|
|
||
|
www.freejazzblog.org/ APRIL 11, 2013, Saadet Türköz, Giovanni Maier, Zlatko Kaučič – Zarja-Tay (Rudi Records, 2012) ****
Vocals: Like all artists, Saadet Türköz is informed by her influences. Hers are very unique: "I was born in Istanbul in 1961, and I am currently living in Zurich.?Due to the political pressure of the Chinese government upon the Turk people in East Turkestan (Uyghur Autonomous Region), my parents fled to Istanbul, where they settled as Kazakh refugees. They transmitted us the rich oral and musical traditions of the highlands of Central Asia. With the tales of their far away country and their journey to Turkey, the elderly people of the Kasakh community influenced my imagination as musician until nowadays." Zarja-Tay is dedicated to her brother, Ahmet Türköz (1963-2009), “…who was engaged in human rights for free East Turkestan.” Saadet Türköz expresses herself in ways I’ve never heard before. Track 5, “Voice” and Track 3 “Massallah!” are two especially fine examples of her unique vocal style. It was difficult at first to take in the universe of sound she forges, and I got off track as I became obsessed with not knowing the meaning of the words (*). But what seems like words here, are, in many cases, not even words anyway, so what is perhaps most necessary is to have an open mind and embrace the pre-verbal. This is really hard, and that’s why I highly recommend this album! Saadet Türköz is not fooling around, and you will grow as a listener and as a person because you are going to be squirming. Like an ant who has succeeded in running away from a fanatic wielding a magnifying glass on a hot day, only to get smashed by a big thumb you never saw coming. Shamanic is the only word that will do. Percussion: Zlatko Kaučič has gongs and bells and scratchy things scraping and rusty, swinging gates flying slowly open and closed. Listening, I feel as if I were being born inside a Gamelon, with every instrument a living bone or strong tooth. His precision carries a spiritual depth, complete with deep toms at opportune moments. Nothing wasted. Nothing haphazard. Like a brilliant poem throughout. (Of special note, Track 9, “Apa”). Bass: In this context, Giovanni Maier becomes a friendly, loving GPS you are so happy to have around. Full of warmth. A lullabye~compass. Maier’s choices create a powerful juxtaposition with the focused intensity behind Türköz’s voice, and he anchors the band well. This is not to say that he plays it safe. Maier on bass also travels to select alternate worlds, sounding over here like a shofar….over there, like a viola….there again, like a human voice and then, alternately like….? Track 4, “Snake,” is especially enticing, as is the thoughtful and quiet, “Zero” (Track 10). (*) Saadet kindly helped me out with some translations. Here is another: The old spirits on the other side invite me to die. They say to me, you are welcome to paradise I will die, I wanna go My heart has pain – take me to the other side Please don’t forget me, Where I’m going I can see you and hear – on the other side I am a beautiful spirit! -- Saadet Türköz, “Köpes,” Eng. transl. (Köpes means: generous human and is a family nickname for Saadet’s brother) (Monique Avakian) www.jazzitalia.net 31.3..2013, Saadet Turkoz - Giovanni Maier - Zlatko Kaucic Non e la prima volta che questi tre musicisti incidono insieme. Compaiono, infatti, in "Doline" del 2008, uno dei tre cd che fa parte del box "30th Anniversary Concerts" a nome di Zlatko Kaucic. Si avverte in quello che fanno una volonta precisa di compenetrare idiomi apparentemente distanti e di difficile combinazione, senza, pero, rinunciare, ciascuno, alla propria specifica cifra stilistica. Impressiona, innanzitutto, Saadet Turkoz. La sua voce, spesso, rimane in sottofondo con una sorta di ipnotica salmodia. Piano piano sale di tono, si impossessa della scena con recitativi dotati di una musicalita lontana, antica e contemporanea. In alcune tracce il suo canto si trasforma in un gorgoglio, in un rumore di fondo che ricorda il suono dell'acqua che cade, o si avvicina ad altri effetti provenienti, sembra, da paesaggi incontaminati. Urla strozzate, grugniti, versi e versacci squarciano il silenzio o rappresentano il contraltare di quanto stanno elaborando i due partners. Nessuno, in questo momento, si esprime come questa artista che deriva la sua ricerca dalla tradizione turca e balcanica, ma guarda in avanti, oltre gli steccati dei generi. Giovanni Maier, da parte sua, con l'archetto sul suo contrabbasso sviluppa temi antimelodici provvisti di una grazia atavica, con echi di un folklore mediorientale forse solo immaginato. Quando pizzica il suo strumento compone e scompone ritmi, produce assoli slabbrati e densi di significato. Zlatko Kaucic accompagna battendo su ogni sorta di oggetto. Suona le percussioni con un approccio naturalistico, non accademico, ma decisamente originale. E' intenzionalmente rumoristico, ma sono bei rumori. In ogni suo intervento, si puo affermare, va a costruire un tassello indispensabile per completare il dialogo fra voce e basso. Il cd contiene undici tracce di valore equivalente. Si fa raccomandare, pero, in particolare "Kopes", una litania marcata dalla voce della Turkoz e caratterizzata da una specie di riff prodotto da Maier, mentre Kaucic, in secondo piano, dispiega il suo campionario di aggeggi percussivi. "Zarja Tay" e un disco che dimostra come sia possibile comporre musica di valore, in gran parte improvvisata, se i protagonisti, pur provenienti da mondi ed esperienze diverse, siano attenti ad ascoltarsi reciprocamente e vogliano collaborare collegando i vari linguaggi in una sorta di contaminazione progressiva. (Gianni Montano) French quarterly magazine march 2013, REVUE & CORRIGÉE ZARJA-TAY RUDI RECORDS RRJ1010 - DIST. ORKHÉSTRA Les deux enrcgistrements ont en commun d'offrir a l’auditeur une voix féminine s’inscrivant dans un partenariat avec une section rythmique. Des percussions dans le premier cas, servies par Howard CURTIS, un Américain résidanr a Graz en Autriche, un duo contrebasse et percussion pour Zarja-Tay, respectivement l'Italien Gio¬vanni MAIER et le Slovene Zlatko KAUCIC. Des deux enregistrements, le premier, Lightriing& Thunder est sans doute le plus exp ressi f, le plus direct aussi. Coni me son titre l’indique, il éclate dans le firmamene de votre écoute comme un orage... Un orage salvateur, régénérateur, dont l’édair/la voix (lightning) vous irradie, et le tonnerre/les percussions (thunder) vous remue. Un orage qui se frotte aux quatre éléments: la terre, l’eau, l’air, le feu. Si Howard CURTIS est bien évidemment la terre, le socie, il lance aussi parfois des étincelles, et laisse écouler ses sons, ses trouvailles rvthmiques... Katja CRUZ est, elle, a la fois l’eau, par le déluge de sa voix et de son lyrisme, Fair par ses murmures, le feu par l incandescence de son enga¬gement. Dans un sens, le duo opere ici, avec ses moyens piu tot con tempora ins, une relecture des pulsions primitives de la Terre. Le second enregistrement est davantage un trio d’improvisation* entre trois sources sonores qui privilégient leur interaction, leur combinaison. L’origine géographique des trois protagonistes laisserait a penser que Zarja-Tay est connoté par une ins- piration méditerranéenne offrant une confrontation entro deux univers propres: Saadet TURKOZ vient du Bospliore, tandis que les deux autres sont fils de l’Adria- tique, bien que la frontiere italo-slovene les séparé; Giovanni MAIHR est natif de Trieste, Zlatko KAUCIC de Postojna en Slovénie. Toutefois, l'origine ethnique de Saadat Turkoz (rappelons que ses parents étaient turkmenes/ouigours), et les multiples partenariats qui ont marqué le parcours des trois musiciens font de leur rencontre une proposition plus laree. Saadet TURKOZ use bien sur de ses approches turco-asiatiques dans la plupart des onze titres de ce recueil, mais elle sait aussi en taire abstraction pour en dépasser l’aspect ethnique, les percussions de Zlatko KAUCIC: sont variées et colorées, relevées et chaleureuses, tandis que le contrebassiste semble davantage faire le lien entre ses deux protagonistes, avec une basse ron¬fiarne, parfois tellurique, voire obsédante, mais aussi, a l occasion, caressante. Un enregistrement des plus prenants. * Qui se presente* sous le noni de Doline Trio. Un enregistrement en public faii l’objet d'un CD entier inclus dans le triple CD de Kaucic, 30'1' Anuivcrsary Concert, Splasc(H) C:i)H 2526-2. (Pierre Durr) www.facebook.com/RudiRecords 11. 3. 2013, Zarja-Tay by Turkoz Maier Kaučič Zlatko Kaucic oltre il confine Il batterista sloveno di fama internazionale, protagonista del recente Dreilander Trio, va ascoltato in altri tre cd in cui il discorso di confini musicali entra nel cuore della Mitteuropa e la supera, in tutti Zlatko Kaucic offre un sound appassionato e sperimentale, memore del free jazz, con tutte le dovute novita degli ultimi trent'anni. Giovanni Maier al contrabbasso e con Kaucic nel trio Zaria-Tay (Rudi Records) dove il solismo e incentrato sulla splendida voce di Saadet Tiirkoz, cantante turca con origini tra Cina e Turkistan: qui la musica si fa piu etnica in una sorta di worid-jazz partecipato ai massimi livelli di interplay emozionale. Suoni arcani e al contempo modernissimi in Sound Fields for T.S. (Radio Slovenja) dove il suono eclettico proviene dal Kombo (tre chitarre, tre percussioni, basso e tastiere), da un'orchestra d'archi e da ospiti illustri come ad esempio Herb Robertson e Bruno Ceselli. Chiudiamo il trittico con Round About One O'Clock (Not Two Records), un radicale duetto di creative music con l’intenso sax di Evan Parker. (Guido Michelone) WWW.SIGIC.SI 27. 12. 2012, Vzvišena in razkrojena zvočna narativnost Zarja-Tay je drugi album zasedbe, ki je bila ob Kaučičevi tridesetletnici delovanja predstavljena kot Doline trio. Sestavljajo ga v Švici živeča kazahstansko-turška pevka Saadet Türköz, italijanski kontrabasist Giovanni Maier, ki je Kaučičev stalni sodelavec, in Zlatko Kaučič1 s svojo unikatno talno postavitvijo raznoraznih tolkal, udarjal in drugih zvočil. Album so posneli pred tremi leti v živo v cerkvi v Crngrobu. Zvok je pričakovano mojstrsko zajel Iztok Zupan in vključuje tudi nekatere okoliške zvoke, vključno s ptičjim petjem in otroškimi glasovi, po katerih je album menda celo dobil ime. Oboje celoto lepo zaokrožuje in ji daje s poudarjeno tuzemskostjo spontani človeški pečat. Glede na to, da je album posvečen preminulemu bratu Saadet Türköz, je človečnost pravzaprav njegova osrednja tema, glasbeno reflektirana v enajstih izvedbah. Pri vseh treh glasbenikih gre za znana imena naše in širše kreativne, improvizirane godbe. V tem srečanju ustvarjajo samosvojo glasbeno govorico, ki jo nemara v največji meri kroji prav prisotnost izjemne vokalistke. Ustvarjanje Saadet Türköz je namreč vpeto v tradicije Turčije oziroma Bližnjega in Srednjega vzhoda ali kar centralne Azije. Njen širok razpon in razširjene tehnike vokalizacije glas postavljajo v prostor in ga osamosvajajo, obenem pa nenehno ohranjajo njegove kulturno-zgodovinske navezave. Ne glede na to, v katerem kontekstu Saadet Türköz nastopa (solistično, v bolj folkovskem kontekstu, elektroakustičnih ali drugače improviziranih zasedbah), se njena naslomba na izročilo vedno organsko zlije z drugimi glasbenimi govoricami ter jih tako tudi na novo osmisli. Na albumu Zarja-Tay se od začetka do konca plete sugestija ljudske pesemskosti (izvedbe so sicer opisane kot »sanjske pesmi«) s poudarjenim narativnim momentom, ki pa je položen globoko pod plasti improvizacije in še dveh drugih, sicer enakovrednih avtorskih govoric. Ta značilnost je pri nekaterih izvedbah bolj poudarjena kot pri drugih, a je v vsakem primeru dovolj prepoznavna, da obarva celoto. Saadet Türköz skozi tokove zvočnega osamosvajanja namreč plete niti sprva še jasneje oblikovanih semantičnih nastavkov, ki iz svoje narativnosti prehajajo v sugestivno zvočnost. Njena vez z izhodiščno semantiko se redko povsem pretrga, bolj gre za variacije in modulacije, ki pa jih nenazadnje kot pomensko polne dojemamo mogoče zgolj zaradi njihove doživete, ranjene izvedbe. Občasno prepoznamo posamezne besede ali njihove fragmente vsaj v turščini, arabščini in angleščini; skladba Snake se denimo izteče s ponavljanjem besede »canim«, po turško »dragi, draga«, gre torej za nagovor ljubljene osebe, medtem ko skladba Mashallah! že z naslovom nakaže, da gre za izražanje hvaležnosti, veselja in poveličevanja. Drobce angleških besed slišimo v skladbi Somebody, skladba Phantasie pa je verjetno sestavljena iz izmišljenih zlogov, ki jezik zgolj simulirajo. Te besede se skozi ponavljanja in zvočna razkrajanja izmikajo v osamosvojeno zvočnost, ki slednjič transcendira njihov prvotni pomen. Pri vseh treh glasbenikih gre za znana imena naše in širše kreativne, improvizirane godbe. V tem srečanju ustvarjajo samosvojo glasbeno govorico, ki jo nemara v največji meri kroji prav prisotnost izjemne vokalistke. Ustvarjanje Saadet Türköz je namreč vpeto v tradicije Turčije oziroma Bližnjega in Srednjega vzhoda ali kar centralne Azije. Njen širok razpon in razširjene tehnike vokalizacije glas postavljajo v prostor in ga osamosvajajo, obenem pa nenehno ohranjajo njegove kulturno-zgodovinske navezave. Ne glede na to, v katerem kontekstu Saadet Türköz nastopa (solistično, v bolj folkovskem kontekstu, elektroakustičnih ali drugače improviziranih zasedbah), se njena naslomba na izročilo vedno organsko zlije z drugimi glasbenimi govoricami ter jih tako tudi na novo osmisli. V tej točki se vsi trije glasbeniki tudi najtesneje srečajo ter različne in presenetljivo skladne zvoke združijo v ustvarjanje nekega novega pomena, neke nove govorice. Vsi trije skupaj prisostvujejo rojstvu embrionalnega glasu ali čedalje večji pretočnosti neoprijemljive poetičnosti, ki je hrepenenje in refleksijo pustila za sabo oziroma ju je predrugačila v nekaj svobodnejšega. Najboljše skladbe albuma (denimo Snake, APA in Köpes) so predvsem daljše izvedbe, znotraj katerih se pesemska oblika spreminja v bolj svobodno, improvizirano izraznost in se spet vrača na izhodišče. Kaučič in Maier pogosto povzameta kak vokalni element in ga razvijeta v spontano oprijemljivo obliko, ki posledično Saadet Türköz spet da več manevrskega prostora. Po drugi strani pa krajše ponekod možnosti za razvoj zgolj nakažejo, a se prehitro ustavijo in tako delujejo bolj efemerno, kot zvočne skice. Dramaturgija najboljših skladb je izjemna. APA in Köpes sta razgibano dinamični in se gibljeta med domiselnim zvočnim barvanjem in mogočnim ritmiziranim galopom. Slednjega predvsem odlični Maier izkoristi za harmonska mehčanja, medtem ko Kaučič raziskuje različne registre svojih zvočil. Zvoki trganja in paranja se vbadajo v lebdeče zvočno tkivo zaključne skladbe Köpes, ki sprva temelji na alikvotnih arpeggiih z varljivo vztrajnostjo. Njihova uvodna repetitivnost podčrtuje tonično harmonsko osnovo, h kateri pa se vedno znova vrača, toda ne kot k nečemu trdnemu, temveč k tistemu, kar mora biti vedno znova podvrženo dvomu in preizkušeno v svoji trdnosti. Pri tem vokalizacija Saadet Türköz, ki trmasto vztraja v izhodiščni nizki legi, po eni strani z meditativno zagledanostjo navznoter krepi zasanjani značaj kolektivnega prepuščanja nečemu nedoločljivemu in duhovnemu, po drugi strani pa ima poudarjena raskavost njenega glasu nekakšno zvočno odnosnico v Kaučičevi zvočni dialektiki. Iz te vzajemnosti raste dvojna perspektiva, v kateri se dinamike posameznih izvajalcev prepletajo tako, da ena sprememba naredi prostor drugi. Vloge vodilnih in spremljevalnih glasov se tako menjujejo in izigravajo, zaradi česar je končni učinek neverjetno napeta in sugestivna zvočna pripoved o najglobljih antagonizmih tako posameznika kot tudi sveta in še bolj tistega, kar oboje presega. Samo primerno je, da se po izjemnem stopnjevanju, ki zvočno molitev pretrga na njenem spoznavnem vrhuncu, album zaključi z oddaljenimi zvoki ptičjega čivkanja – tisto, kar na njegovem začetku priklicujejo zvoki Kaučičevih nekonvencionalnih zvočil, je zdaj dejansko prisotno v svoji oddaljenosti. Trio Türköz-Maier-Kaučič z albumom Zarja-Tay prinaša izvirno glasbo, ki improvizacijo domiselno vpenja v narativno arhitekturo sugestivne pesemskosti. Na njem se glasbeniki izkažejo kot prilagodljivi improvizatorji s širokim izraznim razponom. Skupaj iščejo zvoke in se nanje odzivajo na način, ki ustvarja nepričakovano koherentno celoto. (Andrej Hočevar) WWW.RADIOSTUDENT.SI 11. 11. 2012, SAADET TÜRKOZ GIOVANNI MAIER ZLATKO KAUČIČ: ZARJA-TAY Pozdravljeni v nedeljski Tolpi Bumov. Tokrat poslušamo ploščo „Zarja-Tay“, pod katero so podpisani kazaško-turška vokalistka, živeča v Švici, Saadet Türkoz, italijanski kontrabasist Giovanni Maier ter tolkalec in vsestranski kreativec Zlatko Kaučič. Glasbeniki v zadnjih letih sporadično nastopajo pod imenom Doline Trio, tokrat pa se nam predstavljajo s svežo izdajo, ki sicer vsebuje posnetke iz leta 2009. Slednje je v cerkvi pri Crn Grobu ujel Iztok Zupan. Vse tri druži domačnost v različnih glasbah, ki se opirajo na improvizirano muziciranje. Njihove specifične nianse pa se ponekod prekrivajo, ponekod pa dopolnjujejo. Kaučiča in Maierja tako druži udejstvovanje tudi v bolj jasno jazzovskih vodah, medtem ko se Türkoz in Kaučič stikata v improviziranemu zvočenju, ki se pogosto želi naslanjati na oblike in zvene specifičnih ljudskih glasb. Pri slednjem prednjači predvsem Türkoz, saj se zdi, da je celotna plošča pravzaprav oblikovana okrog njenih spevov, ki robove „pesemskosti“ pogosto tudi prestopijo, a kljub temu še vedno vztrajajo v nekakšni povednosti. Ravno nekakšna „pesemskost“ je osrednje sidrišče sicer še vedno gibke interakcije med vsemi tremi glasbeniki, ki svoj osebni estetski karakter očitno najbolje pokažejo ravno v takšnih situacijah. Da je temu tako, nakazuje tudi posvetilo v notranjosti cd-ja, ki slišano označi za „sanjske pesmi“, navdahnjene s strani preminulega brata Saadet Turkoz, Ahmeta Turkoza, borca za človekove pravice v vzhodnem Turkestanu. Vendar ta zapis morda še več zakriva kot razkriva. Poslušalec se spusti v meandre neujemljive in fascinantne godbe, polne sklicev in odzvenov že slišanih oblik, katerih izvori pa ostajajo kljub vsemu zamazani. V ospredje stopi raziskovanje nekega skupnega lirizma, ki si ga vsaj začasa igranja delijo vsi trije. Le-ta pa se napaja tako v dinamikah ljudskih napevov, ki smo jih lahko denimo slišali na Turkozini plošči „Marmara Sea“, kot tudi v določenih odvodih svobodne improvizacije zadnjih nekaj desetletij. Kaučič nastopa s svojim prepoznavnim „talnim“ naborom tolkal. Le-ta pa ni v službi nekakšne razkošnosti, temveč omogoča vsakokratno izbiro specifičnega zvena in teksture, s katero se Kaučič suvereno in čuječno vtke v kolektivno igro. Pri tem ohranja intenzivnost in osredotočenost skozi celotno dogajanje. Njegov prispevek je lahko potuhnjen, a je vseskozi močan. Vsekakor pa je v ospredju izhodiščna moč glasu Saadet Türkoz, ki zna izpostaviti tudi presežno in hrupno komponento lastnih ljudskih vokalnih nastavkov. Vseskozi pa je slišati tudi odločno Maierjevo prisotnost, ki prehaja med konvencionalnim godalnim lirizmom ter osredotočenostjo na daljše in teksturalno zamolkle odzvene svojih fraz. Trio je v skupni igri najmočnejši takrat, kadar zgrabi določen motiv ter ga skozi kontinuirano igro bodisi hipnotično pelje naprej in razvija ali pa raziskujoče razstavlja njegove zvočne komponente in njihove odtenke. V tem smislu izstopajo skladbe „Snake“, „Ata“, „Apa“ in kratka ter pridušena „Zero“. Manj prepričljiv oz. morda le manj zanimiv pa je v tistih kratkih, bolj igrivih povedno dramatičnih epizodah, ki se spogledujejo tudi z nekakšno gledališko naravnanostjo. Trio Saadet Turkoz, Zlatka Kaučiča in Giovannija Maierja v najboljših trenutkih izvaja močno, ozemljeno in hkrati neujemljivo godbo, v kateri je zaznati močne sledi njihovih osebnih zgodovin. Plošča „Zarja-Tay“ kot taka pa stoji na zanimivem razpotju pesemskih oblik in njihovih ekspresivnih načinov ter improvizirane medsebojne odzivnosti. (Marko Karlovčec) WWW.MLADINA.SI 19. 10. 2012, Saadet Türköz, Giovanni Maier, Zlatko Kaučič: Zarja-Tay Kazahstansko-turška pevka, italijanski basist in najvidnejši slovenski tolkalec z novo ploščo poglobijo sodelovanje, s katerim brišejo meje med evropskim svobodnjaštvom in srednjeazijskimi tradicijami. Morda je svobodnjaški predznak tu celo nekoliko zavajajoč, saj je trojec v skupnem, z improviziranjem pogojenem muziciranju tako uigran, da se pojavi občutek, da pravzaprav poslušamo skrbno dodelane kompozicije. Türközova s svojim izvorom najbolj zaznamuje podobo teh, v raziskovanju vzhodnjaških motivov pa se ji pogosto pridruži tudi inštrumentalni dvojec, toda njihova komunikacija je preveč radovedna, da bi jo bilo mogoče zemljepisno (ali kako drugače) opredeliti. Trojec preprosto najde skupen, odprt jezik, v svoji neobremenjenosti povsem razumljiv tudi brez prevoda. **** (Goran Kompoš) WWW.VECER.COM 27. 8. 2012, Več od jazza ali etna Čarobno glasbeno doživetje je pripravil vsestranski, tudi jazzovski tolkalec in multiinstrumentalist Zlatko Kaučič s svojim mednarodnim Doline triom, skupaj z kazahstansko pevko Saadet Turkoz in italijanskim basistom Giovannijem Maierjem, v soboto, 25. avgusta na Etno odru Židovski trg, potem ko je dober mesec prej, 15. julija, na Lentu na EPK-jevem Županovem odru prijateljstva navdušil v duetu z jazzovskim kitaristom Samom Šalamonom, sicer svojim že izpred nekaj let preizkušenim sodelavcem. Medsebojno sta doživetji učinkovali glasbeno bistveno različno, s tem da jima je pomembno bilo skupno to, da sta morebiti pričakovano izku- šnjo tudi še tako sodobnega, recimo, avantgardnega jazza presegli presenetljivo širše. A če je od prvega doživetja pred dobrim mesecem bilo na podlagi nekaterih dotedanjih muziciranj Šalamona in Kaučiča možno pričakovati celo kakšno nadpovprečno energičnost, nakar sta v duetu navdušila pretežno s prefinjenim, liričnim, hipnotičnim igranjem, pa je tokratno doživetje lahko začaralo občinstvo tudi z bolj energičnim ter morda posebej etno uglašenim muziciranjem (toda ne v smislu razpasene, popularne etno spevnosti, temveč kakovostne tako imenovane svetovne glasbe), tako ustvarjajoč spet čisto samosvoje zvočne svetove. Doline trio sicer zdaleč ni nova zasedba, saj je ovekovečena vsaj že s koncertnim posnetkom iz leta 2008 (z Jazz festivala Cerkno) na Kaučičevi trojni zgoščenki Koncerti ob 30. obletnici (zanjo in še za zgoščenko Biči ter za cikel jubilejnih koncertov ob 30-letnici ustvarjanja je Kaučič prejel tudi nagrado Prešernovega sklada 2011), tako da je vsaj do določene mere bilo možno predvideti, kakšno bo lahko tokratno doživetje. Vendar, če se ga doživi v živo, je najbrž še posebej prvič - a verjetno tudi kar vsakokrat znova - veliko presenečenje. V takih primerih je možno namreč tudi videti, torej polno doživeti virtuoznost, kako Kaučič, sicer že značilno klečeč med raznovrstnimi tolkali in zvočili, z igranjem na njih (in povrh vsega trenutno tudi na piščalko) pri- čara celo najbolj nežne, komaj slišne, vendar za glasbeno celoto nadvse pomembne zvoke pa kako virtuozna pevka Turkozeva ustvari s svojim glasom vse mogoče vključno z nekakšnim žebranjem in tako rekoč organskimi oglašanji ter ne nazadnje na kakšne vse načine, včasih že napol bobnarsko ali kar nepredstavljivo basist Maier izvablja iz kontrabasa sicer zanj celo popolnoma neznačilne, neprepoznavne zvoke. Vse skupaj pa se poraja zagotovo tudi skozi precej improvizacije (sam Kaučič si jo je trenutno izrazito privoščil s lastnim glasom priložnostno vsebinsko duhovito “na račun” Štajercev!) ter prerašča v očarljivo, četudi morda za koga (pre)zahtevno glasbeno celoto. Obema doživetjema Kaučiča v programu EPK pa je bilo skupno na žalost tudi to, da bi si zaslužil bistveno številnejše občinstvo. V tem smislu je bilo hendikepirano še zlasti tokratno doživetje, saj se je glede na napovedi začelo z dokajšnjo zamudo zaradi nekoliko predhodne druge kulturne prireditve na istem prizorišču ter po pričevanjih tudi v precejšnji konkurenci s še nekaj okoliškimi koncerti. Toda, kdor je želel doživeti Kaučiča in njegov Doline trio, je to lahko polno uresničil. (Uroš Smasek) WWW.VECER.COM 4. 9. 2012, Zlatko Kaučič v Doline triu: Zarja - Tay Čisto sveža datumsko (izdana uradno 10. septembra pri italijanski založbi Rudi Records) in tudi vsebinsko je nova plošča svetovno cenjenega, virtuoznega domačega (briškega in po rodu delno celo štajerskega) vsestranskega, tudi jazzovskega tolkalca in multiinstrumentalista Zlatka Kaučiča (nagrajenca Prešernovega sklada 2011) in njegovega mednarodnega Doline tria (skupaj s prav tako virtuoznima kazahstansko pevko Saadet Turkoz in italijanskim basistom Giovannijem Maierjem), ki je ena od večih Kaučičevih različnih zasedb v nizu njegove ustvarjalne raznovrstnosti. Glasbeno ustvarjanje Doline tria naj po Kaučičevih besedah ne bi bilo, za kar se ga sicer tudi označuje, namreč avantgardno ali eksperimentalno, ker je to lahko razumeti v slabšalnem smislu "zateženosti", ampak člane tria druži predvsem ljubezen do popolnoma svobodnega, tudi improviziranega muziciranja. Vendar njihova glasba, o čemer se je bilo mogoče prepričati na nedavnem koncertu v Mariboru na Etno odru Židovski trg in pred tem vsaj še na trojni plošči Koncerti ob 30-letnici (tudi zanjo je Kaučič prejel nagrado Prešernovega sklada) ter zdaj na novi, zveni avantgardno, eksperimentalno v najboljšem smislu iskanja svežega glasbenega izrazja. Nedvomno je tudi zahtevna, ker pač ni preprosto melodična, temveč kompleksno razprostrta od lahko trenutno tudi bolj spevnih sestavin jazza ali etna do glasovno-instrumentalne agresivnosti in skoraj atonalnosti. Odzvanja pa vsaj še elegično in usodno. A predvsem ima polno mero duše in je povrhu vsega kljub nekaterim skrajno energičnim delom hkrati razpoloženjska, skoraj hipnotična ali tako rekoč ambientalna. In vsakič ko se ji prisluhne, te drugače posrka vase. Ocena: **** (Uroš Smasek) WWW.VECER.COM 1. september 2012, Sugestivno, energično Potem ko je tolkalec, bobnar in multiinstrumentalist ter celo dirigent Zlatko Kaučič na Lentu že 15. julija na Županovem odru prijateljstva očaral v duetu z mariborskim jazzovskim kitaristom Samom Šalamonom in zatem na 13. Kreativnem taboru Sajeta na Sotočju pri Tolminu koncertiral z romunskim violinskim virtuozom Alexandrom Balanescujem, nato pa dober mesec po Lentu spet v Mariboru, 25. avgusta na EPK-jevem Etno odru Židovski trg, s svojim mednarodnim Doline triom (s kazahstansko pevko Saadet Turkoz in italijanskim kontrabasistom Giovannijem Maierjem), je le tri večere zatem navdušil še na 21. mednarodnem poletnem festivalu Trnfest s svojo večjo, mlado, iz svojih glasbenih učencev sestavljeno, a že dobro uveljavljeno zasedbo Kombo. A četudi vedoč vnaprej vsaj to, da je Kombo možno površno označiti za nekakšen manjši "big band", ter niti ne nujno poznavajoč njegove glasbe (oziroma Kaučičeve zanj) ali pa vsaj tisto s Kaučič-Kombove plošče Biči (2008, za katero je Kaučič tudi prejel nagrado Prešernovega sklada), je na tej osnovi bilo možno pričakovati nekakšno "big band" muziciranje. No, saj v osnovi je tako tudi bilo, vendar neznansko daleč nad omenjenim pričakovanjem in proč od konvencij ter skoraj tako, kot da bi vsi glasbeniki in Kaučič "žurali" skupaj z občinstvom. Glasba je, kot je omenil Kaučič po koncertu, bila predvsem s plošče Biči, vendar na njej ovekovečena učinkuje nekoliko bolj studijsko dognano, na koncertu pa je bila prav polnokrvna, vključno z vsem, kar sodi k pristni živi izvedbi. Če pa bi od Komba pričakovali glasbo, kakršno je v Kaučičevem avtorstvu in njegovem vodstvu izvedel svetovno premierno skupaj z Godalnim orkestrom Rararoža in gosti na lanskem ljubljanskem jazz festivalu ter je zdaj že tudi ovekovečena na mojstrski plošči Zvočna polja za T. S. (2012), recimo, nekje v razponu od sodobne orkestrske do tako rekoč komorne, bi bili na koncertu še bolj presenečeni. Trnfestov oder je v osrednjem delu pripadel tričlanski bobnarsko-tolkalni sekciji Komba, v njenem ozadju pa prav tako tričlanski sekciji (kontra) basa in kitar ter desno od nje še priložnostnim klaviaturam. V ospredju levo pa je bila štiričlanska pihalna sekcija ter z izhodiščem desno Kaučič, ki je podobno kot že na jazz festivalu bil predvsem nekonvencionalni dirigent, namreč v smislu da glasbenikov ni vodil klasično dirigirajoč, temveč dajajoč določene napotke s skrajno sugestivnimi, energičnimi gestami. Izvajane skladbe so se večkrat začenjale jazzovsko avantgardno, tako rekoč atonalno, nakar so se prelivale v bolj spevno in ritmično jazzovsko muziciranje, v katerem je bil priložnostno prostor presenetljivo celo za citiranje "hard" rocka oziroma "heavy metala" in tudi kakšnega domačega ponarodelega napeva! Občinstvo, sicer občutno manj številno kot na (naj)bolj obiskanih Trnfestovih prireditvah, je lahko bilo navdušeno. (Uroš Smasek) |
||