RADIOSTUDENT.SI: 11. 9. 2017; BARRY GUY / MAYA HOMBURGER / ZLATKO KAUČIČ: WITHOUT BORDERS…

Zlatko Kaučič bo leta 2018 praznoval dvojni jubilej – 65. rojstni dan in 40-letnico delovanja. Že kratek pogled na njegove številne diskografske izdaje iz zadnjih let nam daje jasno vedeti, da bo naš neumorni bobnar in tolkalec jubileja obeležil delovno, saj je v tem zadnjem času objavil vrsto albumov z novimi zasedbami ali posnetke novih sodelovanj z vrhunskimi mednarodnimi muzičisti. Zdi se namreč, da je v novem zagonu, poln radovednosti ter željan novih izzivov in kreativnih glasbenih srečanj. Zadnji v nizu albumov prinaša prvi zapis Kaučičevega muziciranja z dvema našima dobrima koncertnima znancema, britanskim kontrabasistom Barryjem Guyem ter njegovo dolgoletno življenjsko in glasbeno spremljevalko, sicer v Švici rojeno violinistko Mayo Homburger. Na albumu Without Borders… so obelodanjeni posnetki s koncerta, ki ga je trojica navdihnjenih glasbenikov izvedla lani v ljubljanskem Klubu Cankarjevega doma, v okviru cikla Cankarjevi torki.

Naslov albuma Without Borders… sprva aludira na njegov velik Orkester brez meja, a kot izvemo iz spremnega besedila, je album posvečen beguncem in njihovemu boju za dostojno življenje. To še zdaleč ni prvič, da Kaučič z glasbo naslavlja pereče družbene probleme; naj na tem mestu omenimo le njegov solo album Emigrants, posvečen, kot že naslov namiguje, prav emigrantom. Glasba z albuma ponuja več zvočnih tokov oziroma več načinov zvočenja. Skozi celotno ploščo se vije nit štiridelne skladbe, imenovane Footfalls, ki se z domiselnim naslovom navezuje tako na negotovo pot beguncev kot tudi, kot nas napoti spremno besedilo, na istoimensko dramo mojstra grenkega absurda, Samuela Becketta.

Po kratki uvodni, komaj dobro minuto trajajoči skladbi Shadow Fragment sta na sporedu prva dva dela omenjene Footfalls. Pri tej večdelni skladbi gre za niz duov basista in Kaučiča, ki z intenzivno igro, polno šumenja in škrebljanja ter skokovitega naraščanja napetosti pričarata nervozno in nevarno ter neravno begunsko pot. Kaučič tu poleg znanih talnih bobnov, standardnih tolkal in činel uporablja še električne citre, ki s svojim natrganim in zelo predirnim zvenom prispevajo dobršen del k občutju nelagodne živčnosti ob tej skladbi. Sledi nič manj razburkana skladba Celebration, ki jo poznamo z istoimenskega čislanega ECM-ovskega albuma Maye Homburger in Barryja Guya iz leta 1999. Nemir in negotovost iz skladbe Footfalls sta sedaj presekana s sugestivnimi premolki, z intenzivnejšim lokovanjem po strunah violine. Homburger, sicer strokovnjakinja za baročno violino, ki jo tudi igra na teh posnetkih, se še enkrat izkaže za izjemno čuječno soglasbenico, polno iskrivih zvočnih presenečenj in namigov.

Glede na tematiko oziroma širši družbeni okvir albuma pričakovano elegičnost in otožnost prinaša nadvse domiselno poimenovana skladba Peace Piece, torej kos miru. Mesnato in valovito basovsko linijo Kaučič poglablja z odmerjenimi udarci po činelah in tako ustvarja notranji prostor, iz katerega kakor da vejeta otipljiva žalost in resignacija. Sledi nemara najizrazitejši komad z albuma, The Seeker and the Search, ki ga je Barry Guy pred leti napisal v okviru projekta newyorške multimedijske umetnice Elane Gutmann. Gre za sedemdelno skladbo, izvirno napisano le za kontrabas in violino, tokrat pa se v brbotajoč mnogogovor kajpak vključi še Kaučič. Skladba brsti od improvizacijskih domislekov, nenavadno zveneča šumenja dostikrat sploh ne izdajajo svojega vira, torej sprva sploh ne zaznamo, kdo igra kateri del … Razbitje forme je, kakorkoli je to slišati paradoksalno, vpisano v samo formo te močne skladbe, ki je obenem lahko tudi študija primera sožitja in sobitja treh vrhunskih glasbenikov in ozvočevalcev smisla kot tudi kompendij karseda pisanih tehnik improvizacije in napetega ter nadvse usklajenega igranja.

Po še enem delu suite Footfalls sledi krasno liričen zaključek albuma s skladbo Art Steva Lacyja. V njej dominira zategli zven violine, ki mu z lokovanjem po basu zvesto sledi še Guy, medtem ko je naš tolkalec, ki je z Lacyjem posnel nekaj svojih najboljših skladb, zvečine primerno zadržan v dodajanju drobcenih poudarkov in mimobežnih okraskov. Ob izjemno usklajenem muziciranju in raznovrstnosti zvočnega gradiva nas album navduši tudi z odličnim zvokom. Zanj je poskrbel Iztok Zupan, ki s Kaučičem redno sodeluje pri snemanju in obdelavi zvoka. Asketsko, a grafično učinkovita naslovnica zaokroža vtis scela premišljenega zvočno-miselnega dela, še enega trdnega kamenčka v vedno dopolnjujočem se mozaiku Kaučičeve zvočne slikarije.

(MARIO BATELIĆ)


WWW.FACEBOOK.COM: 21. avgust 2017; ***** Without Borders... Fundacja Sluchaj! FSR05|2017 Barry Guy (b); Zlatko Zlatko Kaučič, (ground dr, home made instr, elec Zyther); Maya Homburger baroque v). March 2016.

Zlatko indeed passes recently all borders and frontiers and records music of great variety and artistic quality with the best of the best. The present album is a masterpiece, recorded "Torkovi Veceri" Cankarjev Dom in Ljubljana, and led by Barry. The title of the album, "Without Borders..." and the track, as Barry comments in the liner notes, "represent resonances of artists' awarness that international agencies facing an overhelming task of supporting fleeing citizens from war-torn countriers, ..., while politicians turn their back on the problem". The record starts with a trio track, "Shadow Fragment", taken from "The Seeker and the Search", "provides an intense introduction to the music". The are four duo improvisations of bass and drums/percussion and Zyther, "Footfalls IV" Barry tells that they re flect "turmoil experiences by the refugees in their quest for freedom", and at the same time remind the listeners of Samuel Beckett's drama of the same title. "Celebration" is for violin solo, and was released earlier on the famous 1999 ECM album of Maya and Burry, "Ceremony", and on somewhat forgotten Auditorium Edizioni album from by Maya, Barry and Walter Prati on cello, recorded in 2001. In the present version Zlatko accompanies Maya, and the end eff ect is particularly rich and fresh. "Peace Peace" is a melancholy ballad, originally written for bass solo, but here, similarly as "Celebration", expanded to a duo with Zlatko Kaučič. This is the most traditional, but at the same time the most beautiful track of the album. The highlight of the record, however, is "The Seeker and the Search" in seven parts it is , as far as I understand from the liner notes, the same composition as the seven piece "Tales of Enchantment", from an Intakt album of the same title. While the "Tales..." were written for violin and bass , abd dedicated to Elana Gutmann, Barry adds in "The Search..." percussion as a third voice. Again, the end result is simply stunning: dramatic, expressive and yet lyrical. The set ends with the Steve Lacy's wonderful composition "Art", played by the trio.

The whole album provides an amazing, incredible example of synergy and interaction intensity of absolutely top level, encountered only in the best capolavori of the contemporary free improvised music. An absolutely must purchase for the lovers of contemporary avantgarde.

(Maciej Lewenstein)


WWW.SIGIC.SI: 26.07.2017; Impulzivna tvornost in senzibilna zadržanost

Zlatku Kaučiču se tokrat preko improvizacij in kompozicij pridružujeta legendarni britanski basist, improvizator in skladatelj Barry Guy in njegova partnerica, violinistka, improvizatorica in specialistka za baročno glasbo Maya Homburger.

Zlatko Kaučič v svojem ustvarjanju na različne načine tematizira vprašanje mej, migracije, evropske socialno-politične realnosti in temeljnih premis humanizma in ga s svojimi zvočnimi praksami prevaja navzven že več kot desetletje. Jedro tega njegovega pristopa je njegova osebna zgodba, zgodba mladega izseljenca, glasbenika, umetnika, njegovega življenja, seljenja in muziciranja po različnih predelih Evrope ter vrnitve domov na obmejno območje, kjer je (in še vedno) z ustvarjanjem, pedagoškim delom in organiziranjem festivala in koncertov širil ideje brezmejnosti. Meje so v njegovih krajih načeloma padle z vstopom Slovenije v EU, a so hkrati ostale in formirale so se nove. Kaučič jih je bolj eksplicitno tematiziral na izjemni solistični plošči Emigrants iz leta 2011, odtlej pa se ta vprašanja vtiskujejo tako v njegov festival Brda Contemporary Music Festival kot v Orkester brez meja (zadnja plošča na primer nosi naslov Schengen) ter trio Disorder at the Border. Migrantski koridor je v Brdih dejansko prisoten že precej dlje kot zgolj od zadnjega velikega migrantskega vala. Kaučičev angažma lahko razbiramo kot čustven, oseben, empatičen, a obenem aktivističen, čeprav relativno »skromen, ponižen doprinos«, kot skupno muziciranje, zabeleženo na novi plošči, označi njegov tokratni sošpilavec, legendarni britanski basist Barry Guy, ki se jima pridruži njegova partnerica, violinistka, improvizatorica in specialistka za baročno glasbo Maya Homburger. Skupna razmišljanja o begunski krizi in novih geopolitičnih razmerah so se tiho vtkala v serijo improvizacij in razprtih kompozicij, ki jih je trio v različnih formacijah utelesil na skupnem koncertu v Cankarjevem domu leta 2016, za naša ušesa pa jih je skrbno zabeležil Iztok Zupan, ki je v njih ujel bistvene detajle in širša prostorska odzvenevanja, robate, intenzivne silnice skupinskih improvizacij in bolj prefinjena sozvenenja kompozicij za violino, bas ter violino in bas, razširjenih z razpršenimi ritmi in pretanjenimi zveni tolkal. Objavljene so na plošči Without Borders ..., ki je izšla pri poljski založbi Fundacja Słuchaj iz Varšave (nasploh Kaučič v zadnjih letih veliko izdaja pri poljskih založbah in tam nastopa, kar ne čudi, saj je poljska scena zadnja leta eno od osrednjih prizorišč sodobnih jazzovskih godb, založb, klubov in festivalov).

Z njo se Kaučič še intenzivneje podaja v »namišljeno geografijo« svobodno improvizirane glasbe, po eni strani »brezmejno«, saj je zanjo značilno sodelovanje in soočanje z različnimi improvizatorji in improvizatoricami, ki pa po drugi strani vedno pripadajo določenim lokalnim, regionalnim, celo nacionalnim scenam. Barry Guy je prvoborec britanske veje, ene prvih, ki je pionirsko formirala zgodnje estetike svobodno improvizirane glasbe. V zgodnjih časih je muziciral v triu Iskra 1903 (s kitaristom Derekom Baileyjem in pozavnistom Paulom Rutherfordom) ter v zasedbah tolkalca Johna Stevensa, nadaljeval je s svojimi orkestrskimi improvizacijskimi iskanji skupaj z Barry Guy London Jazz Composers Orchestrom in New Orchestrom, bil je tudi del tria pihalca Evana Parkerja (preko njega se Kaučič v duetu in v triu s pianistom Agustijem Fernandezom intenzivneje sooča z zvenskim in tonskim drobljenjem »britanske šole«, ki pa ga presnavlja v svojstveni maniri z iskrivostjo, intenzivnimi zvočnimi iskanji in premenami). Guy je obenem klasično izobražen čelist (v zgodnjem obdobju je bil član številnih orkestrov, na primer londonske Sinfoniette), ki v svojih improvizacijah in kompozicijah preči melodičnost in harmonske okvirje z iskrivimi in intenzivnimi izstopi iz njih. To je razvodno tudi na pričujoči plošči v skrajno dinamičnih, zvensko nasičenih improvizacijah v duetu s Kaučičem v seriji štirih skladb, po Beckettu naslovljenih Footfalls. Te tvorijo en pol plošče, nervozen in sunkovit, hiter, impulziven, večkrat surov, ritmično skrajno razpršen in kompleksen, prepleten s prehodi v številnih tehnikah igranja, ki prečijo ton in ritem, a hkrati z občutkom spet vstopijo vanju skozi posamične zvene činel, z upognjenimi, drsečimi glissandi in rezkimi ritmičnimi punktuacijami. Kaučič večkrat poseže po svojih električnih citrah, glasbilu, ki ga je v zadnjih letih dodal k svojemu vedno spreminjajočemu se tolkalsko-bobnarskemu kompletu in ki ga vodi v vmesje zvena in perkusivnosti ter v polje surovega, ojačanega elektronskega kovinskega zvoka, v katerem tli svojstveno pregneten odmev ljudskosti.

Guy v spremnem besedilu to serijo improvizacij okarakterizira kot »notranje pretrese beguncev, ki jih doživljajo v svojem iskanju svobode«, a obenem doda, da je ta interpretacija zgolj ena od možnih, saj pravi, da ne gre za »zvočne slike«, torej zvočno preslikavo neke čustvenosti. Skozi improvizacije prej vejejo intenzivne silnice, v katere so te misli vpete, ne da bi se vanje naselile, tja jih zanaša le odmev konteksta. Obenem s svojo zvočnostjo ne posegajo po ustaljenih zvočnih in glasbenih izrazih za različna čustvovanja, ki prej morda nehote zvenijo iz kompozicij na plošči, pa čeprav so bile te napisane iz drugih vzgibov. A tole je že moj osebni razmislek ob plošči, ko v improvizaciji prepoznam potencial, da se vanjo vpenjajo odmevi širše družbene situacije, tenzije, neznosnosti šuma na meji jasne artikulacije in vpenjanja v pomenskost. Vsekakor omenjeni Guyev umetniški credo podčrta zaključna izvedba skladbe Art pokojnega ameriškega pihalca Steva Lacyja (z njim, s pevko Ireno Aebi, ki jo poje v izvirniku, in z basistom Jean-Jacquesom Avenelom je Kaučič sodeloval v preteklosti), nastale po poemi Hermana Melvilla. Trio lepo ujame njen elegični, melodični značaj, ki ga tokrat v toplem zvenu nosi violina kot emotiven splet jazza in klasične glasbe, Guy in Kaučič pa ga nežno ritmično lomita. Poema, ki jo trio izpusti na plano, pooseblja vero v moč umetnosti po sanjanju (in snovanju) drugačnih svetov. Nenazadnje je Melville avtor izreka »umetnost je upodobljeno čustvo«, s čimer se lepo ponazori dvojnost v pričujoči glasbi.

Kaučič je v preteklosti že sodeloval z godalci, denimo z violinistom Alexandrom Balanescujem, čelistom Tristanom Honsingerjem, godalnim kvartetom Al Capone Štrajh Trio, godalnim orkestrom Rara Roža in drugimi, še bolj pa je zagrizel v razne forme, ki so izrastle iz dediščine klasične glasbe, v svojih sodelovanjih z Ljubljanskimi madrigalisti pa opernim pevcem Robertom Vrčonom, Mešanim zborom RTV Slovenija itd. Ta soočanja so bila velikokrat gonilo intenzivnosti in kreativnega iskrenja v vmesnih prostorih improvizacije ter bolj komponiranih, aranžiranih del, razpetih med svobodno improvizacijo, jazz in free jazz ter komorno glasbo, zborovsko glasbo na sledi ljudske pesmi ali poezije ter odmevi opere. Tudi na pričujoči izdaji je delno prisoten ta duh, vendar se intenzivneje vpenja v skupni zven, ki temelji na subtilnem vraščanju v tkivo kompozicij. V njih pride do izraza Kaučičev drugi pol, njegova kreativna empatija, ki se zna zliti v raznotere skrajno osebne zvočne izraze, kot jih na primer na navzkrižjih improvizacij, sodobne klasične glasbe in stare (baročne) glasbe nosijo kompozicije Guya in Homburgerjeve. Kaučič je v dveh duetih, v skladbi Celebration z Mayo Homburger (izšla je na albumu Ceremony pri znani založbi ECM v izvedbi za osem nasnetih violin) in v skladbi Peace Piece z Guyem, postavljen v dialoško, kontrapunktično relacijo napram komponiranemu delu, melodičnim in atonalnim, teksturnim in barvitim konturam violine in kontrabasa, ki jih Kaučič imenitno zapolni z mehkim ritmičnim drobljenem in zvensko prefinjenostjo. Posebej izstopa skladba Celebration, ki pa s svojima »zeitgenossiche« zvenu in motiviki morda deluje nekam preveč zategnjeno in formalno. Kot trio se lotijo sedmih krajših kompozicij z naslovom The Seeker and The Search (skladba Shadow Fragment je z intenzivnim in nervozno trzajočim zvenom strun postavljena kot uvod v ploščo in tudi v improvizacije Guyega in Kaučičevega dvoigranja), izvorno pa spadajo v cikel duetov za violino in kontrabas z naslovom Tales of Enchantment, kjer sodelujejo tudi tolkala. Trio tu pokaže vse svoj potencial, čeprav je Kavčič deloma v podrejeni vlogi, ki pa jo odigra odlično in da z njo skladbi poseben pečat in karakter.

In ravno v tem tiči moč pričujočih duetov in tria – v Kaučičevi sposobnosti in prožnosti, umeščeni med impulzivno tvornostjo, kot jo izpričujejo dueti z Guyem, ter senzibilnim, potrpežljivim barvanjem in punktuiranjem vnaprej komponiranih skladb. Kaučič se v teh dveh modusih vpenja v nove (z)godbe in jih kot glasbenik z lastno zvočno govorico temeljno zaznamuje, hkrati pa se mu posreči vanje vnesti svoje lastne zgodbe, ritme in angažmaje, ki so bistveni del njegove ustvarjalne poti.

(Luka Zagoričnik)


WWW.SEATTLEPI.COM: July 11, 2017; Music Review: Barry Guy, Maya Homburger, and Zlatko Kaucic - 'Without Borders'

Creating an atmosphere of collective improvisation is drummer Zlatko Kaucic's artistic endeavor. Freedom of expression driven by a stream of consciousness is the mode of operation that Kaucic and his collaborators utilize in their latest recording, Without Borders. The spontaneity in the verses crosses into vanguard territory reminiscent of post-modern artisans. Listeners are enticed to take note of the way Kaucic's percussive tools crinkle and shimmy, Barry Guy's double bass throbs and pulsates, and Maya Homburger's baroque violin arcs and genuflects throughout the pieces. Each instrument is used to communicate personalized thoughts, as the trio explores the multiple textures and sonic range of their individual tools.

The nine tracks move into one another seamlessly as though they are autonomous parts belonging to one body. The splashing of Kaucic's cymbals along "Footfalls III" is joined by a bevy of percussion instruments that squeal and clink like a horde of chainmail. An irregular meter presides over the piece, which is a recurring theme throughout the recording. The tracks are not singularly defined. They each emote various temperaments, articulated by impromptu curves, brusque crests and lulls. The direction of the tracks are governed by the individual musicians, switching course with a whim and presenting dynamic shifts off the beaten path.

The resounding echoes of gong-like pistons sounding off along "Footfalls IV" produce an eerie vibe through the track, welded to the lightly bowed strings of the bass. The soothing tone of the violin through "Art" displays a lyrical musing interwoven with reflexive impulses from the bass and percussion, causing no one to be drowned out by another. These episodes of spontaneous raptures and interceptions do not interfere or interrupt the discourse of the tunes but have the effect of giving the pieces depth.

The music moves with an unrehearsed parlance, as the musicians mitigate melodic phrases and patterns that do not adhere to a discernible script. Each member of the trio demonstrates a mind of their own without expressing conflict or distress in their dialogue. Out of three voices come three distinct voices, each holding their own while forming a common ground where they all can be heard simultaneously. This is collective improvisation at its finest, where each musician is free to express thoughts without encumbrance or restriction.

(Susan Frances)