WWW.RADIOSTUDENT.SI Nedelja, 24. 9. ´06 ob 19.00 KOMBO: Skriti kotički svetlobe (Zvočni izviri, 2006)

Neutrudni Zlatko Kaučič svoje številne projekte v zadnjih letih tudi redno diskografsko dokumentira, letos pa je glede slednjega prav izredno dejaven. Po letošnjih odličnih dveh izdajah – liričnemu, Lacyju posvečenemu dvojnemu albumu Zlati čoln 2 ter magičnem solističnem tolkalskem recitalu Pav – se zdajle v našem muzikaličnem igralniku vrti album Skriti kotički svetlobe, ki ga je posnel s svojimi glasbenimi učenci, s katerimi že več let muzicira v sklopu svoje glasbene šole, spet v sklopu novogoriškega Združenja kulturnih organizacij. Edini znani glasbenik poleg Kaučiča, ki ga slišimo na albumu, je mariborski kitarist Samo Šalamon, ki je tudi prispeval tri od osmih komadov, kolikor jih je na tej zvočno in vsebinsko lepo uravnovešeni plošči. Njegove skladbe najdemo na začetku albuma, Kaučičeve in nekaj predelav pa v drugi polovici; spričo takšne razporeditve ima tudi album nekako dva obraza. (v celoti!) ...

* Neutrudni Zlatko Kaučič svoje številne projekte v zadnjih letih tudi redno diskografsko dokumentira, letos pa je glede slednjega prav izredno dejaven. Po letošnjih odličnih dveh izdajah - liričnem Lacyju posvečenem dvojnemu albumu Zlati čoln 2 ter magičnem solističnem tolkalskem recitalu Pav – se zdajle v našem muzikaličnem igralniku vrti album Skriti kotički svetlobe, ki ga je posnel z dvanajstčlansko zasedbo Kombo, sestavljeno iz svojih glasbenih učencev, s katerimi že več let muzicira v sklopu svoje glasbene šole v sklopu novogoriškega Združenja kulturnih organizacij.

Edini znani glasbenik poleg Kaučiča, ki ga slišimo na albumu, je mariborski kitarist Samo Šalamon, ki je tudi prispeval tri od osmih komadov, kolikor jih je na tej zvočno in vsebinsko lepo uravnovešeni plošči. Šalamonove skladbe najdemo na začetku albuma, Kaučičeve in nekaj predelav pa v drugi polovici; spričo takšne razporeditve ima tudi album nekako dva obraza.

Prvi je bolj kitarsko naravnan; kitare, čeprav prisotne na celem albumu, so v Šalamonovih skladbah, razumljivo, v zvočnem spektru izpostavljene in imajo nosilno melodijsko in tudi ritmično vlogo. Ta, pogojno rečeno, »Šalamonov del« je tudi mestoma naravnan bolj v fuzijski jazz rock, dobro naoljen in žlahtno odigran. A tudi znotraj furioznega fusiona je zaznati številne dodatke in naslanjanja na drugačne, ne le jazzovske izraze, od tršega funk-rocka do izletov v svobodno improvizacijo.

Druga, »Kaučičeva« polovica, pa odseva njegovo značilno vzneseno melanholijo, lirične teksture, domiselno prepletanje harmonij in ritmov ter pretanjeno zvočno barvanje ritmičnih odtenkov, čeprav sam na albumu ne igra bobnov, pač pa kupček drugih, manj običajnih glasbil, kot so tunizijski rog ali zvončki. Obe polovici pa čvrsto povezuje kompaktna, duhovita, navdahnjena in odločna izvedba mladih muzičistov, ki se jim mladost in prejšnja neizkušenost sploh ne poznata. Nasprotno, muzika zveni, kot bi jo špilali prekaljeni in v jazzovskih klubih prekajeni jazzerji! Takšen učinek je toliko bolj osupljiv, če upoštevamo, da se je na prvi delavnici s Kaučičem pred kakimi petimi leti izkazalo, da skoraj nobeden ni imel nobenih glasbenih izkušenj.

Naslovni komad, Kaučičeva kompleksna skladba Skriti kotički svetlobe, je hkrati nosilna tema plošče in tudi neke vrste programska skladba, svojevrsten »credo«, v katerem slišimo kopico postavk, ki jih člani Komba pod Kaučičevim vodstvom s pridom uporabljajo tudi na celem albumu. Repetitivna nosilna melodija se harmolodično vije okrog same sebe, ne da bi poslušalec zapopadel, kje je njen začetek in kje kraj; takšna zankasta struktura prikliče občutek zamaknjenosti, neustavljive ritmične neujemljivosti, ki jo zapolnjujejo številni spremljevalni inštrumenti, izmed katerih jih kar nekaj izmenoma prevzame glavno besedo: pobesnela kitara, psihotičen sintetizator, razuzdana tolkala. A bolj kot ti solistični vložki šteje učinek zasedbine skupinske kompaktnosti, razdelanosti postavitve številnih glasbil, čvrste strukture in razgibane muzične mase, ki veje iz omenjene skladbe.

Drugi višek albuma sledi takoj za naslovnim komadom, gre pa za interpretacijo portugalske ljudske skladbe, ki jo najdemo tudi na Kaučičevem albumu Emotional Playgrounds. Tudi v njej se mladi muzičisti izkažejo kot pretanjeni igralci in tudi poslušalci, saj ponuja skladba, za razliko od maloprej omenjene, popolnoma drugačno strukturo in postavitev glasbil ter je nenavsezadnje, spet za razliko od udarne, deloma himnične naslovne teme, emocionalno ubrana v drugačnem ključu - melanholičnem, meditativnem, svečanem, rahlo mističnem.

Kaučič se s tem albumom, potem ko smo ga spoznali kot odličnega solista, spremljevalca, soigralca številnih priznanih imen, skladatelja in aranžerja ter osmišljevalca različnih konceptualnih projektov, to pot dokazuje kot izredno tenkočuten usmerjevalec in navdihovalec zasedbe; zvok in igra slednje ne le dokazujeta, da mladci znajo jazzati in da plavajo kot ribe v vodi raznorodnih glasbenih zvrsti in postopkov, marveč zbujata tudi upanje, da bodo nekateri izmed članov zagnali kakšne lastne, podobno žmohtne projekte.

(Mario batelić)




POLET
1. aprila 2004; V TOČKI IZVIRA

Glasbena šola Zlatka Kaučiča prinaša odlične rezultate. Dokaz: plošča Zvočni izviri Vol. 1.

Nisem popolnoma prepričan, da je mogoče to ploščo kupiti v kakšni trgovini. Vendar bi morala biti to samo še dodatna spodbuda za obisk Točke Zveze kulturnih društev v Novi Gorici, kjer je vsa glasba s plošče nastala in ki je tudi založnik tega sijajnega projekta. Da to izjemno zbirališče mladih in manj mladih obiščete, ko bo tam na programu eden izmed novih Zvočnih izvirov oziroma koncertov, na katerih, če parafraziram Zlatka Kaučiča, duhovnega očeta teh koncertov, »brez blišča, TV kamer in medijskega pompa vrejo na dan glasbeni izviri -čisti, kreativni in brezkompromisni«.
Kdor pozna Zlatka Kaučiča, gotovo najbolj ustvarjalnega, nepredvidljivega in tudi najbolj brezkompromisnega med slovenskimi džezovskimi glasbeniki oziroma improvizatorji, kar zadeva glasbo, dobro ve, da mu nikoli ne zmanjka idej in energije. Zadnjih nekaj let med drugim redno vodi različne glasbene delavnice, v okviru Točke tudi svojo šolo, v kateri poučuje bobnarje in vse druge mlade, ki jih zanima glasba zunaj klišejev sodobne pop produkcije. Iz učencev te šole Kaučič zdaj že lahko sestavi zasedbo, ki je -kot je potrdil koncert Zlatkovih »Noninih zgodb« konec novembra lani - sposobna navdušujoče navdihnjenega nastopa, v njej pa igra tudi nekaj zares odličnih (mladih) posameznikov. Da bi ti učenci in mladi nasploh videli oziroma slišali, kaj vse je mogoče z glasbili in glasom narediti, Kaučič redno organizira koncerte, na katere vabi različne domače in tuje (zlasti italijanske glasbenike). Rezultati teh sodelovanj so pogosto naravnost osupljivi in daleč presegajo okvire simpatične in akustično odlične dvoranice novogoriške Točke. Prav zato je še toliko bolj razveseljivo, da vse Zvočne izvire tudi snemajo, da bodo vsaj tako morda kdaj dosegljivi tudi poslušalcem, ki so koncerte zamudili.
Delček teh nastopov najdemo tudi na plošči Zvočni izviri, ki z dodatkom Vol. 1 nakazuje možnost nadaljevanja, in samo upam lahko, da se bo to res zgodilo, kajti Zvočni izviri zares navdušujejo. Ne samo zaradi izjemno
lepe opreme Ateja Tutte, ki za izhodišče uporablja smaragdno barvo Soče, ob kateri se vse skupaj dogaja, niti ne zaradi izjemnega zvoka, za katerega je zaslužen tonski mojster Erik Šinigoj in ki ohranja vse podrobnosti včasih zelo zahtevne glasbe, ampak predvsem zaradi same glasbe, zaradi čiste radosti ustvarjanja na odru, ki jo lahko slišimo v vsakem izmed petnajstih posnetkov do roba polnega diska. Težko je reči, kdo od Kaučičevih gostov je »najboljši«, ker so vsi zanimivi. Že sam izbor priča o tem, da ga je delala roka (ali morebiti raje uho), ki mu ne manjka izkušenj. Je to odlični altsaksofonist in klarinetist Achille Succi, s katerim Kaučič pogosto nastopa, ali kontrabasist Arec Tavalozzi? Je to električni kitarist Bebo Ferra ali tolkalec Nino Moreškič? Ali je to morebiti izjemna vokalistka Cristina Zavalloni, ki jo bomo letos menda lahko slišali tudi v Ljubljani? Ker sem koncert Zavallonijeve in Kaučiča slišal, bi se morda odločil prav zanj, toliko bolj, ker vem, da se glasbenika pred koncertom sploh nista poznala, kaj šele, da bi kdaj nastopala skupaj. Pa vendar je bil koncert tako zelo prepričljiv, da to še danes težko verjamem. Poleg tega se zdi, da so mu mikrofoni dali razsežnosti, na katere morda uho na samem koncertu ni bilo dovolj pozorno. Zavallonijeva je v svojih vokalnih bravurah dobesedno neverjetna, kot je neverjetno tudi telepatsko razumevanje med njo in tolkalcem. Najbolj preprosta in logična razlaga za sijajno in nekonformistično glasbo na plošči Zvočni izviri je, da za njo z vso fantastično ustvarjalnostjo stoji Zlatko Kaučič. 0 tem se lahko prepričate v začetku aprila, ko bo Zlatko z gostoma, saksofonistom Emanuelom Cisijem in kontrabasistom Nicolo Muresujem; nastopil v klubu Cankarjevega doma.
(Jure Potokar)