajene grožnje, v obliki novega duhovnega pogroma...

(Luka Zagoričnik)

POLET, 31. maj 2007; Beseda na plošči, glasba v knjigi

Zvočne knjige niso novost, kadar pa gre za svež pristop kot pri pesnici Barbari Korun in tolkalcu Zlatku Kaučiču, so še toliko bolj zanimive. Vibrato tišine.

Včasih se nam zgodi, da smo tako vajeni ustaljenih pravil, da sploh ne opazimo drugačne, morda atraktivnejše ali vsaj za-nimivejše možnosti. Kot je recimo ta, da beseda (naj bo to poezija ali proza) spada v knjigo in glasba na ploščo. Pa čeprav je te-oretično mogoče tudi obratno. Samo da se, kar zadeva glasbo v knjigi, potencialni krog uporabnikov zelo zoži, medtem ko se pri besedi ali literaturi na plošči pravzaprav celo razširi.
No, zvočne knjige vsekakor že dolgo ni-so novost in uvajajo jih tudi pri nas, kadar pa gre za svež, izzivalen, avtorski pristop k takšni stvari, je poskusov veliko manj in so zato še toliko bolj zanimivi. Tak primer je plošča Vibrato tišine (Sanje 2007), ki sta jo ustvarila odlična pesnica Barbara Korun in izjemni tolkalec Zlatko Kaučič. Posebnost plošče je, da Barbara na njej ob Zlatkovi zvočni spremljavi ne interpretira svojih pesmi, ampak pesmi Srečka Kosovela. Zlatkova Ijubezen do poezije in še zlasti do Kosovela je seveda dobro znana, ne naza-dnje zaradi dveh plošč, na katerih je svoje videnje enega vrhuncev slovenske lirike že prikazal. Tokrat pa je Barbara, tudi njej je Kosovel zelo blizu, naredila izbor njegove
lirike, nato sta ga po temeljitem premisle-ku in dolgih urah vaj v studiu tudi posnela.
Nastala je presenetljivo učinkovita zvočna celota, ki daje Kosovelovi poeziji novo razsežnost tako zaradi nekaterih in-terpretativnih poudarkov kot tudi zaradi sijajne, fluidne in izjemno posrečene »in-strumentalne« spremljave različnih zvočil. Prav srhljivo je, kako plastične postanejo Kosovelove »rdeče zarje« in apokalipsa, ki jo napoveduje Evropi, pa tudi »bolečina nedoživetega«, ki jo izražajo zlasti njegove zgodnje, izrazito kraške pesmi. Izvrsten iz-bor, domiseln aranžma in vrhunsko izved-bo dopolnjuje sijajna likovna oprema, po kateri je založba že poznana.
Učinkovita zvočna celota daje Kosovelovi poeziji novo razsežnost zaradi
interpretativnih poudarkov in izjemno posrečene »instrumentalne« spremljave različnih zvočil.
(Jure Potokar)

TV VEČER, 13. aprila 2007; Zlatko Kaučič, Barbara Korun
Vibrato tišine

Kot lahko preberemo na ovitku, plošča našega priznanega tolkalca in recitatorke noče biti ne zvočna knjiga ne uglasbena poezija, ampak predvsem svojevrsten hommage Srečku Kosovelu ob lanski 80. obletnici njegovo smrti. Kaučič, sicer doma v Goriških brdih, je največjemu pesniku bližnjega Krasa že doslej posvetil več del. Dvojna zgoščenka Zlati čoln (Splas©h Records, 2002; kasneje je izšel še drugi del) upravičeno velja za enega največji dosežkov sodobnega jazza in glasbe zadnjega desetletja nasploh – pa ne le v slovenskem prostoru.
Zares občuteno branje premišljenega izbora Kosovelove poezije, od zgodnjih impresij preko zrelega impresionizma do poznih konstruktivističnih eksperimentov, se v Vibratu tišine (kar ni le naslov plošče, ampak tudi sugestiven opis zvočnega zapisa) organsko povezuje z dognano minimalistično glasbeno improvizacijo, izvedeno večinoma ne na pravih inštrumentih, ampak na otroških igračah in kuhinjskih pripomočkih. Vsekakor umetniško vrhunski, celo antologijski izdelek, ki odpira nova obzorja v sodobnem dojemanju historične avantgarde; a tudi zelo nenavaden in zahteven, morda celo preveč.
Preposlušaš ga z zanimanjem, resničnim veseljem in užitkom – a nato ploščo spraviš kot dragoceno rariteto izjemne vrednosti, za njeno ponovno poslušanje pa se le redko najde primerna priložnost.
Ocenjuje: Darinko Kores Jacks 4/5

(Darinko Kores Jacks)

WWW.RTVSLO.SI, 5. februar 2007; Glasba Kosovelove poezije

Pesnica Barbara Korun in tolkalec Zlatko Kaučič sta na zgoščenki Vibrato tišine glasbo prepletla s poezijo Srečka Kosovela.

Glasbi Kosovelove poezije je bilo najprej mogoče prisluhniti na glasbenem recitalu v Društvu slovenskih pisateljev, prva pnovitev programa pa bo v novogoriški Točki (JSKD). "Pesnikova beseda je prvi impulz, je kot kamen, vržen v sinje jezero tišine: vzvalovijo zvoki in glasba objame besedo," je zapisala pesnica Barbara Korun. Zgoščenka med drugim ponuja Kosovelove pesmi Ekstaza smrti, Kons 5 in Evropa umira.

Zvok, ki vzvalovi iz pesmi
Zlatko Kaučič, ki se že vrsto let navdušuje nad življenjem in delom Srečka Kosovela (1904-1926), je že prej pisal glasbo na njegovo poezijo, to pa predstavil na dveh koncertih, ki ju je nato tudi izdal na zgoščenkah - Zlati čoln leta 2002 in Zlati čoln 2 leta 2006. Na plošči Vibrato tišine je mogoče prisluhniti glasbi, ob kateri je uporabil raznolika glasbila, gonge, različne zvonce in otroške citre, poslužil pa se je tudi loncev in igračk. Zgoščenka ponuja 17 pesmi, ki jih je recitirala Korunova.

Od propada civilizacije do boljšega sveta
V Sežani rojeni pesnik je kljub svoji mladosti zaznamoval številne generacije pesnikov, njegovo delo pa je imelo tudi močen vpliv na neoavantgardo v 60. letih. Kosovel je v Ljubljani študiral slavistiko, romanistiko in filozofijo, literaturi se je posvečal tudi na krožkih, ki jih je sam vodil, urejal je literarne revije in vodil korespondenco z umetniki iz vse Evrope.

Njegove ekspresivne in simbolistične pesmi posvečajo pozornost eksistenčnim vprašanjem, smrti, propadu civilizacije, v njih pa je pesnik zarisal tudi vizije novega, boljšega sveta. Znana so predvsem njegova konstruktivistična dela, njegov opus pa obsega tudi pesmi v prozi, črtice, eseje in kritike. Leta 1926 umrli pesnik je pustil za seboj okoli 1.000 pesmi in 500 enot v prozi, po njegovi smrti pa so izšle zbirke Zlati čoln, Integrali, Zbrano delo v štirih knjigah in drugi izbori.

WWW.RTVSLO.SI, Džuboks, 3. april 2007; Zlatko Kaučič & Barbara Korun: Vibrato tišine

Vibrato tišine je po obeh Zlatih čolnih že tretje Zlatkovo posvetilo Srečku Kosovelu.

Njegovega sodelovanja z različnimi glasbenimi mojstri smo že vajeni, tokrat pa se je Kosovelu poklonil v družbi prijateljice, pesnice Barbare Korun. Pri interpretaciji njegove poezije se umetnika odlično dopolnjujeta in nadgrajujeta. Barbarine recitacije in Zlatkove tolkalske improvizacije zvenijo nenavadno doživeto, pristno, strastno in iskreno.

Nič ne manjka in ničesar ni preveč v prefinjenem sozvočju poezije, besede in glasbe na albumu, ki je mnogo več kot zgolj zbirka skladb.

Ocena: 5;
(Dušan Jesih)

NEDELO, 11.2.2007; Zgodba ki išče (izgubljeno harmonijo). In najde.

Senzibilen. Kreativen. Otroški. Svoj. Neokužen. Mojster improvizacije. Učitelj. Bric. Mednarodno primani tolkalec, ki se je po desetletjih na tujih odrih vrnii na domača tla. Niso z rožcami postlana, a Zlatkova ustvarjalna sila se ne da. Kadar je utrujena od zlobe prisklednikov, ji priskočita na pomoc Gradnik in Kosovel.

Nekaj pred enajsto dopoldne sem na napol praznem parkirišču sredi potrošniškega raja čakala Zlatka. Nisem ga še videla v živo. Tudi slišala ne, kako zveni njegov koncert. Imela sem čas in poslušala zame čisto novo glasbeno zvrst, ki pripoveduje o človeku, s katerim sem bila dogovorjena. Božajoči zvoki, v glavnem tolkal, pa tudi drugih predmetov so me odpeljali k besedam, ki sem jih prejšnji večer prebirala v knjigi Biti človek Antona Trstenjaka.
»Sodobni človek ne prenese tišine in molka. Z nadzvočno hitrostjo skuša prehiteti svoje hrepenenje; z njihovim truščem zadušiti v sebi svoje duhovno poslanstvo. Uiti hoče samemu sebi,« je ostalo v spominu. Kot da bi Zlatko uglasbil Trstenjakove besede. V naključju je luč, je rekel pokojni Andrej Žigon, eden prvih odklopljeneev. Rad je imel Brice. In ni verjel v naključja. Vse je logično. Le prisluhniti je treba znati, ujeti zvok velike sile, ki biva v ustvarjalcih. Zlatkova glasba kliče, spodbuja, pa tudi boli. Išče pot k harmoniji, odrešitvi. Pripoveduje o njem. Na parkirišču je bilo veliko prostora, a je nekdo parkiral čisto blizu in zmotil moja razmišljanja. Še dobro. Pogledala sem na levo in opazila gospoda z očali. Nasmehnila sem se mu za vsak primer, če bi bil Zlatko. Vrnil je nasmeh in čez nekaj časa odprl vrata. Jaz pa svoja. Bil je Zlatko

Petnajst let boja proti krivicam
Nežen stisk roke in otroško veseije ob pogledu na rdečebeli znakec,
ki ga je takoj opazil ob vhodnih vratih v gostilno. Pili bomo kavo Iily. Kako pomembna za kreativca je otroška pristnost, je pozneje še večkrat poudaril.
»Querremos dos cafes, por favor,« je naročil natakarju, okrancljanemu po argentinsko. Zmedeno ga je pogledal, jaz sem pa dobila novo informacijo. Zlatko zna špansko. Hitro je šel od doma. Da se ne bi preveč okužil in nehal verjeti v svojo silo, ki ga je gnala. Najprej v sosednjo Italijo. Leta 1976 je že služil kruh kot bobnar v klubih in na festivalih po vsej Španiji, tri leta pozneje po Portugalski, pa na Nizozemskem, v Ameriki... Veliko je prepotoval. Vse celine sveta je videl. In kup prvovrstnih glasbenikov spoznal. »I/nel sem srečo, da sem srečal odlične glasbenike, inovatorje. Ti ljudje so mi pomagali nadaljevati življenjsko pot kulturne odprtosti in komunikacije in mi dajali motivacijo."
Kdo so bili ključni ljudje na ustvarjalni poti?
»Večinoma so bili umetniki. V Barceloni sem se ubadal z umetnostjo poezije. Navdihovali so me poeti, Lorca. Med slikarji pa Miro, Dali. Oni so bili vir mojih idej. Glasbeniki smo bili zelo povezani s to zadevo. Pri 23,24 letih sem že igral z Johnom Lewisom, Steve Lacy pa mi je nakazal ključno pot v glasbi in umetno sti.« V njegovi biografiji je omenjenih veliko tujih imen, genialcev, ki jih častijo poznavalci jazza in drugih glasbenih zvrsti, širša slovenska javnost pa jih ne pozna. Jazz nima tradicije, ampak Zlatko se trudi, da jo bo imel. Prebuja ljudi.
»Ko sem se leta 1992 vrnil v Slovenijo, so bili dobri časi za kultnro. Bili so odprti do drugačnosti. Zadnjih 15 let se pa nenehno borim proti krivicam. Treba se je kregati in energija gre v napačno smer. V bodoče bodo še tisti talenti, ki so ostali, odšli iz države, Zakaj bi ostali, če so tukaj povoženi, potisnjeni v nemilost.« Zlatko pravi, da se včasih počuti izbrisanega, pa ne fizično, ampak psihično, a si je pred napadalnimi virusi neprizanesljivega okolja ustvaril zaščito. »Naredim si žarčno polje, da me virusi ne napadejo.« Ostaja čist. Dobronameren in pozitiven. Prepričan, da je bistvena komunikacija. Sicer, pravi, bomo »zatavali v še globlje egoistične vode, v sovraštvo in razkol med ljudmi«. Zlatko noče biti pri koritu tudi zato, da lahko ostaja zvest sebi. Da sledi notranji sili, ki jo je prepoznal že kot osemletni deček. »To je iskrica v tebi, ki kliče. Kol bi bil v tebi še drug element, drug človek. To je proces, ki se ga ne da naučiti v knjigah niti pri vedeževaldh. Je posebna sila, tako
prekleto dobra.« On ji je sledil in se razvil v vrhunskega glasbenika, ki pa svojega spoznanja ne čuva.egoistično, ampak ga daje naprej.

Društvo Zvočni izviri v Novi Gorici
Odločil se je, da bo v svojem življenju deloval kot glasbenik, ki bo poslušalstvo pridobil s svojim delom. Z dušo. V kakršnih koli prostorih. V pankovskih ali v gradovih. Ni pomembno. Po Sloveniji ima dobrih 200 poslušalcev. Kadar nastopa v Cankarjevem domu, jih pride tudi 300, 400, v tujini veliko več. Na jazz festival v Križanke pa čez 2000, a tiste bolj pritegnejo imena. Ražumevanje manj znanih glasbenih zvrsti je odvisno od kulturne razvitosti in tradicije, pravi. Poslušalce je treba vzgojiti. Pred šestimi leti se je v Novi Gorici v okviru društva Zvočni izviri poskusil v vlogi učitelja. Njegov pedagoški pristop je res zelo njegov. Po njegovih izkušnjah glasbene šole v otroku ubijajo »dušo«. »Mene zanima muzikalnost, veselje do glasbe, to, da so na koncu vsi veseli, da uživajo v improvizaciji, ki nastaja tisti trenutek. Otroci so nad sabo presenečeni, da zmorejo.« Gre za individualno in skupinsko vadbo na tolkalih. Zanimivo je, da se najprej naučijo melodije, ne not.
Pomembno se mu zdi, da učitelj zmore iz otroka izvabiti talent. Vzadnjih letih je ustvaril dve skupini. Kombo 1 je začetniška, Kombo B pa nadaljevalna. Velik pomen pripisujejo skupinskemu razumevanju, sposobnosti poslušanja drug drugega, sproščenemu ozračju. Zavore morajo popustiti, šele tako se lahko rodijo talenti.
»Živimo v časn slabe komunikacije in to je ključna ovira. V Sloveniji ni veliko tega. Sam sem. Mi je žal. Na take in podobne načine bi lahko zmanjšali agresivnost pri otrocih, saj je jazz lahko odlično terapevtsko sredstvo. V Sloveniji je premalo ljudi z vizijo.«

Srečko Kosovel v Zlatku Kaučiču
Tisti, ki se spoznajo na astrološke karte, so izvedeli, da je v Srečkovi med drugim zapisano, da bi moral postati glasbenik. Povezan je bil z glasbo in z družino so se večkrat odpravili peš v Trst, da so prisluhnili kakšnemu koncertu, a glasbenega talenta v svojem kratkem življenju ni razvijal. Zlatko se je rodil 49 let po pesnikovi smrti. Kosovelova dela so ga zaznamovala že pri šestih. »Srečko da trajni navdih. To je dar v srcu, ki je tam totalno buden, nikoli ne zaspi. To je tak navdih, da nikoli nisi srečen, ko kaj narediš, in vedno Želiš še boljše.«
Leta 2001 je v poklon Srečku Kosovelu ustvaril izviren jazzovski projekt Zlati čoln, pri katerem so sodelovali vrhunski ustvarjalci. Zlati čoln 1 je zaradi sprejetja doma in na tujem dobil nadaljevanje Zlati čoln 2. »Sem potem hotel pustiti Srečka v srcu, da bi malo spančkal, pa mi je znova potrkal na vrata in rekel, dej, dej.« Prejšnji teden je Zlatko s prijateljico Barbaro Korun ustvaril nov projekt, ki sta ga imenovala Vibrato tišine. Srečkova poezija nastopa tudi z besedo, ki jo interpretira Barbarin glas. »Barbara ima tako lep zvok. V vibratu tišine smo obdelali čustva; jezo in take osupljive filinge. Menije všeč, da Ijudje, kiposlušajo, začutijo prijetno lagodje, da rečejo, vau, to mi je pa všeč. Najprej raje ne sprašuj, ker sam v sebi povoziš čustva.«
Čeprav mi je Zlatko rekel, da v svoj svet, ki je kot lunapark, ne spušča obiskovalcev, je videti, da je v zadnjem času vendarle k sebi spustil Barbaro. Njun prvi otrok je zgoščenka. Vibrato tišine. »Najin otrok ne nagaja, zavzame malo prostora, ne porablja kisika in je počeni...« se pošali Zlatko, ki se mu vprašanje, ali na tak svet sploh še rojevati otroke, ne zdi neumno. Nenazadnje je na svet spravil že 30 zgoščenk, v Novi Gorici, kjer vzgaja mlade ustvarjalce, pa se po svoje prav tako preizkuša v očetovski vlogi. Barbara ga je popravila, da smo mogoče preveč črnogledi, preveč ustrahovani in da ni nujno, da svet, ki se nam ne zdi dober, ni dober za naše otroke. Zlatko je začel gledati na uro. Mudilo se jima je naprej. Na uradno predstavitev njunega otroka, v prostore, kjer se shajajo slovenski pesniki in pisatelji. Če kje, bodo tiste stene znale prisluhniti prepletajoči zgodbi poezije in glasbe. Zgodbi treh duš. Srečka. Zlatka in Barbare. Zgodbi, ki izgubljeno harmonijo najde v Vibratu tišine. Prihodnjič: Maestro Mojmir Sepe

(Urška Krišelj Grubar)