NOVOMEŠKI PARK, 12.aprila 2008; Zlatko Kaučič:Vizionarja
Goga Musica 2007

Njegova glasba vodi v barvit svet zvočnega iskanja, improvizacije, premisleka in navdušenja.

Glasba, ki jo prinaša plošča Vizionarja, daje izrazito sliko Kaučičevega ustvarjanja, ki se zdi na tej točki zlito iz njegovih številnih skupinskih in samostojnih projektov, Gre za koncertni posnetek, pred letoma zabeležen v Ijubljanskem Cankarjevem domu.
Album je že z naslovom posvečen pred štirimi leti umrlemu ameriškemu sakso-fonistu Steveu Lacyju in Kaučičevemu velikemu rojaku Srečku Kosovelu, delo obeh pa, kot kažejo številni izdelki, pred-stavlja za avtorja neizčrpen vir navdiha. Tudi posamezne skladbe, delo Lacyja in Kaučiča, opremljene z verzi Blage Dimitrove, so po-svečene velikim imenom jazza ter avant-gardnim skladateljem.
Projekt je Kaučič izvedel ob sodelovanju ameriškega tako rekoč zvezdniškega pi-halca, člana svetovno znane zasedbe Ore-gon, Paula McCandlessa, sicer več-kratnega gosta njegovih podvigov. Poleg njiju so bili v zasedbi še italijanski glasbeniki, sakso-fonist Emanuele Cisi, pianist Bruno Cesselli in kontrabasist Ares Tavolazzi. Kot gosta sta sodelovala pevka Irene Aabi in kvartet rogistov Hororn.
Dimitrova v uvodni temi albuma meni, da ima svet več razsežnosti, podobno lahko ugotovimo za plošče Zlatka Kaučiča. Nje-gova glasba vodi v barvit svet zvočnega is-kanja, improvizacije, premisleka in navdu-šenja nad svetom ter lepoto. Mogoče gre za njegovo najbolj melodično ploščo doslej, katere toploto dodatno poudarja kvartet ro-gistov. Hkrati se zdi, da zvočno sliko krni dokaj nenavadna vokalistka, ki se podajanja loteva z melodičnimi variacijami in na ponavljajoč način, čeprav po drugi strani ne gre toliko za petje, kot za podajanje po-svetilnih verzov.
Glasba na plošči Vizionarja potuje od svobodnega jazzovskega izraza do melo-dično swingovskega okolja, prinaša so-listično in skupinsko improvizacijo. Med izvrstnimi glasbeniki izstopata pianist Bruno Cesselli in Paul McCandless z oboo, angle-škim rogom, bas klarinetom in flavtami, v skupno zvočno podobo pa mu je uspelo dodati nekaj značilnih sozvočij, poudariti ve-Ija tudi sanjske trenutke Kaučičevih tolkal.
Ocena: 4 / Oblikovanje ovitka 3

(Rasto Božič)




WWW.RTVSLO.SI, 5.maj.2008; Zlatko kaučič: Vizionarja

V naslovu tokratne Zlatkove mojstrovine se skrivata Srečko Kosovel in Steve Lacy.

Prvi kot stalni vir Zlatkovega navdiha, tokrat bolj posredno, že pokojni, a nesmrtni ameriški saksofonist pa kot avtor dobre polovice skladb. Gre za posnetke, ki so nastali pred dvema letoma na koncertu v CD-ju, kjer se je že preizkušenim soustvarjalcem z interpretacijo izvirne avantgardne poezije med drugimi pridružila tudi Lacyjeva življenjska sopotnica Irene Aebi.
Rezultat je homogen, izjemno svež in izviren, večplasten album, ki ga poleg običajnih Zlatkovih improvizacijskih vragolij odlikujeta tudi neobičajna poslušljivost in lahkotnost. Preverite!
Ocena: 5

(Dušan Jesih)




MLADINA: 15. 02. 2008; ZLATKO KAUČIČ - VIZIONARJA
2007, GOGA

Zlatko Kaučič je zagotovo eden najplodnejših in hkrati najinovativnejših slovenskih jazzovskih glasbenikov. Na svoji ustvarjalni glasbeni poti, katere tridesetletnico bo zaznamoval s skorajšnjim koncertom v Klubu Cankarjevega doma, je izdal petnajst albumov in sodeloval s številnimi bolj in manj uveljavljenimi domačimi in tujimi glasbeniki. Njegov avtorski slog je izredno raznolik, čepravje njegova igriva tolkalska igra povsem svojstvena in prepoznavna. Ustvarjalnost Zlatka Kaučiča v vsej raznolikosti najdemo tudi na zadnjem albumu Vizionarja, ki ga je izdal konec lanskega leta. To je bil poleg albuma Tolminski punt, na katerem je gostil vrhunskega nemškega freejazzovskega glasbenika Petra Brotzmana, drugi album, ki ga je izdal lani, oba pa sta postregla z živimi koncertnimi posnetki in vsak posebej s svojstveno konceptualno zasnovo. Album Vizionarja prinaša koncertne posnetke, ki so bili v sklopu Jazz festivala Ljubljana narejeni v Cankarjevem domu junija 2006, sicer pa je posvečen dvema umetnikoma in vizionarjema, slovenskemu pesniku Srečku Kosovelu, h kateremu se Kaučič pogosto zateka po snov in navdih, ter ameriškemu jazzovskemu glasbeniku Stevu Lacyju, ki je preminul leta 2004 in s katerim je Kaučiču uspelo vzpostaviti plodno glasbeno sodelovanje. Avtorsko in umetniško kontinuiteto ustvarjanja je Kaučič pri projektu in albumu Vizionarja zagotovil tudi po izvajalski plati, saj je z večino glasbenikov na albumu, s pianistom Brunom Cessellijem, pihalcema Paulom McCandlessom in Emanuelom Cisijem ter kontrabasistom Aresom Tavolazzijem, uspešno sodeloval že pri prejšnjih projektih in albumih. Izjemi sta jazzovska pevka in žena pokojnega Lacyja Irene Aebi ter kvartet rogov Hororn quartet, ki sta tudi prisotna na albumu. Ogrodje so Lacyjeve kompozicije z njegovega albuma Vespers (1993), na katerem je uporabil poezijo bolgarske pesnice Blage Dimitrove. Kaučič jih preplete s svojimi avtorskimi kompozicijami in oboje združi v novo zvočno in konceptualno celoto. Dramaturško je album Vizionarja izredno dinamičen, saj vseskozi prehaja med modernističnimi jazzovskimi prijemi, straight-ahead swinganjem in zvočnimi third-stream barvanji. Poleg tega uspe Kaučiču, skupaj s soglasbeniki, predvsem v drugem delu albuma ponekod preiti v kolektivno improvizacijo in free jazz (Wait for Tomorrow in Grass) in se v skladbi Objem razbohotiti v vsem razkošju domiselne solistične improvizacijske igre in tolkalske poetike. Za nameček se album konča z ritmično asimetrično in poskočno plesno Barabinko.
Album Vizionarja streže z zvočno bogato, izrazno raznoliko in izvedbeno navdihujočo glasbo, ki združi različne, tudi na videz nekompatibilne jazzovske smeri (in navsezadnje občinstva) v kohezivno, učinkovito, privlačno in muzlkalno glasbeno celoto.
Ocena:5

(David Verbuč)




MUSKA; ZLATKO KAUČIČ Vizionarja

V obdobju zadnjih nekaj let je Zlatko Kaučič zagotovo dosegel enega od vrhuncev svojega dozdajšnjega ustvarjalnega življenja. Ta se kaze večplastno in z različnimi, na eni strani samo glasbenimi, na drugi pa z bolj merljivimi, zunanjimi kazalci. Takšni so zagotovo tudi število projektov, dokumentiranih na ploščah, in frekvenca, s katero te prihajajo pred naša ušesa, ter dejstvo, da izhajajo in doživljajo zelo naklonjen kritiški sprejem doma in v tujini. K temu je zagotovo treba pridati tudi zares širok in raznovrsten nabor tukajšnjih in tujih sodelavcev, ki mu jih je uspelo privabiti. Eden izmed bolj markantnih med omenjenimi dokumenti je zagotovo plošča Vizionarja. Kot se pri podlagah za njegove diskografske podvige pogosto zgodi, je vsebina tega albuma spet koncertna; posnetek je nastal 28. junija 2006 v Cankarjevem domu na koncertu znotraj programa takratnega festivala jazza v Ljubljani. Za naslovom se skriva tudi že iztočnica konceptualizacije tega projekta - zapuščina dveh nespornih velikanov sodobne umetnosti v 20. stoletju: Srečka Kosovela in Steva Lacyja. Če je prvi - sicer za Kaučiča zelo oseben in stalen vodnik skozi ustvarjanje - tokrat samo navdih in poezija, ki je na tem albumu sicer prisotna na dva nadna in iz dveh virov, tokrat ni (neposredno) njegova, pa je delo drugega vgrajeno v sam temelj tega projekta. Že ta razsežnost in izvedbeni postopek naredita Vizionarja za enega najbolj ambicioznih in zahtevnih Kaučičevih udejanjenih projektov do zdaj. Lacvjeva zapušdna je vgrajena v osnovo najprej seveda najbolj običajno: z izborom njegovih skladb in z izvedbo njihovih priredb. Album vsebuje deset pesmi, od tega so štiri Kaučičeve, sest pa je Lacyjevih. Res je tudi, da sta po dejanskem trajanju svojega deleža na albumu oba avtorja kar izenačena. A Lacyje na albumu prisoten se skozi zelo spoštljivo interpretacijo njegovih skladb, ki poznavalsko sledi zanj značilni kompozicijski logiki, ki je imanentna avtorjevi skladateljsko-izvajalski metodi, zato jih v novi preobleki zlahka prepoznavamo kot njegove in potem v njihovi ekskluzivni nadgradnji, za katero z nezgrešljivo, vedno prepoznavno interpretacijo poskrbi gostja - pevka Irene Aebi, ustvarjalna in življenjska Lacyjeva sopotnica. Z njo tudi najprej in iz prvega vira vstopi v to zgodbo poezija; vsa besedila, ki jih Aebijeva izbira, uporablja, podaja in zvočno intervenira vanje, imajo svoj vir in navdih v radikalnih, avantgardnih pesniških praksah okolja, v katerem sta z Lacvjem izoblikovala svoj ustvarjalni kredo. Nič novega ne bomo povedali, če opozorimo, da sta v precej etapah ustvarjalne poti sodelovala s sodobrimi pesniki, plesalci, koreografi, gledaiiščniki, vizualnimi umetniki in še kom. Druga zanimiva. a za ta medij žal neslišna poetična razsežnost tega albuma je zapisana na njegov ovitek. To je poezija Blage Dimitrove, oblikovana v kratke, nekajvrstične poeme, v glavnem naslovljene enako kot naslovi izbranih Lacyjevih skladb in zagotovo navdahnjene z njimi in jazzom nasploh, o čemer pričajo tudi posvetila konkretnim jazzovskim ustvarjalcem. Potem so ti seveda še ustvarjaici tega projekta. Na eni strani je Kaučič k sodelovanju povabil svoje že pri drugih projektih preverjene italijanske prijatelje, ki z njim zaokrožijo jedro tokratne ekipe v značilen jazzovski kvartet: Emanuele Cisi s saksofoni, Bruno Cessalli za klavirjem (hkrati je na odru usmerjal koncert) in Ares Tavolazzi s kontrabasom. Povabil je še cenjenega gosta Paula McCandiessa, ki vzame v roke in nasloni na ustnice oboo, angleški rog, basovski klarinet in flavto. Temu izvajaiskemu naboru je dodal kvartet francoskih rogov, v katerem je bil prvi mož Boštjan Lipovšek, za svoje ustvarjalno delo v zadnjih dveh letih pravkar nagrajen z nagrado Prešernovega sklada. Rezultat opisanega je predstavljen na atbumu prepričljivejše od tistega, kar smo doživljali v neoosredni prisotnosti njegove izvedbe. Kar je pričakovano in logično. Album in koncert zahtevata različno dramaturgijo; prvi dopušča drugačno strukturiranje istega gradiva, skladbe, čeprav razvrščene v istem zaporedju, delujejo na njem izčiščene in bolj avtonomno, ker se ne zlivajo v enoten koncertni tok Vsako posebej je mogoče izdvojiti, si jo ponoviti, kakšno preskočiti, zamenjati vrstni red njihovega poslušanja in tako preizkušati njihovo vrednost, prepričljivost, posebnost, večpomenskost, Zvočno razsežnost, interpretativno potenco tistih, ki so se posebno angažirali prav pri njihovi izvedbi. Kar seveda omogoča dodatne razsežnosti njihove percepcije. Zato je končni vtis o ponujenem na albumu kompleksnejši, pa čeprav smo v resnici vse slišali že na koncertu. In zato je Kaučič z Vizionarjema naredil še en odličen album; skoraj se mi zdi, da celo proti svojim pričakovanjem, v lastno presenečenje.

(Zoran Pistotnik)




VEČER: sobota, 29. marca 2008; Zlatko Kaučič

Eden najbolj samosvojih tolkalcev in skladateljev v sodobni jazzovski glasbi prav letos slavi trideseto obletnico nastopanja.
Sodeloval je s številnimi velikani svetovne glasbe, posebej pa ga je zaznamoval eden od obeh vizionarjev iz naslova zgoščenke: ameriški saksofonist in skladatelj Steve Lacy (1934-2004). Ta je imel enega zadnjih nastopov prav v ljubljanskem Cankarjevem domu, v okviru prvega dela Kaučičevega veličastnega projekta Zlati čoln. Tega je, kot še mnoge skladbe ali kar celoten opus zadnjega desetletja, navdahnil drugi vizionar iz naslova: Srečko Kosovel. Kot je pri Kaučiču že v navadi, je zgoščenka nastala iz posnetkov unikatnega koncerta - na predlanskem jazz festivalu v Ljubljani. Presenetljiv preplet kvarteta klasičnih francoskih rogov, med sodobno eksperimentalno klasiko in svobodno improvizacijo nihajočih pihal (oboo , angleški rog, klarinet in flavto je igral izkušeni mojster Paul McCandless, ki je prav tako sodeloval že pri prvem Zlatem čolnu) in klavirja (italijanski pianist Bruno Casselli je prevzel tudi vlogo dirigenta) ter jazzovskega saksofona (Emanuele Cisi) in kontrabasa (Ares Tavolazzi), zaokrožujejo Kaučičeve igrive melodično-ritmične inovacije, za že kar presunljivo izrazno globino pa skrbi predvsem vokal Lacyjeve dolgoletne življenjske sopotnice Irene Aeby. A vsej teži, tehtnosti in kompleksnosti navkljub, je album presenetljivo tekoč, speven in poslušljiv - ter ne bi smel manjkati v prav nobenem cvetoberu glasb ene kreativnosti.
Ocena: 5.

(dkj)